Konec plenjenja in ropanja oblastnikov za letos

Naj na začetku pojasnim nekatere pojme, ki predstavljajo osrednjo nit komentarja in pomenijo osnovo za njegovo pravilno razumevanje, kot tudi za razumevanje načinov delovanja oblastnikov.

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira glagol ropati kot »nasilno jemati materialne dobrine«, glagol pleniti kot »nasilno množično jemati materialne dobrine«, krasti pa kot »jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika«. Oseba, ki ropa, je ropar, oseba, ki pleni, plenilec in oseba, ki krade, tat.

V slovarju je suženj definiran kot brezpraven in nesvoboden človek, ki je v lasti svojega gospodarja ter podrejen in odvisen človek.

V življenju obstajata samo dva načina, kako si posamezniki priskrbijo nujno potrebna sredstva za življenje. Bodisi to storijo z rezultati svojega lastnega dela in razuma, bodisi pa to storijo s prilastitvijo rezultatov dela drugih, kot je to tako slikovito poudaril Franz Oppenheimer. Vmesne poti ni in je ne more biti. Družina je lep pokazatelj, kako ti procesi potekajo. Otroci so najprej odvisni od dela svojih staršev, ko pa odrastejo in postanejo samostojni, sami skrbijo za svoje življenje. Ko imajo svoje otroke, se proces ponovi in teče dalje. Popolnoma enako je tudi v živalskem svetu.

Nekateri posamezniki, zaradi ohranjanja svojega ugleda med ljudmi sami sebe imenujejo politiki, se nasilnega odvzema rezultatov dela drugih poslužujejo vsakodnevno, četudi so navidezno mejo, ki ločuje med otroci in odraslimi, že prešli. V smislu prehoda iz dobe otroštva v odraslost ti posamezniki tega preskoka ne uspejo narediti, saj brez množice posameznikov, ki jih plenijo, mnogi med njimi dejansko sploh ne znajo in ne zmorejo preživeti. Ali pa nočejo in se jim ropanje drugih zdi najučinkovitejši način zadovoljevanja svojega bistva. Tako za svoje preživetje uporabijo metode nasilnega odvzema, ki jih skozi celotno zgodovino lahko najdemo pod različnimi imeni.

Le kdo se iz učbenikov zgodovine, na primer, ne spomni zloglasnih desetin, teh skrajno oderuških, nepravičnih in nemoralnih »podložniških dajatev desetega dela pridelka in dohodkov zemljiškemu gospodu ali cerkvi«, če si sposodim razlago iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

Danes se za ista plenilska dejanja, ki pa se odvijajo v mnogo večjem obsegu, praviloma uporablja beseda davek. Če si ponovno vzamem razlago, ki jo ponuja Slovar slovenskega knjižnega jezika, bi rekel, da je to splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave, čeprav je več kot očitno, da gre za zelo dobro organizirano in nadzirano masovno krajo. Seveda pa je stvar cinizma oblastnikov in njihovih podanikov, da takšne masovne kraje ne obsojajo in se ji ne upirajo. Povsem nerazumljivo je tudi brezčutno vedenje ljudi, ki dovolijo, da jim nekateri posamezniki, ki se zaradi korektnosti imenujejo politiki, kar izmaknejo polovico in več njihovega trdo prisluženega denarja.

Seveda pa so v primerjavi z desetinami in nekdanjimi oblastniki, ki so pretežno prihajali iz cerkvenih vrst, današnji oblastniki pri svojem početju mnogo manj moralni ter toliko bolj roparsko in plenilsko nastrojeni. Slovenski oblastniki pri tem še posebej izstopajo, kar za ljudi, ki živijo in delajo v Sloveniji, ni ravno spodbudno. Zakaj? 17. junija 2008 smo namreč praznovali t. i. dan davčne svobode, v ZDA recimo 23. aprila. Seveda je pri takšnem obsegu ropanja države pri nas težko govoriti o svobodi, saj je dan davčne svobode v teh okoliščinah prej prispodoba groteske in kaže na raven suženjstva med ljudmi in oblastnikov kot velikih zavojevalcev.

Davčno suženjstvo
Kaj dan davčne svobode sploh je? Raven vpetosti države v družbo je mogoče prikazati na več različnih načinov. Dan davčne svobode je tako metoda merjenja ravni obdavčitve v posamezni državi, ki to prikaže preko dneva v letu, ko povprečni državljan v tekočem letu zasluži dovolj denarja, da z njim plača svojo celotno davčno obveznost za to leto. Predstavljajte si torej, da celoten dohodek, ki ga v tekočem letu ustvarite, enakomerno razdelite po dnevih, pri tem pa od prvega januarja dalje ves svoj dohodek najprej namenite za plačilo davkov in vseh drugih prispevkov in šele potem, ko »nahranite« tatiče, celoten dohodek do konca leta namenjate izključno za svojo potrošnjo. Po ocenah je povprečni državljan svoje suženjstvo opravljal vse do 17. junija. Sama metoda ocene se je tudi za preteklo leto izkazala za zelo učinkovito, saj se je popravljen dan davčne svobode, ki bi dejansko moral biti 19. junija 2007, glede na ocenjeni datum 21. junij, spremenil le za dva dneva. Kot tak dan davčne svobode torej daje odgovor na vprašanje, koliko mesecev, dni, ur in minut je povprečen državljan suženj oblastnikov, torej, koliko časa v letu je nesvoboden in popolnoma v lasti nadrejene oblastniške strukture.

Seveda pa je izračun dneva davčne svobode za posameznika zgolj informativne narave, saj ima vsak posameznik svoj dan davčne svobode. Problem povprečenja je namreč v tem, da poreže repe. Tako je ocenjen dan davčne svobode za podpovprečno ustvarjalne, ki dosegajo podpovprečno visoke dohodke, bistveno precenjen in za nadpovprečno ustvarjalne, ki dosegajo visoke dohodke, bistveno podcenjen. Slednjim se bo dan davčne svobode zavlekel že v jesen. In ravno to je vredno največjega obsojanja, ki si ga zasluži vsak, ki je podpornik visokih in tako neenakomerno porazdeljenih davkov.

Na nek način je oblastnike zelo smešno opazovati, s kakšnimi »argumenti« vse skušajo upravičiti svoja roparska početja, pri tem se zdi, da si celo verjamejo, kako plemenito delo opravljajo in da so ravno oni tisti »pravičneži«, ki so sposobni rešiti vse probleme med ljudmi. Tako pa plačujemo trošarine, okoljski davek, davek od iger na srečo, carine, prometni davek, vinski davek, različne prispevke, pred leti smo imeli šolski tolar, pa obrambni tolar, pa kulturni tolar, seveda pa nas ropajo še na številne druge načine. Dejansko se to dogaja na vsakem koraku. Prav tako smešni in neutemeljeni so tudi argumenti, da je vse to potrebno za »narodov blagor«, da »bogati postajajo vse bogatejši in revni vse bolj revni«, kar ni pravično, da … Sicer je iz zgodovine poznan primer Robina Hooda, ki je kradel bogatim in dajal revnim, zaradi česar je bil s strani oblastnikov preganjan. Tudi sicer vsak ropar krade od tistih, ki imajo, in namenja tistim, ki nimajo. Tudi sebi. V teh razmerah se samo po sebi postavlja vprašanje, kakšna je kakovost tistih »pravičnežev«, ki jim je ropanje drugih ena osrednjih vrednot?

Kje so meje ropanja?
V času, ko evrobirokrati kar tekmujejo, kdo bo Janši in druščini bolj »prisrčno« in »iskreno« izrazil navdušenje ob izteku predsedovanja – sicer me zanima, kakšna so merila merjenja uspešnosti prispevka ekipe Janeza Janše, kaj pomembnega za ljudi in zmanjšanje njihovega suženjstva so evrooblastniki v tem času naredili, predvsem pa, kakšna je bila cena za takšno polletno poziranje – se je vredno vprašati, kje so meje tega masovnega ropanja. Iz komunizma smo se lahko naučili pomembne lekcije: skrajna točka pomeni popolni odvzem bogastva posameznikom. In očitno je, da se s koncem jugoslovanskega komunizma odnos oblastnikov do jakosti ropanja ljudi ni kaj bistveno spremenil.

Jasno je, da je obstoj države nujen in kot tak zagotavlja normalno življenje ljudi, vendar pa je pristojnosti oblastnikov treba omejiti v točki, kjer presežejo svoje poslanstvo varovanja svobode ljudi. Tako je funkcije oblastnikov treba zreducirati izključno na tri kategorije: policijo, ki ljudi ščiti pred kriminalci, vojsko, ki ljudi ščiti pred zunanjimi napadalci in pravosodni sistem, ki ureja spore med ljudmi. V takšnem sistemu bi dan davčne svobode verjetno praznovali nekje v februarju. Tako pa ga že vrsto let praznujemo ob začetku poletja. Če povzamem Ayn Rand, bi dejal, da kadar država posameznikom tako surovo jemlje produkte njihovega dela in razuma, jih zasužnjuje in jim na druge načine jemlje njihovo svobodo, takšna država sploh ni država, ampak utelešenje neke zločinske bande, ki deluje tako, da si za svoje potrebe uzakoni uporabo kriminalnih dejanj, pri tem pa uničuje vse človeške vrednote.

Vprašanje v razmislek: v kolikor obsojate ravnanja nekdanjih vladarjev, ki so ljudem jemali desetino njihovega dohodka, potem se vprašajte, kakšno mnenje imate o trenutnih (in vseh prejšnjih) vladarjih, ki vas na leto v povprečju oplenijo za skoraj polovico vašega ustvarjenega dohodka, nekatere pa celo za več kot 70 odstotkov. Če pa sodite v skupino nenasitnih plenilcev, ki kot jastrebi trgajo ustvarjalno moč posameznikov, potem pa se vprašajte o moralnosti svojega početja, o svoji zrelosti in o počutju, ko nekomu vzamete 50, 60, 70 ali celo 80 odstotkov trdo prigaranega denarja, in to zaradi tega, ker se je vam utrnilo spoznanje, da ste denar posameznikov, ki so obenem tudi bistveno bolj inteligentni od vas, sposobni potrošiti bistveno bolje in učinkoviteje. Se morda zavedate, da so tudi vaši otroci del vašega nemoralnega početja? In, ali se morda zavedate, da s tem ponižujete ljudi in se postavljate nad njih? Poglejte se v ogledalo in si odgovorite!
Vsak politični sistem je organiziran na nekem etičnem kodeksu. Ni težko sklepati, da med slovenskimi oblastniki ves čas ta kodeks temelji na nekaterih najmanj moralnih vrednotah, kot so poniževanje ljudi, ropanje in plenjenje, zatiranje in oviranje posameznikov, gospodarski šovinizem in rasizem, nestrpnost do uspešnih, nadutost in pozerstvo s tujim denarjem, sla po bogastvu drugih in nadzoru, napuh ter cinizem do ljudi, ki vse to plačujejo. Mimogrede, v Božanski komediji je Dante Alighieri druščino takšnih moralnežev pospravil globoko v pekel.

Matjaz Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008

Intervju z Marianom Tupyjem - Irska zavrnitev Lizbonske pogodbe

CB: Irska je zavrnila reformo Evropske unije, ki bi okrepila centralizacijo moči v Bruslju.

MT: Pri Lizbonski pogodbi gre dejansko za čisto kopijo evropske ustave, ki so jo leta 2002 na referendumu zavrnili Francozi in Nizozemci. In po porazu predlagane evropske ustave, so se evropske elite odločile, da bodo ponovno poskusile s projektom. In sicer tako, da Evropejcem ne bodo omogočile, da glede evropske ustave neposredno izrazijo svojo voljo. Preprosto so jo preimenovali v Lizbonsko pogodbo, ki jo zdaj poskušajo speljati kar skozi nacionalne parlamente. Razen na Irskem, kjer ustava zahteva, da je treba pri vsaki takšni pogodbi imeti referendum. Irska vlada je bila torej prisiljena, da omogoči referendum, zdaj pa lahko vidimo, kaj se je zgodilo.

CB: Na Irskem je bilo mnogo več denarja potrošenega za kampanjo v prid sprejemu pogodbe kot za kampanjo proti. Pa vendar, kaj je privedlo Irce do zavrnitve?

MT: Izredno pomembno je, da razumemo obseg nezadovoljstva med ljudmi v Evropi glede tega, v katero smer se razvija Evropska unija. Kampanja »ZA« je resnično imela za seboj celotno politično elito. In kampanja »PROTI« je bila zelo, zelo podhranjena, kar se tiče denarja. Kljub temu, da je celoten državni aparat podpiral kampanjo ZA, ti niso uspeli zmagati. Kampanja »PROTI« je slavila zaradi številnih razlogov. Eden izmed njih je ta, da irsko mnenje le slika pogled mnogih drugih Evropejcev, ki niso imeli priložnosti, da bi izrazili svoje mnenje glede pogodbe; tega, da bo vse več in več odločitev centraliziranih v Bruslju, kjer politične elite niso podvržene takšnim pritiskom demokratičnega procesa, kot je prisoten v vsaki izmed posameznih držav. – ali tukaj kaj manjka? Povedano z drugimi besedami, Bruselj pridobiva vse več pristojnosti in odloča o vse več in več stvareh, ne da bi za karkoli bil odgovoren. Evropa resnično izgublja svojo demokratično naravo in se sprevrača v tehnokracijo evrokratov, ki sedijo v Bruslju. Tako je zelo hipokritično od evropskih vodij, da po svetu ostalim predavajo o demokraciji in jim očitajo pomanjkanje demokratičnega vladanja, sami pa doma spodjedajo demokracijo vse povprek.

CB: Glede porazov na referendumih politične elite ne odnehajo kar tako in se vedno znova vračajo k vprašanjem. Lahko kaj takšnega pričakujemo tudi na Irskem?

MT: Poglejte, če verjamete ali ne, še preden so bili objavljeni uradni rezultati irskega referenduma, že so se pojavili nekateri, ki so namigovali na to, da bodo Irci morali iti preprosto še enkrat na volitve, dokler ne bodo izglasovali pravega rezultata. Veste, če slišite kaj takšnega v komunističnih … To nekako izzveni kot nekaj, kar bi pričakovali v Sovjetski zvezi ali pa Zimbabveju. Poglejte, ljudje naj ne bi volili pravilno, pa bodo morali za to iti še enkrat na volitve. Ljudje se preprosto ne zavedajo, kje leži pravi interes političnih elit. To je zelo, zelo uničujoč znak, ki kaže na to, kako globoko so se politične elite Evropske unije pogreznile. In preprosto bomo morali počakati in videti. Mislim, da obstajajo dobre možnosti za to, da se bo proces ratifikacije Lizbonske pogodbe nadaljeval. In ko bodo vse države speljale pogodbo skozi svoje državne parlamente, se bodo politični voditelji vrnili k Ircem in jim dejali: »Zakaj ne bi imeli še enega referenduma?« Podobno, kot so ga, recimo, imeli Nizozemci. Sicer so pa tudi Irci že bili prisiljeni voliti dvakrat. To je torej moja prognoza, kako se bo celotna stvar odvila in to bo obenem testament prezira političnih elit v Evropi, ki ga imajo do ljudi in njihovih demokratičnih želja.

Marian L. Tupy je politični analitik pri Center for Global Liberty and Prosperity na Cato Institute
Intervju z Marianom L. Tupyjem je opravil Caleb Brown.

objavljeno v Tribunelu, 26. junija 2008

Tribunalovo oko

Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, je 19. junija 2008 ob obisku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije komentiral pomen sodstva za razvoj države z besedami:

»Menim, da je pravna država, vladavina prava in avtoriteta pravosodja najpomembnejše zagotovilo uspešnosti razvoja naše države in naše družbe v prihodnje.«

Zakaj se delovanje pravne države in še posebej vladavine prava, kot tistih naravnih zakonov, ki jim mora biti podrejena celotna zakonodaja, tako pogosto izpostavljata kot nujnost, ki pomembno determinira razvoj posameznega gospodarstva? Videli bomo, da je delovanje pravne države edino skladno s konceptom delovanja ustvarjalnega posameznika. In to predvsem v prizmi dejstva, da se nima nihče pravice polaščati dela rezultatov posameznikov brez njihovega soglasja, kar postavlja delovanje pravne države v vlogo branika pravic vsakega posameznika. Za kaj gre?

V osnovi si lahko vsak človek zagotovi zadostna sredstva za svoje preživetje le s svojim lastnim delom, ki je rezultat njegove prirojene sposobnosti ustvarjalnega razmišljanja in logičnega sklepanja, ki skupaj tvorita osnovo kreativnega ustvarjanja. Druga možnost je ta, da se poslužuje prilaščanja rezultatov dela ostalih. Če je prvi način zaželen in tudi vodi do napredka, je drugi nemoralen in gradi temelj za ustanovitev parazitske družbe, ki si prizadeva živeti izključno na tuj račun.

Velika razpršenost znanja med ljudmi, zaradi česar lahko pozna vsak posameznik le en delček vsega znanega, vodi posameznike do tega, da bodo v vsakodnevnem življenju med seboj sodelovali. To še posebej velja za današnji, sodobni čas, kjer se novo znanje nenehno razvija na vseh področjih. Si predstavljate, da bi avtomobil, ki je sestavljen iz več tisoč različnih delov, sestavil en sam inženir? Seveda ne trdim, da ta dotični gospod ne bi bil sposoben sestaviti avtomobila, konec koncev so bili tudi prvi prototipi narejeni v krogu zelo majhnih delovnih skupin, pa vendar si masovne in stroškovno učinkovite proizvodnje brez široke mreže kooperantov ne predstavljam.

Človeštvo je že pred leti prišlo do spoznanja, da ni potrebno, da posameznik vse, kar potrebuje za življenje, proizvede sam. Delitev dela in specializacija, kot posledica različnih oblik sodelovanja med ljudmi, sta privedli do enormnega povečanja produktivnosti dela, saj se je lahko vsak posameznik vključeval le v tisti del celotnega proizvodnega procesa, kjer je lahko v popolnosti razvil svojo sposobnost kreativnega ustvarjanja, vključevanje v menjalni odnos z ostalimi pa mu je omogočilo, da je lahko bil deležen tudi tistih izdelkov, ki jih sam ni proizvajal, ampak so jih proizvajali drugi. Od enih se je torej učil, z drugimi je trgoval.

Evidentno je torej, da se vsak izmed nas na dnevni bazi vpleta v mnoštvo pogodbenih razmerij, ki se jih morda sploh ne zavedamo. Saj, kako si pa drugače razdeliti stroške ali pa koristi, ki so rezultat tega skupnega dela? Lastninske pravice nad imetji, ki jih vsak izmed partnerjev vključi v pogodben odnos z ostalimi, so delni odgovor. Lastnina namreč lastniku omogoča, da uživa tudi v sadovih rezultatov, ki izhajajo iz uporabe lastnine. Toda, dilema nastane, kako v ta kontekst lastninskih pravic vključiti možnost nepričakovanih odločitev nekoga, ki tudi ostalim partnerjem znižuje njihovo vrednost premoženja? Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da ostali v takšnih pogojih ne bi bili pripravljeni sodelovati v projektu. Vsakega načeloma zanimajo samo tisti projekti, ki imajo pozitivno pričakovano neto korist.

Tako trčimo ob pojem pričakovanj ljudi, ki pomembno vpliva na oblikovanje pogodbenih razmerij. Normalno je, da ima vsak posameznik svoja pričakovanja in svoje razloge, ki ga ženejo k posameznemu projektu in ta se lahko bistveno razlikujejo celo med partnerji samimi. S tem pa nastane potreba po oblikovanju dogovorov, ki so neke oblike formalizacije tega, kakšno obnašanje lahko pričakujem od ostalih partnerjev.

Naj se na kratko ustavim pri nekaterih očitnejših primerih. Recimo, pri nakupu avtomobila na lizing se obvežemo, da bomo podjetju v rednih obrokih odplačevali svoje obveznosti, kot protivrednost pa bomo lahko uporabljali avtomobil. Podobno je tudi v primeru podpisa pogodbe o zaposlitvi, s katero se zavežemo, da bomo delodajalcu določen čas nudili svoje delovne sposobnosti, ta pa nam bo v zameno izplačeval dogovorjeno plačilo.

Potreba po dobro delujočem sistemu pravne države se pokaže v primeru, ko katera izmed strani preneha spoštovati dogovorjene obveznosti. Če, na primer, prenehamo odplačevati lizing obroke, ali pa če postanemo nevestni pri opravljanju dela. Takrat smo evidentno pridobili neko korist mimo volje lastnika. In na tej točki je iskati eno glavnih legitimnih nalog države, ki s patronatom nad pravosodnimi organi posreduje pri reševanju sporov med ljudmi, s čimer bdi nad spoštovanjem sprejetih pogodb, s tem pa tudi lastninskih pravic.

Kje se zdaj v tej zgodbi znajde delovanje pravne države pri nas? Kritike na račun njenega delovanja ne manjka. Predvsem jo tareta kronična neučinkovitost in dolgi proceduralni postopki. Tako traja po nekaterih ocenah Svetovne banke povprečni sodni spor med podjetjema kar 1350 dni, potem so tukaj še sodni zaostanki, pa odločbe iz Strasbourga, vsem nam so poznani dogodki okrog romske družine Strojan in še bi lahko naštevali.

Sicer so pa ravno v teh dneh v šolah zaključili s tekočim šolskim letom. Pri tem je pravo veselje gledati vihravo mladež, ki se s spričevali v rokah veseli začetka šolskih počitnic. Stanje pravne države pri nas ne nudi razlogov za takšno veselje, saj to prej spada v skupino »okostnjakov iz preteklosti, ki bi jih bilo treba reformirati«.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Narobe svet

Komaj je zapustil stavbo, že se je Jonathan skoraj spotaknil ob Miška, ki je ob mrtvi podgani prežal pred vhodom. Ob pogledu na odvratno podgano je pesniško dejal: »Lahko si predstavljam, od kje si to dobil, Miško. Hvala, hvala, vendar nič ne bo.« Rumeni maček se je praskal po svojem raztrganem ušesu in Jonathanova pripomba glede sočne podgane ga ni prav nič zanimala.
Na drugi strani ceste je Jonathan opazil močno nališpano žensko, oblečeno v oprijeto svetlo rdečo obleko. Na ulici je mimo nje šel nek gospod in z nasmehom ga je skušala zaplesti v pogovor. Vse skupaj ni bilo videti kot beračenje. Jonathan je menil, da se ženska trudi nekaj prodati. Po neuspelem poskusu se je nenadoma obrnila, da bi poiskala drugo stranko. Jonathan je pomislil, če je Ponzi nemara tudi to okrašeno žensko označil za javno dobrino.
Nato se mu je začela približevati neka druga ženska prav tako pomanjkljivih oblačil. Tudi ta je bila poudarjeno nališpana, nosila pa je nizko izrezano črno bluzo, ki je poudarjala njeno obdarjenost. Kratko krilce je razkrivalo urne noge, ki jim ni bilo videti, da bi kadarkoli kolenile. Ko se je ženska ustavila in se predirljivo zazrla vanj, je Jonathanu skoraj zastal dih. V trenutku, ko je hotela spregovoriti, je izza ovinka pridivjala policijska kočija in se med obema ženskama sunkovito ustavila.
Iz kočije je skočilo več v črno oblečenih moških in ju med njunim kričanjem in brcanjem v zrak s poželjivim stiskanjem pograbilo in ju potegnilo v kočijo. Preden je Jonathan uspel protestirati, so policisti že zapahnili vrata, šofer je tlesknil z bičem in kočija je že odpeljala. Eden izmed njih je ostal in v svojo žepno beležnico hitel nekaj zapisovati.
»Oprostite gospod,« je dejal Jonathan, »rad bi prijavil tatvino.«
»To ne sodi v moj oddelek,« je odgovoril policist in pri tem strmel v svojo beležnico.
Jonathan se je počutil precej nemočnega. Ob pogledovanju proti policistovemu napisu z imenom je vprašal: »Kateri pa je vaš oddelek gospod policist, mhm, Stuart?«
»Nemorala,« je odvrnil policist.
»Oprostite, prosim?«
»Oddelek za nemoralo. Na našem oddelku se ukvarjamo z nemoralnim obnašanjem.«
»Rop je gotovo nemoralen.« Ker s strani policista ni bilo nikakršnega odziva, je Jonathan vprašal: »Zakaj sta bili tisti ženski aretirani?«
Policist Stuart je končno pogledal stran od svojih zapiskov in proti zmedenemu Jonathanu. »To bi pa ja lahko sklepal na podlagi njunih oblačil, mar ne? Ženski sta krivi, ker sta moškim ponujali seksualne užitke in to v zameno za denar. Za njiju bi bilo mnogo bolje, če bi taiste usluge ponujali kot barter.«
»Barter? Kaj mislite z barter?« je vprašal Jonathan, katerega sta bolj od njegovih skrbi v tem trenutku zanimali ti dve ženski. »Mislim,« je premišljeno začel policist, »da bi vse takšne ženske raje kot za denar svoje stranke zabavale po večerjah, po popitih nekaj pijačah, po plesih, po obiskih gledališč. To bi bilo bolje za skupnost in je popolnoma zakonito.«
To je Jonathana še bolj zmedlo. »Plačila z gotovino torej pri ponujanju seksualnih storitev ne sme biti?«
»Seveda obstajajo izjeme. Z gotovino lahko to plačamo takrat, ko je zadeva posneta kot film in prikazana vsem ljudem v mestu. Takrat bi to bil javni in ne zasebni dogodek, kar bi bilo dovoljeno. Namesto aretacije lahko udeleženci v filmu postanejo slavni in lahko od prodajanja sebe občinstvu bogato zaslužijo.«
»Nemoralno je torej označeno vsako gotovinsko trgovanje s seksom za popolnoma zasebno uporabo?« je vprašal Jonathan.
»Tudi za zasebne trgovanje s seksom obstajajo izjeme, še posebej takrat, ko so ženske oblečene v mnogo prijetnejša oblačila od oblačil žensk z ulice,« je zaničevalno dejal policist Stuart. »Kratkoročni dogovori za kakšno uro oziroma za čez noč so nezakoniti. Vendar v primeru stalnih, življenjskih dogovorov med partnerji je gotovino brez težav dovoljeno uporabljati. Starši mnogokrat svoje otroke celo spodbujajo k takšnemu dogovarjanju. K sklepanju tovrstnih dogovorov so recimo močno nagnjeni tisti, ki iščejo vzvišenost. Pravilno izvedeni lahko ti dogovori posamezniku omogočijo zakonit način za izboljšanje socialnega statusa in varnosti.«
Policist je zaključil z zapisovanjem in s svoje torbe potegnil ‛kamen na palici’ in nekaj žebljev. »Bi mi pomagal?«
»Seveda,« je z neudobjem rekel Jonathan. Poskušal se je pobotati s temi nenavadnimi moralnimi standardi.
Policist Stuart je stopil proti bližnji trgovini. S kupa ob pločniku zloženih desk je pograbil nekaj desk in pomignil Jonathanu. »Daj, primi za ta konec. Z deskami moram zabiti okna te trgovine.«
»Zakaj pa?«
»Trgovina je zaprta,« je dejal s pridušenim glasom, ki je nastajal zaradi tega, ker je z ustnicami držal žeblje. »Lastnika so zaradi prodajanja opolzkih slik spoznali za krivega ter ga poslali v ‛vrt’.«
»Kaj je to opolzka slika?« je naivno vprašal Jonathan.
»No, opolzka slika prikazuje nagnusno, ogabno aktivnost.«
»Je lastnik trgovine opravljal ogabne aktivnosti?«
»Ne, on je samo prodajal slike.«
Jonathan je skrbno premišljeval, medtem ko je policist zaključeval s pribijanjem plošče čez vhodna vrata. »Aha, prodajanje slik z ogabnimi aktivnostmi je dovolj, da smo lahko obsojeni za izvajanje ogabnih aktivnosti?«
Policist je prekinil z delom in začel premišljevati. »Torej, na nek način je to res, da. Ljudje, ki takšne slike prodajajo so krivi za spodbujanje teh aktivnosti. Na kupce je danes moč zlahka vplivati, veš.«
Jonathan je z dlanjo potegnil po čelu. »Že vem! Tole je morala biti pisarna časopisne hiše. Gotovo ste aretirali fotografe zaradi prikazovanja vojnih stanj in ubijanja ljudi! Vendar, ali so časopisi lahko obtoženi spodbujanja teh aktivnosti samo zato, ker takšne slike tiskajo in jih nato prodajajo?«
»Ne, seveda ne. Auu!« je vzkliknil policist, ki je med bolečim stresanjem palca izustil serijo nasilnih kletvic. Zgrešil je namreč žebelj in pomotoma udaril po svojem palcu. Policist Stuart je samozavestno pogledal naokoli in preveril, kdo vse bi ga med preklinjanjem utegnil slišati. Pobral je orodje in nadaljeval: »Pod ogabnost razumemo seksualno aktivnost – to delajo perverzneži! Dostojni ljudje takšno vedenje obsojajo. Po drugi strani,« je nadaljeval, »pa lahko vojno in ubijanje spremljajo in izvajajo oboji, perverzneži in dostojni ljudje. Poročanje in prikazovanje teh reči prinaša slavo in novinarske nagrade.«Ko je policist Stuart zaključil z zabijanjem zadnjega žeblja, je pobral orodje in odšel stran. Jonathan je pogledal proti svojemu Mišku: »Očitno je preveč zaposlen z nemoralnostmi, da bi mi lahko pomagal pri navadnem roparskem napadu.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008

Referendum

Po nedavnem zavezujočem referendumu o evropski ustavi na Irskem in po nedeljskem posvetovalnem referendumu o pokrajinah pri nas je izbira teme za tokratni komentar na dlani. Dodaten razlog je v tem, ker se je posebej v obdobju po drugi svetovni vojni v parlamentarnih demokracijah uveljavilo prepričanje, da je referendum najvišji dosežek sodobne civilizacije in demokracije ter tisti vzvod v rokah ljudi, s pomočjo katerega lahko ti aktivno sodelujejo pri izvajanju demokratičnih političnih procesov. Definicije demokratičnih političnih procesov in tega, kaj vse bi naj ti politični procesi vključevali, še nisem zasledil.
Kakorkoli, osnovna značilnost referenduma je ta, da pomeni način odločanja o veljavnosti posameznega predloga, zakona, pravila, kjer glasujejo vsi tisti člani neke skupnosti, ki imajo možnost glasovanja, predlog na referendumu pa je sprejet, kadar zanj glasuje večina sodelujočih oziroma se zanj izreče najmanj vnaprej določen delež članov. Osnovna značilnost referenduma in edini kriterij določanja pravilnosti vprašanja, o katerem se na referendumu glasuje, je torej število glasov za oziroma proti.
In prav na tej točki se kot milni mehurček razblini ves humanitaren videz referenduma, referendum pa postane, kot je davno nazaj ugotovil eden od ustanoviteljev Združenih držav Amerike, James Madison, tiranija večine nad manjšino. Seveda ima Madison prav, saj je referendum nič drugega kot nogometna tekma, kjer bi zmagal tisti, ki bi na igrišče [volišče] pripeljal večje število nogometašev [mišice], ne pa tisti, ki bi v poštenem boju dosegel več zadetkov.
Referendum je drugo ime za argument moči, kar pomeni, da ne postavlja meja med čustvi in razumom ter meja med nemoralnostjo in moralnostjo. Zakaj? Ljudje imamo različne sposobnosti razmišljanja, različne sposobnosti obsojanja slabega in nagrajevanja dobrega ter različne stopnje odgovornosti. Iz te osnovne naravne značilnosti človeka izhaja, da bomo na enake dražljaje iz okolice ljudje različno reagirali, torej tudi na enaka vprašanja različno odgovarjali. Ljudem postaviti referendumsko vprašanje, potem pa kar tako sešteti odgovore in za pravilnega določiti tistega, ki je prejel največje število glasov, je posilstvo nad osebno svobodo tistih, ki imajo drugačne argumente oziroma tistih, ki zaradi različnih razlogov na referendumih ne sodelujemo. Da je od referenduma do prevlade nemorale in nasilja zelo kratka pot, je dokazal čas pred drugo svetovno vojno, danes pa je taisti val nasilja moč videti recimo v prizadevanjih za referendum o dovoljenju slovenskih državljanov hrvaškim državljanom glede njihovega cilja vstopiti v EU.
Referendumi me ne motijo, vendar samo v primeru, če stroške konkretnih referendumov in kasnejših posledic, ki iz njih izhajajo, plačajo tisti, ki se z vsebino konkretnih referendumov strinjajo in če za tiste, ki se z referendumi ne strinjamo, ti referendumi preprosto ne bi veljali. Bistvo osebne svobode je namreč v tem, da mora biti vsak človek pri sprejemanju svojih odločitev popolnoma svoboden, nihče pa mu nima pravice diktirati, kako se naj obnaša, torej niti vsiljevati nekih resnic in kritja stroškov teh resnic. Kot smo videli, je slednje osnovna značilnost referendumov.
Zraven vsiljevanja resnice gre pri referendumih tudi za legitimacijo političnega procesa, kakršenkoli že ta je in karkoli že ta predstavlja. S sodelovanjem na referendumu se namreč podobno kot pri vseh oblikah volitev avtomatsko strinjamo s pravilom vladavine večine nad manjšino in pristanemo na to, da pri določanju resnice ni pomembna vsebina, temveč se jo določi na način štetja oddanih glasov. Pri tem verjetno niti ne pomislimo, da bomo gotovo kdaj tudi sami v skupini preglasovanih, ko bomo proti naši volji plačevali stroške za nekaj, s čimer se ne bomo strinjali in to tudi v primeru, če se konkretnega referenduma sploh ne bomo udeležili.
S tem v zvezi je bilo zanimivo poslušati predlagatelje aktualnega referenduma o pokrajinah, kako so upravičevali dejstvo, da se je množičnega glasovanja o ponujenih vprašanjih v zvezi z imeni in obsegom pokrajin udeležilo nekaj manj kot 11 odstotkov vseh tistih državljanov, katerim so poslanci dodelili volilno pravico. Odzivi predlagateljev referenduma so bili raznovrstni: od lepega vremena, do nepravega časa izvedbe. Nekateri so šli celo tako daleč in samozavestno razlagali, kako so svoj glas dejansko oddali tudi tisti, ki se glasovanja niso udeležili. Argumentacijo so praviloma in v en glas zaključevali z legitimnostjo rezultatov, saj da pri referendumih štejejo le oddani glasovi, spodnje meje pa da v naši zakonodaji nihče ni določil. Rezultat referenduma je po njihovem mnenju popolnoma legitimen in ga je kot takšnega pri končnem predlogu zakonodaje o pokrajinah treba upoštevati. Poglejmo nekaj njihovih izjav: v največji možni meri bomo upoštevali na referendumu izraženo voljo; odločajo tisti, ki pridejo na referendum; pokrajine so strateški razvojni instrument, da se razvijamo hitreje; najboljši rezultati so tam, kjer je manko pokrajine najbolj očiten; po referendumu bo odločitev poslancev bistveno lažja; gre za usklajen projekt, ki so ga podprle vse parlamentarne stranke; podporo dobila večina pokrajin.
Vladni možje in pripravljavci referenduma imajo vendarle prav, ko trdijo, da so rezultati referenduma legitimni. Vse lepo in prav, vendar pozabljajo, da so legitimni izključno zato, ker so se tako odločili poslanci, ki so postavili takšno referendumsko zakonodajo. Je že tako, da je v zakone moč zapisati karkoli. Rezultati referenduma pa vsaj zame nikakor niso moralni, saj velika večina ljudi v igri dajanja legitimnosti referendumu o pokrajinah sploh ni sodelovala. Ne bo držalo, da smo tudi tisti, ki smo ostali doma, oddali svoj glas in da smo kot takšni soodgovorni za rezultat. Osebno se referenduma nisem udeležil, ker nasprotujem referendumskemu glasovanju kot načinu za določanje resnice, saj je zame referendum instrument tiranije večine, v katerem ne sodelujem, ker takšnemu sistemu odločanja o mojem življenju pač ne dajem legitimnosti.
Praksa dosedanjih referendumov v Sloveniji slika vse tiste razsežnosti določanja resnice z glasovanjem, o katerih sem govoril zgoraj. Na tem mestu dodajam še eno: legitimacijo boja interesnih skupin za privilegije. Slednja je očem nekoliko skrita, in sicer za všečno retoriko neenakih možnosti [referendum o umetnem oplojevanju samskih žensk], izkoriščanja zaposlenih [referendum o nedeljskem delu v trgovinah], nacionalnega interesa [referendum o vstopu v EU, referendum o vstopu v NATO, referendum o pokrajinah, referendum o preoblikovanju Slovenskih železnic], razvoja regije in novih delovnih mest [referendum o tretjem bloku termoelektrarne v Trbovljah – TET 3], moralnosti [referendum o vračilu vlaganj v telekomunikacijsko omrežje], o nuji polnjenja pokojninske blagajne [referendum o načinu prodaje deleža zavarovalnice Triglav] itd. Vidimo, da gre v vseh primerih za preplet različnih interesov predlagateljev, ki so s pomočjo glasovanja vseh državljanov iskali legitimacijo njihovih lastnih interesov na račun davkoplačevalcev in v imenu referenduma, ki ga sami označujejo kot najvišjo in nedotakljivo demokratično normo sodobnega časa. Me prav zanima, koliko bi bilo sklicevanja na vero v superiornost te najvišje norme demokracije, če bi morali stroške referendumov plačevati iz svojega žepa izključno predlagatelji in tisti, ki bi glasovali za.
Parlamentarna demokracija in referendum sta naravna zaveznika in sodita skupaj, saj sta oba zgrajena na argumentu moči, kjer razum in moralo praviloma premagajo čustva in nemorala. Ironično je dejstvo, da ljudje tega ne opazijo in tovrstnim manifestacijam, ki temeljijo na obljubljanju s tujim denarjem, dajejo legitimnost. Zato niti ni presenetljivo, da se razne interesne skupine z nevtralnim imenom politične stranke toliko zavzemajo za krepitev inštituta referenduma. S tem namreč dajejo ljudem občutek, da slednji dejansko sodelujejo v procesu mešetarjenja v imenu vseh, nevtralno imenovanem politični proces. Tako interesne skupine na eleganten način s tujim denarjem ohranijo lasten interes po krepitvi vzvodov moči vplivanja na ekonomska razmerja v družbi praktično nedotaknjen.Kakšno pot torej ubrati, da bomo zaživeli v svobodni družbi, kjer število glasov ne bo ključen kriterij resnice, temveč bo osrednji tok za njeno ugotavljanje moč argumenta, ki je neločljivo povezana z razumom in moralo? Že v enem izmed prejšnjih komentarjev sem načel to temo z ugotovitvijo, da je najprej potreben močan filozofski preskok od centralnega planiranja k zasebni iniciativi. Oblikovanje novega ustroja družbe, zgrajenega na principih morale in razuma, je nato le še stvar tehnične rešitve.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008

Ne grem na volitve

Zmeraj, ko izrazim svoje odločno vztrajanje glede tega, da ne bom šel na volitve, gleda večina ljudi name, kot če bi pristal na zakol svojih psov za večerjo. Ne iti na volitve morda ni protizakonito, govorijo njihovi pogledi, je pa preklemansko nespodobno in neodgovorno.
Zase menim, da sem moralno pokončna oseba, torej očitno ne verjamem v to, da je ne iti na volitve v kakršnem koli pomenu nemoralno ali kako drugače nezaželeno. Naj pojasnim, zakaj.
Prvi, in hkrati najmanj privlačen, argument je ta, da moj glas nikoli ne bo vplival na rezultat političnih volitev. Možnost, da bo moj glas za kandidata Smitha in ne za kandidata Jonesa (ali pa, da sploh ne grem na volitve), zagotovil Smithu, da bo na volitvah zmagal, je praktično enaka nič. Če pogledamo z druge plati. Z moje perspektive bo rezultat katerihkoli volitev enak, ne glede na to, kaj bom storil, ali česar ne bom storil na volišču. Ker je moj čas dragocen, nikoli ne grem na volitve. Svoj čas raje namenim za tiste aktivnosti, katerih rezultati bodo bolj odvisni od mojih aktivnosti.
Nekateri ljudje vztrajajo pri tem, da je ne iti na volitve »sebično«. Mogoče. Toda vedeti je treba, da jaz nisem edina oseba, ki bo imela koristi, če svojega časa ne bom preživljal za nesmiselne stvari. S tem, ko ne grem na volitve, imam več časa, da se pripravim za svoja predavanja, imam več časa za pisanje člankov, ki jih (upam) vsaj nekateri z užitkom prebirajo, ta čas lahko namenim za to, da svojemu sinu pomagam pri pisanju naloge, ali pa preprosto uživam s svojo družino. Ker moja zavrnitev za volitve ne spremeni ničesar, je strošek za ostale, če ne grem na volitve, enak nič. Toda strošek moje udeležbe na volitvah pa je realen (strošek za moje študente, kolege, moje čudovite bralce, mojo družino). Torej, s tem, ko ne grem na volitve, je vsaj ena skupina ljudi na boljšem, medtem ko na slabšem ni nihče.
Mimogrede, vedno, ko me vprašajo, kaj bi naredil v primeru, če bi vsi odklonili, da gredo na volitve, jim odgovorim: »Takrat pa bi odšel na volitve!«
Drug razlog, da zavračam volitve, je ta, da je v nasprotju z odločitvami, ki jih nekdo sprejema na zasebnem tržišču, izbiranje med kandidati preveč netočno. Naj pojasnim. Če v supermarketu vidiš kupca, ki svoj nakupovalni voziček polni s tremi steklenicami Chardonnaya, enim piščancem, enim bedrom jagnjetine, šestimi zvitki papirnih brisač, dvema ducatoma plenic in vrečo pasje hrane, si lahko zelo gotov, da kupec želi vsako od teh stvari, ne želi pa katerih od kopice drugih stvari, ki se prodajajo v supermarketu. Pri političnih volitvah je stvar bistveno drugačna. Če boste videli tega istega kupca voliti za kandidata Smitha, ne boste mogli legitimno zaključiti, da se strinja z vsemi stališči, ki jih zastopa Smith. Nemara je ta volivec volil za Smitha, čeprav se ne strinja z njegovo obljubo za dvig davkov.

PAKETNA KUPČIJA
Še nikoli nisem naletel na kandidata z resnimi možnostmi za zmago na volitvah, ki ne bi na mnogih pomembnih področjih zagovarjal zame nespametnih oziroma nemoralnih stališč. Kljub temu, da sem skoraj vedno bolj naklonjen posameznemu kandidatu v primerjavi z ostalimi, se ne morem pripraviti do tega, da bi volil za meni naklonjenega kandidata. To bi se lahko namreč napačno razlagalo kot odobravanje nekaterih meni spornih politik. In če bi zame ustreznejši kandidat zmagal na volitvah, bi tovrstno napačno razumevanje bilo močnejše!
Moj tretji razlog, zakaj ne grem na volitve, je ta, da volitve beležijo le vrstni red preferenc vsakega volivca, ne pa tudi jakosti preferenc. Za razliko od zasebnih trgov, kjer lahko v vsakem trenutku zavrnem nakup izdelka ali storitve, če ocenim, da je njegova cena previsoka – in nato ponovno kupim taisti izdelek, če se njegova cena zniža – je vse, kar pri volitvah vsak volivec izkaže to, kateremu kandidatu izmed vseh na glasovnici je bolj naklonjen. Če raje volim za Smitha kot za Jonesa, to pomeni le, da sem bolj naklonjen Smithu pred Jonesom, moj glas za Smitha pa ne odkrije tega, koliko bolj sem naklonjen Smithu kot Jonesu.
Ker je jakost preferenc docela vsaj tako pomemben del izkazovanja človekove naklonjenosti in nenaklonjenosti, kot je vrstni red preferenc (in ker imamo pri večini možnosti v življenju vsaj nekaj sposobnosti, da izrazimo tako jakost kot vrstni red), volitve omogočajo izkazovanje le polovične izbire. Ves proces volitev nobenemu volivcu ne daje možnosti, da bi lahko izrazil to, koliko je Smithu bolj naklonjen od Jonesa.

LEGITIMEN PROCES?
Četrti razlog, zakaj ne hodim na volitve, je v tem, da ne odobravam političnega procesa in pri njem ne želim biti udeležen. Država jasno hoče del mene in del mojega bogastva. Dejansko imam malo možnosti zaščite pred državo in njenim nadlegovanjem oziroma preiskovanjem. Če pa volim, potem temu procesu dam legitimnost. In če moj kandidat slučajno zmaga, potem nimam nikakršne moralne pravice, da se pritožujem nad izvajanjem politik, ki jih je obljubljal med kampanjo in za katere menim, da so bedne. Tudi če bi moj kandidat izgubil, bi z udeležbo na volitvah implicitno pristal na to, da je proces izbire ljudi za izvrševanje oblasti nad menoj legitimen. Če grem na volitve, je torej moja podlaga za kritiziranje bistveno šibkejša, kot je v primeru, če se volitev ne udeležim.
Odkrito povedano, ob vsem številu ljudi, ki razlagajo, kako v primeru, če ne grem na volitve, nimam nikakršne pravice, da kritiziram delo države, sem precej užaloščen. Gre za nesmiseln in že poznani refren. Moje pravice, kot so povsem jasno spoznali podpisniki Deklaracije o neodvisnosti, obstajajo zaradi dejstva, ker sem človeško bitje. Teh pravic ni ustvarila država. Ker sem človeško bitje, ki spoštuje pravice vseh ostalih ljudi, morajo biti spoštovane tudi moje pravice, in sicer tudi v primeru (ali predvsem takrat!), ko ne sodelujem pri politiki. Še posebej danes, ko država na vseh ravneh upošteva zgolj malo ustavno določenih omejitev – torej država, ki se komaj še lahko pretvarja, da igra po pravilih – zakaj bi bila katerakoli miroljubna oseba prisiljena voliti in si tako pridobivati svojo osnovno naravno pravico do življenja, osebnih svoboščin in lastnine?
In končno, tudi praktično upravičevanje volitev – da omogočajo slišnost tvojega glasu – je napačno. Pozabite na to, da posamezen glas nikoli ne bo zamajal volitev. Pozabite na to, da ni niti malo pomembno, ali bo vaš kandidat zmagal (ali izgubil) z 34.767 glasovi namesto z 34.766 glasovi. Pomembno je to, da obstaja nešteto boljših možnosti za slišnost vašega glasu.Pisanje te kolumne je recimo eden izmed načinov, da postane moj glas slišan. Oddajati svoj glas ni edini način, da postane vaš glas glede politike slišan. In kar je še bolj pomembno, politika ni edino področje, kjer bi naši glasovi naj bili slišani. Državljani svobodne družbe se ne bi nikdar smeli zavesti v razmišljanje, da je edina pot, da si v današnji družbi slišan ta, da na vsakih nekaj let potiskaš vzvode v volilnih kabinah.

Donald Boudreaux

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008

Zakaj je raznolikost davčnih stopenj ključna za konkurenčnost Evrope

V prispevku želim podati nekatere misli na temo davčne konkurence, poenotenja davkov in konkurenčnosti Evrope.

Razprave, ki v teh dneh odmevajo po evropskih predsedniških uradih, kot nas je opomnil dr. Rübig, so usmerjene v trdo ravnanje z ljudmi posameznih držav EU z namenom zaščite njihovega premoženja v bolj prijateljskem okolju. Eden najbolj očitnih ukrepov je seveda nakup ukradenih podatkov iz liechtensteinske banke, ki ga je pred kratkim izvedla nemška obveščevalna služba. Kljub kraji dogodka ne smatrajo vsi kot problem. Peer Steinbrück, nemški finančni minister, ga je celo opisal kot »posel svojega življenja«.

Seveda je zelo neprijetna, a kljub temu težko ovrgljiva resnica: večina evropskih vlad se danes srečuje z ogromnimi problemi pri financiranju svojih preobsežnih držav blaginje, tega pa še dodatno otežuje neugodna demografija. Obenem stroški izgube političnih glasov, ki bi jih povzročila davčna konsolidacija, za mnoge politike delujejo zelo destimulativno, da bi ukrepali. Tako je njihovo hlastanje po večjih davčnih prihodkih pripeljalo do trenutnega trenda, ki se kaže v smeri poenotenja davkov znotraj držav EU in pritiska na t. i. davčne oaze.

Ti ukrepi bi naj preprečili, da bi evropski davkoplačevalci iskali za njih bolj privlačna okolja drugje, države pa bi svojo davčno bazo ohranjale bolj ali manj nedotaknjeno. V kolikor se bo ta pristop še stopnjeval, se bojim, da bo privedel do množičnih odlivov kapitala iz Evrope. Zagotovo mi ni treba omenjati Azije, ali pa območij, ki se nahajajo bližje nam, kot na primer Dubaj, ki se zahvaljujoč evropskemu investiranju, sami pa pri tem zaračunajo samo za uporabo »javnih dobrin«, skokovito razvijajo.

Ne pozabimo pa, da se tudi Evropejci množično upirajo svojim državam znotraj njihovih meja. Po ocenah je v Nemčiji v lanskem letu, kot posledica največjega dviga davkov po koncu druge svetovne vojne, podtalna ekonomija zrasla že na 14,7 odstotka bruto domačega proizvoda.


Pošten konkurenčni boj
Eden najbolj vztrajnih mitov v prid centralizaciji davkov, poenotenju zakonodaje in minimalnim davčnim stopnjam temelji na ideji o konkurenčnem boju, temelječem na »poštenih« pravilih igre, oziroma o »enakomerni igralni površini«: podjetja, ki delujejo na določenem trgu, bi, tako privrženci centralizacije, ob enakih pogojih proizvodnje za vse udeležence vsa pridobila.

Seveda pa je v dejanskem življenju konkurenčnost odvisna natančno od razlikovanja med udeleženci na trgu in seveda od tega, da se konkurenčnost preko proste trgovine razširi tudi na evropsko ali svetovno raven. Naloga vsakega posameznega podjetnika je, da najbolje uporabi svoje lastno znanje, sposobnosti in okolje, v katerem živi, vključno z višino davkov, da postane konkurenčnejši od ostalih.

Če pa bi sledili razmišljanju »poštene konkurenčnosti«, potem bi morali standardizirati in uravnati tudi mnogo drugih različnih dejavnikov med državami in podjetniki. Absurdnost takšnega razlikovanja na najbolj banalen način prikažemo preko analogije »nepoštenih« prednosti, ki jih španski pridelovalci paradižnika uživajo v primerjavi z njihovimi nizozemskimi kolegi; Španci namreč očitno nepošteno pridobivajo zaradi večjega števila sončnih dni, ki jih imajo. S sledenjem logiki »poštene konkurenčnosti« bi tako morali prisiliti španske proizvajalce, da prekrivajo svoje paradižnike s platnenimi prevlekami, s čimer bi uravnali pogoje pridelave s pogoji, ki jih imajo njihovi konkurenti na severu.

V dejanskem svetu seveda nikoli ne moremo priti do stanja, kjer bi se podjetniki srečevali z enakimi proizvodnimi stroški, že če samo upoštevamo povsem naravne razlike med posamezniki. Tako so nizozemski proizvajalci paradižnikov iznašli drugačne, inovativne metode proizvodnje paradižnikov. Brez takšne raznolikosti v človeški inteligenci ne bi bilo nobene potrebe po trgovanju, saj bi vsakdo proizvajal povsem enake dobrine.

Zaradi teh raznolikosti tudi prihaja do inovativnosti, diferenciacije proizvodnje, specializacije in delitve dela, kar vse predstavlja neizbežne značilnosti prostega trgovanja – do vsega tega seveda ne pride v primeru poenotenja konkurence, ki ga uteleša fantazija o »pošteni konkurenci«.

Vsekakor lokalne in državne davčne politike podjetjem ustvarjajo veliko število distorzij in jim povzročajo obilo diskriminacije. Progresivna obdavčitev, na primer, še posebej kaznuje vlaganje naporov in uspešnost. Davki na premoženje in kapital preprečujejo akumulacijo kapitala in upočasnjujejo inovativnost in proizvodnjo dobrin in storitev, ki bi bistveno bolje, in po nižjih stroških, zadovoljevale potrebe potrošnikov.

Seveda so vse te posledice neločljivo povezane z davki in v kolikor bi jih poenotili, bi s tem samo še povečali te njihove negativne učinke, kar se tudi zdi, da je tihi namen, ki se nahaja za idejo »poštene konkurenčnosti«: cilj je predvsem dvigniti stroške poslovanja v drugih državah, kar bi te države naredilo manj konkurenčne, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako narediti lokalne in nacionalne davčne politike bolj privlačne. Omenjena strategija o dvigovanju stroškov konkurentov iz drugih držav se tako kaže tudi v trenutnem sporu med Evropsko komisijo in Švico. »Poštena konkurenčnost«, spodbujena preko poenotenja davkov, pomeni celo nekoliko več kot samo obliko protekcionizma.


Financiranje »javnih dobrin«
Naslednji argument, ki ga v prid poenotenja davčnih stopenj uporabljajo njegovi zagovorniki, govori o tem, da zaradi odhoda kapitala, ali davkoplačevalcev, v bolj prijazne davčne ureditve, ne bi bilo več mogoče financirati t. i. »javnih dobrin« in politike prerazdeljevanja, ki je tako značilna za Evropo.

Takšen pogled ima dva bistvena problema: najprej predpostavlja, da je financiranje maksimalnih količin »javnih dobrin« samo po sebi dobra stvar; drugič, napeljuje, da je pri izbiri življenjskega prostora posameznikov in kraja investiranja obdavčitev edini odločujoč dejavnik, kar pa so relevantne študije jasno zavrnile. Najpomembnejše pri tem pa je, da to povsem nič ne govori o tem, da tiste »javne dobrine«, ki bi si jih ljudje dejansko želeli, ne bi bile tudi proizvedene, vse dokler bi jih ljudje vrednotili kot dovolj pomembne, da bi jih preko tržnih mehanizmov bili pripravljeni sami tudi prostovoljno financirati.

Kljub vsemu je največja slabost preprostih analiz o »javnih dobrinah« ta, da se osredotočajo izključno na pozitivne učinke državnega trošenja. Proizvodnja »javnih dobrin«, kot vemo iz učbenikov teorije javne izbire, je pogosto odvisna od stimuliranja dajanja podpore organiziranim interesnim skupinam in drugim iskalcem rent na škodo vseh davkoplačevalcev.

Iz stališča pospeševanja teh ustaljenih praks in izogibanja kakršnekoli ponovne ocene vzdržnosti evropskih držav blaginje, se poenotenje davkov na evropski ravni dejansko lahko pokaže kot božji dar. Za konkurenčno sposobnost Evrope pa bi to bila katastrofa.


Učinkovitost trga
Naslednji argument v prid poenotenja davkov je pretveza, da bi v homogeniziranem davčnem okolju trgi delovali mnogo bolj učinkovito. Stroški prilagajanja in tržne distorzije bi tako do neke mere bili znižani. Takšno je sklepanje, ki se nahaja v ozadju trenutnega projekta ustvarjanja »skupne konsolidirane davčne osnove za podjetja«, ki ga želi med svojim predsedovanjem v drugi polovici leta vnesti Francija. Mnogim multinacionalnim podjetjem že navaja mnoge povsem logične razloge, s katerimi nasprotujejo uveljavitvi tega projekta.

Pa vendar se francoski pogled osredotoča izključno na stroške raznolikosti, pri tem pa povsem zanemarja učinke institucionalnega tekmovanja med posameznimi davčnimi ureditvami. Medtem ko se na prvi pogled zdi resnično, da bi ukinitev raznolikosti lahko znižala stroške, pa to hkrati oživlja proces monopolizacije, katerega učinki so vsem zelo dobro poznani.

S tem bi se prav tako povsem uničilo primerjanje delovanja različnih davčnih politik, tekmovanje najboljših praks, institucionalna inovativnost in spodbude za večjo proračunsko disciplino. Ne pozabimo, da je finančni minister največje evropske države že pozval k uveljavitvi najnižje davčne stopnje za podjetja v višini 30 odstotkov na ravni celotne EU.

Povsem nasprotno pa izkušnje kažejo, da davčna raznolikost in uporaba »davčnih oaz« s strani multinacionalnih korporacij znotraj njenih organizacijskih oblik bistveno spodbuja tržno učinkovitost. »Davčne oaze« namreč spodbujajo investicije in rast kapitala ter pomagajo pri preprečevanju nekaterih obžalovanja vrednih stranskih učinkov davčnih sistemov, kot je prekomerna obdavčitev kapitala oziroma večkratna obdavčitev istih dobičkov znotraj enega gospodarskega podjetja.

»Davčne oaze« v tem kontekstu kvečjemu služijo kot kanal za kapital, preko katerega države Evropske unije pogosto financirajo neposredne investicije znotraj same EU. Takšna izdatna povečanja učinkovitosti na mednarodnih trgih kapitala pa podjetja tudi spodbujajo k še večji učinkovitosti pri razporejanju svojih virov.

Proces poenotenja davkov pelje Evropo daleč stran od uveljavitve štirih svobod iz Rimske pogodbe v letu 1957. In dovolim si reči, da je to v nasprotju z idejo Evrope.

Ni nepomembno spomniti se, da je Evropa dosegla svoj zgodovinski napredek izključno zaradi svoje odprtosti, različnosti in razpršitve politične moči. Tekmovanja med političnimi sistemi, brez prisotnosti centralizacije, so bila odločilni dejavniki, ki so privedli do renesanse, razsvetljenstva, industrijske revolucije in velikega napredka, ki je temu sledil. Po padcu Rima je evropska politična raznolikost naprednim posameznikom dopustila, da po principu »glasuj z nogami« svoj kapital vzamejo s seboj.

Z delitvijo moči se je lahko razvilo politično razpravljanje, kar je privedlo do nastanka parlamentov in svobodnih mest ter omejilo grabežljivo obdavčitev in povzročilo podoben napredek tudi v drugih mestih.

Trenutne napore, usmerjene v centralizacijo davkov v Evropi, moramo tako smatrati kot nasprotujoče štirim svoboščinam, zapisanim v Rimski pogodbi, kot resnično nasprotujočim evropskim interesom, ki nasprotujejo evropski zamisli in nasprotujoče pogojem, ki so privedli do izjemnega napredka v Evropi.
Danes ne govorimo o ničemer drugem, kot o ohranjanju in povečevanju produktivnega kapitala, kar bi privedlo do ustvarjanja več inovacij, bogastva in zaposlenosti ter splošnega višjega življenjskega standarda, predvsem pa govorimo o ohranjanju osebnih svoboščin, osebnih preferenc in individualne izbire vsakega posameznika. Po mojem mišljenju bi morala takšna visoko postavljena morala voditi vse Evropejce, ki imajo poštene namene, da se postavijo nasproti poenotenju davkov na tem kontinentu.

Pierre Bessard

objavljeno v Triobunalu, 26. junija 2008

Moralno sporna in dvolična politika

Sedaj je jasno, da se bo, po porazu Hillary Clinton in njenem odstopu iz predsedniške tekme v ZDA, glavni boj za naslednika Georga Busha odvil med republikancem Johnom McCainom in demokratom Barackom Obamo. Kakšen bo prispevek novega predsednika pri širjenju ekonomske svobode v ZDA in po svetu, bo jasno šele čez čas, celotna kampanja pa je navrgla kar nekaj zelo nevarnih nagnjenj ljudi. Pokazalo se je namreč, da so med mnogimi posamezniki, predvsem v Evropi, močno prisotna različna rasistična in seksistična nagnjenja, saj v kampanji na neki točki sploh ni bilo pomembno, kakšna prepričanja ima posamezen kandidat, ampak je priljubljenost Clintonove gradilo predvsem dejstvo, da je ženska, medtem ko je bila barva kože glavni adut Baracka Obame. (Ko sem se lani pogovarjal z neko domačinko iz Washingtona, mi je rekla, da zaradi mnogih socialističnih stališč niti slučajno ne misli podpreti Clintonove, zelo nemoralno pa bi se ji zdelo, če bi to storila izključno zaradi tega, ker je Hillary ženska.)
Seveda takšno rasistično in seksistično zavzemanje pri nas ni tuje, niti v politiki, niti v športu in celo v ustavi ne. Se še spomnite sprejemanja ženskih kvot v politiki? Mnogi zagovorniki »pravičnosti in enakopravnosti« so na njih zelo ponosni. Medtem mnogi prav tako ponosno poudarjajo, da je šprinter Matic Osovnikar najhitrejši belec na svetu. Seveda pa to sploh nista osamljena primera takšnega vedenja, kar zbuja skrb.
Kadar postaneta rasizem in seksizem, čeprav v prid nekdaj zapostavljenih skupin, prevladujoči odločitveni spremenljivki v družbi, je to znak povsem enakega moralnega kolapsa, kot ga je v zgodovini predstavljalo zatiranje črncev, žensk in drugih skupin posameznikov. To pa je za razvoj ljudi zelo nevarno.

DVOLIČNOST SLOVENSKIH BIROKRATOV
Podobno kot v ZDA, smo tudi v Sloveniji tik pred volitvami. V času zelo sovražnega odnosa do nekaterih gospodarstvenikov, bi hitra anketa med strankami verjetno dokaj enoglasno pokazala, da so glavne skrbi politikov predvsem zavzemanje za omejevanje moči gospodarstvenikov, preprečevanje njihovega skupnega nastopa in vplivanja na cene, skrb za urejanje?!? konkurenčnosti in podobne. Jasno je torej, da stranke, kot vedno do sedaj, stavijo predvsem na ekonomski šovinizem in zatiranje ekonomske in osebne svobode ljudi. Tako tematike povečevanja ekonomskih in osebnih svobod in omejevanja moči birokratov ni za pričakovati, pa čeprav so se učinki ekonomskega zatiranja ljudi na katastrofalen način pokazali v nekdanji Jugoslaviji, kakor tudi v drugih šovinističnih in ekonomsko nesvobodnih državah. In podžgani s strastjo, se posameznikom, predvsem politikom, njihovi cilji zdijo še toliko bolj zaželeni, cena za njihovo dosego pa toliko manj pomembna. To lahko v teh dneh pri nas spremljamo najpogosteje pod imenom »vojna proti tajkunom« in medijskemu linču proti časopisnim hišam povsem zasebnih lastnikov. Ljudje, četudi se z lastnikom strinjate ali ne, so lastninske pravice nedotakljive!
Vedenje strankarskih mož pa kaže tudi na njihovo ogromno dvoličnost. Eden pogostejših očitkov, ki ga v teh dneh v povezavi z »vojno proti tajkunom« lahko slišimo, je skupen nastop podjetij z namenom omejevanja konkurence. Lahko smo celo slišali, da je med možnimi ukrepi tudi prisila za odprodajo deležev podjetij, v kolikor bi nek birokrat ocenil, da je delež nekega podjetja ali posameznika znotraj skupine podjetij previsok. Čeprav se z moralo nabitim birokratom ne zdi niti najmanj sporno, je uporaba takšnega ukrepa povsem nezaslišano in kriminalno dejanje, ki bi ga bilo treba najstrožje sankcionirati! Do še večje ironije pa pridemo, če vemo, da pa je povsem enako uveljavljanje skupnega in usklajenega nastopa med poslanci in strankami ustaljena praksa, ki so jo do sedaj uspešno prakticirale vse politične stranke. Ne pozabimo: podjetjem je to strogo prepovedano in za podjetnike strogo sankcionirano dejanje.
V praksi povolilnega strankarskega delovanja je t. i. koalicijska pogodba osnovni dokument, s katerim strankarski veljaki določijo usmeritve svojega skupnega delovanja z namenom dosege nekega skupnega interesa po vladanju in s katerim iz igre vladanja izločijo vse tiste stranke, ki pri iskanju svojih partnerjev niso bile tako uspešne. Tako imamo dva med seboj (bolj ali manj) trdno povezana tabora, ki delujeta usklajeno; na eni strani vlado in na drugi opozicijo. Pri tem je pravilo za uspešen nastop zelo preprosto in jasno: skupaj je treba spraviti 50% in en glas, ki v parlamentu zagotavlja varnost. Pri tem je še zelo živ spomin na prehod poslanca Cirila Pucka v LDS po volitvah leta 2000. Sicer pa, ali si predstavljate odgovor strankarskih veljakov, v kolikor bi morali ob preveliki zmagi na volitvah odstopiti nekaj poslanskih mest drugim strankam in tako »uravnavati« reprezentativnost med njimi?
Si predstavljate odgovor teh istih posameznikov, v kolikor bi se direktorji posameznih podjetij znotraj iste panoge med seboj dogovorili o skupnem nastopu, razdelitvi trga in siceršnjem skupnem načinu delovanja, oziroma, če bi med seboj sklenili »podjetniško koalicijsko pogodbo«? Eno izmed reakcij na sum takšnega usklajenega delovanja smo pred meseci lahko spremljali pod imenom »čista lopata«, ki je svojo simboliko dobila s spektakularnim prevažanjem Ivana Zidarja v policijskem kombiju. Tako pa lahko že danes poslušamo ugibanja in namigovanja, kdo bo septembra s kom podpisal kakšno pogodbo o skupnem nastopu.

PREGREŠNOST KOLEKTIVNE POGODBE
Naslednji vidik usklajenega delovanja z namenom omejevanja konkurence predstavlja statut kolektivne pogodbe. Čeprav predstavlja kolektivna pogodba zelo surov poseg v svobodo podjetniškega odločanja, pa ta med mnogimi velja kot simbol pravičnosti. V primerjavi s strankarsko koalicijsko pogodbo je uveljavljanje kolektivne pogodbe med zaposlenimi v nekem okolju toliko bolj domišljijsko in težje uresničljivo, saj zajema bistveno večje število ljudi in to po zelo različnih panogah. In planirati razmerja med njimi je pogumno dejanje, katerega se ne bi sramoval prav noben sovjetski birokrat, niti iz dobe Josipa Stalina.
Ob vseh polemikah in preigravanjih, ki smo jih lahko spremljali nedolgo nazaj, vladni možje, kakor tudi medijski reporterji ob navduševanju nad sprejetjem kolektivne pogodbe v javnem sektorju verjetno niso opazili, da gre pri tem za popolnoma enaka dejanja, kot so bila tista, ki so jih nekoliko pred tem, ob omenjeni akciji »čista lopata«, množično obsojali, ali pa v primerih množičnega obsojanja trgovcev o skupnem določanju cen. Gospod Soršak, vzamete to kot izziv?
Seveda pa pri vsem tem obstajata še dve najpomembnejši razliki, ki delata gospodarstvenike in samovšečne birokrate tako zelo različne. Če zanemarimo delež denarja, ki ga preko lobiranja pri birokratih uspejo prigrabiti iz žepov navadnih ljudi, potem gospodarstveniki pri izpolnjevanju svojega interesa trošijo svoj denar. Pri izpolnjevanju svojega interesa mnogim ljudem dajejo delo in ti si tako zaslužijo denar za življenje in preživljanje prostega časa. Za razliko od njih pa birokrati trošijo izključno denar teh istih gospodarstvenikov in ljudi, katerim so delo priskrbeli ti gospodarstveniki. Ne smemo pa tudi spregledati, da se ustvarja izključno v podjetjih!

DR. JEKYLL IN MR. HIDE
Vnet zagovornik ekonomske svobode, avstrijski ekonomist Ludwig von Mises, je v svoji knjigi Human Action zapisal, da ljudje kažejo svoje preference takrat, kadar se znajdejo v položaju, kjer so dogodki neizbežni, oziroma kadar se jim zdi, da so neizbežni, sami pa se morajo odločiti za eno izmed izbir. V takšnem stanju postanejo načelna zavzemanja in besede brezpredmetne.Morala vsakega posameznika se začne in konča pri tem, na kakšen način uresničuje svoj smisel. Kakšen odnos gojiti do ljudi, ki dejanja drugih strogo obsojajo in kaznujejo, medtem pa sami povsem enaka dejanja v njihovi lastni izvedbi poveličujejo, je stvar tega, kakšen je odnos ljudi do dvoličnosti. Dvoličnost je nekaj, kar spremlja vsakega posameznika, ki ima dva obraza, na vsakem koraku in ob vsakem trenutku. Seveda morajo tudi s takšno dvoličnostjo živeti tisti, ki imajo dva obraza. To je njihova nesvoboda, ko morajo bežati sami pred seboj in problem njihovih bližnjih, ko otrok dvoličneža ne ve, ali mu nasproti njegovega nedolžnega nasmeha stoji dr. Jekyll ali g. Hyde.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008

Poslovneži, pozdravite se!

»Zelo redko se ljudje iste stroke srečujejo med seboj, niti zaradi zabave oziroma razvedrila ne, njihovi pogovori pa se praviloma zaključijo bodisi s tajnim paktom proti javnosti ali z domislico glede dviga cen.«

Večina ljudi je presenečenih, ko ugotovijo, da avtor teh besed ni Karl Marx ali kakšen drug socialistični razsvetljenec. Citat prihaja iz knjige Bogastvo narodov (1776), katere avtor je vnet zagovornik svobodnih trgov iz osemnajstega stoletja, Adam Smith.

Bistvo te Smithove ideje je bilo, da – v nasprotju s tem, kar lahko pogosto beremo v časopisih, se učimo v šolah ali slišimo od pridigarjev – mnogo poslovnežev ne sodi med vnete zagovornike svobodnih trgov. Enega izmed načinov tega predstavlja »korporativistična blaginja«. Izraz označuje tiste vladne programe, ki, zahvaljujoč lobiranju poslovnežev za zakonodajo, določene panoge obravnavajo preferenčno, ponavadi preko subvencij in davčnih oprostitev.

Izrazit primer so subvencije v kmetijstvu. Praviloma jih upravičujejo z argumenti, ki se gibljejo od nacionalne varnosti do ohranjanja poseljenosti, velika večina subvencij v Ameriki in Evropski uniji pa konča naravnost v rokah tistih velikih poljedelskih podjetij, ki imajo prevladujoč položaj v kmetijstvu. Najbolj oškodovani so majhni kmetje iz razvijajočih se držav. S temi programi subvencij je neposredno spodkopana njihova sposobnost konkurenčnega boja na mednarodnih trgih. Seveda obseg protitrgovinskih teženj mnogih direktorjev velikih podjetij s tem še ni zaključen.

Mnogo direktorjev podjetij, še posebej v Severni Ameriki in Zahodni Evropi, dejansko nasprotuje prosti trgovini, izmed katerih je denimo nasprotovanje Rossa Perota sporazumu NAFTA [Severnoameriški sporazum o prosti trgovini, op. p.] najbolj očiten primer iz ZDA. Prosta trgovina in tekmovanje, ki obsegata deregulacijo in odpravo carin, pomenita, da morajo že delujoča podjetja tekmovati s podjetniki in nastajajočimi podjetji (pogosto iz držav v razvoju), ki so sposobni proizvajati podobne in nove proizvode učinkoviteje, tj. višje kakovosti in z nižjimi stroški.

Sploh ne preseneča, da mnogo ameriških in evropskih poslovnežev daje prednost lobiranju za carinske omejitve, da bi se s tem zaščitili pred vsemi tovrstnimi konkurenti. Seveda to ne pomeni, da opravljanje posla v državah v razvoju nujno privzema delovanje trgov. Mnogo podjetij, recimo iz držav Latinske Amerike, ima nezdravo močne povezave z državnimi birokrati. Veliko jih plačuje podkupnine, da lahko obdržijo svoje privilegirane položaje v gospodarstvu.

Leta 2007 je denimo časopis Economist poročal o vzponu bolimeščanstva v Venezueli. V primeru slednje gre za besedno igro v zvezi z osvoboditeljem Latinske Amerike, Simonom Bolivarjem, danes pa predstavlja družbeni razred s kulturo podkupovanj podmazanih venezuelskih poslovnežev, katerih najpomembnejše bogastvo predstavljajo tesne povezave z režimom Chaveza. Vse skupaj je privedlo do tega, da je Svetovna banka Venezuelo v letu 2007 označila za drugo najbolj koruptivno južnoameriško državo.

Poročila Transparency International kažejo, da je odkrite korupcije med državnimi birokrati in podjetji v razvitem svetu manj. Vendar tudi v teh imamo podjetja, ki za dosego svojih ciljev uporabljajo tudi netržne metode. Mnogo podjetij v ZDA se denimo tajno prilizuje lokalnim oblastem, da bi si prilastila pravice tistih ljudi, katerih lastnina stoji na želenih razvojnih območjih.

Kot nas opozarjajo veliki misleci od Aristotela, preko Akvinskega in do Smitha, lastninske pravice niso absolutne. Ampak težnje nekaterih poslovnežev, da za dosego svojih ciljev uporabijo moč države, predstavljajo očiten primer napačnega razumevanja tega, da je močna zaščita lastninskih pravic kritična komponenta za razvoj gospodarstva.

Zakaj je potem takem toliko poslovnežev skeptičnih glede delovanja trgov?

Ne glede na vso sovraštvo do tržnih ureditev mnogo poslovnežev dokazuje, da niso imuni na neokeynezianizem, ki še vedno prevladuje v veliki večini ekonomskih politik po vsem svetu. Primer tega predstavlja trenutna kriza hipotekarnih posojil, kjer so nekateri bančniki iz zasebnega sektorja nasprotovali temu, da bi kakšna izmed finančnih inštitucij propadla – ne glede na to, kako nelikvidna je bila. Ravno nasprotno, goreče so si prizadevali, da bi v krizo posojil vključili države in centralne banke, ki bi tem bolehnim inštitucijam zagotovile posebno financiranje – skladno s starim keynezianskim konceptom so jim preprečile, da bi občutile usodno spoznanje svojih zgrešenih kalkulacij, namesto da bi se reševanja problema lotili na način, da bi bankrotiranim finančnim hišam pustili, da gredo v stečaj.

Naslednji vir podjetniškega nasprotovanja trgom predstavljajo številne poslovne šole. Pogosto kar privzamemo kot dejstvo, da poslovne šole proizvajajo zelo zahtevne in k bogastvu usmerjene kapitaliste. Nekatere nedvomno jih. Vendar podrobnejši pregled učnih načrtov mnogih poslovnih šol razkrije, da njihova primarna usmeritev temelji na menedžmentu – računovodstvu, financah, upravljanju s kadri in procesnem upravljanju – raje kot na pomenu svobodnih trgov in pomenu podjetništva. Čeprav menedžment predstavlja pomemben vidik vodenja podjetij, kot tak ne govori o pomenu prevzemanja tveganj. Menedžment govori predvsem o planiranju in nadzoru. Pogosto pa se boji ekonomske kreativnosti in se celo bori proti njej.

Jasno je, da ni dovolj, če so podjetja usmerjena zgolj »pro poslovno«. Poslovneži morajo biti usmerjeni tudi pro svobodnemu podjetništvu, pro svobodni konkurenci in pro svobodni trgovini. V nasprotnem primeru tvegajo, da bodo preprosto postali lobisti ter s tem prispevali k izgradnji takšnega sveta, kjer politični vpliv šteje več kot podjetniške sposobnosti; kjer potrošniki plačujejo višje cene za slabšo kakovost in svet, kjer so revnim iz razvijajočih držav vrata svetovnih trgov, ki bi jim dala večje upanje na boljše življenje kot kakršenkoli znesek tuje pomoči, zaklenjena.

Če parafraziramo evangelij Sv. Luka: »Poslovneži, pozdravite se!«

Samuel Gregg

z dovoljenjem Acton Institute objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008

Kako učiti vrline?

Ko sem bil sekretar za izobraževanje pod predsednikom Reaganom, sem nekoč obiskal osnovno šolo v Raleighu v Severni Karolini. Kot sem storil v mnogih od 120 šol, ki sem jih v tem obdobju obiskal, sem tudi tam predaval o Georgu Washingtonu. Po predavanjih sem otroke povprašal, če ima kdo kakšno vprašanje, in nek učenec je dvignil roko in vprašal: »Gospod sekretar, ko imate s predsednikom Reaganom in drugimi zasedanje v Kabinetu, ali resnično jeste želatinaste piškotke?« Slišal je namreč za Reaganovo veliko strast po teh piškotkih. Odgovoril sem mu: »Tako je, predsednik ima na sestankih posodo teh piškotkov. Nekaj jih poje sam, pa tudi ostalim jih ponudi. Tudi jaz jih nekaj pojem.« Dečko me je pogledal v obraz in rekel: »Mislim, da jih pojeste več kot samo nekaj, gospod sekretar.«
To je bilo prav smešno in spomnim se predsednika Reagana, kako se je smejal, ko sem mu povedal zgodbo. Zgodba pa vsebuje tudi pomembno bistvo. Se spominjate obiska Gorbačova v ZDA, ko je skušal dognati, komu je Amerika podobna? Sprehajal se je navzgor in navzdol po Connecticut Avenue in šel v Nacionalni arhiv, da bi si ogledal nekaj dokumentov. Ampak iti bi moral v osnovno šolo v Raleigh. Lahko vam zagotovim, da v zgodovini Sovjetske zveze kak osemletnik še nikoli ni zrl v oči kakšnemu visokoletečemu ministru za izobraževanje in mu rekel: »Stavim, da pojeste celoten kaviar, ki vam ga prinesejo na pladnju.« Mogoče je bil komentar otroka nekoliko neslana šala – nekoliko je šel preko meje – ampak je izražal, da se etos svobode nahaja v srcih Američanov in to je dobro in pomembno. Seveda pa ni to edina dobra in pomembna stvar.
Kasneje, ko sem služboval kot direktor Urada za nadzor nad mamili – klicali so me mamilski car – sem obiskal približno 140 skupnosti in vsakič znova sem slišal o zelo drugačni zaskrbljenosti. Bodisi sem se pogovarjal z učitelji, šolskimi delavci, starši, policisti ali sodniki, so vsi želeli vedeti: kdo vzgaja otroke? Kakšen karakter imajo naši otroci? Komu je mar za njihovo moralo? Sodnik iz Detroita mi je nekoč dejal: »Ko danes sprašujem mlade ljudi: 'Ali vas je kadarkoli kdo učil razlike med dobrim in zlom?' mi odgovorijo: 'Ne, gospod.' In veste, gospod Bennett, jaz jim verjamem. Tam zunaj se nahaja moralni vakuum.« Spominjam se učiteljev v javnih šolah, ki se sprašujejo: »Ali nam lahko pomagate razviti kakšne metode, s katerimi bi naše otroke lahko učili, kaj je prav in kaj narobe?« Ali ni to ironično? Javne šole so bile prvenstveno ustanovljene za to, da v državi imigracije dajejo osnovne moralne napotke, sedaj pa jih zanima, ali je to mogoče. Mnogi ljudje govorijo, da smo postali tako očarani nad našim ekonomskim in materialnim bogastvom, da smo ves čas spregledovali pomembnejše stvari. Nekdo mi je poslal pismo, v katerem je zapisal: »Če bi imeli ceste narejene iz zlata in srebra in naši otroci ne bi znali spoštovati dobrega, kaj bi pridobili?«

Tri poti učenja vrednot
Nekateri med nami smo imeli pomisleke, ali je ta moralna dilema lahko rešljiva. Sam sem napisal serijo študij na temo »Indeks vodilnih kulturnih indikatorjev«, ki, namesto merjenja inflacije ali obrestnih mer, meri stvari, kot so osip iz šole, zasvojenost z mamili, nezakonska rojstva, ločitve, SAT točkovanje in kriminal. Mnogo številk je bilo prav alarmantnih. V uvodniku ene izmed študij sem zapisal, da če bomo nadaljevali pot v tej smeri, se bo ta veličastna republika – ta veličasten eksperiment samovladanja ljudi – lahko zelo razrahljala. Torej, »učenje vrlin« se mi zdi za Američane enako, kot je bilo takrat, pomembno tudi danes. In mislim, da je odgovor na to, kako ljudi naučiti vrlin, jasen. Glede tega ponuja Aristotel dobro branje, tudi drugi pa so ga pri tem podprli: učimo s privajanjem, učimo s smernicami in učimo s primeri.
Aristotel pravi, da privajanje v zgodnjih letih prispeva več kot le majhno razliko – ustvari lahko celotno razliko. Če želite otroke naučiti, kaj je delo, morajo delo izkusiti. Če jih želite poučiti, kaj pomeni odgovornost, jih morate ohranjati odgovorne. Če jih želite poučiti o vztrajnosti, jih morate spodbujati k temu, da vztrajajo. In pri vsem morate začeti kakor hitro je mogoče. Seveda je to težje narediti, kot reči. Biti starš in otroke učiti te stvari je zelo neizprosna preizkušnja.
Smernice so prav tako pomembne. Deset božjih zapovedi, načela ameriške demokracije, pravila spoštljivega vedenja – s temi in drugimi načeli, kaj je dobro in kaj slabo, bi morali biti otroci seznanjeni. Ampak, ko jim jih posredujemo, morajo otroci vedeti, da ta načela jemljemo resno. To pelje do tretjega dela učenja vrlin, o katerem je govoril Aristotel, to je primer. In primer je verjetno tisti, ki bi ga morali najbolj poudarjati. Bil sem v mnogih šolah, kjer šolske administracije mislijo, da lahko »problem vrednot« rešijo s predavanji o vrednotah. Osebno ne verjamem v predavanja o vrednotah. Nisem prepričan, da je to način, ki bi rešil problem. Če želimo, da bodo naši otroci dobro in slabo jemali resno, obstaja za to neizogiben pogoj: biti morajo v prisotnosti staršev, ki dobro in slabo jemljejo resno. Samo tako bodo otroci videli, da vrline niso samo igra ali blebetanje, ampak da je to nekaj, kar odrasli ljudje z odgovornostjo tako doma kot zunaj, jemljejo resno.
Naj vam postrežem z ekstremnim primerom plehkosti podajanja smernic brez primerov. Več kot enkrat sem bil v šoli, kjer vsak teden izpostavijo »vrlino tedna«. V eni takšnih šol je bila vrlina tedna poštenost. Učenci so imeli test iz poštenja in učiteljica mi je povedala, da je morala pripraviti drug test, ker je na prvem testu preveč otrok goljufalo. Na tej točki ne razumemo bistva spodbud. Naši otroci ne bodo jemali poštenja resno, vse dokler ne bomo mi, odrasli zahtevali poštenja od nas samih in tudi drugih, vključno z našimi voditelji. Ni treba posebej poudarjati, vendar leta Clintona niso bila dobra leta za izkazovanje vrline poštenja našim otrokom.

Pomembnost učenja
Naj sklenem svojo misel o učenju s primerom, ki se navezuje na dogodke 11. septembra 2001. Verjetno ste na televiziji že videli gospo Beamer – Lisa Beamer, žena Todda Beamerja, ki je bil eden izmed junakov na letu 93 [tretje ugrabljeno letalo, ki je 11. septembra strmoglavilo na poljedelskem predelu ZDA, op. p.]. Gospa Beamer je rekla, da bodo njeni otroci vsak dan gledali sliko njenega moža, ona pa jim bo govorila, da je njihov oče junak in naj poskusijo biti takšni kot on. To me je spomnilo na ugotovitev iz svoje knjige, ki sem jo pred leti napisal o ameriški družini. Na podlagi mnogih študij in zdravega razuma je vsem jasno, da je najboljša formula, da vzgojimo srečne in uspešne otroke, dvostarševska družina. Čeprav nismo vsi med nami imeli takšne priložnosti – z bratom sva bila vzgojena s samo enim staršem, ki se je večkrat poročil – je to vseeno res. Kljub temu sem med pisanjem knjige odkril, da tistih otrok, ki so izgubili očeta pri opravljanju dolžnosti – ker je oče policist ali vojak – ni mogoče ločiti od tistih, ki so bili vzgojeni v nedotaknjenih dvostarševskih družinah. Zakaj? Predvsem zaradi tega, ker moralni primer ne rabi biti fizično prisoten. Lahko je prisoten v mislih in v srcu. Zaradi besed Lise Beamer, »Bodite kot on.«, je Todd Beamer ostal v mislih in srcih svojih otrok.
To slika eno mojih bolj priljubljenih področij: pomembnost stvari, ki jih ne vidimo, nematerialnih stvari. Moralni primeri lahko obstajajo kot spomini o očetu ali kot spomini o ustanovnih očetih [ustanovni očetje ZDA, op. p.] ali kot spomini kateregakoli enkratnega junaka iz zgodovine človeštva. Zgodovinar Tacit je napisal: »Naloga zgodovine je, da za primere obsojanja ohranja vsakršno zlobno besedo in dejanje, in da za primere poveličevanja ohranja vsakršno veličastno in plemenito dejanje ali besedo.« Torej, ne potrebujemo predavanj o vrednotah. Potrebujemo dobra predavanja iz zgodovine. Potrebno je oživiti branje dobrih knjig. Ponuditi moramo dobre smernice in spodbujati dobre lastnosti. Predvsem pa moramo učiti s primeri. Seveda to ne pomeni, da moramo biti popolni, da bi bili dobri primeri. Naši otroci nas lahko vidijo, kako nekaj časa poskušamo in kako nam pri tem ne uspe. Ampak potem nas bodo videli, kako ponovno poskušamo in kako naredimo bolje ali kako v drugem poskusu uspemo narediti pravilno. Na tak način se učijo o mejah človeštva, pa tudi o človeški vztrajnosti.Učenje vrlin je zelo star pojem, prav tako kot je stara odgovornost. Vrline ne pridejo v naše gene, torej je dolžnost vsake generacije, da jih prenese naprej. To je dolžnost, pred katero se ne smemo predati.

William J. Bennett

z dovoljenjem Hillsdale College objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008

Svobodometer - maj

Ocena: 1

Spendometer je konec maja presegel 6 milijard evrov. Kljub šestmesečnemu bohotenju evrobirokratov iz vse Evrope na račun naših davkoplačevalcev, ki se je zaključilo s superluksuznim srečanjem EU-ZDA na Brdu pri Kranju, smo njegovo hitrost za sedaj pustili nespremenjeno. Glede na ves blišč akterjev sklepam, da stroški nikogar izmed njih niso posebej vznemirjali. Je že tako, da ljudje najbolj racionalno trošimo svoj denar za lastne namene, pri trošenju tujega denarja za tuje namene pa nam je bolj malo mar. Še nekoliko manj pa nam je mar, če kdo za naše dobro počutje troši denar tretjega.
Kakorkoli, v mesecu maju so poslanci potrdili vladni predlog novega kazenskega zakonika, katerega osrednja novost je možnost izreka dosmrtne ječe za najhujše zločine zoper nedotakljivost človeškega življenja, kot je recimo naklepni umor. Avtorji zakonika so za naklepni umor določili najnižjo zaporno kazen petnajst let, gornje meje pa niso postavili.
Seveda ostaja osnovni koncept slovenskega pravosodnega sistema tudi z novim kazenskim zakonikom nespremenjen. Njegovo bistvo je še vedno zanikanje naravnega prava, ki pravi, da je pri obravnavanju storilcev treba izhajati iz restitucije žrtve, se pravi iz poprave krivice, ki jo je nek posameznik povzročil nekomu drugemu. Vsak človek ima namreč neodtujljivo pravico do nedotakljivosti in vsakdo, ki komurkoli to pravico krši, mora žrtvi povrniti vso nastalo škodo in ji zraven povrnitve škode plačati še dogovorjen znesek kazni.
V svobodni družbi smejo plačilo odškodnine zahtevati edino tisti, ki so v konkretnih primerih bili oškodovani, in nihče drug. Kar je zelo pomembno, koncept poprave krivic, kjer storilec žrtvi poravna vso škodo in ji plača ustrezno odškodnino, oblastem preprečuje uzurpacijo inštituta kaznovanja, saj državni birokrati iz naslova kaznivih dejanj ne poberejo niti centa denarnih kazni, kaj šele, da bi ljudem jemali svobodo že zaradi zaužitja dveh steklenic piva, kot se trenutno pri nas dogaja.
Edino morilcem se sme odvzeti svobodo, to pa zato, ker restitucija žrtve v primeru povzročitve smrti ni mogoča, saj se umorjenega ne da povrniti v stanje pred umorom in mu plačati odškodnino. Zato se v primerih nedvoumno dokazanih naklepnih umorov kot upravičeno kazen morilcem in kot nadomestek restitucije lahko naloži recimo dosmrtno prisilno delo za svojce žrtev s trajnim odvzemom vseh osebnih svobod brez možnosti pomilostitve. Pri dosmrtnem odvzemu svobode morilcem gre kazenski zakonik v smer dovoljenega v svobodni družbi.
Poleg tega kazenski zakonik uvaja nekatere nove vrste kaznivih dejanj in v splošnem podaljšuje zastaralne roke, s čimer očem prikrito širi uzurpacijo kaznovanja na nove oblike v nekem okolju neželenih dejanj. To povzroča odmik od koncepta naravnega prava in pritrjuje besedam Stephena Schaferja: »Ko si je država prisvojila inštitut kaznovanja, so se pravice oškodovanih vedno bolj začele umikati iz kazenskega prava.«
Z Ministrstva za pravosodje prihaja prav tako v maju sprejet zakon, ki ljudem v sodnih sporih daje možnost izvensodne poravnave s pomočjo mediatorja. V kolikor bo obstajala prosta konkurenca med mediatorji, bo to prineslo k spontanemu redu miroljubnega reševanja sporov med ljudmi, kar je pozitivno.
Po nareku bruseljskih birokratov je nastal in bil sprejet tudi zakon, ki soodločanje delavcev pri upravljanju podjetij razširja na podjetja, ki nastanejo kot posledica združevanja podjetij s sedežem v Sloveniji in podružnic tujih podjetij pri nas s podjetji v tujini. Ni mi treba posebej poudarjati, da je zakon v svojem bistvu močno v nasprotju z zaščito lastninskih pravic, saj imajo v svobodni družbi edino lastniki pravico postavljati pravila igre v svojih podjetjih, medtem ko so zaposleni popolnoma svobodni pri izbiri podjetja, za katerega bodo delali, pravice soupravljanja pa jim iz naslova pogodbe o zaposlitvi ne morejo pripadati.
Prav tako po nareku bruseljskih birokratov je vlada pripravila, parlament pa potrdil, direktivo 2003/49/ES, ki zahteva enoten sistem obdavčevanja plačil obresti med povezanimi družbami držav različnih članic. S tem naša birokracija sodeluje pri uničevanju davčne konkurence med državami članicami EU-ja in pomaga krepiti nadzor pretoka informacij in transakcij preko finančnih trgov. Zakon je z vidika svobodne družbe nesprejemljiv.
Državni zbor je maja potrdil zakon, s katerim bodo odslej močneje obdavčili tiste tovornjakarje, ki s svojimi tovornjaki potrošijo več goriva. Z Ministrstva za promet slišimo, da je to nujno, saj je treba skrbeti za okolje. V resnici gre za njihovo slo po trošenju tega, česar niso sami ustvarili in iskanje novih virov obdavčevanja. Nekoliko bolj realno sliko o njihovi dejanski skrbi za okolje namreč dobimo, ko ji dodamo številna potovanja na različne konference po vsem svetu. Izplen teh potovanj je precej enoznačen: (i) ugotovitve o spreminjanju okolja, (i) ugotovitve o neenakosti porazdelitve dohodkov, (iii) ugotovitve o globalnih izzivih, (iv) ugotovitve o inflaciji, (v) ugotovitve o nujnosti nadziranja finančnih transakcij ipd. Taiste konference s popolnoma enakimi vsebinami bi brez težav lahko organizirali s pomočjo digitalnih telekomunikacijskih pripomočkov, se pravi brez kakršnegakoli prevažanja z letali sem in tja. Kot zanimivost povem, da znaša povprečna poraba goriva tipičnega turbinskega motorja potniškega letala okrog 17 gramov za vsakih 1000 Newtonov proizvedene potisne sile na sekundo. Ko naši birokrati potujejo čez Atlantik, jih verjetno kaj malo briga, da se bo med njihovim letom pod krili letala sežgalo nekje okrog 120.000 litrov visoko gorljivega kerozina.
Državni zbor je maja potrdil vladni predlog o dodatnih poroštvih za najem kreditov in izdajo obveznic DARS-a v skupni vrednosti 544 milijonov evrov. Ob robu gradiva so zapisali, da je znesek narejen na konec leta 2006, se pravi da mu je treba dodati povišanje splošne ravni cen, ki pa je v prejšnjem letu bilo zelo visoko. Današnja vrednost poroštva je torej precej višja.
Pri tem me je v oči zbodlo dejstvo, da je približno 200 milijonov od skupnega novega zadolževanja nastalo zaradi preračunavanja cen iz leta 2002 na 2006 ter zaradi poviševanja vrednosti poslov po sklenitvah pogodb. Namesto tako lahkotnega novega zadolževanja v imenu in za račun vseh bi človek pričakoval natančno analizo razlogov in kaznovanje krivcev z visokimi odškodninami. Da o stroških izgubljenih priložnosti in o izrivanju zasebnih investitorjev, ki se ob izdajanju z davki pokritih dolžniških vrednostnih papirjev vedno dogaja, niti ne govorim.
V maju so vladni možje sprejeli vsega skupaj 281 sklepov, kar je mnogo več kot ponavadi. To seveda po definiciji pomeni več omejevanja in manj svobode, ves mesec pa je zaznamovalo tudi dogajanje okrog zviševanja plač 160.000 zaposlenim v javnem sektorju. Ker so kolektivno pogodbo za javni sektor podpisali v začetku junija, bom to vključil v naslednjem Svobodometru.
Ko k zgoraj naštetemu dodam odnos birokratov vseh nivojev do zasebne lastnine, ki se kaže v uradni izjavi vlade, dne 30. maja, postane moja ocena svobode ekonomskega ustvarjanja in ocena osebne svobode, ki jo Slovenkam in Slovencem dovolijo birokrati, že zelo močno v območju osnovnošolske nezadostno.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Doktrinár

Jonathan je sledil Georgeu in njegovemu spremstvu, ko so odšli iz Palače guvernerjev po medicinsko pomoč. Na drugi strani Palače je bila ogromna bela zgradba, ki je zasedala največ prostora izmed vseh stavb. Skupina je vstopila pri najbližjih vratih. Naenkrat so se iz odprtega okna nekje ob poti proti sredini zgradbe zaslišali kriki bolečine in obupa. Jonathan je naglo skočil vzdolž pločnika in prišel do okna, tik preden ga je bila roleta zastrla. Pridržal jo je.
»Pojdite stran!« je od znotraj zakričala dostojanstvena ženska. Njen od jeze rdeč obraz je bil v popolnem nasprotju z belo obleko, v katero je bila vsa odeta.
»Kaj se tukaj notri dogaja?« je vztrajal Jonathan. »Čemu tolikšno ječanje?«
»To se tebe ne tiče. Zdaj pa odidi!«
Ves jezen je okrepil svoj prijem. »Ne grem, dokler mi ne poveste, kaj se dogaja! Tukaj nekoga trpinčite!«
»Seveda trpinčimo,« je rekla gospa, »kako bi jih pa v nasprotnem primeru sploh lahko zdravili? Verjemi mi, zdravnica sem.«
Na njeni uniformi je dejansko zagledal priponko z imenom in nazivom: 'Dr. Abigail Flexner'. Še vedno zasopel je Jonathan dejal: »Ljudi najprej poškodujete, da jih nato lahko zdravite? Zakaj jih enostavno ne pustite pri miru?«
»Uničiti moramo demone. Včasih ne gre drugače, kot da bolnika ob tem nekoliko tudi poškodujemo,« je poznavalsko razložila zdravnica. Nekoliko nervozna spričo Jonathanove vztrajnosti je začela pogledovati naokoli in iskati pomoč za to, da bi se rešila tega predrznega mladeniča. »Je že dobro,« se je vdala, »dokazala ti bom, da mi dejansko ljudem nudimo pomoč. Pridi okrog skozi stranska vrata in te bom o vsem skupaj nekoliko podučila.«
Skeptičen je Jonathan vendarle spustil prijem in odšel v smeri, ki mu je bila predlagana. George in druščina so vstopili skozi taista vrata, vendar znotraj jih ni bilo več videti nikjer. Vstopil je v sobo, ki je bila polna ljudi različnih starosti in sedečih oziroma stoječih tesno drug ob drugem vzdolž hodnika. Nekateri so glasno ječali in raztezali svoje roke in noge, ki so jih imeli povite v povoje in uravnane z deščicami. Spet drugi so nekaj momljali, se nervozno prestopali, spet tretji so tolažili svoje bližnje. Mnogi so imeli ob sebi pripomočke za spanje in pripravo hrane, kar so vse bili dokazi njihove dolgotrajne prisotnosti na tem mestu. Jonathan se je spraševal o tem, kako dolgo so vsi ti ljudje morali takole čakati.
Dr. Flexnerjeva je odprla stranska vrata in namignila Jonathanu naj vstopi. Vsi v množici so v trenutku prekinili s svojimi aktivnostmi in obmolknili. Z zavistjo so strmeli v Jonathana, medtem ko je ta šel mimo njih. Zdravnica ga je pospremila čez sobo brez oken, ki je bila polna pisalnih miz, uradnikov in do stropa visokih kupov papirja, in nato dalje. Vse do vrat, ki so vodila do majhne dvorane, amfiteatra, ki je bil obdan z balkonom s sedeži. Jonathanova čutila je dražil močan vonj po kemikalijah in po razkrajanju.
Ob ograji balkona se je trlo opazovalcev. Spodaj se je skupina v belo oblečenih moških in žensk, ki so bili videti kot zdravniki in medicinske sestre, gnetla okrog bolnika, s pasi pritrjenega na nizko mizo.
»Za ozdravitev tega bolnika,« je otožno zašepetala zdravnica, »zdravniki uradne medicine odpiramo žile in s tem omogočimo, da skupaj s krvjo tudi demoni odtečejo iz telesa. Pri tem včasih uporabimo tudi krvne pijavke.« Pokazala je proti mizi, ki je bila postavljena ob bolniku in polna različnih nožev, žagic, svetilk in steklenic raznih oblik in velikosti. Ko je s previdnim pogledom obšel veliko kovinsko posodo, je Jonathan v njej dejansko opazil zvijanje tankih in za palec velikih pijavk. Začutil je obračanje lastnega želodca.
»V primeru, da to ne zaleže, pa naši znanstveniki in znanstvenice te demone zastrupijo s kemikalijami. Uporabljamo predvsem arzen, antimon oziroma elemente živega srebra. Kako enkraten napredek smo dosegli v medicinski znanosti! Zapomni si, prihodnje generacije zdravnikov se bodo navduševale nad našimi dosežki.«
»Ali niso ti strupi smrtonosni?« je dejal Jonathan. Medtem se je spomnil, kako je njegov dedek prodajal mešanice s podobnimi sestavinami, in sicer za ubijanje podgan. Komaj kaj se je spomnil tudi, kako so stari možje pripovedovali o starodavni uporabi podobnih nevarnih snovi tudi v medicinske namene. Tovrstna praksa se torej očitno še ni končala.
»Tu se ne da pomagati,« je pomirjujoče dejala, »rezanje, krčenje in zastrupljanje so edine učinkovite metode.«
»Kako pogosto pa to deluje v praksi?« je zanimalo Jonathana.
»S to metodo uspemo trajno uničiti vse demone!«
Jonathan je debelo pogledal. Eden izmed zdravnikov je zarezal v bolnikov trebuh in povzročil izbruh krvi. »V čem je težava tega bolnika?«
»Fagocitoza ob gnitju ovojnice rakavega tkiva,« je odgovorila dr. Flexnerjeva, »v to smo prepričani.«
»Ali ne obstaja noben drug način zdravljenja njegove bolezni?«
»Ha!« je z negodovanjem zapuhala. »Nekateri trdijo, da obstaja. Hvala bogu, da ta blebetala nimajo licenc za opravljanje zdravljenja. Za to, da bo ljudem omogočena izbira, je premalo, če zgolj nadziramo in potrjujemo kvalitetno delo zdravnikov. Preganjati smo dolžni tudi vse šarlatane, ki se pretvarjajo, da lahko zdravijo s pomočjo nezakonitih zdravil, neumnih diet, rastlin, igel, dotikov, molitev, svežega zraka, vaje in celo s pomočjo,« se je namrščila, »smeha! Ko jih ujamemo, jih zmečemo v vrt za ljudi, ključ pa nemudoma vržemo vstran!«
»Ali ta vaša zdravljenja delujejo?« je potihoma vprašal Jonathan.
»Pff! To je stvar čistega naključja,« je odgovorila. Jonathan je opazil njen od nadutosti napihnjen obraz. Zapackan rdeč nos je pomenil edino barvo, ki jo je na njenem telesu bilo moč zaznati. Že sam vonj, ki ga je oddajala, je bil tako močan, da bi lahko ubijal.
»Kaj pa če se bolnik sam odloči za tista zdravljenja?« jo je zbodel Jonathan. »Za čigavo življenje gre?«
»Točno tako!« je vzkliknila. Jonathan je odprl njeno najljubšo temo. Zdravnica ga je potegnila stran od ograje, prekrižala svoji robati roki predse in se z eno prijela za brado. Vsa goreča je pričela: »Za čigavo življenje gre? Nekateri sebični bolniki dejansko verjamejo v to, da je življenje njihova last! Pri tem pozabljajo, da vsako življenje pripada vsem. Vsak izmed nas predstavlja neprekinjeno vez med predniki in nasledniki, kjer smo vsi povezani v veliko celoto. V dobro celotne družbe so usposobljeni profesionalci dolžni zaščititi bolnike pred njihovimi lastnimi slabimi odločitvami. Si lahko predstavljaš, da si nekateri izmed bolnikov celo želijo umreti?! Mi smo bistveno bolje usposobljeni za to, da se odločimo, kako in kdaj jih je treba zdraviti.«
Postala je, nekoliko premislila in nadaljevala: »Poleg tega Svet guvernerjev velikodušno za vse prebivalce Korumpa plačuje račune za zdravljenje. Tisti zdravi zaposleni opravljajo svojo dolžnost s čakanjem v vrsti za plačevanje davkov, ki jo s svojo sposobnostjo sprejemanja najboljših odločitev določi Svet, bolniki pa vestno opravljajo svojo dolžnost v čakalnih vrstah, kjer pa vrstni red zdravljenja določimo mi, na podlagi naše presoje glede nujnosti posameznih primerov. Bolnikom ne smemo dovoliti, da bi sami sprejemali drage napačne odločitve in to z denarjem vseh ljudi, saj morata dolžini obeh vrst biti izenačeni.«
Skozi sobo se je ponovno razleglo stokanje od bolečin in v kotanjo na tleh je znova curljala kri. Navzoči spodaj so si hiteli izmenjavati navodila, vodilni kirurg pa je prejel dodatne instrumente in gobice iz gaze. Zdravničin obraz je prekril zamišljen pogled. Stoječ ob Jonathanu je zamrmrala: »Prav čutim njegovo bolečino.«
»Kako pa si pridobite licenco,« je nadaljeval, »tisto za odločanje o življenju in smrti v imenu ljudi?«
»To zahteva leta in leta priprav. Človek mora skozi priznan proces medicinskega izobraževanja in skozi številne teste. Kot pooblaščeni s strani naših prijateljev v Svetu guvernerjev smo nedavno zavoljo ohranitve visokih standardov zaprli eno izmed dveh medicinskih šol tukaj na Korumpu. Naše standarde določajo leta raziskav in veličastna tradicija. Licence in zagotovila o statusu primernem nadomestilu nam dodeljuje 'Zaščitniška zbornica priznane medicine.'«
»Visoke plače?« je rekel Jonathan.
»To bi bilo dovolj za sedaj.« Zdravnica ga je nejevoljno pogledala in ga odpeljala ven.
Vendar Jonathan je nadaljeval s postavljanjem vprašanj: »Kako pa veste, kateri zdravnik je dober in kateri je slab?«
»Zdravniki z zdravniškimi licencami so vsi enako dobri. Seveda se pojavljajo govorice. Čenčanja se pač ne da preprečiti, vendar se trudimo.« Kot bi trenil, že ga je odslovila skozi stranska vrata in jih zapahnila za njim.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008

Hayekovi pogledi na razvoj

Leta 2001, ko sem bil zaposlen na Svetovni banki, sem za Financial Times napisal članek »The Failure of Development«. Kar se Svetovne banke tiče, so imeli moji argumenti nanjo takšen vpliv, da so me promovirali na pozicijo izven Svetovne banke. Toda nastajajoči konsenz med ekonomisti pravi, da ne vemo, kako doseči razvoj. Leta 2004 je na Barcelonski razvojni agendi (Barcelona Development Agenda) skupina vodilnih ekonomistov s seznama Kdo je kdo [Who's Who, op. p.] sklenila, da »ne obstaja noben samostojen set političnih ukrepov, ki bi poganjal vzdržno rast.« Leta 2007 je Nobelov nagrajenec Robert Solow, najbolj znani razvojni ekonomist med njimi, dejal, da celo ko države izplavajo iz revščine, je »razlog [za to rast, op. a.] lahko nekoliko skrivnosten, celo v jasnih primerih.« Medtem moj nekdanji zaposlovalec, Svetovna banka, pripravlja več milijonov dolarjev vredno Komisijo za rast in razvoj (Commission on Growth and Development), ki pravi, da »sile, ki poganjajo vzdržno rast, niso v popolnosti razumljene.«

Stanje, v katerem se trenutno nahajamo, je takšno, da resnično ne vemo, kako doseči razvoj. Kot razvojni ekonomisti smo izkusili nekaj travmatičnih eksperimentov. Nekoč je obstajal nek osrednji ekonomski konsenz, imenovan »Washingtonski konsenz«. V osemdesetih in devetdesetih letih se je od njega pričakovalo, da bo v Afriki, Latinski Ameriki in na Srednjem Vzhodu rodil močno rast. Pa vendar se rast ni zgodila in danes to obdobje označujemo za »izgubljeno desetletje«. Zgodila se je polomija šok terapije v nekdanji Sovjetski zvezi, kjer se je poskus vpeljave tržnih reform od zgoraj navzdol preko noči končal v eni najhujših ekonomskih depresij v zgodovini. Potem je tukaj tudi spoznanje, da so nekatere države sicer dosegle skokovite rasti, a so te vedno bile kratkotrajne. Čudeži torej ne trajajo.

Tukaj je tudi neprijetno dejstvo, da ekonomisti nismo sposobni napovedati niti uspehov niti neuspehov, tudi za posamezne države v razvoju ne. Leta 1962 so se ekonomisti Svetovne banke komaj obvladovali ob zelo ambicioznem razvojnem načrtu Južne Koreje. »Nobenega dvoma ni o tem, da ta razvojni načrt bistveno presega sposobnosti … ekonomije. … Nemogoče je, da se bo izvoz povečal za toliko, kot je predvideno,« so zapisali o državi, ki je kmalu po tem postala azijski čudež. Medtem je leta 1968 veljala singapurska rast prebivalstva za »potencialno eksploziven problem«, ki bo, po takratnem mnenju Nobelovega nagrajenca Gunnarja Myrdala, vodil do »naraščajočega bremena brezposelnosti.« Odveč je dejati, vendar Singapur je obvladal naraščanje prebivalstva.

Če upoštevamo zakone verjetnosti, potem je ekonomistom usojeno, da bodo kdaj tudi zadeli. Leta 1958 so pri Svetovni banki pisali o državi, ki je »naredila izreden gospodarski napredek. … [Njeni] dolgoročni potenciali so v primerjavi z ostalimi državami Jugovzhodne Azije posebej ugodni.« Toda ta navedek prihaja iz napovedi Svetovne banke iz leta 1958 o obetih za – Burmo.

V vsem tem času so bili razvojni ekonomisti podobno presenečeni tudi nad uspehi. Zvezdi 1960-ih in 1970-ih nista bili Kitajska in Indija, ampak Brazilija in Slonokoščena obala, ki pa sta od takrat dalje naredili bolj malo. Zakaj so zelo uspešno razvijajoči se narodi kar naenkrat skrenili na stranpoti? Če bi ekonomisti poznali odgovor, bi Brazilija še vedno rasla. Medtem so razvojni ekonomisti naredili nešteto poskusov, kako bi zgodbe o uspehu osmih azijskih čudežev reproducirali tudi v drugih državah v razvoju, vendar brez nekega uspeha. Celo več, niti azijski čudeži niso bili sposobni reproducirati svojih lastnih zgodb o uspehu. Ironično, od leta 1993 naprej, ko je Svetovna banka izdala poročilo o uspehu azijskih čudežev, je njihova rast že nazadovala na svetovno povprečje.

Zakaj je tako težko napovedati rast? Eden od razlogov je ta, da se nezmožnost napovedovanja dogaja praktično na vseh ravneh.

Kdo bi lahko napovedal, da bo velika zgodba o uspehu v Indiji, ki trpi za velikim pomanjkanjem usposobljene delovne sile, ravno sektor informacijske tehnologije, ki zahteva veliko usposobljene delovne sile? Ali pa, da bo delež filipinskega izvoza integriranih vezij zajemal 71 odstotkov celotnega svetovnega trga? Ali pa, da bo rezano cvetje iz Kenije predstavljalo 40 odstotkov trga rezanega cvetja v Evropi? Ali pa, da bo 30 odstotkov prihodkov izvoza egiptovskih podjetij iz sektorja predelovalnih dejavnosti prišlo zaradi izvoza enega samega proizvoda v eno samo državo, konkretno, kopalniške keramike v Italijo?

Najbolj splošen primer je fenomen »velikih hitov«. V deželah v razvoju obsega delež izvoza treh najpomembnejših proizvodov predelovalnih dejavnosti (izmed 3.000) tretjino celotnega izvoza predelovalnega sektorja. Izvoz najpomembnejšega izdelka pa v povprečju prinese 17 krat višjo vrednost kot izvoz desetega najpomembnejšega izdelka. Nihče ne more napovedati teh »velikih hitov«, gotovo pa ne vlade ali pa ekonomisti Svetovne banke.

Eden izmed ekonomistov, ki je razumel nepredvidljivo naravo rasti, je bil F. A. Hayek. Hayek, ki od mojega doktorskega študija na MIT [Massachusetts Institute of Technology, op. p.] naprej velja za meni najljubšega, je ponudil zelo močan pogled na vlogo informacij, na procese odkrivanja, pomen osebnih preferenc in razpršenega védenja, ki vsi po vrsti govorijo proti planiranju in v prid osebni svobodi in pretežni meri skromnosti. Hayek je razumel, da je konkurenca svobodnih trgov najboljši sistem za soočenje z gromozansko nezmožnostjo napovedovanja rasti. Zapisal je, da je »konkurenca pomembna prvenstveno kot postopek odkrivanja, kjer podjetniki nenehno iščejo neizrabljene priložnosti, ki jih lahko izkoristijo tudi ostali.« To je sistem, ki pelje do decentraliziranega iskanja »velikih hitov« in s tem do velikanskih donosov.

Čeprav trpimo za pomanjkanjem védenja o tem, kako doseči napredek, se ta vendarle dogaja. V zadnjih petdesetih letih, in daleč od tega, da bi šlo za past revščine, so v svetu bogate in revne države rasle po nekje 2-odstotni rasti na leto. Dva odstotka seveda ni ravno najbolj impresivna stopnja rasti, toda, da bi celoten svet rasel po tej stopnji celih petdeset let se še ni zgodilo. Ta rast je oskrbela največji masovni beg iz revščine v vsej zgodovini človeštva. 500 milijonov ljudi se je zahvaljujoč ekonomskemu vzponu Kitajske in Indije od 1970 naprej osvobodilo iz stanja dolarja na dan. Pol milijarde. In še več jih je na tej poti.

Resnica je v tem, da pri razvoju ne obstaja nobena magična krogla. »Planirati oziroma organizirati napredek je protislovje,« pravi Hayek. Hayekovo pomembno spoznanje je, da se svoboda razvija od spodaj navzgor. Nekaj svobode vodi do več svobode. Ekonomska in politična svoboda napajata ena drugo. Uspeh posameznih podjetij in podjetnikov ustvarja nove zahteve po več osebne svobode, saj le to omogoča, da se okolje tem uspehom prilagodi in jih izrabi. In potem se pojavijo posamezniki, politični in družbeni podjetniki z novimi rešitvami, ki prinesejo še več svobode. To je pot iz revščine, po kateri so države v razvoju začele stopati. In to je pot, po kateri bodo nadaljevali, če jim le pri tem ne bomo v napoto.

Če nadaljujem s prispodobo. Recimo, da nekdo preneha s kariero uspešnega strokovnjaka z visokim dohodkom in zapusti vse, kar ima. Tako ostane brez doma in začne živeti na ulici. Naslednje leto se vrne na svoje delovno mesto belega ovratnika. Povrneta se mu prejšnja plača in življenjski standard.

Na letni osnovi je ta oseba bila priča nenadni rasti dohodka brez primere. Toda, ali prehod na njegov prejšnji dohodek dejansko pomeni tudi uspeh?

Zgodba je blizu »kitajski zgodbi« o rasti. Postavimo na oblast poblaznelega diktatorja in mu dovolimo, da s pomočjo »reformiranja zemlje« in vsiljenih poskusov industrializacije zaustavi gospodarstvo. Dovolimo mu, da ubije na desetine milijonov ljudi in terorizira vse ostale prebivalce. Za lažjo ponazoritev ga imenujmo Mao.

Ko Mao umre, njegovo mesto na prestolu pa zasede relativno manj avtoritaren vladar, lahko vidimo, da se sedaj v nekoliko bolj stabilnem sistemu posel počasi vrača na običajno pot. Ljudje se vračajo k obdelovanju zasebnih kmetij, vračajo se na delo, investirajo v kapitalne dobrine in ustvarjajo nova podjetja. Kitajska je seveda velika zgodba o uspehu. Njena rast je od leta 1970 dvignila nekje 300 milijonov ljudi iz stanja dolarja na dan. Toda sam ne bi priporočil njene formule hitre rasti. Prehod iz katastrofalne situacije v manj katastrofalno ni pot napredka. Nikakor pa ne prispeva k poznavanju tega, kaj bo delovalo in kaj ne bo delovalo v drugih državah v razvoju.

Torej, ko Subramanian in ostali razvojni ekonomisti gledajo na kratkoročne stopnje rasti BDP, morajo misliti tudi na daljšo, dolgoročno perspektivo. Skokovite stopnje rasti BDP v kratkih časovnih intervalih so seveda dobrodošle, vendar ne pomenijo nujno tudi dejanskih sprememb. Mislim, da je to v ozadju Subramanianovega argumenta, s katerim se strinjam in sem tudi pisal o njem, da so bile nekatere države, ki so se najbolj reformirale v smislu ekonomske in politične liberalizacije, deležne nekaterih najmanj izrazitih stopenj rasti in obratno.

Zelo težko je določiti, kaj bo pri razvoju delovalo in kaj ne. Toda gledati na kratkoročne stopnje rasti BDP in potem iz njih vleči nepremišljene sklepe, je eden izmed načinov zagotavljanja nerazumevanja. Relacija med spremembami v politiki in gospodarsko rastjo ni nujno jasna niti po več kot desetih oziroma dvajsetih letih.

Zgovoren dokaz ni v stopnjah rasti, ampak v ravneh dohodka. Nekdo je bogat, ker si lahko privošči lepo stanovanje in lepe restavracije. Ni bogat zato, ker je bil lani reven. Velja upoštevati, da je po novih revidiranih podatkih letni dohodek Kitajcev na prebivalca 1.800 ameriških dolarjev. To je nekje ena dvajsetina ameriškega dohodka na prebivalca. Da, Kitajska dosega v vsem tem času impresivne stopnje rasti, toda v celotni ravni bogastva jo čaka še dolga pot. Podobno velja tudi za Indijo, kjer imajo podoben dohodek na prebivalca.

Ne moremo torej reči, da Kitajska in Indija dejansko predstavljata zgodbo o uspehu. Njuni zgodbi sta do sedaj zagotovo obetajoči. Za našo zmernost bi morali poskrbeti primeri tistih hitro rastočih držav, ki pred tem niso močno padle v svojem razvoju oziroma niso nazadovale v povprečje. Obsesija s kratkoročnimi stopnjami rasti BDP lahko povzroči, da razvojni ekonomisti pozabijo na veliko sliko.
Menim tudi, da Subramanian, podobno kot veliko ostalih razvojnih ekonomistov, prehitro pripiše zasluge za gospodarsko rast politikom. Dejstvo, da posamezna država doživlja gospodarsko rast, ne pomeni nujno, da so za to odgovorni politiki na oblasti. Vsaj toliko verjetno je, da je rast prišla od spodaj navzgor. Včasih deluje tehnološki preboj, ki se ga politični proces kratko in malo polasti. Včasih pobudo prevzame industrija »velikega hita«. Ekipe zmagujejo tudi, ko imajo slabe trenerje. In dejansko nimamo neposrednih empiričnih dokazov, ki bi govorili o tem, da lahko politiki za čas njihovega trajanja mandata spodbudijo gospodarsko rast. Imamo pa številne neposredne dokaze o tem, da lahko politiki rast uničijo. Vse, kar je potrebno za to spoznanje, je prebrati Hayeka.

William Easterly

z dovoljenjem Cato Institute objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008