Veliki propad

Verjeli ali ne, nekoč se je zgodil borzni zlom, kjer so vpleteni plačali nastalo škodo.


Oči, kje si bil, ko je počil borzni balon?

Ne, ne govorim o nepremičninskem balonu, niti o prihajajočem odpisu nenormalnih kreditnih linij, kar je že ogrozilo gospodarstva, kot je islandsko, ki nimajo nobene povezave s trgom sekundarnih nepremičnin v ZDA. Niti ne gre za neprizanesljiva zgodnja 2000-a leta precenjenosti ameriškega dolarja, danes povsem pozabljene izumetničenosti neracionalnega bogatenja, ki je kljub temu bila tako očitna že leta 2001, da so celo neanalitiki, kot sem sam, pozivali Američane, naj uživajo v poceni počitnikovanju v Evropi, preden »se bo valutni balon razpočil«. (Od takrat je dolar skoraj prepolovil svojo vrednost glede na evro.)

Govorim o enem najlepših in manj poznanih zlomov v sodobni finančni zgodovini: velikem zlomu internetnih (Dot.com) podjetij v letu 2000, ko je NASDAQ v enem dnevu izgubil 10 odstotkov svoje vrednosti. Od 1,2 milijona dolarjev vrednega oglasa na Super Bowlu in IPO-ja v vrednosti 82,5 milijonov dolarjev je podjetje Pets.com v samo enajstih mesecih prišlo do popolnega bankrota, narodni šampioni pa so se od zavistnih in vzhičenih opazovalcev nove ekonomije prelevili v naveličane prinašalce krute poslovne resnice. Ozračje je bilo nabito z maščevalno škodoželjnostjo, usmerjeno na tiste pripadnike generacije X s slabo privzgojenimi manirami glede ustvarjanja bogastva (ali zgolj zanimivega življenja) in so z novimi tehnologijami eksperimentirali v poskusu, do nedavno imenovanim Veliki napredek [Long Boom, op. p.].

Priljubljen sociolog New York Timesa, David Brooks, je maja leta 2001 napisal: »Spremljali smo lahko čemerneže s prenosljivimi diski, ki so pred tem cele noči ždeli med njihovimi čudaškimi delovnimi postajami, kako so v delčku sekunde postali popolnoma brezvoljni. Naenkrat kot da sploh ni bilo več pomembno, ali se hitrost mikroprocesorjev dejansko podvoji s kvadratnim korenom luninega mrka (ali karkoli že pravi Moorov zakon)«.

Malce zapozneli zlatokopi, kot Space.com-ov soustanovitelj Lou Dobbs, so se naslednje jutro zbudili, verjetno nekoliko mešanih občutkov, potem ko sta sorodna svetovna magnata, Pop.com-ovca Steven Spielberg in David Geffen, povsem potihoma zaprla trgovino preden je bil led dokončno nared za zabavo. Investitorji, ki so varčevali za svoje pokojnine, in so videli, kako so se jim na NASDAQ-u temelječi pokojninski skladi čez noč prepolovili, so bili zasmehovani kot »veliki bedaki«, ki so dobili, kar so si s kupovanjem ekvivalenta manije nad tulipani, manije 21. stoletja, tudi zaslužili. Celo nekateri opazovalci tehnoloških podjetij z dolgoročnim stažem so zlonamerno dodajali k napihovanju tega balona. Aprila 2000 je čemeren novinar uveljavljenega časopisa PC Magazine, John C. Dvorak, nerazločno (in nenatančno) svaril pred »depresijo, ki bo konkurirala tisti iz leta 1929.« Povsem na novo priljubljene strani podjetij, kot sta denimo bili Net Slaves ali Fucked Company, so bučno proslavljale v – včasih tudi nezakonitem – razplamtevanju od širokopasovnih povezav odvisnih in na skritih osebnih geslih temelječih uničevalcev denarja, kot sta Internet Entertainment Group [IEG] oziroma Digital Entertainment Network [DEN].

Sam sem bil navdušen udeleženec zadnjih velikih dni razcveta Dot.com podjetij (ko sem za kratek čas delal pri prej omenjenem DEN-u), kot tudi v prvih krutih dneh po zlomu. Kljub občutnemu udarcu, ki ga imel je propad tehničnih publikacij na denarnice neodvisnih novinarjev, kot sem bil sam, je bila zabava na račun z žargonom obsedenih IPO šarlatanov in njihovih zapoznelih vernikov, ki je sledila zlomu, nadvse prijetna. Nastalo je upanje, da se bo internet po zlomu vrnil k posamezniku, k nizkoproračunskim eksperimentom in k poceni humorju. Kot smo lahko videli, se je to upanje kasneje tudi uresničilo.

In kar se je ob takratnem zlomu izkazalo za najboljše in ima tudi v današnjem času bankrotov posebno vrednost, je bil odziv regulacijskih organov: en velik skupen skomig.

Podobno kot zlom drugorazrednih nepremičninskih kreditov v letu 2008, se je tudi Dot.com balon iz leta 2000 razblinil sredi vročice predsedniške kampanje. Kljub temu si tiste jeseni tehnološki balon ni priboril niti kančka pozornosti nobene od predsedniških ali podpredsedniških soočenj. Federal Reserve (FED) se je takrat odzval s svojim osrednjim sredstvom, ki ga ima na voljo: znižanjem obrestne mere (ukrep, ki je po mnenju mnogih pomagal napihovati naslednji balon.) Leta 2008 se FED odziva z uvajanjem povsem novih mehanizmov, vključno z obveznim nadziranjem investicijskih bank, z novimi pravili za agencije, ki ocenjujejo kreditno sposobnost podjetij, kot tudi s pooblastili za nadzor tako različnih področij, kot sta zavarovalništvo in trgovanje z dobrinami.

Celo malopridneži so iz zloma Dot.com podjetij praviloma prišli odišavljeni z vonjem vrtnic. Spomnite se samo Marry Meeker. Bila je »kraljica interneta«, sicer analitičarka na Morgan Stanley, ki je sodelovala pri IPO-ju Netscape-a in opevala ocene ostalih, vključno z definitivno/dokončno bankrotiranim Drugstore.com. Po Dot.com zlomu so jo obtoževali zaradi konflikta interesov, preiskovali zaradi prevar, njena pop ikona pa je kmalu izginila. Danes? Gospa še vedno zaseda položaj ene izmed direktoric na Morgan Stanley in je aktivna pri nastajanju novega tehnološkega vzpona (tokrat na Kitajskem), in že dolgo je tega, kar je bila očiščena vseh obtožb. Njen kolega, Henry Blodget, je po plačilu dveh milijonov dolarjev poravnave zaradi prevare z vrednostnimi papirji, ki mu jih je naložil newyorški tožilec Eliot Spitzer, zapustil Wall Street in ustanovil uspešen tehnološki blog Silicon Walley Insider. Tudi James Cramer, veliki zagovornik kupovanja tehnoloških delnic, ki je bil svoj čas zelo nepriljubljen zaradi izjave, ki jo je podal februarja 2000, da so internetna podjetja »edina podjetja, ki jih je trenutno vredno kupiti«, je bil kot vsepovsod prisotni gostitelj CNBC-jeve oddaje Mad Money hitro rehabilitiran.

Edina večja »reforma«, ki je leta 2002 sledila zlomu, je bil katastrofalen Sarbanes-Oxley Act, tj. nekakšen učinkovit program za računovodje, ki se je sicer zdel bolj kot reakcija na slabo interno poročanje v Enronu, Adelphiji in WorldComu, kot pa reakcija na fantazijska price/earnings razmerja [razmerje med ceno delnice in dobičkom, op. p.] teh »izpolni-obrazec.com podjetij«.

Kakšni so bili zlobni učinki presenetljive laissez-faire reakcije do propadanja tehnoloških delnic in umikanja baby-boomerjev iz NASDAQ-a? Indeks Dow Jones je vrh iz leta 2000 ponovno dosegel v letu 2006 in celo tehnološki indeks NASDAQ je v obdobju od padca v oktobru 2002 več kot podvojil svojo vrednost. Na krilih informacijske revolucije ZDA že 15 let z občasnimi majhnimi šoki nadaljujejo svoj tehnološki in gospodarski razcvet. Opevane sanje, ki so se leta 2000 zdele tako zelo odmaknjene, so postale resničnost: živimo v obdobju YouTube-a.

Pred osmimi leti, ko so se pogodbe neodvisnih novinarjev izsušile in se je narod uklonil predsedniški dirki, ki se je izkazala za nepričakovano dolgočasno, so bile moje simpatije pri Timu Cavanaughu, takrat zaposlenem pri Suck.com, danes pa sveže ustoličenim kolumnistom Reasona, ki je zapisal: »To je bila divja dirka, ki je zdaj končana. Opazovanje propadajoče panoge je morda komu na usta privabilo nasmeh, vendar gre za enega tistih grenkih, ki nas na pogrebih duši in se mu želimo izogniti. Poznamo celotno zgodbo. Vemo, da je to bilo zlato obdobje, kakor tudi to, da se je bolje izogniti praznemu teku Dot.com podjetij, starih zmerjanj oziroma danes brezposelnim ekonomskim naivnežem, ki so še vedno navdušeni nad idejo, da bi lahko cene podjetij v San Franciscu padle.«

Če pogledamo nazaj, vidimo, da se je propad Dot.com podjetij dejansko iztekel bolje, kot bi lahko napovedovali ob njegovem nastanku. Ko po eni strani spremljamo filmske predstave v stilu Office Spacea in Startup.com in se identificiramo z mladimi in ostudnimi tehnološkimi friki, situiranimi v vedno osovraženem San Franciscu, in ko na hitro razmnožujemo literaturo ekonomije novega vzpona, je bilo internetnemu balonu dovoljeno, da se je napihnil in tudi počil na stari način – zasebno in kot posledica transakcij s privolitvijo obeh partnerjev.

Dodajmo še eno puščico k nostalgiji 1990-ih. Našim skeptičnim vnukom bomo govorili o tem, da je nekoč bilo obdobje, ko si se lahko vkrcal na letalo, brez da bi se prej moral sezuti, potoval si lahko po vsej zahodni hemisferi, ne da bi ti bilo treba pokazati potni list ali se postaviti pred skener očesnega zrkla, in ko smo se lahko vpletali v tvegane in razburljive ekonomske igrice, kjer smo zelo dobro vedeli, da bomo posledice naših odločitev morali nositi sami. Glede generacije X recite kar hočete, vendar mi nikoli nismo bili tako veliki, da ne bi mogli propasti.

Matt Welch

z dovoljenjem Reasona objavljeno v Tribunalu, 18. septembra 2008