Hayekovi pogledi na razvoj

Leta 2001, ko sem bil zaposlen na Svetovni banki, sem za Financial Times napisal članek »The Failure of Development«. Kar se Svetovne banke tiče, so imeli moji argumenti nanjo takšen vpliv, da so me promovirali na pozicijo izven Svetovne banke. Toda nastajajoči konsenz med ekonomisti pravi, da ne vemo, kako doseči razvoj. Leta 2004 je na Barcelonski razvojni agendi (Barcelona Development Agenda) skupina vodilnih ekonomistov s seznama Kdo je kdo [Who's Who, op. p.] sklenila, da »ne obstaja noben samostojen set političnih ukrepov, ki bi poganjal vzdržno rast.« Leta 2007 je Nobelov nagrajenec Robert Solow, najbolj znani razvojni ekonomist med njimi, dejal, da celo ko države izplavajo iz revščine, je »razlog [za to rast, op. a.] lahko nekoliko skrivnosten, celo v jasnih primerih.« Medtem moj nekdanji zaposlovalec, Svetovna banka, pripravlja več milijonov dolarjev vredno Komisijo za rast in razvoj (Commission on Growth and Development), ki pravi, da »sile, ki poganjajo vzdržno rast, niso v popolnosti razumljene.«

Stanje, v katerem se trenutno nahajamo, je takšno, da resnično ne vemo, kako doseči razvoj. Kot razvojni ekonomisti smo izkusili nekaj travmatičnih eksperimentov. Nekoč je obstajal nek osrednji ekonomski konsenz, imenovan »Washingtonski konsenz«. V osemdesetih in devetdesetih letih se je od njega pričakovalo, da bo v Afriki, Latinski Ameriki in na Srednjem Vzhodu rodil močno rast. Pa vendar se rast ni zgodila in danes to obdobje označujemo za »izgubljeno desetletje«. Zgodila se je polomija šok terapije v nekdanji Sovjetski zvezi, kjer se je poskus vpeljave tržnih reform od zgoraj navzdol preko noči končal v eni najhujših ekonomskih depresij v zgodovini. Potem je tukaj tudi spoznanje, da so nekatere države sicer dosegle skokovite rasti, a so te vedno bile kratkotrajne. Čudeži torej ne trajajo.

Tukaj je tudi neprijetno dejstvo, da ekonomisti nismo sposobni napovedati niti uspehov niti neuspehov, tudi za posamezne države v razvoju ne. Leta 1962 so se ekonomisti Svetovne banke komaj obvladovali ob zelo ambicioznem razvojnem načrtu Južne Koreje. »Nobenega dvoma ni o tem, da ta razvojni načrt bistveno presega sposobnosti … ekonomije. … Nemogoče je, da se bo izvoz povečal za toliko, kot je predvideno,« so zapisali o državi, ki je kmalu po tem postala azijski čudež. Medtem je leta 1968 veljala singapurska rast prebivalstva za »potencialno eksploziven problem«, ki bo, po takratnem mnenju Nobelovega nagrajenca Gunnarja Myrdala, vodil do »naraščajočega bremena brezposelnosti.« Odveč je dejati, vendar Singapur je obvladal naraščanje prebivalstva.

Če upoštevamo zakone verjetnosti, potem je ekonomistom usojeno, da bodo kdaj tudi zadeli. Leta 1958 so pri Svetovni banki pisali o državi, ki je »naredila izreden gospodarski napredek. … [Njeni] dolgoročni potenciali so v primerjavi z ostalimi državami Jugovzhodne Azije posebej ugodni.« Toda ta navedek prihaja iz napovedi Svetovne banke iz leta 1958 o obetih za – Burmo.

V vsem tem času so bili razvojni ekonomisti podobno presenečeni tudi nad uspehi. Zvezdi 1960-ih in 1970-ih nista bili Kitajska in Indija, ampak Brazilija in Slonokoščena obala, ki pa sta od takrat dalje naredili bolj malo. Zakaj so zelo uspešno razvijajoči se narodi kar naenkrat skrenili na stranpoti? Če bi ekonomisti poznali odgovor, bi Brazilija še vedno rasla. Medtem so razvojni ekonomisti naredili nešteto poskusov, kako bi zgodbe o uspehu osmih azijskih čudežev reproducirali tudi v drugih državah v razvoju, vendar brez nekega uspeha. Celo več, niti azijski čudeži niso bili sposobni reproducirati svojih lastnih zgodb o uspehu. Ironično, od leta 1993 naprej, ko je Svetovna banka izdala poročilo o uspehu azijskih čudežev, je njihova rast že nazadovala na svetovno povprečje.

Zakaj je tako težko napovedati rast? Eden od razlogov je ta, da se nezmožnost napovedovanja dogaja praktično na vseh ravneh.

Kdo bi lahko napovedal, da bo velika zgodba o uspehu v Indiji, ki trpi za velikim pomanjkanjem usposobljene delovne sile, ravno sektor informacijske tehnologije, ki zahteva veliko usposobljene delovne sile? Ali pa, da bo delež filipinskega izvoza integriranih vezij zajemal 71 odstotkov celotnega svetovnega trga? Ali pa, da bo rezano cvetje iz Kenije predstavljalo 40 odstotkov trga rezanega cvetja v Evropi? Ali pa, da bo 30 odstotkov prihodkov izvoza egiptovskih podjetij iz sektorja predelovalnih dejavnosti prišlo zaradi izvoza enega samega proizvoda v eno samo državo, konkretno, kopalniške keramike v Italijo?

Najbolj splošen primer je fenomen »velikih hitov«. V deželah v razvoju obsega delež izvoza treh najpomembnejših proizvodov predelovalnih dejavnosti (izmed 3.000) tretjino celotnega izvoza predelovalnega sektorja. Izvoz najpomembnejšega izdelka pa v povprečju prinese 17 krat višjo vrednost kot izvoz desetega najpomembnejšega izdelka. Nihče ne more napovedati teh »velikih hitov«, gotovo pa ne vlade ali pa ekonomisti Svetovne banke.

Eden izmed ekonomistov, ki je razumel nepredvidljivo naravo rasti, je bil F. A. Hayek. Hayek, ki od mojega doktorskega študija na MIT [Massachusetts Institute of Technology, op. p.] naprej velja za meni najljubšega, je ponudil zelo močan pogled na vlogo informacij, na procese odkrivanja, pomen osebnih preferenc in razpršenega védenja, ki vsi po vrsti govorijo proti planiranju in v prid osebni svobodi in pretežni meri skromnosti. Hayek je razumel, da je konkurenca svobodnih trgov najboljši sistem za soočenje z gromozansko nezmožnostjo napovedovanja rasti. Zapisal je, da je »konkurenca pomembna prvenstveno kot postopek odkrivanja, kjer podjetniki nenehno iščejo neizrabljene priložnosti, ki jih lahko izkoristijo tudi ostali.« To je sistem, ki pelje do decentraliziranega iskanja »velikih hitov« in s tem do velikanskih donosov.

Čeprav trpimo za pomanjkanjem védenja o tem, kako doseči napredek, se ta vendarle dogaja. V zadnjih petdesetih letih, in daleč od tega, da bi šlo za past revščine, so v svetu bogate in revne države rasle po nekje 2-odstotni rasti na leto. Dva odstotka seveda ni ravno najbolj impresivna stopnja rasti, toda, da bi celoten svet rasel po tej stopnji celih petdeset let se še ni zgodilo. Ta rast je oskrbela največji masovni beg iz revščine v vsej zgodovini človeštva. 500 milijonov ljudi se je zahvaljujoč ekonomskemu vzponu Kitajske in Indije od 1970 naprej osvobodilo iz stanja dolarja na dan. Pol milijarde. In še več jih je na tej poti.

Resnica je v tem, da pri razvoju ne obstaja nobena magična krogla. »Planirati oziroma organizirati napredek je protislovje,« pravi Hayek. Hayekovo pomembno spoznanje je, da se svoboda razvija od spodaj navzgor. Nekaj svobode vodi do več svobode. Ekonomska in politična svoboda napajata ena drugo. Uspeh posameznih podjetij in podjetnikov ustvarja nove zahteve po več osebne svobode, saj le to omogoča, da se okolje tem uspehom prilagodi in jih izrabi. In potem se pojavijo posamezniki, politični in družbeni podjetniki z novimi rešitvami, ki prinesejo še več svobode. To je pot iz revščine, po kateri so države v razvoju začele stopati. In to je pot, po kateri bodo nadaljevali, če jim le pri tem ne bomo v napoto.

Če nadaljujem s prispodobo. Recimo, da nekdo preneha s kariero uspešnega strokovnjaka z visokim dohodkom in zapusti vse, kar ima. Tako ostane brez doma in začne živeti na ulici. Naslednje leto se vrne na svoje delovno mesto belega ovratnika. Povrneta se mu prejšnja plača in življenjski standard.

Na letni osnovi je ta oseba bila priča nenadni rasti dohodka brez primere. Toda, ali prehod na njegov prejšnji dohodek dejansko pomeni tudi uspeh?

Zgodba je blizu »kitajski zgodbi« o rasti. Postavimo na oblast poblaznelega diktatorja in mu dovolimo, da s pomočjo »reformiranja zemlje« in vsiljenih poskusov industrializacije zaustavi gospodarstvo. Dovolimo mu, da ubije na desetine milijonov ljudi in terorizira vse ostale prebivalce. Za lažjo ponazoritev ga imenujmo Mao.

Ko Mao umre, njegovo mesto na prestolu pa zasede relativno manj avtoritaren vladar, lahko vidimo, da se sedaj v nekoliko bolj stabilnem sistemu posel počasi vrača na običajno pot. Ljudje se vračajo k obdelovanju zasebnih kmetij, vračajo se na delo, investirajo v kapitalne dobrine in ustvarjajo nova podjetja. Kitajska je seveda velika zgodba o uspehu. Njena rast je od leta 1970 dvignila nekje 300 milijonov ljudi iz stanja dolarja na dan. Toda sam ne bi priporočil njene formule hitre rasti. Prehod iz katastrofalne situacije v manj katastrofalno ni pot napredka. Nikakor pa ne prispeva k poznavanju tega, kaj bo delovalo in kaj ne bo delovalo v drugih državah v razvoju.

Torej, ko Subramanian in ostali razvojni ekonomisti gledajo na kratkoročne stopnje rasti BDP, morajo misliti tudi na daljšo, dolgoročno perspektivo. Skokovite stopnje rasti BDP v kratkih časovnih intervalih so seveda dobrodošle, vendar ne pomenijo nujno tudi dejanskih sprememb. Mislim, da je to v ozadju Subramanianovega argumenta, s katerim se strinjam in sem tudi pisal o njem, da so bile nekatere države, ki so se najbolj reformirale v smislu ekonomske in politične liberalizacije, deležne nekaterih najmanj izrazitih stopenj rasti in obratno.

Zelo težko je določiti, kaj bo pri razvoju delovalo in kaj ne. Toda gledati na kratkoročne stopnje rasti BDP in potem iz njih vleči nepremišljene sklepe, je eden izmed načinov zagotavljanja nerazumevanja. Relacija med spremembami v politiki in gospodarsko rastjo ni nujno jasna niti po več kot desetih oziroma dvajsetih letih.

Zgovoren dokaz ni v stopnjah rasti, ampak v ravneh dohodka. Nekdo je bogat, ker si lahko privošči lepo stanovanje in lepe restavracije. Ni bogat zato, ker je bil lani reven. Velja upoštevati, da je po novih revidiranih podatkih letni dohodek Kitajcev na prebivalca 1.800 ameriških dolarjev. To je nekje ena dvajsetina ameriškega dohodka na prebivalca. Da, Kitajska dosega v vsem tem času impresivne stopnje rasti, toda v celotni ravni bogastva jo čaka še dolga pot. Podobno velja tudi za Indijo, kjer imajo podoben dohodek na prebivalca.

Ne moremo torej reči, da Kitajska in Indija dejansko predstavljata zgodbo o uspehu. Njuni zgodbi sta do sedaj zagotovo obetajoči. Za našo zmernost bi morali poskrbeti primeri tistih hitro rastočih držav, ki pred tem niso močno padle v svojem razvoju oziroma niso nazadovale v povprečje. Obsesija s kratkoročnimi stopnjami rasti BDP lahko povzroči, da razvojni ekonomisti pozabijo na veliko sliko.
Menim tudi, da Subramanian, podobno kot veliko ostalih razvojnih ekonomistov, prehitro pripiše zasluge za gospodarsko rast politikom. Dejstvo, da posamezna država doživlja gospodarsko rast, ne pomeni nujno, da so za to odgovorni politiki na oblasti. Vsaj toliko verjetno je, da je rast prišla od spodaj navzgor. Včasih deluje tehnološki preboj, ki se ga politični proces kratko in malo polasti. Včasih pobudo prevzame industrija »velikega hita«. Ekipe zmagujejo tudi, ko imajo slabe trenerje. In dejansko nimamo neposrednih empiričnih dokazov, ki bi govorili o tem, da lahko politiki za čas njihovega trajanja mandata spodbudijo gospodarsko rast. Imamo pa številne neposredne dokaze o tem, da lahko politiki rast uničijo. Vse, kar je potrebno za to spoznanje, je prebrati Hayeka.

William Easterly

z dovoljenjem Cato Institute objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008