Gospodarstvo EU - do dna

Eden izmed sklepov nedavnega sestanka ministrov za finance držav članic EU, ki so ga imeli v Nici, je ta, da se zaradi »trenutne negotovosti« prihodnjega gospodarskega razvoja velja izogibati uporabi besede recesija. V isti sapi so nam kot pot v smer gospodarskega razvoja evrobirokrati ponudili: ostrejšo fiskalno disciplino v smislu spoštovanja pakta o stabilnosti, močnejšo regulacijo finančnih trgov in okrepljeno Evropsko investicijsko banko. Pojdimo po vrsti.

Uravnotežene javne finance
Prvič, bolj od uravnoteženih javnih financ na gospodarsko ustvarjanje vpliva VIŠINA državne potrošnje, kar je v članku It's The Spending, Stupid – Not The Deficit, katerega prevod najdete v peti številki lanskega Tribunala, poudaril profesor ekonomije na Univerzi Harvard, Robert J. Barro. Proračunski primanjkljaj namreč pomeni nič drugega kot to, da je državni sektor v nekem obdobju več denarja potrošil, kot so zaposleni v davčnih službah z uporabo prisile ljudem denarja pobrali, medtem ko nam o skupnem obsegu pobiranja davkov in o skupnem obsegu potrošnje proračunski primanjkljaj ne pove popolnoma ničesar.
In na tej točki pridemo do prvega dela bistva državnega trošenja, saj državne potrošnje ne more biti brez predhodnega ustvarjanja državljanov. Zase lahko trdim, da imam najvišjo motivacijo za ustvarjanje takrat, ko so izpolnjeni naslednji pogoji:

(i) svoboda ustvarjanja
(ii) učinkovito reševanje morebitnih sporov,
(iii) varno počutje,
(iv) z rezultati svojega dela razpolagam sam.

Pri tem sem za varno počutje in za učinkovito razreševanje sporov pripravljen plačati največ desetino tega, kar ustvarim. Vsakršno prisilno odvzemanje rezultatov mojih naporov, ki presega desetino vse moje ustvarjene vrednosti, smatram kot krajo in vsakršni kraji kot zagovornik morale in poštenja odločno nasprotujem.
Drugi del bistva pa je v tem, da več s silo pobranega denarja pomeni več interesov po trošenju tega s silo odvzetega denarja, kar v naslednji fazi rodi več prostora za podkupovanje birokratov, ki ta denar delijo, torej več korupcije. Zato bi debato o proračunskem primanjkljaju bilo treba odstraniti in se posvetiti skupni višini državne potrošnje. V Sloveniji se ta znesek giblje okrog 45 odstotkov vsega, kar ustvarimo, kar je kraja podobnih razsežnosti, kot je bila kraja premoženja po drugi svetovni vojni [za oceno naraščanja državne potrošnje glejte Spendometer z naših spletnih strani, op. M. S.].

Regulacija finančnih trgov
Drugič. Tega, kaj si birokrati predstavljajo pod močnejšo regulacijo finančnih trgov, pa resnično ne razumem najbolje, saj so finančni trgi že vseskozi močno regulirani. Ali so nemara spregledali, da je bil moralni hazard, ki je sprožil nepremičninski balon, v prvi vrsti močno podprt s poceni denarjem centralnih monetarnih oblasti in s socializacijo tveganja, ki so jo izvajali GSE-ji [kratica pomeni Government Sponsored Enterprises oziroma Državno Sponzorirana Podjetja, op. M. S.], kar je pri nekaterih »investicijskih bančnikih« rodilo iskanje lahkega zaslužka? Če bi vsak posameznik oziroma vsak investicijski bankir v polnosti odgovarjal za svoje odločitve, potem tolikšnega »catch the cash« hazarda na finančnih trgih gotovo ne bi bilo.
Bodo pa birokrati z dodatnim nadzorom gotovo povečali svoj osebni vpliv na potek finančnih tokov, kar jim bo povečalo možnosti za zlorabo te moči, recimo podobnih razsežnosti, kot je bila kraja podatkov o bančnih računih liechtensteinske banke LGT, ki so jo izvedli očitno zelo vplivni nemški birokrati. In točno na tem mestu se pojavi vprašanje, kdo pa bo nadziral nadzornike in tiste, ki nadzirajo nadzornike, in tiste, ki …? Naj vsak odgovarja za svoja dejanja sam in finančni tokovi se bodo samodejno regulirali preko mehanizma cen. Ponudba in povpraševanje ter polna odgovornost za sprejemanje slabih finančnih odločitev sta najboljši recept za učinkovito širjenje informacij in posledično čiščenje neodgovornih investitorjev [likvidiranje nemorale] z borznih parketov. Narobe svet.

Krepitev EIB in evropski razvojni projekti
Tretjič. Za obrambo cilja iz Lizbonske strategije biti najbolj konkurenčno gospodarstvo sveta nameravajo evrobirokrati okrepiti vlogo Evropske investicijske banke [EIB] kot osrednjega financerja, ki bo preko kreiranja novih finančnih vzvodov poskrbel za financiranje t. i. evropskih projektov in s tem zagotovil razvojni pospešek. EIB je meddržavna inštitucija, podobna Mednarodnemu denarnemu skladu [IMF] oziroma Evropski banki za obnovo in razvoj [EBRD]. Z njihovih spletnih strani izhaja, da je poslanstvo delovanja EIB vpletanje v sofinanciranje infrastrukturnih projektov, za kar na finančnih trgih izdaja dolg.
Ti projekti se največkrat izvajajo kot t. i. javno-zasebna partnerstva, kar na stežaj odpira vrata korupciji pri dodeljevanju teh poslov. Naslednja značilnost javno-zasebnih partnerstev je socializacija stroškov morebitnega neuspeha, ki praviloma vodi v napihovanje proračunov in gradnjo nerazumno luksuzne infrastrukture [kot je denimo 2,5 km dolg in 400 milijonov evrov težak viadukt Millau na avtocesti Pariz–Béziers, ki je v svoji najvišji točki višji od Eifflovega stolpa]. Še več, z vsako emisijo dolga EIB izriva zasebne investicijske bankirje in jih kot privilegirana investicijska banka, ki ima preko financiranja tovrstnih projektov zagotovljen posel, postavlja v podrejen položaj.
Slika o tem, kako evrobirokrati razumejo razvoj, postane še nekoliko bolj razumljiva, ko ji dodamo besede, ki jih je predsednik komisije Barroso izrekel ob nedavnem odprtju Evropskega inštituta za inovacije in tehnologije v Budimpešti: »S pomanjkanjem naložb v raziskave in razvoj s strani podjetij si lahko razlagamo skoraj 85-odstotno razliko med EU in ZDA na tem področju. Sčasoma bo inštitut prispeval k izboljšanju raziskav in razvoja v Evropi, odpravil razliko v financiranju s strani podjetij in delež BDP-ja, porabljen za raziskave in razvoj, približal cilju treh odstotkov.« Te besede se mi zdi neumno podrobneje analizirati, saj že pogled na lestvico najuspešnejših univerz sveta in vsakoletni prispevek k tehnološkemu razvoju pokaže, da so prebivalci v ZDA glede tehnološkega razvoja nekaj svetlobnih let pred prebivalci v EU. Noro visoki proračuni bodo v ta center zvabili predvsem iskalce rent, tisti pravi raziskovalci pa bodo še vedno odhajali raziskovat v podjetja z največ znanja na svetu, torej v ZDA.
Priporočam branje Niskanenovega članka z naslovom R&D and Economic Growth: Cautionary Thoughts, kjer avtor ugotavlja, da »dosegljivi dokazi niti obstoječa teorija, ne dajeta dovolj trdnih zagotovil za državno politiko do znanosti ter da imajo zasebna podjetja skoraj gotovo boljše informacije in več motiva po financiranju tistih vrst raziskav, ki največ prispevajo k ekonomski rasti.« Po njegovem mnenju »državno financiranje raziskav sicer poviša skupno vlaganje v raziskave in razvoj, vendar ob ugotovitvi, da je vsak dodeljeni dolar močno pod vplivom različnih interesnih skupin.«

SklepPot k boljšemu standardu torej ni v birokratskem postavljanju ciljev v obliki močnejše regulacije finančnih trgov, v utrjevanju moči EIB preko širitve javno-zasebnih partnerstev in v državnem financiranju raziskav, temveč redefinicija vloge javnega sektorja v državah članicah EU po zgledu nekaterih najsvobodnejših držav na svetu in vrnitev EU k 4 svoboščinam. Osnovni gradnik razvoja so namreč podjetja, kjer ljudje vsak dan ustvarjamo novo vrednost. In ljudje pri svojem delu potrebujemo predvsem mir in svobodo razpolaganja z rezultati naših naporov. Če ministri držav članic EU-ja na to ne bodo pristali, je treba resno razmisliti o izstopu iz EU in zaprositi za včlanitev v prostotrgovinsko gospodarsko območje EFTA z Islandijo, Norveško, Švico in Liechtensteinom, štirimi najbogatejšimi evropskimi državami. Torej, evrobirokrati, umaknite se!

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 18. septembra 2008