sreda, 23. januar 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Najstarejša obrt na svetu

Jonathana je zgodba starega pastirja zbegala. Bazar vlad je zvenel privlačno in odločil se je, da bo odšel tja in preveril, če mu bo morda katera izmed vlad pomagala povrniti njegov izgubljeni denar.
»Ne moreš ga zgrešiti,« mu je med pripravljanjem obeh krav za odhod dejal stari pastir. »Nahaja se v Palači, ki je največja stvar na trgu. Zate je glavni portal, ki je z obeh strani obdan z ogromnima oknoma. Pred desnim ljudje čakajo za plačevanje davkov, pred levim pa za pridobivanje denarja davkoplačevalcev.«
»Zlahka uganem, katera vrsta je bolj popularna,« se je pošalil Jonathan.
»To pa gotovo. Vsak mesec se ena nekoliko skrajša, druga pa nekoliko podaljša.« Možak je utrdil zanki ter pričvrstil vlečni vrvi. »Sčasoma bo izginila in druga z njo.«
K sreči so praktično vse poti vodile do mestnega trga. Na trgu je stala veličastna palača. Nad ogromnim vhodom je bil iz kamna izklesan napis: PALAČA GUVERNERJEV. Jonathanu je bil vseskozi tik za petami Miško z vzravnanim repom. Sledil mu je vse do širokih stopnic, ki so vodile v stavbo. Tukaj se je maček nekoliko nagrbančil, kar mu je naježilo dlako, in obstal.
Jonathan je stekel po stopnicah navzgor in se ustavil pred mogočnim vhodom. Pred njim se je razgrnila mračna dvorana s tako visokimi stenami, da svetloba, ki je prihajala iz svetilk, ni bila dovolj močna za osvetlitev celotnega prostora. Bilo je tako, kot mu je opisal stari kmetovalec, saj so prostor zapolnjevale v ravni vrsti postavljene stojnice, vsaka s svojimi simboli in zastavami. Prebrisano so pred stojnicami nagovarjali mimoidoče in jih silili z letaki.
Povsem na drugem koncu dvorane so bila veličastna bronasta vrata, ki so bila z obeh strani obdana z visokima marmornatima spomenikoma in rebrastimi stebriči. Nemudoma se je odpravil tja čez in ob tem upal, da ga prodajalci vlad ne bi opazili. Niti dveh korakov ni utegnil narediti, že ga je ogovorila odrasla gospa z zlatimi zapestnicami in z velikimi uhani.
»Mladi gospod, bi radi izvedeli vašo prihodnost?« ga je vprašala in se mu približala.
Nezaupljivo je pogledal v to osladno gospo, obdano s trakovi in šali živahnih barv in polno nakita. Čeprav ni imel več kaj izgubiti, je urno preveril po žepih.
Z nasilnim tonom je nadaljevala. »Imam dar napovedovanja prihodnosti. Bi radi dobili bežen pogled v jutrišnji dan, ki bi vam pomiril strahove glede vaše prihodnosti?«
»Ali resnično lahko vidite v prihodnost?« je rekel Jonathan in se ob tem kar se da vljudno odmaknil nekoliko nazaj. Globoko je dvomil v to sila predrzno gospo.
»Torej,« je z očmi polnimi samozavesti odgovorila, »preučujem znamenja in na podlagi njih sklepam, potrjujem, zatrjujem, prepričujem karkoli menim, da se bo zgodilo. Oh, da, pri mojem poklicu gotovo gre za najstarejšo obrt na svetu.«
»Vedeževalka?« je pripomnil Jonathan, ki ga je njen nastop presenetil. »Uporabljate kristalno kroglo, liste čaja …«
»Marička, ne!« je nejevoljno zasikala. »Danes sem mnogo bolj moderna. Pri delu uporabljam grafe in izračune.« Z globokim predklonom je dodala: »Ekonomist vam na uslugo.«
»Kako prepričljivo. E-kon-o-mist,« je z valjanjem te dolge besede z jezika počasi ponovil. »Se opravičujem, vendar ravno so me oropali in vam ne morem plačati.«
Videti je bila nekoliko v neprijetnem položaju in je s pogledom že začela iskati potencialne stranke naokoli.
»Prosim vas gospa, mi lahko nekaj poveste,« je moledoval Jonathan, »čeprav nimam ničesar, s čimer bi vam lahko plačal?«
»No, torej?« je preiskujoče dejala.
»Kdaj se ljudje ponavadi obrnejo na vas?«
Pogledala je naokoli, da bi se prepričala, če ju kdo posluša. Nato je zašepetala: »Če že ne morete plačati. Zaupam vam tole majhno skrivnost. Stranke pridejo vedno takrat, ko začutijo, da potrebujejo občutek varnosti glede njihove prihodnosti. Takrat, ko so napovedi svetle oziroma mračne – posebej, ko so mračne – se ljudje v hipu, ko se lahko z vsemi štirimi oprimejo napovedi nekoga tretjega, takoj počutijo bolje.«
»Kdo pa plačuje za te vaše napovedi?« jo je vprašal Jonathan.
»Moj najboljši kupec je Svet Guvernerjev,« je ponosno odvrnila. »Guvernerji me zelo dobro plačujejo – z denarjem drugih ljudi, se razume. Moje napovedi nato uporabljajo v svojih govorih, kjer upravičujejo jemanje dodatnega denarja s tem, da se je treba pripraviti na temno prihodnost. Za vse nas to deluje zelo dobro.«
»To pa je odgovornost,« je rekel Jonathan. »Kako natančne pa so vaše napovedi?«
»Presenečeni bi bili nad tem, kako malo ljudi me to vpraša,« se je zahihitala ekonomistka. Nekoliko je postala in ga pazljivo pogledala v oči. »Če sem popolnoma iskrena, že s preprostim metom kovanca bi lahko dobil boljšo napoved od moje. Kovanec lahko z veliko lahkoto meče vsak, vendar to nikomur ne prinaša koristi. To ne more osrečiti nesrečnih ljudi, jaz ne bi bila bogata in Guvernerji ne bi bili tako močni. Torej, kot vidite, je za srečo vseh nas zelo pomembno, če sem ravno jaz tista, ki pričaram zapleteno in prepričljivo napoved, kajti drugače bo to za Guvernerje pač naredil nekdo drug.«
»Hmm,« je pomislil Jonathan. »Da, to pa v resnici je najstarejša obrt na svetu.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 24. januarja 2008

Tribunalovo oko

Vlada je na svoji seji 16. januarja 2008 sprejela predlog novega Kazenskega zakonika in ga predložila v parlamentarno obravnavo. Predlog zakona v svojem 225. členu povsem na novo ureja področje zlorabe monopolnega položaja podjetij, za kršitelje pa je predvidena tudi zaporna kazen od šestih mesecev do petih let.

Če se naslonim na ugotovitve Ayn Rand, pomeni takšna dikcija upravičen strah, da lahko vsak posameznik postane kriminalec že od trenutka, ko se odloči odpreti podjetje. In to ne glede na to, kaj bo počel in kakšne podjetniške odločitve bo sprejemal. Iz česa to izhaja? Če nadaljujem z Ayn Rand, ta ugotavlja, da če bo podjetnik določil nivo cen svojih izdelkov, ki se bodo nekaterim birokratom, v primeru Slovenije je to Tržni inšpektorat, zdele previsoke, lahko proti njemu sprožijo kazenski proces zaradi izkoriščanja monopolnega položaja. Proti takšnim obdolžitvam nismo imuni niti v Sloveniji, nekateri pa v tem celo iščejo glavne razloge za inflacijo.

Podjetje se lahko znajde pred zatožno klopjo tudi v primeru, če določi nivo cen, ki jih bodo taisti birokrati ocenili za prenizke. Takšno podjetje se lahko obdolži zlorabe monopolnega položaja za potrebe oviranja konkurence oziroma nelojalne konkurence, češ začasna politika nizkih cen bo finančno izčrpala ostale, finančno šibkejše konkurente in jih s tem spravila s trga. Tudi takšnih primerov obdolžitev bi se pri nas našlo kar nekaj, nemara pa se najbolj nazoren primer tega kaže v mednarodnih transakcijah, ko se podjetja, predvsem iz manj razvitih držav, ki so sposobna posamezne izdelke narediti po bistveno nižjih cenah kot pri nas, obsoja, da izvajajo socialni dumping.

Končno se lahko podjetje znajde na zatožni klopi tudi v primeru, da zasleduje politiko cen, ki bodo enake kot pri ostalih podjetjih, ki proizvajajo podoben proizvod. V tem primeru se mu namreč lahko očita zlorabo kartelnega dogovarjanja z ostalimi, kar predlog novega Kazenskega zakonika ponovno kaznuje z zaporno kaznijo. Takšnega ravnanja so bile, na primer, obdolžene poslovne banke pri zaračunavanju provizij dvigov z bančnih avtomatov drugih bank, pred kratkim pa tudi predelovalci mesnih izdelkov.

Predlog novega Kazenskega zakonika, kot je najavljen, dejansko predpostavlja, da prosti trg, tj. ukinitev vseh administrativnih institucij, ki bi se na kakršen koli način vpletale v poslovanje podjetij, vodi do nastanka monopolnih struktur, kar bi bilo slabo predvsem za potrošnike. Vendar praksa kaže, da to ne drži, saj mora vsako podjetje za svoj dolgoročni uspeh ustvariti win-win situacijo, ki vsem vpletenim, tudi nam potrošnikom, na koncu prinese neko korist. Adam Smith je to poimenoval kot delovanje nevidne roke oziroma spoj osebnih interesov nas kupcev na eni strani in podjetij na drugi.

Trg je namreč dinamična tvorba, ki se v času spreminja, zadovoljevanje potreb vseh vpletenih pa ostaja njegova glavna lastnost. Tako predstavlja v gospodarstvu edino trg tisto potrebno zavedanje, ki podjetjem narekuje, kaj je prav in kaj narobe, saj po principu korenčka in palice dobre poteze nagrajuje in jih loči od slabih. Posledično trg ne pušča prostora za nastanek »izkoriščevalskih« monopolov kot to predvidevajo predlagane spremembe Kazenskega zakonika, sprejetje katerih tako postane nepotrebno in celo škodljivo, saj služijo kot dodatni instrument, s katerim državna administracija dejansko ovira razvoj procesov znotraj spontanega reda, ozka skupina posameznikov pa takšno stanje zlorablja za vsiljevanje svojih interesov.

Zaradi tega bi bilo dobro minimizirati potrebo po politično sprejetih odločitvah, kot alternativo pa postaviti vlogo trga na osrednje mesto pri razreševanju takšnih vprašanj. Kajti trg smo ljudje.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 24. januarja 2008

Ekonomska svoboda v Sloveniji

Ekonomska svoboda izhaja iz osnovnega koncepta življenja, ki je v tem, da ljudje zasledujemo svoj lasten interes in da v danem trenutku izberemo tisto možnost, ki nam na podlagi informacij, ki jih imamo na voljo, prinaša zadovoljiv rezultat, torej zadovoljivo stopnjo zadovoljstva. In najboljšo odločitev bomo sprejeli, če nas pri sprejemanju lastnih ekonomskih odločitev nihče, vsaj nepovabljen, ne bo oviral. Oppenheimer loči denimo dva temeljna in med seboj v svojem bistvu izključujoča si načina za zadovoljevanje lastnih potreb in lastnega zadovoljstva: ekonomski način in politični način. Ekonomski način pomeni prostovoljno izmenjavo dosežkov lastnih naporov z dosežki naporov drugih ljudi, političen način zadovoljevanja lastnih potreb pa pomeni odvzemanje in prilaščanje rezultatov naporov drugih ljudi s pomočjo obdavčevanja in omejevanja.
Osnova vsakega gospodarskega napredka je torej možnost svobodnega odločanja o lastnih ekonomskih vprašanjih brez prisilnega jemanja, torej ekonomska svoboda. Slednjo merimo na različne načine. Pri tem so se kot najbolj ustrezni izkazali indeksi ekonomske svobode oziroma svobodnega podjetništva, kot denimo: Index of Economic Freedom (Heritage Foundation in Wall Street Journal), Economic Freedom of the World Index (Fraser Institute), Doing Business (Svetovna banka), World Competitiveness Scoreboard (Mednarodni denarni sklad).
Indeksom je skupno to, da v svojem jedru izhajajo iz podmene o neoviranem ustvarjanju ljudi. Ekonomija namreč ni nekaj abstraktnega, to smo ljudje, vsak s svojimi lastnostmi, vsak s svojim okusom, vsak s svojim pogledom na stvari okoli sebe, vsak s svojim znanjem in sposobnostmi, ki jih dnevno uporabljamo za zadovoljevanje lastnih potreb ter vsak s svojo motivacijo in pripravljenostjo po ustvarjanju. Praksa najrazvitejših držav kaže, da so ljudje najboljših odločitev sposobni takrat, ko so svobodni. Rezultat je družba osebno visoko odgovornih ljudi. Po drugi strani so ekonomsko nesvobodne države hkrati tudi najbolj skorumpirane, ljudje tam pa praviloma živijo v pomanjkanju.
Temeljni pokazatelji stopnje ekonomske svobode v posamezni državi so: višina državne potrošnje in z njo povezanih davkov, možnost hitrega odpiranja podjetij, svoboda na trgu dela, stopnja zaščite lastninskih pravic v najširšem pomenu besede, nizka inflacija, obstoj korupcije v gospodarstvu, delež državne lastnine v podjetjih, možnost svobodnega trgovanja, možnost svobodnega investiranja ipd. Vse te kriterije združuje definicija kanadskega Fraser Instituta, ki kot ključne elemente ekonomske svobode navaja možnost svobodne izbire, svobodno sodelovanje na tržnih osnovah, možnost prostega vstopanja na trg in tekmovanja na trgu ter zaščito ljudi in njihove lastnine pred nasiljem tretjih oseb. Oziroma, "ekonomska svoboda je ključ za dosego okolja, ki omogoča razcvet nevidnega kroga podjetništva, kreacije in trajnostnega ekonomskega napredka," kot so zapisali avtorji pred kratkim objavljenega Indeksa ekonomske svobode 2008 iz Heritage Foundationa in Wall Street Journala.
In kako je z možnostjo ekonomskega udejstvovanja v Sloveniji? Ocena stanja glede na različne dejavnike ekonomske svobode, ki jih merijo zgoraj našteti indeksi, praviloma uvršča Slovenijo med manj svobodne oziroma celo med nesvobodne države. V praksi to pomeni visoko potrošnjo države in visoke davke; veliko število dovoljenj, ki jih podjetniki potrebujejo za opravljanje podjetniških aktivnosti; omejujočo delovno-pravno zakonodajo; visok delež državne lastnine v podjetjih; nespoštovanje lastninskih pravic; neučinkovitost sodišč; korupcijo; negativen odnos do domačih in tujih investitorjev ipd. V Sloveniji so trenutno posebej kritična štiri področja ekonomske svobode: visok obseg državne potrošnje, omejujoč trg dela, nespoštovanje lastninskih pravic in poslabšanje monetarne stabilnosti [visoka inflacija v indeksu ekonomske svobode za leto 2008 še ni bila zajeta].
Na kratko. Obseg politične delitve ustvarjene vrednosti v letu 2007 je znašal okoli 46 odstotkov vsega, kar so ljudje v podjetjih ustvarili, kar je šokanten podatek in posilstvo nad kreativnim ustvarjanjem. Prvi nujen korak k večji ekonomski svobodi je torej kar se da hitro znižanje obsega države. Tukaj je pomembno znižanje stroškov iz naslova zaposlenih v javnem sektorju, znižanje javnih naročil, izvedba pokojninske reforme v smeri popolnega sistema zasebnih pokojninskih računov z delavci-kapitalisti, izvedba reforme zdravstvenega sistema v smeri odprave ovir za svobodno izbiro v zdravstvu in reforma šolstva prav tako v smeri odprave ovir za svobodno ponujanje izobraževalnih storitev.
Zelo potreben sprememb je tudi močno reguliran trg dela, kjer nas mednarodne primerjave redno uvrščajo na rep razpredelnice. Po najnovejši objavi razvrstitve 178 držav glede na možnosti opravljanja podjetništva, Doing Business 2008, je Slovenija na področju zaposlovanja zasedla 166. mesto, po najnovejšem Indeksu ekonomske svobode pa je naš trg dela manj kot 50 odstotno svoboden. Težava je v tem, ker so v Sloveniji zaposleni močno zaščiteni, zaradi česar ni dinamike kreiranja novih delovnih mest. V domeno zaščite zaposlenih sodijo visoke odškodnine za primer odpustitve, visoka obdavčitev dela, obvezno plačilo prevoznih stroškov, relativno visoka zakonsko predpisana minimalna plača in vsi podobni ukrepi, ki ne izhajajo iz storilnosti in marljivosti na delovnem mestu. Visoka zaščita zaposlenih gre na račun brezposelnih, ki zaradi tega še težje dobijo zaposlitev.
Če zaradi nenehnega tehnološkega napredka predpostavimo, da je vsako novo delovno mesto po definiciji bolj produktivno in lažje od prejšnjega, to pomeni, da ostajamo na starih ravneh produktivnosti in s starimi strukturami zaposlitve. To se lepo kaže predvsem v predelovalni industriji, kot sta denimo usnjarska oziroma tekstilna.
Dodaten razlog, zakaj je v Sloveniji stanje na trgu dela zelo slabo in močno nadzorovano, je centralno urejanje delovnih razmerij preko ekonomsko-socialnega sveta. Kolektivne pogodbe, ki jih sklepajo v tem svetu, veljajo za praktično 99 odstotkov vseh zaposlenih, čeprav jih je v sindikate včlanjenih samo nekaj več kot 30 odstotkov. Takšna ureditev daje visoko moč sindikatom, ki jo ti v največji meri izkoriščajo za izsiljevanja.
Rešitve? Sindikate bi bilo treba postaviti na trg, se pravi, da bi se vsak zaposleni sam odločil, kdo ga sme zastopati pri neposrednih pogajanjih z njegovim delodajalcem. Odpraviti bi bilo treba tudi vse privilegije, ki ne izhajajo iz marljivosti na delovnem mestu, odločitev o plači pa prepustiti dogovoru med zaposlenim oziroma njegovim neposrednim predstavnikom in delodajalcem. Ter znižati obdavčitev dela.
Problem našega trga dela je v veliki meri posledica našega načina razmišljanja in je dete prejšnjega sistema, v katerem je zaposlitev bila pravica vsakogar. To je seveda napačen pogled, saj je delo lahko samo privilegij in nekaj, za kar bi se bilo treba vedno znova truditi. Pravica do zaposlitve ne more nikomur pripadati kar tako, z rojstvom. Z rojstvom nam pripada edino svoboda odločanja o tem, kaj bomo s svojim znanjem in spretnostmi počeli, ne pa to, da nam mora nekdo drug priskrbeti zaposlitev. Odločitev o zaposlitvi bi morala biti izključna stvar tistega, ki delo potrebuje in tistega, ki bi to delo želel opraviti. In naloga države pri tem bi morala biti, da njun dogovor učinkovito zaščiti in razrešuje morebitne spore glede njegovega izvajanja.
Tretje kritično področje je zaščita lastninskih pravic. Tukaj ni potrebne veliko argumentacije, saj je negativen odnos Slovencev do lastninskih pravic viden na vsakem koraku in veje iz praktično vsakega pogovora o lastništvu podjetij pri nas, še posebej takrat, ko gre za tuje investitorje. Eden največjih poznavalcev pomena zasebne lastnine za svobodo ljudi, Richard Pipes s Harvardske univerze, pravi, da je zasebna lastnina inštrument omejevanja moči države in je omogočila razcvet demokratičnih inštitucij in razvoj zahodnega sveta. Nujna je ne samo za ekonomski razvoj, temveč tudi za obstoj človekovih svoboščin in demokracije kot takšne. Država, ki ne zaščiti zasebne lastnine v najširšem pomenu besede, se pravi lastnine fizičnega kapitala, lastnine intelektualnega kapitala in lastnine lastnega življenja vsem ljudem po Pipesu ne more biti svobodna.
Potreben je torej miselni preskok k temu, da je zasebna lastnina sad lastnih naporov in vloženega truda ter je osrednji način motivacije za ustvarjanje. V Sloveniji je potrebno zagotoviti učinkovito razreševanje lastninskih sporov; vsem potencialnim kupcem omogočiti kupovanje podjetij ne glede na nacionalno pripadnost in državljanstvo; občutno bi bilo treba skrajšati trajanje vpisovanja lastninske pravice v sodni register; učinkovito zaščititi intelektualno lastnino ipd. Ne samo znanje in spretnosti ter nakupovanje kapitala, tudi razpolaganje z lastnim življenjem je lastninska pravica vsakega posameznika, o kateri se ima pravico izrekati samo vsak državljan sam. Lastnina nad lastnim življenjem je zelo občutljiva tematika, ki zahteva bistveno bolj podrobno argumentacijo, ki pa jo za sedaj odlagam za v prihodnje.
In še monetarna stabilnost. Cene so vedno odraz ponudbe in povpraševanja, pa naj gre za svetovni trg nafte, žita, zlata, denarja ali pa za mestno tržnico s sadjem in zelenjavo. Logika je povsod enaka: več povpraševanja ob enaki ponudbi bo povišalo cene in obratno. In merjenje spreminjanja cen s pomočjo zajemanja cen neke vnaprej določene košarice raznovrstnih dobrin se imenuje inflacija te košarice dobrin v proučevanem obdobju. Ker imamo vsi ljudje vsak svojo košarico nakupovalnih izdelkov, imamo tudi vsak svojo lastno inflacijo. O inflaciji počez torej ne moremo govoriti, saj ima vsak posameznik svojo lastno.
Ob omenjanju sunkovitega pojava dvigovanja cen pogosto slišimo, da gre najverjetneje za kratkoročen šok povpraševanja. To je tavtologija in k razlagi vzrokov dvigovanja cen, se pravi k razlogom za inflacijo, ne prispeva ničesar. Pomembno je namreč ugotoviti, zakaj se je v določenem obdobju toliko povečalo povpraševanje po neki dobrini glede na ponudbo te iste dobrine. Če se v ekonomiji ni kaj bistvenega spremenilo, bi se moralo za enak znesek znižati povpraševanje po neki drugi dobrini in to ne bi imelo bistvenega učinka na ceno naše košarice. V gospodarstvu imamo namreč na voljo neko količino denarja za nakupe in če se denimo zaradi poljubnega dejavnika zviša cena goriva, bomo pač tega goriva nekoliko manj potrošili oziroma privarčevali na potrošnji česa tretjega, če gorivo nujno potrebujemo in če njegove potrošnje ne želimo znižati. Skupna košarica cen se ne bi smela kaj dosti spremeniti.
Problem se pojavi, ko imamo ljudje kar naenkrat na voljo več denarja za potrošnjo. Potem kljub zviševanju cen posameznim izdelkom ne rabimo spremeniti košarice, kar se seveda odrazi v dvigu cene te košarice – dobimo inflacijo. In točno to se je zgodilo v Sloveniji. Zaradi različnih razlogov je v državo prišlo ogromno novega denarja, k čemur je z milijardno izdajo obveznic na evropskem parketu močno prispevalo tudi Ministrstvo za finance. Če bi se tako načrpan denar porabil za proizvodnjo nečesa novega, boljšega, učinkovitejšega, potem tolikšnega pritiska na cene ne bi bilo oziroma bi se precej hitro zaključil, tako pa je ta denar končal v končni potrošnji zaposlenih, predvsem tistih iz gradbene industrije.
In še beseda, dve o dvigovanju cen žita in posledičnem relativnem zniževanju kupne moči ljudi iz najnižjih slojev, ki jim kruh predstavlja bistven del nakupovalne košarice. Dvigovanje cen žita je posledica znižanja ponudbe na svetovnih blagovnih borzah in ker so svetovne cene vhodni element pri določanju stroškovne cene proizvajalcem žitnih izdelkov, ki svoje cene pač zapirajo na blagovnih borzah, se je zgodila podražitev kruha, testenin in podobnih izdelkov.
Ponudba žita na svetovnih borzah se je znižala predvsem zaradi obsežnih paketov subvencioniranja proizvodnje oljne repice s tujim denarjem [davki, ki so vir subvencij, so pobrani denar drugih ljudi]. Racionalni pridelovalci žit so seveda skrčili obdelovalne površine za pridelavo žita in jih pretvorili v površine za pridelavo oljne repice, ker so ocenili, da se jim bo to v danem trenutku pač bolje izplačalo. Na svetovnih trgih je zato danes žita manj, povpraševanje raste in posledično imamo višje cene. Teoretično se bodo visoke cene žita obdržale vse dokler donos od pridelave žita ne bo presegel donosa od pridelave oljne repice. Kakorkoli, v vsakem primeru drži, da so za podražitve žita v veliki meri krivi politiki s svojimi idejami o oskrbi z biološkim gorivom na osnovi oljne repice.S tem primerom se je ponovno potrdilo, da so državne rešitve problemov vsaj tako slabe, kot so problemi sami, če se obrnem k Miltonu Friedmanu, enemu največjih ekonomistov vseh časov. In to velja za popolnoma vsa področja gospodarstva, ki so izven dometa edine naravne naloge države – zaščite osebne in ekonomske svobode državljanom. Za vse ostalo, tudi za ljudi iz najrevnejših slojev, poskrbimo nato ljudje sami.

objavljeno v Tribunalu, 24. januarja 2008

Ekonomska svoboda in nova ekonomska paradigma

Bo uveljavitev ekonomskih svobod omogočila našo [op. p. črnogorsko] pot do blaginje? Ali je rast ekonomskih svobod pot do napredka? Ali je svoboda v jedru novega razumevanja razvoja?
Nov ekonomski sistem Črne Gore temelji na ideji in konceptu ekonomske svobode.
Osnova novega gospodarskega razvoja Črne Gore leži v spodbujanju podjetništva in inovativnosti, usmerjenih v razvoj, ne v makroekonomsko stabilnost. Gre za koncept podjetniškega gospodarstva in ne prerazdeljevalnega ali socialnega gospodarstva; koncept, ki se osredotoča na povezavo med ekonomskim razvojem in zasebnim kapitalom, ki nadomesti državna podjetja in zaščitniške politike. Gre za koncept, ki skuša kolikor se le da globalizirati črnogorsko gospodarstvo ter ga narediti za vitalen del svetovnega gospodarstva.
Ali je ta pristop ustrezen in ali bo dejansko popeljal naše gospodarstvo nasproti napredku? Ali morda ne vodi v revščino in osamitev Črne Gore, o čemer govorijo njegovi nasprotniki?
Če se želimo izogniti kvazi političnim razpravam, moramo ti dve »alternativi« preučiti v kontekstu razvojnih megatrendov v ekonomski teoriji in praksi sodobnega sveta. Z drugimi besedami, »alternativi« moramo preučiti v kontekstu prihodnosti, ki se je že pričela.
Kaj je bistvo ekonomske svobode? To sta svoboda posameznikov, da opravljajo posel (služijo denar) in prepričanje, da je podjetništvo ključni dejavnik družbenega razvoja in bogastva ljudi.
Ideja ekonomske svobode je v nasprotju z idejo njenih nasprotnikov, ki trdijo, da je država, se pravi nacionalna država, ključni dejavnik razvoja neke družbe.
Naše razumevanje ekonomske svobode se začne pri preobrazbi nacionalne države v državo, ki bo sposobna razumeti nove razvojne trende. Koncept ekonomske svobode, ki ga želimo uveljaviti, zahteva preobrazbo klasične države kot vladarja družbe v državo kot zgolj eden izmed mnogih delov družbe. Za nas pomeni družba mnogo več kot samo državo in ravno od države dalje se začnejo ekonomske svobode. To je seveda v nasprotju z idejo, da je država gospodar oziroma kar lastnik družbe, se pravi, da mora vsakemu posamezniku v družbi priskrbeti delo in plačilo oziroma vsakemu podjetju kupce in trg. Naš pristop je drugačen od prepričanja, da je država bog in da je poslana od boga.
Katerega izmed obeh pristopov bi torej morali v Črni Gori uporabiti? Po mojem mnenju sta pri odločitvi o tem pomembni dve dejstvi. Prvič, obstoj svetovnega gospodarstva. In drugič, velikost ter ekonomska moč Črne Gore, tj. 650 tisoč prebivalcev in nekje 2,5 milijarde evrov letne ustvarjene vrednosti.
Ali obstaja možnost, da bi v med seboj vse bolj povezanem svetu ohranili zaprto in samozadostno gospodarstvo? In, ali majhnost Črni Gori sploh dovoljuje zaprt in hkrati konkurenčen gospodarski sistem? Po mojem mnenju obe dejstvi pozivata k nujnosti popolnega odprtja Črne Gore. Odprtost je bistvo ekonomske svobode.

Zakaj je ekonomska svoboda tako pomembna?
Ekonomske svoboščine pomenijo most, ki pelje v svetovno gospodarstvo, na globalno prizorišče, kot pravi Ohmai. Sprejeti moramo dejstvo, da se je globalizacija že začela. Za racionalnega posameznika tako ni več vprašanja globalizacija da ali ne, kvečjemu kaj sledi. Bill Gates je denimo opozoril, da se spremembe v sodobnem svetu pojavijo na vsakih 10 let. Kako se torej spoprijeti z realnostjo in v svetu nenehnih sprememb biti hkrati uspešen? Kako lahko postanejo posameznik, podjetje ali država uspešni? Ali je iz preteklosti moč razbrati tista sporočila, ki bi bila pomembna za razumevanje ideje ekonomske svobode?

Nauki in sporočila preteklosti
Zakaj so nekatere države bogate, medtem ko so druge revne? Napredek in razvoj zahtevata iniciative, te pa nikoli ne padejo z neba. Obratno, iniciative praviloma vedno trčijo ob ovire. Danes so razvite tiste države, ki so ovire novim iniciativam odpravile. Iniciative vodijo k zasebni lastnini in krepijo institucije, temelječe na zasebni lastnini. Zasebna lastnina omogoča omejitev moči vladarjev in zmanjšanje njihovega nasilja. Na kratko, danes so uspešne tiste države, ki poveličujejo uspeh, nerazvite pa tiste, ki poveličujejo neuspeh in poraz.

Nauk prihodnosti
Po mojem mnenju so za razumevanje ekonomske svobode pomembne štiri mega spremembe sodobnega sveta: razvoj svetovnega gospodarstva, slabitev nacionalnih držav, nova ekonomska teorija in nov pogled na svet.

Razvoj svetovnega gospodarstva
Zahodne države so postale najrazvitejše zaradi tehnološkega napredka, investiranja v znanje in širitev trgov. Večina teh držav je svoj položaj ohranila do danes. Ampak, je ta vzročna zveza še vedno pomembna? Ali se te države, dirigenti ekonomskega napredka v sodobnem svetu, zavedajo sodobnih trendov in jih upoštevajo tudi v spremenjenih okoliščinah?
Ali Irska in Finska pritrjujeta tem povezavam? Obe sta ubrali pot investiranja v tehnologijo in znanje, se pravi investiranja v ljudi. Obe državi spodbujata svobodno podjetniško aktivnost in sta svoje državljane osvobodili strahu pred tujci in tujim kapitalom. Obe državi sta se znebili mita o pomenu nacionalnih tržišč. Obe državi sta vgradili strategijo, ki se osredotoča na razvoj domačih podjetij, ki prodajajo svoje proizvode na trgih zunaj svojih meja.
Tako je Irska poznana pod blagovno znamko »elektronsko srce Evrope«, medtem ko je Nokia postala simbol finskega uspeha. Finska je naredila še en pomemben korak. Ker je lokalni jezik zelo težaven za tujce, je Finska tudi angleščino uvrstila kot uradni jezik. Glede tega Finci niso razmišljali kot o nevarnosti za njihovo nacionalno kulturo in jezik, ampak so naredili korak naprej in angleščino vpeljali kot uradni poslovni jezik.
Obe državi sta spremenili strateški viziji njunega razvoja, ki po novem temeljita na prepričanju, da državi kljub svoji majhnosti lahko postaneta močni. Obe, Irska in Finska, sta svoji gospodarstvi uspeli razviti na temelju poslovanja s preostalim svetom in ne kot utrdbi v morju globalnega gospodarstva. Tako sta postali del svetovnega gospodarstva.
Svetovno gospodarstvo ima dva pomembna elementa. Prvi je njegova spetost s pomočjo mehanizma svetovnih trgov; svetovni trgi združujejo vsa gospodarstva sveta v skladno in popolno celoto. In drugič, svetovno gospodarstvo podira nacionalne meje, saj v sodobnem svetu ne obstajajo takšne stvari, kot so meje v komunikacijah, meje med podjetji, meje med kapitalom in meje med kupci.
Globalno gospodarstvo in koncept nacionalne države
Globalno gospodarstvo je gospodarstvo, ki odpravlja nacionalne meje. Kako ljudje doživljamo takšno spremembo, še posebej, če vemo, da prevladujoči način razmišljanja, ne samo v ekonomiji, še vedno temelji na močni nacionalni državi? Ekonomija kot znanost je vseskozi bila speta s konceptom nacionalne države. Konec koncev je po tej spetosti z državo dobila tudi ime, politična ekonomija.
Kaj je v tej nacionalni državi ekonomsko tako bistvenega? Prvič, gre za zaščito domačega gospodarstva, kjer je ekonomski razvoj primarno odvisen od nacionalnega in ne od svetovnih trgov. V splošnem so vsi izvozni in uvozni tokovi, kakor tudi vse relacije do svetovnih trgov nadzirani s strani države. Gre za zaprta gospodarstva, ki so se torej razvila celo pred Keynesom. Nacionalne države imajo svoje simbole, državno ozemlje, svojo valuto in centralno banko, ki jo ščiti, in svojo vojsko. In drugič, osrednja ekonomska filozofija nacionalnih držav je protekcionizem.
Kaj se s temi ključnimi elementi nacionalne države zgodi potem, ko odpremo nacionalne meje? Ali je v času interneta sploh smiseln obstoj carin in izvozno-uvoznih kontrol? Ali lahko nacionalna država v novih razmerah ohranja svojo močno politično vlogo v gospodarstvu, če vemo, da se del te politične suverenosti prenaša izven nacionalnih meja? Bi se država morala iz politične tvorbe spremeniti v gospodarsko? In nenazadnje, ali ne bi država morala postati to, kar Ohmai imenuje država-regija, ali nemara svetovljanska država, po Ulrichu Becku?
Nekaj je gotovo: globalno gospodarstvo zahteva gospodarsko državo in ne takšne, kot jo poznamo danes, torej politične. In ravno to je ključnega pomena za prihodnji razvoj.

Globalno gospodarstvo in ekonomska teorija
Ali lahko trenutno prevladujoč pristop k razlaganju ekonomije ostane nespremenjen tudi v novih razmerah, ki jih zaznamujejo pojav globalnega gospodarstva in slabenja nacionalnih držav?
Ali mi, ekonomisti, sploh uspemo zaznati, kaj se dogaja okoli nas? Ali sploh zremo v srce gospodarstva; se pravi opazujemo razvoj dogodkov, ali nemara pri analizi nove ekonomske realnosti še vedno uporabljamo stare ekonomske teorije? Ko sem se poglobil v ekonomsko analizo, me je zanimalo, zakaj so najbolj ekonomisti ekonomsko stvarnost razlagali točno tako, kot so jo?
Ali so velik uspeh v ekonomski misli dosegli zaradi tega, ker so izhajali iz naravnih zakonov ekonomije, ali so njihova dognanja in ideje zgolj produkt zgodovinskih okoliščin in okolja, v katerem so živeli? So v primeru, če slednje drži, pretekle teorije še vedno veljavne? Adam Smith je veliko pisal o tovarnah, a nič o storitvah. David Ricardo je govoril izključno o primerjalnih prednostih in to v času, ko je njegova domovina Anglija bila velesila. Keynezianska ekonomska teorija je bila ustvarjena kot odgovor na Veliko ekonomsko krizo. Hayekova teorija in teorija Misesa sta bili zgrajeni kot odgovor na krepitev t. i. države blaginje.
Zelo pomembno je razumeti, da spremembe v ekonomskih okoliščinah in spremembe v ekonomskih okoljih vodijo v spreminjanje relevantnih ekonomskih teorij. Ekonomska znanost bi morala biti bolj evolucijska (prilagajanje naravnim okoliščinam) kot fizikalna (recimo naravni zakoni). Vprašajmo se, če lahko zdravila, ki so zdravila staro ekonomijo, zdravijo tudi današnje ekonomske rane?
Če rečemo, da je globalno gospodarstvo realnost, je potem keynesianska makroekonomija še vedno uporabna? Je makroekonomska stabilnost, se pravi razmerje med zaposlenostjo in inflacijo, ključni cilj ekonomske politike? V bistvu obstajata dva pristopa: bodisi ostanemo zaverovani v veljavnost ugotovitev velikih ekonomskih teoretikov iz preteklosti bodisi na široko odpremo oči in bistvo poiščemo v gospodarstvu, ki se dogaja okrog nas.
Tehnologija je spremenila svet v katerem živimo, ali bolje rečeno, tehnologija je spremenila prevladujoče dojemanje sveta, kar avtomatsko spremeni tudi bistvo ekonomije. Ekonomija kot veda in gospodarsko okolje sta stabilni kot meteorologija.

Globalna ekonomija in nov pogled na svet
Sodobni ljudje smo še vedno ujetniki mehanicističnega pogleda na stvari, zgrajenega pred približno 400 leti, katerega pionirji so bili Francis, Rene Descartes in Isaac Newton.
Vendar analiza atomičnega in subatomičnega jedra v dvajsetem stoletju je razkrila meje klasičnih idej ter tako vnesla potrebo po radikalnih revizijah, celo nekaterih osnovnih pojmov.
Realni svet je mnogo kompleksnejši, kot so ga prikazovali klasični fiziki. Danes kvantna fizika to upošteva (Heisenberg, Bore).
Kaj se je torej spremenilo z nastankom kvantne fizike? Smo z njo vstopili v svet negotovosti? Smo z njo vstopili v svet kaosa, v svet anarhije? Ali morda med svetom kvantne fizike in globalno ekonomijo obstajajo podobnosti? Znani raziskovalci globalne ekonomije podajo pritrdilne odgovore. Postavlja se vprašanje, ali lahko zaradi podobnosti s kvantno fiziko nemara uporabimo termin kvantna ekonomija, kot recimo temu sinonim za globalno ekonomijo?

Črna Gora med šokom globalizacije in globalno ekonomijo
Katero razvojno pot naj potemtakem, in glede na vse prej naštete trende, ki se odvijajo v svetovnem gospodarstvu, Črna Gora sploh ubere? Kakšna naj bo razvojna vizija Črne Gore, upoštevaje realnost svetovnih megatrendov?
Naj gremo po poti ekonomskih svoboščin ali naj sprejmemo protekcionistično filozofijo? Naj izberemo pot, ki krepi podjetništvo, in sprejmemo trditev, da se bogastvo proizvaja samo v podjetništvu, ali pa naj verjamemo trditvi, da je država proizvajalka bogastva? Naj verjamemo temu, da je denar treba prislužiti na trgu, ali naj počakamo na denar raznih donacij, zunanjo pomoč, Svetovno banko, evropske sklade? Kaj je za nas pomembneje: zaupanje trgu ali zunanja pomoč? Kaj je pomembneje za naš razvoj: dobra kakovost proizvodov in storitev proizvedenih v Črni Gori in ki jih lahko prodajamo v tujino, ali prodajanje nekih lastnih političnih konceptov tretjim državam?
Vprašajmo se, kaj je to, kar svetovni trgi cenijo: investiranje v raziskave in znanje ali investiranje v politiko in birokracijo? Bi raje spoštovali zasebno lastnino ali ohranili prevlado državne in strankarske lastnine?
Ali naj v Črni Gori razvijamo odprto gospodarstvo ali pa, kot zagovarjajo neo-protekcionisti, zaprto in nadzorovano gospodarstvo? Kaj bi torej bil primeren odgovor na globalizacijske izzive: odpreti gospodarstvo ali zapreti gospodarstvo in razvijati gospodarstvo, ki bo neprijazno do tujcev? So nemara zagovorniki močne države v stiski, ker ugotavljajo, da v svetu brez meja nimajo praktično nobenih možnosti po nadziranju uvoznih in izvoznih tokov? Se nemara ne bojijo tega, da nimajo dovolj kakovostnih izdelkov in storitev, ki bi jih lahko ponujali svetovnim trgom? Jih je globalno gospodarstvo potisnilo iz sedla?
Vsa ta vprašanja je treba analizirati v kontekstu globalnega gospodarstva. Tisti, ki razumemo, da je globalno gospodarstvo realnost in da bi, v primeru če ga zavrnemo, to bilo povsem enako, kot če bi neutrudno plovili po oceanu, zagovarjamo en razvojni koncept Črne Gore. So pa tudi tisti, ki nasprotujejo globalizaciji in menijo, da globalno gospodarstvo ne obstaja. Ti ponujajo, tako vsaj pravijo, spet nek svoj razvojni koncept.
Tukaj pridemo do točke, kjer debatiramo o pomenu in vlogi države in njeni organiziranosti. Pri našem pristopu bi morala biti država bolj ekonomska kot politična. Globalno gospodarstvo briše nacionalne meje. Model nacionalne države, se pravi politične države, predpostavlja obstoj nacionalnih meja.
In nacionalna država izgublja moč. Ustvarja se nova sila, nova moč, moč globalnega gospodarstva, moč trgov, trgov kapitala. Gre za nevidno moč. To je moč brez nasilja. Če to želite, lahko samo odprete meje in ustvarite pogoje za prihod kapitala v gospodarstvo in državo ter čakate. Če tega ne želite, bo seveda kapital šel drugam. Če investitorji zaobidejo državo, bo takšna država obsojena na preslabo razvitost. To seveda sproža vprašanje rasti državne potrošnje v Črni Gori. Je državna potrošnja tista sila, ki bo privabila kapital? Ali Črna Gora dejansko potrebuje približno 40.000 in več ljudi, ki prejemajo plačo iz državnega proračuna?
Predlagamo koncept mikrodržave, koncept ekonomsko učinkovite in v gospodarsko rast usmerjene organiziranosti države, ki bo spodbujala razvoj odprte in na znanju temelječe družbe. Zraven mnogih drugih rešitev smo predlagali alternativo trenutnemu političnemu sistemu v Črni Gori: uveljavitev predsedniškega sistema.
Koncept želi biti v skladu z vizijo, ki Črno Goro vključuje v svetovne ekonomske tokove. Tisti brez vedenja in občutka za načela globalnega gospodarstva težko razumejo koncept mikrodržave.
Ker nasprotniki razlagajo in analizirajo naš koncept v kontekstu mehanicistične paradigme in mehanicističnega pogleda na svet, je za njih predstava o mikro razumljena kot nekaj nesprejemljivega za sicer visoke Črnogorce. Ampak, če bi moč ležala v višini in teži, potem bi atomska bomba imela drugačno ime.Nova ekonomska misel, ki se je pravkar rodila v Črni Gori, bo verjetno vplivala na trenutno prevladujoč način razmišljanja. Že od samega začetka tranzicije razumemo, da je mnogo problemov, s katerimi živimo, novih problemov današnjega časa, ki jih ni mogoče rešiti s starimi recepti starih ekonomskih teorij. Pri tem ni nikakršnih receptov, še posebej ne v sodobnem svetu kompleksnosti in medsebojne odvisnosti; v svetu novih tehnologij in znanja; v svetu, ki nadomešča staro paradigmo, temelječo na fiziki, z novo paradigmo, temelječo na biologiji; v svetu, ki je izkusil prehod od zakonov fizike v svet negotovosti in nedoločenega razvoja; v času, ko se razvija nova ekonomska teorija. Vse to zahteva nov pristop k ekonomiji, tako na teoretični kot na praktični ravni. Povsem verjetno je, da predstavljamo ekonomisti edino vedo v Črni Gori, ki sledi tej poti že od samega začetka tranzicije. Morebiti smo tudi zaradi tega ekonomisti deležni najmočnejše kritike.

Veselin Vukotić

objavljeno v Tribunalu, 24. januarja 2008

Stavka delavcev javnega sektorja

3. avgusta 1981 je novoizvoljeni ameriški predsednik, Ronald Reagan, javnosti podal izjavo: »Tisti, ki se danes zjutraj niso zglasili na delu, so v nasprotju z zakonom. Če se na delu ne bodo zglasili v oseminštiridesetih urah, bodo izgubili službe in bodo odpuščeni!« 5. avgusta 1981, torej čez 48 ur, je od skupno skoraj 13 tisoč stavkajočih kontrolorjev letenja, vseh kontrolorjev letenja je bilo 17 tisoč, stavka pa je ohromila letalski promet, predsednik Reagan odpustil vseh 11.359 kontrolorjev, ki se niso vrnili na delo, z izjavo: »Nihče nima pravice stavkati proti javni varnosti nikogar, nikjer in nikoli … Prav tako verjamem, da morajo ljudje držati besedo, kadar podajo obljube. Zaradi tega sem odpustil kontrolorje letenja.« Ob tem so vsi odpuščeni kontrolorji dobili prepoved opravljati javno službo kontrolorja letenja za vedno.
Čeprav je vodja sindikata PATCO, Robert Poli, verjel, da lahko s stavko ohromi letališča v državi in s tem prisili Reaganovo administracijo, da se ukloni njegovim zahtevam, je Reagan uspel zaposliti nove kontrolorje. Mnogo od njih iz vojske, s čimer se je stanje v kratkem času normaliziralo, strah pred katastrofo propada letalskega prometa pa se je izkazal kot neutemeljen in kratkotrajen. Povsem pričakovano so ljudje množično stopili na stran Reagana, obenem pa množično zapuščali sindikate. Zaradi tega zgodba sindikata PATCO še danes velja za eno bolj poučnih.
Drug poznan primer izsiljevanja sindikatov s strani javnih uslužbencev se je v ZDA zgodil leta 2005, ko so na predbožični večer stavkali delavci javnega prometa v New Yorku in zahtevali višje plače in upokojitvene bonitete. Podobno kot v primeru kontrolorjev letenja, so tudi ti želeli izkoristiti trenutek, ko bi bila cena stavke največja možna: v predbožični nakupovalni mrzlici. Po nekaterih ocenah bi naj stavka v samo dveh dneh povzročila za milijardo dolarjev škode. In kakšna je bila kazen? Sindikat je moral plačati odškodnino milijon dolarjev za vsak dan stavke, medtem ko je kazen delavcem znašala njihovo šestdnevno plačo.
Trenutne razmere v Sloveniji so na nek način zelo podobne tistim iz leta 1981 in 2005, saj zaposleni v javnem sektorju in njihovi sindikalni zastopniki ter mnogi drugi zaposleni množično grozijo, da bodo s stavkovnim valom povsem zadušili življenje ljudi v Sloveniji. Torej, kot so kontrolorji letenja grozili, da bodo s stavko ohromili letalski promet v ZDA in javni prevozniki življenje ljudi v New Yorku.

Legitimnost stavk
Stavke in različne druge oblike protestov zaposlenih so se verjetno dogajale že v zgodnjih obdobjih človekovega obstoja. Protestiranje v bistvu leži v naravi ljudi, posameznik pa se pritoži, v kolikor je mnenja, da se mu godi krivica. To izhaja iz racionalnega egoizma ljudi. Vsekakor mora biti posameznik pri svojih odločitvah povsem svoboden in samostojen, pri tem pa je treba upoštevati tudi, da se njegova svoboda konča v trenutku, ko s svojimi dejanji poseže v svobodo ustvarjanja drugih. Odločitev za stavko je tako povsem legitimna pravica izražanja nezadovoljstva ljudi s pogoji dela. Seveda pa vsaka odločitev pušča za seboj posledice, ki jih je pri tem treba upoštevati. Te pa so lahko tako pozitivne, kot tudi negativne.
Naslednji moment, ki ga je treba upoštevati pri stavkah, je racionalni egoizem ljudi. V osebnem interesu zaposlenih je, da imajo višje plače in druge ugodnosti, ki izhajajo iz njihovega delovnega razmerja, kakor je v osebnem interesu delodajalcev, da imajo visoke dobičke. Gre za povsem legitimni zahtevi obeh skupin, iz katerih vidimo, da je »spor« med njima nujen in skoraj neizbežen. A le navidezen. Zakaj? Delodajalec se namreč zaveda, da je plača pomemben dejavnik zadovoljstva zaposlenih, medtem ko je zadovoljstvo zaposlenih pomemben dejavnik njihovega produktivnega dela, ta pa je predpogoj za dobiček podjetja. Torej, če želi delodajalec dosegati visok dobiček, mora izplačevati visoke plače, s čimer privabi produktivno delovno silo. In to se dogaja. Uspešna podjetja praviloma izplačujejo visoke plače, kar je pogoj, da so (p)ostala uspešna podjetja. Dobimo torej win-win situacijo, česar se včasih zavedajo tudi sindikalisti. Pri tem pogosto uporabim citat Samuela Gompersa, prvega predsednika največjega sindikata v ZDA, AFL in njegovega ustanovitelja, ki je dejal, da »je največji zločin, ki se lahko dogodi zaposlenim delavcem, podjetje, ki ne uspe poslovati z dobičkom.« Vsekakor se strinjamo, da je dobiček bistvo ustvarjanja vrednosti, od njega pa imajo koristi vsi. Tukaj pa pridemo do problema, ko se v odnos delodajalec-delojemalec vmeša zakonodaja, ki je pri nas naravnana tako, da v tem sporu nasprotujočih si racionalnih egoizmov bistveno privilegira zaposlene.

Monopoliziranost javnega sektorja
Druga stvar, kateri bi se rad podrobneje posvetil v nadaljevanju, se nanaša na pojav stavke v javnem sektorju. Pri nas javni sektor pokriva zelo širok spekter dejavnosti, ki jih ljudje pri svojem življenju nujno potrebujemo (zdravnik, šola, komunalne storitve in konec koncev pokop umrlih ter seveda še mnogo drugih). Čeprav gre za nujno potrebne stvari, so te v večini primerov organizirane na ravni prisilnega, zakonsko zaščitenega, monopola, kjer potencialnim interesentom, ki bi želeli vstopiti v panogo in ponujati storitve, vstop ni dovoljen. Pa četudi bi ljudem ponujali kakovostnejšo oskrbo storitve za nižjo ceno. Monopoliziranost pomeni, da ljudem pri zadovoljevanju teh potreb in koriščenju teh storitev ni dopuščena možnost izbire. Svoje nestrinjanje s kakovostjo postrežbe ali cene ne morejo izraziti na način, da bi šli h konkurenci, kot to velja v drugih sektorjih. Recimo, če nam Mercatorjeva trgovina ne ustreza, lahko poiščemo drug Mercatorjev center, ali gremo po nakupih v Spar, Tuš, LeClerc in nasprotno, v kolikor je nakup v izbrani Mercatorjevi trgovini najugodnejši. Če so testenine predrage, kupimo riž in podobno. V teh primerih imamo ljudje možnost izkazovanja nestrinjanja s tem, da svojo potrebo zadovoljimo pri konkurenci, nekakovost pa kaznujemo z odhodom. Skratka, sistem deluje po principu korenčka in palice, kjer prodajalci postavljajo standarde, kupci pa jih potrjujemo. In to vsakodnevno.
Način javnih storitev posameznikom ne priznava te pomembne funkcije, saj ljudem ni dopuščena možnost izbire. Posamezniki tudi ne morejo iti h konkurenci, niti primerjati cen in kakovosti oskrbe. Zaradi tega je pri obravnavanju stavke v javnem sektorju treba upoštevati tudi ta moment. Tako se izkaže, da je stavka v javnem sektorju dejansko stavka, uperjena proti ljudem, ki na drugi strani ves javni sektor tudi (drago) plačujejo. Pa če jim je to všeč, ali ne, oziroma, če koristijo njegove storitve, ali ne.
Včasih rečemo, da je v vsaki slabi stvari vsaj nekaj dobrega. Želim si, da bi se med stavko ljudje začeli spraševati, zakaj svojih otrok ne morejo peljati v vrtec, šolo; zakaj ne morejo obiskati knjižnice; zakaj si ne morejo urediti dokumentov; kako to, da jim nihče ne odvaža smeti izpred stanovanja in podobno. Če zanemarimo kratkoročno škodo, ki jim bo povzročena, je to dobrodošlo, saj se bo s tem odprlo vprašanje potrebnosti (dragega) javnega sektorja in kje so njegove meje.

Epilog
Ker je pravica posameznika, da izraža svoje prepričanje na načine, kakršni se mu zdijo pravilni, pri čemer upošteva svobodo drugih in vse posledice sprejemanja odločitve, njegova osnovna pravica, se problem stavke v javnem sektorju dejansko zreducira na vprašanje prej omenjenega problema obsežnosti javnega sektorja, ki mora privesti do zmanjšanja javnega sektorja v korist povečevanja možnosti izbire posameznikom.
Kar pa se tiče stavkovnih groženj avtoprevoznikov, ki ljudem grozijo z zaporami cest po državi, s čimer bi grobo posegli v osebno svobodo prebivalcev, pa je odgovor prav tako jasen. Načrtno in naklepno kratenje svobode ljudi se ne more zreducirati samo na kazen zaradi povzročitve prometnega prekrška. Dejstvo je, da bo z zaporami cest in oviranjem prometa ljudem povzročena škoda in to morajo pokriti tisti, ki so jo povzročili. Zavedati se je treba, da je stavka dejanje, ki lahko prinaša potencialne koristi, vsekakor pa na tak način povzroča takojšnje stroške.
Povsem očitno je, da so se sindikati javnega sektorja pri nas polastili popolnoma enake metode, kot so jo leta 1981 ubrali ameriški kontrolorji letenja. Seveda, nihče si ne more privoščiti, da letala preko države ne bi nemoteno letala. Odgovor predsednika Reagana je že zdavnaj pristal v učbenikih kot primer samozavestnega in do davkoplačevalcev odgovornega odgovora na izsiljevanje posameznih lobističnih skupin. V poslovnem svetu je jasno, da je pred vsakim projektom treba ovrednotiti koristi in stroške, nevarnosti in priložnosti. Reagan je bil eden tistih, ki si ni zatiskal oči pred stroški, ki jih stavke povzročajo ljudem, je na njih opozoril in v skladu s tem tudi ukrepal. Sedaj so na vrsti slovenski politiki-pogajalci.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 24. januarja 2008

torek, 22. januar 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Daj mi preteklost ali prihodnost Mestna hiša je ležala v smeri proti trgu. Jonathan je pomislil na to, da lahko vzame bližnjico kar čez sprehajališče, ki je bilo polno zabojev in različne umazanije. Zato je zapustil živahno in osvetljeno ulico ter se urno odpravil čez mračno sprehajališče. Misli je skušal usmeriti stran od nelagodja, ki ga je ob prehodu sprehajališča spremljalo. Naenkrat je na svojem vratu začutil roko, med rebri pa hladen otip kovinske pištole. »Hočem tvojo preteklost ali prihodnost!« je agresivno zarenčal vsiljivec. »Kaj?« je ves prestrašen in tresoč dejal Jonathan. »Kaj želite?« »Dobro si slišal, tvoj denar ali pa tvoje življenje,« je ponovil ropar in okrepil pritisk pištole. Jonathan, ki mu ne bi pomagal noben dodaten delček poguma več, je segel v žep po svoj težko prislužen denar. »To je vse, kar imam. Polovico potrebujem za plačilo davčnim inšpektorjem,« se je branil Jonathan in ob tem skrbno skrival zavoj z rezinami kruha, ki mu ga je bila pripravila Rose. »Prosim, pustite mi polovico.« Roparica je sprostila prijem. Le s težavo bi lahko ugotovil njen s šalom zakrit obraz. Zasmejala se mu je z nizkim, rezkim glasom in dejala: »Če si že ravno prisiljen v delitev denarja, potem je zate mnogo bolje, da tudi to polovico denarja namenjeno za pobiralce davkov daš meni.« »Zakaj?« je vprašal in že podajal denar v njene spretne roke. »Če daš denar meni,« je ob tem, ko ga je spravljala v žep, dejala roparica, »potem je vse, kar se bo zgodilo, to, da bom odšla in te pustila pri miru. Pobiralci davkov pa ti denar, ki je rezultat tvojega preteklega dela, pobirajo do smrti, z njim pa usmerjajo tudi tvojo prihodnost. Pobiralci davkov v letu dni zapravijo mnogo več tvojega denarja, kot ti ga bomo mi, naključni in prostovoljni roparji, pobrali v vsem tvojem življenju!« Jonathan je bil videti zbegan. »Vendar, Svet Guvernerjev ja počne z davki stvari, ki so dobre za državljane.« »O, to pa gotovo,« je nekoliko sarkastično odvrnila. »Nekateri v resnici postanejo bogati. Če bi bilo plačevanje davkov v resnici tako dobro, potem bi nam morali dovoliti, da jih plačujemo prostovoljno in bi nas morali prepričati s kvaliteto tega, kar ponujajo v zameno, se ti ne zdi?« Jonathan je razmišljal o tem, kar je pravkar slišal. »Morda pa bi takšno prepričevanje zahtevalo preveč časa in truda?« »Točno tako,« je s pačenjem in kazanjem zob dejala roparica. »Tudi jaz imam problem s tem. In ravno zato, da prihranimo na času in trudu, se oboji poslužujemo orožja!« Zvezala mu je zapestji, ga sunila na tla in mu z lastnim robčkom zavezala še usta. »Tako. Mislim, da bodo pobiralci davkov morali počakati.« Usedla se je k zvijajočemu se in nemočnemu Jonathanu. »Ti, veš kaj?« je med štetjem denarja dejala roparica. »Politika je neke vrste ritual očiščevanja. Večina ljudi verjame, da ni lepo biti pohlepen, da ni lepo krasti in da ni lepo ubijati. Te umazane reči preprosto niso prijateljske, dokler jih namesto nas ne opravijo politiki. Da, politika vsakomur dovoljuje, da je pohlepen, da krade in da občasno tudi ubija. Na koncu pa vsi celo mislimo, kako je to dobro in smo zadovoljni.« Jonathan je spuščal glasove in ob tem zvijal obraz. Kradljivka se mu je nasmehnila: »Rad bi kričal, kaj?« Na njeno presenečenje je močno odkimal in jo pogledal z žalostjo v očeh. »V redu,« je dejala, »potem pa naj vidim, kako se boš zjokal. Vendar glej, da ne boš preglasen,« ga je opozorila in mu ob nos potisnila pištolo. »Lahko ti povzročim precej nelagodja.« Nekoliko se je nagnila k njemu in močno sunila v robec pod njegovo brado. Boleče je iztegnil čeljust in jo izzval: »Vendar krasti je krivično!« »Mogoče pa res. Pomembno je, da to storiš na veliko, tako da nihče ne bo ugotovil, da je napačno.« »Kradem naj na veliko in nihče ne bo ugotovil, da je to napačno?« »Seveda. Majhne laži so slabe. Otroke učimo, da naj ne bodo majhni lažnivci. Po drugi strani pa veliki lažnivci dobijo celo svoje ulice. Če boš kradel v majhnih količinah, boš hitro končal v človeškem vrtu. Če pa si kradljivec na veliko, mislim, če okradeš celotno pokrajino, takrat pa bodo tvoje ime vgravirali v zgradbe. Enako je z ubijanjem.« »Z ubijanjem? Enako?« je trznil Jonathan. »Ja, kje pa ti živiš?« je tlesknila roparica. »Če ubiješ enega, dva človeka, te bodo zaprli v vrt oziroma celo usmrtili. Če pa ubiješ na tisoče ljudi, postaneš herojski osvajalec, ki ga opevajo v pesmih, mu gradijo spomenike, prirejajo proslave. Otroci se učijo, da je velike morilce treba spoštovati in celo posnemati. Če deluješ majhno si preziran oziroma pozabljen. Če deluješ na veliko, postaneš učbeniški primer legende.« »Najstarejša zgodba o ropanju, ki se je spominjam,« je rekel Jonathan, »je ta o Robinu Hoodu. Ker je kradel bogatim in dajal revnim, je bil junak.« »Koga tako posebnega pa je okradel?« je vprašala. »Nottinghamskega šerifa in njegove prijatelje,« je zrecitiral Jonathan. »Skratka, šerif in princ John sta z obdavčevanjem spravljala ljudi v revščino. Oblasti so jemale bogatim in revnim, Robin pa se je samo trudil plen žrtvam vračati nazaj.« Roparica se je nasmehnila. »Robin torej sploh ni bil ropar, saj je jemal kradljivcem.« Namrščila se je in za trenutek postala. »Porodila se mi je zamisel,« je dejala. »Mislim, da bom kar sedaj skočila do Tweedove.« Jonathanu je pričvrstila mašilo v ustih, da je le-to bilo posebej trdno, in izginila v neznano. Jonathan je nemočen ležal. Pomislil je na mladega policista, ki ga je bil srečal prejšnji dan. Le kje je bil policist takrat, ko bi ga človek najbolj potreboval? Le kako je roparica sploh lahko prišla do pištole?Ujezila ga je misel na to, da bi se vrnil na karneval in poskušal zaslužiti pravkar izgubljeni denar. Nemočen je lahko samo jezno brcal s petami. Ena izmed zavez mu je močno zajedala kožo na zapestju. Za trenutek se je sprostil in opisal svoj brezizhoden položaj: »Do danes nisem nikdar pomislil, kako dobro je, če imaš v življenju proste roke.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007

sreda, 09. januar 2008

Svoboda je zgrajena na morali

Dovolite mi, da najprej postavim okvir. Na Xavier University sem imel štipendijo in Mušketirji [njihova univerzitetna ekipa ameriškega nogometa z imenom Musketeers, op. p.] so se vsako leto soočili z Marinci [Quantico Marines, op. p.]. Že kar prva leta mi je eden igralcev z nasprotne strani dal fizično lekcijo, ki me je kasneje ni zmogla naučiti nobena akademska priprava. Lekcija vpitja, ki sem je bil deležen, je bila tako popolna, da sem vso naslednje šolsko obdobje vsak dan molil, da ga ne bodo poslali v Vietnam, da bi se lahko z njim na igrišču ponovno srečal.
In kot moji dobri prijatelji že vedo, so bile prošnje uslišane. Polovico tekme sem mu lahko vračal lekcijo. Na začetku tretje tretjine sem izvedel enega svojih klasičnih trikov, ga s tem obhodil in namesto da bi se neposredno lotil 120 kilogramskega branilca, sem jo dobil po bradi. V trenutku sem bil pobit na tla. Poslali so me na slikanje v bližnjo Good Samaritan Hospital, da bi preverili, če sem dobil pretres možganov. Izvid je bil k sreči negativen in poslali so me nazaj na igrišče, da bi pomagal v zadnji četrtini. To tekmo smo čudežno zmagali z 9 proti 7. Legenda pravi, da je naslednji dan Cincinnati Enquirer nosil naslovnico za mojo mamo: 'Blackwell: slikanje glave ni pokazalo ničesar.' Resnično sem počaščen nad povabilom, da vam nocoj povem nekaj besed.
Naš učitelj Russell Kirk nas je učil, da kultura ne more preživeti, če jo zgolj vzamemo kot dano. Vedno jo je treba braniti. Pred približno 44 leti, v nekem drugem zgodovinskem mestu, je Martin Luther King stal na Lincoln Memorialu in med drugim izrekel naslednje besede: »Na tem posvečenem kraju smo se zbrali, da bi se zavedli izrednega pomena tega trenutka. To ni čas za počitek v razkošju oziroma za to, da bi se pomirili s tableto gradualizma.« Povem vam, da tudi sam nekoliko podcenjujem pomen Luthrovih besed. Naše spremembe idej in oblikovanja politik še ni konec. Te spremembe še niso zaključene in na nas je, da to delo končamo. Od nas je odvisno, če bomo to vrzel zapolnili, kot smo jo v preteklosti že znali zapolniti.
Pred nekje 22 leti sem prebral knjigo z naslovom Habits of the Heart, avtorja Roberta Bellaha in nekaterih drugih. V tej knjigi avtorji razlagajo koncept moralne skladnosti, ki je v tem, da se mora naše obnašanje skladati s tistim, kar na glas razlagamo, da verjamemo. Ko se obnašamo drugače, kot pa govorimo, takrat smo moralno neskladni in v nas nastane praznina. Zadnjih 230 let ameriške zgodovine smo bili vseskozi priče posameznim dogodkom, ko izrečene besede niso bile uresničene. Imeli smo torej praznino med obljubami in dejanji, proti kateri so se ljudje morali upreti in jo zapolniti, da bi dobili to, kar bi danes imenovali moralna skladnost; najsi je šlo za čas suženjstva, gibanj za človekove pravice, vsesplošne volilne pravice ali za nekatere mednarodne tragedije, ki so ogrožale življenja ljudi.
Nujnost ne samo po dajanju novih idej, temveč predvsem po zapiranju teh praznin, je vsem tistim, ki razumejo nevidnost naše svobode in to, da je svoboda naša nagonsko vgrajena pravica, vseskozi velik izziv. Naše ideje so zmagovalne. Uspeli smo spremeniti jezik ljudi te države. Pa vendar še vedno obstaja razkorak med tem, kar govorimo in tem, kar delamo. Ni pomembno samo to, da še naprej razširjamo naše ideje po vsej državi, temveč predvsem to, da spremenimo vedenje politikov.
Po vsej državi imamo 511.000 izvoljenih politikov in pomembno je to, kar oni počnejo in ne to, kar nam govorijo. In naša naloga je, da ta projekt zapiranja vrzeli zapolnimo. Tudi sami moramo ukreniti vse v tej smeri, da bomo razširjali ideje in se tudi obnašali v skladu z njimi.
Poglejte, moj konservatizem izvira iz praktičnih izkušenj. Moj oče je v mesnici pakiral meso in je bil navdušen nad spremljanjem boksa. Zgodaj v otroštvu me je vpisal v amaterski boksarski program Golden Gloves. Prve štiri dvoboje sem prestal z relativno lahkoto, v petem pa sem jo tako močno skupil po nosu, da sem odšel domov in očetu povedal, da bom raje sledil kakšni bolj učenjaški karieri. Izven boksarskih aren sem ostal vse do prvega letnika na kolidžu, ko naju je s prijateljem 72-letni jezuitski oče in nekdanji član Marincev, E. G. O'Connor, povabil na dvoboje Golden Gloves.
Pred začetkom enajstega dvoboja se je nek mladenič, ki je imel katoliško poreklo, pred vstopom v ring prekrižal. Moj prijatelj, ki je bil židovskega porekla, je dregnil v očeta in ga vprašal: »Oče, kakšen pomen ima to?« Oče mu je odgovoril: »Pomembno, vendar ne zadosti, če se ne bo znal boriti.« In svetujem vam, da so vse obsežne raziskave premalo – pomembne, vendar ne zadosti – če jih ne uspemo spraviti v spremembo vedenja in programov.
In opravili smo že veliko dobrega dela. Ne podcenjujmo vpliva, ki ga imamo. Danes je veliko otrok deležnih intenzivne izobrazbe, ker smo bili v ospredju mi, ki nismo samo postavljali vizij in razširjali idej in raziskav, ki bi dokazovale, kako možnost izbire v šolstvu krepi tekmovalnost, izboljšuje kvaliteto šolanja in spreminja sindikalni šolski sistem, ki je uničil marsikatero šolo. Mi smo bili v ospredju gibanja osvobajanja otrok, ki so bili usojeni na nefunkcionalne šole in staršev, ki so bili potisnjeni na obrobje.
Toda naše delo s tem še ni končano, ker se je druga stran medtem okrepila in uspela zarisati linijo propada. Linija propada se razteza od Atlantskega do Tihega oceana in je meja med zagovorniki obsežne države, ki so na eni strani in na drugi strani nami, zagovorniki osebnih svobod, ki so tako pomembne za naš razvoj in tradicijo. Vendar, razumeti, da ta linija obstaja, ne bo dovolj. Povem vam, za našo prihodnost je pomembno predvsem to, kako se bomo s to delitvijo soočili.
Tukaj v Philadelphiji je nastala naša država [Continental Convention, op. p.]. in povem vam, da je takrat v prostorih konvencije potekala bitka med idejami, testiranje strasti. In zgodilo se je na brezizhodni točki, ko so besede Benjamina Franklina naznanile pot, kamor je treba iti. Ljudje so že skoraj zapustili prostor, ko se je Franklin zravnal – imel je že preko 80 let – in dejal: »Gospodje, sem že precej star možak, vendar nekaj je gotovo: če se niti vrabec ne zmore spustiti ne da bi ga On opazil, potem niti narod niti država ne moreta rasti brez Njegove pomoči.« In na tej točki je na mizo postavil teoretično osnovo za razumevanje tega, da je bistvo naše svobodne družbe v tem, da je zgrajena na morali.
In besede iz drugega odstavka Declaration of Independence [ameriška ustava, op. p.], ki pravijo, da so "te resnice za nas samoumevne", odsevajo današnji boj. Bili so olikani gospodje. Mladi danes pravijo, da "to pa že mora vsakdo razumeti", da smo vsi ustvarjeni enaki. In v nadaljevanju, da smo vsi "obdarjeni s strani našega Stvarnika, vsak s svojimi neodtujljivimi pravicami."
In v razumevanju tega je meja naše linije, saj mi verjamemo, da so naše pravice darilo od boga in ne darilo s strani države. Šele pravilno razumevanje tega vam bo preprečilo, da bi kadarkoli padli v past in državo razumeli kot boga, ki daje ljudem svobodo. Poglejte, država sme početi samo dvoje stvari: zavzema se za človeške svobode in jih varuje. Ne more nam jih dati. In šele takrat, ko dojamemo, od koder dejansko prihaja naša svoboda, se lahko odpravimo v bitko, ki je pred nami. Naše gibanje je zelo pomembno, saj bo imelo vpliv na vedenje in razmišljanje bodočih generacij ljudi.
Pred 230 leti sta v demokratični državi živela samo dva milijona ljudi. Danes znaša to število preko 2,4 milijarde ljudi in Amerika je vodila ta razvoj. In drznil bi si reči, da se je to zgodilo zato, ker smo se dobro borili in ker smo razumeli moč človeške volje in povezovanja ter to, da zgodovina ni nekaj, kar bi se dogajalo na slepo, temveč jo usmerjajo predani ljudje z namenom, voljo, željo in odločnostjo.
Ko sem odraščal v javnem stanovanjskem naselju, bi lahko na enem koncu naselja prišel v težave in preden bi prišel do doma, že bi mati slabe novice izvedela. To pa zato, ker sem na vsaki verandi in na vsakem oknu tega javnega okrožja imel svojo teto. Danes imajo mladi internet, takrat smo imeli mrežo svojih tet in informacije so krožile enako hitro. In to smo mi, povezana sila človeških idej, ki jo poganjajo nove tehnologije. In če te tehnologije pravilno uporabimo, lahko poudarimo naše ideje in vplivamo na spremembo vedenja. Vendar, v igri moramo vedno ostati in ostati moramo predani našim vrednotam [vrednotam Heritage Foundationa, op. p.].
Zavedati se moramo, da naše delo ni končano, ker je Bill Clinton dejal, da je obdobje obsežne države končano. Ko pogledamo naokoli, opazimo, da postaja država vedno obsežnejša. Davčna zakonodaja ostaja dete obsežne države, namesto da bi bila motor gospodarske rasti; model državnih šol, ki ga vsiljujejo močni sindikati ima še vedno preveč moči. Pasti so torej še vedno realne.
Dela nam torej ne bo zmanjkalo. Navdahnjeni moramo biti z občutkom izrednosti pomena tega trenutka. Mati je mnogokrat z dela prinesla knjige, ki jih je dobila od družin, pri katerih je gospodinjila. Spomnim se novele o dečku, ki je mnogo časa preživel v bolnišnicah, kako je nekega dne v njegovo sobo prišla medicinska sestra in rekla: »Majhni deček, ja kaj pa počneš?« Zunaj je bilo mračno in deček ji je odgovoril: »Gledam moškega, kako luknja temo.« Odšla je proti oknu in videla, da je ta 9-12 let star mladenič opazoval prižigalca uličnih svetilk, kako je po ulici prižigal svetilke in ulične luči. Deček je to imenoval luknjanje teme.
Napočil je čas, da z našimi raziskavami in idejami prižgemo sveče, jih združimo v plamenice in nato začnemo luknjati temo našega časa, temo obsežne države, temo osamljenih otrok, ki nimajo možnosti kvalitetnega izobraževanja. Razumeti moramo, da smo nekaj dobrega že naredili, da smo nekaj lukenj v temo že naredili.
Vendar temni oblaki še vedno ostajajo in nalagam vam breme, da se predamo luknjanju teme. Otroci in vnuki računajo na naš pogum. Zapuščam vas z besedami Winstona Churchilla, ki je dejal: »Pogum je delati napake, brez da bi ob tem izgubili pogum.« Z nasmeškom vas zapuščam in se odpravljam delati luknje v temo.

John Kenneth Blackwell

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Na Bazarju vlad

Jonathan je razočaran mirno ležal. Naenkrat se je pojavil Miško, ki je po sprehajališču raziskoval kante za smeti. Zavohal je kruh, ki ga je imel Jonathan spravljenega v svojih žepih. Hrup z drugega konca sprehajališča ga je odgnal nazaj med zaboje s smetmi.
Jonathanu se je lenobno približevala velika rjava krava. »Muuu,« je ob tem mukala. Na vratu je imela zvonec, ki je ob njenem premikanju narahlo donel. Naenkrat se je na koncu sprehajališča pojavila še ena, ki ji je sledil robat starejši možakar s palico v roki. »Pridi nazaj ti neumno govedo,« je godrnjal pastir.
Jonathan se je zvijal in s komolcem dregnil ob bližnjo škatlo. Stari možakar je zastrmel v temo: »Kdo je tam?« Ko je zagledal nemočnega, zvezanega Jonathana, je nemudoma pohitel k njemu in mu sprostil usta.
Jonathan je začutil olajšanje. »Oropali so me. Odvežite me!« Stari mož je iz žepa potegnil nož in prerezal vrv. »Hvala,« je med otiranjem oteklih zapestij dejal Jonathan. Možakarju je vneto razložil, kaj se mu je ravnokar zgodilo.
»Da, da« je odvrnil robati mož in ob tem zmajal z glavo. »Danes moraš resnično paziti na vsakogar. Če mi ne bi dejali, da bom dobil državno pomoč, sploh nikoli ne bi prišel sem v mesto.«
»Ali mislite, da mi bo država povrnila izgubljeni denar?« je vprašal Jonathan.
»Malo verjetno. Mogoče boš na Bazarju vlad imel več sreče, kot sem je bil deležen jaz,« je odvrnil stari pastir. Možak je nosil groba oblačila nepravih oblik in surove škornje, na obrazu pa je imel vsaj toliko gub kot jih imajo suhe slive. Jonathan je bil spričo njegovega mirnega karakterja in neposredne govorice pomirjen.
»Kaj je to Bazar vlad? Je to morda prostor, kjer se prodajajo goveda?« je vprašal Jonathan.
Stari možak se je namrščil in pogledoval svoji umirjeni živali. »Ravno to sem prišel ugotoviti,« je odvrnil. »Dejansko gre za neke vrste predstavo raznolikosti. Stavba je bolj bleščeča od banke in večja od vsega, kar sem kadarkoli sploh videl. Znotraj možje ponujajo vse mogoče vrste vlad za reševanje človeških zadev.«
»Oh,« je rekel Jonathan, »kakšne vrste vlad pa prodajajo?«
Pastir se je popraskal po od sonca opečenem vratu in dejal: »Tam je bi nek dečko, ki je sam sebe imenoval "socialist". Dejal mi je, da bi mi njegova oblika vlade eno kravo vzela in jo dala mojemu sosedu. Meni za tega soseda ni preveč mar. Sploh pa pri tem, če temu sosedu v primeru resnične nuje želim dati kakšno kravo, ne potrebujem prav nikakršne pomoči.
No, potem je bil tam nek "komunist", takšen v svetlo rdeči majici. Svojo stojnico je imel takoj za prvim prodajalcem. Prav po prijateljsko mi je govoril, kako mu je mar zame, se na veliko smejal in mi nenehno stiskal roko. Precej dober se mi je zdel, dokler ni dejal, da bi mi njegova vlada vzela obe kravi. To bi bilo v redu, mi je govoril, saj bi vse krave pripadale vsem enako, mleko pa bi mi odobril, če bi on ocenil, da ga potrebujem. Nato je vztrajal, da zapojem pesem njegove stranke.«
»Neka pesem mora vedno biti!« je vzkliknil Jonathan.
»Z njim si nisem imel več kaj početi. Ugotovil sem, da bi večino smetane pobral predvsem zase. Nato sem se sprehodil čez veliko dvorano in srečal povsem v črno oblečenega "fašista". Bil je videti, kot da se odpravlja na pogreb.« Za trenutek je obstal, da bi eno izmed krav odgnal stran od odvratnega kupa odpadkov.
»Ta fašist je ravno tako imel pripravljen sladek govor z mnogo idejami, podobno predrznih kot sta jih imela prejšnja dva. Rekel je, da bi mi njegova vlada odvzela obe kravi in mi del mleka nato prodala. Na tole sem mu odvrnil: "Kaj? Da bi plačal za mleko lastnih krav?!" Nato mi je zagrozil, da me bo ustrelil, če na licu mesta ne salutiram njegovi zastavi.«
»Vau!« je dejal Jonathan. »Stavim, da ste jo hitro popihali stran.«
»Preden sem sploh utegnil premakniti nogo, se mi je plazeče približal "progresiven" dečko in mi začel ponujati posel. Dejal mi je, da bi mi njegova vlada plačala za to, da bi eno kravo ustrelil in s tem znižal ponudbo mleka. Drugo kravo bi vzela vlada, nekaj mleka zlila stran, preostalega pa mi odkupila po precej ugodni ceni. Ja kdo pa bi bil toliko neumen in kaj takšnega naredil?«
»To resnično zveni čudno,« je med odkimavanjem dejal Jonathan. »Ste izbrali katero izmed teh vlad?«
»Pri tvojem življenju ne, sinko,« mu je razložil stari pastir. »Kdo pa jih sploh potrebuje? Namesto tega, da bi njim dovolil urejati moje lastne zadeve, sem se odločil, da bom svoji kravi odpeljal na trg in eno izmed njiju zamenjal za bika.«

Ken Schoolland

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008

Poti do več svobode / predgovor h knjigi

Keith Miles je v Sloveniji želel začeti z inštitutom po zgledu angleškega The Institute of Economic Affairs, ki sta ga leta 1955, na prigovarjanje von Hayeka, da je treba s svojimi prizadevanji za več osebne svobode, podkrepljeno z intelektualno suverenim nastopom, ciljati predvsem na kreatorje javnega mnenja, ustanovila Anthony Fisher in Ralph Harris. Kmalu se je ideji pridružil še Arthur Seldon in v svetu se je začela nova era gibanja za več osebne in ekonomske svobode. IEA je najbolj zaslovel, ko je konec sedemdesetih in skozi osemdeseta v orbito porinil Margaret Thatcher.
Danes je mreža think tankov močno razpredena po vsem svetu in pod okriljem Atlas Economic Research Foundationa, ki ga je leta 1981 v ZDA ustanovil ravno Anthony Fisher, širi plemenitost laissez-faire kapitalizma in s tem brani razum, ki je po Ayn Rand osnovni koncept človeškega preživetja sploh.
Pozno v letu 2006, ko je verjetno že opustil idejo o lastnem think tanku, ki bi v Sloveniji na prepoznaven način razširjal in branil osebno svobodo in pomen individualne odgovornosti, smo na drugem koncu države začeli z načrtom širjenja libertarne misli in ustanovili Društvo za svobodno družbo, ki smo ga zasnovali kot zaščitnika ideje o minimalnem vpletanju državnih birokratov v vsakdanje ustvarjanje ljudi, z vizijo postati najvplivnejši kreator mnenja v državi. Keith Miles je v marcu 2007 sprejel povabilo v naš Svetovalni odbor in se pridružil mednarodno uveljavljenim zagovornikom osebne svobode, ki nam s svojimi nasveti pomagajo že od samega nastanka.
Knjiga, katere uvodno razmišljanje ravnokar berete, je popotovanje Keitha Milesa skozi čas. Narejena je kot časovni pregled izbranih ekonomsko-političnih komentarjev, ki jih je Keith Miles od začetka devetdesetih pa vse do danes, ko je še vedno občasni kolumnist Financ, objavil v naših medijih.
Njegova tipična značilnost je preprosta ubeseditev. V svojih razmišljanjih pokriva širok spekter tem, od klasičnih ekonomsko-političnih, kot so: nizki davki, privatizacija, svobodno podjetništvo, svobodna trgovina, konkurenca ipd., do filozofskih, obče človeških, ko opisuje karakter Slovencev, pomen ustave, profil uspešnega podjetnika ipd.
V splošnem je iz njegovega pogleda na delovanje državnega aparata vseskozi moč zaznavati pomen minimalnega vpletanja birokracije v svobodno sprejemanje odločitev državljanov. Njegovo trajektorijo razmišljanja o vlogi države in o odnosu, kot sam pravi, med birokrati in gospodarstvom, lahko ponazorimo z zmesjo laissez-faire kapitalizma, angleškega tradicionalizma in tipično slovenskega gradualizma.
Laissez-faire komponento predstavlja njegovo zavzemanje za svobodne trge, kar na več mestih pogosto eksplicitno zapiše. Po njegovem je treba podjetnike osvoboditi birokratskih spon, kar je natančno to, kar so v svojih nastopih vedno znova poudarjali veliki ekonomisti tipa von Hayek, von Mises, Friedman. Lahko torej rečemo, da se zaveda sposobnosti kreiranja svobodnega razuma, če uporabimo besede filozofinje objektivizma Ayn Rand. Laissez-faire kapitalizem je po definiciji sinonim za esenco ustvarjanja, v končni instanci esenco življenja.
Keith Miles je zagovornik politike Margaret Thatcher, ki je s pokončno držo in podkrepljena s filozofijo svobodnih trgov, ki jo je med tradicionalistične Angleže širil IEA, opravila z interesnimi skupinami ter angleškemu narodu vrnila nekaj vere v moč svobodnega razuma. In kar je morda najpomembnejše, Lady je močno znižala davke in zreducirala državno administracijo.
Njegov odmik od laissez-faire kapitalizma lahko zaznamo v odkriti vdanosti nekaterim tradicionalističnim vrednotam britanske ustavne ureditve. V prvi vrsti je treba omeniti njegovo zavzemanje za ustavno monarhijo, katero vidi kot ekonomsko-politični sistem, kjer je monarh najvišji branik vrednot v družbi in tista avtoriteta, ki predstavlja omejitev za premočno vmešavanje državnega aparata v vsakdanje življenje ljudi. V tej točki se seveda umakne iz laissez-faire smeri v t.i. konzervativno.
Keith Miles je pri svojem zavzemanju za več možnosti svobodnega ekonomskega udejstvovanja v slovenskem prostoru vseskozi bil osamljen oziroma morda celo v veliki meri nerazumljen. Še več, v našem marsičem specifičnem ekonomsko-političnem okolju, ki mu suvereno vladajo množice interesnih skupin, po dolgem in počez prežetih s politično elito, je, ob znanem slovenskem ekonomsko-političnem šovinizmu na vseh ravneh znanosti, gospodarstva, politike in medijev, čvrsto linijo laissez-faire kapitalizma praktično nemogoče ohranjati. Keith Miles je s svojimi prizadevanji za manj državne birokracije in za več ekonomske svobode trčil ob izjemno močan, v osnovi zelo nehuman, način branjenja ekonomsko-političnega vpliva posameznikov, ki ga imenujemo gradualizem.
Tančica tolikšne vneme pri zavzemanju različnih vrst interesnih skupin za gradualizem, v katero je z branjenjem osnovnih konceptov svobodnih trgov dregnil Keith Miles, skriva veliko nevarnost, ki sliši na ime korporativizem. Slednjemu se je moč uspešno postaviti po robu edino s popolnoma čistim argumentom laissez-faire kapitalizma, ki je intelektualno, moralno, racionalno in filozofsko nad vsemi ostalimi doktrinami močno superioren.
Recept za spreminjanje katerihkoli močno ukoreninjenih miselnih okvirjev zahteva dolga leta vztrajnega in intelektualno suverenega nastopanja, s čimer aktiviramo zadostno število podobno razmišljujočih. Spreminjanje zakoreninjenih miselnih okvirjev je namreč mogoče edino z zadostnim številom intelektualno suverenih in filozofsko čistih somišljenikov. V nasprotnem primeru se praviloma zgodi, da najprej na podzavestni ravni, kasneje pa na povsem odkriti ravni, postopno prevzamemo vedno večji del argumentacije, kateri smo sprva povsem racionalno in suvereno nasprotovali.
Knjiga Poti do več svobode, prijateljevi pogledi na razvoj Slovenije pomeni zelo pomemben korak h krepitvi naše zavesti o pomenu svobodnega gospodarstva in v Društvu za svobodno družbo jo bomo hranili na posebnem mestu.

Mitja Steinbacher
Matjaž Steinbacher
Matej Steinbacher

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008

Svobodometer

Spendometer z naših spletnih strani je ob koncu leta pristal pri preko 14 milijard evrov in pol prisilnega prerazdeljevanja. Ob tem me resnično skrbi ugotovitev, da v slovenskem političnem prostoru še vedno ni moč zaznati odločnega intelektualnega nastopa nosilcev vodilnih političnih funkcij oziroma njihovih svetovalcev, kjer bi na razumljiv način predstavili nujnost znižanja tega izjemno visokega in do vseh ustvarjalnih ljudi skrajno nepoštenega obsega prisilnega mešanja ustvarjenega bogastva.
V novembrskem Svobodometru sem napovedal znižanje svobode za mesec december in to se je tudi zgodilo. Povprečna ocena leta tako znaša natanko 1,5 točke. Kakorkoli, posvetimo se pregledu tistih odločitev, s katerimi so nam oblastniki v preteklem letu najbolj zaznamovali stanje ekonomske in osebne svobode.
Leto 2007 se je pričelo z evforijo ob vpeljavi skupne evropske valute evro. Vrsta uradne valute kot taka nima posebnega vpliva na stanje ekonomske svobode, saj je funkcija denarja v tem, da služi kot medij menjave, ki ima lastno vrednost kot vsako drugo blago. Za ekonomsko okolje je predvsem pomembna stabilnost količine denarja v obtoku relativno glede na obseg ustvarjene nove vrednosti. Tukaj pa nastane težava, saj po uveljavitvi evra ves uvožen in v neproduktivne namene investiran kapital v prvi vrsti pomeni pritisk na zviševanje cen. In to se v Sloveniji tudi dogaja, pritisk na cene pa je z novimi obsežnimi emisijami obveznic na mednarodnih borzah v letu 2007 dodatno okrepilo tudi Ministrstvo za finance.
V prvem Svobodometru sem kot pozitivno izpostavil paketno prodajanje državnega premoženja, ki sta ga uvedla KAD in SOD. Vendar, takoj dodajam, da je to samo en del enačbe. Za nekoliko jasnejšo in bolj korektno oceno bi bilo treba pogledati tudi to, kam oba sklada, ki sta pod zelo čvrstim nadzorom oblastnikov, denar od prodaje državnega premoženja sploh investirata. V primeru, če se le-ta v obliki nakupov raznih lastniških vrednostnih papirjev ponovno pojavlja na borzi, tudi seveda na mednarodnih, potem o umiku državnih uradnikov iz gospodarstva ne moremo govoriti. Kakršnakoli državna lastnina v podjetjih je v svobodni družbi pač nesprejemljiva, pa najsi gre za mednarodna ali domača podjetja.
SOD mora svoje premoženje večinoma prodati do izteka ročnosti svoje obveznice SOS2E [1. 6. 2016] in prav zanimivo bo spremljati, kaj bodo s tem ogromnim državnim finančnim holdingom in vzvodom realne moči delale prihodnje oblasti. Po drugi strani bo KAD najverjetneje ostal tisti center, preko katerega bodo prihodnje generacije politikov na oblasti krepile svoj vpliv v slovenskem gospodarstvu.
Kar se umikanja države iz gospodarstva tiče je leto 2007 gotovo najbolj zaznamovala prodaja 49% NKBM. Osnovna ideja o javni ponudbi [IPO-ju] banke je vsekakor pohvale vredna, saj gre za prvi tovrstni način prodajanja državno nadziranega premoženja pri nas sploh. Povrh vsega je prodajanje državnega premoženja in umikanje birokratov stran od lastništva v gospodarstvu po definiciji dobro za ekonomsko svobodo ljudi. Vendar, pri zgodbi okrog NKBM manjka odgovor na vprašanje, zakaj se celotna banka v enem kosu ni prodala na odprti dražbi med zainteresiranimi strateškimi lastniki, kjer bi se cena prosto oblikovala. S tem bi gotovo dosegli višjo ceno od 27 evrov, kolikor so za njo iztržili, ves postopek pa bi bil popolnoma pošten in transparenten, banka pa bi v hipu dobila pravega lastnika.
Politiki bodo slej ko prej rekli, da je banka NKBM tako pomembna, da kontrolni delež mora ostati v državnih rokah, ker da je to v nacionalnem interesu vseh državljanov. Če bi taiste politike ločeno vprašali, naj nam natančno povedo vsebino tega nacionalnega interesa, bi gotovo dobili zelo raznolike odgovore. Nacionalni interes je seveda skovanka, ki nima praktično nobenega pomena, saj ga po definiciji ne more imeti. Obstaja lahko namreč samo interes ljudi s konkretnimi imeni in priimki. Pri ohranjanju državne lastnine v bankah gre torej izključno za osebni interes politikov po osebnem vplivanju na sprejemanje poslovnih odločitev, pri čemer je treba posebej izpostaviti vpliv na kadrovanje.
Med majhne pozitivne premike glede ekonomske in osebne svobode bi umestil tudi simbolni padec meja ob vstopu v schengenski sistem, ki se je zgodil tik pred koncem leta. Simbolni zato, ker so meje dejansko padle že ob vstopu v EU. In tukaj se vsa zadeva bolj ali manj zaključi. V letu 2007 je namreč prevladovalo omejevanje ekonomske in osebne svobode državljanom.
V Sloveniji je stanje glede možnosti prostega ekonomskega ustvarjanja v letu 2007 bilo porazno, čemur pritrjuje tudi najnovejša študija Mednarodnega denarnega sklada [IMF] z naslovom Doing Business in Slovenia [podatki so do 1. junija 2007]. Študija Slovenijo glede učinkovitosti registracije lastnine uvršča na 99. mesto, glede uspešnosti izvajanja medsebojnih pogodb na 76. mesto in glede zapletenosti postopkov pri odpiranju podjetij na 120. mesto izmed 170 opazovanih držav. Vlada bi trenutno naj pripravljala program za odpravo vseh mogočih administrativnih postopkov glede odpiranja podjetij, vendar bo to slej ko prej nemogoče izpeljati, saj smo že v volilnem letu.
Ekonomsko svobodno okolje je tisto, kjer imajo ljudje zaščiteno možnost neoviranega sklepanja medsebojnih poslovnih dogovorov, nad čemer bdi neodvisno in učinkovito sodstvo oziroma katerikoli arbiter, s katerim se obe strani predhodno strinjata. Ekonomska svoboda v svojem bistvu pomeni neomejeno uživanje sadov svojega dela, rezultatov svojih tveganj, donosov svojih investicij, skratka vseh tistih koristi, ki izhajajo iz osebne lastnine, definirane v najširšem možnem smislu [lastnina kapitalnih dobrin, lastnina lastnega znanja, lastnina lastnega življenja]. Vsak nasilen poseg v svobodno razpolaganje z rezultati lastnih naporov in vlaganj pomeni kršenje ekonomske svobode, ki postavlja lastnino kot osrednjo človekovo pravico, katero je država ljudem dolžna zaščititi.
Negativen odnos naših oblastnikov do zasebne lastnine se je ob koncu leta preslikal v precej močno in odkrito sovraštvo, zgrajeno okrog precej močne retorike. Pri tem so naši državniki očitno pozabili, da je zaščita lastninskih pravic povsem na vrhu tega, kar bi vsaka država morala brezpogojno zaščititi, saj je najvišje na lestvici vrednot družbe svobodnih ljudi in temelj uspešnosti danes najrazvitejših držav na svetu.
Namesto branjenja lastninskih pravic je Državni zbor povsem v nasprotju z osebno lastnino kot temeljno človekovo pravico čisto ob koncu leta in zavito v ljudem všečno tančico boja proti vplivnim posameznikom [imenujejo jih tajkuni], sprejel omejujoče spremembe Zakona o bančništvu in Zakona o prevzemih. S prvimi so poslanci bankam prepovedali, da določene oblike premoženja vzamejo kot kritje za posojanje njihovih lastnih finančnih virov, medtem ko so v Zakonu o prevzemih agenciji za nadzorovanje in reguliranje nakupov in prodaj vrednostnih papirjev naložili blokado vseh nakupov, kateri ne bodo, kakor so se v javnosti izražali, izčrpavali tistih podjetij, ki bodo predmet prevzemnih teženj. Redna naloga te agencije je precej smešna, saj nadzira nakupe in prodaje vrednostnih papirjev, kar je podobno kot če bi nam recimo nekdo potrjeval naše večje nakupe blaga v supermarketih.
Treba je biti povsem jasen. Cena nakupa in način nakupa sta izključno zadeva tistega, ki želi premoženje prodati in tistega, ki takšno premoženje želi kupiti. Pri tem lahko kupec sredstva za nakup želenega premoženja pridobi pod takšnimi pogoji, kot mu jih je katerikoli ponudnik finančnih storitev voljan ponuditi in oba morata biti pri sklepanju njunih medsebojnih dogovorov popolnoma svobodna. Ker gre pri kupovanju podjetij za klasične prostovoljno sklenjene pogodbe, je edina legitimna naloga državnega aparata ta, da s pomočjo vzpostavitve učinkovitega sodstva pošteno razrešuje vsakršne spore, ki bi se v zvezi z izvajanjem teh prostovoljnih dogovorov utegnili pripetiti in ki bi jih neposredno vpleteni sodiščem zaupali v reševanje.
Tako pa smo dobili primer izredno grobega poseganja birokratov v sprejemanje prostovoljnih odločitev gospodarstvenikov in ukrepe, ki so skregani z vsemi načeli podjetništva. Resnica je v tem, da je politična elita na neki točki ugotovila, da izgublja vpliv na posamezne sektorje gospodarstva in ta ugotovitev jih je do te mere razburila, da so se odločili za ukrepe, ki neposredno omejujejo sklepanje svobodnih dogovorov med ljudmi. Vse zavoljo ohranitve lastnega vpliva in moči.
Za piko na i nasprotovanju zasebni lastnini so vladni možje tik pred koncem leta vložili še zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, ki je ravnokar v parlamentarni obravnavi. Dobiček je nagrada za nakup lastniškega deleža v primeru uspešnega poslovanja in v svobodni družbi lahko vsak posameznik postane lastnik delnic vseh podjetij, s katerimi se prosto trguje na borzi in to po znani ceni. Zadeva je nesprejemljiva, saj smo za posojeno delo nagrajeni s plačo, za nakup lastniškega deleža pa z dobičkom.
V letu 2007 je veliko prahu dvignil tudi t. i. protikadilski zakon. Zakon zelo močno posega v lastninske pravice lastnikov lokalov, saj jim prepoveduje da svojim gostom v svojih lokalih dovolijo kajenje. Da se o dodatnih stroških ogrevanja odprtih prostorov in o stroških zdravljenja prehladnih obolenj zaposlenih ter kadilcev sploh ne pogovarjam. Že en sam sprehod čez katerokoli večje mestno središče namreč kaže precej tipično sliko, kako natakarji in natakarice svoje kadilske goste strežejo v mrazu in s tem ogrožajo svoje lastno zdravje ter kako gostinci na bolj prometno izpostavljenih mestih zavoljo ohranitve števila gostov ogrevajo zrak pred vhodom v lokale. Ker se je ekipa privilegiranih vladnih mož ravnokar vrnila iz toplega in oddaljenega Balija, kjer so na veliko razpravljali o globalnem segrevanju, bi človek pričakoval, da bi ti isti ljudje nasprotovali zakonskemu prisiljevanju v ogrevanje zraka pred lokali.
V letu 2007 se je potrdil fenomen, ki ga imenujem birokratizacija odgovornosti. Tokrat v zvezi z avtomobilsko nesrečo pred Golovcem, nesrečo na železniškem prehodu v Cirkovcah in naklepnim umorom pred diskoteko Global. V vseh primerih gre za neodgovorno vedenje posameznikov, ki je pripeljalo do tragičnih posledic s smrtnimi izidi. In v vseh primerih je bila reakcija nosilcev javnega mnenja sklicevanje na ne dovolj strogo zakonodajo in na njeno slabo izvajanje. Zakonsko omejevanje izhaja iz podmene, da smo vsi vnaprej in po enakem kriteriju obtoženi nekih kaznivih dejanj in zgolj znižuje stopnjo svobode, k rešitvi pa ne prispeva praktično ničesar. Zanimivo, vendar tega se zavedajo tudi birokrati, saj nam v isti sapi ko sprejemajo posamezen omejujoč ukrep poudarjajo, da je pomembnejša vzgoja. Čemu torej omejujoča zakonodaja, če je na koncu v vsakem primeru pomembna vzgoja?
Sem na nek način sodijo tudi naravne katastrofe, kot so bile jesenske poplave, ki so lepo potrdile, da so politiki za ohranitev svoje moči v družbi pripravljeni v svoj prid obrniti tudi pojav naravnih nesreč najširših dimenzij. To se lepo vidi, ko s prerivanjem v ospredje pri ponujanju različnih programov odpravljanja posledic in z javnim izražanjem sočustvovanja, jasno vsem na očeh in z veliko mero ironije, na posreden način upravičujejo pobiranje davkov. Vendar, njihova navidezna humanitarnost in skrb za ljudi dobita svoj pravi obraz v tistem hipu, ko nekoliko podrobneje pogledamo izplen in načine, kako njihovi programi reševanja in odpravljanja posledic naravnih nesreč v praksi delujejo – praviloma zelo, zelo neučinkovito in drago ter z veliko mero potenciala za korupcijo pri dodeljevanju sanacijskih del.
Nedvomni zmagovalci leta 2007 so sindikalisti, ki jim je z nekaj preprostimi a učinkovitimi manevri zastraševanja s splošnimi stavkami uspelo pridobiti praktično ves politični vrh na svojo stran. Odgovorna oblast bi jim odvzela privilegij vplivanja na zakonodajo in jih postavila na trg. S tem bi moč odločanja in izbire prešla neposredno na zaposlene, ki bi lahko prosto določali, kdo jih sme zastopati pri neposrednih pogajanjih s podjetji. Ne pa da imamo situacijo, ko je komaj nekoliko več kot 30 odstotkov zaposlenih članov sindikatov, kolektivne pogodbe pa ostajajo obvezne za kar več kot 95 odstotkov vseh zaposlenih.
Kaj bo prineslo leto 2008 bomo šele videli, glede na trenutno stanje pa resnici na ljubo glede morebitnega zviševanja ekonomske in osebne svobode v bližnji prihodnosti nisem preveč vesel. Vsesplošna norišnica ob predsedovanju Svetu EU-ja moje nezadovoljstvo nad stanjem svobode Slovenk in Slovencev nazorno potrjuje.

Mitja Steinbacher

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008

Tribunalovo oko

35 milijonov proračunskega presežka

Leta 2004 je Robert J. Barro, profesor ekonomije s prestižne univerze Harvard, v BusinessWeeku objavil komentar z naslovom: It's Spending, Stupid, not the Deficit, v katerem je pokazal, da javnofinančni primanjkljaj dejansko ni tako pomemben, kot bi si nemara mislili na prvi pogled in da je od njega bistveno pomembnejša raven državne potrošnje. Čemu je to tako? Preprosto, saj predstavlja proračunski primanjkljaj le sedanjo vrednost v prihodnosti pobranih davkov. Raven državne potrošnje se namreč v veliki večini financira z davki in drugimi obveznimi dajatvami, zaradi česar bo današnja povečana potrošnja države pomenila njeno zmanjšanje v prihodnosti, saj se bo del pobranih davkov moral nameniti poplačilu starih dolgov.
Poglejmo poenostavljen primer, ki nazorno prikazuje opisan mehanizem. Recimo, da financira država del svoje potrošnje z izdajo državnih obveznic, kar je sicer običajna praksa. Če vemo, da je obveznica dolžniški vrednostni papir, ki njenega izdajatelja (v našem primeru država) zavezuje, da poleg glavnice izplača imetniku take obveznice še obresti, potem dokaj preprosto vidimo, da bo ob njeni zapadlosti del takrat pobranih davkov morala nameniti za poplačilo teh obveznosti, ki bodo seveda višje od sposojenega zneska. Če se ponovno vrnemo na primer. Če si država na tak način izposodi 1 milijardo evrov (predpostavimo, da je obveznica prodana po nominalni vrednosti) po 4-odstotni obrestni meri, kot je to lani naredila slovenska vlada, to pomeni, da bo celotni strošek znašal 1 milijardo in 40 milijonov evrov, torej bistveno več od izposojene milijarde, kar se bo seveda poravnalo iz prihodnje pobranih davkov. Pri tem pa niti nismo upoštevali stroškov izdaje takšnega papirja, ki njegovo končno ceno bistveno povečajo.
Ob zadnjih potezah vlade se je pri nas ponovno razvnela debata o pomenu javnih financ. In to je dobro. Ni pa dobro, da se je ustvarilo prepričanje, da se kakovostno delo ministra za finance in celotne vlade meri po tem, kakšen javnofinančni primanjkljaj bodo pustili za sabo. Po tem kriteriju je načeloma zelo preprosto zadostiti tem merilom uspešnosti politike. Moč prisile in sankcioniranja državi zmeraj omogočata, da si za svoje potrebe zagotovi dodatna sredstva, bodisi z zadolževanjem bodisi z višjimi davki. To pa je škodljivo, še posebej za blaginjo države.
Na obdavčitev kot prisilen odvzem dela dohodka ljudi lahko gledamo tako z vidika individualne in ekonomske svobode kot tudi z vidika ekonomske učinkovitosti. Dobro je znano, da obdavčitev vpliva na neučinkovito razporeditev proizvodnih dejavnikov v gospodarstvu, kar znižuje gospodarsko rast. Ekonomist Dani Rodrik z univerze Harvard celo verjame, da so nekatere države uspešnejše ravno zaradi učinkovitejšega javnega sektorja.
Davki pa tudi bistveno vplivajo na vedenje posameznikov. V tej igri države proti posameznikom pa so slednji v bistveni prednosti, kar se kaže v možnost izbire, da sami določijo obliko, v kateri bodo prejemali denarna sredstva, predvsem pa v možnosti izbire, da se preprosto preselijo v drugo državo. Ljudje smo pač racionalni, danes pa obstaja kopica držav z ugodnimi davčnimi sistemi. Kot na primer Kajmanski otoki, ki so se razvili v enega najpomembnejših finančnih centrov na svetu. Visoke davčne stopnje namreč pomenijo manj denarja za ljudi, kot tudi manj denarja za podjetja oziroma manj za investicije, zaradi česar študije obdavčitev kapitala pa povsem odsvetujejo.
Sicer pa je ob najavi presežka proračuna treba upoštevati tudi prodajo dela NKBM, znesek katere se je prelil neposredno v državni proračun, kar je primanjkljaj tako rekoč čez noč spremenilo v presežek. Tako lahko sklenemo, da so se današnje oblasti iz preteklosti naučile, da ni smiselno vzdrževati visokih proračunskih primanjkljajev, ki bi se financirali s tiskanjem novega denarja, saj to gotovo privede do inflacije. Manj uspešne pa so bile pri anticipiranju tega, kar med drugim opozarja tudi ekonomist Barro, in sicer da je bistveno pomembnejša od primanjkljaja celotna javna potrošnja.

Matej Steinbacher

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008

Potratno poziranje politikov Evropske unije

Sistem svobodnega in tržnega gospodarstva ni sistem, ki bi ljudi in podjetja ločeval in diskriminiral na podlagi tega, na kateri strani meje živijo in opravljajo posel, niti ne na podlagi barve kože, verske pripadnosti in podobnega. Svobodna gospodarstva temeljijo na prostovoljnem povezovanju ljudi in gospodarstev po principu dam vam kruh, vi pa meni mleko.
Takšno sodelovanje med ljudmi in menjava med njimi povzroča, da se ti specializirajo zgolj za proizvodnjo posameznih stvari, ki jih proizvajajo najbolje in najučinkoviteje. Ljudje se ne vedejo kot Robinzon Crusoe, ampak vsak posameznik zalaga trg z izdelki in storitvami, ki jih sam proizvaja, obenem pa na trgu povprašuje po izdelkih in storitvah, ki jih proizvajajo drugi. Z drugimi besedami bi rekli, da je vsak posameznik služabnik vseh drugih, obenem pa so tudi vsi drugi njegovi služabniki. Takšna vsakodnevna stanja tržna in svobodna gospodarstva manifestirajo najbolj očitno in ljudem na najbolj prijazen način. In vzpon kapitalizma, kot posledica specializacije ljudi in uporabe njihovega razuma pri iskanju novih rešitev, je omogočil nepretrgan gospodarski napredek, z njim pa širjenje civiliziranosti. Adam Smith je motive posameznikov, ki privedejo do gospodarskega napredka, lepo opisal z besedami: »Ni stvar radodarnosti mesarja, pivovarja ali peka, da dobimo kosilo, ampak izhaja to iz njihovega osebnega interesa … Pri usmerjanjem marljivosti v takšno smer, da predstavlja donos največjo možno vrednost, podjetnik misli le na svoj lasten zaslužek, pri tem pa podjetnika, kakor tudi v vseh drugih primerih, vodi nevidna roka, ki privede do cilja, ki ni bil del njegovega namena.«
Združevanje posameznikov, kasneje držav in oblikovanje različnih oblik ekonomskih in političnih zavezništev med njimi, je tako samo logična posledica takšnega vsakodnevnega trgovanja med ljudmi. Seveda človekova racionalnost in želja po uspešnosti ne poznata meja. Ljudje niso bili zadovoljni s svojim osebnim razvojem v Evropi in so se odpravili v ZDA. Ljudje ne plačujejo radi visokih davkov in selijo se v države z nizkimi davčnimi stopnjami ipd. Bodisi gre za zasebne dobrine, ali pa dobrine javnega sektorja, je vseskozi bil in bo tudi v prihodnje interes velike večine ljudi, da kupujejo, kar hočejo, od tistih, ki želene stvari ponujajo najceneje. Le tako namreč lahko pridemo do maksimalne učinkovitosti, kjer ljudje poslujejo in navezujejo stike natanko s tistimi, s katerimi želijo. Če je nekdo iz Japonske nekomu na Finskem pripravljen najceneje dobaviti surovine za izdelavo plazmatskih televizorjev, potem ne sme biti nobenih ovir, da oba tudi ne bi sklenila in izvršila posla. Na drugi strani pa tudi velja, da če je neka država posameznikom zahtevano količino javnih storitev sposobna zagotoviti na najbolj učinkovit in poceni način, potem bodo ljudje selili svoje rezidenstvo v takšne države. Odločitev, kje želijo živeti in plačevati davke, je njihova osnovna pravica.
Naslednja pozitivna lastnost ekonomsko povezanega sveta je širjenje miru. Svarilo, ki ga sproža ekonomsko nesodelovanje in gospodarski šovinizem kot posledica tega, je mogoče strniti v reklu Frederica Bastiata: »Če izdelki ne prečkajo meje, potem jo bodo vojske.« To se je dogajalo v vsej zgodovini človeštva in dolgo je trajalo, da so politiki tudi sami dojeli, da je ta povezava nujna in da se dogaja ter da so začeli države med seboj gospodarsko povezovati. S tem, ko so države druga z drugo gospodarsko sodelovale in postajale druga od druge tudi gospodarsko odvisne, so se zmanjšale tudi verjetnosti, da se bodo v prihodnje spopadale. K temu je vsekakor prispeval tudi razvoj, ki so ga prinesla prosta gospodarstva, saj je oportunitetni strošek izgube življenja danes zelo visok.
Z nastankom Evropske unije so se začela uveljavljati načela štirih svoboščin, ki so postale zaščitni znak evropskega združevanja. Gre za prost pretok ljudi, dobrin, kapitala in storitev. Omenjene svoboščine namreč pomenijo temelj povečevanja učinkovitosti ljudi in podjetij, zaposlenim in kapitalu pa povečujejo mobilnost, ki predstavlja temeljni instrument tega procesa. Sicer je bilo načelo prostega pretoka ljudi in zaposlovanja kršeno s širitvijo EU-ja v letu 2004, kar velja še vedno.
Danes ugotavljamo, da se je ideja uspešne in učinkovite EU, ki so jo vseskozi simbolizirale in nakazovale štiri svoboščine, zamenjala z idejo administrativne EU, ko evropski politiki na že tako slabe nacionalne politike posameznih držav dodajajo še svoje, ki so še slabše. S tem neodgovornim ravnanjem bistveno prispevajo k zmanjševanju svoboščin prebivalcev EU, na drugi strani pa k povečevanju potrošnje držav članic ter na višino davkov, ki so potrebni za plačilo obilne državne potrošnje. Tako se ne gre čuditi, da delež državne potrošnje v evropskih državah v povprečju bistveno presega 40 odstotkov letne ustvarjene vrednosti, v mnogih državah tudi več kot 50 odstotkov. To pomeni, da posamezne države neposredno nadzirajo in preusmerijo polovico tega, kar ljudje ustvarijo v enem letu, kar je predrznost brez primere. S tem se odločitve posameznikov zamenjujejo za politične odločitve, namesto poslovnega okolja, temelječega na prostem trgu, pa se vzpostavlja trg iskalcev rent.
Načeloma smo ljudje pri trošenju denarja najbolj skrbni takrat, kadar s svojim denarjem kupujemo kakšne stvari za nekoga drugega. Nekoliko manj smo skrbni, kadar s svojim denarjem kupujemo stvari za sebe. V tem primeru pripada korist neposredno tistemu, ki se je odrekel svojemu denarju. V obeh primerih je raven skrbnosti ljudi zelo visoka, saj ti neposredno primerjajo strošek in napore, ki so jih bili deležni v fazi, ko so denar zaslužili, s koristnostjo, ki jim jo daje potrošnja denarja. Povsem drugače pa je, kadar ljudje trošijo denar nekoga drugega. V tem primeru se ti vedejo bistveno manj skrbno, tako v primeru, ko ga trošijo za nekoga drugega, in še nekoliko bolj potratno, kadar denar drugih trošijo za zadovoljevanje svojih potreb. V skrajnem primeru so ljudje za zadovoljevanje lastnih potreb pripravljeni s tujim denarjem kupiti prav vse.
V zadnjo skupino takšnega neracionalnega in potratnega ravnanja z denarjem davkoplačevalcev vsekakor sodi polletno menjavanje predsedstev Svetu Evropske unije, trenutno se nahaja v Sloveniji, ki v teh razmerah zgolj simbolizira nezrelost politikov v Evropi in malodušnost ter arogantnost do ljudi pri zapravljanju njihovega denarja. Tudi tako, da vožnja po cesti od letališča do Kranja odslej poteka po povsem na novo preplasteni cesti med letališčem in izvozom na avtocesto do Ljubljane, po »stari« cesti med obema priključkoma in ponovno po »novi« cesti od izvoza iz avtoceste iz ljubljanske smeri do Kranja in naprej proti Brdu. Aroganca do ljudi brez primere in vse za »image« pred evropskimi politiki.
Čeprav so slovenski politiki zelo ponosni na predsedovanje in mu pripisujejo veliko pomembnost, in s tem samemu sebi, pa je jasno, da takšno polletno menjavanje ne more biti resna stvar. Si predstavljate, da bi se v takšnih intervalih menjevali direktorji v največjih podjetjih ali pa trenerji v nogometnih klubih? Če upoštevamo tudi njihove odpovedne roke, bi to pomenilo, da bi istočasno z dnem nastopa službe direktorji morali oddati tudi že svoje odstopne izjave. Seveda takšna podjetja ne morejo biti uspešna in tudi niso, zaradi česar tega ne počnejo. V bistvu takšna podjetja sploh ne obstajajo.
Takšno početje je edino priložnost za mnoga protokolarna srečanja, ki se odvijajo v za to posebej urejenih mondenih središčih po vsej Evropi, in poziranja pred fotoobjektivi, kar se v EU dejansko tudi dogaja. Takšna razsipniška širokoustenja evropskim politikom dvigujejo njihovo pomembnost in politično ceno. Seveda, politiki trošijo tuj denar za izgradnjo svojega lastnega imidža, kjer cena ni pomembna. Če je nekoč veljala EU za simbol združevanja in odpravljanja zgodovinskih krivic, ta plemenita opazka vse bolj bledi, EU pa čedalje bolj postaja sinonim za razsipništvo in pozerstvo.
Kaj reči za prihodnost EU? Lord Acton je dolgo nazaj dejal, da »je svet zavrgel edinstveno priložnost, ki se mu je ponudila, ko je hrepenenje po enakosti uničilo upanje po svobodi.« Že dolgo časa si politiki verjamejo, da so v svojem delu prav oni ti velikodušni peki in mesarji, če si vzamem ilustracijo Adama Smitha. Česar Lord Acton ni upošteval, Adam Smith pa je, je osebni interes teh »velikodušnih pekov«, ki ljudi zanesljivo vodi na pot v hlapčevstvo.
Odločitev za sprejem štirih svoboščin je bila zelo modra odločitev evropskih politikov, ki je omogočila hitrejši napredek. Tudi odprava notranjih meja je pomembno prispevala k svobodnejšemu življenju ljudi v EU. Z obema ukrepoma so politiki odpravili napake njihovih predhodnikov, ki so za svoj imidž postavljali tako trdne meje, z njimi pa med ljudmi ustvarili mnoga sovraštva. Namesto da bi se v duhu širjenja teh ekonomskih in osebnih svoboščin ukrepi evropskih politikov nadaljevali tudi danes, pa se v zadnjem času ponovno vse bolj uveljavlja nazadnjaška politika.Že dolgo časa je v veljavi, da se Olimpijske igre zaključijo z nagovorom, ki ga je v Atenah uporabil tudi predsednik MOK-a Jacques Rogge: »To so bile najboljše Olimpijske igre doslej, nasvidenje v Pekingu.« Ob vseh teh evropskih selitvah in ceremonijah lahko pričakujemo, da bo predsednik evropske Komisije Barroso ob koncu junija dejal: »To je bilo najboljše predsedovanje doslej, nasvidenje v Parizu,« in slovenska politika si bo oddahnila. Vse za imidž!

Matjaž Steinbacher

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008