Zakaj je raznolikost davčnih stopenj ključna za konkurenčnost Evrope

V prispevku želim podati nekatere misli na temo davčne konkurence, poenotenja davkov in konkurenčnosti Evrope.

Razprave, ki v teh dneh odmevajo po evropskih predsedniških uradih, kot nas je opomnil dr. Rübig, so usmerjene v trdo ravnanje z ljudmi posameznih držav EU z namenom zaščite njihovega premoženja v bolj prijateljskem okolju. Eden najbolj očitnih ukrepov je seveda nakup ukradenih podatkov iz liechtensteinske banke, ki ga je pred kratkim izvedla nemška obveščevalna služba. Kljub kraji dogodka ne smatrajo vsi kot problem. Peer Steinbrück, nemški finančni minister, ga je celo opisal kot »posel svojega življenja«.

Seveda je zelo neprijetna, a kljub temu težko ovrgljiva resnica: večina evropskih vlad se danes srečuje z ogromnimi problemi pri financiranju svojih preobsežnih držav blaginje, tega pa še dodatno otežuje neugodna demografija. Obenem stroški izgube političnih glasov, ki bi jih povzročila davčna konsolidacija, za mnoge politike delujejo zelo destimulativno, da bi ukrepali. Tako je njihovo hlastanje po večjih davčnih prihodkih pripeljalo do trenutnega trenda, ki se kaže v smeri poenotenja davkov znotraj držav EU in pritiska na t. i. davčne oaze.

Ti ukrepi bi naj preprečili, da bi evropski davkoplačevalci iskali za njih bolj privlačna okolja drugje, države pa bi svojo davčno bazo ohranjale bolj ali manj nedotaknjeno. V kolikor se bo ta pristop še stopnjeval, se bojim, da bo privedel do množičnih odlivov kapitala iz Evrope. Zagotovo mi ni treba omenjati Azije, ali pa območij, ki se nahajajo bližje nam, kot na primer Dubaj, ki se zahvaljujoč evropskemu investiranju, sami pa pri tem zaračunajo samo za uporabo »javnih dobrin«, skokovito razvijajo.

Ne pozabimo pa, da se tudi Evropejci množično upirajo svojim državam znotraj njihovih meja. Po ocenah je v Nemčiji v lanskem letu, kot posledica največjega dviga davkov po koncu druge svetovne vojne, podtalna ekonomija zrasla že na 14,7 odstotka bruto domačega proizvoda.


Pošten konkurenčni boj
Eden najbolj vztrajnih mitov v prid centralizaciji davkov, poenotenju zakonodaje in minimalnim davčnim stopnjam temelji na ideji o konkurenčnem boju, temelječem na »poštenih« pravilih igre, oziroma o »enakomerni igralni površini«: podjetja, ki delujejo na določenem trgu, bi, tako privrženci centralizacije, ob enakih pogojih proizvodnje za vse udeležence vsa pridobila.

Seveda pa je v dejanskem življenju konkurenčnost odvisna natančno od razlikovanja med udeleženci na trgu in seveda od tega, da se konkurenčnost preko proste trgovine razširi tudi na evropsko ali svetovno raven. Naloga vsakega posameznega podjetnika je, da najbolje uporabi svoje lastno znanje, sposobnosti in okolje, v katerem živi, vključno z višino davkov, da postane konkurenčnejši od ostalih.

Če pa bi sledili razmišljanju »poštene konkurenčnosti«, potem bi morali standardizirati in uravnati tudi mnogo drugih različnih dejavnikov med državami in podjetniki. Absurdnost takšnega razlikovanja na najbolj banalen način prikažemo preko analogije »nepoštenih« prednosti, ki jih španski pridelovalci paradižnika uživajo v primerjavi z njihovimi nizozemskimi kolegi; Španci namreč očitno nepošteno pridobivajo zaradi večjega števila sončnih dni, ki jih imajo. S sledenjem logiki »poštene konkurenčnosti« bi tako morali prisiliti španske proizvajalce, da prekrivajo svoje paradižnike s platnenimi prevlekami, s čimer bi uravnali pogoje pridelave s pogoji, ki jih imajo njihovi konkurenti na severu.

V dejanskem svetu seveda nikoli ne moremo priti do stanja, kjer bi se podjetniki srečevali z enakimi proizvodnimi stroški, že če samo upoštevamo povsem naravne razlike med posamezniki. Tako so nizozemski proizvajalci paradižnikov iznašli drugačne, inovativne metode proizvodnje paradižnikov. Brez takšne raznolikosti v človeški inteligenci ne bi bilo nobene potrebe po trgovanju, saj bi vsakdo proizvajal povsem enake dobrine.

Zaradi teh raznolikosti tudi prihaja do inovativnosti, diferenciacije proizvodnje, specializacije in delitve dela, kar vse predstavlja neizbežne značilnosti prostega trgovanja – do vsega tega seveda ne pride v primeru poenotenja konkurence, ki ga uteleša fantazija o »pošteni konkurenci«.

Vsekakor lokalne in državne davčne politike podjetjem ustvarjajo veliko število distorzij in jim povzročajo obilo diskriminacije. Progresivna obdavčitev, na primer, še posebej kaznuje vlaganje naporov in uspešnost. Davki na premoženje in kapital preprečujejo akumulacijo kapitala in upočasnjujejo inovativnost in proizvodnjo dobrin in storitev, ki bi bistveno bolje, in po nižjih stroških, zadovoljevale potrebe potrošnikov.

Seveda so vse te posledice neločljivo povezane z davki in v kolikor bi jih poenotili, bi s tem samo še povečali te njihove negativne učinke, kar se tudi zdi, da je tihi namen, ki se nahaja za idejo »poštene konkurenčnosti«: cilj je predvsem dvigniti stroške poslovanja v drugih državah, kar bi te države naredilo manj konkurenčne, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako narediti lokalne in nacionalne davčne politike bolj privlačne. Omenjena strategija o dvigovanju stroškov konkurentov iz drugih držav se tako kaže tudi v trenutnem sporu med Evropsko komisijo in Švico. »Poštena konkurenčnost«, spodbujena preko poenotenja davkov, pomeni celo nekoliko več kot samo obliko protekcionizma.


Financiranje »javnih dobrin«
Naslednji argument, ki ga v prid poenotenja davčnih stopenj uporabljajo njegovi zagovorniki, govori o tem, da zaradi odhoda kapitala, ali davkoplačevalcev, v bolj prijazne davčne ureditve, ne bi bilo več mogoče financirati t. i. »javnih dobrin« in politike prerazdeljevanja, ki je tako značilna za Evropo.

Takšen pogled ima dva bistvena problema: najprej predpostavlja, da je financiranje maksimalnih količin »javnih dobrin« samo po sebi dobra stvar; drugič, napeljuje, da je pri izbiri življenjskega prostora posameznikov in kraja investiranja obdavčitev edini odločujoč dejavnik, kar pa so relevantne študije jasno zavrnile. Najpomembnejše pri tem pa je, da to povsem nič ne govori o tem, da tiste »javne dobrine«, ki bi si jih ljudje dejansko želeli, ne bi bile tudi proizvedene, vse dokler bi jih ljudje vrednotili kot dovolj pomembne, da bi jih preko tržnih mehanizmov bili pripravljeni sami tudi prostovoljno financirati.

Kljub vsemu je največja slabost preprostih analiz o »javnih dobrinah« ta, da se osredotočajo izključno na pozitivne učinke državnega trošenja. Proizvodnja »javnih dobrin«, kot vemo iz učbenikov teorije javne izbire, je pogosto odvisna od stimuliranja dajanja podpore organiziranim interesnim skupinam in drugim iskalcem rent na škodo vseh davkoplačevalcev.

Iz stališča pospeševanja teh ustaljenih praks in izogibanja kakršnekoli ponovne ocene vzdržnosti evropskih držav blaginje, se poenotenje davkov na evropski ravni dejansko lahko pokaže kot božji dar. Za konkurenčno sposobnost Evrope pa bi to bila katastrofa.


Učinkovitost trga
Naslednji argument v prid poenotenja davkov je pretveza, da bi v homogeniziranem davčnem okolju trgi delovali mnogo bolj učinkovito. Stroški prilagajanja in tržne distorzije bi tako do neke mere bili znižani. Takšno je sklepanje, ki se nahaja v ozadju trenutnega projekta ustvarjanja »skupne konsolidirane davčne osnove za podjetja«, ki ga želi med svojim predsedovanjem v drugi polovici leta vnesti Francija. Mnogim multinacionalnim podjetjem že navaja mnoge povsem logične razloge, s katerimi nasprotujejo uveljavitvi tega projekta.

Pa vendar se francoski pogled osredotoča izključno na stroške raznolikosti, pri tem pa povsem zanemarja učinke institucionalnega tekmovanja med posameznimi davčnimi ureditvami. Medtem ko se na prvi pogled zdi resnično, da bi ukinitev raznolikosti lahko znižala stroške, pa to hkrati oživlja proces monopolizacije, katerega učinki so vsem zelo dobro poznani.

S tem bi se prav tako povsem uničilo primerjanje delovanja različnih davčnih politik, tekmovanje najboljših praks, institucionalna inovativnost in spodbude za večjo proračunsko disciplino. Ne pozabimo, da je finančni minister največje evropske države že pozval k uveljavitvi najnižje davčne stopnje za podjetja v višini 30 odstotkov na ravni celotne EU.

Povsem nasprotno pa izkušnje kažejo, da davčna raznolikost in uporaba »davčnih oaz« s strani multinacionalnih korporacij znotraj njenih organizacijskih oblik bistveno spodbuja tržno učinkovitost. »Davčne oaze« namreč spodbujajo investicije in rast kapitala ter pomagajo pri preprečevanju nekaterih obžalovanja vrednih stranskih učinkov davčnih sistemov, kot je prekomerna obdavčitev kapitala oziroma večkratna obdavčitev istih dobičkov znotraj enega gospodarskega podjetja.

»Davčne oaze« v tem kontekstu kvečjemu služijo kot kanal za kapital, preko katerega države Evropske unije pogosto financirajo neposredne investicije znotraj same EU. Takšna izdatna povečanja učinkovitosti na mednarodnih trgih kapitala pa podjetja tudi spodbujajo k še večji učinkovitosti pri razporejanju svojih virov.

Proces poenotenja davkov pelje Evropo daleč stran od uveljavitve štirih svobod iz Rimske pogodbe v letu 1957. In dovolim si reči, da je to v nasprotju z idejo Evrope.

Ni nepomembno spomniti se, da je Evropa dosegla svoj zgodovinski napredek izključno zaradi svoje odprtosti, različnosti in razpršitve politične moči. Tekmovanja med političnimi sistemi, brez prisotnosti centralizacije, so bila odločilni dejavniki, ki so privedli do renesanse, razsvetljenstva, industrijske revolucije in velikega napredka, ki je temu sledil. Po padcu Rima je evropska politična raznolikost naprednim posameznikom dopustila, da po principu »glasuj z nogami« svoj kapital vzamejo s seboj.

Z delitvijo moči se je lahko razvilo politično razpravljanje, kar je privedlo do nastanka parlamentov in svobodnih mest ter omejilo grabežljivo obdavčitev in povzročilo podoben napredek tudi v drugih mestih.

Trenutne napore, usmerjene v centralizacijo davkov v Evropi, moramo tako smatrati kot nasprotujoče štirim svoboščinam, zapisanim v Rimski pogodbi, kot resnično nasprotujočim evropskim interesom, ki nasprotujejo evropski zamisli in nasprotujoče pogojem, ki so privedli do izjemnega napredka v Evropi.
Danes ne govorimo o ničemer drugem, kot o ohranjanju in povečevanju produktivnega kapitala, kar bi privedlo do ustvarjanja več inovacij, bogastva in zaposlenosti ter splošnega višjega življenjskega standarda, predvsem pa govorimo o ohranjanju osebnih svoboščin, osebnih preferenc in individualne izbire vsakega posameznika. Po mojem mišljenju bi morala takšna visoko postavljena morala voditi vse Evropejce, ki imajo poštene namene, da se postavijo nasproti poenotenju davkov na tem kontinentu.

Pierre Bessard

objavljeno v Triobunalu, 26. junija 2008