Dogodivščine Jonathana Gullibla

Skrb ali prevara?

Palača guvernerjev je imela več soban in dvoran kot labirint. Jonathan je zavohal nekaj okusnega – kavo in sveže pečen kruh! Sledil je svojemu nosu, ki ga je peljal po hodniku v mogočno dvorano, kjer je stalo več starejših mož in gospa, ki so jezni mahali z rokami in protestirali. Nekateri so držali za roke tudi tiste, ki so ostali tiho.
»Kaj je narobe?« je vprašal Jonathan, ki je v sredini dvorane opazil veliko košaro, ki je bila visoka skoraj do stropa. »Čemu ste tako jezni?«
Večina jih je vprašanje preslišala in nadaljevala z medsebojnim tarnanjem in pritoževanjem. Nek starejši gospod se je vendarle zravnal in počasi približal Jonathanu. »Ta vzvišeno usmiljeni guverner,« je zagodrnjal, »ponovno je to storil! Opetnajstil nas je!«
»In kaj je naredil?« je vprašal Jonathan.
»Pred leti,« je sarkastično pripomnil starec, »nam je visoki Lord Ponzi predstavil obsežno shemo, ki bi naj vsakomur omogočila, da na svojo starost nikdar več ne bi bil lačen. Sliši se dobro, ali ne?«
Jonathan je odobravajoče prikimal.
»Da, tudi mi smo tako mislili, ha!« je ogorčen zapihal. »Vsi, razen tega visokega in mogočnega Carla Ponzija in njegovega Sveta, smo prejeli ukaz, da moramo do konca svojih moči v ta ogromen koš tedensko prinašati kose kruha. Koš so poimenovali Varna fundacija. Iz njega lahko začnejo pobirati samo tisti, ki so starejši kot petinšestdeset let.«
»Prispevali so vsi, razen Lorda Ponzija in njegovega Sveta?« je ponovil Jonathan.
»Da, oni so obravnavani drugače,« je odvrnil stari mož. »Kruh za njih smo v posebej določen koš morali prispevati mi. Šele sedaj vem, zakaj so zase zahtevali posebej ločen koš.«
»To mora biti lepo, če imaš v starosti zagotovljen kruh,« je rekel Jonathan.
»Tudi mi smo tako mislili. Ideja se nam je zdela tako čudovita, saj bi bilo vedno dovolj kruha za vse starejše. Ker smo lahko vedno računali na veličastno Varno fundacijo, nas je večina preprosto prenehala z varčevanjem kruha za lastno prihodnost. Hkrati smo mislili, da nam ni več treba skrbeti niti za sorodnike in sosede, saj bo za nas vse poskrbel Svet guvernerjev.«
Ramena so se mu povesila, kakor da bi bila pod silnim pritiskom njegovega lastnega življenja. Stari mož je skrbno pregledal to skupino starejših ljudi slabotnega videza in s prstom pokazal na starejšega gospoda, ki je sedel na bližnji klopi. »Bilo je enkrat, ko je Alan, moj prijatelj, opazoval, kako ljudje dajejo v in jemljejo iz te velike košare. Alan je izračunal, da bo Varna fundacija kmalu prazna. Veš, on je bil računovodja. Sprožil je pravi alarm.« Ves slaboten je Alan pričel prikimavati.
»Približala sva se tistemu košu in s strani splezala do vrha. Nekaj časa je trajalo, vendar nisva tako slabotna in slepa, kot si ti mladi guvernerji morda mislijo. Pogledala sva torej noter in ugotovila, da je koš praktično prazen. Novica je sprožila razburjenje. Kar sva videla, sva takoj povedala Lordu Ponziju in mu zabičala, naj nemudoma nekaj ukrene, sicer bo na naslednjih volitvah ob svojo kožo!«
»Vau, stavim, da je bil prestrašen,« je rekel Jonathan.
»Prestrašen? Še nikogar nisem videl tako živčnega! Ve, da smo jezni sposobni storiti marsikaj. Najprej je predlagal, da bo starejšim tik pred naslednjimi volitvami dal še več kruha. Za to bi moral po volitvah mlajšim generacijam jemati še več kruha. Vendar, zaposleni so to kmalu ugotovili in se močno razjezili. Rekli so, da želijo imeti kruh sedaj. Rekli so, da lahko sami boljše zaščitijo svoj lasten kruh, kot pa ga ščiti velika košara, ki jo je uvedel Svet. Ne verjamejo guvernerjem, da jih bo ob upokojitvi kruh dejansko tudi čakal.«
»In kaj je Lord potem storil?« je vprašal Jonathan.
»Ta Ponzi vedno kaže neke nove obraze. Tako je predlagal, da bi najprej vsi morali vlagati pet let dlje in bi torej šele po sedemdesetem lahko začeli z jemanjem kruha iz tega koša. To je seveda ujezilo vse tiste, ki so bili tik pred tem, da lahko začnejo jemati iz koša, kot jim je bilo ob vlaganju v koš obljubljeno. Na koncu je prišel na dan z briljantno zamislijo.«
»Ravno ob pravem času!« je vzkliknil Jonathan.
»Ravno v času volitev. Ponzi je vsem obljubil vse! Več kruha za starejše in manj jemanja mlajšim. Popolno! Samo obljubiti je treba več v zameno za manj in vsi bodo srečni!« Stari mož se je ustavil, da bi videl, če Jonathan pravilno dojema, kaj se dogaja. »Resnica je v tem, da bodo kosi kruha vsako leto manjši. Jupi! Na koncu bodo tako majhni, da jih bomo lahko pojedli tudi po sto in bomo še vedno lačni.« »Goljufi prekleti!« je izbruhnil Alan. »Ko bo teh kosov zmanjkalo, bomo zaradi njih lahko jedli le še kruh na slikah.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008

Tribunalovo oko

Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je 24. aprila 2008 ob prihajajočem prazniku dela izjavil:

»Pravice delavcev niso podarjene, zanje se je potrebno boriti.«

Pred nami je 1. maj, dan, ki ga večina sveta praznuje kot praznik dela. Začetki praznovanja praznika dela segajo v drugo polovico devetnajstega stoletja, 1. maj kot dan pa se je uveljavil kot spomin na chicaške dogodke iz začetka maja 1886, ki so postali bolj poznani kot pokol na Haymarket Squareu. Takrat se je namreč sprva miren delavski shod naenkrat spreobrnil v razgrajanje s številnimi smrtnimi žrtvami. Vse se je začelo ob koncu shoda, ko je nekdo izmed protestnikov na policijsko enoto odvrgel ročno bombo, ki je enega policista ubila, več pa ranila. Vsesplošno streljanje, ki je sledilo, pa je pripeljalo do večjega števila žrtev, tako med policisti kot tudi med protestniki. Nasilje je v vsem tem času do danes ostalo kot obvezen ritual vsakoletnih manifestacij, na primer berlinski »krvavi maj« iz leta 1929.

Seveda so se nasilne akcije delavskih organizacij dogajale že bistveno pred chicaškim pokolom. Tako se je, na primer, na Otoku že leta 1811 razvil ludizem, ki se je potem kot virus razširil po vsej Angliji. Delovanje ludistov je zanimivo iz več zornih kotov. Kot prvo je bil njihov edini cilj povezan z uničevanjem strojev in ostalih delovnih naprav, kar pomeni popolno zanikanje lastninskih pravic, ki so temeljne za napredek gospodarstva, takšno delovanje pa je bilo tudi v popolnem neskladju z njihovim poslanstvom, saj so uničevali naprave, ki so sicer zaposlenim bistveno olajšale njihovo delo, hkrati pa prispevali k dvigu standarda ljudi. Zaradi tega bi bilo primerneje ludiste enačiti s kriminalnimi organizacijami in ne organizacijami, ki se borijo za dobrobit zaposlenih. Podatki namreč kažejo, da je šele industrijska revolucija in množična uporaba strojev privedla do bistvenega povečanja ustvarjene vrednosti, kar je zaposlenim omogočilo, da so lahko začeli razmišljati še o čem drugem kot pa o celodnevnem delu za golo preživetje.

Množična uporaba strojev in ostalih kapitalnih dobrin je pač prispevala k bistvenemu dvigu produktivnosti podjetij, novo okolje pa je omogočilo, da je lahko isto število zaposlenih proizvedlo bistveno večjo količino proizvodov. Ker vsako odgovorno podjetje nagrajuje svoje zaposlene v skladu s prispevkom, ki ga ti prispevajo k skupni vrednosti, je temu povečanju sledilo povečanje plač zaposlenih. Študija, ki jo je leta 2005 v ugledni reviji Journal of Political Economy objavil ekonomist Gregory Clark, to jasno potrjuje. Iz nje namreč izhaja, da se je raven realnih plač (to je vrednost plač, popravljena za višino inflacije) vse do leta 1800 gibala brez pravega trenda, šele po tem obdobju pa so se začele realne plače bistveno povečevati.

In šele ta dvig standarda je privedel do množičnega pojava delavskih organizacij. Zakaj se, recimo, delavske organizacije niso razvile do takšne mere kot na Zahodu na afriški celini? Seveda danes ni več ludistov, ki bi zavestno uničevali stroje, njihovo mesto delavskih predstavnikov pa so večinoma zasedli predstavniki sindikalnih organizacij. Ti so se do danes razvili v politične skupine, ki si skušajo v bitki z ostalimi podobnimi organizacijami na političnem trgu priboriti kar se da velik del privilegijev za svoje člane. In tukaj pridemo do racionalnega egoizma ljudi oziroma človekovega prizadevanja po nečem boljšem, po izboljšanju svojega lastnega položaja, ki je sprva pripeljal do rasti sindikalizma, kasneje pa do njegovega skorajšnjega propada.

Čemu tako? Sindikati lahko obstajajo samo v primeru, da so se jim zaposleni pripravljeni priključiti in jim plačevati sindikalno članarino. Racionalni posamezniki pa bodo to naredili samo v primeru, ko bodo presodili, da bodo koristi njihovega članstva v sindikatu presegale stroške plačane članarine. Seveda ne bo nihče investiral svojega denarja v stvari, ki ne prinašajo nobene koristi. Bistveno povečanje proizvodnje, ki se je zgodilo v času industrijske revolucije, je povečalo potencialno vrednost, ki se jo lahko razdeli med zaposlenega in lastnika. V racionalnem interesu vsakega posameznika je, da si kar se da izboljša svoj položaj. Konec koncev je podoben interes vodil tiste z dežele, da so zamenjali svoje delo z delom v tovarni, saj je tak premik obetal premik v dvigu osebnega standarda. No, tukaj pa so vodje sindikalnih organizacij zaznali priložnost in delavcem obljubili še dodatno izboljšanje kvalitete njihovega življenja, naj gre za višje plače, boljše delovne pogoje ali kaj tretjega, če se bodo le včlanili v njih. Takšna logika delovanja se do danes ni spremenila. In kot rezultat so sindikalne organizacije pridobile na članstvu in se počasi razvile v vplivne politične organizacije.

Seveda sindikati in ostale delavske organizacije ne ustvarjajo bogastva, velikost plač in drugih delovnih ugodnosti pa je tako izključno odvisna od velikosti ustvarjene vrednosti in konkurence med podjetji za zaposlene, posledično pa v svetu že kar nekaj časa poteka proces desindikaliziranosti. Trenutno stanje je tako porazno, da je ameriški ekonomist Richard Freeman nekoč izjavil, da »če bi sindikati pripadali kakšni živalski pasmi oziroma rastlinski vrsti, bi tisti v zasebnem sektorju padli na seznam ogroženih vrst.«
Zloraba delavcev in delavstva za zadovoljevanje interesov posameznikov oziroma posameznih interesnih skupin je prisotna že od nekdaj. Tako so, na primer, v Nemčiji praznik dela uzakonili šele nacisti leta 1933 in ga uporabili izključno za okrepitev svoje moči. Okoriščanje na tuj račun, torej. George Santayana je nekoč zapisal, da je tistim, ki se ne učijo iz napak iz zgodovine, usojeno, da bodo te napake ponovili. In zgodovina nas uči, da se je treba boriti za ustvarjanje pogojev, ki omogočajo rast gospodarstva in produktivnosti, in ne nasedati praznim obljubam interesnih skupin. Rast plač in življenjskega standarda bo sledila kot logična posledica.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008

Ko odpove razum

Bližajo se parlamentarne volitve. Tako bomo jeseni znova imeli možnost dajanja legitimnosti predstavnikom političnih strank za to, da bodo do leta 2012 v našem imenu razpolagali s skoraj polovico v letu dni ustvarjene vrednosti in lastniško nadzirali okrog tretjino gospodarstva. Zadeva je toliko privlačna, da lahko pričakujemo uporabo vseh možnih sredstev za dosego cilja, ki je samo eden, in sicer pridobiti moč nad prerazporejanjem in vpliv na zaposlovanje v največjih gospodarskih sistemih v državi: Telekomu, Elektru Slovenije, Novi Ljubljanski banki, Triglavu, Vzajemni, Zavarovalnici Maribor, Novi Kreditni banki Maribor, Petrolu, Luki Koper, Pošti Slovenije, Mobitelu, Talumu, Gorenju, Krki ipd.
V zahodnem svetu je nekako obveljalo prepričanje, da so parlamentarne volitve najboljši sistem izmed slabih, kar si jih je človek izmislil. Pa je to res tako? Ali parlamentarne volitve dejansko omogočajo razcvet človekovega razuma in njegove morale? Kaj potrebuje človek, da živi uspešno življenje, ki bo temeljilo na morali do sočloveka?
Benjamin Franklin je nekoč dejal, da je demokracija [vladavina ljudstva, op. p.] enako kot dva volkova in jagnje, ki glasujejo o tem, kaj imeti za kosilo. Franklinova misel je še posebej aktualna za tista okolja, kjer je birokracija močno vpletena v sprejemanje ekonomskih odločitev podjetnikov in menedžerjev in kjer se posli dodeljujejo pretežno po politični liniji, se pravi glede na prijateljska poznanstva in ne na podlagi sposobnosti ustvarjanja nečesa novega, boljšega.
Trenutno stanje na tem področju pri nas me pripelje do precej preproste ugotovitve, da je namreč Slovenija v vsem svojem razvoju od osamosvojitve naprej postala precej sofisticirana država nemškega korporativističnega tipa s prevladujočo vlogo posameznih interesnih skupin, predvsem sindikatov in politične elite. Namesto od podjetnikov je smer razvoja gospodarstva in s tem standard ljudi v pretežni meri odvisen od odločitev teh dveh interesnih skupin. Logična posledica, ki iz vsega skupaj sledi, je ta, da se pri ljudeh namesto znanja in inovativnosti spodbuja podrejenost avtoriteti.
Največje žrtve takšne ureditve so ljudje z dna družbene lestvice, največji zmagovalci pa ljudje s superiornim smislom za ugajanje politični eliti. Poraženci so tudi vsi z nadpovprečno zalogo znanja, saj delujejo v za njih sovražnem okolju in so večinoma odrinjeni in ne morejo uspevati, kot bi si sami želeli in zmogli. Kakorkoli, volitve v tako organizirani državi ne morejo biti nič drugega kot inštrument dodeljevanja legitimnosti vsem zgoraj naštetim interesnim skupinam za opravljanje njihove korporativistične vloge.
Ironija vsega skupaj je v tem, da je povojni razmah birokracij po vsem zahodnem svetu v ljudeh vcepil nekakšno prepričanje o tem, kako so volitve edini in neizogiben način zagotavljanja normalnega delovanja držav. Celo najbolj moralen in human sistem, da so. V tistem trenutku, ko jih pogledamo nekoliko bliže, pa se iz svetleče in bleščeče podobe spremenijo v precej puhlo, bledo sliko, ki v prvi vrsti odseva hrepenenje posameznih skupin v družbi po nadziranju in prerazdeljevanju tistega, česar predstavniki teh skupin niso sami ustvarili. Pri volitvah namreč ne gre za nič drugega kot obljubljanje Petru in jemanju Pavlu. Pri tem je zmagovalec tisti, ki bo uspel prepričati več Pavlov. Z zmago dobi bianco menico za nadzor nad prerazdeljevanjem.
Ste se že kdaj vprašali, zakaj pride na volitve samo nekaj čez petdeset odstotkov ljudi? Analiza bi pokazala, da je velika večina tistih, ki so ostali doma, Petrov in velika večina tistih, ki so šli na volitve, Pavlov. Z drugimi besedami: na volitvah boste redno videvali tiste, ki pričakujejo korist od danih obljub, doma pa tiste, ki jim ni mar do jemanja in raje ustvarjajo, saj se nekako v podzavesti zavedajo, da v življenju ni zastonj kosila. Nekaj je tudi takšnih, ki pridejo, ker jim tako veleva avtoriteta in volitve jemljejo kot svojo dolžnost do nečesa, kar vam sicer ne bodo znali natančneje razložiti, saj je kaj takšnega kot državna obveznost sploh sila težko definirati. Z gotovostjo lahko rečem, da bo predvolilna kampanja potekala predvsem o dajanju in relativno zelo malo o jemanju.
Kar je pri volitvah šokantno je to, da bo lahko jemal Petrom in dajal Pavlom edino tisti, ki bo dobil več kot polovico glasov. Volitve torej ne pomenijo praktično ničesar drugega kot neomejeno vladavino večine nad manjšino. Če uspeš s prijateljskimi interesnimi skupinami pridobiti več kot petdeset odstotkov glasov, potem si nesporen zmagovalec in imaš praktično neomejene možnosti določanja višine davkov in dodeljevanja tujega denarja tebi prijateljskim interesnim skupinam, se pravi Pavlom. Tako sploh ni čudno, da so predvolilne kampanje postale pravcati šov obljubljanja na račun in v imenu vseh, kjer nas predstavniki raznih interesnih skupin po cele dneve prepričujejo v to, da so oni tisti, ki vedo, koliko Pavel potrebuje in koliko je treba za to Petru vzeti. Ob tem pa nihče ne pomisli na to, da je politika igra z negativno vsoto, da je torej bilo treba najprej oropati Petra, da smo lahko izpolnili obljubo Pavlu, pri čemer smo Petru povzročili precej visoke stroške izgubljenih priložnosti. Logika škodljivosti takšne velikodušnosti obljubljanja je preprosta: več kot je obljubljanja o dajanju, več bo potrebnega jemanja in višji bodo stroški izgubljenih priložnosti, ki jih bo utrpel Peter in obratno.
Marsikdo me je že vprašal, kako bi bilo v Sloveniji mogoče uveljaviti principe svobodne družbe, za katere se zavzemam, saj da je podobno kot v Sloveniji povsod po svetu in da je svoboda kot takšna utopija. Preden odgovorim bi rad poudaril, da svoboda ne more biti utopija. Nasprotno, svoboda prinaša popoln razcvet intelekta in morale. Zanimivo bi bilo opraviti analizo tega, kdo so ljudje, ki najbolj čvrsto nasprotujejo svobodi in kakšne imajo preference ter kakšen položaj zasedajo v družbi. Hitro bi ugotovili, da so na takšen ali drugačen način povezani oziroma odvisni od katerekoli izmed zgoraj naštetih interesnih skupin: bodisi so člani sindikatov, bodisi so člani političnih strank, bodisi so močno odvisni od javnih naročil, bodisi dobivajo osebne dohodke iz dela drugih, se pravi iz davkov ipd. Tega nikoli ne boste slišali od uspešnega podjetnika, ki zaposluje na desetine ljudi oziroma od ljudi, ki se pri svojem vsakodnevnem delu zanašajo na razum. Zagovorniki jemanja in dajanja se nasprotno ne zanašajo na razum, temveč na čustva in na humanitarnost. Tovrstne ljudi vedno izzovem s tem, da jih vprašam, če menijo, da je nasilno jemanje humanitarnost in če so recimo sami kot očitno superiorni v razmišljanju pripravljeni odpreti podjetje, tvegati in zaposliti nekaj ljudi. Njihov odgovor na zaposlovanje je praviloma usmerjen v razlago, da gre za izkoriščanje zaposlenih. Za njih je humanitarno edino to, če najprej vzameš nekomu, ki je tvegal in odprl podjetje in to neposredno dati nekomu drugemu. Nasilno jemanje ne more biti humanitarnost, niti je ne more spodbujati. Ravno obratno je – odpiranje delovnih mest in iskanje novih priložnosti zaposlovanja je humanitarnost. Humanitarnost je tudi vsakršno prostovoljno dajanje ljudem, za katere ocenjujemo, da si tovrstno darilo zaslužijo. Hitro pridemo do sklepa, da lahko edino svobodna družba jamči humanitarnost in jo krepi, saj v svobodni družbi vsak podeljen evro izhaja iz svobodne odločitve tistega, ki ga je ustvaril in za ta evro se ve, da predhodno ni bil nikomur odvzet.
Torej, moj odgovor bi bil, da je stanje svobodne družbe v razmerah močno povezanih interesnih skupin, kjer se posli dodeljujejo na podlagi političnih poznanstev in ne na podlagi kvalitetnega in strokovnega dela, v katerih živimo Slovenci, mogoče doseči le z revolucijo Jeffersonovega tipa. Torej tako, da se na političnem prizorišču pojavi intelektualno in osebnostno dovolj močan posameznik, ki z nepopustljivim nastopom prevzame vzvode oblasti. Ta nato z zamahom vsem interesnim skupinam zapre proračunsko malho, takoj in močno oklesti državno potrošnjo, takoj izvede pokojninsko reformo, takoj izpelje reformo zdravstvenega sistema, takoj postavi sindikate na trg in jih izenači z vsemi ostalimi ponudniki storitev pogajanj in sicer po principu ponudbe in povpraševanja, nemudoma proda vso državno premoženje na odprtih razpisih in denar iz tega nameni v mednarodni sklad za izvajanje pokojninske reforme, in ki nemudoma zreducira število ministrstev na največ štiri, pet: obrambo, notranje zadeve, zunanje zadeve, pravosodje, na vseh ostalih področjih pa uvede organ, ki spremlja in koordinira izvajanje procesov umikanja države iz zdravstva, šolstva, kulture, športa, gospodarstva in vsepovsod, kjer je birokracija trenutno prisotna.
Idealno bi bilo, če bi po končanem procesu te, recimo ji Jeffersonove revolucije, bil postavljen odbor najeminentnejših ljudi v državi, ki bi bdel nad izvajanjem vladavine prava, bdel nad varnostjo in imel v rokah vzvod, s katerim bi lahko preklical vsako odločitev parlamenta. Vsesplošno prerazporejanje tujega denarja v takšni državi ne bi smelo presegati petnajstih odstotkov vse ustvarjene vrednosti. Povrh vsega v takšnem sistemu ne bi bilo volitev, kot jih poznamo danes, ampak bi se predstavnike v recimo mu parlament, volilo s super večino in v nerednih intervalih, predstavnike v ta super odbor pa bi ponovno v nerednih intervalih imenoval vrhovni sodni svet oziroma najvišji organ v sodni veji oblasti, ki bi bil avtonomen. Državni aparat ne bi bil lastnik niti odstotka lastnine, pokojninski sistem bi bil popolnoma organiziran po principu zasebnih pokojninskih računov, kjer bi vsak varčevalec v vsakem trenutku vedel, koliko denarja ima privarčevanega, šolstvo bi bilo popolnoma zasebno in samo osnovno organizirano kot vavčersko, popolnoma zasebno bi bilo tudi zdravstvo. In kar je najpomembnejše, v takšnem sistemu ne bi bilo navidez humanitarnih v svojem bistvu pa precej puhlih, nemoralnih in nehumanih predvolilnih mešetarjenj s tujim denarjem.
V takšni državi bi bilo prijetno živeti, saj se ljudje ne bi zanašali na to, da bo nekdo nekomu najprej nekaj vzel in to potem dal njim, temveč bi se vsak po svojih močeh trudili ustvarjati in si zagotavljati preživetje. Za revne, invalide in vse z dna družbene lestvice, bi skrbeli premožni ljudje, ki bi v te namene ustanovili klinike in ustanove za vzgojo ljudi s prilagojenim programom, imeli bi zasebne institucije, ki bi vsem pomoči potrebnim razdeljevale hrano, oblačila ipd. Ne verjamete? Poglejte učinkovitost humanitarne dejavnosti katoliške cerkve v ZDA in jo primerjajte z Unescom.Churchill je nekoč izjavil, da je demokracija najboljša izmed vseh slabih ureditev, kar jih je človeštvo doslej poskusilo. Glede na povojni potek dogodkov lahko popolnoma suvereno ugotovim, da je rezultat delovanja demokracije pripeljal v razraščanje birokracij in v izgubo osebnih in ekonomskih svoboščin. In vse to, kako ironično, kot posledica svobodne izbire. To konec koncev potrjuje tudi Hong Kong, ki je že vrsto let najbolj ekonomsko svobodna država na svetu, ki pa je v političnem smislu diktatura.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008

Urad za zaščito sreče? Samo v kolikor želimo biti nesrečni!

Več kot 230 let je minilo, odkar je Adam Smith zapisal, da je pri vprašanju, kako najbolj učinkovito razporediti svoje produktivne napore, vsak posameznik zase mnogo boljši razsodnik, kot pa katerikoli državnik, ki bi urejal ekonomske aktivnosti za vse državljane. Celo več, Adam Smith je tudi dejal, da vsaka takšna moč v rokah posameznika »nikjer ni bolj nevarna, kot prav v rokah posameznika, ki bi bil dovolj neumen in predrzen, da bi si jo drznil tudi izvrševati.«
Po vseh katastrofalnih izvedbah socialnega inženiringa v zadnjih 100 letih, lahko pričakujemo, da se bodo besede Adama Smitha ponovno izkazale kot »jasen« dokaz praktične uporabe politike. Kljub vsem tem evidentiranim napakam in grozotam, ki so jih povzročile te vodene politike, pa prihajajo na površje nove utemeljitve za povečanje pristojnosti države.
Ena zadnjih takšnih pobud pomeni nastanek »nove ekonomije sreče«. Z njo se nam še enkrat več ponujajo iluzorne obljube socialno-znanstvenega perfekcionizma, ki ga tokrat merijo preko merjenja sreče ljudi. Ti ekonomisti sreče nam govorijo, da so sposobni številčno ovrednotiti, kako srečni so posamezni ljudje, in kako je z uporabo davčnih in drugih regulacijskih metod države trenutno raven sreče posameznikov možno dvigniti, bodisi znižati.
Trenutno je Richard Layard iz London School of Economics vodilni guru »sreče posameznikov«, prizadeva pa si, da bi postalo planiranje sreče ljudi primarni cilj vsake državne politike. V preteklosti so si države pod predpostavko, da bodo ljudje srečnejši, če si bodo lahko kupili več dobrin, prizadevale maksimirati proizvodnjo in dohodek.
Ampak zdi se, da več dobrin in višji dohodki ljudi ne naredijo toliko bolj srečnih. Ah, seveda, če ljudem, ki živijo zelo blizu eksistenčnega minimuma, ali nekoliko nad njim, k njihovi potrošnji dodamo nekaj želenih materialnih dobrin, to jih vsekakor naredi srečnejše. Ampak, glede na študije ekonomistov sreče, po nekem obdobju postane raven dodatne sreče, ki jo je prineslo povišanje njihovega standarda ali dohodka, za posameznika nepomembna.
Zakaj? Prvič, zagovorniki ekonomije sreče trdijo, da ljudje novo ali izboljšano materialno raven njihovega življenja dokaj hitro vzamejo za dano. Začetno navdušenje po prihodu mobilnih telefonov, ko so ljudje lahko telefonirali iz kateregakoli kraja in v kateremkoli času in za kakršenkoli namen, je dokaj hitro izpuhtelo, mobilni telefoni pa so postali del samoumevnih stvari. Torej, dodatna »sreča,« ki jo je za kakovost življenja ljudi prinesla nova izboljšava, dokaj hitro izgine.
Drugič, zdi se, da ljudje vse manj skrbijo za absolutno povečanje svojega materialnega blagostanja, toliko bolj pa za svoje relativno bogastvo, ki ga imajo v družbi. Ljudje, ki dosežejo neko povišanje materialnega bogastva, ki njihovo relativno bogastvo v družbi ohranja skoraj nespremenjeno, ne čutijo povišanja sreče. Samo v tranziciji, kadar dohodek nekoga zrase preden je prišlo do rasti prihodkov drugih, je tak posameznik srečen, kajti s tem se je povzpel nad druge posameznike v družbi.
Tretjič, zagovorniki ekonomije sreče trdijo, da se v iskanju svoje sreče vse preveč posameznikov poslužuje napačnih poti. Sodobni človek išče srečo v minljivih in površinskih fizičnih užitkih in v trenutnih užitkih, ki jih prinaša pridobivanje materialnih dobrin. Namesto tega bi morala država z izobrazbo ljudi pri njih aktivirati višje vrline, ki bi temeljile na spoštovanju lepote, resnice in dobrote – vse to seveda temelji na domnevi, da država natančno ve, kakšne so te vrednote in kako se jih je mogoče naučiti.
Kaj je torej storiti? Če povišanja v proizvodu in dohodkih v določeni točki ne prispevajo več pomembneje k zadovoljstvu ljudi, potem bi morala državna politika spodbujati manj dela in več zabave, s čimer bi ljudje ponovno več svojega časa in talentov namenjali družini, prijateljem, skupnosti in nematerialnim stvarem, ki bi prispevale k njihovemu osebnemu napredku.
Nesrečo ljudi, ki jo ustvarjajo dohodkovne in socialne neenakosti, bi bilo treba odstraniti z večjo progresivnostjo pri dohodninskem obdavčenju. Izravnava dohodkov na nižjih osnovah bi utegnila zmanjšati nesrečo ljudi, ki so je deležni tisti z nizkimi in srednje visokimi dohodki, s tem, ko opazujejo, kako so ostali na boljšem položaju od njih, medtem pa bi visoki davki za bogate znižali njihove spodbude, da bi si prizadevali vzpostaviti ali ohranjati svoj superiorni položaj.
V kolikor bi države aktivno politiko osrečevanja ljudi, kakor jo njeni zagovorniki v prej navedenih odstavkih predlagajo, tudi dejansko izvrševale, potem bi to pripeljalo do tega, da bi ljudje imeli na voljo manjšo možnost izbire. Če je nekdo nesrečen zaradi tega, ker imajo drugi večjo količino različnih dobrin, potem bi bilo treba nabor dovoljenih dejanj, s katerimi bi si posamezniki lahko gradili svojo srečo, zelo skrčiti. Ne samo da bi bilo treba znižati neto dohodke bogatih po plačanih davkih, ampak bi bilo treba omejiti tudi nabor dobrin in storitev, ki so na voljo ljudem. Tudi če bi dohodke ljudi z davki uspeli zelo znižati, bi si bogatejši z varčevanjem še vedno lahko kupili luksuzni avtomobil. Nekateri sosedi bi ob pogledu, da imajo nekateri posamezniki stvari, ki jih sami zato, ker si niso upali tvegati, nimajo, utegnili postati »nesrečni«.
Politika sreče ljudi vsebuje v sebi potencial, da se spremeni v sila državno dirigirano gospodarstvo.
Kaj je možno in kaj zaželeno, se ljudje dejansko učimo iz tega, kar so dosegli drugi. To ljudi spodbuja k delu in ustvarjanju in k temu, da bi tako bili sposobni uživati v stvareh, ki so jih dosegli drugi. Vendar zagovorniki politike sreče ljudi nasprotujejo temu zaradi frustracij in nezadovoljstva, ki ga prinaša neenakost.
Kljub vsemu pomeni prej omenjena spodbuda pogosto gonilo napredka človeštva. Kot je znani avstrijski ekonomist Friedrich von Hayek nekoč dejal, lahko večji del tega, čemur danes pravimo »civilizacija«, opredelimo kot nekaj umetnega. Kajti vse, kar ljudje dejansko potrebujemo za preživetje, je nekaj hrane, živalska koža in zavetišče. Umetnost, glasba, literatura, moderna medicina, klimatske naprave, avtomobili, šampon, zobna pasta, pralni stroji, električne luči in tako naprej, so umetne dobrine, ki so nastale kot rezultat domišljije ljudi, njihove inovativnosti, varčevanja in proizvodnje. Vse te, in mnoge druge dobrine, so mnogo let predstavljale razkošje redkih posameznikov, preden so postale vsakdanjost mnogih.

PRENEHANJE PEHANJA ZA USPEHOM
Nobenemu posamezniku ni treba ostati v tej tekmi za uspehom ali dovoliti, da je raven njegove sreče določena preko tega, kar počnejo ali govorijo drugi. Vsakdo se lahko odreče stresu, ki ga prinaša mestno okolje in ga zamenja za podeželsko okolje z manj stresa, če želi izbirati med tema možnostima. Posamezniku ni treba slediti Jonesovim, v kolikor je prepričan, da lahko doseže boljše življenje na drugačen način.
Sploh se ne gre čuditi, da mnogi zagovorniki »nove sreče« vztrajajo, da celotna nesreča posameznikov izhaja kot posledica liberalnega kapitalizma ter njegove ideologije egoizma in materializma. Kult individualizma in božanstvo bogastva so povsem izpodkopali možnosti oblikovanja srečne družbe, kot še trdijo zagovorniki nove sreče.
Redki zagovorniki tržnega gospodarstva so komaj kdaj trdili, da več bogastva pomeni osnovni element za nastanek srečnejšega in polnejšega življenja. Kar so trdili, je, da večji materialni življenjski standard pri ljudeh odpravlja večno skrb glede zagotavljanja osnovnih življenjskih potrebščin in da ljudi oskrbuje s sredstvi, če se tako odločijo, s katerimi kultivirajo druge intelektualne, duhovne in kulturne dele svojega življenja, ki dejansko obogatijo življenje ljudi.Novi ekonomisti sreče bi tako samo nadalje spodkopali vse, kar je tržno gospodarstvo uspelo prispevati za izboljšanje življenja ljudi. Tako bi Urad za zaščito sreče ljudi, v kolikor bi ga ustanovili, zelo verjetno pripeljal do družbe zelo nesrečnih posameznikov.

Richard Ebeling

z dovoljenjem FEE objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008

Intervju z očetom Siricom

M. S.: Acton Institute je poznan po tem, da razširja pomen enakosti med ljudmi skozi prizmo religioznih vsebin. Kaj bi vi slovenskim ljudem svetovali v zvezi z iskanjem odgovora na vprašanje, kaj enakost pravzaprav je?

R. S.: Torej, najprej moramo dojeti, da enakost ne pomeni tega, da smo si ljudje med seboj enaki. Če pogledamo na enakost v njenem dobesednem pomenu, potem dejansko pomeni to, da bi vsi ljudje morali biti enake višine, enake teže, enakih barv las, ipd. Enakost torej ne pomeni identičnosti, istosti. Ko govorimo o enakosti, je treba misliti predvsem na enakost pred zakoni, da je vsak človek obravnavan po enakih pravilih, ne glede na njegovo etnično ozadje, ne glede na njegovo premoženje oziroma na njegov status v družbi, ne glede na njegovo morebitno hendikepiranost. Pred zakoni moramo biti vsi enaki. Nihče ne sme imeti posebnih pravic in vsi ljudje imamo enake človekove pravice. Ker nam človekove pravice pripadajo z rojstvom in ne morejo biti dodeljene s strani države, vlade, ampak izhajajo iz človeka, iz njegove narave. Te pravice nam torej pripadajo z našim obstojem.

M. S.: Ali menite, glede na definicijo enakosti, kot ste jo pravkar podali, da države zahodne civilizacije oziroma kar vsega sveta na pravilen način dojemajo enakost, da se torej svet v zvezi s tem giblje v pravo smer?

R. S.: Ne. Obstaja velik razkorak med tem, kako države dojemajo enakost. Veliko držav, tudi z vašega dela sveta, je lep primer vere v to, da lahko edino država ljudem dodeli njihove človekove pravice. Če ste torej državljan ene teh držav, potem so vam vse pravice, ki jih imate, bile dodeljene s strani oblasti oziroma celo glede na pripadnost določeni družinski liniji, kot neke vrste dedne krvne pravice oziroma kakšne druge posebne pravice glede na etnično pripadnost. V vseh teh primerih je ljudem pravica dodeljena izven njihovih osebnosti, skratka dana od zunaj. Ideja zahodne civilizacije, kot jo denimo pooseblja Magna Carta ali pa denimo Deklaracija neodvisnosti [ustava ZDA, op. p.] oziroma kakor izhaja iz aristotelijanskega naravnega prava in iz idej Tomaža Akvinskega, je v tem, da vse pravice izhajajo iz človeka, ki je v svojem bistvu dostojanstven. Država torej po tej logiki obstaja zaradi človeka in ne obratno. Ljudje ne obstajamo zaradi države. Gre za dva med seboj nasprotna principa dojemanja vloge države in iz teh dveh konceptov nato izhajajo tipi držav, kakor jih poznamo.

M. S.: To sem vas vprašal prav zaradi tega, ker tukaj v centralni Evropi razumemo enakost ravno obratno, kot jo je davno nazaj definirala Magna Carta. Kako bi po vašem mnenju bilo treba pravilno dojemati enakost in na kakšen način bi jo bilo treba razlagati, da bi jo ljudje razumeli in se v skladu z njo tudi obnašali?

R. S.: To je seveda zelo pomembno. Na prvi pogled se to lahko zdi precej preprosto ali celo preveč pikolovsko, vendar zadevo je treba pravilno razumeti. Če ne dojamemo bistva koncepta, kaj to enakost kot osnovna človekova pravica je, potem je vse, kar iz tega sledi, napačno. Zatorej je še posebej v državah, kjer so ljudje živeli pod predpostavko, da so človekove pravice dane z ustavo, da jih dodeljuje državni aparat oziroma politbiro, torej nujno treba vso razumevanje koncepta enakosti dodobra in na novo premisliti. Za kaj takšnega je potrebne ogromno literature, knjig, pamfletov, komentarjev, kjer je treba vedno znova in znova poudarjati pravilen koncept enakosti, še posebej zato, ker se ljudje svojih naravnih človekovih pravic večinoma sploh ne zavedajo. Ljudje navadno sprejmejo neko trditev o enakosti, ki pa je potem v večini primerov ne razvijejo do konca. Tako ne pridejo do spoznanja, da obstaja tudi drug pogled na to isto vprašanje. Enakost je treba razlagati v vseh njenih vidikih in z uporabo na čim več različnih področjih: ekonomskem, filozofskem, praktičnem, kot zgodbice, teološkem.

M. S.: Omenili ste ekonomsko področje. Kaj pravzaprav ekonomska enakost sploh pomeni? Ali to pomeni, da bi vsi morali zaslužiti približno enako?

R. S.: Razumevanje ekonomske enakosti zahteva nekaj malega poznavanja ekonomije. Reči, da bi morali vsi zaslužiti enako seveda nima nobenega smisla. Dohodek namreč ne nastaja kar tako, poljubno, naključno. Dohodek, se pravi plača, oziroma nagrada za delo, je posledica tega, kolikšno vrednost vašemu delu pripisujejo drugi ljudje. Vrednost posameznikovih naporov in dela torej ne more imeti neke objektivne cene. Vsi, ki recimo delajo pet ur na dan, ne morejo imeti enakih dohodkov, saj bo nekdo delal stvari na področju, ki je mnogo bolj potrebno in ki zahteva zelo naporno, natančno pripravo in katerega talent je mnogo težje najti, ker je redek. Spet drugi so vešči proizvajanja stvari, ki jih lahko dela mnogo ljudi in to vsaj tako dobro, če ne mnogo boljše. Posameznik, ki ima neko posebno znanje, bo imel višjo plačilo kot nekdo drug, ki posebnega znanja oziroma spretnosti nima. Statistika se sicer precej spreminja, vendar pogosto slišimo, da imajo trije odstotki svetovne populacije v posesti osemdeset odstotkov vsega svetovnega denarja, nekaj takšnega. Ne vem, koliko ta informacija drži. Kakorkoli, ljudi skrbijo razlike. Mnogokrat slišim, kako velike so razlike med bogatimi in revnimi. Vendar, mene osebno to ne skrbi preveč. Vzemimo primer Billa Gatesa ali pa recimo Warrena Buffeta, dva najbogatejša zemljana ali pa nekoga bolj poznanega v Evropi. Mene ne skrbi, da ima Bill Gates nekajkrat več denarja od recimo Silvia Berlusconija. To ni pomembno. Kako sta prišla do bogastva, je seveda drugo vprašanje, recimo vprašanje morale, vendar dejstvo, da obstaja dohodkovna razlika med njima, enostavno ni pomembno. In zame je popolnoma vseeno, če recimo Bill Gates jutri podvoji svoje premoženje in postane ne samo najbogatejši človek na svetu, temveč najbogatejši v celem vesolju. Vse dokler ne počne tega na račun drugih ljudi, je vprašanje njegovega bogastva preprosto nepomembno. Razlike torej niso pomembne, niti ni pomembna zgornja meja bogastva. Vprašanje, in to moralno vprašanje, je dno. Se pravi, kako živijo najrevnejši. In če lahko najrevnejši preživijo. In slednje vprašanje rešuje gospodarski napredek in ne državna redistribucija dohodka.

M. S.: Zakaj je prav kapitalizem najboljši za ljudi z najmanjšimi sposobnostmi? Zakaj ljudje v kapitalizmu živijo bolje?

R. S.: Kapitalizem ustvarja bogastvo. In to se dogaja, ker imajo v kapitalizmu ljudje več priložnosti. Kapitalizem je ekonomski sistem, ki razporeja delo. Ko v neki družbi dovolimo delitev dela, s tem povzročimo, da lahko vsakdo prispeva svoj delež k skupni proizvodnji bogastva in ne, da moramo vsi delati vse. Naj nekoliko pojasnim. Recimo, da imamo družino petih ljudi. Če bi ta družina želela proizvesti vse, kar poje, kar popije, kar ima oblečeno in svoj dom, v katerem živi, potem si lahko predstavljate, kako težko bi bilo takšno življenje. To bi pomenilo, da bi vsako jutro morali priskrbeti drva, priskrbeti žival, jo ubiti in skuhati, narediti oblačila bodisi iz živali bodisi iz rastlin, obdelati bi morali polja, narediti bi morali material za izgradnjo hiše, potem hišo sami tudi zgraditi ipd. Predstavljajte si, kako bi bilo vse to težko. Povrh bi jim onemogočalo, da se prebijejo iz takšnega življenja in jih držalo pri skrbi za osnovno preživetje. Ko pa imamo celotno družbo, ki si medsebojno deli delo, imamo eno skupino ljudi, ki ne počne ničesar drugega, kot proizvaja čevlje, spet drugo skupino ljudi, ki ne počne ničesar drugega, kot proizvaja oblačila, spet tretje, ki proizvajajo hrano itd. itd. itd. Nastane mogočno sodelovanje, ki, povem takole mimogrede, nikogar v nič ne sili in je prostovoljno, saj vsakdo v njem želi sodelovati in imeti iz njega koristi. Kot rezultat vsega tega prostovoljnega sodelovanja lahko imam na koncu jaz, ki nisem niti proizvedel čevljev, niti ne vem kako se zgradi hišo, tako čevlje kot hišo ter si privoščim hrano. Kajti lahko sem pač nekdo, ki zna narediti radio in to znanje zamenjam ne za druge radie, temveč za tiste stvari, katere se mi zdijo pomembne, da jih imam. Adam Smith takšno sodelovanje v svoji knjigi Bogastvo narodov imenuje družba, ki deli bogastvo. In to omogoča nastajanje bogastva in spravi revne ljudi iz revščine.

M. S.: … in jih naredi bolj samozavestne …

R. S.: … da, in jih naredi bolj samozavestne in pripravljene razvijati svoje talente. Namreč, bolj kot ponavljaš isto stvar, bolje boš to stvar znal narediti in boljši boš. Pred dnevi sem nekaj počel in kar na vsem lepem sem se spomnil začetkov strelskih treningov. Spomnil sem se, da je moj prvi strel s pištolo bil precej slab. Šele s ponavljanjem in opazovanjem drugih in z upoštevanjem nekaj nasvetov, sem do konca dneva postajal vedno boljši in boljši. Enako je z ustvarjanjem nove vrednosti.

M. S.: Kaj bi vi svetovali, kako naj vlade na tem delu sveta sprejemajo ekonomsko politične odločitve, da bodo ljudje lahko v največji možni meri izražali svojo kreativnost?

R. S.: Torej, nasvet, ki bi ga dal bi bil sledeč: bodite zmerni in ne poskušajte delati preveč stvari. Najpomembnejše stvari so zelo preproste. In to bi bila predvsem ustava, ki artikulira vizijo, kakor sem jo opisal malo pred tem. Ustava, ki vsem ljudem brani temeljne človekove pravice in ki je odločen branik lastninskih pravic, se pravi, da dovoljuje ljudem, da razpolagajo in pridobivajo premoženje, ki jim ga nihče ne sme odvzeti, niti vlada niti katerikoli posameznik. Ustava mora ljudem zagotoviti spoštovanje lastninskih pravic v polnem pomenu besede. Naslednje, kar bi predlagal – gre za osnovne pogoje svobodne družbe – je pravosodni sistem, ki temelji na spoštovanju zakonov. Ne pravosodni sistem, ki temelji na moči politikov oziroma vplivnih posameznikov, ki imajo denar. Tak, ki temelji na spoštovanju zakonov za vse in po enakih pravilih. Pravosodni sistem je zelo pomemben, ker razrešuje spore med ljudmi, ki se vedno pojavljajo. Recimo: ah, mislil sem, da bi to moralo pripadati meni, saj smo se dogovorili da meni pripada petdeset odstotkov, tebi trideset in njej dvajset. Takšne spore seveda mora reševati sodišče, ki je pošteno, ki sodi objektivno, racionalno in ki temelji na zakonih, ne pa na moči drugih ljudi – na vladavini prava torej in ne na vladavini ljudi. Nato prideta varnost, da lahko ljudje v miru živijo in ustvarjajo bogastvo, ter zmerne stopnje obdavčitve. Če ljudi obdavčimo s tridesetimi, štiridesetimi, petdesetimi ali morda celo s šestdesetimi odstotki, potem jim s tem odvzamemo motivacijo po ustvarjanju, po kreaciji, po inovaciji. In zgodi se, da je bolje delati nič, kot pa prejeti petnajst odstotkov tega, kar bi morali prejeti. To bi bili nekateri osnovni elementi, ki tvorijo družbo svobodnih ljudi.

M. S.: In še zadnje vprašanje, oče Sirico. Ali bi se strinjali s trditvijo, da kapitalizem spodbuja, krepi moralo ljudi?R. S.: Torej, kapitalizem je precej plehka beseda. Je na nek način nepopolna beseda. Kapitalizem je beseda, ki si jo je izmislil Marx. Je preozka. Predstavlja samo eno dimenzijo – kapital. Ljudje potrebujemo več kot zgolj kapital. Potrebujemo človeško komponento, človeško ekologijo, če hočete. Potrebujemo medčloveški odnos, osebno svobodo, znotraj katere je kapitalizem zgolj ekonomska komponenta, celota pa ne. Celota vsebuje tudi nekatere ostale pomembne komponente, ki vse skupaj definirajo neko kulturo. Takole bi to dejal: študije potrjujejo, da so najbolj uspešne tiste družbe, ki svoje člane obdavčujejo po nižjih davčnih stopnjah in tiste družbe, ki svoje državljane manj omejujejo z regulacijami. Torej, politiki razmišljajo v smislu, kaj lahko storijo za ljudi, namesto tega bi morali razmišljati v smislu, česa ne smejo početi. Mnogo stvari, ki jih politiki počnejo, je dobro mišljenih, vendar prinesejo učinke, ki so prav nasprotni od njihovega namen.

Intervju z dr. Siricom je opravil Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008

Odpira se tržnica strankarskih obljub

Septembra nas čakajo parlamentarne volitve, že sedaj pa je zaznati, da je mešetarjenje z denarjem in glasovi državljanov v polnem teku. V polnem teku so tudi že predvolilne kampanje, iz strategij pa je tudi že mogoče sklepati, kakšni bodo načini posameznih političnih strank za nagovarjanje ljudi. Kot vselej do sedaj si torej lahko obetamo zelo pestro in obljub polno volilno kampanjo vseh političnih strank, katerih vodje bodo med seboj zagotovo kar tekmovali, kdo bo pri svojih obljubah bolj velikodušen in prisrčen, vsekakor pa bo kampanja na dan spravila tudi marsikatero afero, ki skoraj zagotovo kasneje ne bo dobila tudi sodnega epiloga.
Ironija volitev, pa najsi gre za predsedniške, parlamentarne ali lokalne, je v tem, da volitve dajejo ljudem navidezno moč, predvsem pa navidezen občutek, da sami odločajo in s svojimi glasovi tudi določajo, kako želijo živeti in kako bodo živeli v prihodnje. Pri tem se tudi zdi, da si preko volitev vsak posameznik v vlogi volivca prizadeva živeti na račun države in vseh ostalih, skladno s tem pa na volitvah tudi poda svoj glas tistemu politiku in stranki, ki mu je v predvolilni kampanji največ obljubila in od katere pričakuje največ koristi. Seveda pri tem pozablja, da država in politiki ne ustvarjajo, pač pa že sami živijo na račun vseh drugih ljudi. Tako »država postane ena velika fikcija, kjer si vsi prizadevajo živeti na račun vseh drugih«, kot je izjavil Frederic Bastiat, volitve pa v tej zmedenosti postanejo sredstvo, kjer se takšnim manipulacijam daje legitimnost, izvoljenim politikom pa tudi legitimnost, da se poslužujejo zatiralskih dejanj. Na koncu pa se, razen peščice skrbno izbranih posameznikov, ki jim volilna zmaga pomeni tudi napredek na družbeni lestvici, pričakovanja velike večine izkažejo za pretirana, obenem pa ljudje tudi ugotovijo, da njihov volilni glas nikakor ni glas za povišanje njihovih privilegijev, kot so pričakovali, pač pa glas za njihovo suženjstvo.
Seveda je jasno, da ni mogoče, da bi v neki družbi popolnoma vsak živel na račun vseh ostalih. To si lahko ponazorimo z zelo preprostim primerom iz osnovne šole, kjer učenci dobijo domačo nalogo. Povsem jasno je, da dokler nekdo med njimi ne reši naloge in je podeli z ostalimi, tako dolgo tudi vsi drugi nimajo rešene naloge, v kolikor je seveda ne rešijo sami. Kot mora vsaj nekdo med učenci rešiti nalogo, če jo želijo drugi prepisati, tako mora tudi v skupnosti posameznikov vsaj nekdo ustvarjati bogastvo, v kolikor ga nekdo želi tudi deliti. Franz Oppenheimer jasno poudari, da obstajata samo dva načina, kako si ljudje priskrbijo sredstva za preživetje: bodisi to storijo z rezultati svojega lastnega dela in razuma, bodisi s krajo in nasilnim odvzemom rezultatov dela in razuma drugih.

Zakon kot alibi za krajo birokratov
Uporaba politično korektnega jezika ter ad hoc namišljenih argumentov bistveno pripomorejo k temu, da ljudje mnogih zelo zatiralskih in nasilnih dejanj politikov, kot je na primer nasilni odvzem več kot 70 odstotkov plače najbogatejšim posameznikom, ki bi jih v drugih povsem običajnih situacijah z naključnimi posamezniki vsak posameznik, ne glede na svoje premoženje, obravnaval z zgroženostjo, tudi ne smatramo kot takšnih.
Kaj se zgodi, če na ulici Pavel s silo Petru vzame denarnico, v kateri je poleg vseh osebnih dokumentov tudi tisoč evrov? Četudi mu vse dokumente vrne in mu tudi natanko razloži in pokaže, da denar potrebuje bolj od njega, bo Pavlu to kaj malo koristilo, saj je povsem verjetno, da ga bo zaradi ropa čakala kazenska obravnava in kazen. Seveda je kazen tudi povsem zaslužena, saj gre za nasilen poseg v prisvojitev rezultatov dela nekoga drugega, kar je nedopusten poseg v inštitut zasebne lastnine.
Kaj pa se zgodi, če Pavel, tokrat v vlogi birokrata, brez kakršnegakoli argumenta vzame Petru tisoč evrov? Ne smemo pozabiti, da gre tudi v tem primeru za nasilno prisvojitev rezultatov dela nekoga drugega. Ne samo, da se Pavlu ne zgodi povsem nič, ampak bo celo Peter deležen kazenske obravnave in kazni, v kolikor Pavlu sam, čeprav proti svoji volji, ne bo izročil zahtevanega tisočaka. Čeprav gre za povsem isto dejanje, tj. samovoljno prisvojitev rezultatov dela nekoga drugega, se prvo dejanje obravnava kot kaznivo dejanje, medtem ko krajo, ki jo izvršujejo sami, politiki imenujejo zakon, v kaznivem dejanju pa se znajde tisti posameznik, ki ne želi izročiti zahtevanega in trdo prigaranega denarja, oziroma, morda celo denarja, ki ga je posameznik zaslužil kljub siceršnjemu političnemu omejevanju njegovega posla.
Tako pridemo do pomembne razlike med tatovi in politiki. Tatovi namreč ne kradejo v imenu »pravičnosti«, niti ne kradejo z obrazložitvijo, da to počnejo za dobro tistih, ki jih oropajo, temveč priznajo, da to počno izključno zaradi svojih egoističnih interesov. Tatovi se tudi ne poslužujejo metod politične korektnosti, niti s svojimi dejanji množično ne zatirajo ljudi.

Velike obljube za veliko krajo
Zanimivost volilnih kampanj politikov in političnih strank je tudi ta, da noben politik svojega uspeha ne gradi na obljubah, da bo manjši tatič od svojih kolegov, s čimer bi dovolil, da bi ljudje sami razpolagali s kar se da največjim delom rezultatov svojega dela. Toliko bolj pa so volilni programi strank polni obljub, kaj vse si lahko posamezniki obetajo ob izvolitvi njihovih kandidatov.
Tukaj pa se skriva še ena ironija celotne volilne kampanje, saj kandidati s svojimi obljubami na zelo odkrit in moralno sporen način podkupujejo volivce z uporabo implicitne grožnje po principu »ti meni glas, jaz tebi privilegije z denarjem drugih« oziroma »če mi ne daš glasu, ti ne dam privilegijev, pač pa boš plačal za privilegije, ki jih bom dal tistemu, ki mi bo dal glas«. Seveda je znano, da lahko politik, ki bo ropal Petra in dajal Pavlu, vedno tudi računa na podporo Pavla in na njegov glas.
Ob silnih obljubah, ki smo jih bili deležni ob vseh prejšnjih volitvah in jih bomo tudi v prihodnje, se samo po sebi postavi vprašanje, kje bodo politiki dobili sredstva? To je še posebej pomembno, če vemo, da ga ni zastonj kosila in ob védenju, da državni birokrati ne ustvarjajo bogastva. Seveda je odgovor na dlani: z uporabo prisile jih bodo pridobili od ljudi. V Sloveniji so bile vse dosedanje vlade v vseh letih od osamosvojitve dalje v tem oziru do ljudi zelo zatiralske, saj so si s palico in različnimi argumenti uspele prigrabiti nad 40 odstotki celotne ustvarjene vrednosti v posameznih letih, trenutno pa nekje okrog 45 odstotkov.
Torej, če sodite med tiste, ki ste ali boste dali svoj glas nekomu izključno zaradi tega, ker vam je ali vam še bo obljubljal, da vam bo »brezplačno« priskrbel določene dobrine in privilegije, ki jih bodo plačali drugi, potem se ne čudite, ko bo ta isti birokrat vzel denar tudi vam in ga namenil drugim ter sebi, kot bi dejal Thomas Sowell. Vsekakor pa ne bodite preveč začudeni, če boste ugotovili, da se požrešnosti in palici birokratov čudite že večji del svojega življenja.
Država velikih obljub, ki ji politiki radi ljubkovalno rečejo država blaginje, je namreč nič drugega kot ena velika sleparska igra, kjer vam v obraz smejoči politiki najprej povsem potihoma vzamejo denar, potem pa vam ga zelo pompozno vračajo nazaj; seveda ne vsega in ne samo vam. Namreč, še kako resnične se vsakič pokažejo besede Adama Smitha, da je »ni takšne vrline, ki bi se je katerakoli vlada naučila hitreje od druge, kot te, kako ljudem iz žepov pobrati njihov denar.«
Seveda ob tem vprašanje ne postane, kaj je za ljudi najboljše, ampak predvsem, kdo bo določil, kaj je za ljudi najboljše. Tukaj pa se odpira ogromen prostor, ki je zapolnjen s posamezniki, ki kot plenilci čakajo, da si prigrabijo denar, ki je bil ljudem, tudi vam, odvzet s silo.Če zaključim s Hayekom, bi dejal, da glede na dejstvo, da so milijoni ljudi povsem svetu sebi že tolikokrat izvolili tirana, lahko počasi dojamemo, da dejstvo, da imamo volitve, kjer posamezniki med množico imen izbirajo svoje kandidate, še ne zagotavlja, da glas za posameznega kandidata pomeni tudi glas za povečanje svobode ljudi. Rečemo lahko celo, da so volitve samo ena izmed najbolj zahrbtnih demonstracij, ki ljudem sicer ponudi nove obraze, kar pa kljub temu ne zmanjša njihovega suženjstva in zatiranosti. Ob tem pa besede izvoljenih in smejočih se politikov »volivci imajo vedno prav« postanejo še toliko bolj cinične.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008

Tribunalovo oko

Klima oziroma podnebje je definirano kot povprečje vremenskih razmer, recimo višine temperature, količine padavin, jakosti vetra in drugih elementov, na nekem območju v daljšem časovnem obdobju, običajno tridesetih let. Klimatske oziroma podnebne spremembe pa so tako pojav dolgotrajnega spreminjanja teh temeljnih sestavin podnebja na posameznem območju. Klimatske spremembe se dogajajo, Zemlja pa je eno večjih takšnih sprememb doživela pred približno 10.000 leti, ko se je končala zadnja ledena doba. Na drugi strani je vreme meteorološki izraz za trenutno stanje atmosfere, to pomeni za dnevno stanje temperature, padavin, vetrov na določenem ozemlju in je kot takšno zelo dinamično in zato nepredvidljivo. In enačenje trenutne spremembe vremena s klimatskimi spremembami je zavajajoče.
Podobna je zgodba z dohodnino. Prikrajanje dejstev in poudarjanje le tistih, skrbno izbranih delov informacij, ki posameznim politikom le dopolnjujejo njihov kontekst, je zavajajoče. Tokratna zgodba je toliko popačena, kolikor se želi celotna debata okrog dohodnine zreducirati izključno na vrednost letnega poračuna in ne v celoti plačane vrednosti dohodnine. Ne samo, da je takšna razprava zavajajoča, ampak je tudi škodljiva, saj lahko pri posameznikih zbuja zmoten občutek o celotni vrednosti dohodnine, ki jo ti plačujejo.
Pri dohodnini gre za akontacijski davek, kar pomeni, da se ob vsakem ustvarjenem dohodku, recimo pri redni mesečni plači, en del nameni za plačilo dohodninskih obveznosti, na koncu leta pa se potem skozi poračun izključno izravna vrednost že plačane dohodnine z vrednostjo odmerjene dohodnine. Za večino ljudi plačilo teh rednih mesečnih obveznosti opravijo že podjetja sama, tako da je končna plača, ki jo potem dobi posameznik izplačano na račun, zmanjšana za vse te obvezne prispevke in davke. Večina nas pri tem tako opravlja samo vlogo pasivnih udeležencev, celotna vloga pa se zreducira izključno na izpolnitev letne napovedi. S tem pa se odpre možnost za zavajanje.
Do doplačila pride le takrat, ko je vrednost že plačane dohodnine nižja od tega, kot bi morali plačati, v nasprotnem primeru Davčna uprava vrednost preveč plačane dohodnine vrne. Zneski vračil oziroma doplačil dohodnine predstavljajo le majhen delež celotne vrednosti dohodnine, ki jo posamezniki plačajo državi. Zaradi tega je pri debati o dohodnini bistveno bolj pomembno razpravljati o vrednosti v celoti plačane dohodnine in ne toliko o vrednosti morebitnih doplačil oziroma vračil, saj te ne slikajo dejanske razsežnosti vprašanja dohodnine, ki tako ostaja zamegljeno.
Gledano z ekonomskega zornega kota je za posameznika celo bolje, če mora dohodnino doplačati, kot pa, da jo dobi vrnjeno. To namreč pomeni, da ni brezobrestno kreditiral državne potrošnje (ne pozabiti, da se plačilu odmerjene dohodnine v nobenem primeru ne moremo izogniti!), hkrati pa lahko ta »odvečna« sredstva dodatno oplemeniti.
Poglejmo primer. Recimo, da je Davčna uprava osebi A in osebi B odmerila enako vrednost dohodnine 3.000 evrov in da je oseba A v tekočem letu že plačala 3.500 evrov dohodnine, oseba B pa 2.500 evrov. Takrat bo v letnem poračunu dohodnine davčna uprava osebi A vrnila 500 evrov preveč plačane dohodnine, oseba B pa bo morala doplačati manjkajočih 500 evrov. Čeprav se bo verjetno prvi čutil bogato obdarjenega, drugi pa podobno opeharjenega, bosta oba v popolnoma istem položaju, saj bo država obema na koncu na silo odvzela 3.000 evrov njunega dohodka. Iz primera se tako jasno vidi, da ni toliko pomembna vrednost, ki jo dobimo vrnjeno oziroma smo jo dolžni doplačati, ampak šteje izključno celoten znesek plačane dohodnine. Videli pa bomo, da lahko oseba B z dodatnim investiranjem teh sredstev svoj položaj celo izboljša, zaradi česar je celo bolje, da moramo vrednost dohodnine doplačati. Poglejmo zakaj.
Recimo, da je oseba B teh svojih 500 evrov, ki jih bo morala ob koncu leta doplačati za dohodnino, investirala na Ljubljanski borzi. Glede na to, da je v lanskem letu vrednost indeksa SBI v povprečju narasla za več kot 6 odstotkov na mesec, bi ob upoštevanju enakomernih mesečnih vložkov 41,67 evrov na koncu oseba B iz teh 500 evrov dobila 703 evre. Seveda bi se državni aparat polastil tudi dela tega dodatnega dohodka. Ker so kapitalski dobički obdavčeni po 20-odstotni davčni stopnji, bi se po plačilu davkov vrednost naložbe osebe B zmanjšala na dobrih 662 evrov. Pa vendar bi ji na koncu še vedno ostalo 162 evrov, ko bi ob napovedi letne dohodnine poravnala še tistih »manjkajočih« 500 evrov dohodnine. Upoštevanje normiranih stroškov seveda donos še nekaj malega poveča.
Iz primera se jasno kaže, da se takšni komentarji o dohodnini v popolnosti oddaljujejo od bistva, reduciranje vprašanja dohodnine na to, koliko dobi kdo vrnjene dohodnine, pa je tako zavajajoče. Bistveno bolj pomembna pa je celotna vrednost plačane dohodnine, ki lahko v skrajnem primeru pomeni tudi do 41 odstotkov vsega dohodka.
Predvsem pa debata v popolnosti prezira problematiko državnega trošenja, ki že ves čas presega 45 odstotkov v celoti ustvarjene vrednosti. To pa je problematično.Sicer pa, pred vrati so parlamentarne volitve in ponovno boste imeli priložnost izbrati kandidate, ki so vredni vašega zaupanja.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Novi prišleki

»Ti misliš, da imaš težave?« je dejala ošabna ženska vidno pretresenega izraza, ker so jo vklenili skupaj z ljudmi, ki jih je obravnavala kot manjvredne. Na robu solza si je s čipkastim robcem pomela oči in rekla: »Ko bodo novinarji izvedeli, da sem jaz, madame Ins, aretirana, bo to konec kariere mojega moža. Nikdar nisem niti pomislila na to, da bi počela karkoli tako narobe. Le kaj mi je storiti?«
Madame Ins se je skušala prikupiti mlademu paru, h kateremu je bila priklenjena, in nadaljevala: »Pred leti sem imela velik dom, tri otroke, ki so obiskovali najboljše šole, in željna sem bila nadaljevati s kariero. Moj sosed je veliko potoval naokoli, pa sem ga naprosila naj poskuša pogledati za ljudmi, ki bi mi bili pripravljeni pomagati pri gospodinjstvu. Močno mi je priporočil Jiya in Shar, ki sem ju seveda takoj najela. Shar je čudovita pri vrtnih opravilih in vožnji s kočijo. Popraviti zna praktično vse okoli hiše in je vešča pri mnogih opravilih. In dragi Jiyo. On mi dobesedno rešuje življenje. Tako dobro zna delati z otroki. Vedno pomaga, ko ga potrebujem. Kuha, čisti, striže lase in sploh počne tisoč in eno stvar bolje, kot bi jo sama kadarkoli zmogla. Otroci so nori na njegove piškotke. Vedno, ko sem se vrnila domov, sva lahko z možem v miru počivala in se igrala z otroki.«
»Sliši se kot pomoč, ki si jo vsakdo želi,« je rekel Jonathan. »Kaj pa je šlo narobe?«
»Sprva je bilo vse tako, kot je treba. Nato je mož dobil novo službo in je postal direktor Odbora za dobre namene. Njegovi nasprotniki so preverili naše finance in ugotovili, da Jiyu in Shar nismo plačevali prispevkov za pokojnino.«
»Zakaj pa ne?« je vprašal Jonathan.
»Ob tako visokih davkih in ob mojem nizkem dohodku si tega enostavno nismo mogli privoščiti. Sicer pa v nobenem primeru do pokojnine sploh nista upravičena.«
Jiyo je spregovoril: »Nas, poročilo, problem.«
Žena ga je dregnila in mu zašepetala: »Počasi, Jiyo, tveganje veliko.«
Jiyo je pogumno odvrnil: »Madame pomagati. Mi pomagati njej.« Nato se je obrnil h gospe Ins in dejal: »Rešili nama življenje. Prihajamo iz domači otok El Saddammadore. Zelo velika lakota in zelo velika vojna. Mi nobena izbira. Lahko zapustiti, lakota ali biti ubit. Mi zato prišli Korumpo. Madame ne pomagati, mi umreti.«
»To, res,« je z milim tonom dodala Shar. »Sedaj nam žal, da naredili madame težave.«
Madame Ins je močno zavzdihnila in dejala: »Mož bo sedaj izgubil napredovanje v Odboru za dobre namene, morda pa tudi njegovo prejšnjo službo šefa komisije z imenom Najprej mi, ki je skrbela za pospeševanje nacionalnega ponosa. Njegovi nasprotniki ga bodo obtožili licemerstva.«
»Licemerstva?« je vprašal Jonathan.
»Da, komisija Najprej mi zavrača nove prišleke.«
»Nove prišleke?« je ponovil Jonathan. »Ja, kdo pa so potem stari prišleki?«
»Stari prišleki? To smo mi, preostali,« je rekla madame Ins. »Pred leti so naši predniki prišli sem, na ta otok, od vsepovsod bodisi zaradi bega pred nasiljem bodisi zaradi novih priložnosti po boljšem življenju. Novi prišleki so tisti, ki so na otok prišli kot zadnji. Zakon o omejevanju tujcev onemogoča njihovo napredovanje.«
Jonathan je le s težavo poslušal. Niti pomisliti ni upal na to, da bi oblasti ugotovile, da je tudi sam pravzaprav novi prišlek. Naredil se je nekoliko manj zainteresiranega in vprašal: »Zakaj pa ne želijo novih prišlekov?«
Oglasila se je prodajalka rib: »Novi prišleki so dovoljeni, če pridejo sem potrošiti denar in otok takoj za tem zapustijo. Gre za turiste ali poslovneže. Vendar Svet guvernerjev je zaskrbljen glede revnih novih prišlekov, tistih ki bi ostali tukaj. Veliko jih je bolj marljivih, delajo dlje, bolj trdno, so cenejši, pametnejši in pripravljeni bistveno več tvegati od tukajšnjih ljudi. Opravljajo stvari, ki se jih madame Ins niti dotaknila ne bi.«
»Samo trenutek!« se je oglasil Jack. »Ljudje se upravičeno veliko pritožujejo nad novimi prišleki, ki velikokrat ne razumejo jezika, kulture, manir in navad ljudi z našega otoka. Občudujem moč njihovega duha – hrabri so, da so si upali tvegati svoja življenja, samo da bi prišli sem kot tujci – vendar učenje zahteva čas, poleg vsega pa tukaj nimamo dovolj prostora. Stvar je bolj zapletena, kot je bila takrat, ko so oddaljene otoke poseljevali naši predniki.«
Jonathan se je spomnil obilice prostora, ki ga je videl na Korumpu, vseh nenaseljenih gozdov in širnih poljan. Večina ljudi se je izognila divjini in ima raje gnečo in aktivnosti mestnega življenja.
Nakar se je oglasila madame Ins in odgovorila Jacku. »Tudi moj mož je sprva uporabljal te iste argumente proti novim prišlekom. Vedno je govoril, kako se morajo novi prišleki najprej naučiti našega jezika in naših navad, da lahko ostanejo. Prav tako je trdil, da morajo najprej imeti denar, sposobnosti, morajo biti samozadostni in ne smejo zasedati nobenega prostora. Moj mož je celo pripravil predlog novega zakona, s katerim bi prepoznavali takšne ljudi in jih deportirali nazaj, vendar zakon skriva past. Opis nelegalnih novih prišlekov v zakonu se bolj nanaša na naše lastne otroke, kakor pa na talentirane posameznike, kot sta Jiyo in Shar.«
Skozi vrata sta se nenadoma zamajala dva možakarja v togih uniformah in z zastrašujočima črnima psoma na povodcih. Odkorakala sta neposredno do madame Ins, ki se je močno zgrozila od strahu pred močnim sopenjem in slinastimi čekani obeh psov. Eden izmed njiju je signaliziral stražarju, naj ji sprosti jeklene okove. S strogo monotonostjo je prebral dokument: »Spoštovana madame Ins, kažujemo vam …« Nakar je postal, da bi svojemu kolegu pokazal dokument, nekaj zašepetal in začel znova. »Spoštovana madame Ins, izkazujemo vam naše globoko opravičilo za ta neljubi pripetljaj. Madame Ins, zagotavljamo vam, da vso zadevo obravnavamo na najvišjem možnem nivoju.«
Vidno olajšana je goreče sledila svojima spremljevalcema po dolgem hodniku, pri čemer si ni niti drznila pogledati proti Jiyu in Shar. Ostali zaporniki so vse skupaj opazovali s smrtno tišino, ki jo je prekinjalo le rožljanje okov. Ko je bila madame Ins že izven dosega oči, so se stražarji obrnili proti Jiyu in Shar, ju ločili od skupine in ju razdvojili. Med surovim potiskanjem v nasprotno smer se je slišalo kričanje stražarjev: »V tej smeri, izmeček. Nazaj, od koder sta prišla.«
»Mi nič hudega!« je moledovala Shar. »Mi umreti!«
»To ni moja stvar,« je zahrumel stražar.
Prodajalka rib je počakala, dokler niso zapahnili vrat in se usmerili proti stopniščnemu jašku. Nato je potihoma zamomljala: »Pa je.«
Jonathana je ob misli na usodo, ki čaka mladi par in morda celo tudi njega, nekoliko zmrazilo. Vzravnal je pogled in vprašal gospo: »V to verigo ste torej vpeti zato, ker vam niso dovolili delati?«
Ženska je s prstom pokazala proti mladeniču, ki je imel v roke zakopan obraz in odgovorila: »V tem primeru je edino on izjema. Oblasti so zahtevale, da podpiše zahtevo o tem, da mora delati kot vojak. On je podpis zavrnil in končal je vklenjen zraven nas.«
Jonathan, ki ni mogel dobro videti dečkovega obraza, se je spraševal, kako je sploh mogoče, da starejši zahtevajo, da se morajo mladi boriti za njih. »Zakaj pa so ga sili v vojsko?«
Prodajalka rib mu je odgovorila: »Pravijo, da je to edini način, kako ubraniti našo svobodno družbo.« Kljub rožljanju kovine so njene besede zadonele v Jonathanovih ušesih.
»Zavarovati pred kom?« je vprašal.
Ženska je zazijala: »Ja, pred onimi, ki bi nas sicer spravili v okove.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008

Erozija odgovornosti posameznikov

Med trenutno krizo s stanovanjskimi krediti mine komaj kak dan, da mediji ne bi poročali o družinah, ki so se znašle v postopkih zaplembe stanovanj, oziroma o družinah, ki so v zaostankih pri odplačilu stanovanjskih kreditov s skoraj ničnimi zahtevki za plačilo in »nagajivo« nizkimi obrestnimi merami. Nekateri izmed teh lastnikov stanovanj iščejo veliko izgovorov za svoje težko stanje, v katerem so se znašli, enako vneti pa so tudi avtorji teh zgodb o človekovih usodah. Kot to, da posojilojemalci niso razumeli, da lahko raven izhodiščnih obrestnih mer naraste tudi kasneje kot po nekaj letih, oziroma, da bodo imeli negativna imetja v svojih stanovanjih, če bi cene stanovanj nehale naraščati in bi začele padati. Očitna alternativna razlaga za njihovo obnašanje je, da so špekulirali, da se bodo dobri časi nadaljevali v neskončnost.
Takšen tip odziva ljudi na sprejem napačnih odločitev, kot se kaže pri sedanji krizi s stanovanji, ni nov, ampak je del močnega trenda k prestavljanju odgovornosti k drugim. Ženske, ki podpisujejo predporočne pogodbe, ki natančno določajo znesek bogastva njihovega moža pred poroko, ki ga bodo dobile v primeru ločitve, želijo potem v ločitvenih procesih izničiti te pogodbe. Trdijo, da niso razumele, kaj je takšna pogodba pomenila, oziroma, da so jih njihovi možje na nek drug način prisilili v podpis teh pogodb. Običajno ženske podpišejo predporočne pogodbe preprosto zato, ker je to edini način, da se poročijo z moškim, s katerim so si tako prizadevale poročiti se, to prizadevanje pa lahko delno izhaja tudi iz njihovega bogastva.
Mnogo kriminalcev, ki prizna serijske zločine, oziroma so teh obsojeni, poizkuša pri sodiščih doseči, da jih oprostijo posledic njihovega obnašanja oziroma jim to vsaj ublažijo. Trdijo, da so imeli neskrbne starše oziroma starše, ki so jih zlorabljali, oziroma, da so jih kot otroke spolno nadlegovali njihovi očetje, sorodniki, očimi oziroma drugi odrasli. Seveda je neprimerna vzgoja strašna, toda vseeno se velika večina otrok, ki so bili zlorabljeni, razvije v odgovorne odrasle, ki spoštujejo zakone. In to je najpomembnejše dejstvo, na katerega bi morala biti sodišča pozorna.
Uspešni poskusi, da se odgovornost za slabe odločitve prestavi na druge in bolj splošno na družbo, ustvarja v vedenju »moralni hazard«. Če posamezniki niso odgovorni za odločitve oziroma dejanja, ki jim škodujejo oziroma škodijo ostalim, imajo ti manj spodbud za to, da bi se v prvi vrsti obnašali odgovorno, saj se bodo lahko izognili delu ali morda celo celotnim negativnim posledicam svojih dejanj. Pri tem pa sploh ni pomembno, ali pride do moralnega hazarda zaradi tega, ker bi se poskusilo zvaliti krivdo na koga drugega v primeru neuspele borbe proti »drobnemu tisku« pri pogodbah, zlorabe v otroštvu, mentalno stanje ali kaki drugi poskusi, da se odgovornost za posamezna dejanja prenese na druge.
Pomembna podstat filozofije, ki zagovarja zasebna podjetja, svobodna gospodarstva in svobodne družbe v splošnem, je ta, da se takšne družbe zanašajo na to, da odločitve sprejemajo posamezniki, ki zanje tudi odgovarjajo. Takšna filozofija ne samo da poudarja razloge za pojav moralnega hazarda, zaradi česar se zahteva odgovornost posameznikov, ampak poudarja tudi pomen načela »uporabi ali izgubi«. To je pogovorni izraz, ki kaže na to, da se lahko različne mentalne in telesne sposobnosti obrabijo oziroma izginejo, če jih ne uporabljamo redno. Princip pomeni to, da bodo tisti posamezniki, ki so se navadili, da namesto njih sprejemajo posamezne odločitve druge osebe ali državne administracije, izgubili sposobnost sprejemanja dobrih odločitev za njih same. Zato vodijo svobodne družbe v nekem delu do sprejemanja boljših odločitev tudi zato, ker postanejo moški in ženske bolj izkušeni pri sprejemanju odločitev, ki zadevajo njihovo blaginjo oziroma blaginjo ostalih.
Seveda se zavedam, da niso vsi posamezniki sposobni do enake mere sprejemati odločitev za svoj interes. Brez dvoma imajo tisti z duševnimi motnjami težave pri razumevanju zapletenih odločitev. Ljudje se včasih tudi zmedejo zaradi načina, kako jim ostali predstavljajo dogovore in pogodbe, morda tudi zaradi kognitivnih zvijač. Tako v splošnem univerzitetno izobraženi bolje upravljajo s svojimi finančnimi imetji in se tudi uspešneje odzivajo na mnoge oblike ekonomskega, zdravstvenega in podobnega stresa, kot tisti manj izobraženi. Na primer, izobraženi prebivalci New Orleansa so se na izzive hurikana Katrina odzvali bolj učinkovito, kot pa, na primer, tisti brez dokončane srednje šole. Podobno je v Rusiji anarhija, ki je nasledila razpad komunizma, bistveno znižala pričakovano življenjsko dobo vseh Rusov, razen tistih z univerzitetno izobrazbo. Tem se je pričakovana življenjska doba še naprej izboljševala in to skozi vso ekonomsko krizo, ki je Rusijo sicer pahnila v prepad.
Kljub temu bo več prakse pri sprejemanju odločitev in večja odgovornost za posledice teh odločitev bistveno izboljšala odločitve pri veliki večini odraslih. Ne glede na njihove morebitne omejitve pri izobrazbi in zaznavanju. Še več, veliko odločitev in dejanj, za katere se je izkazalo, da ne delujejo dobro, ni posledica nižje izobrazbe, nesposobnosti razumevanja, pristranskih oziroma nepravilnih informacij. Na primer, zmeda na trgu drugorazrednih kreditov, ki nadaljuje z uničevanjem finančnih institucij v ZDA in drugod, ni nastala zaradi omejenih informacij, ki bi jih dobili posojilojemalci, saj je kriza finančno ohromila tudi mnogo visoko izobraženih in usposobljenih bankirjev, upraviteljev hedge skladov in drugih, ki imajo že leta in leta izkušenj z delom s kompleksnimi finančnimi instrumenti za sabo. Posojilojemalci in posojilodajalci so bili popolnoma enako, ne glede na njihove izkušnje s financami, ujeti v atmosferi, ki jo je povzročil balonček, za katerega se je zdelo, da bo na finančnih trgih zagotavljal večne dobre čase. Kaj, če sploh kaj, naj državne oblasti ukrenejo, da bi pomagale prebroditi trenutne težave pri finančni krizi, če ohranimo v mislih mnogo oblik pretečega moralnega hazarda, kot tudi, če smo pozorni na to, da je finančna struktura občutljivo harmonična? Kljub tveganjem zaradi moralnega hazarda je intervencionistična politika lahko upravičena in to ne zaradi tega, ker bi posamezni posojilojemalci oziroma posojilodajalci imeli od tega korist. Upravičena je takrat, ko bi takšni posegi pomagali gospodarstvu, da si hitreje opomore, in če bi zagotovili, da se s tem recesija ne bi niti podaljšala niti ne poglobila. Kljub temu je pri poskusih ameriške centralne banke, Federal Reserve, da pomaga pri JPMorgan Chase-ovem nakupu Bears Stearnsa, težko opaziti argumente za, s tem, da jim daje jamstvo mnogo milijard hipotek in ostalih imetij podjetja.

Gary S. Becker

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008

Večne bolezni državnega intervencionizma

Že precej oguljena ugotovitev Miltona Friedmana pravi, da nam birokrati ponujajo vsaj tako slabe rešitve problemov, kot smo jih sposobni ponuditi ljudje sami brez vpletanja birokratov. V tokratnem komentarju bom preletel nekaj najbolj odmevnih zasukov gospodarskih aktivnosti v svetu in pokazal, da je osrednji razlog za njihov nastanek vedno bilo nasilno vmešavanje birokracije v ekonomske odločitve ljudi. To velja tudi za najnovejši primer drugorazrednih hipotekarnih posojil v ZDA in za trenutno naraščanje cen žita na svetovnih borzah. Če sklepam na nedavno zasedanje Svetovne Banke in Mednarodnega denarnega sklada, potem se lahko upravičeno bojimo močnejšega nadzorovanja in aktivnejšega vpletanja birokracije v ustvarjanje nove vrednosti, kar bo nujno pripeljalo v močnejše prerazdeljevanje ustvarjenega bogastva in do močnejših padcev gospodarskih aktivnosti.
Milton Friedman in Anna Schwartz sta davno nazaj z zelo natančnim prikazom pokazala, kako je največji zlom borze v zgodovini iz konca dvajsetih let prejšnjega stoletja in bančne krize, ki so mu sledile, povzročila takratna ameriška administracija. Poglaviten razlog je bila uvedba sistema zveznih rezerv, s katerim so birokrati zlatu kot takratnemu naravnemu kritju za izdajanje bančnih kreditov dodali navaden papir, ki ga je izdajal sistem dvanajstih bank sistema zveznih rezerv, kot v svojem članku Gold and Economic Freedom ugotavlja Alan Greenspan. Od uvedbe sistema zveznih rezerv dalje so torej lahko banke morebitno pomanjkanje kritja v zlatu nadoknadile z nakupi teh papirjev, za katere je jamčil sistem zveznih rezerv. Leta 1927, dve leti pred zlomom borze, še ugotavlja Greenspan, so birokrati ameriških zveznih rezerv zaradi političnih pritiskov britanskih centralnih bankirjev hoteli preprečiti odliv zlata iz Velike Britanije v ZDA. To je bilo v takratnem sistemu mogoče bodisi z dvigom obrestnih mer v Veliki Britaniji na raven ameriških bodisi z znižanjem ameriških obrestnih mer na nivo britanskih. Prvi ukrep je bil politično nesprejemljiv za britanske politike, zato so ameriški birokrati ubrali pot pocenitve dolarja proti funtu, za kar so morale zvezne rezerve izdati ogromne količine novih papirjev. Odvečni denar, ki ga je sistem zveznih rezerv zaradi političnega vmešavanja umetno sproduciral, se je povsem logično odlil na borzo in sprožil val špekulativnih nakupov. Ta val so nato zvezne rezerve hotele zaustaviti in so začele zapirati svoje pozicije do bančnega sistema. Birokrati zveznih rezerv so s tem prekinili že močno napihnjen borzni balon in zgodil se je zlom borze. Ljudje in velike korporacije niso bili več sposobni vračati kreditov, ki so jih zaradi birokratsko povzročene pocenitve dolarja vseskozi pred tem najemali in z njim kupovali vrednostne papirje; ljudje in podjetja so na vsak način hoteli po premoženje na borzi. Začelo se je panično prodajanje, ki je svoj kolaps doživelo na črni ponedeljek, 28. oktobra 1929. Banke so čez noč ostale brez likvidnosti in so začele množično propadati. Posledično so podjetja ostala brez denarja in zgodil se je največji padec gospodarske aktivnosti v zgodovini človeštva, ki je imel grozljive posledice za življenjski standard ljudi.
Odgovor birokratov in njim podvrženih ekonomistov na padec borze in z njim povezano gospodarsko katastrofo je bil povsem logičen: izum nove ekonomsko-politične doktrine centralnega planiranja gospodarskih aktivnosti znane kot keynesianizem. Reakcija velike večine ekonomske stroke in praktično vseh svetovnih politikov na očitno napako birokracije je namreč bilo filozofiranje o tem, kako je svobodna ekonomija nesposobna zagotavljanja normalnih ekonomskih aktivnosti in da nebrzdani kapitalizem vodi v pojav vsesplošnih kriz, podobnih dimenzij, zaradi česar ga je treba v izogib podobnim krizam nadzirati in omejevati. Povedano bolj preprosto: če bomo nadzirali ljudi, jih omejevali in jim določali, kaj lahko in česa ne smejo proizvajati, jim jemali davke in z davki financirali nekaj domnevno v nacionalnem interesu, potem se bomo zagotovo izognili vsem krizam in živeli v ustvarjalnem okolju, kjer bo vsega za vse dovolj, kjer ne bo inflacije in kjer bo nizka brezposelnost.
Reakcija je bila posebej močna v Veliki Britaniji, domovini Johna Maynarda Keynesa, ki je postajala vedno bolj regulirano gospodarstvo, dokler se proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja država ni znašla v globoki gospodarski krizi. Ekonomisti centralnega planiranja na razloge za obubožano britansko gospodarstvo niso imeli odgovora in so hkraten pojav brezposelnosti, inflacije in padca gospodarske aktivnosti poimenovali 'britanska bolezen'. V resnici ni šlo za nobeno bolezen oziroma stanje, ki bi se lahko zgodilo samo v Veliki Britaniji, saj omejevanje in centralno določanje gospodarskih aktivnosti vedno pripelje v gospodarsko nazadovanje: (i) če na različne načine povečuješ količino denarja v obtoku neodvisno od proizvodnje dobrin in storitev, boš s tem povzročal inflacijo; (ii) če daješ veliko institucionalno moč sindikatom zavoljo ohranjanja delovnih mest in zaščite standarda zaposlenim, boš verjetno dobil nestimulativno okolje z zelo čvrsto postavljenimi pravili zaposlovanja in odpuščanja podkrepljeno z veliko grožnjami po stavkah, kjer se kvalitetna delovna mesta ne bodo odpirala, obstoječa pa bodo vedno manj kvalitetna in primerjalno vedno slabše plačana; (iii) če nacionaliziraš premoženje in odpraviš zasebno lastnino, boš s tem uničil osnovni motiv ustvarjanja ter omogočil propadanje tega premoženja; (iv) če administrativno reguliraš cene, boš s tem vedno imel bodisi velike presežke (cena previsoko postavljena) bodisi veliko pomanjkanje (cena prenizko postavljena) ipd. Gre torej za popolnoma predvidljive scenarije in za nikakršno bolezen, ki bi bila posebej tipična za Veliko Britanijo koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
'Britanska bolezen' sodi v kontekst tako imenovane stagflacije, hkratnega pojava naraščanja cen in brezposelnosti, ki je zaznamovalo praktično vso obdobje sedemdesetih. Glavnina takrat prevladujočih ekonomskih teoretikov je zavoljo napačnega poznavanja razlogov pretekle velike gospodarske krize in spričo vere v superiornost administrativnega planiranja ekonomskih aktivnosti zagovarjala obsežno prerazdeljevanje in močno vpetost birokracije v ekonomiji. V izogib morebitnim novim gospodarskim krizam so se odločili planirati povojna svetovna gospodarstva, kar jim je nekako v miru uspevalo vse do začetka sedemdesetih, ko se je naenkrat in za njih popolnoma nepričakovano pojavila desetodstotna inflacija, ki jo je spremljal močan padec ekonomskih aktivnosti. Imeli smo torej hkraten obstoj zniževanja ustvarjanja in naraščanja cen, kar ekonomskim planerjem takratnega časa ni bilo povsem razumljivo in je bilo popolnoma v nasprotju z njihovim načinom dojemanja gospodarstva.
Za to 'novost' v mednarodnih gospodarskih gibanjih so v prvi vrsti okrivili dvig cen nafte. Podražitev nafte ni povzročila niti inflacije niti brezposelnosti, temveč je v veliki meri zgolj spremenila razmerja v potrošnji na nafto vezanih izdelkov v primerjavi z ostalimi. Trditi, da naraščanje cen nafte vpliva na inflacijo je tavtologija, ki z razlogi za inflacijo nima popolnoma ničesar skupnega. Pri pojavu stagflacije v sedemdesetih gre za ponovno napako birokracije in ponovno gospodarsko krizo zaradi napačnih političnih odločitev. Politiki so namreč podrli Bretton-Woodski sistem menjalnih tečajev in z dodatnim zadolževanjem javnih sektorjev s pomočjo izdajanja denarja povzročili močno povišanje ponudbe denarja v obtoku [cena denarja je bila celo negativna] ter z raznimi posegi v ekonomske aktivnosti onemogočali normalno ustvarjanje [prevladujoči sindikati, centraliziran sistem zdravstva in šolstva, uvajanje licenc, dajanje subvencij, naraščanje davkov]. Prvo je rodilo inflacijo in povišalo negotovost pri ustvarjanju nove vrednosti, drugo pa brezposelnost in zniževanje ustvarjanja. Konec sedemdesetih sta ta silno negativen trend razraščanja birokratskega reševanja ekonomskih vprašanj in pojava gospodarskih kriz nekoliko obrnila šele Thatcherjeva v Veliki Britaniji in Reagan v ZDA, ki sta močno znižala davke, omejila večanje količine denarja v obtoku, zreducirala administrativno omejevanje ustvarjanja in obračunala s sindikati. Njuna politika je konec osemdesetih in v devetdesetih rodila nov val umikanja državnih birokracij iz gospodarstev: Islandija, Baltik, Nova Zelandija, Irska, Slovaška ipd.
Večne bolezni intervencionizma zaključujem z nedavnim sesutjem trga drugorazrednih posojil za nepremičnine v ZDA in z naraščanjem cene pšenice na svetovnih tržiščih. Pri sekundarnem trgu nepremičnin gre velik del odgovornosti za neodgovorno najemanje kreditov pripisati obstoju z davki podprtih agencij, ki so ljudem pomagale pri najemanju nepremičninskih kreditov [Freddie Mac in Fannie Mae] ter dejstvo, da je bil denar zaradi odstotnih obrestnih mer praktično zastonj, ob upoštevanju inflacije pa je bila njegova cena celo negativna. Tveganje, ki ni imelo nobene vrednosti, je lahko rodilo le moralni hazard pri najemanju kreditov, nekako po zgledu velike krize iz konca dvajsetih let prejšnjega stoletja, vendar precej manj dramatično. To je en del zgodbe. Drugi del se nanaša na to, da je finančni sektor ponudil široko paleto raznih certifikatov, obveznic ipd., ki so bili vezani na dotok odplačevanja teh kreditov. S tem je učinek vsakega odplačanega dolarja na skupno količino denarja v obtoku bil večkraten. Vrsto let so ti skladi in investicijske banke dosegali izjemne donose, ki pa so se ob izgubi kreditne sposobnosti kreditojemalcev začeli topiti in so se v končni fazi spremenili v zelo slabe naložbe. Gre za klasičen primer nasedlega investiranja, ki se je na srednji rok izkazalo za neuspelo in katerega odgovornost bi morali nositi vsi udeleženi, tudi če bi to pomenilo propad največjih igralcev na trgu investicijskih bankirjev. Namesto tega so centralni bankirji raje ubrali pot močnega zniževanja vrednosti dolarja, s čimer so velik del stroškov sprejemanja slabih investicij prenesli na celotno gospodarstvo.
Zadnja v seriji največjih bedarij birokracije v zadnjih sto letih pomeni usmerjanje kmetovalcev od pridelave žita k pridelavi oljne repice za namene izdelave goriv na biološki pogon. Branjevka na tržnici bi vam znala povedati, da slabša letina ob enakem povpraševanju pomeni višje cene in obratno. Tako pa smo pred kratkim imeli priložnost slišati birokrate, kako usmerjanje pridelovalcev v pridelavo oljne repice na račun vseh ne more imeti nikakršnega učinka na zviševanje cen pšenice na svetovnih borzah in da njihovi načrti glede nujnosti pridelave oljne repice ne morejo biti krivi za to. Dragi gospodje, pa ste krivi. In če k temu dodamo njihovo vedno večjo zagrizenost glede prepovedi dodajanja bolj obstojnih genov v semena pridelovalne hrane, potem je na vidiku še precej močnejša kriza. Kaj lahko se zgodi, da bo finančni zlom zamenjala svetovna kriza hrane. In krivec za to so lahko samo birokrati. V primeru svobodnih gospodarstev bi bilo vsega za vse dovolj in to po vsem dostopnih cenah.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008

Tretja pot in njena usodna domišljavost

Ker sem celo življenje vztrajno zavračal vse, kar bi bilo podobno »Tretji poti«, kot nekim vmesnim stanjem med socializmom in svobodo, se mi je zdelo, da mi bo o tem lahko pisati. Vendar, ko sem začenjal oblikovati svoje misli in začel iskanje trdnih dokazov, prepričljivih citatov in relevantne literature, nisem samo ugotovil, da področje sploh ni dobro določeno, ampak tudi, da o tej temi praktično ni resnih znanstvenih prispevkov. Vse, kar lahko najdemo, so bodisi surove, večinoma prazne izjave politikov, bodisi zelo površni novinarski prispevki. Tako se bojim, da s prispevkom sam ne bom uspel pomembneje prelomiti trenutne razprave. K razpravi bom lahko prispeval le nekaj argumentov z vidika nekoga, ki je odkrito zavračal teze »Tretje poti« še v času življenja pod komunističnim sistemom ter v procesu njegovega propada. V tem oziru sem v manjšini.
Po padcu komunizma sem sredi ene svojih prvih priložnosti, da nagovorim Zahodni svet, na govoru na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu, prejel ogromen aplavz, ko sem dejal, da je »Tretja pot najhitrejša pot do Tretjega sveta«. Takrat se mi je zdelo, da je razmišljanje o »Tretji poti«, skupaj s komunizmom, na tako slabem glasu, da si o njej nihče nikoli ne bo upal govoriti, niti je zagovarjati.
Zmotil sem se. Padec komunizma je namreč ustvaril nek čuden vakuum, ki je bil dokaj hitro zapolnjen z vnaprej pripravljeno ideologijo.
To praznino so zapolnili tisti, ki so nasprotovali ideji libertarijanizma; tisti, ki niso verjeli v svobodo in svobodne trge; tisti, ki so bolj verjeli vase in v svojo privilegirano vlogo in položaj v družbi in tisti, ki so sebe smatrali za razsvetljene in »prebrisane« napredne posameznike, ki so boljši od vseh drugih. Ti so bili premeteni in so svojo ideologijo v tistem času poimenovali »konec vseh ideologij«. Privrženci teh pogledov so za te svoje poglede iskali alternativna imena in tako se je med posamezniki začelo govoriti o »Tretji poti«. Verjetno pa v »Tretji poti« ni povsem nič novega ali drugačnega. Na eni strani streznitev nad komunizmom in na drugi uspešnost politik Margaret Thatcher in Ronalda Reagana sta vplivali na to, da je bilo praktično nemogoče zagovarjati socialistične sanje in zablode in staromodne metode za reševanje ekonomskih in socialnih problemov. Nujno je bilo priti z novim izdelkom oziroma, kar je ponavadi lažje in bolje, s starim izdelkom, zavitim v novo embalažo. V tem oziru pomeni »Tretja pot« v 1990-ih letih samo nov poskus ohranitve socializma, socialne demokracije in države blaginje. Kot pa vemo, obstajata v človeški družbi samo dve poti in nekateri smo prepričani, da pomeni t. i. »Tretja pot« leporečen in nevarno zavajajoč izraz za drugo pot – za socializem.
Glede na poročanje Washington Posta 27. septembra 1998 je Tony Blair podal zelo prikladno izjavo: »Tretja pot pomeni novo zavezništvo med napredkom in pravičnostjo.« Zavedam se, da je zelo težko ali celo nemogoče takšno izjavo jemati resno, ampak jo moramo. Napaka je bila, da takšna formula ni bila v hipu analizirana in napadena – bodisi se na to nismo ozirali, bodisi nismo bili sposobni razpravljati o teh nerazločnih besedah, kot so zavezništvo, napredek in pravičnost, ter še posebej o njihovi nedoločeni povezanosti. Danes se temu lahko smejemo, ampak zavedati se moramo, da so te puhle fraze bolj ali manj sprejete kot nova osnovna dogma in kot vodilna protilibertarna ideologija.
Privržencem Mont Pelerin Society takšen način razmišljanja, kot ga daje nova različica »Tretje poti«, ni nov in vsi naši stari argumenti, ki so bili uperjeni proti socializmu, korporativizmu, tehnokraciji, socialnem inženiringu, elitizmu, etatizmu, intervencionizmu in podobnim so ponovno relevantni. Zagovorniki ideologije »Tretje poti« nas seveda ne poslušajo. Zaradi tega moramo biti bolj natančni in bolj jasni. Naša tarča je nejasna in se giblje. Prepričanja o »Tretji poti« ne predstavlja zaprta skupina posameznikov, niti ne dobro določena politična struktura, niti ne jasna filozofija, bodisi ideologija. Besedo »Tretja pot« je v preteklosti uporabilo mnogo zelo različnih posameznikov: Francisco Franco v Španiji, Tito v Jugoslaviji, švedski socialdemokrati po vojni, Ota Šik na Češkem v času Praške pomladi (za katero vsi vemo, da je izzvala sovjetsko invazijo), Gorbačov v času »perestrojke«, Bill Clinton s svojimi novimi demokrati, Tony Blair s svojim novim laburizmom, Vaclav Havel in njegovi sopotniki v nekdanjih komunističnih državah in mnogi drugi. Vsak med njimi je z govorjenjem o »Tretji poti« poskušal (in še vedno poskuša) biti razumljen kot sinonim za sodobnost, napredek, modrost, razum, odprtost in podobno. Seveda pa to ne more biti resnično.
»Tretja pot« ostaja zelo nerazločen koncept, ki nima svoje definicije delovanja in ki do sedaj ni bil jasno določen. »Tretja pot« zavira resno razpravo o njej, pri tem pa ne zavira njene uporabe in njenega neodgovornega razglašanja in razširjanja, kakor tudi ne razvrednotuje obljub, ki jih daje. »Tretja pot« ni samo nerazločna, ampak se »širi« in je tudi v fazi nadaljnje širitve.
V osnovi je bila uporabljena v ekonomiji. Tisti, ki niso marali niti centralnega planiranja, niti svobodnih trgov (oziroma, bolje rečeno, niso razumeli niti centralnega planiranja, niti delovanja svobodnih trgov), so promovirali »Tretjo pot,« ki pa je, po njihovem naivnem razumevanju, majava kombinacija centralnega planiranja, intervencionizma in trgov.
Povsem nepotrebno se mi zdi ponavljati argumente, ki sta jih v njuni znameniti razpravi »Socialism Debate« z Langejem, Lernerjem, Dickinsonom in drugimi zagovorniki tržnega socializma iz 1930-ih let navrgla Ludwig von Mises in Friedrich von Hayek. In zdi se mi povsem nepotrebno, da se ponovno vračam na argumente, ki so bili izrečeni proti nemškemu »Soziale Marktwirtschaft«. Predstavlja namreč le enega med primeri »Tretje poti« in moramo si priznati, da so zametki tega povezani s pomembnim članom Mont Pelerin Society, Ludwigom Erhardom. Seveda je treba biti korekten in poudariti, da je Erhard nemško socialno državo opredelil nekoliko drugače kot pa trenutni nemški politiki v SPD in CDU.
Današnji tolmači »Tretje poti« so bili relativno uspešni pri prepričevanju, da so zagovorniki konzervativne ekonomske politike, kar seveda ni res. Njihova retorika nas ne sme zavesti. Ti nikoli ne razpravljajo o podrobnostih, nikoli ne razkrijejo svojih misli, kadar se pogovarjajo o regulaciji in nikoli ne dajejo predlogov, kako rešiti resne finančne probleme, ki jih prinašajo visoke ravni vladnih izdatkov za programe socialne blaginje. »Tretja pot« ima tudi svojo mesto v političnem razmišljanju. V teh dneh pa predstavlja zelo moderno in privlačno politično metodo in metodo političnega odločanja. »Tretja pot« se je pojavila v mnogih državah, vendar je težko najti njen boljši primer, kot pa se dogaja v moji lastni domovini in »apolitično politiko« predsednika Vaclava Havla. Skozi celotno desetletje od padca komunizma je »apolitična politika« temeljila na popolnem nezaupanju do klasične liberalne politike, političnih strank in predstavniške demokracije. Nasprotno pa temelji na močnem prepričanju v pomembno vlogo intelektualnih elit in na njihovo sposobnost, da lahko uvedejo »civilizacijo miru in ljubezni«, in to povsem brez standardnih težav, ki se tičejo klasičnih mehanizmov, tako značilnih za našo »politično zrelost«, ki jo želijo preseči.
»Tretja pot« je prav tako prisotna v evropski politiki. Birokratično, nenaravno, nespontano, nerazvojno in torej umetno združevanje Evrope, strahotna rast različnih mednarodnih inštitucij (z zelo dvomljivimi pristojnostmi), oziroma mnogi poskusi oblikovanja enotnega pravnega reda, bodisi NATO-vi bombni napadi na Jugoslavijo pomenijo samo nekatere primere »Tretje poti« pri oblikovanju mednarodne politike. Kar pa je pri vsem tem zares novega in vsekakor zelo nevarnega, pa je dejstvo, da so današnji politiki, zagovorniki »Tretje poti«, odstopili od tradicionalnega in zelo globoko zakoreninjenega pacifizma politične levice, pač pa so pripravljeni uveljaviti svoje ideje z uporabo sile, v kolikor se to zdi potrebno.
Skupaj z rojstvom komunitarianizma (ali civilne družbe, kakor jo poimenujejo v nekaterih državah) smo priča, kako se je »Tretja pot« naselila celo v moralo in kulturo ljudi. Zagovorniki predlagajo oblikovanje novega etičnega nazorskega sistema, čeprav ne razumejo, da sta morala in kultura ljudi zelo kompleksna sistema, ki ju ni mogoče načrtovati. Kultura in morala namreč predstavljata tipična primera sistema, ki bi se naj oblikovala v procesu človeške aktivnosti in ju ni mogoče določiti preko zakona, uredbe ali nasveta. Komunitarianci si prizadevajo ljudem uveljaviti svoj lasten pogled na moralo in kulturo, četudi ga ti želijo, ali ne.
Vprašanje je, kaj predstavlja vir vseh teh idej? Prepričan sem, da je v povezavi z vero v socializem, z vnaprejšnjim nezaupanjem v liberalizem in individualizem, s prirojenim kolektivizmom in etatizmom, z zapostavljanjem tragičnih doživetij, ki so jih v dvajsetem stoletju povzročili totalitarni sistemi, z ignoriranjem modrosti Hayeka, z neposlušanjem tistih, ki skušajo svariti pred znanimi, mnogo predebatiranimi in zadosti dokumentiranimi škodljivostmi bolesti, ki jih je doživelo nenavadno preteklo stoletje. Temelji na »konstruktivistični racionalnosti«, pod krinko znanja in na napačnem razumevanju omejenosti razuma ljudi ter na ambicijah elit. Nadalje, »Tretja pot« temelji na zlorabi humanističnih in kvazi humanističnih idej. V tem oziru je korektno omeniti še enega izvornega očeta Mont Pelerin Society, ki je sprejel definicijo »Tretjega sveta« – Wilhelm Röpke. Čeprav se mi zdi, da bi Röpke danes preferiral svobodno družbo, kot pa družbo z mnogimi drugimi pridevki.
Zagovorniki »Tretje poti«, njeni tolmači in propagandisti nikoli ne razpravljajo o metodah, ki bi jih bilo treba uporabiti za dosego njihovih ciljev in obljub. Vsi ti tudi nikoli jasno ne opišejo stvarnosti in logike delovanja vertikalnih povezav, ki bi nastale v družbi, kakršno predlagajo sami. In to predstavlja eno njenih usodnih zablod (ali samo premeteno izpustitev). Povsem se strinjam s Kennethom Minogueom, ki je leta 1997 zelo jasno izjavil, da je »vsakršna razprava, ki govori o družbi, pri tem pa se stanjem ne posveti v popolnosti, nepoštena.« Zagovorniki »Tretje poti« nikoli niso predlagali novih metod vodenja in krmarjenja družbe, niti novih metod, s katerimi bi premagali problem razpršenosti znanja med ljudmi v družbi, ali metode, ki bi pomenile rešitev za argumente, ki jih je navrgla ekonomska šola javne izbire in govori o motiviranosti tistih posameznikov, ki predstavljajo državo (tj. da politiki maksimirajo svoj lastni interes, op. p.), ipd.
Anthony Giddens, zelo vpliven svetovalec Tonyja Blaira, je v svoji knjigi (The Third Way: The Renewal of Social Democracy, op. p.) že v naslovu »Tretjo pot« povezal s »socialno demokracijo«. Giddens je bil pri tem vsaj iskren. V svoji knjigi predlaga sedem temeljnih razlogov, kjer bi še okrepil delovanje države v družbi:
Zagotovitev javnih dobrin;
Regulacija trgov, ki so v javnem interesu;
Spodbujanje socialnega miru;
Aktivno razvijanje človeškega kapitala preko osrednje vloge države v izobraževalnem sistemu ter tako oblikovanje norm in vrednot;
Skrb za infrastrukturo;
Spodbujanje regionalnih in nadnacionalnih zavezništev in zasledovanje globalnih interesov in
Vloga države kot osrednji zaposlovalec na lokalnih in državnih inštitucijah in še posebej v povezavi z okoljskimi vprašanji.
Ko pogledamo seznam razlogov, moramo priznati, da trije med njimi pripadajo klasično liberalnemu načinu razmišljanja, vendar moramo poudariti, da bi preostali politikom podelili strašansko moč, in to na račun zmanjšanja osebne svobode ljudi. Pomembno vprašanje v tem kontekstu je vprašanje o prihodnosti in o potencialni notranji destruktivnosti družbe, ki bi temeljila na idejah »Tretje poti«. Kam bi to vodilo države Zahodnega sveta, v kolikor bi te ideje bile izvršene? Ali bi povzročile bistveno spremembo v primerjavi s stanjem danes?
Verjetno bi šlo za pretiravanje, če bi dajali poceni odgovore, da »Tretja pot« neizbežno vodi v suženjstvo, kot bi dejali nekateri med nami, oziroma, čemur se nekateri nagibamo. Socialistične ideje in ideje socialne demokracije so med nami že mnogo časa. Vsekakor ni nobenega dvoma, da so povsem očitno izpodkopale delovanje trgov in še posebej prirojeno moralo svobodnih trgov. Ali bo »Tretja pot«, v kolikor bo uveljavljena, pomenila samo marginalno razširitev starih socialističnih idej in tako ne bo temeljito spremenila sodobne družbe, ali pa bo prinesla pomembno spremembo?
Čeprav sam ne pričakujem pomembne spremembe na tem področju, »Tretja pot« predstavlja nova upravičevanja za stare socialistične ideje in prakse, ne pa karkoli drugega. In to je nevarno. Lahko smo zaskrbljeni glede različnih »pohabljajočih« pojavov in teženj, kot so država blaginje, povečevanje države, birokratizacija družbe, poskusi različnih interesnih skupin, da si izboljšajo svoj položaj na račun drugih, sovražno in neracionalno nezaupanje v svobodna tržišča in njene zagovornike in podobno. Pričakujemo lahko, da bo nov val »tretjepotnikov« utegnil zaplesti naše napore, da ubranimo svobodna tržišča in svobodo v splošnem, kajti zapeljati bi utegnil nekatere posameznike, ki so bili naši izvorni podporniki.
Ne vidim še grozeče nevarnosti za področje ekonomije v ozkem smislu. Vsekakor pa vidim mnogo večjo nevarnost »tretjepotnikov« v politiki (domači in še posebej v mednarodni) in zelo me je strah pridigarjev nove morale in kulture. Lahko se namreč pojavi tudi v ekonomiji, sicer z rahlim zamikom.Naj sklenem tako, da ponovno poudarim, da je naša naloga, da se upremo vsakršnim poskusom vgrajevanja »Tretje poti« in osvetlim domišljavost o nedolžni romantičnosti mnogih različnih različic »Tretje poti«, kajti nobena med njimi ni nedolžna.

Vaclav Klaus

z dovoljenjem Mont Pelerin objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008

Odnos do lastništva kapitala kot ogledalo posameznikove morale

Vprašanje umika države iz gospodarstva vedno trči ob vprašanje, komu sploh dovoliti nakup državnih deležev v podjetjih oziroma, koga pri tem procesu izključiti. Tako se vštric temu vprašanju pogosto pojavljajo klici, da je pri prodajah največjih podjetij treba upoštevati t. i. »nacionalni interes«, kar njegovi zagovorniki praviloma pojmujejo na način, da je treba izključiti vse tiste posameznike, ki nimajo slovenskega državljanstva, kar naj bi zagotavljalo, da bodo »strateška« podjetja ostala v lasti Slovencev ter imela učinkovite lastnike. Takšno stališče je sporno v mnogih točkah, poleg tega pa je tudi ekonomsko neučinkovito. Sam želim problem proučiti s treh vidikov: z vidika učinkovitosti podjetij, z vidika maksimiranja prodajne cene in z vidika moralne spornosti zagovornikov takšne definicije nacionalnega interesa.

Vloga podjetij v družbi
Ključno vprašanje za vsakega posameznika, podjetje in tudi celotno gospodarstvo je, kako učinkovito je sposoben rešiti nalogo, ki je pred njim.
Vsakič, ko gre posameznik v trgovino, se sprašuje, kako domov prinesti čimbolj kakovostna živila, pri tem pa potrošiti čim manj denarja, kakor tudi časa. V želji maksimiranja svojega zadovoljstva je posameznik omejen s tem, koliko denarja ima na voljo, kakor tudi s tem, kakšna je izbira živil v posamezni trgovini. Glede na svoje predhodno znanje in izkušnje, posameznik najprej izbere trgovino, v kateri bo opravil nakup, nato pa tudi, katere izdelke bo v izbrani trgovini kupil. Seveda imajo lahko posamezniki za obiskovanje točno določene trgovine tudi kakšne druge, njim lastne, razloge, ki jih ni mogoče številčno ovrednotiti, jim pa dvigujejo zadovoljstvo nakupa.
Podjetje se srečuje z bistveno bolj zapletenim problemom od posameznikov. Osnovni pogoji za nastanek podjetja so podjetniška ideja, stroji, patenti in drugi investirani kapital, ki odražajo tudi raven tehničnega napredka – praviloma v podjetje to prinese lastnik, ki tudi managira raven in kakovost kapitalske opremljenosti – in delovna sila, pri kateri je pomembna količina znanja, ki ga imajo zaposleni. V svetu se je za znanje zaposlenih uveljavil pojem človeški kapital. Raven znanja zaposlenih je poleg tehnične zmogljivosti strojev v podjetju pomemben dejavnik, ki določa produktivnost podjetja. Pri tem velja, da več kot imajo zaposleni znanja in bolje kot je podjetje tehnično opremljeno, večji sta tudi učinkovitost in uspešnost takega podjetja.
Za uspešnost delovanja podjetij ima pomemben vpliv konkurenca na trgu. Ostra mednarodna konkurenca in nenehen pritisk na prodajne cene sili podjetja v stroškovno racionalno in učinkovito proizvodnjo. To prinaša mnogo koristi. Prva je ta, da učinkovita proizvodnja vodi v skrbno rabo neobnovljivih virov, ki jih lahko druga podjetja uporabijo za proizvodnjo drugih dobrin. Seveda pa takšna učinkovita proizvodnja kupcem zagotavlja nižje cene in višjo kakovost izdelkov in storitev. Učinkovita in vseskozi razvijajoča se podjetja so tudi sposobna uspešno konkurirati mednarodnim podjetjem in s tem ljudem zagotavljati delovna mesta, kakor tudi dobro plačana delovna mesta.
Kot pri zagotavljanju ustrezne kakovosti kapitala in tudi pri zaposlovanju ljudi je vloga lastnikov podjetij ključna. Seveda se lastniki podjetij zavedajo, da pomenijo plače zaposlenih pomemben dejavnik zadovoljstva njihovih zaposlenih, medtem ko je raven zadovoljstva zaposlenih eden ključnih dejavnikov njihove produktivnosti, kar vse skupaj vpliva na dobičkonosnost podjetja in zadovoljstvo potrošnikov. Ker uspešni lastniki želijo maksimirati vrednost svojega premoženja, ki ga investirajo v podjetje, v svojih podjetjih zaposlujejo najbolj produktivne posameznike in si prizadevajo za nenehno izpopolnjevanje zaposlenih, ki svojemu prispevku primerno dobivajo visoke plače, na drugi strani pa proizvajajo najodličnejše izdelke in storitve.
Izrinjanje tujih podjetij iz nakupov državnih deležev v slovenskih podjetjih pomembno ovira igro iskanja učinkovitih lastnikov podjetij in oblikovanja učinkovitih in uspešnih podjetij. Zavedati se je treba, da si bo tisti, ki je za podjetje pripravljen plačati več, tudi prizadeval, da bo podjetje delovalo najbolj učinkovito, s čimer si bo poplačal svojo investicijo in prislužil obresti za naložen denar.

Omejevanje ponudnikov znižuje prodajno ceno
Tako pridemo do drugega vira povzročitve škode, ki jo povzroča izrinjanje tujih kupcev domačih podjetij, tj. negospodarnega ravnanja z lastnino, redkimi viri in javnimi financami, saj takšno početje ne maksimira prodajne cene.
S tem, ko država za svoje premoženje ne iztrži maksimalne cene, se škoda povzroča vsem davkoplačevalcem, ki morajo razliko v ceni plačati preko višjih davkov.
Cena je namreč neposredno določena preko razmerja med ponudbo in povpraševanjem. Pri tem pa je sam koncept oblikovanja cene povsem jasen. Bodisi gre za povsem ekonomske stvari, kot so nakup solate ali kakšne druge zelenjave na trgu, avtomobila ali pa prestop nogometaša iz enega kluba v drugega, bodisi gre za najem kredita na banki, ceno denarja ali pa za takšne stvari, kot je iskanje življenjskih partnerjev, povsod velja, da manjše povpraševanje po izdelkih in storitvah na trgu pomeni njihovo nižjo ceno, in nasprotno, večje kot je povpraševanje po izdelkih in storitvah, višja je tudi cena izdelkov in storitev (pri tem ne upoštevamo nekaterih izjemnih primerov luksuznih dobrin, kjer večje povpraševanje zniža prodajno ceno).

Znanje ljudi ne pozna meja
Z vidika morale ljudi pa je izločanje tujcev iz procesov pridobivanja kapitala v Sloveniji morda najbolj sporno v odnosu do ljudi in v dejstvu, da je Slovenija, kakor tudi večina drugih držav sveta, multikulturna država, kjer živijo ljudje različnih narodnosti.
V želji spoznavanja novega okolja ljudje potujejo po svetu in si ogledujejo svetovne znamenitosti. S tem izpolnjujejo del svojega poslanstva. V želji izpopolnjevanja svojega znanja se ljudje izobražujejo v tujini, kjer obiskujejo najznamenitejše in tudi manj znane univerze. Mnogo posameznikov je našlo delo izven države, kjer so bili rojeni. London, New York, Amsterdam, Sydney, Zürich, Toronto in mnoga druga mesta po vsem svetu so poznana kot svetovljanska mesta, kjer živijo in ustvarjajo ljudje iz praktično vsega sveta in pripadniki vseh kultur. V teh mestih se ljudi ne ocenjuje po barvi njihove kože, obliki cerkve, ki jo obiskujejo, ali po kateri drugi osebni lastnosti vsakega posameznika. New York, London in podobna mesta nagrajujejo vrline vsakega posameznika in njihovo sposobnost ustvariti novo vrednost.
Ljudje s svojim znanjem predstavljajo pomemben del bogastva posamezne države. Že mnogo let velja, da so ljudje ljudje, človeški kapital človeški kapital, interesi ljudi pa interesi ljudi in to zavest je proces izredne mobilnosti ljudi zgolj še okrepil. Pri vsem trojem ni mogoče govoriti o nemškem znanju, slovenskem znanju ali pa ruskem in ameriškem znanju. Ko se pogovarjamo o znanju v tem smislu, se ne pogovarjamo o znanju kot o geografsko izolirani kategoriji, pač pa o znanju konkretnih posameznikov, ki se lahko gibljejo med različnimi državami in naselijo tam, kjer ocenjujejo, da jim okolje v vseh ozirih v največji meri povišuje raven njihovega zadovoljstva in pripomore k njihovemu osebnem razvoju.
V Sloveniji živi mnogo posameznikov in njihovih potomcev, ki so se zaradi različnih razlogov in v različnih časovnih obdobjih naselili na to območje iz drugih predelov sveta, pridobili državljanstvo, si uredili stalno prebivališče, ustvarili družine, izpopolnili svoje znanje ter ves čas produktivno ustvarjali zase, kakor tudi pripomogli k ustvarjanju novih delovnih mest. Na drugi strani je mnogo Slovencev zaradi različnih razlogov zapustilo Slovenijo, sedaj pa sami, ali njihovi potomci živijo in ustvarjajo novo znanje in dodano vrednost v tujini.
Glede na vse zgodovinske okoliščine v Sloveniji prevladujejo predvsem potomci germanskih narodov, ki predstavljajo velik del celotne tukaj živeče populacije, kar lahko razberemo iz priimkov ljudi. V letih življenja v Jugoslaviji se je v Slovenijo preselilo veliko posameznikov iz drugih republik. Na Primorskem živi mnogo Italijanov, v Prekmurju Madžarov. Seveda pa tukaj živi še mnogo posameznikov, pripadnikov drugih narodov. Mnogi so si v tem času ustvarili družine z lokalnimi prebivalci, kar pomeni, da tukaj živijo otroci »kulturno različnih« staršev. In vsak med temi posamezniki, kakor tudi vsi ostali Slovenci, ima v sebi neke vrline, s katerimi prispeva k ustvarjanju nove vrednosti.
Sam sem Slovenec z očitno neslovenskim priimkom. Ali sem po definiciji izločanja posameznikov na podlagi priimka in prednikov upravičen do življenja in ustvarjanja v Sloveniji? Ali so tudi vsi tisti, ki so nekoč prišli v Slovenijo upravičeni do ustvarjanja in življenja? Ali so potomci »kulturno različnih« staršev upravičeni do življenja in ustvarjanja v Sloveniji?

Hipokriza politikov za pridobivanje bogastva
Prej omenjena svetovljanska mesta ne opevajo medkulturnega dialoga, kot to počne trenutna agenda Evropske unije, ki ji predseduje Slovenija, ker je medkulturni dialog njihova vsakodnevna praksa. In to na vsakem koraku in v vsakem trenutku.
Glede na spodbujanje medkulturnega dialoga, katerega glavni promotor je Janez Janša, kot predsedujoči Svetu EU, takšen sovražen odnos slovenskih politikov do tujcev zelo preseneča. Če zanemarimo vse stroške, ki jih prinaša, pa je takšen sovražni odnos do tujcev toliko manj razumljiv in moralno sporen, saj na tak način mnogo zagovornikov rasnega razlikovanja spontano obsoja sebe, svoje prednike in sorodnike ter znance, ki so bodisi sami tujci, bodisi so nekoč prišli v Slovenijo, bodisi so sem prišli njihovi predniki, ali pa so si življenje ustvarili z nekom, katerega predniki niso bili Slovenci.Seveda pa je jasno, da družba kot živa celica ne obstaja, ampak ni nič drugega kot skupek posameznikov, kar pomeni, da vprašanje nacionalnega interesa v sebi skriva močne osebne interese vseh vpletenih posameznikov, pri tem pa cilj upravičuje uporabo vseh sredstev.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008