sreda, 26. september 2007

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Bitke s knjigami

Med potjo proti centru mesta je bilo vedno bolj živahno. Mices mu je sledil z razdalje. Maček je šel proti mestu z namenom – ujeti kar se da mnogo podgan in ostale hrane. S preiskovanjem ulic, kant za smeti in kletnih prostorov je lahko pokril trikrat tolikšno območje kot Jonathan. Kljub temu, da si je svojo rumeno dlako sproti čistil, je ta postajala vedno bolj prašna in umazana.
Lepo oblečeni posamezniki z zelo skoncentriranimi izrazi na obrazih so hiteli oziroma čvrsto 'kolenali' po pločnikih. Ko je sekal velik in odprt trg, je Jonathan naletel na starejšega gospoda in mlajšo gospo, kako sta precej zlobno kričala drug na drugega. Klela sta in kričala ter z rokami agresivno mahala po zraku. Jonathan se je pridružil majhni skupini ljudi, ki so opazovali dogajanje, da bi videl, čemu sta se sploh spopadla.
Ravno ko je na kraj dogodka prispela policija, da bi ju spravila narazen, je Jonathan potrepljal ramena šibke starejše gospe, ki se je naslanjala na svojo palico, in začel poizvedovati: »Zakaj sta tako jezna drug na drugega?«
Ženica je po vsem obrazu in po rokah imela globoke gube. Pozorno in previdno je pogledala Jonathana, preden je s tankim tresočim se glasom odgovorila: »Ta dva razgrajača se že leta prerekata glede knjig v knjižnici Sveta. Možak vseskozi nasprotuje temu, da je vse več knjig polnih zanič seksualnih vsebin in nemoralnosti in zahteva, da se te knjige umaknejo in sežgejo. Ona pa mu odgovarja, da je domišljav puritanec.«
»Želi ona te knjige brati?« je vprašal Jonathan.
»Torej, to ne bo ravno držalo,« se je pridušeno oglasil visok možak, ki je 'kolenil' v bližini. Ob njem je stala majhna deklica. »Pritožuje se glede raznih knjig. Trdi recimo, da ima mnogo knjig v knjižnici nagnjenost k seksizmu in k rasizmu.«
»Oči, oči, kaj je to nagnjenost?« je želela izvedeti deklica in ga vlekla za ramena.
»Kasneje, draga moja. Kot sem dejal,« je nadaljeval možak, »ženska zahteva, da se naj vse te seksistične in rasistične knjige umaknejo in da knjižnica namesto njih nabavi knjige po njenem okusu.«
Policija je vklenila razgreteža in ju odvlekla po ulici. Jonathan je zmajal z glavo in vzdihnil. »Policija ju je verjetno aretirala zaradi tega kravala?«
»Sploh ne,« se je zasmejala stara ženica. »Aretirali so ju, ker sta zavrnila plačilo davka na knjige. Po zakonu mora vsak plačati za nabavo knjig, pa če so mu knjige všeč ali ne.«
»Ali res?« je rekel Jonathan. »Zakaj pa policija preprosto ne pusti ljudem, da obdržijo svoj denar in si z njim kupijo, kar si pač sami želijo?«
»Vendar potem moji hčerki ne bi več mogli omogočiti obiskovanja knjižnice,« je dejal mož na kolenih. Odstranil je ovoj z velikega rdečo-belega zavitka bonbona na paličici in ga dal hčerki.
»Samo trenutek gospod,« se je oglasila ženica in z neodobravanjem ostro gledala v sladkarijo, »ali ni hrana, ki je potrebna za razmišljanje vaše hčerke vsaj tako pomembna kot hrana za njen želodec?«
»Kaj želite povedati?« se je branil možak. Hčerka je medtem s sladkarijo že uspela zamazati svojo obleko.
Ženska je bila odločna. »Dolgo časa nazaj smo imeli veliko število raznih knjižnic na članarine, poznanih kot skripta knjižnice. Cene letnih članarin so bile ugodne in nihče se ni nad tem pritoževal, saj je plačal samo za tiste skripta knjižnice, katere je hotel. Knjižnice so se celo borile za svoje člane in so poskušale imeti najboljše knjižničarje, najboljše knjige, odprto so imele ob najbolj ustreznih terminih in so bile lahko dostopne. Nekatere so nam knjige dostavljale in jih od nas pobirale celo na domovih. Ljudje so plačali za svojo lastno odločitev, ker jim je članstvo v knjižnici pač bilo pomembno.« Nato je dodala: »Mnogo bolj pomembno kot sladkarije!«
Obrnila se je proti Jonathanu in razložila. »Nato je Svet Guvernerjev določil, da so knjižnice preveč pomembne, da bi bile prepuščene zasebnim navadam in kapricam. Na stroške vseh davkoplačevalcev je Svet ustanovil GLIB, veliko državno knjižnico. GLIB je postala priljubljena, ker je bila zastonj – ljudem ni bilo treba plačati uporabe knjig. Za enako delo, kot ga je prej opravil eden knjižničar v skripta knjižnici, je Svet sedaj plačal tri GLIB knjižničarje in jim ponudil zelo visoke plače. Kmalu zatem so zasebni skripta knjižničarji bankrotirali.«
»Guvernerji so ustanovili knjižnico, ki je bila zastonj?« je ponovil Jonathan. »Vendar, ali niste rekli, da so za vse uvedli obvezno plačilo davka na knjižnice?«
»To drži. Vendar v navadi ljudi je, da storitve Sveta poimenujejo kot zastonjske, čeprav so ljudje prisiljeni za njih plačati. To je mnogo bolj civilizirano,« je dejala z glasom polnim ironije.
Visok možak je temu vneto nasprotoval: »Knjižnice na članarino? Za kaj takšnega nikoli še slišal nisem.«
»Seveda niste,« ga je zavrnila ženica. »GLIB obstaja že tako dolgo, da si kaj drugega niti ne morete predstavljati.«
»Tukaj pa malo počakajte!« se je med obiranjem na kolenih pritožil možakar. »Ali kritizirate davek na knjižnice? Če Guvernerji ponudijo cenjeno storitev, potem je naloga ljudi, da to tudi plačajo.«
»Kako pa je storitev dragocena, če morajo pri izvajanju uporabljati silo?« ga je vprašala ženica. Stala je in strmela v oči tega visokega moža, ki je stal na kolenih.
»Ne vedo vsi, kaj je za njih najbolje, nekateri pa si knjižnic ne morejo privoščiti!« je razložil. »Inteligentni ljudje vedo, da prosto dostopne knjige izgrajujejo svobodno družbo. In davki to breme razporedijo, tako da vsak plača svoj pravični delež. Drugače se lahko pojavijo zastonjkarji, ki bi se vzpenjali na ramenih ostalih ljudi!«
»Danes imamo več zastonjkarjev kot kadarkoli prej,« je odvrnila ženica.
»Redni obiskovalci in tisti z davčnimi olajšavami se vzpenjajo na ramenih vseh ostalih ljudi. Je to pošteno? Kdo mislite ima več vpliva na Svet Guvernerjev, simpatizer z močnimi poznanstvi ali nek reven deček, ki konča z delom, ko je GLIB že zaprt?«
Svojo majhno deklico je možak porinil za sebe, 'pokolenil' nekoliko naprej in vneto odgovoril. »Kakšno izbiro med zasebnimi knjižnicami pa bi si želeli? Ali želite knjižnice z vpisninami, ki so hitro lahko pristranske do določenih skupin v družbi?«
»Pristranskosti se nikoli ne moremo izogniti!« je zakričala ženica, ki se je še bolj približala njegovemu obrazu. »Ali si vi potemtakem želite, da bi vam ti šaljivci iz Sveta določali stopnjo pristranskosti?«
»Kdo je šaljivec,« je odvrnil možak in narahlo potisnil ženico, da je nekoliko izgubila ravnotežje. »Če vam tukaj ni všeč, zakaj potem enostavno ne zapustite Korumpa!«
»Ti predrzen podlež!« mu je zabrusila ženica in ga s svojo palico udarila po glavi. »Za ta tvoj GLIB plačujem že od takrat, ko tebe sploh še ni bilo!« Ko sta tako kričala drug na drugega, je deklica začela jokati in nekdo izmed množice je poklical policijo – spet. Jonathan se je izmuznil in stekel stran od trga in hrupa okrog GLIB-a, iskajoč mir in tišino.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007

Tribunalovo oko

Franc Žnidaršič, vodja poslanske skupine DeSUS, je 14. 9. 2007 ob zamenjavi državnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje, Dorjana Marušiča, za medije izjavil, da DeSUS pričakuje:

“… pomembno visoko mesto v upravi kakšnega podjetja v večinski državni lasti.”

Že kar nekaj časa je od tega, ko se je razvnela burna razprava o tako imenovanem nacionalnem interesu, s tem pa razprava o tem, kako ravnati z državnim lastništvom v podjetjih. Pojavila se je dilema, ali podjetja prodati ali jih ohraniti v državni lasti. V celotni zgodbi so se predvsem politiki izkazali za tiste, ki so najbolj goreče branili idejo, da je treba banke, zavarovalnice, energetski sektor, farmacevtsko industrijo in celo pivovarne nujno obdržati v slovenski lasti, najbolje pa kar ohraniti pod varnim zavetjem državnega nadzora. Pojavili so se predlogi o modelu privatizacije 25xy in še kaj, vse z namenom ohranitve države kot pomembnega lastnika podjetij, pri posameznikih pa s tem povzročiti poskus zameglitve in potlačitve njihovega razuma in kritične racionalnosti glede vprašanj pomena lastništva podjetij v tavtološki okvir ponujenih definicij.

Na razkritje prave vsebine tega tako gorečega zavzemanja nekaterih za nacionalni interes ni bilo treba čakati dolgo. Le do zamenjave oblasti, ki je v prvi vrsti privedla do menjave politično nastavljenih direktorjev z novimi politično nastavljenimi direktorji v nekaterih največjih podjetjih, pri čemer jih večina zelo verjetno ne bo preživela mandata vlade, ki jih je nastavila. Le kdo bi se upiral varni in ugledni zaposlitvi za 10.000 evrov plače na mesec, ob tem pa še dobiti možnost vplivanja na sprejemanje strateških odločitev podjetja? Seveda nihče, tok dogodkov pa le potrjuje, da ne gre pri vprašanju nacionalnega interesa za nič drugega kot za skupek interesov posameznikov, ki sestavljajo družbo. Tega pa je možno v primeru zagovarjanja državnega lastništva v podjetjih zelo hitro zreducirati na težnjo oblasti po njihovem nadzoru nad premoženjem.

In kaj pomeni takšna praksa za podjetja sama? Uspešna podjetja imajo postavljen jasen cilj, da z maksimalnim dobičkom zadovoljujejo svoje lastnike, ki so v podjetje investirali svoja sredstva, s tem omogočili proizvodnjo, nase pa prevzeli tveganje. Podjetje bo lahko ta cilj doseglo le v primeru zadovoljnih strank, za kar mora v pogojih pospešene konkurence ponuditi vrhunsko raven storitev. Ker so najpomembnejši kapital vsakega podjetja zaposleni, bo podjetje sposobno ponujati zahtevano raven storitev le v primeru vrhunsko usposobljenih zaposlenih. Končno bo podjetje pridobilo takšen kader le v primeru, ko bo uspelo ustvariti okolje, v katerem bodo lahko zaposleni v največji možni meri izpolnjevali svoje potrebe.

Ker postanejo pri podjetjih v državni lasti vprašanja, povezana z upravljanjem podjetja, predmet političnega kupčkanja, kar izjava poslanca Žnidaršiča zgolj potrjuje, obstaja nevarnost, da postanejo takšna podjetja manj uspešna. Kadrovanje po principu, da je od strokovne usposobljenosti kandidata bolj pomembna njegova politična pripadnost, neogibno vodi do stanja, da takšnih podjetij ne vodijo najbolj usposobljeni direktorji, zaradi česar podjetje ne bo moglo izkoristiti vseh svojih potencialov. Neučinkovito trošenje sredstev podjetja, ki je običajno podkrepljeno tudi s primeri klientelizma in korupcije, je samo logična posledica tega, lahko pa se tudi izkaže za enega glavnih razlogov nekonkurenčnosti podjetja. Takrat se lahko še vrednost na prvi pogled sicer velikega zneska za odpravnino izkaže za precej majhen strošek takšnega eksperimenta.
Seveda je edino lastnik podjetja tisti, ki ima izključno pravico in dolžnost izbrati vodstveno strukturo podjetja, s katero bo skušal realizirati svoj cilj, to je doseči maksimalni dobiček, saj tudi edini nosi tveganje, da bo zaradi sprejema napačnih odločitev utrpel izgubo investiranega kapitala. To pa ne velja v primeru države kot lastnika, saj ta razpolaga izključno z davkoplačevalskim denarjem. Ker oblast takšno stanje izkorišča zgolj za doseganje svojih lastnih ciljev, je treba poskrbeti, da se ji odvzame vsakršna možnost vplivanja na sprejemanje podjetniških odločitev. Za dobro podjetij in njihovo dolgoročno rast bi bilo tako nujno pretrgati vse vezi, ki politiko povezujejo s podjetji, saj jih ti pod pretvezo nacionalnega interesa zlorabljajo izključno za zadovoljevanje svojih lastnih interesov. To pa je najbolje narediti s prodajo podjetij tistim, ki so pripravljeni vanj investirati svoj denar. Tako bodo koristi deležni vsi državljani in ne le peščica politično nastavljenih privilegirancev.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007

Predsedniške volitve

Pred kratkim se je tudi uradno začela predvolilna kampanja za bližajoče se predsedniške volitve. Tako nas bodo različni kandidati vse do predvolilne sobote, 20. oktobra, na različne načine prepričevali, da je dobro glas nameniti ravno njim. Če bi tiste z realnimi možnostmi za uspeh vprašali, naj nam nekoliko natančneje povedo, zakaj glasovati za njih, bi verjetno naleteli na precej pestro paleto odgovorov s skupnim imenovalcem, »ker je tako dobro za vas, saj bom predsednik vseh ljudi in bom deloval v nacionalnem interesu.«
Pristojnosti predsednika republike so definirane v ustavi, in sicer od 102. do 109. člena. Tako je med drugim vrhovni poveljnik obrambnih sil, razpisuje volitve, razglaša zakone, imenuje nekatere državne funkcionarje (Državnemu zboru predlaga guvernerja Banke Slovenije, varuha človekovih pravic ipd.), postavlja in odpoklicuje veleposlanike, odloča o pomilostitvah, podeljuje odlikovanja ipd. Gre torej za bolj kot ne protokolarne zadeve, ki nimajo neposrednega vpliva na uspešnost gospodarstva in s tem na kvaliteto našega življenja.
Mnogo pomembnejša od teh nekaj formalnih pristojnosti je njegova neformalna moč. Kot najvišje postavljeni birokrat v državi ima predsednik republike namreč močno avtoriteto vplivanja na vrednote ljudi. Njegova avtoriteta je še toliko bolj močna, če vemo, da je predsednik izvoljen neposredno na volitvah. Kot splošno sprejetega kandidata ga ljudje namreč dojemajo kot svojega moralnega vodjo in kot tistega, ki se v osnovi zavzema za podoben kod vrednot, kot ga imajo sami. Morda še bolj pomembno je to, da je položaj predsednika tako močan, da lahko ta kod vrednot ljudi sooblikuje in ga usmerja.
Pri tem ima predsednik odprte praktično neomejene možnosti. Prva možnost je ta, da preprosto opravlja vse protokolarne in zakonske obveznosti in se s spreminjanjem splošnih vzorcev mišljenja in prevladujočega odnosa do življenja ljudi pod Alpami preveč ne vznemirja. To je najlažja pot, ki podaljšuje status-quo razmerij v družbi.
Druga možnost je ta, da aktivno obiskuje ljudi po domovih, se z njimi pogovarja, tolaži tiste z dna družbene lestvice. S takšnim delovanjem bi verjetno pridobil mnogo simpatij, kjer bi ga naslavljali z ljudskim predsednikom, predsednikom za vse ljudi. Takšno početje je sicer navidez prijetno, vendar na dolgi rok zelo nevarno, saj daje ljudem lažni občutek varnosti ter jih oddaljuje od aktivnega reševanja problemov, ki se s tem samo poglabljajo. Ljudje ostajajo nesamozavestni, nesamostojni, njihov ekonomski položaj pa nespremenjen. Ko ljudskega predsednika več ni, izgine še ta vez, ki pahne ljudi v še globljo krizo.
Lahko pa se odloči in z jasnim, odločnim nastopanjem poudarja pomen individualne odgovornosti in se zavzema za dvig osebne in ekonomske svobode v državi. Za to potrebuje čvrsto filozofsko podlago, podprto z učinkovitim, vztrajnim javnim nastopanjem, ki temelji na čistosti argumentacije. In voljo, da to stori. Takšen predsednik sprva ne bi užival simpatij, vendar bi s časom njegova priljubljenost naraščala, saj bi ljudje živeli bolj svobodno in bi bili vedno bolj samozavestni in samostojni.
Predsednik, ki bi uporabil tretjo možnost in bi z vso energijo in sposobnostjo javnega nastopanja na prvo mesto svojih prizadevanj postavil razum in odgovornost, bi v svojih javnih nastopih nujno zahteval umik birokracije iz vsakodnevnega življenja ljudi. Z drugimi besedami to pomeni, da bi se takšen predsednik zavzemal za svobodno gospodarstvo z minimalnimi davki in brez državne lastnine, z minimalno administracijo, za svobodna tržišča, kjer poslov ne bi dodeljevali podkupljivi birokrati, ampak bi o najboljših ponudnikih odločali kupci. In nenazadnje, takšen predsednik bi se zavzemal za državo, kjer bi se spoštovale temeljne človekove pravice in bi vladavina prava veljala za vse enako in pod enakimi pogoji. Dokler bi močno branil osebno in ekonomsko svobodo in ljudem dopovedoval, da je bolje, če energijo namesto v iskanje zastonjkarstva na račun tistih, ki plačujejo največ davkov, usmerjajo v izpolnjevanje lastnih spretnosti, znanja in ciljev, bi takšen kandidat bil edini primeren tudi za dosmrten mandat.
Iz dosedanjih nastopov še ni moč razbrati, da bi kateri izmed kandidatov za predsednika sledil filozofiji individualne odgovornosti in zagovarjal pomen ekonomske in osebne svobode. Tako smo na zadnjem soočenju na Vročem stolu z Vladimirjem Voduškom, imeli priložnost videti, kako so najbolje uvrščeni predsedniški kandidati predvsem na vprašanje privatizacije odgovarjali precej neodločno in nejasno ter v že znanem slogu pri nas precej ukoreninjenega nacionalnega interesa. Ne samo da je takšna nejasna retorika tipičen primer sivine, ko določene stvari zaradi različnih razlogov ne poimenujemo s pravim imenom, način razmišljanja o obstoju nacionalnega interesa je precej neracionalen in na dolgi rok vodi v sovraštvo med narodi. Da, najbolj krute vojne so posledica ravno tovrstnega šovinizma. Samo spomnite se nedavnega poskusa nakupa Sunčanega Hvara s strani Term Čatež in vseh polemik o tem, kako da nas Hrvati sovražijo in kako je to v sodobnem svetu nesprejemljivo. Se vam morda zdi, da je s prodajo bank, zavarovalnic, Luke Koper kako drugače? Odgovor je NE.
Nacionalni interes po svoji definiciji pomeni, da se mora z vsebino, ki bi naj bila v interesu celotne nacije, torej v nacionalnem interesu, strinjati t. i. super večina, kar pomeni tudi 80 odstotkov vseh državljanov. Država, kjer bi ljudje tako množično zahtevali lastnino v nacionalnem interesu, je skrajno šovinistična, saj tujim lastnikom ne dovoli enakovrednega sodelovanja pri vsakodnevnih procesih kupovanja in prodajanja podjetij, v skrajni situaciji pa vodi v spore med narodi in v vojne. Vsak predsedniški kandidat, ki mu je mar za uspešen razvoj, bi se zato moral odločno postaviti proti nacionalnemu šovinizmu in retoriko zamenjati s tisto o potrebi po svobodni državi odgovornih ljudi, kjer je na prvem mestu svobodno gospodarstvo, ne glede na nacionalnost lastnikov.
Naslednje polje, ki ga je zraven nacionalnega interesa treba izpostaviti, je področje socialne države in pregovorno močno sočustvovanje naših politikov s sindikati. Tukaj so predsedniški kandidati po pričakovanjih vsi enotni in jasni: sindikati imajo pozitiven vpliv na gospodarstvo, Slovenija mora ostati socialna država. In to kljub temu, da imamo v svetu veliko primerov dobrih praks, kjer so s popolnim in hitrim odprtjem trga dela, recimo na Novi Zelandiji, sindikate dobesedno postavili na trg, rešitev pa je pripeljala do množičnega odhajanja zaposlenih k zasebnim agencijam, k odvetnikom ipd., ki so na ravni podjetij zastopali interese zaposlenih in to očitno mnogo bolje kot sindikati.
Namesto tega predsedniški kandidati stojijo na poziciji, da je dobro, če imamo močne in privilegirane sindikate, in to kljub škodi, ki jo sindikalisti s svojimi agresivnimi kampanjami, po vrsti temelječimi na grožnjah s stavkami, povzročajo na delovno storilnost zaposlenih in neposredni škodi, ko dejansko stavkajo. Samo mimogrede povem, da je v sindikate včlanjenih okrog 30 odstotkov zaposlenih, medtem ko kolektivna pogodba velja za več kot 95 odstotkov vseh. Takšno stanje je milo rečeno nepošteno. Temu primerno imamo pod Alpami še vedno močno prevladujočo retoriko o izkoriščanju delavcev s strani lastnikov podjetij in izredno rigidno delovno-pravno zakonodajo.
S predsednikovo pomočjo bi to splošno sprejeto retoriko in negativen odnos do kapitalistov in podjetnikov ter pozitiven odnos do privilegiranosti sindikatov lahko v zelo kratkem času spremenili, v naslednji fazi pa od vlade zahtevali spremembe zakonodaje s področja trga dela. Ljudje bi bili bolj kreativni pri iskanju zaposlitev in morebitne izgube službe ne bi več povezovali z izkoriščanjem, temveč bi nemudoma in samozavestno šli iskat novo zaposlitev. Sindikatom bi odvzeli privilegije in jih postavili na trg.
S pomočjo odločnega in razumnega predsednika bi bilo moč spremeniti tudi definicijo socialne države, ki nikakor ne pomeni države radodarnih socialnih transferjev za različne skupine ljudi in privilegijev za zaposlene, vse seveda na račun davkoplačevalcev. Socialna je lahko le tista država, kjer imajo posamezniki možnost izbire na trgu dela in so pri tem svobodni. Za dosego česa takšnega je seveda potrebna vztrajnost, čistost argumentacije in odločen, jasen, racionalen predsednik, ki bi s svojo avtoriteto najmočnejšega kreatorja javnega mnenja vsem nam uspel razložiti, da je bolje od tarnanja o izkoriščanju delavcev biti osebno odgovoren in v osnovi znati sam skrbeti za svoje življenje.
Razveseljivo je, da se nekateri predsedniški kandidati zadovoljivo odzivajo na tematiko osebne svobode in z njo povezanimi človekovimi pravicami, pa še tukaj je treba reči, da niso dovolj jasni in natančni. Legalizacija prostitucije, odnos do istospolnih partnerjev, skrb za lastno varnost (nošenje orožja), legalizacija trdih in mehkih drog, enakost obravnave ne glede na raso, spol in druge razlike, ki se pojavljajo med nami, vprašanje splava, svoboda govora ipd. so vse vprašanja, ki sodijo v kategorijo osebne svobode. Tukaj bi človek pričakoval večjo mero jasnosti pri izražanju njihovih stališč.Vidimo torej, da ima lahko predsednik zelo močan neformalni vpliv v državi. Lahko ga izkoristi za slikanje pred objektivi in opravlja zgolj svoje zakonsko določene pristojnosti (prva možnost), lahko gre med ljudi in jih tolaži glede njihovega ekonomskega in siceršnjega položaja (druga možnost), lahko pa se odloči za najtežjo in hkrati najbolj plemenito izmed možnosti, tj. da se čvrsto in jasno postavi za manj države v gospodarstvu, da ljudem dvigne samozavest, skratka se zavzame za kapitalizem, temelječ na osebni svobodi in brez privilegijev za zastonjkarje.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007

Moralni hazard: FED poganja cikle konjunkture in recesije

Torkovo popoldansko srečanje FOMC (Federal Reserve Open Market Committee) je bilo eno pomembnejših v zadnjih nekaj letih, vendar ne zaradi najpogosteje navedenih razlogov. Trgovci (ki razmišljajo zelo kratkoročno), trgi in razumniki so razpravljali o tem, ali bo FED znižal obrestne mere za 25 oziroma 50 bazičnih točk. Toda tisti med nami, ki verjamemo, da bi morala skupna modrost svobodnih trgov določati obrestne mere, pa smo upali, da bo FED obdržal raven obrestnih mer, kakršne so bile. Realne in nominalne obrestne mere so že tako ali tako prenizke, kar bo z močnim ameriškim gospodarstvom pognalo inflacijo in omadeževalo FED-ov ugled protiinflacijskega bojevnika.
Kljub vsemu »pompu« okrog drugorazrednih nepremičninskih kreditov in presežnega vzvoda, ki so ga sprožili potrošniki, ki si takšne kredite težko privoščijo, gospodarstvo drvi naprej. Brezposelnost ostaja nizka in ugledni ekonomisti ocenjujejo triodstotno rast BDP-ja v tretjem četrtletju. Nekateri statistični indikatorji podcenjujejo raven inflacije (kot mehak indeks cen industrijskih proizvodov, ki je padel na 1,4%), toda ti se običajno v naslednjih mesecih revidirajo in to navzgor. Kot rečeno, mere osnovne inflacije so znižane, toda te statistike se zdijo brez pomena, saj ne vključujejo cen hrane in energentov. Ti pa so šli le v eni smeri: navzgor. Vsi vemo, da je cena zlata (preko 700 dolarjev za unčo), srebra in dobrin na borzah in šibak dolar (najnižje v petnajstih letih) resnični odraz tega, kar svetovni trgi mislijo, kako ZDA urejajo svoje zadeve … ne preveč dobro.
Ta zadnji »lahek« denar je dvignil borzo, ta se je po dveh smešno visokih spustih obrestnih mer po 50 bazičnih točk začela spuščati navzdol, vendar zaradi tega, kar je poznano kot učinek zakasnitve, na kratek rok ne bo imel nikakršnega vpliva. To pomeni, da je potreben čas, da takšni ukrepi začnejo delovati preko bančnega sektorja ipd. In kaj je še slabše. Ta kratkoročna sprememba ne bo v ničemer odložila sodnega dne za tiste imetnike nepremičninskega dolga, ki so si brez gotovine kupili več nepremičnin, ker so se zanašali na stališče, da se obrestne mere ne bodo nikdar spremenile … povečale so se. Kajti, na dolgi rok »zlata goska« ljudem ne priznava netveganih letnih donosov večjih kot 15 do 20 odstotkov.
Kar je FED naredil v avgustu, se je zdelo briljantno, saj so preprosto znižali stopnjo diskontnega okna, ki je obrestna mera FED-a kot posojilodajalca v skrajni sili bankam v težavah. Močne banke trgujejo s tako imenovanimi FED-ovimi sredstvi kot dolžniki in upniki, trgovanje z drugimi bankami pa odklanjajo, v kolikor se jim zdi, da so te v težavah. FED je tudi razširil seznam sprejemljivih papirjev zavarovanja dolga s premoženjem za bančne kredite na »oknu«. Uporaba »okna« namiguje FED-u, da imaš kot banka težave in tako te budno opazujejo. Verjemite mi, FED-ovi revizorji se bodo že naslednji dan prikazali na vaših vratih. Ta poteza je torej dvignila prepričanje, da ima FED na voljo dovolj sredstev (likvidnosti), ki bi jih v skrajni sili plasiral. In to se zdi in tudi deluje bistveno manj inflacijsko kot pa veliko znižanje, ki so ga dali vsem v torek. Namesto da bi se izkazali kot roka pomoči, se zdi akcija FED-a kot nepotrebno reševanje močnih igralcev. In trgovci to znižanje skoraj zagotovo vidijo na tak način in govorijo o Bernankejevi »put opciji« kot nasledniku Greenspanove »put opcije« [op.p. put opcija daje kupcu opcije pravico do prodaje blaga]. Nekako se zdi, da bo FED s svojim apetitom po znižanjih obrestnih mer investitorjem jamčil za sprejemanje njihovega presežnega tveganja.
Pri teh globokih znižanjih obrestnih mer so se najbolj odgovorni igralci na trgu znašli šokirani v omamni tišini. In bilo je resnično presenečenje … Tukaj sta dva navedka izpred tednov. Janet Yellen, predsednica San Francisco Federal Reserve Bank, je prejšnji teden dejala, da je ameriško gospodarstvo dokazalo, da si lahko hitro opomore od finančnih motenj in da se »učinki teh motenj lahko izkažejo za presenetljivo majhne«. Sredi avgusta je Bernanke dejal: »Ni odgovornost Federal Reserva, niti ne bi bilo primerno, da bi zaščitili posojilodajalce in investitorje od posledic njihovih finančnih odločitev. AMPAK razvoj na finančnih trgih ima lahko širše ekonomske učinke, ki jih občutijo mnogi izven teh trgov, in Federal Reserve mora upoštevati te učinke, ko določa svojo politiko.«
Ugibamo lahko, da je kritično vprašanje postal del navedka za AMPAK. Tisti, ki se ne strinjamo s tem korakom, verjamemo, da je klonil pod političnimi pritiski, da je »treba nekaj storiti«. In to nekaj, kar so naredili, je bila soglasna odločitev guvernerjev FED-a, ki borznikom, preveč agresivnim trgovcem in trgovcem, ki so preveč izpostavljeni tveganju, pošilja močan signal, da je vse čisto V REDU … A kateri modrec kdaj pomisli o nagrajevanju finančno odgovornih v obliki blagodejne spodbude, recimo znižanja davkov?
Preden zaključim, mislim, da moram poudariti, da so bile prekomerno nizke obrestne mere (18 mesecev stopnja 1%, kar dejansko pomeni zastonj denar) z začetka 21. stoletja, ki jih je projektiral Alan Greenspan, tiste, ki so nas pripeljale do točke, kjer smo sedaj. V svoji novi knjigi The Age of Turbulence se Greenspan dejansko pojmuje za libertarca. Ko je opazoval svojega mentorja, Arthurja Burnsa, v njegovem boju za pozicijo predsedujočega sistemu Federal Reserve, je dejal: »Ni se mi zdela kot primerna služba, za katero bi bil dovolj usposobljen, da bi jo opravljal. Zgleda, da določanje obrestnih mer za vso gospodarstvo, zahteva bistveno več, kot poznam sam.« Pravi libertarec bi nemara odvrnil: »Morda ni nihče dovolj usposobljen, da postavlja obrestne mere za vso gospodarstvo.« Njegov vzdevek je bil, ne po pomoti, Gospodar vesolja. Kot rečeno, Greenspan je držal nizke obrestne mere, s tem pa povzročil poplavo likvidnosti. V svoji knjigi to navaja kot »globalne dejavnike« nizkih obrestnih mer. FED mora pokazati nekaj karakterja in njegov predsednik Bernanke bi lahko začel razmišljati o svoji »zapuščini«. Zdajšnja raven obrestnih mer pomeni spodnjo mejo in dovolj je bilo napak. Vse dokler bo FED nadaljeval s ponesrečenim in opotekajočim upravljanjem monetarne politike, tako dolgo bodo ameriški trgi trpeli za presežnim nihanjem in uničujočimi šoki, kar se dogaja zadnjih deset let.

Lisa Markham

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007

Koliko časovna bomba pokojnin grozi evru?

V Evropi se prebivalstvo stara, njegovo število pa upada. Trend, ki bi se ga s skrbnostjo lahko spretno upravljalo, pa z visečim dolgom do bodočih upokojencev, ki jih povzroča javni pay-as-you-go sistem, in trenutno znaša že 200 odstotkov BDP-ja v Franciji in Italiji in več kot 150 odstotkov BDP-ja v Nemčiji, grozi, da se bo sprevrgel v katastrofo. Razmere so še posebej kritične v kontinentalnem delu Evrope, kjer so zahtevane pravice ljudi zelo močno usidrane v kulturo države blaginje.
Evropska Komisija je pred kratkim objavila, da »obstaja nevarnost pojava nevzdržnih javnih financ v skoraj polovici držav Evropske unije. Belgija, Nemčija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Avstrija in Portugalska so na tej črni listi.« Komisar EU za monetarne zadeve je še posvaril: »Na vidiku je odprt le še omejen nabor možnosti, da države uredijo svoje javne finance, preden se v letu 2010 njihovi proračuni ujamejo v past staranja prebivalstva.« (EUobserver, 21. maj 2003)
Tako se lahko pay-as-you-go sistem sprevrže in postane ena najtemačnejših nevarnosti evru kot enotni evropski valuti. Niall Ferguson in Larry Kotlikoff pojasnjujeta: »V bistvu generacijska neravnotežja resno grozijo sposobnosti evra, da na srednji rok preživi … Države z najbolj neuravnoteženimi medgeneracijskimi neravnotežji bi si utegnile prizadevati, da bi ECB ublažil svojo monetarno politiko. Navsezadnje je bilo tiskanje denarja pogosto dejanje, ki so se ga države s proračunskimi težavami posluževale v večjem delu 20. stoletja po liniji najmanjšega odpora … Iz zgodovine torej izhaja, da so nesimetrični fiskalni problemi, ki so jih pogosto povzročale različne vojne, hitro povzročili, da so denarne unije med fiskalno različnimi državami razpadle. Fiskalne težave, ki jih povzročajo napihnjeni pokojninski sistemi in sistemi socialne varnosti, bi utegnili imeti podobne »centrifugalne« učinke na delovanje EMU, pri čemer blaginja nadomešča vojno, kot njena usodna razkrojevalka.«

DELNA POKOJNINSKA REFORMA NI REŠITEV
Nekatere evropske države so začenjale spoznavati fiskalne posledice, ki jih povzročajo demografska neravnotežja. Na žalost se zdi, da verjamejo, da lahko sprememba nekaterih ključnih parametrov pay-as-you-go sistema reši krizo. Junija leta 2003 je francoski premier Raffarin odločno nastopil pred državnim parlamentom in govoril o nujnosti po lucidite demographique [op.p. jasnejši demografiji], s katero mu je uspelo odpraviti nekatere očitne privilegije, ki so jih bili deležni javni uslužbenci. Ti ukrepi so delno popravili zlorabe sistema, ne pa tudi njegove osnovne hibe. Pokojninska reforma, ki jo je pred kratkim izvedla Nemčija in dejansko obdavčuje zaupanje v dodatno varčevanje, je bila polomija, saj si mnogo ljudi preprosto ne more privoščiti, da bi po plačilu visokih prispevkov za pokojninsko blagajno še dodatno varčevalo. Kancler Schröeder [op.p. nekdanji kancler] je lansiral svojo »Agendo 2010«, ki pa pay-as-you-go sistem dejansko še bolj zapleta, ne pa tudi reformira. Italija, država z najnižjo stopnjo rojstev na svetu, ima za pokojnine na leto izdatke v višini 14,5 odstotka BDP-ja. Italijani, ki se že sedaj soočajo s 33-odstotnim prispevkom za pokojnine, bodo v prihodnje ta odstotek morali povišati na 48, v kolikor bodo želeli starejšim izplačati vse te obljubljene ugodnosti.
Čeprav zgleda, da evropski voditelji verjamejo, da je lahko t. i. delna pokojninska reforma zadostna pri rešitvi krize, obstajajo trije glavni razlogi, ki govorijo proti temu cilju. Kot prvo je politična sposobnost izpeljave nekaterih reform v državah, članicah evro območja, zelo različna. Na primer, povsem možno je, da bo prišlo do občutnega dviga splošne delovne dobe v korporativistični državi, kot je Nemčija, takrat ko se bodo dogovorili povsem na vrhu. Ampak v Franciji, kjer pa nedavni poskus po majhnih prilagoditvah na tem področju za vladne uslužbence ni pripeljal samo do dolgotrajnih in ohromljajočih stavk, ampak tudi do odobravanja večine prebivalcev, pa se to zdi nemogoče.
Drugič. Verjetno je, da je najbolj odločilna »parametrična« sprememba – podaljševanje delovne dobe, ki zaposlenim dovoljuje, da gredo v polno pokojnino – imela nenameravane posledice. Sproži lahko, na primer, spremembe v vedenju tistih zaposlenih, ki bi naj podaljšali svoj status zaposlenega. V državah z obširnimi programi blaginje in ohlapnimi in nejasnimi postopki invalidskega upokojevanja, bo to preprosto pomenilo prenos sredstev iz ene državne proračunske postavke v drugo. Ne smemo namreč pozabiti, da rigidni evropski delovnopravni zakoni ne samo, da držijo nezaposlenost na precej visokih ravneh, ampak poleg tega povzročajo, da starejši ljudje zelo težko ohranjajo svoje službe ali si poiščejo novo službo, saj ne prihaja do prilagoditve plač navzdol, kar bi ohranjalo korak s padajočo produktivnostjo starejših zaposlenih.
Kot zadnje pa, vsi ti ukrepi, kot so podaljševanje delovne dobe, zmanjševanje vrednosti pokojnin ali zviševanje pokojninskih prispevnih stopenj prinaša s sabo zniževanje že tako nizke stopnje donosa za »plačilo pokojninskih prispevkov«, kar bo vodilo do upora mlade generacije, bodisi z uporabo glasu (stavka), bodisi z izstopom iz sistema, bodisi iz države. Ti ukrepi samo povišujejo praznino med stopnjami donosa, kar dela pay-as-you-go sistem še manj konkurenčen v primerjavi z alternativnim sistemom osebnih pokojninskih računov.
Ker bo čez 30 let v Nemčiji vsak zaposleni vzdrževal po enega upokojenca, nam sledeči temačni scenarij na namišljen način opisuje stopnjo nasilja nad zaposlenimi, ki je na vidiku: »V letu 2050: da bi privarčevali denar in osvobodili dragocene zaposlene, Bundestag glasuje za odpravo pokojninske birokracije. Od sedaj naprej bo vsakemu upokojencu dodeljen suženjski delavec, ki mu bo odstopil polovico svoje plače.« (Theil)

FUNDIRANA NASPROTI NEFUNDIRANI EVROPI
V Evropi prihaja do delitve med tem, čemur lahko rečemo »fundirana Evropa« in »nefundirana Evropa«. Prva skupina vsebuje države z močnimi zasebnimi pokojninskimi skladi (Velika Britanija in Nizozemska), tistimi, ki so pred kratkim uvedle sistem zasebnih pokojninskih računov in lahko v tej smeri še nadaljujejo (Švedska in Poljska) in tistimi s tako čvrstimi javnimi financami, da so sposobne zalagati pay-as-you-go sistem s splošnimi davčnimi prihodki (Irska in Luksemburg). Drugo skupino sestavlja velika četverica držav, ki predstavljajo daleč največji del prebivalstva in ustvarjenega proizvoda EMU-ja: Francija, Nemčija, Italija in Španija, prav tako pa vse tiste, ki ne morejo zalagati pay-as-you-go sistema.
Prva nesoglasja glede popustljivosti okrog izpolnjevanja Maastrichtskih kriterijev so se že začele. Medtem ko je belgijski premier izjavil, da so pravila glede primanjkljaja »naša biblija« (Economist, 4. oktober 2003), je francoski premier ostro odgovoril: »Moja naloga ni rešiti matematične probleme na način, da bi prosil nek poseben urad ali državo.« (Economist, 13. september 2003) Voditelji držav »nefundirane Evrope« bi utegnili slediti staremu latinskoameriškemu receptu – devalvaciji – s čimer bi posledična inflacija znižala kupno moč koristi. Ampak »fundirana Evropa« bo zagotovo nasprotovala devalvaciji evra. Temu utegne slediti spopad med obema centroma moči odločanja, še posebej znotraj uprave Evropske centralne banke. Seveda je lahko tak scenarij tudi razlog, da se države »fundirane Evrope«, kot so Velika Britanija, Danska in Švedska, ne bodo pridružile evro območju.
Več kot obnovljena vojaška nasprotja med evropskimi državami, kot se je leta 1977 izrazil Martin Feldstein, pa verjamem, da so obeti za silne, zaostrene in celo nasilne vojne staranja med mladimi, ki bodo ogorčeni ob zaplembah precejšnjega dela njihovega težko prisluženega dohodka, in starimi, ki bodo živeli v večnem strahu občutnih znižanj njihovih ugodnosti, bodisi neposredno, bodisi preko inflacije.
Ne moremo zanikati, da evropski delavci, ki so vključeni v pay-as-you-go sistem niso kot nekakšni potniki na Titaniku. S tem, ko je uničena osnovna povezava med vlaganjem naporov in nagrado, med prispevki in koristmi, je ta kolektivističen sistem spodbudil to, kar Bastiat imenuje »legalno ropanje«. S postavljanjem financ pokojninskega sistema v odvisnost od stopenj rodnosti in od življenjske dobe, se danes te nahajajo na napačni strani evropskega demografskega megatrenda 21. stoletja, staranja prebivalstva in zmanjšane rodnosti.
Nekateri so mnenja, da lahko množično priseljevanje v Evropo preloži ali celo reši nastalo težavo. Ampak to ni mogoče iz več razlogov. Najprej ekonomskih. Množična imigracija slabo plačanih delavcev lahko ogrozi probleme nezaposlenosti in vpliva na zmanjšanje plač, s tem pa zmanjša količino pobranih prispevkov. Nadalje gre za problem kalkulacij. Ti delavci bi v času, ko bi bili zaposleni, plačevali višje davke, vendar bodo tudi dočakali svoje ugodnosti [op.p. pokojnino], torej gre za prelaganje pokojninske časovne bombe. Tretjič, ker gre za velike plačne razlike glede na Severno Afriko, je nemogoče, da bi prezirali probleme, do katerih bi prišlo pri asimilaciji in religiozne napetosti med večinoma islamskimi imigranti in ostalimi.

PARADIGMATIČNA POKOJNINSKA REFORMA JE PRAVILEN KORAK
Korak v pravo smer pomeni vpeljava osebnih pokojninskih računov, ki ponovno vzpostavijo to pomembno povezavo med vlaganjem naporov in nagrajevanjem ter predstavljajo korak pokojninskega sistema v smeri točno določenih prispevkov in ne točno določenih ugodnosti. Že 15 držav se je odločilo za vpeljavo te poti, vključno z dvema pomembnima evropskima državama, kot sta Poljska in Švedska.
William Shipman je zatrjeval, da utegne biti financiranje tranzicije sicer zelo zapletena zadeva, ampak da je prehod na tržno orientiran sistem cenejši od vztrajanja pri pay-as-you-go sistemu. Prepričan je tudi, da je mogoče oblikovati takšno tranzicijsko pot, ki bi pomenila win-win situacijo za vse generacije. Postopen in ekonomsko izvedljiv prehod v sistem zasebnega pokojninskega sistema je že bil predlagan za Španijo (Piñera 1996).
Sistem osebnih pokojninskih računov tudi izboljša mobilnost delovne sile, naslednji zelo pomemben dejavnik dobro delujočega denarnega sistema. V kolikor pa ga dopolnimo z reformami invalidskega zavarovanja, pa se poveča število aktivne delovne sile, zmanjša pa neučinkovito državno trošenje.
Obeti za evro in evropskih integracij bi bili mnogo lepši, v kolikor bi katera od velikih držav iz evro območja začela postopke transformacije v smeri osebnih pokojninskih računov, s čimer bi po poti vodila druge države. Konec koncev, v kolikor Evropejci, Američani in Japonci ne bodo želeli imeti zadosti otrok, bodo morali zbrati zadosti evrov, dolarjev in jenov na svojih osebnih pokojninskih računih.

EVROPSKA INTERGACIJA PROTI BISMARCKOVI DRŽAVI BLAGINJE
Ena izmed najpomembnejših figur v zadnjih 200 letih je bil pruski železni kancler Otto von Bismarck. Bismarck je uvedel dve politični spremembi, ki imata pomembne posledice za našo civilizacijo. Prva je združitev Nemčije, ki jo je, kakor bi sam rekel, izvedel preko »železa in jekla«. Posledice tega so zaznamovale 20. stoletje na način, ki ga vsi zelo dobro poznamo.
Naslednja je bila ustanovitev javnega sistema obveznega pokojninskega zavarovanja. Bismarck je izjavil, da tako kot so »borci v vojski« upravičeni do pokojnin zaradi njihovega služenja državi, tako moramo tudi na zaposlene gledati kot na »borce dela«, ki so upravičeni do državne pokojnine in, kakor jasno pojasnjuje, je z njimi »lažje upravljati«, kot pa s tistimi, ki imajo zasebne pokojnine. Danes je država zabredla pregloboko v sistem obveznega zavarovanja za stara leta. Država blaginje je tako očitna, saj skuša že vsak politik zmagati volitve na način, da vzame denar od tistih, ki so manj sposobni, da ubranijo svoj težko prisluženi denar, z namenom, da ga porazdeli tistim, ki so sposobni priskrbeti volilne glasove in zagotavljati moč na ulici.Ne glede na bistvo tega uvoda, je evro dejansko že nekaj časa dejstvo in njegov konec bi utegnil poslabšati plemenite in vizionarske napore pri ustvarjanju enotnega ekonomskega prostora v Evropi, ki je prinesel napredek in zagotovil mir. Vendar, v kolikor bi Evropejci želeli ohraniti svojo enotno valuto, bodo morali ukiniti Bismarckovo pokojninsko paradigmo in medtem ko bi z državnim financiranjem ohranjali sistem varen, bi se morali počasi začeti premikati v smeri jasnega pokojninskega sistema, temelječega na lastništvu, osebni svobodi in samozaupanju.

Jose Pinera

z dovoljenjem Cato Instituta objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007

Pozabimo Bismarckovo zapuščino

Dr. Pinera, nam lahko razkrijete, kaj je bilo narobe z gospodarstvom Čila pred letom 1975 in kakšen je bil vaš reformni paket, s katerim ste se lotili reševanja gospodarstva?

Pred letom 1975 je imel Čile napol socialistično gospodarstvo. S takšnim gospodarstvom je vsa desetletja pred letom 1975 njegov dohodek na prebivalca rasel po samo odstotni stopnji. S takšno anemično stopnjo gospodarske rasti preprosto ni mogoče premagati revščine in rešiti socialnih težav, ne glede na to, kakšne dobre namene imajo posamezne vlade.
Prepad med obljubami politikov in dejanskim stanjem je državo vodil v navidezno državljansko vojno. Leta 1975 smo se skupina klasičnih liberalnih ekonomistov odločili za »prijateljski prevzem« vlade, ki se je znašla v izrednem stanju in naredili libertarno revolucijo, s katero smo v Čile želeli pripeljati napredek, svobodo in demokracijo. To smo naredili, vse ostalo pa je zgodovina. Čile je zamenjal značilnosti države tretjega sveta in je na poti, da postane prvokategorna država sveta. Ključna reforma, nekateri jo imenujejo »mati vseh reform«, pri tem je bila ustanovitev zasebnega sistema osebnih pokojninskih računov.

Dobra zamenjava za sistem sprotnih izplačil (PAYG). Kaj bi rekli, je tista težava v Evropi tako usidranega PAYG?

Pay-as-you-go sistem uniči pomembno povezavo med prispevki in koristmi, še posebej med vlaganjem naporov in nagrado. To pa na stežaj odpre vrata inflaciji zahtev ljudi do različnih prejemkov, s katerimi si politiki kupujejo glasove z denarjem drugih ljudi. V današnjih časih, ko sta opazna dva demografska trenda: manjša smrtnost in daljša pričakovana življenjska doba ljudi, pa vsakršni takšni ukrepi državam povzročajo zelo obtežilne okoliščine.

Ena večjih težav je torej razmerje med aktivnimi in upokojenimi. V Sloveniji znaša 1,55 zaposlenega na upokojenca. Kako bi to komentirali?

Zamislite si nočno moro, ki bo prišla v Nemčijo in mogoče tudi v Slovenijo: »Leto 2050. Da bi privarčevali denar in osvobodili dragocene zaposlene, Bundestag glasuje za odpravo pokojninske birokracije. Od sedaj naprej bo vsakemu upokojencu dodeljen suženjski delavec, ki mu bo odstopil polovico svoje plače.« (S. Theil, A Heavy Burden, Newsweek International, 30. junij 2003)

Slikovita primerjava, moram reči. Vrniva se na vaš sistem zasebnih računov. Kje so po vašem mnenju tiste ključne prednosti, ki jih prinaša sistem zasebnih pokojninskih računov in koristi, ki jih pri tem prinašajo zasebni pokojninski skladi, ki v Čilu in vedno več državah sveta skrbijo za upravljanje premoženja na teh računih?

Sistem osebnih pokojninskih računov je skladen z naravo človeka in zagotavlja vse najboljše spodbude pri odločitvah posameznikov glede tega koliko delati in koliko varčevati. Kot drugo. Zasebni sektor je bistveno bolj učinkovit od javnih skladov in posameznikom na njihovih računih prinaša najvišje donose. Ob tem tudi minimizira stroške upravljanja. Vloga države pri tem je omejena na to, da nadzira pravila igre in da zagotavlja varnost mreže.

Nasprotniki zasebne iniciative teh skladov ne bi zaupali zasebnemu sektorju. Je sploh mogoče imeti uspešen sistem osebnih pokojninskih računov brez konkurenčnega trga pokojninskih skladov? Kakšna je bila pri tem zgodba v Čilu?

Konkurenčnost je najpomembnejša. V Čilu je bil vse od prvega dne uveljavitve sistema osebnih pokojninskih računov vstop v panogo upravljanja pokojninskih skladov popolnoma prost. Danes znaša strošek upravljanja teh skladov samo 0,5 odstotka vrednosti sredstev, s katerimi upravljajo ti skladi. Medtem so skladi delavcem v povprečju na leto prinesli desetodstotni realni donos. In to celih 26 let!

In kako so se na uvedbo osebnih pokojninskih računov leta 1980 odzvali ljudje v Čilu in gospodarstvo in kaj si o osebnih pokojninskih računih oboji mislijo danes?

Ob uvedbi sistema osebnih pokojninskih računov smo vsakemu zaposlenemu dali možnost svobodne izbire, ali ostane v sistemu pay-as-you-go, ali se izloči iz njega in se vključi v sistem zasebnih osebnih pokojninskih računov. V samo prvem mesecu delovanja se je v sistem osebnih pokojninskih računov vključilo 25 odstotkov zaposlenih. Danes je v sistem osebnih pokojninskih računov vključenih 95 odstotkov vseh zaposlenih. Mogoče imamo v Čilu 5 odstotkov zaposlenih, ki so komunisti že v izvoru in sovražijo akumuliranje kapitala za stara leta. Dobro, dokler s svojimi dejanji ne odvračajo preostalih zaposlenih, da postanejo lastniki kapitala in imajo zagotovljeno financiranje svoje bodoče pokojnine. Danes se je v sistemu nabralo za 120 milijard dolarjev sredstev (80 odstotkov čilskega BDP-ja) in lastniki tega ogromnega kapitala so zaposleni. To pa je tudi privedlo do izboljšanega delovanja trga kapitala, ki je bil eden najpomembnejših dejavnikov pri krepitvi gospodarstva in zagotavljanja dolgoročnega financiranja investicij v gospodarstvu, rudarstvu, kmetijstvu, stanovanjski gradnji in celo infrastrukturi.

Kaj pa povezava z demografijo. Vemo, da se prebivalstvo v razvitem svetu vedno bolj stara. Dr. Pinera, ali v sistemu osebnih pokojninskih računov, temelječih povsem na trgu, morda vidite kakšne težave glede na negativne demografske trende zmanjševanja števila prebivalstva v razvitih gospodarstvih, kot je na primer EU?

Ravno nasprotno. Edina rešitev za države, kjer prihaja do zmanjševanja števila prebivalcev, je prehod k jasno določenim prispevkom in popolnoma učvrščenim pokojninskim shemam. V nasprotnem primeru bo njihov »pay-go Titanik« treščil v ledeno gmoto starejših ljudi, kar bo v državah povzročilo ekonomsko, socialno in politično nestabilnost.

Izdajte mi, dr. Pinera, zakaj si pravzaprav toliko prizadevate razrušiti Bismarckovo zapuščino države blaginje?

Marx je mrtev in z njim celotna katastrofa, ki jo je povzročil komunizem s svojo neizbežno posledico: padec berlinskega zidu, tudi pokopan. Kljub temu je zapuščina Bismarckove države blaginje med ljudmi še vedno precej živa. Z gojenjem sistema raznoraznih pravic ljudi Bismarckova država blaginje tudi uničuje povezavo med vlaganjem naporov in nagrajevanjem kot posledica vlaganja naporov. S tem pa razjeda nekdanjo Zahodno kulturo individualne svobode in osebne odgovornosti posameznikov.

In še vprašanje za konec. Kateri je tisti končni cilj vašega prizadevanja za vzpostavitev popolnoma čistega pokojninskega sistema, temelječega na osebnih pokojninskih računih, njegova največja vrednost?

S sistemom osebnih pokojninskih računov ustvariti svet, v katerem bi živeli delavci-kapitalisti. Ustvariti svet, v katerem bi vsak zaposleni bil lastnik svojega človeškega kapitala, ki bi ga izgrajeval preko izobraževanja in zdravstva, in finančnega kapitala, ki bi ga akumuliral preko svojega osebnega pokojninskega računa. Skratka, svet svobodnih moških in žena, kajti svoboda ne more obstajati brez lastnine.

intervju s Josejem Pinero

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007

Prihodnost gibanja za svobodo

Dr. Barbara Kolm, ste ena izmed ustanoviteljev European Resource Banka (ERB). Lahko našim bralcem razkrijete nekaj ozadja, zakaj ste se skupaj z dr. Stanchevim, dr. Garrellom in dr. Bouillonom odločili, da začnete s projektom povezovanja evropskih think tankov v eno veliko družino?

Ključna gonilna sila pri izgradnji ERB-ja je bila zbrati evropske inštitute, ki se zavzemajo za svobodna tržišča z namenom izmenjave znanja, komunikacijskih metod, da se drug od drugega učimo in se razdelimo delo, vse z namenom še bolj učinkovitega boja za naše skupne vrednote, ki so osebna svoboda in svobodna tržišča. Tako namreč lahko dosežemo boljše razmere za življenje in hitrejši ekonomski razvoj. Za dosego tega cilja je treba združiti moči, izmenjati najboljše prakse, izkušnje, znanje. Skratka, da med seboj izmenjamo pristope, ki jih pri vsakodnevnih prizadevanjih za svobodnejša gospodarstva in s tem za boljši svet uporabljamo. Moramo se srečati, pogovarjati, povezovati, učiti in deliti izkušnje. To je namen ERB-ja.

Bi torej pritrdili temu, da je vzpostavljanje novih povezav med think tanki ključno, če želimo biti uspešnejši v boju za več svobode?

Točno tako. Izgradnja in vzdrževanje povezav med think tanki svobodnih trgov sta ključna; je edini način učinkovite izmenjave mnenj, negovanja poznanstev in s tem vzpodbujanja občutka pomembnosti večne pazljivosti pri obrambi svobodnih trgov kot najboljše poti do svetlejše prihodnosti. Na srečanjih ERB-ja se vsi umaknemo stran od našega vsakodnevnega dela in se posvetimo bolj strateškemu razmišljanju ter se učimo postati še bolj profesionalni in učinkoviti pri vodenju think tankov. Moramo se naučiti, da ne gre za odkrivanje tople vode temveč za izmenjavo znanja.

Menite, da bi vplivni akademiki, ki se zavzemajo za laissez faire gospodarstvo, torej za svobodna tržišča, morali združiti moči s predstavniki think tankov, skratka da bi to bil recept za omejitev moči naših držav?

Natanko to je eden izmed ciljev ERB-ja. Ti dve skupini, intelektualce in podjetnike z idejami, moramo spraviti skupaj. Think tanki ne morejo živeti brez intelektualnega dela akademikov in akademiki potrebujejo podjetnike z idejami, ki nato 'prodajajo' oziroma promovirajo te ideje občinstvu. O pomenu minimalnega vpletanja države v ekonomijo je treba vedno znova debatirati in vedno znova je treba iskati rešitve, se pogovarjati o načinih skupnega nastopanja, učiti biti uspešnejši in nenazadnje ponuditi konkretne predloge iz različnih področij ekonomske politike. Le tako lahko postanemo boljši in vplivnejši mnenjski voditelji.

Kako je pa kaj z mediji? Pri tem mislim na to, da je treba o našem delu tukaj na ERB-ju seznanjati ljudi in pripeljati naše rešitve med širše občinstvo. Kolikor sem opazil, mediji še niso v prvem planu. Gre bolj za izgradnjo sodelovanja med predstavniki think tankov. Kakšni so torej načrti, kar se tiče prisotnosti medijev na prihodnjih ERB-jih?

Imate prav. Ko sta dr. Pierre Garello in dr. Krassen Stanchev organizirala prvi ERB smo bili še majhna skupina inštitutov, ki pa je danes prerasla število 250 predstavnikov iz mnogih think tankov iz vseh koncev Evrope in tudi izven. Mreža se razvija in postaja vse močnejša; smo že v fazi, ko je treba k sodelovanju povabiti tudi novinarje. Druge možnosti ni, saj imajo mediji pomembno vlogo pri izobraževanje ljudi glede kreposti svobodnih trgov. Ta ERB je že imel panel na temo komunikacij, kjer so novinarji razglabljali o uspešnem javnem nastopanju. Zgodil se je torej premik v smeri, ko bomo na ERB-jih gostili vedno več novinarjev. Morajo videti, kako se naša mreža prijateljev svobodne družbe razvija. To bo pomagalo razširjati naše ideje, našo misijo, stvari, za katere se borimo. Mreža prijateljev minimalne države se mora okrepiti tudi z večjo prisotnostjo novinarjev.

Menite torej, da bi jih bilo treba izobraziti o pomenu svobodnih trgov?
Da, na nek način gre za izobraževanje, sama bi to morda imenovala razširjanje znanja in informacij. Ameriški inštituti so na tem področju že veliko naredili. Iz njihovih izkušenj sodelovanja z novinarji, kjer jih do te mere omrežijo, da postanejo zavezniki gibanja pri širjenju osebne svobode, zasebne iniciative in manj državnega vpletanja, bi se morali učiti. Nekateri evropski inštituti so že naredili nekatere korake v tej smeri, vendar je treba še veliko postoriti, da bi pritegnili še ostale. Najpomembneje je povabiti vse, ki verjamejo v osebno svobodo in minimalno vlogo države – tudi politike, ki bodo na koncu sprejemali nujne reforme v smer svobodnih tržišč. Samo na tak način bodo naše ideje uspele. To je bil že četrti ERB in z naslednjimi bo naše gibanje postajalo vedno močnejše. Tako močno, da bo vsak razumel pomen osebne svobode in ničnega vpletanja države v gospodarstvo. Veselim se že naših naslednjih srečanj.

Intervju z Barbaro Kolm

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007

Hud udarec svobodnim trgom v Evropi

V ponedeljek, 17. septembra 2007, je prvostopenjsko sodišče v Bruslju potrdilo kazen v višini 479 milijonov evrov, ki jo je leta 2004 Evropska Komisija naložila Microsoftu zaradi domnevne zlorabe prevladujočega položaja na trgu operacijskih sistemov. Čeprav izrek sodbe mnogim Evropejcem verjetno simbolizira zmago »pravice nad multinacionalkami«, gre dejansko za dejanje skrajnega gospodarskega šovinizma in zavisti, uperjene proti tehnološko najbolj superiornemu in posledično najuspešnejšemu podjetju. Posredno ali neposredno je Microsoft s svojimi izdelki do sedaj kakovost življenja ljudi prestavil na povsem drugo, informacijsko, raven, v življenje ljudi je prinesel mnogo poenostavitev, brez katerih si življenja danes sploh ne moremo več predstavljati, rešil na milijone življenj, odprl na milijone poslovnih priložnosti ipd. Sodba pomeni tudi hud udarec svobodnim trgom, svobodnemu podjetništvu, kakor tudi hud udarec integriteti vsakega posameznika, tj. uporabi njegovega znanja v produktivne namene in patentni zaščiti ter trženja tega znanja. To pa predstavlja velik korak nazaj.
Kaj natančno je bilo v ozadju procesa proti Microsoftu, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, saj je težko verjeti, da lahko na videz tako nepomemben pripomoček operacijskega sistema Windows, kot je predvajalnik Media Player, podjetju naloži tolikšno kazen. Ker Microsoft tega kupcem Windowsov ponuja že v paketu, bi naj po mnenju Komisije bil onemogočen razvoj drugih predvajalnikov, predvsem RealPlayerja. Drugi del sodbe se nanaša na razkritje tistega dela kode Windowsov svojim konkurentom, ki bi omogočil, da bi ti lahko na učinkovit način prilagodili svoje programe, ki bi s tem postali kompatibilni s programi Microsofta. Poenostavljeno to pomeni, da mora Microsoft sam spodbujati nastanek konkurence in s tem vplivati na zmanjševanje svoje dobičkonosnosti. Zahtevati to od nekoga pa je skrajno nedopustno.
Da gre pri vsem skupaj za dejanje gospodarskega šovinizma, prepletenega z zavistjo, je mogoče razbrati iz besed komisarke za konkurenčnost, Neelie Kroes. Ta je na besede višjega ameriškega uradnika, ki je sodbo označil kot skrajno nedopustno, odločno odgovorila, da si želi, da bi se tržni delež operacijskega sistema Windows iz trenutnih 90 odstotkov znižal na približno 50 odstotkov. S tem je zgolj potrdila, da gre pri vsem tem za več kot očitno nasprotovanje Microsoftu, kot najuspešnejšemu in tehnološko superiornemu podjetju na svetu. Morda pa je s tem tudi nakazala, da se bodo tožbe proti Microsoftu v Evropski uniji nadaljevale tudi v prihodnje.
Medtem ko se besedni dvoboj med ameriškimi in evropskimi birokrati nadaljuje, je jasno, da so argumenti povsem na strani Američanov. Zakaj? Kot se je izrazil Thomas Barnett, direktor protimonopolnega oddelka pri ameriškem pravosodnem ministrstvu, se s protimonopolnimi zakoni ščiti potrošnike tako, da se zaščiti konkurenco in ne konkurente. Svobodno konkurenco, ki prinaša napredek, pa zagotavljajo samo načela svobodnih trgov. Torej je treba ščititi načela svobodnih trgov. Pri tem sta prost vstop v panogo in patentna zaščita avtorskih pravic tista dejavnika, ki podjetjem zagotavljata oster konkurenčni boj, v katerem ta med seboj tekmujejo, kdo bo uspešneje zadovoljil potrebe potrošnikov, potrošnikom pa prinašata najvišjo kakovost in nizke cene. Tisto podjetje, ki bo pri tem najuspešnejše, bo nagrajeno z dobičkom, tisto, ki bo pri tem manj uspešno, z manjšim dobičkom, neuspešno podjetje pa bo utrpelo izgubo. Pri tem je samo dobičkonosnost podjetij pokazatelj, kdo ljudem na najbolj učinkovit način ponuja izdelke in storitve, ki obenem na najbolj učinkovit način zadovoljujejo njihove potrebe. In spoštovanje tega zlatega pravila svobodnih trgov velja za vsa podjetja v panogi, tudi za trenutno najmočnejše.
S takšnimi sodbami proti najuspešnejšim podjetjem, kot smo ji bili priča v ponedeljek, pa se, pod pretvezo varovanja konkurenčnosti in zaščite potrošnikov, konkurenčni boj dejansko ovira, podjetjem in njihovim strokovnjakom se jemlje motivacija za nove iznajdbe. Vse skupaj pa gre na škodo podjetij in potrošnikov. V sebi pa takšne obsodbe skrivajo tudi mnogo nevarnejšo vsebino. To pa je podjetniška samokontrola. Ker podjetniki ne morejo vedeti vnaprej, ali bo določen njihov ukrep kasneje opredeljen za nezakonitega in oglobljen, se lahko zgodi, da določene ideje preventivno ne izvedejo. Ta pa povzroča stroške, ki jih na račun manjšega dobička lahko utrpijo podjetniki in njihovi lastniki ter stroške, ki jih na račun nižje kakovosti in višje cene utrpijo potrošniki. Primer Windowsov to nazorno pokaže. Z vgrajenim multimedijskim predvajalnikom je bila z nakupom operacijskega sistema potrošnikom zadovoljena ena dodatna potreba, tj. potreba po poslušanju glasbe in predvajanju videa. Z razvojem Windowsov imamo potrošniki na voljo še mnogo drugih programov, ki njegovo uporabo delajo uporabnikom zelo prijazno. To pomeni, da je bila kakovost izdelka, ki so ga kupili višja, stroški iskanja multimedijskega predvajalnika pa odpravljeni. Seveda imajo tisti, ki niso zadovoljni z uporabo Microsoftovega predvajalnika, še vedno možnost, da si poiščejo katerega od konkurence. Poglejte samo, koliko dodatne opreme imajo danes vgrajeni avtomobili in zamislite si, kako bi se počutili, če bi morali posebej kupiti ABS napravo, pa servo volan, pa električna stekla, pa radio, pa varnostne blazine itd., z argumentom zagotavljanja konkurenčnosti drugih proizvajalcev, ki ne proizvajajo določenih dodatnih delov za proizvajalce posameznih avtomobilov. Tako kot vsi ti našteti pripomočki sodijo med dodatno opremo avtomobila, ki njegovemu lastniku lajšajo vožnjo in jo delajo varnejšo, tako tudi vsi ti pripomočki Windowsov, kot je Media Player, spadajo med »dodatno opremo« računalniškega sistema in naredijo uporabo računalnikov uporabnikom prijaznejšo. V obeh primerih je pomemben prost vstop v panogo, potem pa kupci »povedo«, katera podjetja bodo uspešna.
V celotni zgodbi okrog Microsofta se v bistvu izpostavlja problem varovanja lastninskih pravic in pravice uporabe svojega znanja, ki izhaja iz tega. Po drugi strani pa sodba slika zelo negativen odnos ljudi do uspešnih posameznikov, ki ga lahko opišemo preko zavisti in pohlepa ljudi po nečem tujem, tj. delitvi bogastva, ki ga proizvede znanje posameznikov.
Poglejmo najprej, zakaj so lastninske pravice tako pomembne? Patenti predstavljajo implementacijo človekovega znanja, ki jo predstavlja neka izvirna ideja. S tem ščitijo prispevek človekovega razuma v njegovi najčistejši obliki. Tako kot jablana rodi jabolka in ta jabolka pripadajo jablani, tako človek s svojim razumom proizvaja ideje, s čimer posameznik postane tudi njihov lastnik. In to z vsemi koristmi, ki mu jih lastništvo prinaša. To pa pomeni sledeča ekskluzivna upravičenja: svobodno razpolagati s patentom, izkoriščati patent v proizvodnji, dajati v promet izdelke in storitve, izdelane skladno s patentom in preprečiti izkoriščanje zavarovanega patenta vsem drugim osebam, ki za takšno početje niso pridobile dovoljenja lastnika patenta. Seveda ideja ne more biti zaščitena, dokler ne dobi materialne oblike: knjiga mora biti napisana, avto narejen, računalniški program napisan v izvorni kodi ipd. In operacijski sistem Windows izraža ravno zapis celotne ideje izvedbe operacijskega sistema. Od tod pa tudi neutemeljenost razkritja izvorne kode. Kot poudari Ayn Rand, država posameznikom ne podeljuje patentov kot neke vrste darilo ali privilegij, ampak ideje posameznikov, ki jih ti prijavijo v obliki patentov, zgolj potrjuje in ščiti.
Druga stvar okrog celotne zgodbe pa je prisotnost zavisti med posamezniki in posledično pohlepa po premoženju nekoga, ki je na trgu tvegal in uspel. Seveda gresta zavist in pohlep z roko v roki in v kombinaciji delujeta zelo sovražno in razdiralno. In to predvsem zaradi tega, ker zavistneži občutijo svoje osebno nezadovoljstvo zaradi uspešnosti in posledično večje blaginje drugega. Seveda, po možnosti tistega, ki ga osebno sploh ne poznajo. Pri tem pa velja, da bolj kot je nekdo uspešen, večji sta tudi zavist in pohlep manj uspešnega. Zaradi tega sta zavist in pohlep še toliko bolj nevarna. In besede komisarke Kroes o nujnosti znižanja tržnega deleža Microsofta na 50 odstotkov potrjujejo ravno to – zavist, da je Microsoft uspešno podjetje in pohlep po njegovi superiornosti in njegovem dobičku. Namesto da bi komisarka izpostavila potrebo po varovanju konkurenčnega okolja, kjer bi izključno podjetja določala tehnološke izboljšave, potrjevali pa jih kupci, s čimer bi lahko prišlo do še boljšega operacijskega sistema ter s tem večjega zadovoljstva kupcev, jo moti izključno to, da si je Microsoft s svojo tehnološko superiornostjo in najbolj dovršeno ponudbo operacijskega sistema za kupce uspel izboriti tako visok tržni delež.
Skrb zbujajoče je opažanje, ki smo mu zelo pogosto priče predvsem v Evropi in seveda tudi pri nas, kjer se bogastvo posameznikov, ki je bodisi posledica izjemnega znanja, naporov, tveganja in sreče posameznikov, včasih tudi samo njihove sreče, kar enači s pohlepom, požrešnostjo, napuhom in podobnimi negativnimi oznakami. Ne samo, da je takšno opažanje popolnoma zgrešeno, ampak je izraz obrambnega mehanizma, saj tisti, ki uspešne in bogate posameznike obsojajo z vsemi temi oznakami, s tem dejansko projicirajo svojo zavist in pohlep po njihovem uspehu.Druga stvar pri tem pa je ta, da takšna retorika pri ljudeh lahko sproži zmotno prepričanje, da je gospodarstvo igra z ničelno vsoto, kjer so eni uspešni na račun neuspeha vseh ostalih. To pa bi bilo zelo zmotno in nestimulativno prepričanje, ki spodbuja sovraštvo proti uspešnim, na drugi strani pa odpira ogromno priložnosti za politično lobiranje, kakor tudi priložnosti za nabiranje na videz zelo »poceni« političnih točk. Čeprav je takšna politika mnogim ljudem na prvi pogled zelo všečna in celo »pravična«, pa je celoten strošek, z obrestmi in izgubljenimi priložnostmi vred, na srednji in dolgi rok zelo velik. Vedno pa se postavlja vprašanje, v čigavem interesu se takšna politična kupčkanja dogajajo, oziroma kdo so tisti, ki protestirajo.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007

ponedeljek, 17. september 2007

Kdo ščiti zaposlene?

V osmi oddajo iz TV serije Free to Choose z naslovom Who Protects the Worker je Milton Friedman razkril svoj pogled na prihodnost zaposlenih. Vedno znova je namreč treba poudarjati plemenitost svobodne izbire delavcev in podjetnikov kot temeljnih gradnikov razvoja človeštva in garantov vedno boljšega življenja ekonomsko najšibkejših slojev prebivalstva.
Premalo se zavedamo, da je dosežen standard, ki ga zahodna civilizacija uživa, v največji meri posledica relativno svobodnega ustvarjanja najboljših umov človeštva in nikakor ne, kot se zmotno domneva in v javnosti širi, obsežne zaščitniške delovnopravne zakonodaje. Ravno nasprotno, sindikati se morajo za svoj obstoj zahvaliti ravno silnemu tehnološkemu napredku, ki je omogočil raznovrstno delitev dela in obstoj številnih institucij in s tem jasno tudi njih samih. Brez napredka jih preprosto ne bi bilo. Ironično, vendar sindikalisti s svojimi protekcionističnimi zahtevami zavirajo nadaljnji razvoj človeštva, saj podjetjem zvišujejo stroške in jim onemogočajo učinkovito zaposlovanje. Friedman opozarja, da nas zakonsko privilegirani sindikati s svojimi zahtevami po zaščiti njihovih članov in z nasprotovanjem podjetništvu silijo nazaj v obdobje predindustrijske dobe: "So atavizem ne samo srednjega veka, temveč gredo nazaj vse do dogovorov med zdravniki stare Grčije."
Najprej se torej obregne ob zdravniški sindikat, ki je nasploh eden najmočnejših v mnogih državah sveta, tudi pri nas. Ugotavlja, da je zdravniška panoga tako močno hermetično zaprta pred konkurenco, da niti osnovnih storitev nujne medicinske pomoči na terenu ne pusti izvajati nikomur drugemu, kot visoko izobraženim in drago šolanim zdravnikom s posebnim dovoljenjem. Izvor takšnega stanja poveže s tisočletja staro Hipokratovo prisego, s katero medicina, po smrti Hipokrata in popolnoma v nasprotju z njegovo prakso učenja vseh, vnaprej onemogoča obstoj konkurence na področju medicinske oskrbe. V ta namen Friedman citira tretjo točko prisege: "… da bom strokovna navodila in predavanja in sploh vso učno snov predajal samo svojim sinovom, sinovom svojega učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi na zdravniški zakon, drugemu pa nikomur."
Danes zdravniški lobi s pomočjo svojega sindikata drastično omejuje število zdravnikov, dviguje stroške zdravstvene oskrbe, preprečuje konkurenco. Vse to, cinično pripomni Friedman, v imenu najboljše pomoči pacientom. Zanimivo, vendar praksa enega okrožja San Francisca potrjuje, da so nujno prvo medicinsko oskrbo sposobni bistveno bolje, predvsem pa ceneje, nuditi recimo posebej za to izurjeni tehniki specializiranih zasebnih podjetij. Friedman nas popolnoma pravilno opozori, da niso samo licencirani zdravniki sposobni nuditi nujne medicinske oskrbe. Brez močnega sindikata, političnega lobiranja in zlorabe Hipokratovega imena, bi se pojavila konkurenca, ki bi omogočila hitrejšo, boljšo, učinkovitejšo, predvsem pa cenejšo ponudbo nujne medicinske oskrbe.
Podobno je s sindikati na ostalih področjih delovanja gospodarstva, saj je njihovo poslanstvo kar se da zaščititi standard članov in onemogočiti prihod cenejših delavcev oziroma konkurenčnih podjetij, ki niso sindikalizirana. Za brezposelne je sindikatom malo mar, saj drugače ne bi ravno sindikalisti, opozori Friedman, vedno znova zahtevali dvigovanja minimalnih plač, ki dvigujejo zaščito zaposlenim, brezposelnim s spodnjih izobrazbenih razredov, ki so pripravljeni delati za manj denarja, pa onemogočajo pridobiti zaposlitev. Zakoni o minimalni plači, ki jih vseskozi forsirajo sindikati, škodijo ravno najbolj ranljivim skupinam slabše treniranih ljudi.V svobodnem trgu je najvišja zaščita in najvišja vrednost vsakega posameznika njegovo znanje in spretnosti, ki jih je pripravljen ponuditi. Kdorkoli želi in je sposoben delati, ima v svobodnem gospodarstvu to možnost. V njem ni privilegijev na tuj račun, temveč si je vse treba izboriti z uporabo talentov in vlaganji v lasten razvoj. Oziroma, kot pravi Friedman: "Ko sindikati dosežejo za svoje člane višje plače, gredo te višje plače na račun tistih, ki se jim s tem znižajo možnosti zaposlitve. Ko država svojim zaposlenim plača višje plače, gre to na račun davkoplačevalcev. Ko pa zaposleni dobijo višje plače in boljše pogoje dela na prostem trgu, ko jih dobijo s tekmovanjem podjetij za najboljše delavce, s tekmovanjem delavcev med seboj, takrat te plače ne gredo na račun nikogar. Izhajajo iz višje produktivnosti, boljše kapitalne opremljenosti, intenzivnejše razpršitve znanja in spretnosti. Celotna pogača je s tem večja. Več je za delavca, za podjetje, za investitorja, za potrošnika in celo za davkoplačevalca. Tako svoboden trg dela distribuira sadove ekonomskega razvoja med vse ljudi. To je bistvo delavčeve ere."

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 12. aprila 2007.

Vsi ljudje smo enaki

V Sloveniji in tudi sicer v svetu je zelo močno razširjeno prepričanje, da so "bogati uspešni na račun revnih, zaradi česar so odgovorni za njihovo prikrajšanje." Iz tega prepričanja izhaja ideja po močni prerazdeljevalni vlogi države, ki mora "v imenu t. i. višjih ciljev družbene pravičnosti" skrbeti za "ohranjanje pravičnih socialnih razmerij". V preprostem jeziku to ne pomeni nič drugega kot zavzemanje za dohodkovno enakost med ljudmi, ne glede na vso raznolikost in pestrost naših talentov in spretnosti. Ustvarjanje navidezne enakosti dohodka države najlažje izvajajo s pomočjo močne obdavčitve najbolj produktivnih in najbolj uspešnih posameznikov in s pomočjo obsežnih programov zdravstvenega in socialnega zavarovanja. S tem močno posegajo v osebno svobodo ljudi in omejujejo normalno ekonomsko aktivnost. O negativnih posledicah izvajanja politike enakosti govori Friedman v svoji peti oddaji iz serije Free to Choose z naslovom We all Are Equal, ki jo obravnavamo tokrat.
Da bogati niso bogati na račun revnih, nam pojasni s pomočjo koncepta enakosti, kakor ga je definiral Thomas Jefferson: "Ljudje smo ustvarjeni enaki, in sicer po tem, da smo vsi obdarjeni s posameznimi neodtujljivimi pravicami, med katerimi so pravica do življenja, pravica do svobode in pravica do prizadevanja po biti uspešen." Povsem logično je, in Friedman to posebej poudari, da enakost posedovanja teh treh pravic ne pomeni enakosti dohodka oziroma enakosti premoženja, temveč enakost možnosti svobodnega ustvarjanja vseh državljanov glede na lastne potrebe, pričakovanja, sposobnosti, prepričanja. Odločno zavrne enakost končnega rezultata (dohodka) in se postavi v bran enakosti glede možnosti svobodnega tekmovanja za vse.
To zelo nazorno podkrepi s primerom uspešnih športnikov oziroma filmskih igralcev, ki nas s svojimi posebnimi sposobnostmi tako navdušujejo, da smo za njih pripravljeni plačevati tudi zelo drage vstopnine. Posledično so športniki in igralci zelo bogati. Rekli boste, da to ni pošteno. Friedman se z vami strinja. Vendar pri spoštovanju enakosti gre za možnost proste izbire razvijanja danih talentov in odgovornosti za lasten uspeh in ne za pravično razporeditev talentov med ljudmi; nekdo je bolj nadarjen za to, nekdo drug pa za ono. Pravične razporeditve talentov med nami ne more biti. Kar je treba storiti, je dopustiti ljudem, da jih svobodno razvijajo in v vsej razsežnosti uživajo v sadovih svojega dela in nič drugega.
Friedman se vpraša, ali ne bi bilo še bolj nepošteno, če zavoljo višjih idealov enakosti dohodka in premoženja talentiranim posameznikom ne bi dovolili tolikšnih zaslužkov in bi jih tako močno obdavčili, da bi ti zaradi tega nehali s svojimi aktivnostmi oziroma bi se odselili v njihovim talentom prijaznejše okolje in navduševali tamkajšnje ljudi. Ironično, vendar s tem bi največ izgubili ravno navadni ljudje iz oderuške in nepoštene države. Za podkrepitev, kako je enako nagrajevanje različnih talentov nesmiselno, nam Friedman ponudi primer sveta z enakimi ljudmi, brez posebnih talentov in sposobnosti ter z enakimi dohodki. Verjetno se strinjate, da bi takšen svet bil precej nezanimiv, saj v njem ne bi bilo nobene kreativnosti in dinamike.
V nadaljevanju poudari, da ni nič bolj zmotno od prepričanja, da prosto delovanje kapitalizma povzroča izkoriščanje revnih s strani bogatih. Na to splošno razširjeno dogmo zagovornikov obsežne države odgovarja z ugotovitvijo, da imajo navadni ljudje v okoljih s svobodnim gospodarstvom bistveno boljše življenjske razmere, kot jih imajo državljani nesvobodnih držav, recimo Rusije, Kitajske, Severne Koreje, afriške celine ipd. Hkrati poudarja, da niso nikjer bogati bogatejši in revni revnejši, kot ravno v teh nesvobodnih okoljih, kjer je za razmeroma dober življenjski standard zaradi izredne moči državnih uradnikov treba imeti čvrsta politična poznanstva. V teh sistemih ti razvijanje talenta ne pomaga kaj prida, rezultat pa je največkrat ta, da sposobni ljudje, v kolikor jim uspe, odidejo iz države in gredo ustvarjati v tista okolja, kjer so talent, napor in znanje nagrajeni. Denimo v ZDA, Hong Kong, Kanado, na Irsko in drugam.
Verjetno ne boste presenečeni nad Friedmanovo ugotovitvijo, da obsežno vplivanje države na kreativno ustvarjanje posameznikov s pomočjo visokih davkov in obsežne administracije ne povzroča želenega cilja povišane dohodkovne enakosti med ljudmi. Zgodi se namreč ravno nasprotno, saj dobimo nove razrede ekonomskih elit: politične uradnike z zelo varnimi in udobnimi položaji ter razred sindikalističnih voditeljev, ki se navidezno borijo za najbolj ogrožene skupine delavcev, v resnici pa so nova skupina zelo dobro plačanih uradnikov; imenuje jih aristokrati delavskega gibanja. Poznan je Friedmanov izrek, da so "državne rešitve problemov vsaj tako slabe, kot so problemi sami."
Še več, v svobodnih gospodarstvih, kjer je vsem ljudem po enakih pravilih dovoljeno svobodno ustvarjanje, nudijo bistveno boljše življenjske razmere tudi za manj talentirane, saj so zaradi kreativnosti posameznikov z najboljšimi znanji deležni tehničnega napredka, ki omogoča izdelavo kvalitetnejših izdelkov, višjo produktivnost, višje plače. Ste se že kdaj vprašali, kako to, da imajo zaposleni v razvitem svetu za opravljanje enakega dela višje plače kot pri nas? Odgovor je v višji splošni blaginji, ki omogoča tudi ljudem z najmanj talenti živeti v boljših življenjskih razmerah. Vse, kar je potrebno, je torej čim manjše vpletanje države v ustvarjanje ljudi, ki jim mora biti omogočeno kar se da neomejeno razpolaganje z ustvarjenim bogastvom.
V podkrepitev povedanega navede Friedman primer iz igralništva, kjer vsi začnejo z nekim začetnim stanjem žetonov. Tekom igre eni pridobivajo, drugi izgubljajo, pri čemer so pravila enaka za vse, igra pa poteka brez neposrednega vmešavanja ostalih igralcev v našo strategijo. Friedman nas pomenljivo vpraša, kako bi potekalo igranje, če bi vsi vedeli, da bodo na koncu igre imeli enak izkupiček začetnemu. To bi igri vzelo ves naboj in nihče je ne bi več igral. Podobno je z življenjem, ugotavlja Friedman, saj ljudje dnevno sprejemamo bolj oziroma manj tvegane odločitve. In želimo, da smo pri tem svobodni, da se sami odločamo in da sami nosimo posledice svojih dejanj; če zmagamo, nam pripada izkupiček, če izgubimo, nosimo stroške. In potencialni dobiček nas žene naprej, nas sili v sprejemanje tveganih odločitev. Brez tveganja ni napredka; ni Henryja Forda, ni Billa Gatesa, ni Steva Forbesa, ni Michaela Jordana. Ni dobrobiti za navadne državljane, ki iz rezultatov uporabe talentov in tveganja teh ljudi izhajajo. V katerih državah imajo navadni ljudje boljše življenje: v Rusiji, v Indiji, v Severni Koreji, na Kitajskem, ali na Irskem, v ZDA, v Hong Kongu, v Islandiji, v Veliki Britaniji? Zakaj?
Ljudje v vseh okoljih stremimo k ustvarjanju boljšega življenja za nas in za naše potomce. Vendar, poudari Friedman, ko se med naše napore po boljšem življenju vmeša čvrsta in omejujoča zakonodaja, bodo najbolj hrabri, iznajdljivi, podjetni, bistri ljudje vedno našli načine, kako takšne omejujoče zakone zaobiti, prekršiti. V skrajni sili bodo državo zapustili. Pri tem obstaja nevarnost, da bodo s svojim delovanjem zgled za postopno nespoštovanje tudi preostale zakonodaje, predvsem tiste, ki ščiti splošna moralna načela, torej zakone, ki nas varujejo pred krajo, nasiljem, ubijanjem. Razsežnost kriminala in nedelovanje pravnega reda v nesvobodnih državah to potrjujeta.Friedman zaključi, da bi vsi morali imeti svobodo razvijanja lastnih talentov, da bi se nas pri ustvarjanju ocenjevalo na podlagi izkazanega znanja in talentov, neodvisno od rasne, verske, socialne pripadnosti. Vsem ljudem je torej treba omogočiti pošteno ekonomsko tekmo, kjer nas na koncu ciljne črte ne bi čakal inšpektor, ki bi manj uspešnim sekunde odšteval, drznejšim, hitrejšim, boljšim pa sešteval. Gre za enakost možnosti tekmovanja, ki je v krasnem sozvočju s konceptom osebne svobode. Velja si zapomniti: "Družba, ki postavi enakost (dohodkovno) pred svobodo, bo slej ko prej končala tako brez svobode kot brez enakosti. Družba, ki poudari najprej svobodo, pa bo končala s precejšnjo mero obeh." Ni težko ugotoviti, v kateri izmed obeh so ljudje srečnejši.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. marca 2007.

Bo Srbija dobila t. i. državljansko vlado?

Tudi v razvitih državah volitve dvigujejo negotovost, v državah kot je Srbija, ki pa so še vedno v procesu stabilizacije, pa je ta negotovost toliko večja. Nekaj dni pred volitvami, ki bodo 21. januarja, je lažje videti, kako se bodo stranke na volitvah odrezale, kot pa, kdo bo sestavljal novo vlado. Od tega pa je odvisna raven političnega tveganja in njegov vpliv na gospodarstvo. Na volitvah bo sodelovalo 21 list, od katerih je pet manjšinskih (dve madžarski, dve romski in ena albanska). Na volitvah bo približno 6,65 milijona volilnih upravičencev izbralo 250 poslancev. Pri manjšinskih strankah se volilni prag petih odstotkov ne upošteva. Če bo volilna udeležba 54 odstotna, bo pri manjšinskih listah potrebnih 14.365, za volilni prag pa nekje 180.000 glasov. Na volitvah leta 2004 je bila volilna udeležba 57 odstotna, predpostavlja pa se, da bo letošnja nekaj odstotnih točk nižja. Srbija ima v veljavi proporcionalni sistem s t.i. d'Hondtovo metodo. Malo stvari je gotovih. Med njimi je ta, da radikalci ne bodo zmagali in da bodo v parlament poleg njih (SRS) zagotovo prišli še Tadićevi demokrati (DS), Koštuničeva »narodna koalicija«, katere okostje sestavljajo DSS, in najverjetneje liberalna koalicija Čede Jovanovića. Manjšinske liste bi lahko dale 10-14 poslancev. Blizu praga bodo Miloševićevi socialisti in Dinkićev G17plus. Ostale stranke, vključno z Draškovićevo SPO, Karićevo PSS in Čovićevo koalicijo praktično nimajo veliko možnosti, da pridejo v parlament.Napravil bom dva scenarija, čeprav se bo videlo, da v skrajnem primeru med njima ni razlike. Po scenariju A pridejo v parlament samo radikalci, DS, DSS in Čedini liberalci. Po scenariju B pa poleg vseh iz A še socialisti in G17plus. Navedeni odstotki so obračunani po izločitvi list, ki se niso prebile v parlament.

Pri obeh scenarijih bi lahko liste t.i. državljanskega bloka, kamor spadajo vsi razen radikalcev in socialistov, preprosto tvorile novo vlado. V primeru A bi imeli celo brez manjšinskih predstavnikov 145 poslancev, v primeru B pa 138 poslancev. Za večino je potrebnih 126 poslancev.
Ali to pomeni, da bo gotovo državljanski blok sestavljal novo vlado? Žal, ne samo da to ni izvedljivo, ampak je tudi malo verjetno. Ta enostavna aritmetika ima nekaj problemov. Prvič, katera stranka bo dala mandatarja, in drugič, kdo bo prevzel odgovornost za izgubo Kosova. Gremo lepo po vrsti.
Zelo verjetno je , da bo po volitvah v državljanskem bloku najmočnejša stranka DS, tako da bi oni imeli mandatarja. To kažejo vse ankete javnega mnenja. Če bi se ga v takem primeru odrekli, bi to pomenilo elementarno rušenje samospoštovanja, čemur bi sledil velik padec popularnosti pri volilcih. Torej, če bodo močnejši od DSS, se DS ne smejo odpovedati mandatarstvu. Vendar bosta tudi Koštunica in njegova DSS želela prevzeti mandatarstvo, kar pa ne bo mogoče, saj bo DSS dobila manj glasov kot DS. Koštunica lahko sicer poskusi k svojim glasovom prišteti glasove G17plus in nekaterih manjšinskih strank, ampak ni nobenega razloga, da v DS to sprejmejo, ker to ni bila nikakršna predvolilna koalicija, po volitvah pa se glasovi vsake stranke štejejo posebej. Če ne dobi mandatarstva, za Koštunico ni sprejemljivo, da oblikuje koalicijo skupaj z DS. V tem primeru, brez demokratov (DS) po obeh scenarijih ne bo možno oblikovati vladajoče koalicije. Če pa v koaliciji ni demokratov, pa po nobenem scenariju ni možne koalicije brez radikalcev.
Za Koštunico bi bilo politično porazno, če bi šel v odprto koalicijo z radikalci, saj bi to povzročilo zunanjepolitično izolacijo in notranjepolitično tveganje. Poleg tega bi radikalci, kot najmočnejša stranka, imeli tudi mandatarja, tako da bi Koštunica ponovno izgubil svoj trenutni položaj. Mimogrede, malo je premierov, ki so od leta 1990 v Vzhodni Evropi na tak način preživeli volitve in ostali na oblasti. To je bil samo Slovak Dzurinda leta 2002. Glede na to so možnosti, da bo Koštunica ostal premier, bolj ali manj minimalne.
Ni pa nemogoče, da bi Koštunica oblikoval manjšinsko vlado (brez DS in z nekaterimi manjšinci), ki bi jo nekaj časa podpirali tudi radikalci. Po scenariju A bi koalicijo lahko oblikovali z DSS in manjšinskimi predstavniki. Čedini liberalci in DS nikakor ne bodo šli v dogovor z radikalci. Po scenariju B bi koalcijo lahko oblikovali DSS, predstavniki nekaterih manjšin, G17plus in predvidoma tudi socialisti.
Vendar je vprašanje, kako dolgo bi radikalci podpirali takšno manjšinsko vlado. Verjetno zelo kratko. Tukaj pa pridemo do drugega odprtega vprašanja: tako dolgo, dokler se ne reši vprašanje Kosova. Kot stojijo stvari danes, bi lahko bil status Kosova formaliziran že do sredine leta 2007.
Takrat pa bi radikalci odrekli podporo manjšinski Koštuničevi vladi in razpisane bi bile predčasne volitve. Radikalci verjetno računajo, da bi jim reševanje statusa Kosova, ki bi bilo za Srbijo neugodno, prineslo še več glasov, zaradi česar bi lahko na predčasnih volitvah sami zmagali. Računica Koštunice in malih strank je, da je bolje ostati na oblasti, saj je to za prihodnjo kampanjo boljša pozicija, kot pa, če bi odšli v opozicijo. Torej so zmagovalci vsi, razen DS in Čedinih liberalov. Samo ti dve stranki ne bosta šli v koalicijo z radikalci.
Težko je reči, ali bodo dogodki sledili po omenjeni poti, kakor če gredo, kaj bi se lahko zgodilo potem. Mogoče samo nekaj razmišljanj. Radikalci se motijo, če mislijo, da jim lahko vprašanje Kosova prinese dovolj glasov, da bi lahko sami ali skupaj s socialisti oblikovali naslednjo vlado. Ti dolgujejo svojo popularnost slabemu ekonomsko-političnemu stanju v Srbiji in ne žalovanju ljudi zaradi izgube ozemlja. V Srbiji ni bilo resnih reform, tako da je večina prebivalcev poražencev tranzicije, to pa je neusahljiv vir glasov radikalcev. Za takšne razmere so odgovorne demokratske sile, ki so po letu 2000 državo zelo zadolžile. Radikalci so leta 2000 dobili samo 9 odstotkov glasov, danes pa okrog 35 odstotkov. Namesto, da bi se lotile reform, so se stranke državljanskega bloka raje prepustile korupciji, kar samo dodatno priliva olje na ogenj ekonomsko-socialnih problemov. Preseneča, da v takšni situaciji radikalci nimajo še več glasov, za kar so odgovorni oni sami. Volilci bi jim dali več glasov, a se jih del boji, da bi radikalci lahko povzročili poslabšanje razmer, recimo da bi izzvali vojno okrog Kosova oziroma vrnili hiperinflacijo in pomanjkanje. Tako lahko radikalci največ naredijo, če bi namesto žalosti zaradi izgubljenega Kosova pokazali, da se ne bodo bojevali in da se zavzemajo za relativno normalno ekonomsko politiko.Če bodo v stanju to doseči, bi lahko zmagali na morebitnih prihodnjih volitvah sredi leta 2007. Če pa bodo zmagale t.i. državljanske sile, pa bomo šele videli, če bodo sposobne sestaviti vlado. To ne zanima le političnih akterjev in državljanov, ampak tudi mnoge investitorje.
Miroslav Prokopijević

Vsak začetek je obetajoč

Vsak začetek je obetajoč so besede, s katerimi nas je leta 1944 pozdravil predstojnik oxfordskega Somerville Collega. To je ideja, ki se je za vedno zasidrala v mojih mislih in ki se mi je vselej zdela pravilna. Ko sem leta 1979 prišla v kabinet, so socialistične politike že ogrožale naše gospodarstvo in ljudi. Najvišja stopnja davka na dohodek je bila 83 odstotkov in na dohodek od investicij 98 odstotkov. Obstajal je nadzor nad cenami, nadzor nad dohodki, nadzor nad zunanjo menjavo. Za opravljanje kakršnekoli dejavnosti je bilo treba iti skozi vrsto administrativnih odborov. A vendarle smo bili polni upanja.
Takoj sem se odločila, da nove svobodne in delavne Britanije, ki sem jo poznala še kot otrok, ne bomo vzpostavljali počasi. Bila sem odločena, da je edina stvar, ki jo je treba narediti, odpraviti vse te kontrole naenkrat in ponovno postati del svobodne družbe. V šestih tednih smo znižali vse najvišje davčne stopnje na 40 odstotkov – in veste, ko se je laburistična vlada spet vrnila na oblast, teh stopenj ni dvignila nazaj. Ker so sindikati skoraj že vodili državo, smo iz preprostega razloga spremenili tudi zakonodajo na področju sindikatov. V obdobju osemnajstih mesecev smo morali spremeniti pravila in zagotoviti, da so morali sindikati, preden bi želeli stavkati, postaviti vprašanje na glasovanje in si pridobiti večinsko podporo svojih članov. To prej ni bilo potrebno. Tudi privatizirali smo. Dejansko je bila vsa pomembnejša industrija pod državnim nadzorom. Ker jim ni bilo treba ustvarjati donosov, tudi niso bila stimulativna za delo. Dokaj hitro smo približno petnajst teh podjetij vrnili v zasebno lastništvo, veliko tega pa zaključili naslednje leto.
Sicer so bile te ekonomske poteze samo del našega dela. Bistveno težja naloga je bila spraviti ljudi nazaj na delo, potem ko so se navadili na te kontrole. Zgodovina nas je izučila, da svoboda ne more dolgo preživeti, če ne temelji na moralnih temeljih. Človek se lahko dobro razume na ekonomijo, ampak svoboda se mora gojiti kot moralna vrednost. Pravica do svobode je osnovna. Pri tem je pomembno, kaj posamezniki počnejo s svobodo, ki slika njihove sposobnosti in značaj. Obenem to tudi določa, ali bodo še naprej svobodni in ali bo njihov narod uspešen. Zelo mi je všeč, kar je John Adams, vaš [ameriški] drugi predsednik napisal leta 1798: »Naša ustava je narejena samo za moralne in verne ljudi in je v celoti neprimerna za vladavino katerihkoli drugih.« In ta ideja leži v osrčju ustanovitve vašega naroda. Spoštovane vrednote svobodnih držav so odkritost, samodisciplina, občutek odgovornosti do družine, občutek lojalnosti do delodajalca in osebja in ponos v kakovost svojega dela. In te vrline lahko cvetijo le v svobodnem ozračju.
Kljub relativno majhnemu gospodarstvu ima Britanija danes četrto največje svetovno gospodarstvo. Uspeli smo, ker smo ponovno vzpostavili iniciativnost in podjetnost ter ljudi ponovno spodbudili za delo. Ko gledamo na probleme, ki prizadevajo današnji svet, moramo to vedno ohraniti v mislih. Poglejte recimo države nekdanje Sovjetske zveze. Rusija, ki je daleč največja med njimi, ima toliko naravnih virov, da bi lahko bila ena izmed najbogatejših držav na svetu. Ampak vpliv komunizma in njegovi zahrbtni učinki so Rusiji onemogočili, da bi postala to, kar bi lahko, in da bi naredila najboljše za svoje ljudi. Seveda se je ruski politični sistem spremenil, ampak ljudem, ki so več desetletij delovali po predpisih in pod nadzorom, ni lahko, da bi ustanovili majhno podjetje. Torej, pričakujete lahko, da boste med prehodom iz socializma v svobodo dobili veliko mero korupcije. Mednarodni denarni sklad je bil zelo velikodušen in je namenil Rusiji veliko denarja, ki pa ni vedno prišel tja, kamor je bil namenjen. Dejansko se je veliko tega denarja znašlo na bančnih računih izven Rusije. Bojim se, da se to zgodi, če imaš državo, kjer ima integriteta zelo majhen pomen. Ne moreš imeti resnične svobode brez delovanja pravne države. V preteklosti o tem nismo zadosti razmišljali. Vsaka država, ki se približuje svobodi, mora zagotoviti delovanje pravne države, ki bo temeljila na enakosti, poštenju in pravičnosti. To je nekaj, čemur moramo posvečati največjo pozornost. Če nameravamo imeti svobodo, mora temeljiti na vladavini prava, ki mora veljati za vse.
Druga velika komunistična država je Kitajska. V Britaniji smo se morali ukvarjati s Kitajsko zaradi konca naše zakupne pravice do Hong Konga. Prebivalci Hong Konga so imeli pod britansko vladavino povprečni letni dohodek nekje 28.000 dolarjev, medtem ko Kitajska 800 dolarjev. To so isti ljudje, z istimi sposobnostmi in talenti. Edina razlika je v tem, da je bil Hong Kong svobodna družba, temelječa na vladavini prava, Kitajska pa popolna diktatura. In bojim se, da se kitajski voditelji še niso naučili lekcije. Med vsemi svetovnimi državami je Kitajska najbolj zaprta, veliko bolj kot Rusija. Njeni voditelji so pripravljeni dovoliti več ekonomske svobode z namenom, da bi dosegli nekaj blaginje, ki jo vidijo drugod, a vsak predlog o politični svobodi naleti na popolno tišino. Mislim, da se bo nekega dne ta sistem sesul. Delno tudi zaradi tega, ker si bodo ljudje prislužili vedno več in več denarja. Ko si ljudje zagotovijo eno vrsto svobode, ji bodo druge sledile. Kajti vse težje postaja prikrivati resnico ljudem, tudi v zaprtih družbah. Težko je tudi prikrivati dejstvo o številu usmrčenih pod komunizmom v zadnjem stoletju, ki niso umrli v vojni, ampak preprosto zaradi državne roke, ki se že približuje stotim milijonom. 20 milijonov ljudi je izgubilo življenje v Sovjetski zvezi, 65 milijonov na Kitajskem, dva milijona v Severni Koreji, dva milijona v Kambodži in podobno. To dejstvo služi kot lekcija svetu, trgovina pa samo povečuje težnjo po tem, da postanejo ta in podobna dejstva znana. Zato moramo sodelovati s Kitajsko kar se da tesno. Ampak med vsemi državami, s katerimi bi si morali želeti sodelovanja, je trgovanje s Kitajsko najtežje. Odpiranje njihovega rigidnega diktatorskega sistema bo trajalo kar dolgo časa.
Izmed 150 držav na svetu jih je samo 72 svobodnih in demokratičnih. Torej nas čaka še dolga pot. Vendar ljudje bodo čedalje pogosteje komunicirali med seboj in potovali in čedalje več ljudi bo videvalo, kako živimo ljudje v svobodnem svetu, zato moramo imeti upanje za prihodnost. Vendarle pa moram nekaj reči: vedno bomo morali braniti našo moč in čvrstost. Moje generacije se spominjajo, da smo verjeli, da po prvi svetovni vojni ne bo več nobene vojne, in smo preveč zanemarili našo čvrstost. Ko se je začela druga svetovna vojna, smo jo morali ponovno vzpostaviti zelo na hitro, kar je bilo v prvih trenutkih vojne zelo težko storiti. Naše čvrstosti ne smemo izgubiti, pri tem pa moramo imeti ustrezno opremljenost, ki jo zagotavlja najsodobnejša tehnologija. Nedvomno je to najpomembnejše.Prijatelji Američani, ste državljani prekrasne države. Z vidika ureditve pravne države, varovanja svobode drugih in izgradnje cvetoče prihodnosti za vaše ljudi ste ustvarili najeminentnejšo državo na svetu. Če bi se tisti, ki niso deležni svobode, zgledovali po vas, kako bolj prijetnejši bi bil ta svet. Medtem pa, čemur pravim angleško govoreči ljudje, ki že toliko let branimo svobodo za ostali svet, moramo nadaljevati s tem ugledom in pomagati tistim, ki še vedno ne uživajo v svobodi, ki jo mi jemljemo za privzeto.

Margaret Thatcher

z dovoljenjem Hillsdale College objavljeno v Tribunalu, 18. januarja 2007.

Svobodometer

Svobodometer kritično spremlja in ocenjuje delovanje države. Pri tem izhaja
iz vrednot svobodne družbe: vladavine prava, minimalnih davkov, minimalne
administracije, svobodnega podjetništva in proste iniciative posameznika. To so
klasični principi uspešnih gospodarstev in osrednje vrednote, za katere se
zavzemamo v Društvu za svobodno družbo.
Leto 2006 je močno zaznamoval predsednik države, Janez Drnovšek, ki se je z
januarjem najprej vpletel v reševanje humanitarne katastrofe v sudanskem Darfurju.
Držo »humanitarca« je nadaljeval z udeležbo posvetitve skrajno socialističnega
bolivijskega predsednika Eva Moralesa, potrdil pa s pomilostitvijo Danila Kovačiča,
edinega gospodarstvenika, ki je bil pravnomočno obsojen za dejanja storjena v
slovenski tranziciji, ter z večmesečnim reševanjem Toma Križnarja, ki je na lastno pest
in brez ustreznih dokumentov vstopil na ozemlje tuje države, bil ujet in obsojen.
Humanitarno aktiven predsednik je ob koncu leta doživel javno ponižanje pri
reševanju problema Strojanovih.
Skozi vse leto je Janez Drnovšek podpiral sindikate in poudarjal njihovo
partnersko vlogo pri socialnem dialogu. Za nameček je minimalno znižanje
obdavčitve najvišjih dohodkovnih razredov označil kot odpustek najbogatejšim in
predlagal navidez všečno uzakonitev univerzalnega temeljnega dohodka. Gre za
predsednikovo spretno in ljudem prijetno obnašanje, saj pri davkih nikoli ne gre za
odpustke, temveč vedno za prisilno jemanje enim in velikodušno dajanje drugim.
Isabel Paterson politike, ki delujejo navidezno prijetno, vendar na drugi strani zelo
nevarno, in ki svoj politični vpliv gradijo s čaščenjem pomena navidezne
humanitarnosti, imenuje »humanitarci z giljotino.« Nevarnost njihovega razmišljanja
potrjuje prihajajoči val socialističnih revolucij v Južni Ameriki, ki jih spremlja
podobna retorika, kot jo izvaja predsednik Drnovšek.
Za vlado je bila davčna reforma eden največjih projektov v letu. Najprej se je
veliko govorilo o uvedbi enotne davčne stopnje (EDS). V ta namen je bil organiziran
tudi posvet z enim od njenih utemeljiteljev, Alvinom Rabushko. Ministrstvo za
finance je takrat sprejem EDS še trdno zagovarjalo. Sindikati so se uprli in z všečno
retoriko »bogati bodo še bogatejši, revni še revnejši« opravili z EDS. Konec oktobra je
priložnost po korenitem reformiranju davčnega sistema dokončno splavala po vodi,
saj smo dobili zgolj minimalistične popravke prejšnjega davčnega sistema in zmago
sindikatov.
Vlada je izgubila bitko s sindikati tudi pri ukrepih na področju trga dela.
Velik odmik od načel svobodne družbe sta pomenili predvsem novela Zakona o
zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ter pogajanja o spremembah
zakona o delovnih razmerjih. Minister Drobnič je uvajal koncept prožne varnosti, kjer
je predlagal odpravo nekaterih privilegijev zaposlenim, obveznega plačila prevoza na
delo, dodatka na delovno dobo, obveznega plačila malice in drugih, ob hkratni
zaostritvi pogojev prejemanja nadomestil za brezposelnost, s čimer bi se znižali
stroški podjetjem, brezposelnim pa dvignila motivacija za iskanje zaposlitve. Vlada je
vnovič popustila sindikatom in je spornega ministra zamenjala. Četudi sta po študiji
IMF-a visoka obdavčitev dela in dobrodušen sistem socialnih podpor ena glavnih
razlogov za nižjo udeležbo na trgu dela, Indeks ekonomske svobode pa je trg delovne
sile ocenil z manj kot polovično svobodo.
Eden redkih odmikov od zahtev interesnih skupin se je zgodil z odpravo
obveznega članstva v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ki ga lahko označimo za
eno redkih pozitivnih odločitev vlade leta, ki gre v smeri svobodnejšega
gospodarstva. Med prvimi so možnost prostovoljnega oblikovanja zbornice izkoristili
trgovci, ki so se takoj organizirali v Trgovinsko zbornico Slovenije. Žal ostaja članstvo v
Kmetijsko-gozdarski zbornici in v Obrtni zbornici obvezno, kar daje slutiti na politično
ozadje odprave obveznega članstva v GZS.
Leto 2006 si bomo zapolnili tudi po odločitvi glede nakupa vojaških oklepnikov in
operacijskih miz. Predvsem prvi dogodek je pokazal na vse razsežnosti političnega
kupčkanja pri javnih naročilih, različne interpretacije nacionalnih interesov, razpisnih
pogojev, poskusa zlorabe javnosti, medijskega linča proti tujcem in zlorab medijev za
individualne koristi zelo ozkih skupin posameznikov. Operacijske mize pa so že prej
pokazale na veliko neučinkovitost in absurd takšnega načina javnega naročanja.
V posmeh vladi, načelom svobodne družbe in povsem v duhu že zdavnaj
pozabljene keynezianske doktrine močne države, pomeni sprejetje Resolucije o
nacionalnih in razvojnih projektih 2007-2023, kjer se vlada vpleta v izpeljavo popolnoma
tržnih aktivnosti v vrednosti kar 7,4 milijarde €.
Da je namera vlade o privatizaciji državnega premoženja in njenem umiku iz
gospodarstva neresna, ugotavlja v svojem avgustovskem poročilu tudi ugledna
Dun&Bradstreet. Težnja po ohranitvi kontrolnega deleža v najpomembnejših družbah;
telekomunikacijah, bankah, elektroenergetskem sektorju in drugod pač ne vodi v
učinkovito privatizacijo. Je pa lahko državno lastništvo osnova za nepravilnosti,
korupcijo pri upravljanju teh podjetij in politiko zaposlovanja v njih. Sicer zadnja
odločitev Soda in Kada, da del premoženja prodata preko javnega razpisa, nakazuje
možen premik v bolj transparentno delovanje (para)državnih inštitucij. V letu 2006 sta se
oba sklada izkazala kot dobra branitelja nacionalnega (šovinističnega) interesa pri
dokapitalizaciji zelo zadolženega Iskraemeca v vrednosti 11,5 milijona €. Verjetno gre
enega od razlogov neustrezne strukture slovenskega gospodarstva iskati tudi v
tovrstnem ohranjanju neučinkovitih proizvodnih podjetij s pomočjo (para)državnih
skladov. Po podatkih Eurostata znaša namreč pri nas delež zaposlenih v storitvenem
sektorju le 54,1 odstotka, kar je daleč pod 70 odstotki, kolikor znaša v državah EU15.
Pravno državo v letu 2006 sta najbolj zaznamovala zavrnitev preiskave zoper
Mitjo Ribičiča za zločine storjene po drugi svetovni vojni ter način reševanja primera
romske družine Strojanovih. Na obeh primerih so formalne inštitucije, ki bi naj
zagotavljale normalno delovanje države in enako obravnavo pred zakoni, povsem
odpovedale. Za slovensko pravosodje je zelo porazno, da do sedaj še nihče ni odgovarjal
za množične poboje, ki so se pri nas zgodili po drugi svetovni vojni. Kot zgled, da v
takšnih primerih izgovarjanje na to, da je od takrat minilo že precej časa, ni ustrezno nam
med drugim lahko služi primer iz rimskega sodišča, ki je ravno v teh dneh odgovorne za
poboj 955 civilistov v italijanskem Marzabottu obsodilo na dosmrtno ječo. V tovrstnih
primerih, ko gre za obtožbe zločinov proti človeštvu, časovna distanca nikoli ne sme biti
argument za zaviranje sodnih procesov. V preteklem letu je parlament relativno mimo
javnosti sprejel horo legalis, ki pomeni grob poseg v osebno svobodo posameznika.
Sprejeta zakonodaja drastično omejuje prosto gibanje mladoletnim osebam, sankcionira
»nedostojno vedenje« ipd. Med redke pozitivne premike lahko štejemo odvzem trajnega
mandata predsednici socialnega in delovnega sodišča. Ukrep bo verjetno signal za
nekoliko previdnejše delo sodnikov.
Ob koncu leta, ko je večina že nestrpno pričakovala uvedbo evra, smo bili od naše
skrbne države deležni še enega darila. Tokrat so nam z veliko pozornosti poslali t.i.
evrokalkulatorje, ki so stali preko 300.000 € davkoplačevalskega denarja, s takšno potezo
pa je država popolnoma uničila priložnost potencialnim podjetnikom, ki bi podobne
kalkulatorje verjetno ponudili ljudem.
Kaj bi na vpliv in moč, ki jo pri nas dopuščamo državnemu aparatu in interesnim
skupinam, porekel nedavno preminuli Nobelov nagrajenec Milton Friedman, veliki borec
proti obsežnemu državnemu aparatu in zagovornik svobodne izbire? Ujezil bi se.
Najnovejši Indeks ekonomske svobode nas uvršča na 58. mesto, Svobodometer daje točko
in pol. Čas je, da se ujezimo tudi mi! Za našo svobodo vendar gre!

Mitja in Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 18. januarja 2007.