Dogodivščine Jonathana Gullibla

Doktrinár

Jonathan je sledil Georgeu in njegovemu spremstvu, ko so odšli iz Palače guvernerjev po medicinsko pomoč. Na drugi strani Palače je bila ogromna bela zgradba, ki je zasedala največ prostora izmed vseh stavb. Skupina je vstopila pri najbližjih vratih. Naenkrat so se iz odprtega okna nekje ob poti proti sredini zgradbe zaslišali kriki bolečine in obupa. Jonathan je naglo skočil vzdolž pločnika in prišel do okna, tik preden ga je bila roleta zastrla. Pridržal jo je.
»Pojdite stran!« je od znotraj zakričala dostojanstvena ženska. Njen od jeze rdeč obraz je bil v popolnem nasprotju z belo obleko, v katero je bila vsa odeta.
»Kaj se tukaj notri dogaja?« je vztrajal Jonathan. »Čemu tolikšno ječanje?«
»To se tebe ne tiče. Zdaj pa odidi!«
Ves jezen je okrepil svoj prijem. »Ne grem, dokler mi ne poveste, kaj se dogaja! Tukaj nekoga trpinčite!«
»Seveda trpinčimo,« je rekla gospa, »kako bi jih pa v nasprotnem primeru sploh lahko zdravili? Verjemi mi, zdravnica sem.«
Na njeni uniformi je dejansko zagledal priponko z imenom in nazivom: 'Dr. Abigail Flexner'. Še vedno zasopel je Jonathan dejal: »Ljudi najprej poškodujete, da jih nato lahko zdravite? Zakaj jih enostavno ne pustite pri miru?«
»Uničiti moramo demone. Včasih ne gre drugače, kot da bolnika ob tem nekoliko tudi poškodujemo,« je poznavalsko razložila zdravnica. Nekoliko nervozna spričo Jonathanove vztrajnosti je začela pogledovati naokoli in iskati pomoč za to, da bi se rešila tega predrznega mladeniča. »Je že dobro,« se je vdala, »dokazala ti bom, da mi dejansko ljudem nudimo pomoč. Pridi okrog skozi stranska vrata in te bom o vsem skupaj nekoliko podučila.«
Skeptičen je Jonathan vendarle spustil prijem in odšel v smeri, ki mu je bila predlagana. George in druščina so vstopili skozi taista vrata, vendar znotraj jih ni bilo več videti nikjer. Vstopil je v sobo, ki je bila polna ljudi različnih starosti in sedečih oziroma stoječih tesno drug ob drugem vzdolž hodnika. Nekateri so glasno ječali in raztezali svoje roke in noge, ki so jih imeli povite v povoje in uravnane z deščicami. Spet drugi so nekaj momljali, se nervozno prestopali, spet tretji so tolažili svoje bližnje. Mnogi so imeli ob sebi pripomočke za spanje in pripravo hrane, kar so vse bili dokazi njihove dolgotrajne prisotnosti na tem mestu. Jonathan se je spraševal o tem, kako dolgo so vsi ti ljudje morali takole čakati.
Dr. Flexnerjeva je odprla stranska vrata in namignila Jonathanu naj vstopi. Vsi v množici so v trenutku prekinili s svojimi aktivnostmi in obmolknili. Z zavistjo so strmeli v Jonathana, medtem ko je ta šel mimo njih. Zdravnica ga je pospremila čez sobo brez oken, ki je bila polna pisalnih miz, uradnikov in do stropa visokih kupov papirja, in nato dalje. Vse do vrat, ki so vodila do majhne dvorane, amfiteatra, ki je bil obdan z balkonom s sedeži. Jonathanova čutila je dražil močan vonj po kemikalijah in po razkrajanju.
Ob ograji balkona se je trlo opazovalcev. Spodaj se je skupina v belo oblečenih moških in žensk, ki so bili videti kot zdravniki in medicinske sestre, gnetla okrog bolnika, s pasi pritrjenega na nizko mizo.
»Za ozdravitev tega bolnika,« je otožno zašepetala zdravnica, »zdravniki uradne medicine odpiramo žile in s tem omogočimo, da skupaj s krvjo tudi demoni odtečejo iz telesa. Pri tem včasih uporabimo tudi krvne pijavke.« Pokazala je proti mizi, ki je bila postavljena ob bolniku in polna različnih nožev, žagic, svetilk in steklenic raznih oblik in velikosti. Ko je s previdnim pogledom obšel veliko kovinsko posodo, je Jonathan v njej dejansko opazil zvijanje tankih in za palec velikih pijavk. Začutil je obračanje lastnega želodca.
»V primeru, da to ne zaleže, pa naši znanstveniki in znanstvenice te demone zastrupijo s kemikalijami. Uporabljamo predvsem arzen, antimon oziroma elemente živega srebra. Kako enkraten napredek smo dosegli v medicinski znanosti! Zapomni si, prihodnje generacije zdravnikov se bodo navduševale nad našimi dosežki.«
»Ali niso ti strupi smrtonosni?« je dejal Jonathan. Medtem se je spomnil, kako je njegov dedek prodajal mešanice s podobnimi sestavinami, in sicer za ubijanje podgan. Komaj kaj se je spomnil tudi, kako so stari možje pripovedovali o starodavni uporabi podobnih nevarnih snovi tudi v medicinske namene. Tovrstna praksa se torej očitno še ni končala.
»Tu se ne da pomagati,« je pomirjujoče dejala, »rezanje, krčenje in zastrupljanje so edine učinkovite metode.«
»Kako pogosto pa to deluje v praksi?« je zanimalo Jonathana.
»S to metodo uspemo trajno uničiti vse demone!«
Jonathan je debelo pogledal. Eden izmed zdravnikov je zarezal v bolnikov trebuh in povzročil izbruh krvi. »V čem je težava tega bolnika?«
»Fagocitoza ob gnitju ovojnice rakavega tkiva,« je odgovorila dr. Flexnerjeva, »v to smo prepričani.«
»Ali ne obstaja noben drug način zdravljenja njegove bolezni?«
»Ha!« je z negodovanjem zapuhala. »Nekateri trdijo, da obstaja. Hvala bogu, da ta blebetala nimajo licenc za opravljanje zdravljenja. Za to, da bo ljudem omogočena izbira, je premalo, če zgolj nadziramo in potrjujemo kvalitetno delo zdravnikov. Preganjati smo dolžni tudi vse šarlatane, ki se pretvarjajo, da lahko zdravijo s pomočjo nezakonitih zdravil, neumnih diet, rastlin, igel, dotikov, molitev, svežega zraka, vaje in celo s pomočjo,« se je namrščila, »smeha! Ko jih ujamemo, jih zmečemo v vrt za ljudi, ključ pa nemudoma vržemo vstran!«
»Ali ta vaša zdravljenja delujejo?« je potihoma vprašal Jonathan.
»Pff! To je stvar čistega naključja,« je odgovorila. Jonathan je opazil njen od nadutosti napihnjen obraz. Zapackan rdeč nos je pomenil edino barvo, ki jo je na njenem telesu bilo moč zaznati. Že sam vonj, ki ga je oddajala, je bil tako močan, da bi lahko ubijal.
»Kaj pa če se bolnik sam odloči za tista zdravljenja?« jo je zbodel Jonathan. »Za čigavo življenje gre?«
»Točno tako!« je vzkliknila. Jonathan je odprl njeno najljubšo temo. Zdravnica ga je potegnila stran od ograje, prekrižala svoji robati roki predse in se z eno prijela za brado. Vsa goreča je pričela: »Za čigavo življenje gre? Nekateri sebični bolniki dejansko verjamejo v to, da je življenje njihova last! Pri tem pozabljajo, da vsako življenje pripada vsem. Vsak izmed nas predstavlja neprekinjeno vez med predniki in nasledniki, kjer smo vsi povezani v veliko celoto. V dobro celotne družbe so usposobljeni profesionalci dolžni zaščititi bolnike pred njihovimi lastnimi slabimi odločitvami. Si lahko predstavljaš, da si nekateri izmed bolnikov celo želijo umreti?! Mi smo bistveno bolje usposobljeni za to, da se odločimo, kako in kdaj jih je treba zdraviti.«
Postala je, nekoliko premislila in nadaljevala: »Poleg tega Svet guvernerjev velikodušno za vse prebivalce Korumpa plačuje račune za zdravljenje. Tisti zdravi zaposleni opravljajo svojo dolžnost s čakanjem v vrsti za plačevanje davkov, ki jo s svojo sposobnostjo sprejemanja najboljših odločitev določi Svet, bolniki pa vestno opravljajo svojo dolžnost v čakalnih vrstah, kjer pa vrstni red zdravljenja določimo mi, na podlagi naše presoje glede nujnosti posameznih primerov. Bolnikom ne smemo dovoliti, da bi sami sprejemali drage napačne odločitve in to z denarjem vseh ljudi, saj morata dolžini obeh vrst biti izenačeni.«
Skozi sobo se je ponovno razleglo stokanje od bolečin in v kotanjo na tleh je znova curljala kri. Navzoči spodaj so si hiteli izmenjavati navodila, vodilni kirurg pa je prejel dodatne instrumente in gobice iz gaze. Zdravničin obraz je prekril zamišljen pogled. Stoječ ob Jonathanu je zamrmrala: »Prav čutim njegovo bolečino.«
»Kako pa si pridobite licenco,« je nadaljeval, »tisto za odločanje o življenju in smrti v imenu ljudi?«
»To zahteva leta in leta priprav. Človek mora skozi priznan proces medicinskega izobraževanja in skozi številne teste. Kot pooblaščeni s strani naših prijateljev v Svetu guvernerjev smo nedavno zavoljo ohranitve visokih standardov zaprli eno izmed dveh medicinskih šol tukaj na Korumpu. Naše standarde določajo leta raziskav in veličastna tradicija. Licence in zagotovila o statusu primernem nadomestilu nam dodeljuje 'Zaščitniška zbornica priznane medicine.'«
»Visoke plače?« je rekel Jonathan.
»To bi bilo dovolj za sedaj.« Zdravnica ga je nejevoljno pogledala in ga odpeljala ven.
Vendar Jonathan je nadaljeval s postavljanjem vprašanj: »Kako pa veste, kateri zdravnik je dober in kateri je slab?«
»Zdravniki z zdravniškimi licencami so vsi enako dobri. Seveda se pojavljajo govorice. Čenčanja se pač ne da preprečiti, vendar se trudimo.« Kot bi trenil, že ga je odslovila skozi stranska vrata in jih zapahnila za njim.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008