Nevarnosti življenja na puf

Star vic gre nekako takole: v trgovino pride gospod s prazno denarnico in kupi televizor. Ko ga prodajalec vpraša, »kako pa boste plačali?« mu odgovori, »saj bom napisal ček.« Nato si omisli nakup novega avtomobila in ponovno na vprašanje, »kako pa boste plačali?« odgovori, »saj bom napisal ček.« Na koncu se odpravi še po novo hišo in ponovno ista zgodba, »kako pa boste plačali, gospod?« »Bom napisal ček.« Čez čas bančni uslužbenec opazi, da je eden izmed njihovih klientov zelo zadolžen, zato se odpravi k njemu in ga vpraša, »kako pa boste vse skupaj plačali, gospod?« »Napisal bom ček!«

Pred mnogimi leti, ko si še nismo znali predstavljati, kakšne posledice lahko povzroči takšno neodgovorno ravnanje, so se nam podobni vici še zdeli smešni. Ko pa danes opazujemo vse dogodke, povezane z državnim trošenjem pri nas, in trenutna dogajanja v ZDA in svetu, pa nas volja do smejanja kaj hitro mine. Ni je namreč takšne stvari, kot je zastonj kosilo. Ob vsem tem pa lahko že kar nekaj časa tudi pritrdimo ugotovitvi, da so se »čeki« in življenje na puf v največji meri prijeli ravno v skupini najmanj moralnih ljudi – med politiki in njihovimi podporniki. To pa s seboj prinaša še eno nevarnost: navidez neomejena sposobnost trošenja pri neodgovornih politikih pogosto sproži občutek vsemogočnosti, kar privede do sprejetja za ljudi navidez všečnih, a zelo dragih ukrepov (npr. velika gospodarska kriza, brezposelnost, inflacija).

Poglejmo najprej zgodbo, ki je zadnje čase najbolj na udaru. V ZDA so si politiki mnoga leta prizadevali, da bi vsak Američan živel v svoji hiši in v imenu pravice do imeti stanovanje tudi sprejeli t. i. Community Reinvestment Act, z ustanovitvijo državno sponzoriranih Freddie Mac in Fannie Mae pa banke prisilili, da so kreditno nesposobnim posameznikom dajale stanovanjske kredite (eni pomembnejših podpornikov »pravice do imeti stanovanje« so bili demokrati Obama, Frank in Dodd). Ti so to opcijo in darilo seveda izkoristili. Danes, ko je jasno, da izdanih »čekov« ne bo mogoče unovčiti in ko so se obveznosti »neunovčljivih čekov« multiplicirale in se razširile po vsem svetu, pa se krivci iščejo izključno med »požrešnimi« bančniki. In, zanimivo, iščejo jih politiki (ponovno demokrati Pelosi, Dodd, Obama) – tisti, ki so ustvarili vse potrebne pogoje za nastanek kreditne krize in so za te stvari dejansko odgovorni, zaradi česar bi sami morali sedeti v zatožnih klopeh.

Pri »reševanju« iz nastale krize so nekoliko drugačen in bistveno manj pregleden pristop ubrali v Evropi, kjer države po pregovoru manj besed in več akcije bankrotirane banke in druge ustanove odkupujejo in dokapitalizirajo zelo potihoma, recimo 11,2 milijarde EUR za nakup propadajočega bančno-zavarovalniškega giganta Fortis je samo zadnji primer. Seveda pa se podpora bankrotiranim in neperspektivnim podjetjem z denarjem davkoplačevalcev dogaja tudi pri nas, kjer sta za takšne namene posebej prikladna KAD in SOD ter druga finančno močna državna podjetja, recimo Zavarovalnica Triglav, Mobitel in druga. In tudi tukaj je vzorec skoraj identičen ameriškemu, saj se vse trošenje dogaja pod pretvezo mnogih pravic, solidarnosti, reševanja zaposlenosti in podobnih všečnih besed, pri čemer neodgovorni politiki v času sprejemanja ukrepov sploh ne razmišljajo o kritju »izdanih čekov«. In cena za to je visoka.

Predvsem pokojninska blagajna čaka kot tempirana bomba, ki bo udarila po ubogih ljudeh, ki so z mislijo na varno življenje v svojih poznih letih vse življenje nemočni plačevali vanjo, na koncu pa bodo spoznali, da zaman. Blagajna je že bankrotirala, saj se že danes 26 odstotkov njenih prihodkov (1,2 milijarde EUR, kar znese skoraj 3,5 odstotka BDP iz leta 2007 in 14 odstotkov državnega proračuna) nateče neposredno iz davkov. In to vsako leto zapored, čeprav se dno krize še čaka. To prihaja z upokojitvijo povojne, t. i. baby-boom, generacije.

Če primerjamo pokojninsko krizo s finančno krizo v ZDA, vidimo, da je jakost pokojninske bistveno večja. Ameriški Kongres ima predvidenih 700 milijard dolarjev (okoli 5 odstotkov ameriškega BDP) za rešitev krize, kar je le 1,5 odstotne točke več, kot v bankrotirano pokojninsko blagajno trenutno nameni slovenski proračun. Seveda ne moremo z gotovostjo trditi, da lahko 700 milijard dolarjev odpravi vse težave, do katerih so pripeljale odločitve neodgovornih ameriških politikov, a vendar je jasno, da je resnost pokojninske krize pri nas bistveno višja. Treba se je namreč zavedati, da dno »pokojnin« še prihaja in da se v bankrotirano pokojninsko blagajno 3,5 odstotka BDP vplačuje vsako leto. A kljub temu še nihče resneje ne razmišlja, kako jo rešiti. In ko bo problem rešen, če bo, bomo lahko ponovno samo čakali, dokler svoje rušilnosti ne bo pokazala kakšna druga izmed političnih zmot. Tudi teh je pri nas bilo že kar nekaj, npr. potek tranzicije in prodaje premoženja, ohranjanje nekonkurenčnih podjetij, davčna politika, politika licenciranja, dajanje poroštev, zaposlovalna politika in mnoge druge, zagotovo pa bodo nove prišle tudi v prihodnje.

Nekoč je zajec na cesti naletel na ranjenega pitona. Ker je bil dobrega srca, mu je ponudil pomoč. Piton ga je opozoril, da je kača in zajec mu je odvrnil, da mu bo pomagal okrevati, da bosta postala prijatelja in tako dalje. Čeprav ga je piton še enkrat opozoril, da je vseeno kača, zajcu ni bilo mar in mu je pomagal. In skrbel je za njega, dokler piton ni okreval. Ko se je zajec nekoč vrnil domov, da bi pitonu prinesel hrano, je ta ves sovražno nastrojen zrl vanj in mu zabičal, da ga bo požrl. Nakar ga je zajec ves začuden pogledal in mu dejal, kako to, ko pa mu je vendarle pomagal preživeti. Piton mu je odvrnil: »Posvaril sem te, da sem kača, in bilo ti je vseeno in zaupal si mi. Naj ti še povem, da si najbolj neumen zajec, kar sem jih kadarkoli srečal.«

V času, ki prihaja, se zdi, da je skrb politikov za življenje ljudi, ki vse skupaj plačujejo, na vrhuncu, saj je podeljevanje različnih oblik pravic doseglo nek nov zagon. In to tako v ZDA, predvsem pa pri nas, kjer državni birokrati prerazdelijo skoraj polovico celotne ustvarjene vrednosti, medtem ko se sami mastijo na dobro plačanih direktorskih in drugih funkcijah. Službe, plače, pokojnine, zdravstvo, poslovne priložnosti … Naj nam bosta zgodbica o pitonu in zajčku ter vic o življenju na puf v poduk, ko bomo naslednjič poslušali neodgovorne in nemoralne politike, za kakšne pravice vse se borijo, medtem ko nas bodo prosili za to, da neunovčljivim čekom podelimo naša poroštva.

Po skoraj dveh letih in točno 40-ih številkah pa se z današnjo številko Tribunal poslavlja.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008