Svobodometer - maj

Ocena: 1

Spendometer je konec maja presegel 6 milijard evrov. Kljub šestmesečnemu bohotenju evrobirokratov iz vse Evrope na račun naših davkoplačevalcev, ki se je zaključilo s superluksuznim srečanjem EU-ZDA na Brdu pri Kranju, smo njegovo hitrost za sedaj pustili nespremenjeno. Glede na ves blišč akterjev sklepam, da stroški nikogar izmed njih niso posebej vznemirjali. Je že tako, da ljudje najbolj racionalno trošimo svoj denar za lastne namene, pri trošenju tujega denarja za tuje namene pa nam je bolj malo mar. Še nekoliko manj pa nam je mar, če kdo za naše dobro počutje troši denar tretjega.
Kakorkoli, v mesecu maju so poslanci potrdili vladni predlog novega kazenskega zakonika, katerega osrednja novost je možnost izreka dosmrtne ječe za najhujše zločine zoper nedotakljivost človeškega življenja, kot je recimo naklepni umor. Avtorji zakonika so za naklepni umor določili najnižjo zaporno kazen petnajst let, gornje meje pa niso postavili.
Seveda ostaja osnovni koncept slovenskega pravosodnega sistema tudi z novim kazenskim zakonikom nespremenjen. Njegovo bistvo je še vedno zanikanje naravnega prava, ki pravi, da je pri obravnavanju storilcev treba izhajati iz restitucije žrtve, se pravi iz poprave krivice, ki jo je nek posameznik povzročil nekomu drugemu. Vsak človek ima namreč neodtujljivo pravico do nedotakljivosti in vsakdo, ki komurkoli to pravico krši, mora žrtvi povrniti vso nastalo škodo in ji zraven povrnitve škode plačati še dogovorjen znesek kazni.
V svobodni družbi smejo plačilo odškodnine zahtevati edino tisti, ki so v konkretnih primerih bili oškodovani, in nihče drug. Kar je zelo pomembno, koncept poprave krivic, kjer storilec žrtvi poravna vso škodo in ji plača ustrezno odškodnino, oblastem preprečuje uzurpacijo inštituta kaznovanja, saj državni birokrati iz naslova kaznivih dejanj ne poberejo niti centa denarnih kazni, kaj šele, da bi ljudem jemali svobodo že zaradi zaužitja dveh steklenic piva, kot se trenutno pri nas dogaja.
Edino morilcem se sme odvzeti svobodo, to pa zato, ker restitucija žrtve v primeru povzročitve smrti ni mogoča, saj se umorjenega ne da povrniti v stanje pred umorom in mu plačati odškodnino. Zato se v primerih nedvoumno dokazanih naklepnih umorov kot upravičeno kazen morilcem in kot nadomestek restitucije lahko naloži recimo dosmrtno prisilno delo za svojce žrtev s trajnim odvzemom vseh osebnih svobod brez možnosti pomilostitve. Pri dosmrtnem odvzemu svobode morilcem gre kazenski zakonik v smer dovoljenega v svobodni družbi.
Poleg tega kazenski zakonik uvaja nekatere nove vrste kaznivih dejanj in v splošnem podaljšuje zastaralne roke, s čimer očem prikrito širi uzurpacijo kaznovanja na nove oblike v nekem okolju neželenih dejanj. To povzroča odmik od koncepta naravnega prava in pritrjuje besedam Stephena Schaferja: »Ko si je država prisvojila inštitut kaznovanja, so se pravice oškodovanih vedno bolj začele umikati iz kazenskega prava.«
Z Ministrstva za pravosodje prihaja prav tako v maju sprejet zakon, ki ljudem v sodnih sporih daje možnost izvensodne poravnave s pomočjo mediatorja. V kolikor bo obstajala prosta konkurenca med mediatorji, bo to prineslo k spontanemu redu miroljubnega reševanja sporov med ljudmi, kar je pozitivno.
Po nareku bruseljskih birokratov je nastal in bil sprejet tudi zakon, ki soodločanje delavcev pri upravljanju podjetij razširja na podjetja, ki nastanejo kot posledica združevanja podjetij s sedežem v Sloveniji in podružnic tujih podjetij pri nas s podjetji v tujini. Ni mi treba posebej poudarjati, da je zakon v svojem bistvu močno v nasprotju z zaščito lastninskih pravic, saj imajo v svobodni družbi edino lastniki pravico postavljati pravila igre v svojih podjetjih, medtem ko so zaposleni popolnoma svobodni pri izbiri podjetja, za katerega bodo delali, pravice soupravljanja pa jim iz naslova pogodbe o zaposlitvi ne morejo pripadati.
Prav tako po nareku bruseljskih birokratov je vlada pripravila, parlament pa potrdil, direktivo 2003/49/ES, ki zahteva enoten sistem obdavčevanja plačil obresti med povezanimi družbami držav različnih članic. S tem naša birokracija sodeluje pri uničevanju davčne konkurence med državami članicami EU-ja in pomaga krepiti nadzor pretoka informacij in transakcij preko finančnih trgov. Zakon je z vidika svobodne družbe nesprejemljiv.
Državni zbor je maja potrdil zakon, s katerim bodo odslej močneje obdavčili tiste tovornjakarje, ki s svojimi tovornjaki potrošijo več goriva. Z Ministrstva za promet slišimo, da je to nujno, saj je treba skrbeti za okolje. V resnici gre za njihovo slo po trošenju tega, česar niso sami ustvarili in iskanje novih virov obdavčevanja. Nekoliko bolj realno sliko o njihovi dejanski skrbi za okolje namreč dobimo, ko ji dodamo številna potovanja na različne konference po vsem svetu. Izplen teh potovanj je precej enoznačen: (i) ugotovitve o spreminjanju okolja, (i) ugotovitve o neenakosti porazdelitve dohodkov, (iii) ugotovitve o globalnih izzivih, (iv) ugotovitve o inflaciji, (v) ugotovitve o nujnosti nadziranja finančnih transakcij ipd. Taiste konference s popolnoma enakimi vsebinami bi brez težav lahko organizirali s pomočjo digitalnih telekomunikacijskih pripomočkov, se pravi brez kakršnegakoli prevažanja z letali sem in tja. Kot zanimivost povem, da znaša povprečna poraba goriva tipičnega turbinskega motorja potniškega letala okrog 17 gramov za vsakih 1000 Newtonov proizvedene potisne sile na sekundo. Ko naši birokrati potujejo čez Atlantik, jih verjetno kaj malo briga, da se bo med njihovim letom pod krili letala sežgalo nekje okrog 120.000 litrov visoko gorljivega kerozina.
Državni zbor je maja potrdil vladni predlog o dodatnih poroštvih za najem kreditov in izdajo obveznic DARS-a v skupni vrednosti 544 milijonov evrov. Ob robu gradiva so zapisali, da je znesek narejen na konec leta 2006, se pravi da mu je treba dodati povišanje splošne ravni cen, ki pa je v prejšnjem letu bilo zelo visoko. Današnja vrednost poroštva je torej precej višja.
Pri tem me je v oči zbodlo dejstvo, da je približno 200 milijonov od skupnega novega zadolževanja nastalo zaradi preračunavanja cen iz leta 2002 na 2006 ter zaradi poviševanja vrednosti poslov po sklenitvah pogodb. Namesto tako lahkotnega novega zadolževanja v imenu in za račun vseh bi človek pričakoval natančno analizo razlogov in kaznovanje krivcev z visokimi odškodninami. Da o stroških izgubljenih priložnosti in o izrivanju zasebnih investitorjev, ki se ob izdajanju z davki pokritih dolžniških vrednostnih papirjev vedno dogaja, niti ne govorim.
V maju so vladni možje sprejeli vsega skupaj 281 sklepov, kar je mnogo več kot ponavadi. To seveda po definiciji pomeni več omejevanja in manj svobode, ves mesec pa je zaznamovalo tudi dogajanje okrog zviševanja plač 160.000 zaposlenim v javnem sektorju. Ker so kolektivno pogodbo za javni sektor podpisali v začetku junija, bom to vključil v naslednjem Svobodometru.
Ko k zgoraj naštetemu dodam odnos birokratov vseh nivojev do zasebne lastnine, ki se kaže v uradni izjavi vlade, dne 30. maja, postane moja ocena svobode ekonomskega ustvarjanja in ocena osebne svobode, ki jo Slovenkam in Slovencem dovolijo birokrati, že zelo močno v območju osnovnošolske nezadostno.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008