sreda, 01. oktober 2008

Tribunalovo oko

Jože Mencinger, nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, je 23. septembra 2008 nevzdržnost trenutnega pokojninskega sistema v Sloveniji za RTV Slovenija komentiral z besedami:

»Resnična rešitev je pa, po moje, edino v podaljševanju zaposlitve

Najnovejši poskus ameriške administracije, da s posojilom vrednim 700 milijard ameriških dolarjev davkoplačevalskega denarja intervenira na finančnih trgih, je sprožil debato o delovanju finančnih institucij in še posebej o vlogi države pri tem. Kot je zdaj že znano, je poskus »bailouta« ameriškega Kongresa spodletel, kar je dobra novica za proste trge, saj se mora ločitev dobrih podjetij od slabih narediti v okviru finančnih trgov samih. Ni namreč naloga davkoplačevalcev, da nosijo posledice slabih odločitev posameznikov.

Ni pa dobro, da se pri celotni zgodbi zamegljuje dejanskega krivca, ki je privedel do borznega zloma. To je, da so bile prav zakonske določbe kongresnikov tiste, ki so v prvi vrsti v imenu »stanovanjske pravice« banke prisilile v dajanje stanovanjskih posojil tudi kreditno nesposobnim posameznikom, da je bil prav Kongres tisti, ki je ustanovil in nadziral delovanje Freddieja Maca in Fannie Mae, sicer dveh glavnih akterjev trenutne krize, ki sta bila obenem prisiljena kupovati nelikvidne naložbe.

Ob bok trenutni finančni krizi imamo tudi pri nas veliko primerov, ki kažejo, do kako dramatičnih posledic lahko privede neodgovorno ravnanje politikov. Eden lepših je primer pokojninskega sistema, ki je zgrajen na temelju medgeneracijske solidarnosti, t. i. sistem pay-as-you-go (PAYG).

Sistem kot tak je dedič von Bismarckovega pokojninskega programa iz leta 1889. Von Bismarck je uzakonil pravico do prejemanja pokojnine po dopolnjenem 70-em letu starosti, pokojninske obveznosti pa so se financirale z davki na zaposlene. Čeprav se von Bismarck danes slavi kot oče »socialne države«, se je njegov sistem že takrat izkazal za zelo potratno prevaro. Pokojnino je namreč zagotavljal le starejšim od 70 let, medtem ko je bila takratna povprečna življenjska doba v Prusiji vsega 45 let.

Če je pomenilo za von Bismarckov čas biti upokojenec privilegij izbrancev, se je do danes to spremenilo, delež vseh upokojencev v celotnem prebivalstvu pa je že prerasel četrtino. Po zadnjih podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je 550.886 upokojencev, čeprav je med vsemi le 62 odstotkov starostnih upokojencev. To pa je številka, ki se jo množično prikazuje kot temeljni vir nedelovanja slovenskega pokojninskega sistema. Ob številu zaposlenih nekje 880.000 to namreč pomeni 1,6 zaposlenega na vsakega upokojenca in zaradi tega je sistem, ki se primarno financira iz prispevkov zaposlenih, nevzdržen.

Poglejmo še nekaj drugih dejstev. Sistem izplačevanja pokojnin je pri nas bolj kot ne centraliziran okrog delovanja ZPIZ-a, ki je bil ustanovljen kot državna agencija, ki naj skrbi za izplačevanje pokojnin. Blagajna ZPIZ-a se polni z obveznimi prispevki, ki znašajo 24,35 odstotkov bruto plače zaposlenega. To pomeni, da tisti, ki prejema, na primer, povprečno plačo (ta po podatkih Statističnega urada znaša 1.372,46 evrov bruto oziroma 890,24 evrov neto), v pokojninsko blagajno na mesec vplača 334 evrov.

Kljub temu ZPIZ že od svoje ustanovitve ni sposoben izpolnjevati svojih zakonskih obveznosti, »pokojninska blagajna« sama pa je tako že pred leti de facto bankrotirala, pri življenju pa se ohranja izključno na račun zakonsko določenega neomejenega financiranja s strani državnega proračuna. »Privilegij«, ki se ga na ZPIZ-u seveda iz leta v leto zelo obsežno poslužujejo. V proračunu za leto 2008 so tako predvidene obveznosti države do ZPIZ-a ocenjene na več kot 1,12 milijarde evrov, v letu 2007 pa je blagajna ZPIZ-a iz državnega proračuna dobila 1,06 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja. Nekaj malega primaknejo še proračuni lokalnih skupnosti. Ob vrednosti vseh prihodkov ZPIZ-a v višini dobrih štirih milijard evrov to pomeni, da znaša delež vseh davkoplačevalskih prihodkov iz državnega proračuna v ZPIZ-ov proračun kar 26 odstotkov vseh prihodkov ZPIZ-a oziroma 14 odstotkov vseh odhodkov državnega proračuna.

To pa še sploh ne predstavlja vrha ledene gore, saj se bo celotno razsulo pokojninske blagajne pokazalo šele takrat, ko se bo začela bolj množično upokojevati tako imenovana baby-boom generacija tistih, ki so bili rojeni v petdesetih letih, ko se je letno rodilo več kot 30.000 otrok. Sistem pokojninske varnosti pa se tako neogibno spreminja v sistem pokojninske nevarnosti, ki postavlja več vprašanj kot odgovorov. Recimo, koliko in predvsem kaj bo ostalo od obljubljenih pokojnin? Bomo morali za pokojnino delati pozno v svojo starost, kot v časih von Bismarcka, na primer?

Za razliko od Von Bismarcka je ekonomist José Piñera razvil rešitev, ki je doživela svojo potrditev tako v teoriji kot v praksi. To so zasebni pokojninski računi. Poglejmo, zakaj je tak sistem uvedlo že preko 30 držav sveta.

Recimo, da ste se zaposlili pri 20-ih letih in ste se danes, ko ste stari 58 let, odločili, da greste v pokoj, in predpostavimo, da boste živeli še nadaljnjih 20 let. Naprej predpostavimo, da ste v vsem tem času prejemali povprečno plačo in da se njena realna vrednost v vsem tem času ni spremenila. To preprosto pomeni, da je naraščala skladno z inflacijo (rast plač praviloma presega inflacijo). Če vse skupaj preračunamo na današnji dan, predpostavimo, da je vrednost realne plače enaka njeni današnji vrednosti, to je 1.372,46 evrov bruto oziroma neto 890,24 evrov, kar pomeni, da v pokojninsko blagajno mesečno plačate 334 evrov. Ker ste ves ta čas (38 let) vplačevali pokojninske premije v državno blagajno, boste danes lahko le trepetali, ali bo pokojnina dosegla 400 ali 500 evrov, še sanja se vam pa ne, kakšna bo njena velikost jutri, čez pet, deset let.

Če bi ta denar mesečno nalagali na svoj zasebni pokojninski račun, ki bi bil sestavljen, na primer, iz delnic ameriškega Dow Jonesa, bi ob njegovi povprečni realni letni donosnosti od leta 1970 do danes, ki znaša 2,42 odstotkov, lahko še dvajset let uživali v pokojnini dobrih 1.300 evrov. In to vsaki mesec. Celo 1-odstotni realni donos, kar je resnično nizko, bi vam zagotovil realno vrednost pokojnine v vrednosti 852 evrov, kar je še vedno bistveno več od povprečne pokojnine, ki znaša 530 evrov. Ostali podatki so navedeni v tabeli.


In to je razlika, ki so se ji prisiljeni odpovedati vsi tisti, ki so prisiljeni vplačevati v trenutni sistem PAYG. Poleg tega si v sistemu zasebnih pokojninskih računov vsak posameznik sam določa čas svojega odhoda v pokoj, bodisi je to pri 50-em ali 70-em letu starosti.

Svet je že spoznal, da je ameriški intervencionizem na področju nepremičninske politike in ustanovitev Freddieja Maca in Fannie Mae eden največjih državnih polomij, s pogubnimi rezultati. Ekonomist Richard Rahn je s tem v zvezi pred dnevi v Washington Timesu objavil kolumno s pomenljivim naslovom Surprised by the Obvious in se spraševal, ali je politična elita v svetu res tako neumna ali pa se samo dela takšno, da ne more uvideti posledic svojega neodgovornega ravnanja?

Za razliko od finančne krize v ZDA se pri nas podoben fiasko lahko pričakuje pri pokojninah. A vendar, če so v ZDA največ škode utrpele finančne institucije, ki si bodo prej ali slej opomogle, bo udarec pri nas bolj boleč. Udaril bo namreč po ljudeh, in to starejših in onemoglih.

A ni morda že skrajni čas, da za svoje odločitve kazensko odgovarja tudi kak politik?


Matej Steinbacher


objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008

Št. komentarjev: 0:

Objava komentarja

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domača stran