Referendum

Po nedavnem zavezujočem referendumu o evropski ustavi na Irskem in po nedeljskem posvetovalnem referendumu o pokrajinah pri nas je izbira teme za tokratni komentar na dlani. Dodaten razlog je v tem, ker se je posebej v obdobju po drugi svetovni vojni v parlamentarnih demokracijah uveljavilo prepričanje, da je referendum najvišji dosežek sodobne civilizacije in demokracije ter tisti vzvod v rokah ljudi, s pomočjo katerega lahko ti aktivno sodelujejo pri izvajanju demokratičnih političnih procesov. Definicije demokratičnih političnih procesov in tega, kaj vse bi naj ti politični procesi vključevali, še nisem zasledil.
Kakorkoli, osnovna značilnost referenduma je ta, da pomeni način odločanja o veljavnosti posameznega predloga, zakona, pravila, kjer glasujejo vsi tisti člani neke skupnosti, ki imajo možnost glasovanja, predlog na referendumu pa je sprejet, kadar zanj glasuje večina sodelujočih oziroma se zanj izreče najmanj vnaprej določen delež članov. Osnovna značilnost referenduma in edini kriterij določanja pravilnosti vprašanja, o katerem se na referendumu glasuje, je torej število glasov za oziroma proti.
In prav na tej točki se kot milni mehurček razblini ves humanitaren videz referenduma, referendum pa postane, kot je davno nazaj ugotovil eden od ustanoviteljev Združenih držav Amerike, James Madison, tiranija večine nad manjšino. Seveda ima Madison prav, saj je referendum nič drugega kot nogometna tekma, kjer bi zmagal tisti, ki bi na igrišče [volišče] pripeljal večje število nogometašev [mišice], ne pa tisti, ki bi v poštenem boju dosegel več zadetkov.
Referendum je drugo ime za argument moči, kar pomeni, da ne postavlja meja med čustvi in razumom ter meja med nemoralnostjo in moralnostjo. Zakaj? Ljudje imamo različne sposobnosti razmišljanja, različne sposobnosti obsojanja slabega in nagrajevanja dobrega ter različne stopnje odgovornosti. Iz te osnovne naravne značilnosti človeka izhaja, da bomo na enake dražljaje iz okolice ljudje različno reagirali, torej tudi na enaka vprašanja različno odgovarjali. Ljudem postaviti referendumsko vprašanje, potem pa kar tako sešteti odgovore in za pravilnega določiti tistega, ki je prejel največje število glasov, je posilstvo nad osebno svobodo tistih, ki imajo drugačne argumente oziroma tistih, ki zaradi različnih razlogov na referendumih ne sodelujemo. Da je od referenduma do prevlade nemorale in nasilja zelo kratka pot, je dokazal čas pred drugo svetovno vojno, danes pa je taisti val nasilja moč videti recimo v prizadevanjih za referendum o dovoljenju slovenskih državljanov hrvaškim državljanom glede njihovega cilja vstopiti v EU.
Referendumi me ne motijo, vendar samo v primeru, če stroške konkretnih referendumov in kasnejših posledic, ki iz njih izhajajo, plačajo tisti, ki se z vsebino konkretnih referendumov strinjajo in če za tiste, ki se z referendumi ne strinjamo, ti referendumi preprosto ne bi veljali. Bistvo osebne svobode je namreč v tem, da mora biti vsak človek pri sprejemanju svojih odločitev popolnoma svoboden, nihče pa mu nima pravice diktirati, kako se naj obnaša, torej niti vsiljevati nekih resnic in kritja stroškov teh resnic. Kot smo videli, je slednje osnovna značilnost referendumov.
Zraven vsiljevanja resnice gre pri referendumih tudi za legitimacijo političnega procesa, kakršenkoli že ta je in karkoli že ta predstavlja. S sodelovanjem na referendumu se namreč podobno kot pri vseh oblikah volitev avtomatsko strinjamo s pravilom vladavine večine nad manjšino in pristanemo na to, da pri določanju resnice ni pomembna vsebina, temveč se jo določi na način štetja oddanih glasov. Pri tem verjetno niti ne pomislimo, da bomo gotovo kdaj tudi sami v skupini preglasovanih, ko bomo proti naši volji plačevali stroške za nekaj, s čimer se ne bomo strinjali in to tudi v primeru, če se konkretnega referenduma sploh ne bomo udeležili.
S tem v zvezi je bilo zanimivo poslušati predlagatelje aktualnega referenduma o pokrajinah, kako so upravičevali dejstvo, da se je množičnega glasovanja o ponujenih vprašanjih v zvezi z imeni in obsegom pokrajin udeležilo nekaj manj kot 11 odstotkov vseh tistih državljanov, katerim so poslanci dodelili volilno pravico. Odzivi predlagateljev referenduma so bili raznovrstni: od lepega vremena, do nepravega časa izvedbe. Nekateri so šli celo tako daleč in samozavestno razlagali, kako so svoj glas dejansko oddali tudi tisti, ki se glasovanja niso udeležili. Argumentacijo so praviloma in v en glas zaključevali z legitimnostjo rezultatov, saj da pri referendumih štejejo le oddani glasovi, spodnje meje pa da v naši zakonodaji nihče ni določil. Rezultat referenduma je po njihovem mnenju popolnoma legitimen in ga je kot takšnega pri končnem predlogu zakonodaje o pokrajinah treba upoštevati. Poglejmo nekaj njihovih izjav: v največji možni meri bomo upoštevali na referendumu izraženo voljo; odločajo tisti, ki pridejo na referendum; pokrajine so strateški razvojni instrument, da se razvijamo hitreje; najboljši rezultati so tam, kjer je manko pokrajine najbolj očiten; po referendumu bo odločitev poslancev bistveno lažja; gre za usklajen projekt, ki so ga podprle vse parlamentarne stranke; podporo dobila večina pokrajin.
Vladni možje in pripravljavci referenduma imajo vendarle prav, ko trdijo, da so rezultati referenduma legitimni. Vse lepo in prav, vendar pozabljajo, da so legitimni izključno zato, ker so se tako odločili poslanci, ki so postavili takšno referendumsko zakonodajo. Je že tako, da je v zakone moč zapisati karkoli. Rezultati referenduma pa vsaj zame nikakor niso moralni, saj velika večina ljudi v igri dajanja legitimnosti referendumu o pokrajinah sploh ni sodelovala. Ne bo držalo, da smo tudi tisti, ki smo ostali doma, oddali svoj glas in da smo kot takšni soodgovorni za rezultat. Osebno se referenduma nisem udeležil, ker nasprotujem referendumskemu glasovanju kot načinu za določanje resnice, saj je zame referendum instrument tiranije večine, v katerem ne sodelujem, ker takšnemu sistemu odločanja o mojem življenju pač ne dajem legitimnosti.
Praksa dosedanjih referendumov v Sloveniji slika vse tiste razsežnosti določanja resnice z glasovanjem, o katerih sem govoril zgoraj. Na tem mestu dodajam še eno: legitimacijo boja interesnih skupin za privilegije. Slednja je očem nekoliko skrita, in sicer za všečno retoriko neenakih možnosti [referendum o umetnem oplojevanju samskih žensk], izkoriščanja zaposlenih [referendum o nedeljskem delu v trgovinah], nacionalnega interesa [referendum o vstopu v EU, referendum o vstopu v NATO, referendum o pokrajinah, referendum o preoblikovanju Slovenskih železnic], razvoja regije in novih delovnih mest [referendum o tretjem bloku termoelektrarne v Trbovljah – TET 3], moralnosti [referendum o vračilu vlaganj v telekomunikacijsko omrežje], o nuji polnjenja pokojninske blagajne [referendum o načinu prodaje deleža zavarovalnice Triglav] itd. Vidimo, da gre v vseh primerih za preplet različnih interesov predlagateljev, ki so s pomočjo glasovanja vseh državljanov iskali legitimacijo njihovih lastnih interesov na račun davkoplačevalcev in v imenu referenduma, ki ga sami označujejo kot najvišjo in nedotakljivo demokratično normo sodobnega časa. Me prav zanima, koliko bi bilo sklicevanja na vero v superiornost te najvišje norme demokracije, če bi morali stroške referendumov plačevati iz svojega žepa izključno predlagatelji in tisti, ki bi glasovali za.
Parlamentarna demokracija in referendum sta naravna zaveznika in sodita skupaj, saj sta oba zgrajena na argumentu moči, kjer razum in moralo praviloma premagajo čustva in nemorala. Ironično je dejstvo, da ljudje tega ne opazijo in tovrstnim manifestacijam, ki temeljijo na obljubljanju s tujim denarjem, dajejo legitimnost. Zato niti ni presenetljivo, da se razne interesne skupine z nevtralnim imenom politične stranke toliko zavzemajo za krepitev inštituta referenduma. S tem namreč dajejo ljudem občutek, da slednji dejansko sodelujejo v procesu mešetarjenja v imenu vseh, nevtralno imenovanem politični proces. Tako interesne skupine na eleganten način s tujim denarjem ohranijo lasten interes po krepitvi vzvodov moči vplivanja na ekonomska razmerja v družbi praktično nedotaknjen.Kakšno pot torej ubrati, da bomo zaživeli v svobodni družbi, kjer število glasov ne bo ključen kriterij resnice, temveč bo osrednji tok za njeno ugotavljanje moč argumenta, ki je neločljivo povezana z razumom in moralo? Že v enem izmed prejšnjih komentarjev sem načel to temo z ugotovitvijo, da je najprej potreben močan filozofski preskok od centralnega planiranja k zasebni iniciativi. Oblikovanje novega ustroja družbe, zgrajenega na principih morale in razuma, je nato le še stvar tehnične rešitve.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008