sreda, 01. oktober 2008

Enakost, trgi in morala

Vprašanje »enakosti« je vir obsežne politične debate. Že vse od začetka se misleci svobodnih trgov zavzemajo za enakost priložnosti ekonomskega sistema. Povedano drugače: enakost je okvir in ne posledica. V sodobnem besednjaku to pomeni, da je cilj uveljavitev enakih pogojev delovanja za vse. Država je razsodnik, ki uveljavlja spoštovanje lastninskih pravic, zakonov in pogodb, in sicer za vse posameznike enako.
V političnem smislu ideja svobodnih trgov pomeni zakone brez (ali zelo malo) carin za podjetja, brez subvencij za kmetijstvo in brez rasizma. Poleg tega to pomeni, da uspešni poslovneži ne bodo predmet posebnih davkov oziroma zaplembe njihove lastnine.
V ZDA je tak pogled na enakost spravljen v Deklaraciji o neodvisnosti (»vsi ljudje smo ustvarjeni enaki in smo od stvarnika pridobili določene neodtujljive pravice«) in v Ustavi (»davki in trošarine morajo biti enotni po vsej ZDA« in »enaka zakonska zaščita«). Večji del prvega stoletja obstoja Amerike kot države je bil namenjen odpravi suženjstva, razširitvi glasovalnih pravic in varovanju lastninskih in dednih pravic za ženske – t.j. izpolnitvi cilja Ustanovnih očetov glede enakih možnostih vseh državljanov.
Progresivisti in sodobni kritiki enakosti možnosti so lansirali dve veliki kritiki proti Ustanovnim očetom. Prvič, enakost možnosti je nemogoče uresničiti. Drugič, kolikor je enakost možnosti že bila poskušena, je privedla do enormnih razlik v rezultatih. Enakost rezultatov je, glede na pogled progresivistov, zaželena in se lahko doseže le z obsežno državno intervencijo. Poglejmo si oba pomisleka.
Do neke točke je pogled progresivistov točen – enakost možnosti je na ravni posameznika (kot nasprotje institucionalni ravni) težko doseči. Vsi se rodimo v družinah z različnimi prednostmi (ali slabostmi), z različnimi sposobnostmi in v različnih okoljih, ki nudijo različne ravni priložnosti. Socialistični dramatik George Bernard Shaw je na to temo nekoč dejal: »Daj svojemu sinu nalivno pero in list papirja ter mu reci, da ima enako možnost pisanja iger kot jaz, in videl boš, kaj ti bo odgovoril.«
Kar progresivistom manjka je to, da je njihovo zdravilo slabše od bolezni. Vsak poskus popravljanja družinskega neravnotežja, sposobnosti in okolja bo privedel do drugih vrst neenakosti, ki so lahko slabše od osnovnih neenakosti. Thomas Sowell pravi: »Poskušanje izenačitve ekonomskih rezultatov vodi do večje – in mnogo bolj nevarne – neenakosti in sicer neenakosti politične moči.« Oziroma, kot je zaključil Milton Friedman: »Družba, ki postavi enakost – v smislu enakosti rezultatov – pred svobodo, bo končala tako brez enakosti kot brez svobode. Uporaba sile, da bi z njo dosegli enakost, uniči svobodo in uporaba sile, ki je uvedena za dobre namene, bo končala v rokah posameznikov, ki jo bodo uporabili za potrebe njihovih zasebnih interesov.«

Polomija med New Dealom
Bistvo Sowella in Friedmana se slika v propadlih poskusih zvezne vlade, da bi zmanjšala neenakosti v času New Deala. V zgodnjih 1930-ih so ZDA doživele masovno brezposelnost (včasih preko 20 odstotkov). Leta 1932 je predsednik Herbert Hoover podprl prvi program pomoči v ZDA: zveznim državam je bilo razdeljenih 300 milijonov dolarjev. To ni bil transfer od bogatih držav k revnim državam, ampak politična bitka večine zveznih guvernerjev, da bi pridobili največ, kar gre. Illinois je to igro odigral zelo dobro in si zagotovil preko 55 milijonov dolarjev, kar je bilo več od New Yorka, Kalifornije in Teksasa skupaj.
Massachusetts s skoraj toliko prebivalci kot Illinois ni dobil nič. Massachusetts je trpel za precej revščine in bede, toda guverner Joseph Ely je verjel, da morajo posamezne države poskusiti same zadostiti svojim potrebam, ne pa da hitijo v Washington po denar na račun drugih. Namesto tega je Ely po vsej državi [Massachusetts, op. p.] promoviral prostovoljno zbiranje denarja za ljudi v stiski. Med drugim je zapisal: »Kakršno že je opravičilo za [zvezno, op. B. F.] pomoč, dejstvo ostaja, da način, na katerega je bila izvedena, pomeni najbolj obsežno premoženje v rokah strankarske politike, s katerim je [do tedaj, op. p.] posedovala katerakoli administracija.«
Leta 1935 je takratni predsednik Franklin Roosevelt Works Progress Administration (WPA), ki jo je pred tem sam ustanovil, spremenil v ogromen političen kolos za transfer denarja za zaščito volilnih glasov ključnim zveznim državam in okrožjem ter s tem dejansko pritrdil Elyjevim ugotovitvam. Roosevelt in njegove kohorte so zgolj uporabile besednjak odpravljanja neenakosti kot politično kritje za pridobitev moči. Reporter Thomas Stokes je za raziskovanje WPA-ja in njegove uporabe zveznega denarja za namene pridobivanja volilnih glasov dobil celo Pulitzerjevo nagrado.
Uporaba davkov za namene odprave neenakosti je – ne glede na dobre namene – seveda propadla, ta denar pa se je hitro spolitiziral.
Prav tako se je za zelo nevarno centralizacijo moči izkazala predsednikova (in Kongresova, op. B. F.) pristojnost obdavčevanja in transferja denarja od ene skupine k drugi. Obdavčitev se je povečala tako v višini kot v svoji zapletenosti. IRS [zvezni davčni urad, op. p.] je tako postal orožje v rokah predsednika in sicer proti tistim, ki mu nasprotujejo. Elliot Roosevelt je o svojem slavnem očetu povedal: »Moj oče je kaj lahko ustanovitelj koncepta uporabe IRS-ja kot orožja za politično maščevanje.«
Sowell in Friedman sta dejansko pravilno ugotovila, da bodo napori za odpravo neenakosti ustvarili nove neenakosti, morebiti vsaj tako hude, in nevarno skoncentrirali moč v rokah politikov in birokratov. Vendar Sowell in Friedman sta priznala, da dohodkovna neenakost svobodnih trgov ni nujno moralno sprejemljiva. Z drugimi besedami, nekateri posamezniki, bodisi s pomočjo sreče ali dedovanja, postanejo močno bogati, medtem ko drugi, ki lahko delajo več in bolj zavzeto, končajo s komaj dovolj za preživetje. F. A. Hayek je med drugimi dejal, da nagrade »delno temeljijo na dosežkih in delno na čisti sreči.« Družbe, ki temeljijo na svobodnih trgih, so bolj napredne, vendar lahko se zgodi, da posameznik uspe ali ne neodvisno od njegovih sposobnosti in trdega dela.

Trditve progresivcev skozi zgodovino
Zgodovina nam vendarle pokaže, da so najbogatejši posamezniki v ameriški zgodovini bili kreativni podjetniki, ki so izboljšali življenja milijonov Američanov, ter s tem dosegli neverjetno mobilnost navzgor. Prvi Američan, ki je bil vreden več od milijona dolarjev, je bil John Jacob Astor, nemški imigrant in sin mesarja. Aston je ustanovil največjo tovarno krzna v ZDA in s tem ljudem z vsega sveta spremenil okuse in znižal stroške njihovega oblačenja.
John D. Rockefeller, sin potujočega krošnjarja, je bil prvi Američan, ki je bil vreden več od milijarde dolarjev. In vendar je Rockefeller, ki ni bil izobražen, postal podjetnik v predelavi nafte, v čemer je bil boljši od vseh. Njegov kerozin je bil cenejši in dobavljiv, kar je osvetlilo večino vseh domov po svetu (v poznem 19. stoletju je imel 60-odstotni tržni delež na svetu, op. B. F.).
Naslednji ameriški milijarder je bil sin neutrudnega kmetovalca, Henry Ford. Poceni gorivo, ki ga je prodajal Rockefeller, in poceni jeklo, ki ga je na trgu predstavil imigrant Andrew Carnegie, sta mu omogočila izdelavo poceni avtomobilov, ki si jih je lahko privoščila večina ameriških družin. Zadnja najbogatejša Američana, Sam Walton in Bill Gates, sta oba zrasla v družinah iz srednjega sloja. Oba sta ameriškemu potrošniku prinesla veliko nove vrednosti.
Svobodna tržišča lahko včasih prinesejo čudne, vsekakor pa neenake, rezultate, vendar več priložnosti in napredek potrjujeta, da se je izbira ameriški družbi izplačala.

Burton Folsom

Z dovoljenjem Freeman objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008.

Prednosti svobodnega gospodarstva

»Biti nadziran v svojih ekonomskih aktivnostih … pomeni biti nadziran povsod
Friedrich Hayek


Kaj pomeni svobodno gospodarstvo?

Svobodno gospodarstvo pomeni ekonomski sistem, ki temelji na prostovoljni izmenjavi dobrin in storitev, kjer posamezniki sami določajo meje svojega ekonomskega udejstvovanja. To počno tako, da se prosto odločajo, kje bodo delali, investirali, kako bodo trošili oziroma varčevali dobrine svojega dela in s kom bodo trgovali. Ljudje so svobodni pri teh odločitvah samo v svobodnem gospodarstvu, kjer jim je v okvirih zakonodaje omogočeno, da posedujejo lastnino, izmenjujejo, kaj je njihovega (vključno z njihovim delom) in sodelujejo v pravno-zavezujočih pogodbah. Takšna ureditev prava posameznikom omogoča, da z ustanavljanjem pravno-veljavnih združenj, vključno z oblikovanjem podjetij, partnerstev in neprofitnih organizacij, v aktivnostih sodelujejo pri trgovanju in ustvarjanju vrednosti zase. Pri teh aktivnostih je naloga države, da zaščiti lastnino posameznikov in skrbi za izvrševanje pogodb med njimi, tako da lahko ljudje drug z drugim trgujejo z zaupanjem. Vendar je v svobodni družbi vloga države strogo omejena. Ekonomske ovire prosti trgovini, kot so davki, regulacija in državno trošenje, so v takšni ekonomsko svobodni družbi zmanjšane na minimum.

Trgovina in menjava sta ves čas bili integralna dela vsake civilizacije in šele takrat, ko je prišlo do prepoznanja njune vrednosti, je bil sprožen ključni dejavnik, ki je privedel do razvitosti Zahoda. To se je zgodilo tam, kjer je moč cerkve in države usihala in kjer se je med oblastniki vzpostavila konkurenca, kar je privedlo do tega, da je raven svobode ljudem omogočala da so napredovali, njihovo število pa raslo. V italijanskih mestnih državah v času renesanse, v nizozemski državi sedemnajstega stoletja, predvsem pa v Angliji in njenih ameriških kolonijah so relativno visoke ravni ekonomskih svoboščin ljudem omogočile, da so te države postale središča svetovne trgovine. Kljub temu je šele v zadnji četrtini osemnajstega stoletja škotski ekonomist z imenom Adam Smith postavil sistematično teorijo in z njo pokazal, kako svobodna tržišča delujejo. V knjigi Bogastvo narodov je Smith skušal pojasniti razvoj, ki se je v Angliji zgodil od časa nastanka omejene ustavne monarhije v letu 1688. Knjiga je bila natisnjena v letu 1776, tj. istega leta, ko je prišlo do vojne za neodvisnost Združenih držav, knjiga pa je imela velik vpliv na Ustanovne očete Združenih držav, katerih upor je Smith tudi podpiral.

Ideja, kjer se gospodarstvo v največji meri poganja samo, brez državnega nadzora, je spremenilo ekonomsko razmišljanje na Zahodu. Smithova teorija je tako kljubovala ekonomski praksi tistega časa – sistemu merkantilizma, kjer so monarhi in ministri gospodarstvo usmerjali zelo skrbno. Stara ekonomska ureditev je temeljila na prepričanju, da viri bogastva posamezne države ležijo v zalogah zlata, srebra in drugih žlahtnih kovin. Trgovina se je zdela najbolje vodena preko podeljevanja mnogih monopolov obrtnikom in podjetjem. Sprejeti so bili zakoni, ki so dušili rast plač in so ohranjali cene visoke, široko razpredena mreža davkov in prispevkov pa je služila za financiranje vojaških pustolovščin, s katerimi so si države prizadevale ropati naravna bogastva drugih narodov in zasužnjevati njihovo prebivalstvo. Z razlago, da do bogastva narodov prihaja preko delitve dela, ki ljudem omogoča, da se specializirajo in posamezniku ponudijo točno to, kar hoče, je Smith te ideje obrnil na glavo. Denar, tako Smith, predstavlja bogastvo samo kot mera za to, kaj je z njim mogoče kupiti. Tekmovanje je ustvarilo dodano vrednost in s tem blaginjo.

Prosto gospodarstvo dviga plače zaposlenih

Ideje, ki so Adama Smitha gnale k branjenju svobodne trgovine, majhne in poceni države in odprtih trgov, tudi danes povišujejo življenjski standard delovnega ljudstva. V državah, ki so se oprijele tega stališča, kot recimo ZDA, in ohranjale visoko raven svobode, so delavske plače zrasle v višave kot nikjer drugje na svetu. Nasprotno pa so tiste države, ki so eksperimentirale z državnim planiranjem, padle v položaj, kjer so morale ljudi reševati iz revščine in lakote. Svobodno gospodarstvo dviguje plače zaposlenih, saj spodbuja posameznikovo voljo in sposobnosti, da ustvarja tisto, kar njegovi soljudje potrebujejo. In to je bistveni razlog, zakaj je za nakup televizorja, avtomobila ali osebnega računalnika potrebno manj delovnih ur v ZDA, kot pa v Rusiji. Gre za produktivnost, ki šteje, ne za močne roke. Ljudje v revnih državah za delo porabijo dolge ure časa, ampak njihova sposobnost, da soljudem ponudijo tisto, kar želijo, in njihova nagrada za to, so v veliki meri omejevani z vmešavanjem države. Svobodno gospodarstvo dviguje plače zaposlenih, saj na trgu obstajajo ogromne spodbude služenja soljudem, medtem ko ti z lahkoto izrazijo, kaj potrebujejo.

Svobodno gospodarstvo osrečuje potrošnike

V svobodnem gospodarstvu so ljudje sposobni služiti svojim strankam po zaslugi mehanizma cen. Ta obsežna komunikacijska mreža dvigajočih in padajočih se cen daje zaposlenim in investitorjem informacije, po čem kupci povprašujejo in kje se njihovo povpraševanje zmanjšuje. Visoke ravni povpraševanja ljudi po posameznem izdelku dvignejo njegovo ceno in investitorjem povišajo raven dobička. Takšna povišanja dobička pritegnejo več investicij in potisnejo plače navzgor, da bi na določeno delovno mesto pritegnila več zaposlenih. Na ta način družba proizvaja več tistih stvari, ki jih ljudje želijo in ker pride do dviga proizvodnje posameznega izdelka ali storitve, se na dolgi rok cena za kupca zniža. V razmerah svobodnega gospodarstva tak vgrajen sistem spodbud zagotavlja, da so proizvodna sredstva v družbi usmerjena v področja za zadovoljevanje potreb ljudi in stran od tistih proizvodnih področij, kjer prihaja do manjših potreb. V takšnem sistemu je potrošnik vladar, saj s svojimi odločitvami, kako bo svoj dohodek trošil in varčeval, narekuje, kako in kje se bodo uporabljala proizvodna sredstva. Ta njegov dohodek pa bo višji za toliko, kolikor posameznik oskrbuje družbo z izdelki in storitvami, pa katerih ta povprašuje.

Svobodno gospodarstvo znižuje stroške življenja in ustvarja nove proizvode

Svobodno gospodarstvo predstavlja proces iznajdb, ki ljudem omogoča, da raziskujejo tisto, kar bi kupci želeli imeti. Svoboda prodajanja in kupovanja omogoča, da dobrine pridejo na trg in da jih ljudje, kot sami želijo, prosto izberejo ali zavrnejo. Svobodno gospodarstvo podjetnikom omogoča, da z novimi idejami ustvarjajo nove izdelke in izboljšajo obstoječe. Cenovni mehanizem nato zaposlenim in investitorjem signalizira, ali so določeni proizvodi med ljudmi zaželeni, ali ne. V preteklosti so bili novi proizvodi, kot recimo videorekorder, mikrovalovna pečica ali mobilni telefoni, zelo dragi in dosegljivi samo bogatim ljudem, vendar pa z uporabo teh izdelkov, s testiranji in spremembami ter z investiranjem kapitalnih dobrin v njihovo proizvodnjo stroški padejo. Na tak način so nekoč luksuzne dobrine bogatašev postale vsakdanje dobrine mnogih. Ker svobodna gospodarstva nenehno proizvajajo mnogo različnih vrst proizvodov in storitev, cene teh dobrin, kot delež posameznikovega dohodka, padejo ter tako znižajo stroške posameznikovega življenja.

Svobodna gospodarstva spodbujajo produktivnost

S tem, ko targetirajo in spodbujajo pripravljenost ljudi služiti soljudem, kot tega ne zmore noben drug ekonomski sistem, ki ga je iznašlo človeštvo, spodbude, ki so neločljivo povezane s svobodnim gospodarstvom, pospešujejo produktivnost gospodarstva. Ker je ljudem dovoljeno, da obdržijo rezultate svojega dela in v sistemu svobodnega gospodarstva prevzemajo tveganje, so v takšnem sistemu svobodnega gospodarstva nagrade za služenje potrošnikom večje, kot v kateremkoli drugem ekonomskem sistemu. Sistem suženjstva, v katerem je posameznik prisiljen delati za druge, ali planirano gospodarstvo, v katerem država organizira proizvodnjo, uničujeta spodbude za delo. Tudi davki nosijo v sebi to funkcijo. Davki so kot cene; davki so cena – ali kazen – ki jo morajo posamezniki plačati, ker se ukvarjajo z neko ekonomsko aktivnostjo. Bolj kot država obdavčuje investiranje in delo, nižje bodo nagrade za opravljeno delo in investicije. In kadar nagrade za delo in investicije padejo, bo posledično v takem okolju manj dela in investicij. Davki predstavljajo ekonomsko omejitev, ki omejuje število ljudi, ki bi bili udeleženi v takšni aktivnosti, ki je obdavčena. Davki na delo in investicije prav tako popolnoma izključijo nekatere ljudi iz dela ali investiranja. Regulacija ima enak učinek. Z dvigom stroškov proizvodnje se cene umetno dvignejo, kar poviša stroške življenja ter dobrine potisne izven dosega revnih slojev prebivalstva.

Svobodna gospodarstva vodijo ljudi iz revščine

Daleč od tega, da bi hranila samo peščico bogatih, je dinamika sistema svobodnega gospodarstva morda najbolj vidna prav v tem, da od vseh drugih ekonomskih sistemov najhitreje odpravlja revščino. Medtem ko ekonomska svoboda neizbežno povzroča neenakost v dohodkih in bogastvu ljudi, vsakršni poskusi redistribucije dohodka in bogastva od bogatih k revnejšim ohromijo gospodarstvo, s tem pa uničijo ekonomske priložnosti za tiste najšibkejše. Poskusi, da bi z uporabo države določili dohodke ljudi in bogastva, ustvarjajo samovoljno družbo, kjer dostop do politične moči določa dohodek in bogastvo posameznika. Taka vrsta neenakosti pa je do revnih mnogo bolj škodljiva, kot pa neenakost, do katere prihaja v razmerah svobodnega gospodarstva, kajti svobodna gospodarstva nagrajujejo posameznike z visokimi dohodki samo toliko časa, dokler ti služijo soljudem bolje od drugih. Svobodna gospodarstva ljudem omogočajo, da služijo svojim interesom samo do točke, dokler uporabljajo svojo lastnino in delo in pri tem služijo interesom drugih. Svobodna gospodarstva maksimirajo število priložnosti za revne, da se izkopljejo iz revščine, celotno družbo pa naredijo cenejši prostor za živeti.

Svobodna družba ustvarja delovna mesta

Kritike na svobodna gospodarstva se pogosto sklicujejo na poslovne cikle, do katerih prihaja na Zahodu in kjer so obdobja ekonomske rasti prekinjena z recesijami, ki povzročajo, da brezposelnost raste. Ciklična nihanja so med Hladno vojno igrala tudi ključno vlogo v komunistični propagandi, pri čemer je treba poudariti, da se komunistični sistem z ohranjanjem trajne stagnacije gospodarstva izogiba takšnim ciklom, kar ljudi pušča živeti v mnogo nižjem življenjskem standardu, kot ga živijo ljudje na Zahodu. Dejansko pa ekonomske recesije in depresije povzroča inflacija, kot posledica tega, da država pospešuje ponudbo denarja in kreditov hitreje kot raste gospodarstvo. Relativno hitrejše povečevanje ponudbe denarja od ponudbe izdelkov in storitev denarju odžre nekaj njegove vrednosti in povzroča inflacijo, ki poviša stopnje brezposelnosti, saj ljudje ugotovijo, da denar izgublja svojo vrednost. Rešitev tega ni, da bi omejili svobodno gospodarstvo, ampak da bi ponudbo denarja iztrgali iz državnih rok. En del brezposelnosti ne izhaja iz inflacije, ampak iz davkov in omejevanja dela, kar povzroča neskladja med ponudbo dela in povpraševanjem po njem. V svobodnem gospodarstvu je delo vedno na voljo, saj potrebe potrošnikov niso nikoli zadovoljene.

Brez svobodnega gospodarstva ne more biti demokracije
Končno, svobodno gospodarstvo je potreben pogoj, čeprav ne tudi zadosten, za demokracijo in osebne svoboščine, ki jih enačimo s politično svobodo. To pa zaradi tega, ker ni mogoče nadzirati gospodarstva, ne da pri tem ne bi nadzirali ljudi. Ko so ekonomske odločitve enkrat odvzete od milijonov ljudi, ki delajo, investirajo, varčujejo in trošijo, in so namesto tega podeljene v roke centralnih oblasti, postane prisila nad ljudmi nujno potrebna, da se zadosti državnemu načrtu. In moč, ki jo takšna prisila postavi v roke države, državi omogoča, da kaznuje tiste, ki ne želijo narediti tistega, kar centralne oblasti od njih zahtevajo. Dejstvo, da je moč skoncentrirana v rokah države, pomeni, da je nasprotovanje državnim načrtom zelo težko in nevarno. V družbi svobodnega gospodarstva, kjer so proizvodna sredstva v rokah zasebnikov, vedno obstajajo drugi zaposlovalci, zasebni delavski sindikati, politične stranke, interesne skupine, časopisne hiše, radijske in televizijske postaje ter javna zbirališča in prostori za opravljanje verskih obredov. Kot je dejal Lev Trocky: »Kadar je država edini zaposlovalec, nasprotovanje pomeni smrt s počasnim stradanjem.«

Nigel Ashford

objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008

Fredie Mac in Fannie Mae, 2. del

ZADNJA ZAKONODAJA

Julija 2008 je Kongres sprejel kup zakonodaje s področja trga nepremičnin, vključno z ukrepi, ki se dotikajo delovanja GSE-jev. Ti zakoni GSE-jem zvišujejo zgornjo mejo posojil, ki jih ti lahko odkupujejo, ki tako znaša vse do vrednosti 625.000 dolarjev. Še pomembneje pa je to, da dajejo novi zakoni ameriški Zakladnici pristojnost, da za potrebe ohranjanja zaupanja investitorjev v vrednostne papirje GSE-jev, tem dodeli skoraj neomejene kreditne linije in celo da kupi imetja teh podjetjih. Nenazadnje pa zakonodaja ustvarja celo novo neodvisno nadzorno agencijo, ki bi naj bdela nad GSE-ji.

Videti je, da namen Kongresa ostaja ohraniti GSE-je takšne, kot so. Tako se od Freddieja Maca in Fannie Mae pričakuje, da bosta še naprej povečevala svoje portfelje. Zato bosta tako struktura vodenja GSE-jev kot njihova lastniška struktura ostala nespremenjena, vse dokler se njihov finančni položaj ne bo drastično poslabšal.

Če povzamem, nova zakonodaja pričakuje poslovanje kot do sedaj. GSE-ji bodo tako še naprej služili kot kanal posrednega subvencioniranja kupcev hiš, kjer bodo lastniki GSE-jev deležni dobičkov, davkoplačevalci pa bodo prevzemali izgubo, in še pomembneje, vso tveganje.


NERAZUMEN PRISTOP

Trenutna politika obravnava GSE-je kot nujne za financiranje ameriških nepremičnin. To je nerazumen pristop. Trg nepremičnin namreč dela nepotrebno krhkega in ustvarja nek trajen konflikt med lastniki GSE-jev in davkoplačevalci, z nepreizkušeno nadzorno agencijo kot njunim mediatorjem.

Ameriški hipotekarni trg je največji finančni trg na svetu. In ko dve podjetji držita več kot tretjino neplačanega dolga, je celotni finančni sistem krhek. Tveganja, ki so povezana z dajanjem hipotek, bi bila namreč bistveno bolje razpršena, če bi bilo več tovrstnih institucij, kot pa da so skoncentrirana okrog dveh GSE-jev. Z množico hipotekarnih institucij bi bankrot katerega izmed njih vodil do njegovega prevzema s strani ostalih podjetij in ne da so namesto tega davkoplačevalci prisiljeni prevzemati celoten del tveganja.

Ko obveznosti GSE-jev krije država, to vodi do konflikta med lastniki GSE-jev in davkoplačevalci. Pot maksimiranja dobička njihovih lastnikov vodi preko sposojanja po skoraj netvegani obrestni meri (poklon državnih garancij), s katerimi potem financirajo tvegane naložbe. To spodbuja ustvarjanje velikih portfeljev z malo kapitala. Toda, cilj varovanja davkoplačevalcev terja ravno nasprotno politiko, to je močna kapitalna podprtost in omejitve pri prevzemanju tveganja kot tudi pri velikosti portfelja. Do nedavnega je bil za izvajanje nadzora kapitala zadolžen Office of Federal Housing Enterprise Oversight. Šele videli bomo, ali bo pod novo zakonodajo novi nadzornik, to je Federal Housing Finance Agency, to nalogo izvajal kaj bolj učinkovito. Ta bo bolj kot ne prevzel osebje iz Department of Housing and Urban Development. Njegov stalni direktor bo imenovan s strani naslednjega predsednika. Ni pa za pričakovati, da se bo menjava zaključila do vsaj julija 2009.


ALTERNATIVE

Poskus, da se ohrani status quo, ni nujno najboljša pot. Lawrence Summers je 27. julija 2008 v časopisni kolumni primerjal prevzem Bear Stearnsa s to zakonodajo.

»Pomislite, kako bolj problematičen bi bil odziv Bear Stearnsa, če bi politiki signalizirali, da bodo brez omejitev prevzeli vse obveznosti podjetja, da bodo nadalje pustili celotno vodstvo podjetja in celoten model upravljanja podjetja nespremenjen in da bodo dovolili izplačilo dividend, kar bi njihove lastnike navdajalo na boljši jutri? Pa vendar so vsi ti elementi prisotni v primeru Fannie in Freddieja.«

Summers je primerjal status quo pri GSE-jih s krizo SLI-jev z začetka 1980-ih [kriza finančnih institucij, op. p.]. Takrat so poskusi Kongresa in regulatorjev za zavarovanje varčevanja v končni fazi zgolj dodatno obremenili davkoplačevalce. Summers je predlagal, naj se GSE-ji vodijo kot državne korporacije in v tem času prodajo povsem zasebnim investitorjem katerikoli del GSE-jev, ki bi se izkazal za dobičkonosnega.

Sam bi predlagal strategijo, ki bi razširila trg nepremičninskih posojil med širši krog finančnih institucij. Še posebej bi pa morali nadzorniki paziti na zamrznitev nakupnih aktivnosti hipotekarnih posojil s strani GSE-jev. Ostalim bankam pa se naj medtem zmanjša obvezna kapitalna rezerva za držanje nizko tveganih hipotekarnih posojil.

Zamrznitev bi imela dva koristna učinka. Prvič, v primeru, da postaneta Freddie ali Fannie nesolventna, bi bil takšen bankrot lažje obvladljiv ob manjšem podjetju, ki ima manj negotovosti glede njegovega hipotekarnega portfelja. Drugič, takšna zamrznitev bi privedla do povečanja vloge bank in drugih finančnih institucij na hipotekarnem trgu, kar se bi končno izrazilo v močnejšem hipotekarno-finančnem sistemu.

Če bodo GSE-ji nadaljevali z novimi nakupi hipotekarnih posojil, bo to pomenilo, da bodo ostala podjetja njihove portfelje še težje ocenjevala in prevzemala. Kar se tiče tveganja je najtežje oceniti nova hipotekarna posojila. V roku nekaj let so se odkrile vse hibe glede zmožnosti pri posojilojemalcih, da uspešno gospodarijo s svojimi posojili, pokazal pa se je tudi trend gibanja cen nepremičnin. Stopnja neplačil hipotekarnih posojil je načeloma lahko predvidljiva, ko se takšna posojila enkrat daljše obdobje podeljujejo.

Ob predpostavki, da imajo GSE-ji zadosti kapitala za pokritje vseh izgub, bi bilo mogoče za vlado, da v roku 5 do 10 let verodostojno izloči svoja poroštva za obveznosti GSE-jev. Danes država ne more omejiti svojih poroštev, saj bi s tem neugodno prizadela preveč imetnikov teh papirjev. Toda, v nekaj letih, ko bo finančno stanje podjetij bistveno bolj čisto in bo obseg njihovih dolgov bistveno manjši, takšna neomejena poroštva ne bodo več potrebna. Ko bi se enkrat ta državna poroštva ukinila, bi lahko GSE-ji ponovno kupovali nove hipoteke. Na tej točki bi bili soočeni z disciplino finančnih trgov, zaradi česar bi bilo manj verjetno, da bi njihovi tržni deleži dosegli nevarno visoke ravni.

Kaj bi takšna zamrznitev GSE-jev pomenila za trg hipotekarnih posojil? Ostali posojilodajalci, primarno banke, bi vstopili na trg in prevzeli vsa tveganja za hipotekarna posojila. Ti načeloma zaračunavajo višje obrestne stopnje kot posojilodajalci, ki prodajajo svoje terjatve GSE-jem. To se lahko vidi na trgu tako imenovanih »jumbo« posojil, gre za hipotekarna posojila, ki so večja od vrednosti, ki jih GSE-ji lahko kupujejo. Zgodovinsko so ta jumbo posojila stala nekje eno četrtino odstotne točke več kot posojila, ki so jih GSE-ji lahko kupovali. Zmanjšanje prisotnosti GSE-jev na trgu bi tako pomenilo le zmeren učinek na trg hipotekarnih posojil.

Toda danes, ko so investicije podprte s hipotekarnimi papirji pridobile grd madež, se je ta obrestna razlika med stopnjami jumbo posojil in tistimi, ki jih GSEji lahko odkupujejo, povišala na celo odstotno točko. To nekako navdaja na to, da bi učinek zmanjšanja prisotnosti GSE-jev na trgu lahko imel tako nekakšen učinek.

Nemara bi lahko trdili, da je celo to obrestno povišanje ene četrtine odstotne točke pri hipotekarnih posojilih nekaj, čemur bi se politika lahko poskusila izogniti. Če to drži, potem ima politika na voljo vrsto načinov, da to posledico prepreči. V razmislek bi lahko eden takšnih načinov bila prenovitev kapitalske ustreznosti za banke.

Podobno kot pri GSE-jih velja tudi za banke, da za njihove obveznosti jamči ameriška država. Bančni depoziti so zavarovani pri Federal Deposit Insurance Corporation. Tako v primerjavi z GSE-ji nimajo banke nobenih notranjih stroškovnih slabosti kar se tiče dajanja hipotekarnih posojil. Toda banke trpijo za nadzorno slabostjo, ki se kaže v razliki glede kapitalske ustreznosti. Zmanjšanje oziroma ukinitev te razlike bi bankam omogočila, da ponudijo hipotekarna posojila po obrestnih merah, ki bi lahko tekmovale z obrestnimi merami GSE-jev.

Temu, da so se GSE-ji razvili v dominantne igralce na trgu hipotekarnih posojil, ki ustreza njihovim zahtevam, je botrovalo predvsem to, da izhaja njihova kapitalska ustreznost iz verjetnosti, da bodo hipotekarna posojila zapadla kot neplačana. V nasprotju z njimi morajo banke držati vrednost kapitala v odnosu do njihovih hipotek, ki je višja od tega. To še posebej velja za tista hipotekarna posojila, ki imajo najnižjo verjetnost neplačila.

Bančni nadzorniki bi lahko, bodisi začasno ali za stalno, zmanjšali kapitalsko ustreznost bank za njihova manj tvegana hipotekarna posojila. V to skupino bi sodila tista posojila, kjer bi kreditojemalec položil predplačilo v vrednosti 20 odstotkov vrednosti oziroma zavarovanje hipoteke ob 10-odstotnem predplačilu. To so posojila, ki so »ustrezna posojila«, kar pomeni, da spadajo v skupino GSE posojil. Zmanjšana kapitalska ustreznost bi banke spodbudila, da bi bolj agresivno tekmovale za te vrste posojil, kar bi olajšalo nekatere vplive, ki bi jih povzročila zamrznitev novih nakupov posojil s strani GSE-jev.

Tako bi lahko bil eden izmed ukrepov ta, da bi se zmanjšala kapitalska ustreznost za nizko tvegana posojila, ki bi bila pridobljena v naslednjih treh letih, kar bi lahko privedlo do okrevanja nepremičninskega trga od kolapsa cen v zadnjih letih. Po koncu teh treh let bi se lahko kapitalska ustreznost za nova hipotekarna posojila vrnila na zdajšnje ravni, morda postopoma.

Z ali brez spreminjanja kapitalske ustreznosti bank bi zamrznitev novih nakupov s strani GSE-jev služila prestrukturiranju hipotekarnega finančnega sistema. Rezultat tega bi skoraj zagotovo bil industrija, ki bi bila bistveno manj koncentrirana kot je trenutni duopol. Finančni sistem na hipotekarnem trgu, ki ne bi tako zelo slonel na Freddieju Macu in Fannie Mae, bi bil bolj čvrst.
Pri upravljanju hipotekarno-posojilnega tveganja ne obstaja popoln sistem, ki bi bil povsem imun na prevare. Zmeraj bo kakšna ustanova, ki se ukvarja s hipotekarnimi posojili, propadla. Vendar mora politika spodbujati tak hipotekarni finančni sistem, v katerem bodo hipotekarna tveganja razpršena med ducate institucij. V takšnem sistemu se propad posameznih podjetij lahko reši z njihovimi prevzemi in načrtnim prestrukturiranjem, ne da bi celotni finančni sistem izpostavljali v takšna katastrofična tveganja, kot jih danes predstavljata Fannie Mae in Freddie Mac.

Arnold Kling

z dovoljenjem Cato Institute objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008

Tribunalovo oko

Jože Mencinger, nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, je 23. septembra 2008 nevzdržnost trenutnega pokojninskega sistema v Sloveniji za RTV Slovenija komentiral z besedami:

»Resnična rešitev je pa, po moje, edino v podaljševanju zaposlitve

Najnovejši poskus ameriške administracije, da s posojilom vrednim 700 milijard ameriških dolarjev davkoplačevalskega denarja intervenira na finančnih trgih, je sprožil debato o delovanju finančnih institucij in še posebej o vlogi države pri tem. Kot je zdaj že znano, je poskus »bailouta« ameriškega Kongresa spodletel, kar je dobra novica za proste trge, saj se mora ločitev dobrih podjetij od slabih narediti v okviru finančnih trgov samih. Ni namreč naloga davkoplačevalcev, da nosijo posledice slabih odločitev posameznikov.

Ni pa dobro, da se pri celotni zgodbi zamegljuje dejanskega krivca, ki je privedel do borznega zloma. To je, da so bile prav zakonske določbe kongresnikov tiste, ki so v prvi vrsti v imenu »stanovanjske pravice« banke prisilile v dajanje stanovanjskih posojil tudi kreditno nesposobnim posameznikom, da je bil prav Kongres tisti, ki je ustanovil in nadziral delovanje Freddieja Maca in Fannie Mae, sicer dveh glavnih akterjev trenutne krize, ki sta bila obenem prisiljena kupovati nelikvidne naložbe.

Ob bok trenutni finančni krizi imamo tudi pri nas veliko primerov, ki kažejo, do kako dramatičnih posledic lahko privede neodgovorno ravnanje politikov. Eden lepših je primer pokojninskega sistema, ki je zgrajen na temelju medgeneracijske solidarnosti, t. i. sistem pay-as-you-go (PAYG).

Sistem kot tak je dedič von Bismarckovega pokojninskega programa iz leta 1889. Von Bismarck je uzakonil pravico do prejemanja pokojnine po dopolnjenem 70-em letu starosti, pokojninske obveznosti pa so se financirale z davki na zaposlene. Čeprav se von Bismarck danes slavi kot oče »socialne države«, se je njegov sistem že takrat izkazal za zelo potratno prevaro. Pokojnino je namreč zagotavljal le starejšim od 70 let, medtem ko je bila takratna povprečna življenjska doba v Prusiji vsega 45 let.

Če je pomenilo za von Bismarckov čas biti upokojenec privilegij izbrancev, se je do danes to spremenilo, delež vseh upokojencev v celotnem prebivalstvu pa je že prerasel četrtino. Po zadnjih podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je 550.886 upokojencev, čeprav je med vsemi le 62 odstotkov starostnih upokojencev. To pa je številka, ki se jo množično prikazuje kot temeljni vir nedelovanja slovenskega pokojninskega sistema. Ob številu zaposlenih nekje 880.000 to namreč pomeni 1,6 zaposlenega na vsakega upokojenca in zaradi tega je sistem, ki se primarno financira iz prispevkov zaposlenih, nevzdržen.

Poglejmo še nekaj drugih dejstev. Sistem izplačevanja pokojnin je pri nas bolj kot ne centraliziran okrog delovanja ZPIZ-a, ki je bil ustanovljen kot državna agencija, ki naj skrbi za izplačevanje pokojnin. Blagajna ZPIZ-a se polni z obveznimi prispevki, ki znašajo 24,35 odstotkov bruto plače zaposlenega. To pomeni, da tisti, ki prejema, na primer, povprečno plačo (ta po podatkih Statističnega urada znaša 1.372,46 evrov bruto oziroma 890,24 evrov neto), v pokojninsko blagajno na mesec vplača 334 evrov.

Kljub temu ZPIZ že od svoje ustanovitve ni sposoben izpolnjevati svojih zakonskih obveznosti, »pokojninska blagajna« sama pa je tako že pred leti de facto bankrotirala, pri življenju pa se ohranja izključno na račun zakonsko določenega neomejenega financiranja s strani državnega proračuna. »Privilegij«, ki se ga na ZPIZ-u seveda iz leta v leto zelo obsežno poslužujejo. V proračunu za leto 2008 so tako predvidene obveznosti države do ZPIZ-a ocenjene na več kot 1,12 milijarde evrov, v letu 2007 pa je blagajna ZPIZ-a iz državnega proračuna dobila 1,06 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja. Nekaj malega primaknejo še proračuni lokalnih skupnosti. Ob vrednosti vseh prihodkov ZPIZ-a v višini dobrih štirih milijard evrov to pomeni, da znaša delež vseh davkoplačevalskih prihodkov iz državnega proračuna v ZPIZ-ov proračun kar 26 odstotkov vseh prihodkov ZPIZ-a oziroma 14 odstotkov vseh odhodkov državnega proračuna.

To pa še sploh ne predstavlja vrha ledene gore, saj se bo celotno razsulo pokojninske blagajne pokazalo šele takrat, ko se bo začela bolj množično upokojevati tako imenovana baby-boom generacija tistih, ki so bili rojeni v petdesetih letih, ko se je letno rodilo več kot 30.000 otrok. Sistem pokojninske varnosti pa se tako neogibno spreminja v sistem pokojninske nevarnosti, ki postavlja več vprašanj kot odgovorov. Recimo, koliko in predvsem kaj bo ostalo od obljubljenih pokojnin? Bomo morali za pokojnino delati pozno v svojo starost, kot v časih von Bismarcka, na primer?

Za razliko od Von Bismarcka je ekonomist José Piñera razvil rešitev, ki je doživela svojo potrditev tako v teoriji kot v praksi. To so zasebni pokojninski računi. Poglejmo, zakaj je tak sistem uvedlo že preko 30 držav sveta.

Recimo, da ste se zaposlili pri 20-ih letih in ste se danes, ko ste stari 58 let, odločili, da greste v pokoj, in predpostavimo, da boste živeli še nadaljnjih 20 let. Naprej predpostavimo, da ste v vsem tem času prejemali povprečno plačo in da se njena realna vrednost v vsem tem času ni spremenila. To preprosto pomeni, da je naraščala skladno z inflacijo (rast plač praviloma presega inflacijo). Če vse skupaj preračunamo na današnji dan, predpostavimo, da je vrednost realne plače enaka njeni današnji vrednosti, to je 1.372,46 evrov bruto oziroma neto 890,24 evrov, kar pomeni, da v pokojninsko blagajno mesečno plačate 334 evrov. Ker ste ves ta čas (38 let) vplačevali pokojninske premije v državno blagajno, boste danes lahko le trepetali, ali bo pokojnina dosegla 400 ali 500 evrov, še sanja se vam pa ne, kakšna bo njena velikost jutri, čez pet, deset let.

Če bi ta denar mesečno nalagali na svoj zasebni pokojninski račun, ki bi bil sestavljen, na primer, iz delnic ameriškega Dow Jonesa, bi ob njegovi povprečni realni letni donosnosti od leta 1970 do danes, ki znaša 2,42 odstotkov, lahko še dvajset let uživali v pokojnini dobrih 1.300 evrov. In to vsaki mesec. Celo 1-odstotni realni donos, kar je resnično nizko, bi vam zagotovil realno vrednost pokojnine v vrednosti 852 evrov, kar je še vedno bistveno več od povprečne pokojnine, ki znaša 530 evrov. Ostali podatki so navedeni v tabeli.


In to je razlika, ki so se ji prisiljeni odpovedati vsi tisti, ki so prisiljeni vplačevati v trenutni sistem PAYG. Poleg tega si v sistemu zasebnih pokojninskih računov vsak posameznik sam določa čas svojega odhoda v pokoj, bodisi je to pri 50-em ali 70-em letu starosti.

Svet je že spoznal, da je ameriški intervencionizem na področju nepremičninske politike in ustanovitev Freddieja Maca in Fannie Mae eden največjih državnih polomij, s pogubnimi rezultati. Ekonomist Richard Rahn je s tem v zvezi pred dnevi v Washington Timesu objavil kolumno s pomenljivim naslovom Surprised by the Obvious in se spraševal, ali je politična elita v svetu res tako neumna ali pa se samo dela takšno, da ne more uvideti posledic svojega neodgovornega ravnanja?

Za razliko od finančne krize v ZDA se pri nas podoben fiasko lahko pričakuje pri pokojninah. A vendar, če so v ZDA največ škode utrpele finančne institucije, ki si bodo prej ali slej opomogle, bo udarec pri nas bolj boleč. Udaril bo namreč po ljudeh, in to starejših in onemoglih.

A ni morda že skrajni čas, da za svoje odločitve kazensko odgovarja tudi kak politik?


Matej Steinbacher


objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Tolpa Demokracija

Jonathan je niti ni utegnil pozdraviti, ko je nekdo zakričal: »To so oni! Tolpa Demokracija! Bežite na varno!«
»Beži, beži,« je vpil nek deček in drvel mimo Jonathana.
Alisin obraz je postal brezbarven. »Spraviti se morava stran od tukaj – in to hitro!«
Med prvimi so zbežali policisti. Množica se je razbežala v vse smeri. Da bi bili hitrejši so mnogi odvrgli svoje hrbtne opore. Tri družine z otroki vred so hitele po stopnišču Bloka B in nato z oken metale svoje premoženje prijateljem, ki so čakali spodaj. Vsi so pobrali, kar so lahko in švignili po ulici.
Čez nekaj trenutkov je ulica ostala skoraj popolnoma prazna. V daljavi je bilo moč videti samo še najpočasnejše, kako otovorjeni s culami in z otroki bežijo pred bližajočo se nevarnostjo. Zgradba na skrajnem koncu ulice je zagorela. Trd od strahu je Jonathan pograbil Alisino roko in hitel spraševati: »Kaj se dogaja? Zakaj so vsi tako prestrašeni?«
Z naglim potegom roke je Alisa spravila Jonathana na noge in ga rotila: »To je Tolpa Demokracija! Hitro morava zbežati stran!«
»Zakaj?«
»Zdaj ni čas za vprašanja. Greva!« je zavpila. Vendar Jonathan ni hotel naprej. Na smrt prestrašena ga je rotila: »Pridi, greva, ali pa naju bodo ujeli!«
»Kdo?«
»Tolpa Demokracija! Obkrožijo vse, ki jim pridejo pod roke, potem pa glasujejo o tem, kaj bodo z njimi naredili. Vzamejo jim denar, jih zaprejo v kletke, ali pa jih prisilijo v to, da se pridružijo njihovi tolpi. Pri tem jih nihče ne more zaustaviti!«
Jonathan je odkimaval. Kje pa so sedaj ti sicer povsod navzoči policisti? »Ali nas pred tolpo ne more zaščititi zakon?«
»Glej,« je rekla Alisa, ki se je še vedno zvijala, da bi se rešila njegovega prijema, »zdaj raje teci, o tem pa se bova pogovarjala kasneje.«
»Še je čas. Na hitro mi povej.«
Pogledala ga je čez njegova ramena, pogoltnila slino in vsa iz sebe začela: » Ko je Tolpa začela napadati ljudi, jih je policija večinoma zajela in jih za izvajanje nasilja pripeljala pred sodišče. Tolpa se je zagovarjala, da sledijo pravilu vladavine večine podobno kot zakoni, kjer glasovanje odloča o vsem – zakonitosti, moralnosti, o vsem!«
»Pa so jih obsodili?« je vprašal Jonathan. Med tem je bila ulica že popolnoma izpraznjena.
»Bi jaz sedaj bežala pred njimi, če bi bili obsojeni? Ne, sodniki so z glasovanjem treh proti dvema glasovali v korist Tolpe. To so poimenovali kot 'Neodtujljiva pravica večine'. Od takrat dalje se Tolpa spravlja na vse, od katerih je številčnejša.
Jonathan je le stežka dojemal vsa ta nesmiselna pravila in način življenja tega otoka. »Kako lahko ljudje sploh živijo v takšnem okolju? Gotovo obstaja način, da se pred vsem tem zavaruješ!«
»Če si brez orožja, je vse, kar ti ostane, to, da zbežiš stran. Lahko pa se priključiš kateri izmed številčnejših tolp.«
Jonathan je popustil prijem in začela sta teči stran. Neprekinjeno sta tekla čez ozke ulice, sprehajališča, skozi mnoga vrata, okrog vogalov, čez tržnice. Alisa je poznala mesto tako dobro kot svoj žep.
Tekla sta, dokler nista povsem omagala. Daleč stran od ulic in hiš sta splezala na strmo vzpetino ob obali in ob tem upala, da bosta visoko nad mestom na varnem. Na zahodni strani neba so usahnili še zadnji žarki svetlobe in Jonathan je opazil, kako spodaj v mestu nastaja ogenj za ognjem. Do njiju so občasno prodirali zvoki kričanja in vpitja.
»Ne morem več,« je zasopla dejala Alisa. Njeni dolgi rjavi lasje so ji zmršeni padali čez ramena. Uprla se je ob drevo in poskušala priti do sape. Izmučen je bil tudi Jonathan, ki se je usedel na tla in naslonil ob kamen. V divjem teku si je Alisa raztrgala obleko in izgubila čevlje. Zaskrbelo jo je: »Le kaj se je zgodilo z mojimi?«
Tudi Jonathana je zaskrbelo. Spomnil se je starejših zakoncev, ki sta prejšnji večer tako dobro skrbela zanj, in njunega majhnega vnuka Davyja. V tem čudnem svetu mu je bil vsak posameznik videti precej nemočen. »Res, škoda, Alisa, da tukaj na otoku nimate zanesljivega Sveta, ki bi vzdrževal mir.«
Alisa je sedela zraven Jonathana in strmela vanj: »To si nekoliko zamešal,« je dejala. Med tem ko je še vedno poskušala zajeti sapo, je s prstom pokazala v smer, kjer so potekali nemiri. »Ljudje so že vse od nekdaj vzgojeni tako, da s silo jemljejo drug drugemu. Ja kdo pa misliš, da jih je tega naučil?«
Jonathan se je nagrbančil in odgovoril: »Misliš, da jih je tega, da drug proti drugemu uporabljajo silo, nekdo naučil?«
»Večina od nas se je tega naučila s primeri iz vsakodnevne prakse.«
»Zakaj jih Svet Guvernerjev ne ustavi?« je vprašal Jonathan.
»Točno Svet je ta sila,« je s poudarkom rekla Alisa, »in največkrat je ta sila namesto za njihovo zaščito uporabljena proti ljudem.« Opazila je Jonathanov brezizrazen pogled. Očitno se mu niti sanjalo ni o tem, kar mu je ravnokar razlagala. S palcem ga je sunila v prsi in rekla: »Poslušaj, kako od nekoga dobiš to, kar želiš?«
Jonathan, ki je še vedno čutil modrice od roparja, je odgovoril: »Misliš, brez tega, da bi si pomagal s pištolo?«
»Ja.«
»Verjetno bi ga poskušal prepričati,« je odvrnil.
»Pravilno. Ali?«
»Ali,ali … morda pa bi mu plačal?«
»Ja, to je isto kot neke vrste prepričevanje. Še kako?«
»Hmmm. Šel k Svetu Guvernerjev in zahteval zakon?«
»Točno to,« je rekla Alisa. »Pri državi ti nikoli ni treba prepričevati ljudi. Če dobiš Svet Guvernerjev na svojo stran bodisi s pridobivanjem glasov ali s podkupovanjem, potem lahko ostale prisiliš, da delajo točno to, kar si želiš. Če pa kdo drug Svetu ponudi več, potem lahko on tebe prisili, da delaš po njegovih željah. Zmagovalci te igre so vedno guvernerji.«
»Jaz sem pa mislil, da država spodbuja sodelovanje,« je rekel Jonathan.
»Komaj kaj! Kdo pa potrebuje sodelovanje, če lahko uporabi silo,« je odgovorila Alisa. »Vsakdo, ki je na oblasti, lahko dobi karkoli želi, ostali pa se morajo s tem sprijazniti. To je zakonito, vendar ob tem poraženci ostanejo neprepričani, jezni in agresivni.«
Alisa je preusmerila Jonathanovo buljenje v širjenje ognja v mestu: »Poglej nemire tam doli,« je dejala. »Zaradi tega nenehnega boja za oblast je družba razklana. Vsepovsod po otoku lahko najdeš skupine, ki so izgubile preveč glasov in so od razočaranja eksplodirale.«
Nekaj časa je tiho sedela, nato pa so se ji po obrazu razlile solze. »Z očijem sva uredila posebno mesto, kjer sva se nameravala srečati, ko bi se kaj takšnega zgodilo. Počakala bom, da neha goreti.«Ves zmeden od velike nevihte izpred dveh dni je Jonathan dolgo časa nemo sedel. Ko je pogledal k Alisi, je ta že globoko spala. Zelo ga je navdušila – vse v zvezi z njo. Ko se je udobno namestil, je pomislil: »Alisa je vse kaj drugega kot naivna Phoebe Simon.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008

Vladavina prava in pravna država

V drugem členu Ustave Republike Slovenije je zapisano, da je Slovenija pravna država. Pravna država je prevod nemške besede Recthsstaat, pomenila pa bi naj državo, kjer je »izvršna oblast v celoti vezana na pravni red ter na nespremenljive in objektivne vrednote.« Po drugi strani sem na spletnih straneh vlade našel zapis, da je »bistvo pravne države v tem, da je delovanje vseh državnih organov urejeno s pravnimi pravili, ki določajo vsebino in način njihovega odločanja.«
V tokratnem komentarju se bom osredotočil na nekatere osnovne značilnosti centralno urejenih pravosodnih sistemov, ki temeljijo na produkciji zakonodaje, in nakazal nekatere vzroke njihove kronične neučinkovitosti. Nič kaj presenetljivo, vendar podobno kot na ostalih področjih našega življenja se tudi v pravosodju za dvig učinkovitosti rešitev ponuja v vpeljevanju tržnih mehanizmov, ki bi, vsaj teoretično, pripeljali do manj moralnega hazarda in več odgovornosti ter morale pri ponudbi storitev zagotavljanja reda in miru v družbi.
Bruce Benson v svoji knjigi The Enterprise of Law piše, da je zgodovina prava dejansko zgodovina krepitve avtoritarnega prava, temelječega na vse večji koncentraciji moči v rokah tistih, ki določajo, kaj je zakonito [ponudniki zakonov] in tistih, ki si za tovrstne zakone prizadevajo [povpraševalci po zakonih]. S tem v zvezi Stephan Kinsella ugotavlja, da je v času nepisanih pravil [Customary Law, op. M. S.], rimskega prava, trgovskega prava [the Law Merchant, op. M. S.] in tudi v zgodnjih letih angleškega precedenčnega prava [the Common Law, op. M. S.] pravo v pretežni meri rastlo iz konkretnih primerov reševanja sporov, medtem ko je danes osrednji vir njegovega nastajanja zakonodaja [tudi v anglosaksonskem precedenčnem pravu, op. M. S.]. Pisanje zakonodaje, še ugotavlja Kinsella, ne more zagotavljati pravil, ki bi bila kompatibilna s principi svobodne družbe.
V ekonomski terminologiji povedano obstajata dva mejna koncepta prava: (i) zasebno pravo in (ii) monopolno pravo. Zasebno pravo izhaja iz poprave kakršnekoli škode žrtvi, medtem ko so inštitucije, ki ga ponujajo, v veliki meri (v limiti popolnoma) zasebne narave. Po drugi strani monopolno pravo temelji na vnaprej določenih zakonih, katerih kršitev se nadzira s pomočjo centralno vodenih inštitucij (organi pregona in organi prisile) in kaznuje vsako vedenje, ki je v nasprotju z zapisanimi zakoni.
V zasebnem pravu ne poznamo kazenske zakonodaje, ki bi omogočala plačevanje kazni birokratom [recimo plačevanje kazni za alkohol v izdihanem zraku], saj na trgu tekmujoče pravosodje obravnava le tisto dejanje, ki povzroči nastanek škode in to izključno na pobudo tistega, ki je škodo utrpel [t. i. preiskava po uradni dolžnosti bi se lahko začela le v primerih, kjer bi posledica nekega dejanja bila smrt oziroma invalidnost, kjer bi žrtev postala opravilno nesposobna, sorodniki pa preiskave odgovornosti ne bi zahtevali].
Danes imamo v vsem razvitem svetu pravosodne sisteme, ki so močno monopolizirani in ki se brez izjeme soočajo s kronično neučinkovitostjo, s pomanjkanjem morale med sodniki in tožilci, s korupcijo na vseh nivojih, s prenatrpanimi zapori, skratka s klasičnimi problemi moralnega hazarda, na katerega naletimo vedno, ko ima neka skupina podeljene ekskluzivne pristojnosti urejanja kateregakoli področja – ekonomisti temu rečemo, da delovanje takšne skupine ni podvrženo testu ponudbe in povpraševanja.
Če sem nekoliko bolj natančen. Neučinkovitost monopolno organiziranega prava v splošnem izhaja iz naslednjih dejavnikov:

(i) močne želje interesnih skupin znotraj in zunaj pravosodnega sistema po zakonodaji,
(ii) praktično neomejene pripravljenosti zakonodajalca, da ustreže željam teh interesnih skupin,
(iii) monopolno organiziranega razsojanja v konfliktih,
(iv) monopolno organiziranega preiskovanja konfliktov oziroma nasilja,
(v) monopolno organiziranega varstva in oskrbe zapornikov in
(vi) centralistično organiziranega financiranja pravosodnega sistema z davki.


Lobiranje za kazensko-pravno zakonodajo
Benson v svojem članku z naslovom The Demand Side of the Political Market citira Richarda Quinneyja, ki pravi, da »opis kaznivih dejanj odseva takšno vedenje, ki je v nasprotju z interesom tistih interesnih skupin, ki imajo moč vplivanja na oblikovanje javne politike.« Interesne skupine, ki s svojimi pritiski na zakonodajalce zahtevajo uzakonjanje kaznivih dejanj, so lahko bodisi del sistema monopolnega prava [recimo policija, tožilstvo] oziroma prihajajo izven sistema [recimo gibanje za kriminalizacijo prostitucije].
V primeru interesnih skupin znotraj sistema gre, kot ugotavlja Niskanen, za željo birokratov po maksimizaciji njihovega vsakokratnega proračuna, kar se recimo v policiji dosega s tem, da se s pritiski na zakonodajalca in s prepričevanji javnosti o nujnosti nekih ukrepov, domnevno zavoljo višje varnosti v družbi, doseže kriminalizacijo novih in novih dejanj. S tem se proizvaja potrebo po več pristojnostih policije – in več pristojnosti pomeni več denarja ter s tem več moči. Podobna logika pritiskanja na zakonodajalce z željo po višanju proračunov deluje tudi pri vseh drugih interesnih skupinah znotraj sistema.
Posledično v takšnem sistemu vsebina kaznivih dejanj, ki jih zakonodajalec zapisuje v zakone, ne odraža pričakovanj ljudi, temveč je predvsem posledica delovanja najbolj zvitih interesnih skupin, ki ne samo, da vplivajo na oblikovanje zakonov, temveč imajo nekatere tudi neposredno moč vplivanja na njihovo izvajanje. In stranski učinek takšnega stanja je praviloma korupcija [recimo zalaganje spisov primerov vplivnih posameznikov vse dokler zadeva ne zastara].
Povsem drugače je v pretežno zasebnem pravosodju, kjer teh težav praktično ni oziroma so zelo omejene, saj je osrednji pogoj za začetek procesa konkretna prijava nekega dejanja, ki je povzročilo nastanek škode. Takšna obravnava kaznivega dejanja je popolnoma naravna, če vemo, da je škodo moč povzročati na nešteto možnih načinov, ki se v času seveda spreminjajo. Tako mora biti tudi odločanje o tem, kaj je kaznivo in kaj ne, dinamičen proces, če želimo imeti takšen sistem zagotavljanja reda in miru, ki bo v vsakem trenutku kar se da dobro vzpodbujal vzorno vedenje v družbi. Odločitve o tem, kaj je kaznivo in kaj ne, se v pretežno tržnem sistemu prilagajajo vsakokratni situaciji oziroma konkretnim odločitvam sodnika, predvsem pa izhajajo iz žrtev in njihovih konkretnih prijav škodnih primerov. Zasebno pravo temelji na Hayekovem spontanem razvoju družbenih razmerij in na osnovnih ugotovitvah o tem, da se prihodnjih družbenih razmerij, torej niti tega, kaj je to kaznivo dejanje, ne da učinkovito določati za vnaprej, ampak lahko na to vprašanje odgovori le spontani razvoj konkretnih okoliščin na podlagi konkretnih primerov. Edini objektivni kriterij kaznivega dejanja je lahko povzročitev smrti oziroma hudih telesnih poškodb s posledicami invalidnosti.

Monopolizacija pravosodja in centralno financiranje
V monopolno organiziranem pravu imajo sodišča in policija dejansko monopolno moč nad izvajanjem storitev zagotavljanja reda in miru v družbi, saj je vsa moč odkrivanja kaznivih dejanj, presojanja kaznivih dejanj, kaznovanja prekrškarjev in ravnanja z zaporniki v zaporih popolnoma v njihovih rokah. Posledično je strošek, ki ga plačajo koristniki storitev pravosodja v takšnem okolju višji, kot bi bil v pravosodnem sistemu z vključeno zasebno iniciativo.
Slika stroškovne neučinkovitosti v sistemu monopolno organizirane ponudbe storitev zagotavljanja reda in miru postane še nekoliko bolj jasna ob njenem pretežno centralnem financiranju, ki namesto na tržnih osnovah, praviloma temelji na lestvicah nagrajevanja zaposlenih v pravosodju in policiji glede na vnaprej določene kriterije.
Centralno financiranje povečuje moralni hazard pri prijavljanju domnevnih kaznivih dejanj, kar lahko vodi v naslednjo spiralo dvigovanja stroškov in zniževanja učinkovitosti: dolge čakalne vrste – javni pritiski za znižanje čakalnih vrst – zahteve za dvig plač – umikanje zahtevnejših primerov in reševanje manj zahtevnih itd.
Po drugi strani pa birokratske lestvice nagrajevanja predstavljajo dodaten vir neučinkovitosti, saj izvajalce storitev reda in miru usmerjajo v točno določeno obliko vedenja, ki je lahko celo v nasprotju s konkretnimi potrebami na terenu [recimo nagrajevanje policistov glede na število ustavljenih avtomobilov jih usmerja v intenzivnejše ustavljanje avtomobilov, čeprav bi recimo v določenem okraju bilo več povpraševanja po preprečevanju tatvin ipd.].

Sklepna misel
Teorija zasebnega prava je že zelo natančno obdelana in gre v svoji limiti do popolne privatizacije celotnega pravosodnega sistema. Vendar se moramo zavedati, da živimo v času, ko hitra in učinkovita preobrazba sicer šepavega monopolnega prava v smer zasebnega prava ni mogoča, in sicer zavoljo prepletenosti razmerij znotraj obstoječih pravosodnih sistemov, kakor tudi med pravosodnimi sistemi različnih držav. V vsakem primeru je stanje neučinkovitosti monopolnih pravosodnih sistemov, tudi slovenskega in nemškega, zrelo za dodajanje elementov ponudbe in povpraševanja v sistem zagotavljanja reda in miru. In slovenska država bo pristala na poti, da postane pravna v pravem pomenu besede.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008

Nevarnosti življenja na puf

Star vic gre nekako takole: v trgovino pride gospod s prazno denarnico in kupi televizor. Ko ga prodajalec vpraša, »kako pa boste plačali?« mu odgovori, »saj bom napisal ček.« Nato si omisli nakup novega avtomobila in ponovno na vprašanje, »kako pa boste plačali?« odgovori, »saj bom napisal ček.« Na koncu se odpravi še po novo hišo in ponovno ista zgodba, »kako pa boste plačali, gospod?« »Bom napisal ček.« Čez čas bančni uslužbenec opazi, da je eden izmed njihovih klientov zelo zadolžen, zato se odpravi k njemu in ga vpraša, »kako pa boste vse skupaj plačali, gospod?« »Napisal bom ček!«

Pred mnogimi leti, ko si še nismo znali predstavljati, kakšne posledice lahko povzroči takšno neodgovorno ravnanje, so se nam podobni vici še zdeli smešni. Ko pa danes opazujemo vse dogodke, povezane z državnim trošenjem pri nas, in trenutna dogajanja v ZDA in svetu, pa nas volja do smejanja kaj hitro mine. Ni je namreč takšne stvari, kot je zastonj kosilo. Ob vsem tem pa lahko že kar nekaj časa tudi pritrdimo ugotovitvi, da so se »čeki« in življenje na puf v največji meri prijeli ravno v skupini najmanj moralnih ljudi – med politiki in njihovimi podporniki. To pa s seboj prinaša še eno nevarnost: navidez neomejena sposobnost trošenja pri neodgovornih politikih pogosto sproži občutek vsemogočnosti, kar privede do sprejetja za ljudi navidez všečnih, a zelo dragih ukrepov (npr. velika gospodarska kriza, brezposelnost, inflacija).

Poglejmo najprej zgodbo, ki je zadnje čase najbolj na udaru. V ZDA so si politiki mnoga leta prizadevali, da bi vsak Američan živel v svoji hiši in v imenu pravice do imeti stanovanje tudi sprejeli t. i. Community Reinvestment Act, z ustanovitvijo državno sponzoriranih Freddie Mac in Fannie Mae pa banke prisilili, da so kreditno nesposobnim posameznikom dajale stanovanjske kredite (eni pomembnejših podpornikov »pravice do imeti stanovanje« so bili demokrati Obama, Frank in Dodd). Ti so to opcijo in darilo seveda izkoristili. Danes, ko je jasno, da izdanih »čekov« ne bo mogoče unovčiti in ko so se obveznosti »neunovčljivih čekov« multiplicirale in se razširile po vsem svetu, pa se krivci iščejo izključno med »požrešnimi« bančniki. In, zanimivo, iščejo jih politiki (ponovno demokrati Pelosi, Dodd, Obama) – tisti, ki so ustvarili vse potrebne pogoje za nastanek kreditne krize in so za te stvari dejansko odgovorni, zaradi česar bi sami morali sedeti v zatožnih klopeh.

Pri »reševanju« iz nastale krize so nekoliko drugačen in bistveno manj pregleden pristop ubrali v Evropi, kjer države po pregovoru manj besed in več akcije bankrotirane banke in druge ustanove odkupujejo in dokapitalizirajo zelo potihoma, recimo 11,2 milijarde EUR za nakup propadajočega bančno-zavarovalniškega giganta Fortis je samo zadnji primer. Seveda pa se podpora bankrotiranim in neperspektivnim podjetjem z denarjem davkoplačevalcev dogaja tudi pri nas, kjer sta za takšne namene posebej prikladna KAD in SOD ter druga finančno močna državna podjetja, recimo Zavarovalnica Triglav, Mobitel in druga. In tudi tukaj je vzorec skoraj identičen ameriškemu, saj se vse trošenje dogaja pod pretvezo mnogih pravic, solidarnosti, reševanja zaposlenosti in podobnih všečnih besed, pri čemer neodgovorni politiki v času sprejemanja ukrepov sploh ne razmišljajo o kritju »izdanih čekov«. In cena za to je visoka.

Predvsem pokojninska blagajna čaka kot tempirana bomba, ki bo udarila po ubogih ljudeh, ki so z mislijo na varno življenje v svojih poznih letih vse življenje nemočni plačevali vanjo, na koncu pa bodo spoznali, da zaman. Blagajna je že bankrotirala, saj se že danes 26 odstotkov njenih prihodkov (1,2 milijarde EUR, kar znese skoraj 3,5 odstotka BDP iz leta 2007 in 14 odstotkov državnega proračuna) nateče neposredno iz davkov. In to vsako leto zapored, čeprav se dno krize še čaka. To prihaja z upokojitvijo povojne, t. i. baby-boom, generacije.

Če primerjamo pokojninsko krizo s finančno krizo v ZDA, vidimo, da je jakost pokojninske bistveno večja. Ameriški Kongres ima predvidenih 700 milijard dolarjev (okoli 5 odstotkov ameriškega BDP) za rešitev krize, kar je le 1,5 odstotne točke več, kot v bankrotirano pokojninsko blagajno trenutno nameni slovenski proračun. Seveda ne moremo z gotovostjo trditi, da lahko 700 milijard dolarjev odpravi vse težave, do katerih so pripeljale odločitve neodgovornih ameriških politikov, a vendar je jasno, da je resnost pokojninske krize pri nas bistveno višja. Treba se je namreč zavedati, da dno »pokojnin« še prihaja in da se v bankrotirano pokojninsko blagajno 3,5 odstotka BDP vplačuje vsako leto. A kljub temu še nihče resneje ne razmišlja, kako jo rešiti. In ko bo problem rešen, če bo, bomo lahko ponovno samo čakali, dokler svoje rušilnosti ne bo pokazala kakšna druga izmed političnih zmot. Tudi teh je pri nas bilo že kar nekaj, npr. potek tranzicije in prodaje premoženja, ohranjanje nekonkurenčnih podjetij, davčna politika, politika licenciranja, dajanje poroštev, zaposlovalna politika in mnoge druge, zagotovo pa bodo nove prišle tudi v prihodnje.

Nekoč je zajec na cesti naletel na ranjenega pitona. Ker je bil dobrega srca, mu je ponudil pomoč. Piton ga je opozoril, da je kača in zajec mu je odvrnil, da mu bo pomagal okrevati, da bosta postala prijatelja in tako dalje. Čeprav ga je piton še enkrat opozoril, da je vseeno kača, zajcu ni bilo mar in mu je pomagal. In skrbel je za njega, dokler piton ni okreval. Ko se je zajec nekoč vrnil domov, da bi pitonu prinesel hrano, je ta ves sovražno nastrojen zrl vanj in mu zabičal, da ga bo požrl. Nakar ga je zajec ves začuden pogledal in mu dejal, kako to, ko pa mu je vendarle pomagal preživeti. Piton mu je odvrnil: »Posvaril sem te, da sem kača, in bilo ti je vseeno in zaupal si mi. Naj ti še povem, da si najbolj neumen zajec, kar sem jih kadarkoli srečal.«

V času, ki prihaja, se zdi, da je skrb politikov za življenje ljudi, ki vse skupaj plačujejo, na vrhuncu, saj je podeljevanje različnih oblik pravic doseglo nek nov zagon. In to tako v ZDA, predvsem pa pri nas, kjer državni birokrati prerazdelijo skoraj polovico celotne ustvarjene vrednosti, medtem ko se sami mastijo na dobro plačanih direktorskih in drugih funkcijah. Službe, plače, pokojnine, zdravstvo, poslovne priložnosti … Naj nam bosta zgodbica o pitonu in zajčku ter vic o življenju na puf v poduk, ko bomo naslednjič poslušali neodgovorne in nemoralne politike, za kakšne pravice vse se borijo, medtem ko nas bodo prosili za to, da neunovčljivim čekom podelimo naša poroštva.

Po skoraj dveh letih in točno 40-ih številkah pa se z današnjo številko Tribunal poslavlja.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008