sreda, 19. marec 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Glede na potrebo

Fanfara, ki je prihajala iz trobent, in doneče bobnanje je utišalo publiko. Zabavljač Phil je z rokami pokazal proti občinstvu: »Za vse, ki imate otroke, je napočil dolgo pričakovani trenutek. Pred nami je finale. Kmalu bomo priče koncu dvanajstletnega potovanja otrok. Na vrsti je Igra maturantov!«
Veliko dvorano je zapolnil glas orgelske glasbe in naenkrat so se vzdolž hodnikov z obeh strani odprla stranska vrata. Skozi so zakorakali dijaki, oblečeni v dolga črna oblačila in s štirioglatimi maturantskimi kapami na glavah. Iz občinstva se je razlegel nov val ploskanja, ki ga je prekinjalo glasno vpitje in kričanje.
Jonathan je zašepetal gospe, ki je stala zraven njega: »Kaj je to Igra maturantov?«
Obrnila se je napol proti njemu in odgovorila: »Gre za tekmovanje med mladimi iz vseh šol našega okrožja.« Na kratko je postala, da bi ujela napoved in nadaljevala, pri čemer se je trudila, da bi preglasila hrup: »To je zaključek uradnega izobraževanja. Namen uradnega izobraževanja je v tem, da poudari pomen trdega dela in prizadevanj pri pridobivanju znanja. Nocoj slavimo izjemne dosežke najboljših dijakov. Glavna nagrada, ki bo podeljena nocoj, se imenuje Poslovilna nagrada, dobil pa jo bo zmagovalec Igre maturantov.«
Med škiljenjem proti odru je Jonathan zagledal debelo pojavo, ki se mu je zdela poznana: »Kdo je ta oseba, ki na odru sprejema vsakega dijaka posebej?«
»To je Lady Bess Tweed. Ali je ne poznaš iz časopisov? Ona je naša slavnostna govornica. Kot članica Sveta Guvernerjev in kraljica politikov, je, tako kot vedno, naša častna gostja. Rada ima javnost. Njen poklic je hkrati najbolj čaščen in najmanj spoštovan na otoku. Tako je kot nalašč za Igro maturantov.«
»Kako igra poteka?« je vprašal Jonathan.
»Takole,« je rekla gospa in se nagnila k Jonathanovemu ušesu. »Lady Tweed izvede enega njenih običajnih in vnaprej pripravljenih govorov. Dijaki si nato zapisujejo vse tiste izrečene besede, ki so v neposrednem nasprotju s tem, kar so se učili v šoli. Zmagovalec prestižne Poslovilne nagrade je tisti, ki v njenem govoru najde največ nasprotij. Psst, Lady Tweed je že pričela. Prisluhniva.«
»… in spoznali smo krepost svobode,« je bila srdita Lady Tweed. »Vsi vemo, kako svobodna volja in osebna odgovornost peljeta v odraslost in rast. Tukaj danes jo imamo na tem pomembnem dogodku za našo enkratno skupnost. Ljudje so v vsej svoji zgodovini vedno iskali svobodo. Kako je to enkratno, da lahko danes živimo na svobodnem otoku …«
Gospa je pokazala na dijake za Lady Tweed. »Poglej, kako si vneto zapisujejo. Oh, koliko besed za podčrtati!«
»Ali Lady Tweed govori v nasprotju s tem, o čemer so se dijaki učili?« je vprašal Jonathan.
Gospa se je pridušeno nasmehnila: »'Svobodna volja?' To je nesmisel. Šola je obvezna. Otroci so prisiljeni iti v šolo in vsi smo prisiljeni plačati. Sedaj pa psst!«
»… in srečni smo, da imamo najboljše šole, kar si jih sploh lahko predstavljamo, še posebej zato, ker nam najboljši ekonomisti napovedujejo težke čase,« je odmevala Lady Tweed. »Naši učitelji s kazanjem poti do demokracije in napredka ter z lučjo resnice in znanja nudijo dijakom primer vzornega vedenja …«
Gospa je bila tako navdušena, da je zagrabila Jonathana za roko. Zavreščala je: »Moja hči je tretja z desne v drugi vrsti. Zapisuje si. Prepričana sem, da bo dosegla vse točke.«
»Ne razumem, kakšne točke?« je vprašal Jonathan.
»'Najboljše šole?' To je brez možnosti izbire nemogoče. Lady Tweed je svojim otrokom sama določila šolanje, naši otroci pa morajo zaradi odločitve oblasti hoditi v njim najbližjo šolo v okrožju. 'Vzorno vedenje učiteljev?' Ha, učenci morajo dvanajst let mirno sedeti in poslušati ukaze. V zameno za to dobijo pisne ocene in zvezdice. Če bi učitelji namesto plačila dobili zvezdice ali ocene, bi oni to imenovali suženjstvo in stavkali! 'Kažejo pot do demokracije.' Kje pa! To, kar oni izvajajo v razredih, je samodrštvo.«
Lady Tweed je skromno zmajevala z glavo: »… sedaj ste prispeli do mejnika vašega življenja. Vsi vemo, da je naš glas zelo majhen zvok v izjemnem človeškem zboru. Vsi vemo, da kruto tekmovanje in neusmiljen pohlepen boj za to, da pridemo na vrh, za današnji svet ni primerno. Za nas je najvišja vrednota žrtvovanje. Žrtvovanje za potrebe drugih, za množice manj srečnih ...«
Gospa je skoraj zavreščala od navdušenja: »Poglej, kako dijaki pišejo! Kakšen zaklad nasprotij! 'Izjemen človeški zbor?' 'Žrtvovanje?' V šoli so jih vedno učili, da se je treba izkazati in postati najboljši. In Lady Tweed osebno nikakor ni ponižno upognjena. Nasprotno, ona je najbolj glasna in najbolj brezobzirna od vseh. Do vrha v politiki je prišla s prerivanjem in z uporabo vseh trikov, kar si jih človek sploh lahko izmisli. Ti dijaki dobro vedo, da si statusa najboljših niso pridobili z žrtvovanjem svojih ocen v dobro najslabših dijakov iz njihove okolice.«
Jonathan ni in ni mogel ugotoviti, za kaj gre: »Ali pravite, da jih v šoli učijo, da se morajo osebno dokazovati, potem pa jim Lady Tweed ob koncu šolanja govori, kako se je treba žrtvovati za dobro drugih?«
»Ugotovil si,« je odvrnila gospa. »Lady Tweed pridiga o drugačnem svetu za dijake. O svetu, kjer mora vsak prispevati glede na svoje sposobnosti in dobiti glede na svoje potrebe. To bo njihova prihodnost.«
»Zakaj se ne potrudijo biti dosledni in učiti enakih stvari tako pred kot po končanju šolanja? « je vprašal Jonathan.
»Oblasti se trudijo na tem,« je odgovorila gospa. »Šole še vedno delujejo na stari tradiciji, ki najboljše nagrajuje z najvišjimi ocenami. Za naslednje leto nameravajo obrniti ocenjevalni sistem. Načrtujejo uporabo takšnih spodbud in nagrad, ki bi učence pripravile na realnost njihovega življenja po končanju šole. Ocene bodo tako podeljevali na osnovi potrebe in ne več na osnovi doseženega rezultata. Najslabši učenci bodo dobivali petke, najboljši pa enke. Pravijo, da najslabši učenci bolj potrebujejo dobre ocene kot najboljši.«
Jonathan je zmajal z glavo in ponovil njene besede, da bi se prepričal, če jih je pravilno ujel: »Najslabši učenci bodo dobivali petke, najboljši pa enke?«
»Tako je,« je prikimala.
»Ja, kaj pa se bo zgodilo z rezultati? Ali to ne vodi do tega, da bodo vsi želeli postati bolj potrebni in manj sposobni?«
»Pomembneje je to, tako pravi Lady Tweed, da gre za popolno dejanje humanitarnosti. Najboljše učence bi to naučilo vrlin človeškega žrtvovanja, slabe pa vrlin, kako je treba braniti lastne pravice. Še nekaj, šolskim uradnikom je naročeno, da podoben sistem ocenjevanja uvedejo tudi pri napredovanju učiteljev.«
»In kako so učitelji sprejeli to novico?« je vprašal Jonathan. »Nekaterim je zelo všeč, drugi pa jo sovražijo. Hčera mi je povedala, da so najboljši učitelji že zagrozili z odhodom, če bi se to resnično zgodilo. Za razliko od učencev torej učitelji še vedno uživajo privilegij, da lahko zamenjajo šolo, kjer poučujejo – za sedaj.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008

Davčna vojna Liechtensteina

Glede na to, da finančna kriza še vedno pretresa svetovna gospodarstva, ni nikakršno presenečenje, da so banke pod povečanim skrbnim nadzorom. Kljub temu bi zelo malo ljudi predvidelo, da se bo središče zanimanja ustavilo v drobcenem Liechtensteinu.

Med majhno alpsko kneževino in Nemčijo je izbruhnila vojna besed, ki se tiče nemških državljanov, ki svoje bogastvo nalagajo v liechtensteinske banke, z namenom, da si znižajo svoja davčna bremena.

Spopad med državama se je začel, ko je Berlin priznal, da je kot del preiskave pri domnevnih davčnih izogibanjih od nekdanjega bančnega uslužbenca, ki je domnevno ukradel informacije o bančnih računih ter s tem kršil zakone o zaupnosti bančnih računov, kupil podatke o klientih liechtensteinskih bank.

Z drugimi besedami, Nemčija je kupila informacije, ki so bile pridobljene na način, ki bi lahko predstavljal kriminalno dejanje popolnoma poštene, legitimne in, kar se tiče primera Liechtensteina, države, katere zakoni temeljijo na ustavi. Zaradi tega se ne gre čuditi, da je liechtensteinski kronani princ Alois za nemške oblasti dejal, da uporabljajo »metode, ki kljubujejo vladavini prava.«

Evropske vlade ne marajo nizkih davkov, ki jih ima Liechtenstein, niti tega, da mnoga evropska podjetja uporabljajo nizke davke za podjetja, ki jih ima kneževina. Ampak to težko daje Berlinu pravico do uporabe domnevno takšnih dejanj, ki so v splošnem poznane kot »sprejemnik ukradenega blaga«, problem, ki nekako izhaja iz poročil, da je Nemčija ponudila material tudi drugim državam.

Princ Alois se je temu zoperstavil, ko je dejal, da »Nemčija ne bo rešila svojih problemov s svojimi davkoplačevalci tako, da bo napadla Liechtenstein. Nemčija ima najslabši davčni sistem na svetu.« Močno obdavčenje je samo eden od trenutnih problemov, s katerimi se soočajo države »stare Evrope«, nasproti katerih se zdi Liechtenstein kot živo nasprotje. V mnogih pogledih Liechtenstein prikazuje, kako bi lahko izgledala uspešna, svobodna, povezana, napredna, tržno orientirana evropska družba z nizkimi davki.

Liechtenstein je postal suverena država leta 1806, po razpadu svetega rimskega cesarstva. Do leta 1918 je bil tesno povezan z Avstro-Ogrskim cesarstvom, ampak se je po prvi svetovni vojni povezal v carinsko in monetarno unijo s Švico. Po odpravi medvojne nestabilnosti in uspešnem boju, da ga pohrusta nacional-socialistična Nemčija, se je gospodarska uspešnost Liechtensteina začela v 1950-ih letih. Gospodarska rast, ki je državo naredila eno najbogatejših na svetu, je imela več razlogov, vendar sta bila ključna pri uspešnosti Liechtensteina dva dejavnika.
Prvi je bila odločitev, da se država specializira v tistih dejavnostih, ki jih opravlja še posebej uspešno: finančne storitve in visokotehnološka industrija. Drugi razlog pa je bila vdanost Liechtensteina do znamenitega rekla Adama Smitha: »Nič kaj več ni potrebnega, da se država od najnižjega barbarstva povzpne na najvišjo raven bogastva, kot so mir, nizki davki in znosna administracija v sodstvu.«

Ne samo da so prebivalci Liechtensteina pridobili s tem, da jim država jemlje relativno majhen delež njihovega dohodka, ampak tudi niso obremenjeni s tipom razkošnega birokratskega sistema prerazdeljevanja, ki je značilen za »socialno Evropo«. Zaradi tega vlada Liechtensteina konstantno vodi proračunski presežek in ne primanjkljaja. Stopnja brezposelnosti pa znaša samo 2,7 odstotka.

Liechtenstein se je tudi uspel izogniti mnogim socialnim problemom, ki so značilni za velik del Zahodne Evrope. 34 odstotkov prebivalstva Liechtensteina je bilo rojenih v tujini. Ampak Liechtenstein je odločno zavrnil multikulturalistično ideologijo, ki trenutno ohromlja sposobnost mnogih evropskih držav, da ne morejo ubežati spirali politične korektnosti. Namesto tega se Liechtenstein brez upravičevanja osredotoča na povezovanje vseh tujcev, tudi na tak način, da se morajo vsi naučiti nemščine kot uradnega jezika v državi.

Poleg tega ima Liechtenstein, čeprav v večini katoliška država, močno tradicijo na religiozni svobodi. To seveda v njegovo delovanje ne vpleta takšnih nesmislov, kot so vgradnja šeriatskega prava v civilno pravo Liechtensteina.

Na kratko, preostanek Evrope se lahko od Liechtensteina mnogo nauči. Namesto trpinčenja Nemcev z neznosnimi in zatiralskimi nemškimi davki, bi nemška vlada naredila mnogo več, če bi svojo energijo investirala v poskuse, znova in znova, reformiranja, znova in znova, omahujočega se nemškega gospodarstva. Liechtenstein bi ji lahko bil dober zgled.

Liechtenstein verjetno ne bo prestrašen od zadnje akcije Nemcev. Države se drži ugled, da se je uspešno upirala nekaterim velikanskim tiranom. Leta 1945 je skupina Rusov ubežala pred komunistično tiranijo in pri tem prečkala liechtensteinsko mejo, kjer je poiskala zavetišče pred Rdečo armado. Kljub pomanjkanju vojske in vpričo neustavljive sile, je majhen Liechtenstein zavrnil predajo beguncev. Leta 1993 je Nobelov nagrajenec Aleksander Solzheinicin to dejanje poimenoval kot »pomembno dejanje poguma.«

Solzheinicin je to dejanje zoperstavil z vedenjem zahodnih sil, ki so sovjetskim silam predale na tisoče protikomunističnih sovjetskih državljanov, ki so jih kasneje dokaj hitro razposlali na degradacijo in smrt v stalinistične gulage (delovna taborišča, op. p.). Trenutni izzivi, s katerimi se sooča Liechtenstein, sicer ne sodijo v povsem isto kategorijo, kot je bilo upiranje kriminalnim režimom, kot je bila Sovjetska zveza. Ampak vse dokler se Liechtenstein ne bo uklonil pritiskom socialne Evrope na račun znižanja svojih svobod, tako dolgo bomo vedeli, da je svoboda v Zahodni Evropi še vedno živa, čeprav je v slabem stanju.

Samuel Gregg

z dovoljenjem Acton Instituta objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008

Kaj je “poštenega” pri davkih?

Zdi se, da so povsod v poročilih omenjeni davki. Najmanj dva ameriška predsedniška kandidata sta nakazala nameri, da povišata davčne stopnje za najvišje dohodninske razrede, v kolikor bosta izvoljena. Še posebej sta izpostavila naftna podjetja.
V Venezueli Hugo Chavez grozi, da bo močno obdavčil vsakršno prehrambeno podjetje, ki bo delalo s »prekomernimi dobički«, karkoli prekomerni že pomeni, kajti njegova »socialistična ekonomija 21. stoletja« v svojih zmožnostih omahuje celo pri tako osnovni nalogi, kot je prehranjevanje prebivalcev Venezuele.
Na drugi strani Atlantika Nemčija predlaga posebne davke na bančne transakcije s Švico, Liechtensteinom in Monakom. Britanska vlada je nedavno tega predlagala povišanje davčnih stopenj za nedomicilne tujce ter jih umaknila šele po javnem protestu. Celo Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je k temu toku dogodkov dodala svoj del, ko je Monaku, Liechtensteinu in Andori pojasnjevala, da njihove davčne stopnje delujejo nekonkurenčno. Zelo čudno pri tem je, da z besedo »nekonkurenčen« OECD misli na to, da imajo omenjene države nižje davčne stopnje od drugih držav.
Naslednji nenavaden dogodek je, da nekateri ameriški duhovniki in politiki celo citirajo Biblijo, da bi z njo upravičili povišanje davkov – kot da Biblija izrazito propagira visoke davčne stopnje.
Seveda pri tem pravzaprav ni nič nemoralnega ali nepoštenega, če so posamezniki in podjetja deležni nizkih davčnih stopenj. To govori samo o tem, da mnogo interesnih skupin, nevladnih organizacij in politikov smatra vsakršen predlog za znižanje davkov kot enačaj za samomor. Morda celo bolj pretresljivo dejstvo je to, da se je večina ljudi v razvitem delu sveta, še posebej v Zahodni Evropi, preprosto privadila na to, da jim vlade njihovih držav jemljejo 40 in več odstotkov njihovega letnega zaslužka.
Leta 1913 je bila davčna stopnja za najvišji dohodninski razred za posameznika v ZDA 7 odstotkov na znesek 500.000 dolarjev. Danes je primerljiva stopnja 35 odstotkov na znesek 357.700 dolarjev. Seveda se ni občutno dvignila samo davčna stopnja. Posamezen dolar je imel leta 1913 bistveno večjo kupno moč kot dolar v letu 2008. Z drugimi besedami, večina Američanov danes v zneskih plačuje več davkov, njihov denar pa je vreden precej manj, kot pa je bil pred 95. leti.
V svojem delu Bogastvo narodov je Adam Smith dejal, da so davki nujno potrebni, da vlade opravijo tri svoje pomembne funkcije. Najprej gre za nacionalno obrambo. Druga je varnost ljudi. Tretjo predstavlja javna infrastruktura, čeprav je Smith ciljal na to, da bi lahko vlade večino javne infrastrukture prepustile zasebnim podjetjem.
Danes je stvarnost takšna, da se davki pobirajo za namene, ki bistveno presegajo prej omenjene meje. Mnogi politiki, na primer, se niti ne skrbijo glede tega, da bi prikrivali dejstvo, da visoke davčne stopnje uporabljajo kot sredstvo za masovno prerazdeljevanje bogastva in financiranje socialnega inženiringa. Dejstvo, da visoke davčne stopnje uničujejo podjetniške in gospodarske spodbude za ustvarjanje novega bogastva, ki postopno povišuje materialno stanje vsakogar, vključno z revnimi, se zdi, da presega zanimanje mnogih politikov. Čeprav se visoke davčne stopnje pogosto upravičujejo s tem, da so visoki davki potrebni za financiranje vladnih programov socialnih storitev, so družine, dobrodelne organizacije, zasebna društva in cerkve konstantno mnogo učinkovitejša pri nudenju teh storitev.
Potem pa je tukaj še nemoralni del, ki izhaja iz visokih davkov.
Prvič, visoki davki spodkopavajo spoštovanje lastninskih pravic. Kadar država ljudem jemlje recimo 40 odstotkov njihovega dohodka, potem ne smemo biti presenečeni, da nekateri posamezniki postanejo nekoliko ravnodušni, kar se tiče postopanja zasebne lastnine drugih. Drugič, obstoj visokih davkov pomaga pri pospeševanju oblikovanja takšnega kulturnega okolja, kjer nekatere politične stranke dejansko govorijo ljudem, da bodo v zameno za njihov glas, preko davčne politike učinkovito prenesle del premoženja drugih na te posameznike. To je seveda blaga oblika korupcije.
Tretjič, visoki davki ustvarjajo to, čemur pravimo, da »stiska dela tatu«. Kadar država ljudem jemlje zelo visoke deleže dohodka, se ne gre čuditi, da bodo mnogi poskušali minimizirati takšne zakonske učinke preko davčnega izogibanja, bodisi bodo prekoračili zakonske norme v primeru davčnih utaj.
Nazadnje, visoki davki imajo zelo uničujoče učinke na to, kako ljudje razmišljajo o svojih investicijskih odločitvah. Visoki davki spodbujajo ljudi, da svoj denar vlagajo v tiste programe, ki znižujejo davke in ne v tiste, ki ustvarjajo največ bogastva za vsakogar.
Ni slučajno, da nizke davčne stopnje pomagajo rešiti marsikaterega od teh problemov. Empirično je bilo potrjeno, da nizki davki bistveno znižujejo stopnje davčnega izogibanja in davčnih utaj. To izboljšuje kakovost vladavine prava kot ključnega dejavnika gospodarske rasti. Postranski učinek je tudi, da so države, ki so v preteklih letih znižale svoje davčne stopnje za prebivalstvo in podjetja, večinoma preko uveljavitve enotne davčne stopnje, dejansko s tem povečale davčne prihodke.
Nizki davki tudi sproščajo več kapitala za produktivne namene, še posebej tako, da zmanjšajo potrebe ljudi po najemanju davčnih svetovalcev in odvetnikov. Od tega imajo koristi vsi, tudi revni, kaže pa se z dvigom življenjskega standarda vseh.Kapital je tudi osvobojen za to, da pride v zasebne dobrodelne organizacije. Kadar imajo ljudje na voljo več denarja, so tudi bolj plemeniti do soljudi in odgovornosti do soljudi v okolju ne prelagajo na politike in birokrate. Nizki davki niso samo pošteni in ekonomsko »modri«, pač pa so tudi dobri za moralno zdravje ljudi.

Samuel Gregg

z dovoljenjem Acton Instituta objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008

Sporočilo za javnost

Izjava

Njegovega Visočanstva, dediča Aloisa von Liechtensteina, ob novinarski konferenci 19. februarja 2008

Liechtenstein zahteva spoštovanje suverenosti

V povezavi s preiskavo nemških davčnih uradov so bila objavljena nekatera nevarna sporočila, ki zadevajo kneževino Liechtenstein in LGT Bank. Na temelju ocene te informacije iz Nemčije kot tudi glede na naše lastne raziskave, bi rad podal naslednjo izjavo:

Odločno zavračamo metode, ki jih je uporabila nemška vlada in njeni organi. Če so medijska poročila točna, potem so nemški minister za finance in ostali javni uradniki obsojenemu kriminalcu plačali nekaj milijonov evrov v zameno za ukradene podatke. V Liechtensteinu je uporaba tovrstnih metod nezaslišana, kot vam bo iz svoje funkcije ministra za pravosodje obrazložil namestnik predsednika vlade, dr. Klaus Tschütscher. V Liechtensteinu fiskalni interesi ne uničujejo pravne države.

Liechtenstein gradi svojo filozofijo države na gojenju zaupanja do svojih državljanov. Ustava Liechtensteina postavlja veliko pomembnost varovanju zasebnosti. Eden teh aspektov je tudi bančna tajnost. V osnovi izhajamo iz tega, da naši državljani spoštujejo veljavno zakonodajo. In do sedaj se naše zaupanje v državljane ni izkazalo za napačno. To isto zaupanje pripisujemo tudi našim klientom, ki prihajajo izven Liechtensteina. Hkrati s tem smo v preteklih letih v Liechtensteinu sprejeli številne ukrepe, s katerimi smo Liechtenstein obdržali kot čist finančni center, in zagotovili ustrezne mednarodne standarde:

- z imenovanjem mednarodno priznanih strokovnjakov smo okrepili policijo, pisarno državnega tožilca in sodišča;
- ustanovili smo integriran urad za finančne trge;
- pred Nemčijo smo oblikovali finančno obveščevalno službo, ki je do njene uveljavitve celo služila kot patron nemške finančne obveščevalne službe;
- kot člani Evropskega gospodarskega prostora [EEA, op. p.] smo uvedli evropske nadzorne standarde;
- od leta 2007 nudimo vzajemno pravno asistenco v zvezi s prevarami glede davka na dodano vrednost;
- naš prispevek k pogajanjem glede podpisa evropskega dogovora proti prevaram [Anti-Fraud Agreement, op. p] je do sedaj bil zelo konstruktiven.

Toda mi ne želimo in ne bomo zgradili sistema prekomernega nadzora.

Vohunjenje za državljani je v Liechtensteinu nezaslišano in še posebej ne preko nacionalnih meja. Dovolite mi, da citiram tiskovnega predstavnika nemškega ministrstva za finance: »Primarna težava niso možnosti, ki jih ponuja Liechtenstein, težava je kriminalna energija nemških davčnih utajevalcev.« Strinjamo se s takšno razlago. Tudi mi smo razočarani nad očitno in močno medijsko kampanjo proti Liechtensteinu, ki jo ravno v času, ko smo v zadnji fazi pogajanj o dogovoru proti prevaram, izvaja nemška vlada. Očitno nemška vlada še ne razume, kako ravnati z državami, ki imajo neposredno demokracijo. Sedaj bo mnogo težje doseči ugoden izid v liechtensteinskih pogajanjih. V zvezi s tem, kaj se pojavlja v medijih, se sprašujemo sledeče:

- Ali sme prijateljska država kršiti zakone druge prijateljske države in verjetno celo svoje lastne zakone za to, da bi si pridobila neke podatke?
- Ali sme država javno obdolžiti državljane in uničiti njihov ugled, preden so bile domneve dokazane pred sodiščem?
- Od kdaj je nemškim državljanom prepovedano vlagati svoja imetja v fundacije? V nemški zakonodaji ne obstaja noben tak predpis.
- Smo majhna država, ki je odvisna od prijateljskih odnosov s sosedi. Vendar smo tudi suverena država in, upam, ne živimo v času, kjer bi o resnici namesto mednarodnih dogovorov odločalo nasilje. Nemčija bi v Evropi, ki je zgrajena na osnovnih principih demokratične vladavine prava, ponovno rada igrala vodilno vlogo. Ali so metode, ki jih uporablja proti eni najmanjših evropskih držav resnično kompatibilne s temeljnimi načeli demokratične vladavine prava?

Kljub oziroma morda ravno zaradi vprašljivih metod, ki jih uporablja Nemčija, bosta Liechtenstein in LGT Bank zelo verjetno doživela val solidarnosti.

Na koncu bi rad pripomnil, da Nemčiji z napadom na Liechtenstein ne bo uspelo rešiti problema, ki ga ima s svojimi davkoplačevalci. Kot so včeraj poročali nemški mediji, je mednarodna analiza nemški davčni sistem označila za najslabšega na svetu, celo za Haitijem. Nemčija bi naredila več, če bi svoje davčne prihodke, raje kot za kupovanje ukradenih podatkov, uporabila za izboljšanje lastnega davčnega sistema z vprašljivo pravno uporabo. Neka druga raziskava pa je pokazala, da bolj kot je država prijazna do svojih državljanov in demokratična, manjše probleme ima s svojimi davkoplačevalci.

Kot državni poglavar kneževine Liechtenstein sem globoko zaskrbljen nad zadnjimi dogodki. Razmislili bomo o dodatnih pravnih korakih za zaščito naših državljanov in investitorjev, ki nam zaupajo, pred protizakonitimi preiskovalnimi metodami. O nadaljnjih korakih vas bomo obvestili v prihajajočih dneh.

izjava za javnost princa Aloisa von Liechtensteina

objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008

Nemorala izriva moralo

RDEČI IN MODRI
V svoji knjigi Pot v hlapčevstvo je Friedrich August von Hayek ugotovil, da okolje, kjer ima državni aparat velik vpliv na življenje ljudi, privlači posameznike z najslabšimi človeškimi lastnostmi. Ker je državna malha privlačna, se bodo za nadzor nad njo najbolj močno prerivali tisti, ki jim je blizu razpolaganje s tem, kar ustvarijo drugi, za prejemanje denarja iz nje pa tisti, ki iščejo zastonj denar.
Denimo, da imamo dvodimenzionalno ploskev z mrežo desetih med seboj povezanih točk rdeče in modre barve, kjer vsaka točka predstavlja državo: rdeča točka državo z obsežnim prerazdeljevanjem, visokimi davki in široko razpredeno mrežo birokratov in modra točka državo z nizko stopnjo prerazdeljevanja, nizkimi davki in precej nepomembno mrežo birokratov.
V splošnem obstajata dva tipa ljudi: eni kažejo večjo nagnjenost k ustvarjanju, predanost k trdnemu delu in k idejam, kako izboljšati kvaliteto obstoječega znanja, drugi so bolj nagnjeni k temu, kako na čimbolj enostaven način priti do vira zaslužka na ramenih marljivih ljudi. Nujni pogoj za slednje so radodarni birokrati, ki prvim jemljejo in drugim dajejo. Denimo, da nas za teh deset držav zanima, kaj se dogaja s številom marljivih, imenujmo jih Ustvarjalci, s številom izkoriščevalskih lenuhov brez znanja, imenujmo jih Tatiči, in z ustvarjenim dohodkom na prebivalca.
V državah z rdečo barvo se bo zelo hitro zgodilo, da bodo prevladali ljudje, ki hlepijo po tem, da bi prišli do vzvoda moči prerazdeljevanja in to na vseh področjih življenja. V rdeči državi se namreč pobere veliko davkov in se za različne namene prerazdeli veliko denarja. In okrog tega denarja se bodo zvrstili predvsem Tatiči, ki raje prejemajo kot ustvarjajo in skorumpirani birokrati, ki radi jemljejo in odvzeto delijo naprej. Slednje pomeni, da se bodo v rdeči državi za položaje v politiki potegovali predvsem takšni ljudje, ki hlepijo po nadziranju prerazdeljevanja bogastva in jih ustvarjanje nečesa boljšega in učinkovitejšega ne zanima. V rdeči državi imamo torej mnogo Tatičev, ki se potegujejo za denar, ki ga niso sami ustvarili in birokratov, ki so vlogo roparjev Ustvarjalcev in 'pravičnih deliteljev' Tatičem pripravljeni opravljati – v zameno za politične glasove, se razume.
Krog je s tem sklenjen in v rdeči državi na koncu sploh ni več pomembno, katera stranka prevladuje v parlamentu in kdo sedi v vladi, saj bodo vse politične opcije polne posameznikov, ki mnogo bolj od ustvarjanja nove vrednosti želijo prerazporejati že ustvarjeno in odvzeto. Takšni posamezniki bodo obljubljali vsem, jemali vsem in delili predvsem tistim, ki jih bodo ocenili kot 'naše'. Najbolj sposobni in pošteni ljudje, kot je Ustvarjalec, bodo iz rdeče države odšli, ostali pa bodo Tatiči in ljudje z manj samozavesti in znanja, ki bodo zaradi odhoda Ustvarjalcev imeli nižji standard, sami pa zaradi različnih razlogov svoje roparske rdeče države ne morejo oziroma ne želijo zapustiti.
Logika, ki se skriva za Hayekovo ugotovitvijo, je torej precej preprosta. Okolje, kjer prevladuje prerazporejanje ustvarjenega bogastva, se pravi odvzemanje Ustvarjalcu in dajanje Tatiču, kaznuje Ustvarjalčevo ustvarjalnost in spodbuja Tatičevo lenobo. V takšnem okolju bodo ljudje hitro ugotovili, da se ne splača truditi in da so od Ustvarjalčevih bolj zaželene Tatičeve lastnosti, saj prinašajo poceni denar. Dobivali bomo vedno nove Tatiče in izgubljali Ustvarjalce, saj bodo slednji takšno okolje najverjetneje precej hitro zapustili. Na dolgi rok bo ljudi z Ustvarjalčevimi lastnostmi zmanjkalo. Tatičeva lenoba bo izpodrinila Ustvarjalčevo marljivost in postala osrednja vrednota družbe. V takšnem okolju bo osrednja želja, kako postati zaposlen v javni upravi in razpolagati z denarjem drugih ter veliko korupcije in političnih škandalov glede dodeljevanja državnih poslov. Na dolgi rok se bo standard močno znižal, od zlata marljivih pa bo ostal kup neuporabnega železja lenuhov in iskalcev zastonj koristi.
Še na nekaj opozarja Hayek. V rdeči državi ljudje ne čutijo pretiranega motiva po humanitarni dejavnosti in izgubljajo osnovno čustvo do sočloveka. Težko lahko namreč od Ustvarjalca, ki že plačuje visoke davke in je ob odpiranju podjetij obremenjen s številnimi birokratskimi procedurami, pričakujemo, da se bo še dodatno ukvarjal s humanitarno dejavnostjo in se aktiviral v neposrednem dajanju pomoči ljudem v stiski. Prisiljeno jemanje, prerazdeljevanje in omejevanje pač ne morejo spodbujati človeške humanitarnosti. Namesto morale bo gonilo takšne družbe postala nemorala. Oziroma, kot je dejal lord Acton, moč vodi v nemoralnost, absolutna moč moralo uniči.
Kam bo Ustvarjalec odšel, je seveda retorično vprašanje. Najverjetneje v modro državo, kjer mu bo v večji meri dovoljeno razpolagati z rezultati lastnega talenta, lastnega znanja, lastnih naporov. Torej v državo z malo birokracije in z omejeno močjo, kjer ni poudarka na prerazporejanju, temveč na ustvarjanju in kjer lahko vsi ljudje v večji meri in po lastni presoji mnogo lažje opravljajo tudi humanitarno dejavnost. Na dolgi rok bodo rdeče države ostale brez Ustvarjalcev, modre pa jih bodo pridobivale. Modre države bodo bistveno bolj razvite od rdečih, ljudje pa bolj samozavestni in bolj moralni.

POSILSTVO NEMORALE NA POHODU
Da imata Hayek in Acton popolnoma prav, ko pravita, da bo v rdečih državah z visokimi davki in obsežno birokracijo nemorala izpodrinila moralo, nenazadnje potrjuje nedavno domnevno dejanje nemških oblasti, ki bi naj nekdanjemu uslužbencu banke LGT v zameno za domnevno ukradene podatke izplačale bajne vsote z davki odvzetega denarja ter mu nato domnevno spremenile identiteto. Povsem v skladu s pričakovanji so za ta domnevno ukraden seznam takoj domnevno zaprosili birokrati rdečih držav, tudi slovenski, birokrati modrih držav pa ne. Od morale je namreč birokratom rdečih držav pomembneje in privlačneje to, kako obračunati z uspešnimi in z všečnimi potezami ostati na oblasti in še naprej razpolagati z obsežnim bogastvom, ki ga niso sami ustvarili.
Tožilci v Liechtensteinu, ki je država iz modre skupine, kjer se vladavina prava spoštuje in kjer je morala zelo visoko postavljena, bodo seveda sprožili preiskavo in zahtevali izročitev domnevnih kriminalcev. Glede na to, da so domnevni kriminalci domnevno pod zaščito nemških oblasti in uživajo podporo Tatičev iz vse skupine rdečih držav, bo spoštovanje temeljnega načela vladavine prava, torej vrnitev v prejšnje stanje in povrnitev nastale škode, ki so jo vsem Ustvarjalcem iz modrega Liechtensteina domnevno povzročili Tatiči iz rdečih držav, tudi zelo težkim pritiskom vajenim Liechtensteincem, težko izvedljivo. Rdeči vsega sveta se namreč nad modre spravljajo z retoriko različnih oblik protitajkunskih vojn, kjer so za svoj cilj, ostati razdeljevalec z davki nasilno pobranega denarja, očitno pripravljeni uporabiti tudi najbolj nemoralna sredstva mafijskega obračunavanja. Na dolgi rok bo nad sovraštvom in nemoralnostjo gotovo zmagal razum. Mora, kajti s krajo dokazovati nepoštenost ne gre in v takšnem sistemu, kjer se to dogaja, je gotovo nekaj narobe. Ayn Rand pravi, da je treba v sistemu, ki dopušča nekonsistentnosti, nujno preveriti temelje, saj v življenju nekonsistentnosti ni.
Naravnost šokantna je ugotovitev, da je ob novicah iz Liechtensteina obmolknil praktično ves intelektualni potencial, ki ga Evropa premore. Z molkom dajejo nosilci javnega mnenja povsem jasno podporo domnevnemu posilstvu rdeče države nad vladavino prava modre države. In to posilstvu, kjer lahko rdeča država s pomočjo kraje kot skrajno nemoralne vrednote, od katere je manj moralen le še uboj, lovi Ustvarjalce, ki so svoje premoženje povsem legalno naložili v modro državo, torej stran od rok lakomnih Tatičev iz rdečih držav. Narobe svet.
Vsi, ki vam je mar za zaščito lastninskih pravic in spoštovanje vladavine prava ter z vsem razumom podpirate legitimnost Ustvarjalca, da lahko kadarkoli umakne svoje premoženje izpod rok požrešnih Tatičev, sprožite močan intelektualni pritisk proti požrešnosti, ne samo Nemčije, temveč tudi vseh tistih rdečih držav, ki so zahtevale ukraden seznam. Spodbujajte pozitivne vrednote, kot so pošten odnos do dela, marljivost, samozavest, spoštovanje dogovorov, ustvarjalnost in se zavzemite za svobodo razpolaganja z rezultati lastnega dela.
Naslednja nemoralnost, ki jo redno uporabljajo birokrati rdečih držav, se skriva za tančico protimonopolne zakonodaje in navidezne skrbi za državljane glede nakupovanja najboljših izdelkov in storitev po najnižjih cenah. Skrbni birokrati to svoje delovanje upravičujejo s tem, da bi podjetja ljudi brez njihovega posredovanja izkoriščala. Tako so rdeči birokrati ustvarili sistem popolnega nadzora nad ustvarjanjem, saj lahko praktično vsakega podjetnika, ki jim politično ne ustreza, pokličejo pred takšno ali drugačno obliko komisije za zaščito varstva konkurence in ga obtožijo bodisi iztiskanja konkurentov s postavljanjem prenizkih cen, izkoriščanja monopolnega položaja s postavljanjem previsokih cen ali kartelnega dogovarjanja z dogovarjanjem o enakih cenah. Po njihovem je možna samo ena rešitev: če bi ceno določili kar vsevedi birokrati sami in ljudi odvezali odgovornosti po smotrnem nakupovanju. Takrat bi bila cena postavljena na edino pravilno raven. Narobe svet.
Gre za očitno težnjo birokratov po nadziranju gospodarstva in oviranju najboljših podjetij, kar od vpliva in moči željnih birokratov zahtevajo Tatiči, ki so zaradi svoje inferiornosti izpadli iz tržne igre in bi do tržnega deleža namesto s ponujanjem boljših izdelkov oziroma storitev radi prišli s pomočjo političnih poznanstev in z uporabo nemoralnih dejanj nasilnega političnega oviranja. In birokrati jim to storitev seveda z veseljem ponudijo.
Najbolj očiten primer nemoralnega napada rdečih birokratov na najboljša podjetja je nepretrgano kaznovanje in iztiskanje podjetja Microsoft. Kot da se birokrati ne zavedajo, da je Microsoft postal najboljši zaradi svobodne izbire vseh nas, tudi njih samih, ki so očitno spregledali, da tudi njihove računalnike poganjajo Microsoftovi programi. Microsoft je eno izmed najbolj humanitarnih podjetij na svetu sploh, saj je olajšal življenje milijardam ljudem in omogočil razmah programske industrije po vsem svetu.
Neelie Kroes mu je kljub njegovi očitni superiornosti na trgu in priljubljenosti med kupci celo drznila javno zagroziti, da mu bo administrativno zbila tržni delež. Pri tem pozablja, da smo ga uspešnega naredili kupci po vsem svetu in da so si njihovi programerji s svojimi genialnimi dosežki vsak dolar trdno prigarali. Microsoft je še vedno najboljše podjetje na svetu, brez katerega ljudje praktično ne bi mogli obstajati, saj njihove komponente, ki jih vztrajno razvijajo, poganjajo ogromno digitalnih sistemov in opravljajo mnogo najzahtevnejših nalog. Poznavajoč delovanje in skrb rdečih birokratov za naše dobre nakupe lahko pričakujemo podobno gonjo tudi proti vedno boljšemu Applu, superiornemu Googlu in drugim odličnim podjetjem, ki nam s svojimi genialnimi izdelki dvigujejo kvaliteto življenja. Narobe svet.

SKLEPNO DEJANJE
Praksa po vsem svetu potrjuje Hayekovo ugotovitev o tem, da v močnih [rdečih] državah nemoralnost izriva moralo, saj se zgoraj podobne in še mnoge druge nemoralnosti, ki temeljijo na izrivanju in obračunavanju z uporabo prisilnih in nemoralnih metod, dogajajo praktično na vseh področjih, kjer ima politika svoj vpliv. Največkrat gre za dodeljevanje udobnih in lepo plačanih položajev na fakultetah v zameno za politično korektnost profesorjev, dodeljevanje direktorskih položajev v državnih podjetjih v zameno za politično korektnost direktorjev, dodeljevanje oglaševalskega kolača državnih podjetij medijem v zameno za politično korektnost medijev, državno financiranje organizacij civilne družbe v zameno za politično korektnost civilne družbe, izločanje konkurentov svojih političnih nasprotnikov zavoljo enakopravnosti tržne bitke ipd. Da o raznih škandalih in aferah glede nerazumnega razmetavanja davkoplačevalskega denarja niti ne govorim. Popolnoma normalno, če vemo, da je obstoj birokrata po definiciji mogoč edino takrat, ko se Tatiči vseh vrst uspejo do tolikšne mere organizirati, da od birokrata zahtevajo, da jim s pomočjo vzvodov politične moči omogoči nadzor in nasilno jemanje ustvarjenega bogastva.
Po drugi strani v modrih državah državljanov največkrat niti ne zanima, kdo zaseda najvišje državniške funkcije, ker so v teh državah vsi državljani enako obravnavani, tudi birokrati z vrha državne piramide, ki v teh državah nimajo praktično nikakršnih pristojnosti vplivanja na ustvarjanje in razporejanje ustvarjenega. Eden takšnih je gotovo predsednik švicarske vlade ali pa upravnik Hong Konga, predsednik Singapurja, direktor Kajmanskih otokov ipd. V teh in še nekaterih podobnih državah so predsedniki povsem enaki državljani ostalim in birokracija se ne baha z zapiranjem cest. Razsipništvo namreč tam ni vrednota, saj se zavedajo, da trošijo denar davkoplačevalcev. Prepričan sem, da je razsipništvo nemoralnih državnikov tudi za vse pristaše močne in obsežne [rdeče] države lahko dovolj zgovoren dokaz v prid ugotovitvi, da so modre države bistveno bolj moralne od rdečih. V slednjih so moralnost zamenjale požrešnost, zavist, izkoriščanje in kraja. Na kratek rok bo verjetno zmagala rdeča nemoralnost, ko pa bo zadnji Ustvarjalec dokončno odšel iz rdeče države in jo prepustil Tatičem, potem bo zmagal razum in rdeča bo slej ko prej prisiljena postati modra.

Pozor: Zadnji račun iz trgovine kaže, da sem bil priča nasilnemu obisku Tatiča.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008

Tribunalovo oko

Boštjan Vasle, direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj, je povečanje primanjkljaja na tekočem računu plačilne bilance, ki se je lani povzpel na 4,9 odstotka bruto domačega proizvoda, 5. marca 2008 za medije komentiral z besedami:

»Če bi ocenjeval, ali je tak primanjkljaj že problematičen, bi moral priznati, da je to po eni strani res največja številka v zadnjih letih …«

Pred leti je Milton Friedman objavil komentar »Do Old Fallacies Ever Die?«, v katerem je opozoril na možnost oblikovanja zmotnih zaključkov kot rezultat napačne uporabe statističnega orodja. Do danes se je pri delu ekonomske stroke izkazala za takšno zmotno prepričanje teza, da deluje primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance negativno na razvoj gospodarstva.

Tekoči račun plačilne bilance je računovodska kategorija, ki po definiciji zajema vse transakcije med rezidenti in nerezidenti v posamezni državi (najpomembnejši postavki pri tem sta uvoz in izvoz blaga in storitev), razen finančnih transakcij, ki se beležijo na finančnem in kapitalskem računu plačilne bilance. Do primanjkljaja pride takrat, ko je denarna vrednost transakcij, ki gredo iz države, večja od denarnih transakcij, ki pridejo v državo. Malce poenostavljeno bi lahko dejali, da je primanjkljaj stanje, ko je vrednost nakupov tujcev pri nas manjša od vrednosti naših nakupov v tujini.

Spremljanje elementov plačilne bilance je pridobilo na pomenu v petnajstem stoletju s pojavom merkantilizma, tj. ekonomsko-politične doktrine, zaznamovane kot obdobje ekonomskega nacionalizma in šovinizma, kjer se je uveljavilo zmotno prepričanje, da je gospodarska uspešnost posamezne države odvisna od količine denarja v državi. Posledično se je za čas merkantilizma uveljavilo mnogo protekcionističnih instrumentov, ki so omejevali prosto trgovino, tako da ga je Adam Smith opisal kot sistem, ki išče vir bogastva države v omejevanju uvoza in spodbujanju izvoza. Dejansko gre za gledanje na ekonomijo kot na igro z ničelno vsoto, kjer lahko posamezna država pridobi izključno na račun ostalih držav.

Seveda takšna politika nacionalnega šovinizma posameznim gospodarstvom ni prinesla želenega napredka, je pa privedla do bistvenega povečanja napetosti med državami. Tako ne preseneča, da velja obdobje merkantilizma za obdobje največ oboroženih spopadov v vsej zgodovini človeštva. Francoski ekonomist Frédéric Bastiat je takšno stanje strnil v reklo, da »kjer blago ne prečka meja, bo pa vojska«, kar se je dejansko dogajalo skozi ves ta čas. Tako so, na primer, Navigacijski zakoni iz leta 1651, s katerimi je Anglija omejevala prosto trgovino, privedli do angleško-nizozemske vojne, povzročili pa so tudi ameriško revolucijo.

Za merkantilizem je bilo zanimivo vzajemno delovanje državne birokracije in interesnih skupin, ki so si z omejevanjem konkurence zgolj utrjevali svoj lastni položaj. V zameno za finančno podporo so tako politiki sprejemali njim ugodno zakonodajo, ki jih je varovala pred tujo konkurenco. Sprejem visokih uvoznih carin, uvoznih kvot in prepovedi ter še kopica drugih ukrepov so tako bili samo logična posledica tega. Seveda je to pomenilo veliko zavoro za nemoten razvoj trgovine, s tem pa tudi zavoro gospodarskega razvoja, tako da je šele odprava večine teh ukrepov v osemnajstem stoletju privedla do skokovitega tehničnega in tehnološkega napredka.

Kakor koli, časi merkantilizma so že lep čas varno spravljeni v ropotarnici zgodovine, svet pa je spoznal, da je odprtost gospodarstev za prosto trgovino in investicijske tokove glavni dejavnik za doseganje dolgoročne rasti gospodarstva. Prosto trgovino je v enem izmed člankov britanski BBC slikovito poimenoval kar »motor gospodarske rasti«. Ta namreč omogoča, da so proizvodni dejavniki zaposleni v svoji najbolj produktivni obliki, uvoz pa na drugi strani omogoča, da lahko stvari, ki jih drugje proizvajajo učinkoviteje, kupimo ceneje, jih preuredimo in iz njih naredimo nekaj več vrednega.

Pa vendar so se do danes kljub temu mnogi instrumenti merkantilizma ohranili pri življenju, v vsem tem času pa se tudi niso spremenili razlogi za njihovo zagovarjanje. Kot nekoč so tudi danes med njihovimi najbolj izrazitimi zagovorniki predvsem tiste interesne skupine, ki si skušajo s tem le zagotoviti in utrditi svoj ekonomsko-politični položaj, to pa tržiti kot nacionalni interes celotne družbe. Poleg njih pa seveda državne administracije, ki v zmotnem prepričanju negativnih učinkov primanjkljajev na tekočem računu na gospodarstvo iščejo legitimnost za svoje posege (recimo omejevalna politika Evropske unije do Kitajske v primeru tekstilne industrije), čeprav spodnja tabela nazorno kaže, da lahko imajo države velike primanjkljaje na tekočem računu plačilne bilance, hkrati pa dosegajo izjemne stopnje gospodarske rasti.

Seveda bo šele čas pokazal, ali bo tudi pri nas prevladalo prepričanje, da gre razloge gospodarskega napredka iskati predvsem v znanju in milje stran od salda tekočega računa plačilne bilance, ali pa bomo zapadli pod okrilje državnega dirigirizma.


Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008

Bogati bodo bogatejši, revni bodo revnejši

Zgrozim se, ko slišim izjavo, da bogati postajajo vse bogatejši in revni vse bolj revni in da je to skrajno nedopustno stanje, ki vodi v propad družbe, zaradi česar je takšna razlikovanja z večjim prerazdeljevanjem bogastva treba preprečiti.

ALI LJUDEM DENAR MANEKENKE PRIPADA BOLJ KOT ONA?
Ko sem se pred dnevi sprehajal po Ljubljani, sem pri Tromostovju naletel na skupino prisrčnih deklet, med katerimi je ena s svojo manekensko postavo še posebej izstopala. Seveda je zaradi tega pritegnila pozornost mnogih naključnih sprehajalcev. Trenutek zatem sem na Kongresnem trgu, kjer sem imel parkiran avto, naletel na povsem novega športnega mercedesa, ki je prav tako pritegnil pozornost mnogih mimoidočih. Ko sem na poti domov razmišljal o obeh dogodkih, sem se v povezavi z bogatimi in revnimi ter s tem, da bi verjetno vsakdo želel imeti tako mercedesa kot tudi mlado lepotico, spraševal, kaj (ali sploh kaj) ljudem pripada in do česa so upravičeni. Ključna se mi je zdela sledeča dilema: če sledimo prepričanju, da je nekomu treba odvzeti denar izključno zaradi tega, ker je bogat, in ga dati nekomu, ki pri svojem delu ni tako uspešen, da med njima ne bo prevelikih razlik v dohodkih, potem bi po istem principu nekomu, ki je bil pri iskanju življenjskega sopotnika uspešen, tega vzeli in ga za neko obdobje dali na razpolago tistemu, ki pri iskanju partnerja ni bil tako uspešen. Tudi v tem primeru z izgovorom, da med njima ne bo prihajalo do prevelikih razlik. Seveda, kot ima vsakdo rad obilo denarja in bogastva, tako ima vsakdo tudi rad lepa dekleta in dekleta postavne moške.
Iz izkušenj je jasno, da če se želi nekdo prikupiti lepi mladenki, bo moral zadostiti nekaterim njenim pogojem. Seveda so ti lahko lažje ali pa težje dosegljivi. Predstavljajte si, da daje punca prednost moškim, ki so visoki vsaj 180 cm, vi pa merite 175cm. Če je to njen osnovni pogoj, potem ne morete do nje na noben način. Če recimo daje prednost zdravnikom, vi pa ste uspešni strojni inženir, je naloga vsaj teoretično dosegljiva, saj se še vedno lahko odpravite študirati medicino in zadostite njenim kriterijem. V tem primeru pač ocenite, ali »korist« imeti izbrano punco odtehta »strošek« študija medicine. Če je odgovor pritrdilen, se odpravite študirati medicino in čez čas izpolnite ta njen pogoj. Seveda pa to še vedno ne pomeni, da jo boste tudi osvojili, saj je v okolju več zdravnikov, ki morda bolje ustrezajo drugim njenim kriterijem.
Tudi pri nakupu avtomobila mora vsakdo zadostiti določenim pogojem. V tem primeru je naloga vsaj na videz bistveno bolj preprosta, saj prodajalec avtomobilov posamezniku pove, koliko je treba zanj plačati. Ko zbere potreben denar, si posameznik kupi avtomobil, dokler pa ne zbere potrebnega denarja, tako dolgo pač ne more kupiti avtomobila.
Vsakdo lahko pride do potrebne količine denarja za nakup avtomobila tako, da se bolj posveti svojemu delu, bodisi da izbere delo višje dodane vrednosti. Seveda je jasno, da bo nek računalniški programer bistveno lažje prišel do zahtevanega zneska, kot pa nekdo, ki opravlja delo nižje dodane vrednosti, v delovnem mesecu pa ustvari ravno toliko, da s plačo poravna življenjske stroške.

BOGASTVO JE CILJ IN NE POT
Kot celotno življenje, tako sta tudi ekonomija in gospodarstvo zelo zapletena dinamična procesa, kjer množica posameznikov vsakodnevno sodeluje v množici med seboj neodvisnih lokalnih interakcijah, ki spontano določajo stanje v gospodarstvu. Ne samo, da vedenje ljudi določa gospodarsko stanje, ampak to povratno nazaj učinkuje na vedenje ljudi, kar zaokroža celoten sistem.
Če bi zavrteli uro v čas Adama in Eve, bi videli, da je bil celoten svet na začetku neposeljen, glede na današnji standard pa so ljudje živeli v hudem pomanjkanju in bedi. Takrat je bilo preživetje edini cilj človekovega obstoja.
Ljudje so sprva vse, kar so pri svojem življenju uporabljali, našli v zemlji; reka, gora, morje ali pa ocean in druge naravne ovire pa so jim predstavljale nepremagljive ovire, ki so določale meje dosegljivega.
Danes so mnoge ovire premagane, podjetni ljudje s svojim znanjem in idejami pa so iz istih surovin, ki se že stoletja nahajajo v zemlji, uspeli narediti izdelke, s katerimi si ljudje lajšajo in bogatijo svoja življenja. Včasih so ljudje zrli v oceane in v njih videli konec sveta. Ko ljudje danes gledajo v oceane, se v njihovih očeh občuti občudovanje do ljudi, ki so ustvarili veličastne ladje. Včasih so ljudje zrli v nebo in občudovali skrivnostnost planetov, danes ljudje ob pogledu na planete pomislijo na letala in potovanja v vesolje.
Ko naletijo na oviro, se mnogi ljudje ob njej ustavijo, drugim pa ovira predstavlja izziv, da jo premagajo. In ti postanejo uspešni in bogati. Ustanovitelj podjetja Apple, Steven Jobs, je 23. oktobra 2001 svetu ponudil majhno napravo z imenom iPhone, ki jo lahko uporabnik uporablja kot mobilni telefon, kot napravo za poslušanje glasbe, gledanje videa, slik, igranja iger, z njim pa je mogoče početi še mnogo drugih stvari. Ker se njegov izum prodaja v milijonih primerkov po vsem svetu, je povsem logično, da je Steven Jobs danes eden izmed najbogatejših ljudi na svetu.
Bogati ljudje so bogati preprosto zaradi tega, ker ustvarijo več in ker ustvarijo tisto, kar ljudje uporabljajo. Če bo podjetje Apple v prihodnosti ustvarilo še več inovativnih izdelkov, s katerimi bo uspešno zadovoljevalo potrebe ljudi, potem se bo bogastvo Stevena Jobsa še povečalo. Če bodo ustvarili manj ali pa bodo potrošniki našli kakšen drug proizvod za zadovoljevanje istih potreb, potem se bo njegovo bogastvo zmanjšalo. V skrajnem primeru, ko nihče več ne bi želel kupiti izdelkov podjetja Apple, bi Steven Jobs, trenutno eden premožnejših zemljanov, lahko tudi bankrotiral in postal revež. Premoženje Jobsa se bo tudi zmanjšalo, v kolikor bo sicer še naprej uspešno zadovoljeval potrebe ljudi, ampak pri tem ne bo racionalen s stroški. Upad in izguba dobička in njegovega premoženja bosta signala, da podjetje izgublja svoj potencial in inovativnost.
Bogastvo ustvarjajo ljudje in nikakor ne nastaja samo zase. Več kot imajo posamezniki idej, večji potencial imajo, da ustvarijo produktivne dobrine in večje bogastvo si lahko tudi obetajo. To je tudi razlog, da je bogastvo med ljudmi neenakomerno porazdeljeno. Ljudje imajo namreč neenakomerno porazdeljene talente, ideje, znanje in druge lastnosti, tudi srečo, ki pomenijo nujni predpogoj uspešnosti posameznika.

BREZ BOGATIH POSAMEZNIKOV NI SVETLE PRIHODNOSTI
V okolju uspešnih posameznikov se predvsem pri nas praviloma pozablja na to, da imajo od uspeha posameznikov izjemno korist tudi vsi drugi prebivalci, ki k sami ideji niso prispevali nič. Uporaba iPhona je mnogim ljudem po svetu povsem spremenila in poenostavila njihovo življenje. Iznajdbe prenosnih računalnikov, avtomobilov, letal, aspirina in mnogih drugih izdelkov so neprimerno spremenile in izboljšale kakovost življenja ljudi. Poleg vseh dobrin, ki jih uspešni podjetniki proizvajajo za ljudi, ti v svojih delovnih obratih dajejo ljudem tudi možnost zaposlitve, pri tem pa s svojimi nenehnimi iznajdbami nenehno izboljšujejo delovne pogoje zaposlenih, kakor tudi njihove plače. Samo uspešni podjetniki lahko izplačujejo visoke plače in samo uspešni podjetniki so sposobni skrbeti za udobne delovne pogoje svojih zaposlenih. Nenazadnje pa uspešni podjetniki plačujejo tudi davke in druge prispevke.
Bogastvo ljudi je pokazatelj, da v posameznem okolju poteka podjetniška aktivnost, kakor tudi to, da v nekem okolju živijo ambiciozni, produktivni, predvsem pa inovativni ljudje. To je znak, da je v takšnem okolju mogoče uspeti. Poleg tega so zunanji učinki bogastva visoki za vse sloje prebivalstva, kar je dober znak za vse ljudi. Sicer se je treba zavedati, da je bogastvo cilj in posledica vlaganja napora in kot takšna ni skupno dobro.
Kakor ima spodbujanje bogastva ljudi ogromne pozitivne učinke, tako ima omejevanje kopičenja bogastva lahko močne negativne posledice, ki prav tako prizadenejo vse sloje prebivalstva, in še najbolj tiste revne, katerih življenje je odvisno od inovativnosti drugih. Ti namreč nimajo možnosti delati v uspešnih podjetjih, zaradi česar so njihove plače nižje, njihovi delovni pogoji pa neprimerno slabši, kot bi bili sicer. Konec koncev pa se v neuspešnih okoljih ljudem – potrošnikom bistveno zmanjša možnost izbire nakupa, kar bistveno zniža njihovo kakovost življenja.Na vsakem posamezniku je torej odločitev, o čem bo mislil, ko bo naslednjič slišal uvodno reklo o bogatih in revnih. Vsak posameznik si mora tudi odgovoriti, ali je za to, da bi si uspel priboriti pozornost lepe mladenke in dosego lastne uspešnosti pripravljen tudi sam kaj investirati, ali pa se mu zdi, da bo ob lastni pasivnosti kaj bolj srečen, če tudi nihče okoli njega ne bo uspel pritegniti pogleda lepotice. Seveda pa mora vsak, ki podpira prisilno prerazdeljevanje denarja od bogatih k manj bogatim z izgovorom »uravnavanja socialnega ravnovesja« upoštevati tudi to, da mu s povsem istim argumentom kaj hitro lahko nekdo poda zahtevo, da si za kakšen dan vzame njegovega partnerja.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008

sreda, 5. marec 2008

Pot do gospodarske uspešnosti

Lahko se strinjamo, da je Slovenija v zadnjih dveh desetletjih naredila velik gospodarski napredek. A kljub vsemu, to ni dovolj. Kot profesor sem bil zelo strog in od študentov sem pričakoval, da so vedno boljši. In želim si, da bi tudi Slovenija delovala boljše.
Če pogledamo, kaj spodbuja gospodarsko rast, si vzemimo časovni period od druge svetovne vojne. Od konca druge svetovne vojne do danes je svet prešel skozi neverjetno izkušnjo, saj je poskusil praktično vsak model ekonomsko-politične ureditve, ki si ga je človek zamislil. Če se ozremo na zadnjih 60 let in več, so se nekateri sistemi odrezali zelo dobro, drugi pa so postali prave polomije. In na tej izkušnji vemo, da svobodna tržišča in na njem delujoč kapitalizem delujejo najbolje. Države, ki so v tem času temeljile na kapitalizmu, so danes mnogo uspešnejše od tistih, ki so se posluževale različnih oblik socialističnih ali celo komunističnih modelov.

VLADAVINA PRAVA
Če pogledamo, kaj mora država narediti za svoj uspeh, je pred vsemi najpomembnejša vladavina prava. Kot ekonomist, ki sem sodeloval v skupini pri tranziciji bolgarskega gospodarstva, nisem polagal prevelike pozornosti na vladavino prava. Prihajal sem namreč iz povsem drugega sistema, kjer ni mnogo korumpiranih sodnikov in kjer ljudje spoštujejo pravila. Ko pa smo delali v Bolgariji, pa bi rekel, da smo bili vsi Američani zelo osupli nad korumpiranostjo bolgarskega pravosodnega sistema. In čeprav smo v letih 1990 in 1991 podali nekaj zelo dobrih predlogov za bolgarsko tranzicijo, se mnogi med njimi prav zaradi korupcije pravosodja niso kaj prida obnesli. Od takrat sem deloval v mnogih evropskih državah, pri tem pa sem vedno še poseben poudarek dajal vzpostavitvi vladavine prava, kjer je malo zakonskih predpisov, ki jih ljudje lahko brez težav jasno razumejo.
Seveda imamo tudi v ZDA in v drugih večjih državah težave z obsežnostjo zakonodaje, kakor tudi z njeno zapletenostjo. Najboljše deluje na naravnem pravu delujoč pravosodni sistem z majhnim številom jasno zapisanih zakonov, kot je v veljavi recimo v Hongkongu ali na Kajmanskih otokih. Naj pojasnim analogijo, ki jo povzroči prevelika količina zakonodaje: če bi Mojzes prišel z gore in svojim rojakom naložil 500 ukazov in 100 tisoč različnih omejitev in ukrepov, si ljudje tega ne bi nikdar mogli zapomniti. Večina nas niti osnovnih deset zapovedi ne pozna, kaj šele, če bi jih bilo 500 oziroma 100 tisoč.
In kar imamo v svetu, je izredna proizvodnja zakonodaje. Morda se zdi smešno, ampak si ljudje ne morejo zapomniti vseh zakonov, saj jih je preprosto preveč. In ko bomo enkrat prišli do uveljavitve samo bistvenih zakonov, bomo prišli do ključa, da bomo imeli tudi poštene sodnike, ki bodo spoštovali vsa pravila. In to je pomembno pri poslovanju, saj vladavina prava zmanjšuje negotovost. Če je v poslovnem svetu negotovost prevelika, ljudje ne bodo investirali in tveganja ne bodo prevzemali po nepotrebnem.

LASTNINSKE PRAVICE
Naslednji pomemben dejavnik uspešnega gospodarstva je spoštovanje lastninskih pravic. Sodišča morajo zagotavljati zakone za zaščito zasebne lastnine, drugače ljudje ne bodo investirali. Več kot 50 milijonov Američanov ima svoje podjetje. In sodišča v ZDA so zelo uspešna pri varovanju teh lastninskih pravic. Posledično se ljudje ne bojijo investirati v premoženje, vrednostne papirje, stanovanja in se ne bojijo, da bodo premoženje zaradi nespoštovanja lastninskih pravic izgubili. Seveda se v posamičnih trenutkih in nekaterih posamičnih primerih dogajajo izgube premoženja, ampak v veliki večini primerov je prav varovanje lastninskih pravic vplivalo na visoke ravni investiranja v ZDA.
Način, na katerega so ljudje v ZDA pridobili premoženje, je bil nekoliko poseben. Ko so se prvotni prebivalci naselili na teh območjih, so državo smatrali kot prazno. Seveda so tam živeli ameriški Indijanci, ki pa jih takrat niso upoštevali, saj so se Indijanci mnogo preseljevali. Zaradi tega belci, ko so iz Evrope prispeli na ozemlje ZDA in ga poselili, sploh niso opazili, da so med njimi tudi Indijanci. Prišleki so začeli uveljavljati zakone varovanja lastnine, ki so izvirali iz starega angleškega zakonika, katerega podlaga je bila Magna Carta v času kralja Johna. V Angliji je prišlo do uveljavljanja načel zasebne lastnine, kajti za razliko od preostalega dela Evrope, je Magna Carta v Angliji zmanjšala moč kralja. Na podlagi koncepta modernega urejanja pravic zasebne lastnine je do leta 1688 približno 16 odstotkov Angležev imelo v posesti svojo lastnino, to pa je rodilo tudi potrebo po varovanju zasebne lastnine.
Ideje iz Magna Carte pa so se prenesle tudi v ZDA. V ZDA se je naselilo na milijone Evropejcev. Verjetno ima vsak med nami bodisi koga iz družine ali med prijatelji, ki se je preselil v ZDA. Pomembno vlogo pri preseljevanju Evropejcev v ZDA je imela politika dedovanja v Evropi. To je povzročilo, da imamo v ZDA veliko število t. i. drugih sinov. Ne vem sicer, kako je bilo v Sloveniji, ampak v Nemčiji in drugih državah se je dogajalo, da je samo najstarejši sin podedoval kmetijo, medtem ko drugi niso dobili ničesar. Tako se je praviloma dogajalo, da so drugi sinovi odšli na ladje in se odpravili v ZDA. V ZDA so ti prišleki dobili 168 akrov (cca. 60 hektarjev) zemlje, kjer so si zgradili hišo in jo obdelovali ter po petih letih dobili pravice razpolagati z njo. In tako se je ustvarjanje bogastva za večino Američanov začelo. Kajti, ko so se naši predniki naselili v ZDA in dobili zemljo, je njihova farma, ki so jo dobili, pomenila temelj za lastnino. Ko so kmetje enkrat dobili zemljo v last, so lahko odšli na banko po kredit in si povečali obseg obdelovalne zemlje. In to je eden izmed razlogov, kako so ZDA pred 150 leti lomile led na področju vzpostavitve zasebne lastnine med vsemi državami sveta.
Spomnim se časov v nekdanji Jugoslaviji, kako težko je bilo postati lastnik lastnine in še enkrat bi želel poudariti, da je zasebna lastnina ključ do gospodarskega razvoja, kajti ljudje ne bodo investirali, v kolikor nimajo zagotovljene varnosti njihove zasebne lastnine.

NADZOROVANJE CEN
Tretja točka, ki pomeni temelj za uspešnost posameznega gospodarstva, je ne imeti cenovnih kontrol. Celo v ZDA politiki zelo radi govorijo o nadziranju cen. Recimo Hillary Clinton, ki se poteguje za predsednico ZDA, želi zamrzniti cene stanovanj in obrestnih mer za najem kreditov za nakup stanovanj, kar je popolnoma neumna zamisel.
Cene pomenijo informacije in če zamrznete cene, se dejansko odrekate informacijam, ki jih potrebujete pri investicijskih odločitvah. Cene povzročajo dve stvari. Prvič, razporejajo redke resurse in drugič, spodbujajo prihodnjo proizvodnjo. In če postavite nadzor nad ceno, potem si odrekate te informacije. Spomnim se časov iz nekdanje komunistične Rusije, ko je bilo vsega bodisi v pomanjkanju, bodisi v izobilju. Noben trg ni bil izravnan. Kajti niso imeli trga, ki bi jim povedal, kakšna je normalna cena; ali je cena previsoka ali prenizka. Mlajše generacije so lahko srečne, da se ne spomnijo teh časov. Skratka, cene so zelo pomemben dejavnik uspešnosti vsakega gospodarstva, pri tem pa cenovne kontrole zelo ovirajo normalno delovanje gospodarstva.

PROSTA TRGOVINA
Naslednji dejavnik uspešnega gospodarstva pomeni prosta trgovina. Danes je znotraj Evropske unije prosta trgovina zelo razširjena in vsakdanja. V svetu tudi ni več mnogo ovir pri pretoku dobrin in kapitala, to pa prispeva, da je danes svobodna trgovina v svetu mnogo bolj razširjena, kot je bila nekoč. V ZDA recimo znaša povprečna carinska stopnja 2,5 odstotka, kar je povsem nepotrebno.
Zdi se, da politični razred ne razume ali celo ne želi razumeti, kako je prosta trgovina dejansko potrebna. V eni svojih kolumn sem pisal o kitajski trgovini. Mnogo Američanov je zelo zaskrbljenih nad tem, da toliko kupujemo na Kitajskem. V kolumni sem uporabil primer Wal-Marta, najučinkovitejšega trgovca na svetu, in nakupa hlač, ki stanejo 12,98 dolarja (približno 9 evrov). To je neverjetno in je praktično nič. Zanima me, kako jim to uspe? Hlače so narejene na Kitajskem, narejene pa so iz bombaža. Na Kitajskem ni kaj dosti bombaža. ZDA proizvedejo velik del bombaža na svetu in so dejansko največji izvoznik bombaža na svetu. Dejansko ZDA izvozijo več kot polovico svetovnega izvoza bombaža, medtem pa Kitajska uvozi več kot polovico svetovnega uvoza bombaža. Tako sem pogledal v trgovinske številke in ugotovil, da je količina bombaža, ki ga Kitajska uvozi, natanko enaka količini bombaža, ki ga ZDA izvozijo. Torej obstaja velika verjetnost, da Wal-Mart v Floridi prodaja hlače, proizvedene na Kitajskem, iz bombaža, ki je bil pridelan v Misisipiju ali Teksasu v ZDA. Sedaj pa si zamislite. Imate pridelovalca bombaža, ki ga predela in ga v tovornjaku prevoznega podjetja, ki verjetno posluje z dobičkom, prepelje do pristanišča Palm Beach v Kaliforniji. Tam ga natovorijo na ladjo, ki je recimo v lasti norveškega podjetja, ga prepeljejo na Kitajsko, ga prepeljejo v tovarno, kjer iz njega proizvedejo hlače, ga spravijo nazaj na ladjo, nazaj v Palm Beach, kjer ga naložijo na tovornjak ali vlak, ga prepeljejo v skladišče Wal-Marta in kasneje v trgovino Wal-Marta, jaz pa lahko kupim hlače, ki me stanejo samo 12 dolarjev in 98 centov. Pri tem pa v vsej verigi ljudje ustvarjajo z dobičkom; kmet, transportna podjetja, kitajski proizvajalec, Wal-Mart. In to kljub temu, da za hlače plačam le 12,98 dolarja. In to je veličastna stvar, ki jo povzroča globalizacija in ideja proste trgovine. Dejansko dela globalizacija vse stvari zelo učinkovite in nakup hlač je le eden izmed takšnih primerov.

POTROŠNJA DRŽAVE
Sedaj pa ključna stvar, ki predstavlja eno večjih težav na svetu: trošenje države. Za ponazoritev problema državnega trošenja bom uporabil besede preminulega prijatelja, Miltona Friedmana. Če trošite svoj denar za stvari, ki jih kupujete za sebe, boste zelo pozorni na to, koliko boste potrošili in kako boste potrošili denar. Večina med nami je zelo pozornih na ti dve stvari. Če recimo kupujete darilo za prijatelja in trošite vaš denar za nekoga drugega, boste še vedno zelo pozorni na to, koliko denarja boste potrošili, ne boste pa ravno najbolj pozorni na to, kako ga potrošite. Mogoče je nekoliko drugače, če kupujete darilo za svojo punco. Če trošite denar nekoga drugega za sebe, vas ne zanima toliko, koliko boste potrošili, zelo pa boste zainteresirani, kako boste denar potrošili. Če grem recimo na neka predavanja v tujino in vem, da mi bodo gostitelji povrnili vse stroške, bom seveda potoval v prvem razredu, si najel najboljši hotel in podobno, saj trošim denar gostitelja. Pri tem me ne zanima, koliko bom potrošil, sem pa zelo zainteresiran, da bom užival v udobju. Kaj pa se zgodi, če trošite denar nekoga drugega na nekom drugem? Ne zanima vas niti, kako je denar potrošen, niti koliko se ga potroši. In na tak način se vedejo politiki in drugi birokrati. Ker trošijo denar drugih na drugih ljudeh, pri tem niso skrbni. Zaradi tega lahko praktično vsak dan v kateremkoli časopisu preberete o kakšnem škandalu glede vladnega zapravljanja denarja. Seveda se to dogaja tudi v Sloveniji, kakor tudi drugod po svetu. Poglejte primer. Trenutno sem v hotelu Union, kjer prebivajo tudi vsi ti evropski birokrati in lahko vidim polno dobrih menijev, varnostnikov, lepih avtomobilov in še veliko drugih stvari. In vse to je namenjeno povsem nepoznanim ljudem, za katere še sploh nihče nikoli ni slišal. Seveda, oni ne trošijo svojega denarja. Koliko med njimi jih v zasebnem življenju vozi drage mercedese, s katerimi se prevažajo po Sloveniji? Večina jih verjetno vozi manjše in še vedno lepe avtomobile, ob tem pa se ne prevažajo s telesnimi stražarji. Nihče med njimi ne plačuje varnostnika iz svojega osebnega žepa.
Sam sem tvegal in v Slovenijo nisem prišel s telesnim stražarjem, ker ga tukaj seveda ne potrebujem. Verjetno nihče v Sloveniji ne razmišlja, da bi me ustrelil. In mislim, da vse to velja tudi za večino teh birokratov iz hotela, ki jih spremljajo telesni stražarji. Ne zdi se mi ravno, da bi jim kdo rad storil kaj hudega. Kljub temu jih po Sloveniji spremljajo telesni stražarji, kajti ti birokrati trošijo tuj denar za svoje potrebe.
Tisti, ki imajo zasebna podjetja, skrbno potrošijo vsak cent. Kajti če podjetniki svojih evrov ne bodo trošili smotrno, oziroma jih bodo njihovi konkurenti bolj smotrno, bodo hitro končali s svojim poslom. In uspešni poslovneži so zelo skrbni pri trošenju denarja. In tudi Wal-Mart ne bi dosegel tega, kar je, če ne bi skrbno nadziral svojega trošenja. V Wal-Martu nadzirajo vsak cent, na vsakem koraku in v vsakem trenutku. In to jim zagotavlja učinkovitost in zaradi tega so v poslu uspeli. V bistvu zaradi tega podjetja uspejo.
Pri državi ni tega občutka skrbnega trošenja. Če se vrnem po primer v ZDA in k Hillary Clinton, pa ne mislite si, da sem seksist, ampak Hillary je za božič pred božičnim drevesom državljanom obljubljala socialno skrbstvo, zdravstveno nego in mnoge druge stvari, ki jim jih bo dala. Ampak seveda, to ne bi bilo darilo od nje, kajti jaz in drugi Američani bi morali plačati vse to. Ne bi Hillary plačala vsega, kar je obljubljala. In če daste darilo z denarjem nekoga drugega, to vsekakor ni darilo.
Ko je bil moj sin še najstnik, je včasih imel navado, da mi je govoril, naj klošarjem na cesti dajem denar in pogosto sem mu govoril, naj tega ne počne. Ker je moje dejanje smatral za neustrezno, sem mu razložil, da denar, ki ga ponuja, ni njegov, ker ga ni zaslužil, ampak da gre za moj denar. In če bi jaz želel dati tem ljudem denar, bi to bila moja odločitev in ne njegova. Dejansko se je vedel kot politik, saj je nekomu ponujal denar nekoga drugega, pri tem pa mislil, kako je njegovo dejanje plemenito. Ampak to je težava, s katero se srečujemo. Politiki ne trošijo denarja po principu koristi in stroškov. Politiki po vsem svetu, bodisi gre za ZDA, Slovenijo, Bruselj, Pariz, Bonn, Peking ali kjerkoli drugje, trošijo denar glede na trenutne modne muhe. Pa poglejmo, kaj vse je moderno: globalno segrevanje je moderno. Zaradi tega, ne glede na to, ali ima smisel ali ne, trošimo denar na projektih, ki proučujejo globalno segrevanje. Čeprav se vsak resen posameznik zaveda, da to, kar počnemo tukaj v Evropi, ZDA ali drugje po svetu, verjetno ne bo imelo nobenega vpliva na okolje in da bo večina denarja nesmotrno potrošena, se projekti vseeno odvijajo. Seveda pri tem trošenju ne gre za denar politikov, ampak gre za denar ljudi. Če bi bil dlje časa v Sloveniji, bi zagotovo našel mnogo vladnih projektov, ki so brez vsakršnega pomena; velike zgradbe, ki ne predstavljajo nič drugega, kot poželjivost vladnih mož. Lani so v Kongresu za gradnjo gromozanskega mostu, ki bi povezal nek otok na Aljaski, na katerem živi 25 ljudi, s preostalim delom celine namenili 50 milijonov dolarjev. Če bi politiki trošili njihov denar, ga vsekakor ne bi trošili na tak način.
V ZDA imamo pravilo, da mora vsak državni organ po kriterijih narediti poročilo o tem, kako učinkovito je potrošil denar. Čeprav gre za samooceno o smotrnosti potrošnje denarja, se je pokazalo, da je 53 odstotkov programov nesmotrno potrošilo več kot 50 odstotkov denarja. Če predpostavimo, da je ameriška država bolj učinkovita kot večine drugih držav in neracionalno potrošimo polovico denarja, si lahko predstavljate, kako vse te manj učinkovite države trošijo denar svojih državljanov. Iz vseh mikroanaliz, ne glede na to, kje jih naredimo, jasno izhaja, da večji kot je obseg države, več denarja države tudi neracionalno potrošijo. Problem je v tem, da celotno nesmotrno trošenje zmanjšuje življenjski standard vsem ljudem, kakor tudi število priložnosti v gospodarstvu. In če ne bi imeli tega državnega nesmotrnega zapravljanja, bi živeli boljše. Zavedati se je treba dveh stvari: nesmotrno zapravljanje znižuje standard ljudi, ker če nekdo vrže denar skozi okno, to za nikogar ni dobro. Poleg tega pa država povzroča tudi stroške pri pridobivanju denarja. Ti prihajajo bodisi z obdavčitvijo ljudi ali preko izposojanja, kar v obeh primerih odvrača produktivno investiranje. Imate torej kazen za tiste, ki bi sicer bili produktivni in jih odvrača od dela, ker jim je denar vzet, poleg tega pa je njihov denar neracionalno potrošen. Zaradi tega se morajo ljudje zavedati, kako uničujoče je, kadar je obseg države v gospodarstvu prevelik. Za ponazoritev: Nemčija, Francija in Italija imajo velik obseg države v BDP, njihove stopnje gospodarske rasti pa so praktično nične, kar je zelo slabo. V Evropi je Irska z majhnim obsegom države in dosega visoke stopnje gospodarske rasti. Tudi ZDA imajo mnogo višjo gospodarsko rast od mnogih držav Evropske unije, potrošnja države pa je nižja. Skratka, prisotnost države v gospodarstvu zmanjšuje blaginjo ljudi, četudi se politiki trudijo razlagati, da jim pa gre za blaginjo ljudi.

Richard W. Rahn

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008

Tribunalovo oko

Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, je za medije 25. februarja 2008 izjavil:

»Slovenska tranzicija je med vsemi primerljivimi primeri v svetu najbolj socialno odgovorna.«

Zakaj se je pri večini Slovencev od samostojnosti do danes zasidralo prepričanje, da je možno obogateti le na nepošten način? Komentarji v stilu 'od »poštenega« dela v tem kratkem času od osamosvojitve naprej pač ni mogoče obogateti' se namreč vse prepogosto najdejo v vsakdanjem besednjaku ljudi.

Na podobna vprašanja je že v zgodnjih sedemdesetih letih skušal podati odgovor ameriški ekonomist Albert O. Hirschman, ki je v ta namen razvil koncept »učinka tunela«. Za kaj gre?

Recimo, da se peljemo po avtocesti od Ljubljane do Maribora in v trojanskem predoru naletimo na popoln zastoj prometa. Niti ni pomembno, ali je temu botroval požar v tunelu, prometna nesreča ali karkoli drugega. Pomembno je le to, da avtomobili na obeh voznih pasovih stojijo, voznikom pa ni natančno poznan razlog zastoja. Vsakdo izmed nas, ki se je kdaj koli znašel v kakšni podobni situaciji, si je verjetno želel, da bi se razlogi za zastoj, kakršnikoli že so, čim prej odpravili, da bi lahko promet kar se da hitro stekel naprej. Kajti, kaj če bom zamudil na pomemben sestanek?

In čez čas se začne skupina vozil na desnem voznem pasu počasi premikati naprej. To daje vsem voznikom na levem voznem pasu slutiti, da se zastoj počasi bliža koncu. Zgleda, da se bo promet tudi na njihovem voznem pasu vsak čas normaliziral. Vidimo, da izboljšanje (normaliziranje) položaja ene skupine izboljša razpoloženje tudi vsem članom druge skupine, čeprav se njihov položaj ni še nič kaj spremenil. Kakor koli gledamo, vsi njihovi avtomobili še vedno stojijo na mestu kot pribiti.

Toda, kaj se bo zgodilo, če se pričakovanja teh voznikov izkažejo za lažno upanje in bodo lahko nemoteno s potjo nadaljevala le tista na desni strani vozišča? V tem primeru se bodo vsi vozniki na tem voznem pasu čutili diskriminirane in začeli bodo dvomiti v poštenost pravil igre.

Kaj nas torej uči omenjena zgodba o tunelu na področju ekonomije? Uspeh posameznika ali neke skupine ljudi lahko zbuja pri ostalih članih skupnosti občutek, da okolje, v katerem živijo, vsem njenim članom ponuja pogoje, v katerih bodo lahko uresničili svoje cilje. V smislu, če je uspelo sosedu, zakaj potem ne bi tudi meni? Verjetno so najbolj poznan primer takšnega okolja ZDA, kjer se je celo uveljavilo načelo »od pomivalca posode do milijonarja«. To je pomembno spoznanje, saj so uspešni posamezniki nujni pogoj za zagotavljanje gospodarske rasti, s tem pa tudi napredka celotne družbe. Seveda bi si vsi želeli imeti v skupnosti čim več takšnih posameznikov, saj bo s tem uspešnejša tudi družba kot celota. Ne gre namreč zanemariti, da so ravno ti tisti, ki tudi vsem ostalim, ki se niso odločili sprejeti izziva tveganja, omogočajo zaposlitev in s tem uresničevanje njihovih ciljev.

Toda, vprašajmo se, zakaj se je v Sloveniji uveljavila druga plat zgodbe o tunelu? Zakaj rodi izboljšanje položaja nekaterih, podobno kot v primeru tunela, pri ostalih članih skupnosti občutek nepoštenja oziroma diskriminacije? Videli bomo, da je v veliko primerih takšen odziv povsem upravičen, v večini primerov pa je povezan z delovanjem državne administracije.

Osredotočimo se zgolj na problem omejevanja vstopa v panogo, ki je posledica administrativnega podeljevanja licenc, kar je pogost pojav, predvsem v šolstvu, zdravstvu, pravosodju ipd. Na težavo licenciranja je opozoril že Adam Smith, pri tem pa izpostavil primer vajeništva. Pravi, da dolgotrajno vajeništvo ni nobeno zagotovilo za kakovost dela vajencev niti ne povečuje njihove marljivosti, takšno omejevanje proste konkurence pa služi le kot instrument, ki preprečuje znižanje cen teh storitev, s tem pa tudi znižanje plač in dobičkov v teh panogah. Današnje empirične študije le pritrjujejo Smithovim opažanjem, saj nedvoumno dokazujejo, da imajo ti zaposleni primerjalno gledano višje dohodke od tistih, ki niso zaposleni v »privilegiranih« poklicih. Se še spomnite zgodbe o notarjih?
In tukaj je mogoče iskati razloge za takšno stanje duha pri nas, saj se ob naraščanju števila različnih omejitev na trgu ljudi le stežka prepriča, da uspeh posameznika ni le plod njegovega privilegiranega položaja v družbi, ampak plod njegovega truda, odrekanja, znanja, konec koncev pa tudi nekaj sreče.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008

Svobodometer - februar

Ocena: 1,5

Pred kratkim smo na Društvu za svobodno družbo gostili dr. Richarda Rahna, ki je bil v svoji bogati karieri tudi ekonomski svetovalec Georga Busha starejšega. Privilegij je bilo poslušati njegova predavanja o pomenu minimalne birokracije ter maksimalnega ustvarjanja, ki jih je imel na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Kot po naključju je prav v času njegovega potovanja od letališča do centra Ljubljane policija izvajala zaporo ceste za nemoten prehod karavane superluksuznih mercedesov z bruseljskimi birokrati. Eden stranskih učinkov zapore ceste je bil ta, da so taksiju z dr. Rahnom onemogočili dostop do njegovega hotela. Zgodba se vsem, ki se vozimo po cestah iz smeri Ljubljane proti Gorenjski, dogaja praktično od dneva prevzetja predsedovanja svetu EU naprej in v svojem jedru predstavlja aroganco birokratov brez primere. Ne smemo namreč pozabiti, da trošijo izključno z davki pobran denar in ne svojega. Neodvisno od predsedovanja svetu EU: Spendometer kaže, da je obseg potrošnje državnega aparata v prvih dveh mesecih leta 2008 že presegel 2 milijardi evrov in pol.
V zameno za prisilno plačevanje davkov in prispevkov dobimo državljani 'neomejenost omejevanja'. Besedna igra, vendar število različnih predpisov, ki jih ustvarijo naši birokrati, narašča eksponentno, saj v vsakem zakonu najdemo kopico zahtev za nove pravilnike. Cikel se poganja sam in mu ni videti konca. Ironija je v tem, da vsak nov del zakonodaje oziroma predpisa po definiciji pomeni omejevanje ter s tem zvišuje stopnjo nepreglednosti in kontradiktornosti obstoječe zakonodaje. Povrh vsega se z višanjem obsega predpisov na stežaj odpirajo vrata zlorabam, kar še dodatno znižuje že tako nizko stopnjo zaščite svobode ustvarjanja. In svoboda ustvarjanja je temeljna človekova pravica.
Kakorkoli, februar je zaznamovalo precejšnje število potovanj birokratov po različnih konferencah. Naslovi so zgovorni: konferenca o večjezičnosti v Bruslju; konferenca Evropska unija v globalni ekonomiji: pripravljena na izzive in priložnosti 21. stoletja v Steyningu (VB); konferenca Odzivanje na podnebne spremembe: prizadevanja Združenih narodov in sveta v New Yorku; zasedanje Komisije za socialni razvoj v New Yorku; Evropski poslovni vrh v Bruslju; konferenca o prožnosti, a hkratni varnosti v Torinu; udeležba na zasedanju Komisije Združenih narodov za status žensk v New Yorku; zasedanje Upravnega sveta ministrskega okoljskega foruma v Monaku; politična konferenca o informacijski družbi EUROMED v Kairu; udeležba na zaključni prireditvi kampanje 'Naredite si breme lažje' v Bilbau; prometna konferenca o zahodnem Balkanu v Beogradu ipd.
Kot skrbnega in odgovornega državljana me zanima podrobnejša vsebina teh zasedanj, predvsem njihov končni vpliv na obseg bremena, ki nam ga z obdavčevanjem in omejujočo zakonodajo vseskozi nalagajo birokrati. Tovrstne konference bi imele smisel samo v primeru, če bi spodbujale kritičnost razmišljanja ljudi v zvezi z nujnostjo vzgajanja teh naravnih človeških vrednot. Naštetih konferenc ne bom seciral vsake posebej, ker so že njihovi naslovi dovolj zgovorni in v nasprotju z osnovnimi principi ekonomske svobode in enakosti.
Kot da politiki ne vedo, da imamo vsak svoje talente, da govorimo vsak svoj jezik, da se vsak na svoj način odzivamo na vsakodnevne dogodke okoli nas, skratka, da imamo vsak svoje lastnosti in sposobnosti ter smo vsak zase unikatni. Ko na slavnostnih in dragih pogostitvah govorijo o spreminjanju podnebja pa tega, da smo ljudje premajhni in premalo pomembni, da bi lahko spreminjali tok razvoja našega planeta, ki je enostavno preveč dinamičen in nepredvidljiv. Že preprost let kometa v bližini sonca ima bistveno močnejše posledice na temperaturo in razvoj podnebja, kot pa človek v vsem svojem obstoju.
Na zakonih temelječega administrativnega določanja naše unikatnosti, izvirnosti in našega odnosa do okolja ljudje ne potrebujemo, saj gre takšno početje izključno na račun nižje osebne in ekonomske svobode ter zgolj viša moč birokratom in interesnim skupinam, kar upočasnjuje naravni razvojni tok človeštva, ljudem pa znižuje kvaliteto življenja. Ljudje torej potrebujemo predvsem več samozavesti za to, da bomo od politikov zahtevali nizke davke, minimalno birokracijo, svobodno podjetništvo, vladavino prava, skratka vrednote, ki spodbujajo moč uporabe razuma in temeljijo na temeljni človekovi pravici po kreiranju lastnega ekonomskega življenja.
Februarja je vlada podelila največ koncesij odkar podrobneje spremljam njeno delovanje. Če prištejem dodeljene pogodbe o revizijah v državnih podjetjih in podeljene licence za status invalidskih podjetij, so vladni možje februarja odločali o 23 dovoljenjih za opravljanje določene dejavnosti. Podjetnik, ki želi v Sloveniji zaposlovati invalide, torej ljudi z najmanj možnostmi zaposlitve, potrebuje za odprtje invalidskega podjetja neposredno dovoljenje vlade, se pravi najvišjega birokratskega urada v državi. Kako dolgo traja ves postopek od nastanka podjetniške ideje o podjetju, ki bi zaposlovalo invalide, glasovanja na vladi in rešitve vloge, si lahko odgovorite sami. Gotovo vsaj nekaj mesecev. S takšnim birokratiziranjem se ovira prosto nastajanje invalidskih podjetij, kar vodi v višjo brezposelnost in nižji standard invalidov, kot bi ga bili deležni v svobodni ekonomiji.
Koncesije so podeljevali za opravljanje naslednjih dejavnosti: pridobivanje opekarske gline, pridobivanje dolomita, za stekleničenje in proizvodnjo pijač, za kopališča in naravna zdravilišča, za proizvodnjo električne energije iz vodnih virov, za pridobivanje naravnega kamna, za ravnanje z izrabljenimi vozili, za opravljanje dimnikarskih storitev ter za pridobivanje proda, peska in mivke. Pri vseh naštetih gre za povsem normalne podjetniške aktivnosti, kjer je breme tveganja in investiranja na ramenih podjetnika oziroma lastnika podjetja, ki želi opravljati določeno dejavnost. Zaradi tega bi morala biti pri sprejemanju svojih odločitev popolnoma svobodna, kar pomeni brez vpletanja birokratov. Edino ona dva sta upravičena do delitve sadov lastnih idej, saj bosta tudi v primeru izgube vso breme nosila sama.
Končna cena birokratskega podeljevanja koncesij so dražje in slabše storitve in izdelki, kot bi jih zagotovili podjetniki v prostem tržnem boju, višji davki, saj nadzorovanje izvajanja pravil licenciranja zahteva obsežen državni aparat ter pojav korupcije, ko ekskluzivna dovoljenja opravljanja poslov dobijo politično ustrezni posamezniki. V svobodni družbi birokrati nimajo možnosti odločanja o tem, kdo sme opravljati katero ekonomsko aktivnost, edino merilo uspešnosti pa postavljajo potrošniki s svojimi vsakodnevnimi odločitvami o nakupih izdelkov in storitev. Edina legitimna naloga državnega aparata se zreducira na zaščito medsebojnih dogovorov ljudi in na zaščito zasebne lastnine, vse ekonomske aktivnosti pa so prepuščene podjetnikom samim.
Državni zbor je februarja sprejel zakon o udeležbi delavcev pri dobičku podjetij. Zakon je v nasprotju z načeli družbe svobodnih ljudi, saj meša med vložkom in nagrado, predvsem pa zanika obstoj lastninskih pravic, ki so temelj svobodne družbe. Kot da se ne bi dovolj dobro zavedali, da je dobiček nagrada za tveganje, plača pa nagrada za opravljeno delo. V svobodni družbi lahko vsak postane lastnik delnic vseh podjetij, ki kotirajo na borzi in s tem sodeluje pri dobičkih vseh podjetij, kjer to želi. Ker je verjel v podjetje, je kupil delnico in postal lastnik kapitala in s tem upravičen do delitve dobička. Pobuda o delitvi dobička lahko pride izključno s strani lastnikov podjetij, saj so edino oni v podjetje vložili in s tem tvegali. Če nisi lastnik, tudi dobička ne moreš deliti. To je tako, kot da bi imel vsak pravico do udeležbe pri tem, kar kupimo v trgovini. Vsak lahko kupi, kar pač sam želi in s tem mora imeti vso pravico prosto razpolagati. Še več, kot sem zgoraj že zapisal, je naloga države ta, da ščiti zasebno lastnino. Ukazovati lastnikom naj izplačujejo dobičke nelastnikom je navadna kraja zasebne lastnine in posilstvo nad ustvarjanjem, ki med ljudmi goji negativen odnos do lastnine kot takšne.
Izmed preostalega kupa novo nastale regulative meseca februarja izpostavljam: spremembo uredbe o vinogradniških površinah, sprejem zakona o trgovini (namen dvig konkurenčnosti in kvalitete trgovinskih storitev?!), nadaljevanje sage o nikdar končani popotresni obnovi Posočja na stroške davkoplačevalcev, uredbo o zahtevah za okoljsko primerno zasnovo izdelkov(!), določanje cen prevoza potnikov po železnici v notranjem prometu, določitev tega katere dejavnosti sodijo med obrtne(!), razglasitev nekaterih stavb za zaščitene spomenike kulturnega pomena in s stališča vladavine prava sporno pooblastilo Agenciji za trg vrednostnih papirjev za vodenje postopkov o prekrških (v sklepu so zapisali, da je dobila ATVP »takšno pooblastilo ne glede na nekonsistentno urejenost tega področja v posameznih zakonih«). Slednji ukrep lepo odraža stanje, kamor pelje sprejemanje vedno novih paketov zakonodaje in različnih drugih bolj ali manj birokratskih pravilnikov: v njihovo medsebojno izključenost in v končni fazi v nespoštovanje. Zadeva je povsem logična: več kot si izmislimo pravil, večja je verjetnost, da bodo ta med seboj v nasprotju in večja je verjetnost, da jih vsi vpleteni igralci ne bodo pravilno razumeli in jih bodo, nekateri namerno, drugi pa povsem po naključju, kršili. Ocena meseca februarja je slabe 1,5 točke in se znižuje.

P.S.: Povsem verjetno je, da sem med pisanjem prekršil kakšnega izmed tisočerih zakonov, ki so trenutno v veljavi, pa tega še opazil nisem.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Pravovernica

Medtem ko je Kandidat Joe negibno stal na odru, se je Merilec aplavzov že umiril. Zabavljač Phil, ki je stremel k nadaljevanju akcije, je potrepljal Joeja in mu namignil v smeri izhoda. Joe se je samo nasmehnil in ostal negiben. Nakar je Phil dvignil roko in z njo utišal občinstvo.
Joe je spregovoril: »Imam gosta, katerega bi vam rad predstavil.«
»Seveda, Joe, vendar nimamo preveč časa.«
»Samo minutka bo. Rad bi vam predstavil enega naših stalnih volivcev – našega najboljšega stalnega volivca.« Joe se je obrnil stran in nekomu iz zakulisja nakazal znak. Nihče se ni prikazal, vendar Joe je nadaljeval z nežnimi kretnjami, kot da bi se dobrikal sramežljivemu otročičku, ki je komaj shodil. Končno se je izza zavese prikazala starejša ženska, bledega obraza, ki je oklevajoče stopala naprej.
Phil je nemudoma stekel, da bi pozdravil to majceno pojavo in ji pomagal naprej. »Dame in gospodje,« je nervozen dejal Phil, pri čemer je sramežljivost ženice razkrivala zmotnost njegovega navdušenja, »ali ni super, da imamo nocoj to posebno čast? In koga imamo med nami?«
V primerjavi s staro gospo, ki je bila oblečena v preprosto črno-belo karirasto obleko, je bil Joe videti kot karikatura. Njen bled obraz je bil skoraj brez izraza, oči pa temne in prazne. Njeni kot sol in poper sivi lasje so bili urejeni in speti preko ušes. V rokah je čvrsto, kot da bi v njej imela skrito svoje največje bogastvo, držala majhno črno-belo torbico.
Ko je prišla do Joeja, je ta pričel govoriti v bolj umirjenem tonu. »Kot gotovo veš, Phil, je udeležba na volitvah na otoku že leta pičla, vendar to naši gostji, Phoebe, ne jemlje poguma. Phoebe je preprosto volivka z rekordnim številom udeležb na volitvah v Korumpu!«
Philu so se od navdušenja razširile oči. »Oh, seveda vas poznam! Toliko sem slišal o vas, gospa. To ni nihče drug kot najboljša volivka vseh časov, rekorderka v številu glasovanj, prvakinja v številu podeljenih mandatov na otoku. Drage dame in gospodje, resnično smo lahko ponosni, da imamo med nami nikogar drugega kot Phoebe Simon!«
Občinstvo je ponovno reagiralo na znake asistentk s strani ter navdušeno zaploskalo, čeprav jih je nekaj naskrivaj zapustilo prizorišče, nekaj pa jih je iz dolgčasa na skrivaj zehalo.
»Phoebe,« je dejal Zabavljač Phil, »za vas imam vprašanje, o katerem se gotovo vsak sprašuje.« Nekoliko je zastal. V avditorij se je spustila tišina. S stopnjevanjem glasu je nadaljeval, da so ga lahko vsi slišali: »Kako to, da ste tako zvesta obiskovalka volitev?«
Phoebe je odgovorila s čisto nedolžnim pogledom in z mehkim, sladkim glasom: »Torej, gospod, da grem na volitve je moja dolžnost, tako pravi Svet Guvernerjev. Pravijo, da ni pomembno, koga izberem, ampak samo to, da se volitev udeležim. Pa se jih. Na današnji dan je preteklo petdeset let od kar sem prvič dobila volilno pravico in volila sem na vseh volitvah.«
»Vau!« je odgovoril Phil. »Petdeset let! Ljudje moji, ali ni to neverjetno!« publika je ponovno zaploskala. »Phoebe, naj vas vprašam temeljno volilno vprašanje. Pregovor pravi: 'Manjše zlo od dveh na izbiro, je še vedno zlo.' Pa mi odkrito povejte, gospa Simon, ali volite tudi takrat, ko vam nihče izmed kandidatov ni všeč?«
»Vedno, gospod. Oče mi je nekoč dejal, da če ne voliš, potem nimaš pravice, da se pritožuješ nad izvoljenimi uradniki. S tem, ko glasujem, si zaščitim pravico za kritiziranje.«
»Ste slišali ljudje! Iskreno mi povejte, gospa Simon, ali verjamete Joejevim obljubam?«
»Seveda verjamem. Vedno verjamem. Zakaj bi potem glasovala zanj, če mu ne bi verjela?«
»Veste, kaj o vas pravijo učenjaki? Trdijo, da ste zadnja pravovernica na otoku Korumpu!«
»Da, gospod, seveda sem slišala zanje,« je s skoraj neslišno nežnostjo odgovorila Phoebe. »Tudi njim verjamem. Verjamem vam. Vsem verjamem.«
Phil se je obrnil proti občinstvu, položil roko na svoje srce in vzkliknil: »Dame in gospodje, ste že kdaj slišali karkoli tako nežnega, nedolžnega? Ali ni to nekaj čudovitega, da na tem vse preveč ciničnem otoku še vedno najdemo tolikšno nedolžnost?« Obrnil se je proti gostji in jo vprašal: »Phoebe Simon, ali vas je vaš predstavnik že kdaj razočaral?«
»Oh, seveda,« je zadrhtela Phoebe. »On me vedno razočara. Znova in znova. Tolikokrat me je že prizadel. Vendar, pri tem mojem razvpitežu bom ostala, pa naj se zgodi karkoli.« Prijela je za Joejevo roko in jo stisnila tesno k sebi. »In to bom za vedno. Brez njega in vseh mojih bivših predstavnikov pred njim si življenja ne znam predstavljati!«
Nekdo iz občinstva je zakričal: »Zakaj verjeti po vseh tolikšnih bolečinah?«
Boleče je pogledala proti Joeju in odgovorila: »Verjamem, da je dobrega srca. On misli dobro. Verjamem, da se lahko spremeni. Lahko mu pomagam, da se spremeni. Globoko v srcu mislim, da mu je zame mar. Preprosto me ne razume.«
»Auu!« je enotno zavzdihnilo občinstvo.
»Ljudje, to me spravlja v jok. Vendar, Phoebe, to so solze skrbi in v enaki meri veselja. Nekateri iz vaše družine so vas poskušali spraviti do tega, da bi se pridružili združenju Anonimni volivci.«
»Oh, to pa ne, gospod!« je zgroženo dejala. »Anonimni volivci so za ljudi, ki imajo težave. Jaz nimam težav. Ali menite, da imam težave?«
»Phoebe, nekateri strokovnjaki menijo, da se izigrani volivci vedno vračajo k svojim predstavnikom, razvpitežem, ne glede na to, koliko trpijo.«
Zaupljivo je pogledala Joeja in ga vprašala: »Joe, ali imam problem? Jaz mislim, da ga nimam.« Ko ga je videla, kako se je nasmehnil, je čustveno izlila: »Ostajam pri svojem razvpitežu.«
Izza odra je zazvonil zvonec, ki je Philu naznanjal, da jim je zmanjkalo časa. Phil je zakričal, da so ga vsi slišali: »Kam bi prišli brez pravovernikov, kot je Phoebe Simon? Torej, drage dame in gospodje, to je bilo za danes vse. Najlepša vam hvala, da ste prišli in se družili z nami. Pokažimo obema, Phoebe Simon in Joeju Kandidatu, koliko ju imamo radi!«Občinstvo je zgrmelo v navdušeno navijanje, veselo, da se je zabava pričela.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008

Nemčija poskuša uvesti davčni imperializem

Lichtensteinska fiskalna suverenost je pod udarom, čeprav imajo zakonodajo, ki ne samo spoštuje zasebnost posameznikov, ampak je tudi neizprosna do pranja denarja, kar so potrdile mnoge organizacije po svetu, na primer tudi U.S. Internal Revenue Service. Kljub temu je nemška vlada poslala svoje tajne agente v alpsko kneževino Lichtenstein z namenom pridobitve zaupnih podatkov bančnih računov nemških državljanov v kneževini. Heinrichu Kieberju, bivšemu bančnemu uslužbencu LGT Group, so plačali okoli 5 milijonov evrov za DVD s 4.527 osebami in njihovimi bančnimi podatki. Kieber se danes nahaja v Avstraliji, po tistem ko mu je Nemčija spremenila identiteto. V kneževini je že sprožena kriminalna preiskava proti Kieberju in drugim osebam, ki so osumljene kraje občutljivih podatkov in prodaje teh nemškim oblastem. Kieber je v banki delal od leta 1999 do novembra 2002, v katerem času naj bi banki ukradel podatke. Ne samo, da so pod drobnogledom te fizične osebe, obstajajo dvomi, da je nemška obveščevalna služba (BND) delovala v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi. Po nemški zakonodaji imajo pristojnost preiskave davčnih utaj zvezne dežele in ne BND kot zvezni organ. Opozicija zato poziva k preiskavi, s katero bi ugotovili, ali je BND delovala zgolj kot posrednik za tožilstvo ali kot aktivni akter.
Nemčija je seznam, z ali brez protiplačila, pripravljena posredovati drugim državam. Avstralija, Velika Britanija, ZDA, Italija, Francija, Španija, Češka, Švedska, Kanada, Nova Zelandija, Španija in Slovenija so že pogledale vanj, čemur so v preteklih dveh tednih sledile obsežne kriminalistične preiskave na delovnih mestih in domovih njihovih državljanov.
Odmaknimo se od vprašanja kriminalnosti samega dejanja pridobivanja zaupnih podatkov in se osredotočimo na razloge in povode za ta dejanja. Čeprav bi na prvi pogled marsikdo zaključil, da je razlog Lichtensteinska zakonodaja, je potrebno pozornost usmeriti predvsem na Nemški davčni sistem, ki je zapleten do te stopnje, da se še strokovnjaki ne znajdejo v njem in hkrati odmerja nesprejemljivo visoke davčne stopnje. World Economic Forum’s Global Competitiveness Report je ocenil, da je nemški davčni sistem eden izmed najslabših na svetu. Posledično se Nemci že desetletja zatekajo k utaji davkov in pobegu v tako imenovane davčne oaze. Križarske vojne napram slednjim so zgrešene in politično zrežirane. Poltične elite poskušajo, preko OECD ali s pomočjo diplomatskih pritiskov, oblikovati mednarodni davčni kartel, ki bo koristil le državam z visokimi davčnimi stopnjami, kot sta Nemčija in Francija.
Vendar, za izkrivljanje informacij niso krivi samo politiki. Evropski mediji in (zaslepljena) javnost komaj čakajo na priložnost, da linčajo tiste, ki so se zatekli v davčne oaze. Zakaj ne bi tega naredili, saj so vendar politiki dali blagoslov k neodobravanju, nasprotovanju in kamenjanju ljudi, ki se poslužujejo davčnih oaz. Aksiom ekonomske teorije je, da davčne oaze niso zlo in ne predstavljajo grožnje državljanom drugih držav. Prav nasprotno, vse kar davčne oaze naredijo je, da ustvarijo davčno konkurenco, ki še najbolj koristi davkoplačevalcem na obeh straneh meje. Zaradi slednje državam z visokimi davčnimi stopnjami ne preostane nič drugega, kot da se lotijo davčne reforme. Izboljšanje davčnega sistema in znižanje davčne obremenitve bo še najbolj koristilo njenim davčno preobremenjenim državljanom, s čimer relativno največ pridobijo tisti z najnižjimi prihodki, saj slednji namenijo največji del svojega dohodka za osebno potrošnjo.
To pomeni, da v končni fazi pridobijo tako državljani ene kot druge države, še najbolj pa tiste, ki so uvedle davčne reforme. Britanski profesor Richard Teather je pred kratkim zapisal v svoji knjigi: “Davčne oaze koristijo nam vsem, ne glede na to ali v njih osebno invistiramo ali ne.” Realnost potrjuje ekonomsko teorijo: države, ki so korenito reformirale svoj davčni sistem – Irska, Estonija in Slovaška – so bile priča neverjetnim uspehom (visoka gospodarska rast, drastično znižanje nezaposlenosti, nizka inflacija, pritok tujih investicij, itd.). Hrati se je v teh državah povečalo tako število davčnih zavezancev kot državna mošnja pobranih davkov.
Kdo bi bil zmagovalec v primeru, da bi vse države imele visoke davčne stopnje, ki se ne bi razlikovale od države do države? Okoristila bi se majhna skupina interesnih skupin, ki bi pri politikih izlobirale državne programe, zakonodajo in pogodbe, ki bi predvsem napolnile njihove žepe, medtem ko bi ostali državljani ostali praznih rok. Prav tako bi pridobili politiki, ki so marionete interesnih skupin, in njihove plačilne liste.
Kdo bi izgubil? Državljani, saj bi morali plačevati visoke davke, katere bi politiki, v sodelovanju z interesnimi skupinami, določili. Ker bi vse države imele enake davčne stopnje, državljani ne bi imeli možnosti oditi s svojim premoženjem tja, kjer bi jih država manj bičala po hrbtu z ogromnimi davčnimi stopnjami.
Nihče ne plačuje rad davkov, a se je zelo težko postaviti po robu oblasti, ko so davčne stopnje že uvedene. Prav zato se je treba boriti preventivno, da nam oblast ne naprti nepotrebnih davkov, s katerimi bi predvsem poplačevala interesnim skupinam, ki so najbližje državni politični eliti.
Davčne oaze in davčna konkurenca pripomorejo k temu, da posamezniki obdržijo več denarja pri sebi in tako sami odločajo o tem, kako bodo razpolagali z njim, namesto da je za to odgovorna oblast. Kdo bo najboljši gospodar tvojega dohodka, če ne ti sam? Ko nekdo drug upravlja s tvojim denarjem, bo ta slabše investiran oziroma porabljen, kot če bi to naredil sam. Samo vprašajte se, za kateri denar bi vi bolje skrbeli in si vzeli čas za premislek, kako ga porabiti: za svojega ali za tujega? Prav zato je politik slab gospodar državnega denarja, predhodno pobranega od davkoplačevalcev.
Nemčija je na čelu skupine držav, ki poskušajo uvesti davčni imperializem, namesto da bi reformirale svoj davčni sistem do mere, da bi odseval želje prebivalstva, kar pomeni davčne stopnje, ki so jih državljani pripravljeni plačevati in se zato ne bodo iz obupa zatekli k izogibanju ali utaji davkov.
Nekdo se mora postaviti po robu davčnemu imperializmu, ki bi še najbolj prizadel davkoplačevalce – od slovenskih do irskih. Zato se nehajmo sprenevedati; prizadel bi vse, ki ste prebrali ta članek. Nas, vas …

Tanja Štumberger

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008

Ko debata nanese na zdravstvo...

Mnogi jemljejo za samoumevno, da je evropski sistem zdravstva superioren nad ameriškim. V podporo takšnemu pogledu njegovi zagovorniki običajno navajajo dejstvo, da je pri rezultatih med obema sistemoma le malo opaznih razlik, čeprav Američani zanj potrošijo dvakrat toliko sredstev na prebivalca kot Evropejci. Nadalje, uporaba zdravstvenih storitev, tako pravijo, izhaja iz potrebe po zdravju in ne iz debeline denarnice, zaradi česar se zdi, da je evropski model bistveno bolj učinkovit kot ameriški.

Čeprav te trditve ne držijo, odsevajo njihove domneve bistvene hibe, ki so domače obema sistemoma. Kar je dejansko pomembno pri obeh sistemih, ameriškem in evropskem, je vprašanje o tem, kdo nadzira finančna sredstva in kdo odloča o tem, kako bodo ta sredstva porabljena. Tisti, ki plača, določa vsebino nakupa. V obeh primerih je pacient odstranjen iz procesa določanja. In takoj trčimo ob problem napihnjenih proračunov, čakalnih vrst in bistveno previsokih zavarovalnih premij.

Ameriško zdravstveno zavarovanje je v veliki meri zaradi vladne politike vezano na zaposlitev. Podjetje odtrga stroške zdravstvenega zavarovanja od delavčeve plače še preden jo ta sploh prejme. Takšno zavarovanje nato pokrije skoraj celotne stroške medicinskih storitev, dodatno plačilo pacienta ob uporabi zdravstvenih storitev pa znaša nekje med 15 in 20 dolarjev. Kar na prvi pogled zgleda poceni ali celo »brezplačno«, je dejansko zgolj rezultat vse preveč zapletenega in dragega načina kupovanja proizvodov in storitev. Toda pacient ne nadzira praktično nobene odločitve tega nakupovanja.

V Evropi je ta proces nekoliko preprostejši, toda nikakor manj problematičen. Birokracija odloča o tem, katere storitve se plačajo in po kakšnih cenah. Ko državna birokracija odobri postopek, takrat bo pacient deležen oskrbe, dozdevno brezplačne. Seveda je bilo plačilo storitev opravljeno s pomočjo davkov oziroma prispevkov za zdravstveno varstvo, in sicer bistveno preden je do nakupa storitve sploh prišlo. In če bodo stroški preveliko breme za zdravstveno blagajno, bo birokracija oskrbo omejila preko čakalnih vrst. Tudi v Evropi pacient nima nobene besede pri porabi denarja za nakupe zdravstvenih storitev.

Nobelov nagrajenec Milton Friedman je nekoč izjavil: »Nihče ne troši denarja od nekoga drugega tako skrbno kot troši svojega.« Bistvena hiba obeh sistemov je ta, da pacient ni seznanjen z dejanskimi stroški svojih nakupov zdravstvenih storitev, saj v vseh pogledih in ozirih pri nakupih zdravstvenih storitev trošijo tuj denar. Tako v sistemu ni praktično nikakršnih spodbud za razumno odločanje ali celo za obstoj konkurence med ponudniki storitev. Ko je cena neke stvari enaka 0, postane povpraševanje po takšnem izdelku dejansko neskončno. Na tem mestu izgubimo vso kontrolo nad količinami nečesa, kar lahko potrošimo. Z naraščanjem potrošnje postane takšna storitev redka, zaradi česar se njena cena poviša oziroma nas prisili v to, da počakamo na njeno dostopnost, saj predpostavljamo, da bo nastali račun že poravnal nekdo drug (država oziroma davkoplačevalci).

Obstajata dva načina, kako se lotiti problema: bodisi omejimo povpraševanje preko višine cene ali pa z racioniranjem omejimo ponudbo. To je temeljna resnica, ki se je ne da zaobiti.

V ZDA je ceni zdravstvene oskrbe preprosto dovoljeno, da narašča. In ker so potrošniki zaščiteni pred stroški, se povpraševanje preprosto viša. To traja, vse dokler se tak sistem ne zlomi in je treba sprejeti novo usmeritev. Tako je večina ljudi že začela zahtevati neke vrste vladne rešitve, skupaj z morebitnim spodjedanjem zasebne prakse pri zdravstveni oskrbi.

V Evropi so stroški omejeni, bodisi preko racioniranja (omejevanja ponudbe), kar povzroča pomanjkanje oziroma čakalne vrste, ali preko neposrednega zavračanja oskrbe. Omejevanje ponudbe vsako leto prisili britansko vlado, da odpove kar 50.000 operacij, medtem ko vsak trenutek več kot milijon ljudi čaka na sprejem v bolnišnico. Večina teh čaka tudi več kot 8 mesecev. Vse to na otoku s 60 milijoni prebivalcev.

Zagovorniki evropskega modela na te podatke odgovarjajo s tem, da so slabosti britanskega NHS (national health service, op. p.) dobro znane in namesto tega predlagajo kopiranje sistemov Francije, Nemčije oziroma Švedske.


Zanimiv je primer Švedske, ki predstavlja okolje, ki bi nemara bilo popolno za vsesplošno zdravstveno oskrbo. Je majhna in homogena država, ki že desetletja udobno živi s svojo mrežo socialne varnosti. Dejansko ji gre tako dobro, da jo nekateri ekonomisti imenujejo kar »švedski čudež«, in sicer zaradi navideznega čudežnega stika med gospodarsko rastjo in socialnim sistemom, ki so ga izgradili.

Toda, razpoke v tem »čudežu« se počasi že pričenjajo kazati. To ni nikjer bolj jasno kot ravno v zdravstvenem sistemu. Švedi plačujejo več kot polovico svojega bruto dohodka za davke, s katerimi nato podpirajo sistem socialne države, danes pa imajo po podatkih Health Consumer Powerhouse najdaljše čakalne vrste na celotnem kontinentu. Pomembno je poudariti, da ta problem za Švedsko nikakor ni nov.

Ko so se na Švedskem v začetku devetdesetih srečali z naraščajočimi stroški in vse daljšimi čakalnimi vrstami, je veliko lokalnih skupnosti s trohico uspeha vpeljalo omejene tržno naravnane reforme. Čakalne vrste so se skrajšale za 20 odstotkov, celotni stroški za zdravstvo v bruto domačem proizvodu pa so ostali stabilni.

Naenkrat se je s prihodom levičarske socialno-demokratske koalicije na oblast pojavila sprememba v političnem vetru. Reforme so se zaustavile in do 2004. leta so čakalne vrste ponovno postale bistven problem. Kot odgovor so Švedi ponovno zahtevali tržno naravnane reforme, vključno s pravico pacienta, da plača zdravnika s svojim lastnim denarjem in s privatizacijo bolnišnic, kar vse je socialno-demokratska koalicija pred tem ukinila. V premislek: v zasebni oskrbi bo mehanizem cen pri pacientih zbudil čut do samonadzora, kar bo znižalo pritisk na stroške – ideja se je v preteklosti izkazala za učinkovito.

In znašli smo se sredi situacije, kjer se »švedski čudež«, branik univerzalnega zdravstvenega sistema, pomika v smeri privatizacije, Američani, prebivalci države »kapitalizma Divjega zahoda«, pa glasno zahtevajo socializacijo.

Če bodo Švedi nadaljevali s prizadevanji po privatizaciji, bodo njihove reforme uspele, kot smo lahko videli v devetdesetih. Hkrati s tem velja, da če bodo Američani nadaljevali s prizadevanji po socializirani zdravstveni oskrbi, še posebej, če bo v Belo hišo izvoljen demokrat, bo sistem zdravstva nadaljeval z nazadovanjem, dokler ne bo dokončno propadel.

Dobro bi bilo, če vsi pritrdimo Friedmanovi nedvoumni resnici, da ljudje trošimo svoj denar bistveno bolj preudarno, kot trošimo denar drugih. S prenosom nadzora nad potrošnjo denarja za zdravljenje z države na pacienta, bodisi preko zdravstveno-varčevalnih računov, ali preprosto s tem, da bi se pacientom dovolilo, da sami trošijo denar za zdravstvo po svoji vesti (celo s pravico, da ne trošijo svojega denarja), bi dosegli tisto izboljšanje kakovosti storitev in fenomena znižanja cen, ki ga tržne sile uprizarjajo na vseh ostalih področjih, kjer jim je to dovoljeno.
Če je naš dejanski cilj izboljšanje kakovosti zdravstvenega varstva, se stežka zdi razumno nenehno prerekanje o tem, čigav model je boljši, ameriški ali evropski, če vemo, da obstajata samo dva načina, kako naj izgleda zdravstveni sistem. Namesto tega moramo, ne glede na to, kako boleče bi to lahko bilo, sami pri sebi spoznati, da nihče izmed nas nima prav in da med obema sistemoma dejansko obstaja več podobnosti kot razlik. Imamo priložnost spremeniti naše okolje v smeri boljšega. Se pravi le v primeru, če je izboljšanje kvalitete oskrbe v zdravstvu resnično naš cilj in ne to, da se oprijemamo zastarelih političnih ideologij. Obe strani Atlantika imata druga drugi kaj pokazati.

John J. Leppard IV

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008