sreda, 1. oktober 2008

Enakost, trgi in morala

Vprašanje »enakosti« je vir obsežne politične debate. Že vse od začetka se misleci svobodnih trgov zavzemajo za enakost priložnosti ekonomskega sistema. Povedano drugače: enakost je okvir in ne posledica. V sodobnem besednjaku to pomeni, da je cilj uveljavitev enakih pogojev delovanja za vse. Država je razsodnik, ki uveljavlja spoštovanje lastninskih pravic, zakonov in pogodb, in sicer za vse posameznike enako.
V političnem smislu ideja svobodnih trgov pomeni zakone brez (ali zelo malo) carin za podjetja, brez subvencij za kmetijstvo in brez rasizma. Poleg tega to pomeni, da uspešni poslovneži ne bodo predmet posebnih davkov oziroma zaplembe njihove lastnine.
V ZDA je tak pogled na enakost spravljen v Deklaraciji o neodvisnosti (»vsi ljudje smo ustvarjeni enaki in smo od stvarnika pridobili določene neodtujljive pravice«) in v Ustavi (»davki in trošarine morajo biti enotni po vsej ZDA« in »enaka zakonska zaščita«). Večji del prvega stoletja obstoja Amerike kot države je bil namenjen odpravi suženjstva, razširitvi glasovalnih pravic in varovanju lastninskih in dednih pravic za ženske – t.j. izpolnitvi cilja Ustanovnih očetov glede enakih možnostih vseh državljanov.
Progresivisti in sodobni kritiki enakosti možnosti so lansirali dve veliki kritiki proti Ustanovnim očetom. Prvič, enakost možnosti je nemogoče uresničiti. Drugič, kolikor je enakost možnosti že bila poskušena, je privedla do enormnih razlik v rezultatih. Enakost rezultatov je, glede na pogled progresivistov, zaželena in se lahko doseže le z obsežno državno intervencijo. Poglejmo si oba pomisleka.
Do neke točke je pogled progresivistov točen – enakost možnosti je na ravni posameznika (kot nasprotje institucionalni ravni) težko doseči. Vsi se rodimo v družinah z različnimi prednostmi (ali slabostmi), z različnimi sposobnostmi in v različnih okoljih, ki nudijo različne ravni priložnosti. Socialistični dramatik George Bernard Shaw je na to temo nekoč dejal: »Daj svojemu sinu nalivno pero in list papirja ter mu reci, da ima enako možnost pisanja iger kot jaz, in videl boš, kaj ti bo odgovoril.«
Kar progresivistom manjka je to, da je njihovo zdravilo slabše od bolezni. Vsak poskus popravljanja družinskega neravnotežja, sposobnosti in okolja bo privedel do drugih vrst neenakosti, ki so lahko slabše od osnovnih neenakosti. Thomas Sowell pravi: »Poskušanje izenačitve ekonomskih rezultatov vodi do večje – in mnogo bolj nevarne – neenakosti in sicer neenakosti politične moči.« Oziroma, kot je zaključil Milton Friedman: »Družba, ki postavi enakost – v smislu enakosti rezultatov – pred svobodo, bo končala tako brez enakosti kot brez svobode. Uporaba sile, da bi z njo dosegli enakost, uniči svobodo in uporaba sile, ki je uvedena za dobre namene, bo končala v rokah posameznikov, ki jo bodo uporabili za potrebe njihovih zasebnih interesov.«

Polomija med New Dealom
Bistvo Sowella in Friedmana se slika v propadlih poskusih zvezne vlade, da bi zmanjšala neenakosti v času New Deala. V zgodnjih 1930-ih so ZDA doživele masovno brezposelnost (včasih preko 20 odstotkov). Leta 1932 je predsednik Herbert Hoover podprl prvi program pomoči v ZDA: zveznim državam je bilo razdeljenih 300 milijonov dolarjev. To ni bil transfer od bogatih držav k revnim državam, ampak politična bitka večine zveznih guvernerjev, da bi pridobili največ, kar gre. Illinois je to igro odigral zelo dobro in si zagotovil preko 55 milijonov dolarjev, kar je bilo več od New Yorka, Kalifornije in Teksasa skupaj.
Massachusetts s skoraj toliko prebivalci kot Illinois ni dobil nič. Massachusetts je trpel za precej revščine in bede, toda guverner Joseph Ely je verjel, da morajo posamezne države poskusiti same zadostiti svojim potrebam, ne pa da hitijo v Washington po denar na račun drugih. Namesto tega je Ely po vsej državi [Massachusetts, op. p.] promoviral prostovoljno zbiranje denarja za ljudi v stiski. Med drugim je zapisal: »Kakršno že je opravičilo za [zvezno, op. B. F.] pomoč, dejstvo ostaja, da način, na katerega je bila izvedena, pomeni najbolj obsežno premoženje v rokah strankarske politike, s katerim je [do tedaj, op. p.] posedovala katerakoli administracija.«
Leta 1935 je takratni predsednik Franklin Roosevelt Works Progress Administration (WPA), ki jo je pred tem sam ustanovil, spremenil v ogromen političen kolos za transfer denarja za zaščito volilnih glasov ključnim zveznim državam in okrožjem ter s tem dejansko pritrdil Elyjevim ugotovitvam. Roosevelt in njegove kohorte so zgolj uporabile besednjak odpravljanja neenakosti kot politično kritje za pridobitev moči. Reporter Thomas Stokes je za raziskovanje WPA-ja in njegove uporabe zveznega denarja za namene pridobivanja volilnih glasov dobil celo Pulitzerjevo nagrado.
Uporaba davkov za namene odprave neenakosti je – ne glede na dobre namene – seveda propadla, ta denar pa se je hitro spolitiziral.
Prav tako se je za zelo nevarno centralizacijo moči izkazala predsednikova (in Kongresova, op. B. F.) pristojnost obdavčevanja in transferja denarja od ene skupine k drugi. Obdavčitev se je povečala tako v višini kot v svoji zapletenosti. IRS [zvezni davčni urad, op. p.] je tako postal orožje v rokah predsednika in sicer proti tistim, ki mu nasprotujejo. Elliot Roosevelt je o svojem slavnem očetu povedal: »Moj oče je kaj lahko ustanovitelj koncepta uporabe IRS-ja kot orožja za politično maščevanje.«
Sowell in Friedman sta dejansko pravilno ugotovila, da bodo napori za odpravo neenakosti ustvarili nove neenakosti, morebiti vsaj tako hude, in nevarno skoncentrirali moč v rokah politikov in birokratov. Vendar Sowell in Friedman sta priznala, da dohodkovna neenakost svobodnih trgov ni nujno moralno sprejemljiva. Z drugimi besedami, nekateri posamezniki, bodisi s pomočjo sreče ali dedovanja, postanejo močno bogati, medtem ko drugi, ki lahko delajo več in bolj zavzeto, končajo s komaj dovolj za preživetje. F. A. Hayek je med drugimi dejal, da nagrade »delno temeljijo na dosežkih in delno na čisti sreči.« Družbe, ki temeljijo na svobodnih trgih, so bolj napredne, vendar lahko se zgodi, da posameznik uspe ali ne neodvisno od njegovih sposobnosti in trdega dela.

Trditve progresivcev skozi zgodovino
Zgodovina nam vendarle pokaže, da so najbogatejši posamezniki v ameriški zgodovini bili kreativni podjetniki, ki so izboljšali življenja milijonov Američanov, ter s tem dosegli neverjetno mobilnost navzgor. Prvi Američan, ki je bil vreden več od milijona dolarjev, je bil John Jacob Astor, nemški imigrant in sin mesarja. Aston je ustanovil največjo tovarno krzna v ZDA in s tem ljudem z vsega sveta spremenil okuse in znižal stroške njihovega oblačenja.
John D. Rockefeller, sin potujočega krošnjarja, je bil prvi Američan, ki je bil vreden več od milijarde dolarjev. In vendar je Rockefeller, ki ni bil izobražen, postal podjetnik v predelavi nafte, v čemer je bil boljši od vseh. Njegov kerozin je bil cenejši in dobavljiv, kar je osvetlilo večino vseh domov po svetu (v poznem 19. stoletju je imel 60-odstotni tržni delež na svetu, op. B. F.).
Naslednji ameriški milijarder je bil sin neutrudnega kmetovalca, Henry Ford. Poceni gorivo, ki ga je prodajal Rockefeller, in poceni jeklo, ki ga je na trgu predstavil imigrant Andrew Carnegie, sta mu omogočila izdelavo poceni avtomobilov, ki si jih je lahko privoščila večina ameriških družin. Zadnja najbogatejša Američana, Sam Walton in Bill Gates, sta oba zrasla v družinah iz srednjega sloja. Oba sta ameriškemu potrošniku prinesla veliko nove vrednosti.
Svobodna tržišča lahko včasih prinesejo čudne, vsekakor pa neenake, rezultate, vendar več priložnosti in napredek potrjujeta, da se je izbira ameriški družbi izplačala.

Burton Folsom

Z dovoljenjem Freeman objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008.

Št. komentarjev: 0:

Objavite komentar

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domov