Kako učiti vrline?

Ko sem bil sekretar za izobraževanje pod predsednikom Reaganom, sem nekoč obiskal osnovno šolo v Raleighu v Severni Karolini. Kot sem storil v mnogih od 120 šol, ki sem jih v tem obdobju obiskal, sem tudi tam predaval o Georgu Washingtonu. Po predavanjih sem otroke povprašal, če ima kdo kakšno vprašanje, in nek učenec je dvignil roko in vprašal: »Gospod sekretar, ko imate s predsednikom Reaganom in drugimi zasedanje v Kabinetu, ali resnično jeste želatinaste piškotke?« Slišal je namreč za Reaganovo veliko strast po teh piškotkih. Odgovoril sem mu: »Tako je, predsednik ima na sestankih posodo teh piškotkov. Nekaj jih poje sam, pa tudi ostalim jih ponudi. Tudi jaz jih nekaj pojem.« Dečko me je pogledal v obraz in rekel: »Mislim, da jih pojeste več kot samo nekaj, gospod sekretar.«
To je bilo prav smešno in spomnim se predsednika Reagana, kako se je smejal, ko sem mu povedal zgodbo. Zgodba pa vsebuje tudi pomembno bistvo. Se spominjate obiska Gorbačova v ZDA, ko je skušal dognati, komu je Amerika podobna? Sprehajal se je navzgor in navzdol po Connecticut Avenue in šel v Nacionalni arhiv, da bi si ogledal nekaj dokumentov. Ampak iti bi moral v osnovno šolo v Raleigh. Lahko vam zagotovim, da v zgodovini Sovjetske zveze kak osemletnik še nikoli ni zrl v oči kakšnemu visokoletečemu ministru za izobraževanje in mu rekel: »Stavim, da pojeste celoten kaviar, ki vam ga prinesejo na pladnju.« Mogoče je bil komentar otroka nekoliko neslana šala – nekoliko je šel preko meje – ampak je izražal, da se etos svobode nahaja v srcih Američanov in to je dobro in pomembno. Seveda pa ni to edina dobra in pomembna stvar.
Kasneje, ko sem služboval kot direktor Urada za nadzor nad mamili – klicali so me mamilski car – sem obiskal približno 140 skupnosti in vsakič znova sem slišal o zelo drugačni zaskrbljenosti. Bodisi sem se pogovarjal z učitelji, šolskimi delavci, starši, policisti ali sodniki, so vsi želeli vedeti: kdo vzgaja otroke? Kakšen karakter imajo naši otroci? Komu je mar za njihovo moralo? Sodnik iz Detroita mi je nekoč dejal: »Ko danes sprašujem mlade ljudi: 'Ali vas je kadarkoli kdo učil razlike med dobrim in zlom?' mi odgovorijo: 'Ne, gospod.' In veste, gospod Bennett, jaz jim verjamem. Tam zunaj se nahaja moralni vakuum.« Spominjam se učiteljev v javnih šolah, ki se sprašujejo: »Ali nam lahko pomagate razviti kakšne metode, s katerimi bi naše otroke lahko učili, kaj je prav in kaj narobe?« Ali ni to ironično? Javne šole so bile prvenstveno ustanovljene za to, da v državi imigracije dajejo osnovne moralne napotke, sedaj pa jih zanima, ali je to mogoče. Mnogi ljudje govorijo, da smo postali tako očarani nad našim ekonomskim in materialnim bogastvom, da smo ves čas spregledovali pomembnejše stvari. Nekdo mi je poslal pismo, v katerem je zapisal: »Če bi imeli ceste narejene iz zlata in srebra in naši otroci ne bi znali spoštovati dobrega, kaj bi pridobili?«

Tri poti učenja vrednot
Nekateri med nami smo imeli pomisleke, ali je ta moralna dilema lahko rešljiva. Sam sem napisal serijo študij na temo »Indeks vodilnih kulturnih indikatorjev«, ki, namesto merjenja inflacije ali obrestnih mer, meri stvari, kot so osip iz šole, zasvojenost z mamili, nezakonska rojstva, ločitve, SAT točkovanje in kriminal. Mnogo številk je bilo prav alarmantnih. V uvodniku ene izmed študij sem zapisal, da če bomo nadaljevali pot v tej smeri, se bo ta veličastna republika – ta veličasten eksperiment samovladanja ljudi – lahko zelo razrahljala. Torej, »učenje vrlin« se mi zdi za Američane enako, kot je bilo takrat, pomembno tudi danes. In mislim, da je odgovor na to, kako ljudi naučiti vrlin, jasen. Glede tega ponuja Aristotel dobro branje, tudi drugi pa so ga pri tem podprli: učimo s privajanjem, učimo s smernicami in učimo s primeri.
Aristotel pravi, da privajanje v zgodnjih letih prispeva več kot le majhno razliko – ustvari lahko celotno razliko. Če želite otroke naučiti, kaj je delo, morajo delo izkusiti. Če jih želite poučiti, kaj pomeni odgovornost, jih morate ohranjati odgovorne. Če jih želite poučiti o vztrajnosti, jih morate spodbujati k temu, da vztrajajo. In pri vsem morate začeti kakor hitro je mogoče. Seveda je to težje narediti, kot reči. Biti starš in otroke učiti te stvari je zelo neizprosna preizkušnja.
Smernice so prav tako pomembne. Deset božjih zapovedi, načela ameriške demokracije, pravila spoštljivega vedenja – s temi in drugimi načeli, kaj je dobro in kaj slabo, bi morali biti otroci seznanjeni. Ampak, ko jim jih posredujemo, morajo otroci vedeti, da ta načela jemljemo resno. To pelje do tretjega dela učenja vrlin, o katerem je govoril Aristotel, to je primer. In primer je verjetno tisti, ki bi ga morali najbolj poudarjati. Bil sem v mnogih šolah, kjer šolske administracije mislijo, da lahko »problem vrednot« rešijo s predavanji o vrednotah. Osebno ne verjamem v predavanja o vrednotah. Nisem prepričan, da je to način, ki bi rešil problem. Če želimo, da bodo naši otroci dobro in slabo jemali resno, obstaja za to neizogiben pogoj: biti morajo v prisotnosti staršev, ki dobro in slabo jemljejo resno. Samo tako bodo otroci videli, da vrline niso samo igra ali blebetanje, ampak da je to nekaj, kar odrasli ljudje z odgovornostjo tako doma kot zunaj, jemljejo resno.
Naj vam postrežem z ekstremnim primerom plehkosti podajanja smernic brez primerov. Več kot enkrat sem bil v šoli, kjer vsak teden izpostavijo »vrlino tedna«. V eni takšnih šol je bila vrlina tedna poštenost. Učenci so imeli test iz poštenja in učiteljica mi je povedala, da je morala pripraviti drug test, ker je na prvem testu preveč otrok goljufalo. Na tej točki ne razumemo bistva spodbud. Naši otroci ne bodo jemali poštenja resno, vse dokler ne bomo mi, odrasli zahtevali poštenja od nas samih in tudi drugih, vključno z našimi voditelji. Ni treba posebej poudarjati, vendar leta Clintona niso bila dobra leta za izkazovanje vrline poštenja našim otrokom.

Pomembnost učenja
Naj sklenem svojo misel o učenju s primerom, ki se navezuje na dogodke 11. septembra 2001. Verjetno ste na televiziji že videli gospo Beamer – Lisa Beamer, žena Todda Beamerja, ki je bil eden izmed junakov na letu 93 [tretje ugrabljeno letalo, ki je 11. septembra strmoglavilo na poljedelskem predelu ZDA, op. p.]. Gospa Beamer je rekla, da bodo njeni otroci vsak dan gledali sliko njenega moža, ona pa jim bo govorila, da je njihov oče junak in naj poskusijo biti takšni kot on. To me je spomnilo na ugotovitev iz svoje knjige, ki sem jo pred leti napisal o ameriški družini. Na podlagi mnogih študij in zdravega razuma je vsem jasno, da je najboljša formula, da vzgojimo srečne in uspešne otroke, dvostarševska družina. Čeprav nismo vsi med nami imeli takšne priložnosti – z bratom sva bila vzgojena s samo enim staršem, ki se je večkrat poročil – je to vseeno res. Kljub temu sem med pisanjem knjige odkril, da tistih otrok, ki so izgubili očeta pri opravljanju dolžnosti – ker je oče policist ali vojak – ni mogoče ločiti od tistih, ki so bili vzgojeni v nedotaknjenih dvostarševskih družinah. Zakaj? Predvsem zaradi tega, ker moralni primer ne rabi biti fizično prisoten. Lahko je prisoten v mislih in v srcu. Zaradi besed Lise Beamer, »Bodite kot on.«, je Todd Beamer ostal v mislih in srcih svojih otrok.
To slika eno mojih bolj priljubljenih področij: pomembnost stvari, ki jih ne vidimo, nematerialnih stvari. Moralni primeri lahko obstajajo kot spomini o očetu ali kot spomini o ustanovnih očetih [ustanovni očetje ZDA, op. p.] ali kot spomini kateregakoli enkratnega junaka iz zgodovine človeštva. Zgodovinar Tacit je napisal: »Naloga zgodovine je, da za primere obsojanja ohranja vsakršno zlobno besedo in dejanje, in da za primere poveličevanja ohranja vsakršno veličastno in plemenito dejanje ali besedo.« Torej, ne potrebujemo predavanj o vrednotah. Potrebujemo dobra predavanja iz zgodovine. Potrebno je oživiti branje dobrih knjig. Ponuditi moramo dobre smernice in spodbujati dobre lastnosti. Predvsem pa moramo učiti s primeri. Seveda to ne pomeni, da moramo biti popolni, da bi bili dobri primeri. Naši otroci nas lahko vidijo, kako nekaj časa poskušamo in kako nam pri tem ne uspe. Ampak potem nas bodo videli, kako ponovno poskušamo in kako naredimo bolje ali kako v drugem poskusu uspemo narediti pravilno. Na tak način se učijo o mejah človeštva, pa tudi o človeški vztrajnosti.Učenje vrlin je zelo star pojem, prav tako kot je stara odgovornost. Vrline ne pridejo v naše gene, torej je dolžnost vsake generacije, da jih prenese naprej. To je dolžnost, pred katero se ne smemo predati.

William J. Bennett

z dovoljenjem Hillsdale College objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008