Dogodivščine Jonathana Gullibla

Narobe svet

Komaj je zapustil stavbo, že se je Jonathan skoraj spotaknil ob Miška, ki je ob mrtvi podgani prežal pred vhodom. Ob pogledu na odvratno podgano je pesniško dejal: »Lahko si predstavljam, od kje si to dobil, Miško. Hvala, hvala, vendar nič ne bo.« Rumeni maček se je praskal po svojem raztrganem ušesu in Jonathanova pripomba glede sočne podgane ga ni prav nič zanimala.
Na drugi strani ceste je Jonathan opazil močno nališpano žensko, oblečeno v oprijeto svetlo rdečo obleko. Na ulici je mimo nje šel nek gospod in z nasmehom ga je skušala zaplesti v pogovor. Vse skupaj ni bilo videti kot beračenje. Jonathan je menil, da se ženska trudi nekaj prodati. Po neuspelem poskusu se je nenadoma obrnila, da bi poiskala drugo stranko. Jonathan je pomislil, če je Ponzi nemara tudi to okrašeno žensko označil za javno dobrino.
Nato se mu je začela približevati neka druga ženska prav tako pomanjkljivih oblačil. Tudi ta je bila poudarjeno nališpana, nosila pa je nizko izrezano črno bluzo, ki je poudarjala njeno obdarjenost. Kratko krilce je razkrivalo urne noge, ki jim ni bilo videti, da bi kadarkoli kolenile. Ko se je ženska ustavila in se predirljivo zazrla vanj, je Jonathanu skoraj zastal dih. V trenutku, ko je hotela spregovoriti, je izza ovinka pridivjala policijska kočija in se med obema ženskama sunkovito ustavila.
Iz kočije je skočilo več v črno oblečenih moških in ju med njunim kričanjem in brcanjem v zrak s poželjivim stiskanjem pograbilo in ju potegnilo v kočijo. Preden je Jonathan uspel protestirati, so policisti že zapahnili vrata, šofer je tlesknil z bičem in kočija je že odpeljala. Eden izmed njih je ostal in v svojo žepno beležnico hitel nekaj zapisovati.
»Oprostite gospod,« je dejal Jonathan, »rad bi prijavil tatvino.«
»To ne sodi v moj oddelek,« je odgovoril policist in pri tem strmel v svojo beležnico.
Jonathan se je počutil precej nemočnega. Ob pogledovanju proti policistovemu napisu z imenom je vprašal: »Kateri pa je vaš oddelek gospod policist, mhm, Stuart?«
»Nemorala,« je odvrnil policist.
»Oprostite, prosim?«
»Oddelek za nemoralo. Na našem oddelku se ukvarjamo z nemoralnim obnašanjem.«
»Rop je gotovo nemoralen.« Ker s strani policista ni bilo nikakršnega odziva, je Jonathan vprašal: »Zakaj sta bili tisti ženski aretirani?«
Policist Stuart je končno pogledal stran od svojih zapiskov in proti zmedenemu Jonathanu. »To bi pa ja lahko sklepal na podlagi njunih oblačil, mar ne? Ženski sta krivi, ker sta moškim ponujali seksualne užitke in to v zameno za denar. Za njiju bi bilo mnogo bolje, če bi taiste usluge ponujali kot barter.«
»Barter? Kaj mislite z barter?« je vprašal Jonathan, katerega sta bolj od njegovih skrbi v tem trenutku zanimali ti dve ženski. »Mislim,« je premišljeno začel policist, »da bi vse takšne ženske raje kot za denar svoje stranke zabavale po večerjah, po popitih nekaj pijačah, po plesih, po obiskih gledališč. To bi bilo bolje za skupnost in je popolnoma zakonito.«
To je Jonathana še bolj zmedlo. »Plačila z gotovino torej pri ponujanju seksualnih storitev ne sme biti?«
»Seveda obstajajo izjeme. Z gotovino lahko to plačamo takrat, ko je zadeva posneta kot film in prikazana vsem ljudem v mestu. Takrat bi to bil javni in ne zasebni dogodek, kar bi bilo dovoljeno. Namesto aretacije lahko udeleženci v filmu postanejo slavni in lahko od prodajanja sebe občinstvu bogato zaslužijo.«
»Nemoralno je torej označeno vsako gotovinsko trgovanje s seksom za popolnoma zasebno uporabo?« je vprašal Jonathan.
»Tudi za zasebne trgovanje s seksom obstajajo izjeme, še posebej takrat, ko so ženske oblečene v mnogo prijetnejša oblačila od oblačil žensk z ulice,« je zaničevalno dejal policist Stuart. »Kratkoročni dogovori za kakšno uro oziroma za čez noč so nezakoniti. Vendar v primeru stalnih, življenjskih dogovorov med partnerji je gotovino brez težav dovoljeno uporabljati. Starši mnogokrat svoje otroke celo spodbujajo k takšnemu dogovarjanju. K sklepanju tovrstnih dogovorov so recimo močno nagnjeni tisti, ki iščejo vzvišenost. Pravilno izvedeni lahko ti dogovori posamezniku omogočijo zakonit način za izboljšanje socialnega statusa in varnosti.«
Policist je zaključil z zapisovanjem in s svoje torbe potegnil ‛kamen na palici’ in nekaj žebljev. »Bi mi pomagal?«
»Seveda,« je z neudobjem rekel Jonathan. Poskušal se je pobotati s temi nenavadnimi moralnimi standardi.
Policist Stuart je stopil proti bližnji trgovini. S kupa ob pločniku zloženih desk je pograbil nekaj desk in pomignil Jonathanu. »Daj, primi za ta konec. Z deskami moram zabiti okna te trgovine.«
»Zakaj pa?«
»Trgovina je zaprta,« je dejal s pridušenim glasom, ki je nastajal zaradi tega, ker je z ustnicami držal žeblje. »Lastnika so zaradi prodajanja opolzkih slik spoznali za krivega ter ga poslali v ‛vrt’.«
»Kaj je to opolzka slika?« je naivno vprašal Jonathan.
»No, opolzka slika prikazuje nagnusno, ogabno aktivnost.«
»Je lastnik trgovine opravljal ogabne aktivnosti?«
»Ne, on je samo prodajal slike.«
Jonathan je skrbno premišljeval, medtem ko je policist zaključeval s pribijanjem plošče čez vhodna vrata. »Aha, prodajanje slik z ogabnimi aktivnostmi je dovolj, da smo lahko obsojeni za izvajanje ogabnih aktivnosti?«
Policist je prekinil z delom in začel premišljevati. »Torej, na nek način je to res, da. Ljudje, ki takšne slike prodajajo so krivi za spodbujanje teh aktivnosti. Na kupce je danes moč zlahka vplivati, veš.«
Jonathan je z dlanjo potegnil po čelu. »Že vem! Tole je morala biti pisarna časopisne hiše. Gotovo ste aretirali fotografe zaradi prikazovanja vojnih stanj in ubijanja ljudi! Vendar, ali so časopisi lahko obtoženi spodbujanja teh aktivnosti samo zato, ker takšne slike tiskajo in jih nato prodajajo?«
»Ne, seveda ne. Auu!« je vzkliknil policist, ki je med bolečim stresanjem palca izustil serijo nasilnih kletvic. Zgrešil je namreč žebelj in pomotoma udaril po svojem palcu. Policist Stuart je samozavestno pogledal naokoli in preveril, kdo vse bi ga med preklinjanjem utegnil slišati. Pobral je orodje in nadaljeval: »Pod ogabnost razumemo seksualno aktivnost – to delajo perverzneži! Dostojni ljudje takšno vedenje obsojajo. Po drugi strani,« je nadaljeval, »pa lahko vojno in ubijanje spremljajo in izvajajo oboji, perverzneži in dostojni ljudje. Poročanje in prikazovanje teh reči prinaša slavo in novinarske nagrade.«Ko je policist Stuart zaključil z zabijanjem zadnjega žeblja, je pobral orodje in odšel stran. Jonathan je pogledal proti svojemu Mišku: »Očitno je preveč zaposlen z nemoralnostmi, da bi mi lahko pomagal pri navadnem roparskem napadu.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008