Minimalna plača, maksimalno trpljenje

Mi pastorji pogosto pripovedujemo prispodobo o delavcih v vinogradih. Lastnik zemlje potrebuje delavce, zaradi česar jim ponudi pogoje za trgatev za dan. Morala tega je zanimiva in očarljiva, zadeva pa lastnika, pogodbo, zavidanje in druge stvari.
Toda na tem mestu me morala ne zanima. Zamislimo si, da bi obstajal urad, ki bi nadziral določanje vseh plač in bi zagotavljal, da nobena ne bi padla pod točno določen minimum.
Kaj bi naredil lastnik vinogradov? Če bi bil ta minimum nastavljen zelo nizko, to ne bi utegnilo povzročiti nobenih sprememb. Če pa bi bil previsok, potem bi bil odziv jasen: zaposlil bi manjše število delavcev. Morala takšne zgodbe bi se verjetno razvila drugače!
Toda danes ravno ne razmišljamo, ko dovolimo državi sprejemanje odločitev, ki so jih v preteklosti sprejemali lastniki in delavci. To prinaša močne posledice, ki nas zadevajo na mnoge načine.
Vrednost minimalne plače narašča v realnih zneskih, to je popravljeno za inflacijo, toda v splošnem se je realno znižala od rekordnih vrednosti v letu 1968, ko je presegala 9 dolarjev, izraženo v današnji vrednosti. Stopnja brezposelnosti je bila 6 odstotkov in skozi sedemdeseta je vseskozi naraščala.
Danes je zakonska vrednost minimalne plače nizka glede na povojne standarde. Dejansko smo ravno zaključili najdaljše obdobje, ko se velikost minimalne plače ni dvignila. In kaj se dogaja s stopnjo brezposelnosti? Z vrednostjo 4 odstotkov je čvrsto na najnižji stopnji (mnogi ekonomisti bi takšno stanje poimenovali kot polno zaposlenost).
Ali opazite povezavo? Z manj diktiranja je več ljudi zaposlenih. To je spodnji prag. In kaj naredi minimalna plača, je nič več in nič manj kot to, da kaznuje vse tiste zaposlene, ki bi se želeli zaposliti za plačilo, ki ne dosega postavljene meje.
S tem torej odvzame možnost in uniči niz priložnosti, še posebej za tiste, ki so najmanj zmožni, da ponudijo svoje sposobnosti po visokih cenah. Ne glede, ali zagovarjate ali nasprotujete višjim minimalnim mejam, te pomembne realnosti ne morete zanikati.
Toda, ta velika slika je lahko nekoliko zavajajoča. Zatorej poglejmo na ta problem z vidika starša invalidnega otroka, ki se je skozi vso šolo prebijal in ima odprtih malo priložnosti. Dekle dopolni 16 let in dobi priložnost za delo, kar je za mlado osebo čudovit vir življenja in vitalnosti. Družbi lahko nekaj prispeva in se iz procesa mnogo nauči. Pojavi se občutek, da jo drugi cenijo.
Njeno delo vsaj v začetku gotovo ne bo enako prejemkom. Pa vendar obstaja delodajalec, ki tej punci želi pomagati. Zaposli jo za 5,85 dolarjev, za plačo, ki sicer pritiska na poslovanje, vendar je še znosna. Kaj bi se zgodilo, če bi se višina minimalne plače dvignila na 6 oziroma 7 dolarjev? Na neki točki takšna plača postane nevzdržna. Do te točke je šef še lahko bil usmiljen, sedaj pa bo zelo verjetno izgubila zaposlitev, in sicer bo to neposredna posledica poskusa Kongresa [države op. p.], da naredi nekaj dobrega.
Preden morda pomislite, da je odgovor preprost (treba je zgolj prisiliti delodajalca, da to plača), se spomnite, da nič na tem svetu ni zastonj. Kar se na eni strani subvencionira, se na drugi odvzame. Torej zahteve, da morajo delodajalci plačati več, gredo na račun drugih. To povečuje nejevoljo in rodi nezadovoljstvo. To bi se recimo lahko odrazilo na stroških opreme, kar škoduje poslovanju in ni nikomur v dolgoročnem interesu.
Ali sem si primer izmislil? Ne. Gre za dejanski primer, ki ga osebno poznam, ki pa še zdaleč ni edini. Z vsakim povišanjem minimalne plače imamo žrtve. In te žrtve so ljudje, ki so najbolj na robu družbe, torej ljudje brez delovnih izkušenj, mladi, vsi ti, ki so diskriminirani.
Torej, drži, da ostajajo empirične analize, ki znižujejo vzročno-posledično povezavo med povišanjem minimalne plače in povečanjem brezposelnosti. Prav tako drži, da podatki tej povezavi vedno ne pritrjujejo. In razlog za to je, da makroekonomski podatki niso zmeraj povsem jasni in čisti. Kar moramo storiti, je uporabiti logiko in našo glavo ter razmisliti o tem vprašanju.
Zmeraj, ko dvignemo spodnjo mejo cene, se pojavi tendenca k presežku izdelkov, ki ga drugače ne bi bilo. Kadarkoli dvignemo spodnjo mejo plačam, se pojavi tendenca po presežku zaposlenih, ki bi drugače lahko bili zaposleni. Včasih je ta učinek lahko majhen, tako kot bo gotovo majhen tokrat, ko je minilo precej časa od zadnjega dviga minimalne plače. Vendar ne zaslepimo se: na nivoju podjetij so posledice realne in tragične.
Zakaj bi si kdorkoli prizadeval za takšno politiko? Ena razlaga je gotovo ta, da gre za veliko ekonomske ignorance. Naslednja razlaga je manj prijetna. Sindikati ne marajo konkurence, posebej ne s strani neizkušenih, nizko plačanih zaposlenih. Sindikalisti verjamejo, da jim ti ljudje znižujejo plače. Zavzemanje za višje minimalne plače je torej zgolj sredstvo za preprečevanje zaposlovanja določenih slojev ljudi. Če slučajno dvomite, potem se spomnite, da so sindikalisti najbolj vneti privrženci minimalnih plač. Niti eden sindikalist ne dela niti blizu minimalne plače. Imate vi morda boljšo razlago?Lepota nenasilnega načina dogovarjanja o osebnih dohodkih je v tem, da temeljijo na dogovoru med ljudmi, na sodelovanju in prostovoljni privolitvi. To je humanitaren način zviševanja plač. Vključitev moči države v ta odnos povzroča trenja, izločanje in nepredvidljive probleme, kot je na primer izločitev nekaterih najbolj ranljivih ljudi v družbi.

Oče Sirico

z dovoljenjem Acton Institute, objavljeno v Teibunalu, 21. februarja 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Merilec aplavzov

Luč reflektorja je posvetila na prazen oder in v množici se je zaslišalo šumenje. Nekdo je pričel z enakomernim ploskanjem in ostali so se mu pridružili. Po celotnem prostoru se je razlegalo navdušenje in donenje. Končno se je na odru pojavila robustna figura z bleščečimi, smolnato črnimi lasmi. Njegova obleka je bila okrašena z bleščečimi zlatniki, nosil pa je najbolj bedast nasmešek, kar jih je Jonathan kadarkoli videl. Kakor maček je možak skakal po odru sem in tja ter pozdravljal občinstvo.
»Dobrodošli, dobrodošli, dobrodošli! Ime mi je Zabavljač Phil in navdušen sem, da imamo danes tukaj na naši predstavi z naslovom 'Za vas gre!' tako čudovite ljudi, kot ste vi. In to kakšen dogodek imamo za vas. Uganili ste, nekoliko kasneje se bomo pogovarjali s Kandidatom!« Pičlo oblečene ženske, ki so stale na obeh straneh odra, so pričele z divjim mahanjem rok in vso občinstvo se je razpočilo v gromek aplavz.
»Hvala, hvala, najlepša vam hvala. Še prej imam za vas prav posebno gostitev. Tukaj z nami nocoj je nihče drug kot predsednik Volilne komisije Korumpa, ki nam bo razložil revolucionarno nove volilne postopke, o katerih vsi toliko slišimo.« Na tej točki se je gostitelj obrnil in s široko iztegnjeno roko proti odru zakričal: »Pozdravite prosim doktor Julijo Pavlov!«
Vsi na in ob odru ter vso občinstvo so ponovno silovito zaploskali in ob tem navdušeno žvižgali in vzklikali. Zabavljač Phil je pozdravil dr. Pavlovo in z roko nakazal tišino. »Lepo, lepo, dr. Pavlova, očitno ste si v zadnjih letih izgradili precejšnjo skupino privržencev.«
»Hvala Phil,« je odvrnila. Dr. Pavlova je nosila debela očala, oholo sivo obleko, njen skoraj kvadratast obraz pa je bil videti hladno samozavesten. »Dejala bi, da moja priljubljenost znaša 5,3.«
»Hej, hej, tukaj pa ste me dobili,« je dejal gostitelj. Pomočnice na odru so ponovno vzplapolale in vsi v občinstvu so se narahlo zakrohotali. »Kaj mislite s priljubljenostjo 5,3?« jo je vprašal Phil.
»Torej,« je rekla dr. Pavlova, »s sabo imam uradni merilec aplavzov. Enega vedno nosim s sabo. Pokaže mi stopnjo navdušenja, ki ga kažejo množice ljudi.«
»Ljudstvo, ali ni tole neverjetno?« Na znak je vsa množica ponovno vneto zaploskala.
Ko se je hrup polegel, je dr. Pavlova nadaljevala: »To je bilo približno 2,6.«
»Neverjetno!« je rekel gostitelj. »Kaj nameravate početi z merilcem aplavzov? Ali ga boste uporabili pri naslednjih volitvah?«
»Točno tako, Phil. Volilna komisija Korumpa je odločila, da štetje glasov ni dovolj. Pri določanju morale, moči, bogastva in pravic številke niso dovolj. Menimo, da bi pri tem morali upoštevati tudi stopnjo navdušenja.«
»To je neverjetno!« je zavpil Zabavljač Phil. Vsi so se razpočili v aplavz.
»4,3,« je pri sebi dejala dr. Pavlova.
»In kako boste to izvedli, doktorica?«
Privzdignila je svoje debele obrvi nad očala, na njenem ostrem obrazu pa so se prikazala prva znamenja nasmeška. »To bo prvo leto, ko bomo na volitvah v mestu uporabljali merilce aplavzov. Namesto izpolnjevanja glasovnic bodo volivci zaploskali, ko se bo ob imenu njihovega kandidata zasvetila lučka.«
»In kaj o teh volilnih novostih menijo kandidati?« je vprašal Phil.
»Oh, oni to občudujejo, Phil. Očitno svoje volivce že pripravljajo na spremembe. Ure in ure obljubljajo, kako bodo v dobro svojih podpornikov zapravljali denar drugih ljudi in njihove obljube vedno znova doživijo velik uspeh.«
»Torej, najlepša hvala, da ste bili nocoj z nami in da ste nam dali vpogled v boljši jutri. Obiščite nas še kaj. Dame in gospodje, naj vas slišim za dr. Julijo Pavlov!«
Ko se je aplavz končno polegel, je gostitelj ponovil s kretnjo roke proti zadnjemu delu odra. »In sedaj je napočil trenutek, ki ga vsi nestrpno pričakujete. Da, neposredno sredi zelo naporne kampanje je tukaj z nami Kandidat Joe! Naj vas slišim!«
Kandidat Joe je gibčno in z obema rokama iztegnjenima v zrak prišel na oder in se ves žareč poklonil občinstvu. Oblečeno je imel čvrsto obleko z belimi in črnimi kockami. Jonathanu se je zazdelo, da tako črnih las in svetlečih belih zob še nikdar ni videl. »Hvala Phil. To, da sem lahko danes z vami, enkratni ljudje, je zame resnično velik trenutek.«
»Torej, Joe, enostavno nam morate povedati, v čem je štos zgodbe izza velike zgodbe. Nedavno ste z najbolj vročo novico desetletja vse nas presenetili in prišli na naslovnice. V čem je torej skrivnost?«
»Takoj k bistvu, kajne Phil? To mi je pri vas in vaših predstavah všeč! Vidite, k razmišljanju so me prisilili strahovito visoki stroški političnih kampanj v zadnjih letih. Zaradi tega sem se odločil, da je treba nekaj ukreniti. Trdno sem prepričan, da si volivci tega čudovitega otoka Korumpa za isto ceno zaslužijo nekaj več. Tako sem ustanovil Stranko Vseh.«
»Stranka Vseh! Kako čudovita ideja! Celo svoje lastno ime ste spremenili, ali ne?«
»Tako je, Phil. Z mojim pravim imenom, Elihu Root, nikdar ne bi mogel postati resnični ljudski kandidat. Treba je zakriti korenine …« Ta nenapovedana besedna igra je iz prisotnih, tudi iz Phila in Joeja, izvabila naval smeha in krohota. »Resnično, Phil,« je nadaljeval Joe, »če želiš biti kredibilen, je treba ugajati širokim množicam.«
»Kaj vse počnete, da razširjate vaš program, Joe?«
»Stranka Vseh bo kmalu imela osnovne črno-bele plakate, našitke, letake, ki bodo na voljo na vseh lokalnih izpostavah. Upamo, da bomo z našimi idejami običajen proračun znižali za polovico.«
Zabavljač Phil ga je prekinil: »Toda, ali imate svoj program?«
»Seveda, tako kot vsaka druga stranka,« je dejal Joe. Z roko je segel v žep svoje kockaste obleke in iz njega potegnil snop papirja. »Tukaj je naša Bela knjiga o zdravstvu in Bela knjiga o revščini.«
»Toda, Joe, tukaj na teh papirjih ni videti ničesar,« je z nezaupljivim izrazom na obrazu rekel Phil. Beli knjigi sta bila navadna kosa belega papirja.
»Ravno v tem je ves čar, Phil. Ali ne razumeš? Zakaj bi zapravljali čas z obljubljanjem vsega vsakomur? Zakaj ne bi volivci sami izpolnili teh papirjev? Obljube in izvedba ostajajo seveda nespremenjeni, vendar prihranek je v stroških tiskanja.«
»Kako genialno! Medtem ko drugi samo govorijo o zniževanju stroškov predvolilnih kampanj, ste vi resnično nekaj naredili za to. Torej, naš čas se izteka. Ali lahko povzamete bistvo vaše stranke?«
»Seveda, Phil. Stranka bo počasi prisotna po vsem otoku. Geslo Stranke Vseh je: 'Verjamemo v to, v kar verjamete vi!'«»Najlepša hvala, Joe. Dame in gospodje, dajmo prosim visokih 5,5 za Joeja Kandidata, genija predvolilnih kampanj!«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 21. februarja 2008

Tribunalovo oko

Ronald Pofalla, generalni sekretar nemške vladajoče Krščansko-demokratske unije (CDU), je na novinarski konferenci, ki je bila 18. 2. 2008, izjavil:

“Preprosto je nedopustno, da v Evropi obstajajo davčne oaze, ki spodbujajo beg kapitala in spodbujajo davčno nepoštenost. Zagotoviti moramo, da se takšna pribežališča zaprejo.”

Kaj bi porekli na to, če bi nekdo zaukazal, da morajo vse branjevke na ljubljanski tržnici postaviti isto ceno za kilogram krompirja, vse ostale ponudnike, ki pa se ne bi držali tega dogovora, pa bi preganjali? Kakšna bi bila vaša reakcija, če bi tudi vam zaukazali, da kupujete krompir pri branjevkah na ljubljanski tržnici, nakupovanje drugje pa bi vam prepovedali oziroma razliko v ceni dodatno zaračunali? Verjetno bi kaj hitro spoznali, da gre za neupravičen ukrep, ki vam samo draži vaše življenje.
Podobno je z debato o davčnih sistemih. Ste se že morda kdaj vprašali, zakaj si nekatere države, kot je na primer Nemčija, toliko prizadevajo uvesti davčno harmonizacijo, tj. uravnati višino davčnih stopenj v vseh državah Evropske unije in jih približati svojim in zakaj se nekateri toliko trudijo omadeževati tiste države z nizkimi davčnimi stopnjami?
Nobelovec Gary S. Becker je pred leti za BusinessWeek na takšna vprašanja podal zelo pomenljiv odgovor: »… konkurenca med narodi stremi k dirki proti vrhu prej kot pa dirki navzdol, saj omejuje zmožnost vplivnih in požrešnih skupin in politikov v vseh državah, da vsilijo drugim svoje želje na račun interesov velike večine njenih prebivalcev.« To z drugimi besedami pomeni, da zmanjšuje zmožnost potratnega in neracionalnega trošenja davkoplačevalskega denarja s strani državnih birokratov. Zato tudi ne preseneča, da so največji nasprotniki davčne konkurence države, ki skušajo s tem zaščititi svoje visoko obdavčene sisteme, s tem pa ohraniti možnost razpolaganja z večjim deležem ustvarjenega dohodka.
Pa vendar v tej zgodbi niso politiki osamljeni primerki, ki nasprotujejo nižanjem davkov in s tem posledično tudi proračunskih izdatkov. Vštric z njimi gre postaviti vsaj še predstavnike tistih interesnih skupin, ki so si v procesu lobiranja pri državni administraciji uspeli zagotoviti del davkoplačevalske pogače. Pri nas se že kar nekaj časa govori o zdravniškem oziroma lekarniškem lobiju, ki si svoj dohodek zagotavlja preko administrativno nastavljenih cen zdravil, danes je pa bolj kot ne v ospredju cestni oziroma gradbeni lobi.
Posameznike v teh interesnih skupinah seveda žene naprej racionalni egoizem, zaradi česar bodo vsako takšno priložnost velikodušnega trošenja davkoplačevalskega denarja izkoristili za kar se da izdatno izboljšanje svojega položaja. Tako Becker v enem prispevku opiše interesne skupine kot skupine posameznikov, ki želijo s pomočjo političnega vplivanja izboljšati položaj svojih članov v družbi. To pa seveda vpliva na velikost davkov, ki vse te državne izdatke pokrivajo. Na svetu je namreč ni takšne stvari, kot je zastonj kosilo.
V tem oziru ne preseneča, da prihajajo glavni zagovorniki davčne harmonizacije iz držav z visokimi davki, ki želijo na tak način ohraniti svoj vpliv v družbi. Davčna konkurenca, tj. zmožnost posameznika, da si s preselitvijo svojega kapitala iz ene, visoko obdavčene, države v drugo, manj obdavčeno, zniža svojo davčno obremenitev, namreč prisiljuje požrešne vlade k znižanju davčnih stopenj, s tem pa tudi k znižanju proračunske porabe. Racionalni posamezniki bodo pač selili svoje premoženje v okolja, kjer bodo maksimirali svojo korist, kot je, na primer, švicarski kanton Zug, ki je do danes postal domicil večjemu številu podjetij, kot pa je prebivalcev samih.
Davčna konkurenca tako neomajno vodi do nižanja davčnih stopenj. In države Srednje in Vzhodne Evrope, kjer so diktatu Slovaške, ki je prva uvedla enotno davčno stopnjo, sledile bolj kot ne vse ostale države v regiji, to le potrjujejo. V tem pogledu je zanimiv primer Makedonije, ki je uvedla sistem 10-odstotne enotne davčne stopnje, to svoje ugodno davčno okolje pa potem promovirala na spletnih straneh uglednega CNBC European Business kot eno temeljnih konkurenčnih prednosti za investitorje.
Sicer pa smo trenutno tudi v Sloveniji sredi debate o pomenu konkurence za blaginjo ljudi. In če velja pri nakupu katerega koli izdelka dejstvo, da nam izključno možnost izbire, da lahko v primeru našega nezadovoljstva s ceno oziroma s kakovostjo izdelka preprosto zamenjamo prodajalca, veča našo blaginjo, je podobno na državni ravni. Podobno ugotavlja tudi Milton Friedman, ko pravi, da je »konkurenca med državnimi uradi pri ponujanju javnih storitev in višini davkov ravno tako produktivna, kot je konkurenca med posamezniki oziroma podjetji pri izdelkih in storitvah, ki jih prodajajo, in cenah, po katerih jih prodajajo.«In kot vodi prisilni monopol, ki ostalim potencialnim ponudnikom onemogoča vstop na trg, izključno v višje cene in nižjo kakovost izdelkov, tako vodi tudi davčna harmonizacija, ki posameznim državam preprečuje nižanje davčnih stopenj, izključno v višje davke in nižjo kakovost javnih storitev. Poleg tega pa tudi v družbo, polno interesnih skupin, ki si prizadevajo izboriti kar se da velik del davkoplačevalske pogače.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. februarja 2008

Korupcija

Arthasastra, staroindijska razprava o politiki iz četrtega stoletja pred našim štetjem, pravi: »… tako kot ne moremo ugotoviti ali pod vodo plavajoča riba pije vodo ali ne, tako ne moremo vladnih uslužbencev zasačiti med sprejemanjem bogastva (za njihove zasebne namene, op. p.).« Zapis predstavlja jedro današnje definicije korupcije, ki jo lahko povzamemo kot vedenje javnih uslužbencev, ko le-ti svojo politično moč zlorabljajo v svoje zasebne namene.
V splošnem je logika obstoja korupcije zelo preprosta: več kot ima posamezni birokrat oziroma politik moči, večja je verjetnost, da bo dodeljeno mu politično moč izkoristil sebi v prid. V takšnih razmerah se bo namreč hitro našel podjetnik, ki bo, zaradi povsem racionalnega interesa po pridobitvi posla, pripravljen birokratu plačati za to, da bi birokrat zavoljo svoje politične moči ostale konkurente postavil v podrejen položaj. Namesto dokazovanja na trgu, kjer o nagradah podjetjem s svojimi vsakodnevnimi odločitvami odločamo kupci, bo tak podjetnik do uspeha prišel zaradi tega, ker se je prikupil birokratu in to zaradi preprostega dejstva, ker smo ljudje temu birokratu dovolili, da v imenu vseh in za račun vseh deli donosne posle.
Korupcija je v svojem jedru naravna posledica nastanka države, pri čemer naraščanje obsega državnega sektorja po definiciji omogoča razmah interesnih skupin, ki se preko vplivanja na birokrate borijo za širjenje svojega političnega in gospodarskega vpliva v družbi. Birokrati v zameno za plačilo sprejemajo odločitve v prid interesnim skupinam, interesne skupine pa s tem dobijo privilegiran položaj. V svobodni družbi nima nihče pravice izvajati moči nad nikomer, saj, kot je nekoč izjavil Lord Acton, moč [države, op. p.] stremi h korupciji, absolutna moč pa k absolutni korupciji.
S tem v zvezi so zgovorne besede Ludwiga von Misesa, ki v svojem osrednjem delu, Human Action, ugotavlja, da so »… redki ukrepi države, gledano z vidika državljanov, ki jih ne bi bilo moč umestiti bodisi med zaplembo bodisi med obdarovanje.« Von Mises je pri obdarovanjih mislil na dajanje posebnih privilegijev, kot so javna naročila, podeljevanja licenc, podeljevanja koncesij, določanja o številu delovnih dovoljenj, podeljevanja različnih vrst iz davkov financiranih statusov, javno-zasebna partnerstva, subvencije podjetjem ipd. Vsakršno tovrstno darilo, ki ga dajejo birokrati, gre na račun vseh davkoplačevalcev, kot stranski produkt pa prinaša omejeno delovanje tržnih mehanizmov, katerega zavira razmah iskalcev rent, vse skupaj pa v končni fazi pripelje v manj intenzivno investicijsko aktivnost ter s tem v slabšo učinkovitost podjetij. Rezultat so slabši in dražji izdelki in storitve, torej manj možnosti izbire za potrošnike.
Mauro v svojem članku Corruption and Growth ugotavlja, da korupcija znižuje investiranje in upočasnjuje gospodarsko rast. Pojav korupcije je tudi osrednji razlog, zakaj Buchanan in Tullock pravita, da je treba odločitve, ki jih sprejema birokracija, omejiti na minimum in zakaj zagovorniki svobodnega tržišča zagovarjamo zgolj omejeno vlogo države, katere edina legitimna naloga je skrb za spoštovanje zasebne lastnine in skrb za varnost njenih državljanov. V nasprotju s tem je teza o nujnosti državnega vpletanja v ekonomska razmerja precej trhla, ki, povrh vsega, izhaja iz nehumanega prepričanja o nebogljenosti in nesposobnosti zaposlenih, brezposelnih, podjetnikov, upokojencev, študentov, skratka vseh slojev prebivalstva, katerim mora dohodek priskrbeti država. Iz pojava korupcije vidimo, da državni uradniki dohodek priskrbijo predvsem sebi, kar je znanstveno potrdil že Niskanen. Edini učinkoviti lek zoper korupcijo je torej odprava birokratskega urejanja ekonomskih razmerij v družbi.
Definicija korupcije izpušča zasebni sektor, kar je logično in pravilno, saj korupcije v zasebnem sektorju, torej med dogovarjanji zasebnih podjetij o medsebojnih sklenitvah poslov, sploh ne more biti. Vsakršno plačilo zasebnega podjetja drugemu zasebnemu podjetju, tudi plačilo podjetja birokratu, je namreč del stroškovnika podjetja, kar je izključna stvar nadzora lastnikov v posel vpletenih podjetij. V kolikor s plačevanjem dodatnih ugodnosti za pridobivanje poslov podjetja uspejo zvišati donosnost in s tem okrepiti svoj dolgoročen položaj, je to za njihovo poslovanje dobro, in obratno, ko se izdatki izkažejo za neracionalne. Vsekakor ostaja neizpodbitno, da imajo edino lastniki podjetja pristojnost odločati o tem ali je nek izdatek za poslovanje podjetja upravičen ali ne in s tem odločati o usodi uprav podjetij oziroma o morebitnih ovadbah vodilnih, če bi morda ugotovili, da so se s svojimi poslovnimi odločitvami neupravičeno okoristili.
Problem nastane, ko posli ne potekajo po tržnih principih, temveč jih dodeljujejo birokrati. Oni namreč ne čutijo nikakršnega pritiska in odgovornosti s strani lastnikov po kar se da visoki učinkovitosti in transparentnosti potrošnje, saj birokrati pri delitvi poslov ne razdeljujejo svojega, temveč tuj, z davki pobran, denar. Tukaj tržni mehanizem pogajanja po principu ponudbe in povpraševanja, kot to poteka med zasebnimi podjetji, nujno odpove, odločitev o poslu pa ostane v izključni domeni prepričanj in nagnjenosti ljudi v državnih komisijah. Na tej točki se v odnos med zasebnimi podjetji vmešajo politične preference, s čimer naraste verjetnost, da bodo posle namesto najboljših in najkonkurenčnejših ponudnikov na trgu dobili poslovneži iz politične opcije, ki v danem trenutku odloča o zaplembah in obdarovanjih, če uporabim von Misesovo parafrazo.
Če takšno stanje političnega dodeljevanja poslov in močne vloge birokracije v gospodarstvu traja dlje časa, bomo kot rezultat nujno dobili visoko sofisticirano družbo med seboj prepletenih in s političnimi elitami povezanih interesnih skupin, organiziranih na vseh področjih gospodarstva. V von Hayekovem besednjaku dobimo okolje, ki zaradi narave svojega delovanja k vzvodom politične moči privlači posameznike, ki se namesto za svobodno gospodarstvo zavzemajo za oblast nad tem mehanizmom moči, katerega nato želijo uporabljati za nadzorovanje ekonomskih odločitev uprav podjetij in za osebno okoriščanje na račun pobiranja davkov.
Tipičen primer tovrstnega nadzorovanja in vplivanja birokratov na sprejemanje ekonomskih odločitev podjetij so tako imenovana javna naročila. Slovenski birokrati na tak način vsako leto prerazdelijo več kot 3 milijarde evrov, kar je približno 10 odstotkov vse ustvarjene vrednosti. Podatek je zaskrbljujoč in dokazuje, da je Slovenija tip visoko sofisticirane družbe zaplemb in obdarovanj gornjega tipa in naravni habitat za kupovanje političnih glasov pri dodeljevanju poslov. Slej ko prej bodo namreč birokrati ugotovili, da lahko, zaradi dodeljene jim moči ekskluzivnega dodeljevanja poslov, svoj lasten ekonomski interes unovčijo in posel dodelijo tistemu, ki jim je pripravljen za to posebej plačati. In to se bo tudi zgodilo, saj smo ljudje pri svojih vsakodnevnih odločitvah racionalni in sprejemamo takšne odločitve, ki nam v danem trenutku pač prinašajo zadovoljivo stopnjo zadovoljstva.
Za korektno obravnavo določene problematike je treba ločiti med vzroki in posledicami. Kupovanje birokratskih glasov s strani podjetij za namene dodeljevanja poslov je namreč posledica stanja v družbi in ima korenine v preveliki moči birokracije pri sprejemanju ekonomskih odločitev podjetij. Za takšno stanje torej ne moremo kriviti podjetnikov oziroma uprav podjetij, ki sodelujejo na javnih razpisih in želijo lastnikom svojih podjetij najboljše, temveč predvsem birokrate s konkretnimi imeni in priimki, ki o posameznih poslih odločajo. Oni namreč sprejemajo plačilo za to, da v imenu vseh davkoplačevalcev posle dodeljujejo točno določenim podjetjem. Podjetja so žrtve takšnega sistema, saj jim ti zneski in aktivnosti političnega lobiranja predstavljajo dodaten strošek poslovanja, kar v končni fazi pripelje v zniževanje investicij in v dražje izdelke in storitve za nas potrošnike.Sodelovanje podjetij pri javnih razpisih in poskušanje vplivanja na birokrate, da jim podelijo posel, je popolnoma legitimno dejanje, ki je posledica načina urejanja ekonomskih razmerij pri nas. Za odpravo korupcije, in s tem posledično za dvig ekonomske učinkovitosti gospodarstva, je v prvi vrsti treba znižati prostor sprejemanja birokratskih odločitev in jih prepustiti naravnemu odnosu med podjetji in potrošniki. Z drugimi besedami: državo je treba umakniti daleč stran od sprejemanja ekonomskih odločitev.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. februarja 2008

Razprava o svobodni družbi

Trg dela v svobodni družbi
Pri oblikovanju kazalca trga dela v Indeksu ekonomske svobode v celoti uporabljamo zunanje vire, pri tem pa je primaren vir podatkov Svetovna banka. Večino podatkov pridobimo iz poročila Doing Business. V tem poročilu so letos naredili pomemben napredek pri zajemanju in obdelavi podatkov. To pa seveda predstavlja tudi največjo metodološko spremembo Indeksa ekonomske svobode, kajti spremenila se je njihova metodologija. Pri oblikovanju ocene poročilo Svetovne banke dopolnjujemo s podatki Mednarodne organizacije dela iz Ženeve (ILO). Če pa podatki za posamezno državo niso na voljo iz nobenega od obeh virov, se zanašamo na katerekoli podatke, ki jih lahko najdemo. Seveda pa za velik del držav, vse najrazvitejše države in tudi Slovenijo, uporabljamo izključno podatke iz omenjenih dveh organizacij.
Oceno svobode na trgu delovne sile predstavlja neposreden matematični izračun vseh dejavnikov, ki določajo svobodo na trgu dela. Pri tem se v Heritage Foundationu ne poslužujemo uporabe nikakršnih osebnih presojanj. Tako pri tem konkretnem dejavniku svobode vstavimo podatke v enačbo, rezultat pa, kakršenkoli že je, pride na drugi strani ven.
Kaj se ocenjuje pri dejavniku svobode na trgu dela, kar ocenjuje Svetovna banka, je lahkotnost prehajanja zaposlenih na trgu delovne sile. Predvsem pa, kako lahko oziroma težko je za podjetja, da povečajo ali zmanjšajo število zaposlenih v svojih podjetjih. Namreč, kar vidimo, je, če je zelo težko zmanjšati število zaposlenih, potem bodo podjetja oklevala tudi pri povečevanju števila zaposlenih. In kar dobite, je stanje, kjer zakonodaja, ki je sicer mišljena, da zaščiti delavce, dejansko vodi v višje stopnje brezposelnosti. Stopnja brezposelnosti v Sloveniji sicer ni posebej visoka. Če se ne motim, se nahaja nekje v območju 7 do 8 odstotkov. Vsekakor obstajajo v Evropi države, ki se pri tem kazalniku odrežejo bistveno slabše. Za primerjavo, v ZDA znaša ta stopnja 5 odstotkov. Načeloma bi brezposelnost utegnili znižati za desetinko odstotne točke ali nekaj podobnega, ampak ni mogoče dobiti bistveno nižje številke, predvsem zaradi težav, ki nastajajo pri prehajanju ljudi iz enega mesta na drugo.
Vsekakor verjamemo v pravice zaposlenih, kar pa ni tisto, kar dejansko merimo pri tem kazalniku. Pri tem kazalniku indeksa merimo lahkotnost, s katero lahko zaposlenost raste. To je še posebej pomembno danes, v času, ko je globalizacija tako pomembna. Ko sem bil mlajši, je bilo v ZDA značilno, da je posameznik imel eno službo 25 ali celo 30 let. Danes bi povprečna oseba v ZDA, stara 35 let, že imela sedem različnih služb. In bistveno smo pospešili hitrost, s katero ljudje v ameriškem gospodarstvu menjujejo službe.
Kar se tiče družbenega vidika takšnega menjevanja služb, ne morem reči, ali je to dobro ali slabo. Iz ekonomskega vidika pa je takšna dinamika ameriškemu gospodarstvu dala mnogo večji napredek, zaposlenim pa višje plače. Vsekakor to zahteva določene prilagoditve. Treba je biti mnogo bolj pozoren kot sicer na to, kar poimenujemo mreža socialne varnosti; tj. na politike, ki so uvedene, da ljudje preprosto ne izpadejo iz trga delovne sile, oziroma, da ne izgubijo sposobnosti, da v popolnosti poskrbijo sami zase. Vendar mislim, da bolj kot se spodbuja ta sposobnost prehajanja zaposlenih po gospodarstvu, večja je gospodarska učinkovitost in zaposleni imajo višje plače.
Na koncu vsega ugotovimo, da gre pri vsem skupaj dejansko za rast produktivnosti podjetij in gospodarstva. In če imate resnično rigiden trg delovne sile, kjer so ljudje spodbujeni, da ostanejo na enem delovnem mestu daljše obdobje, tudi ne pridobite zadosti hitre spremembe v kapitalnih investicijah, ki potekajo okoli tega posameznika in ki bi mu pomagale dvigniti njegovo produktivnost. Če pa ljudje prehajajo iz enega mesta na drugo, in v ZDA vsako leto skoraj 49 odstotkov zaposlenih spremeni svojo službo, to seveda vključuje prehajanja znotraj podjetij in napredovanja, vsebujejo pa tudi druge, pridobite na produktivnosti. Velika večina teh je prostovoljnih menjavanj služb in menjavanj služb, ki pospešujejo produktivnost vsakega od teh zaposlenih, medtem ko prehajajo med različnimi delovnimi mesti. Če pa imate rigiden trg delovne sile, rasti produktivnosti ne pridobivate iz tega naslova. Iz tega prihajajo ekonomske učinkovitosti.

Prihodnje generacije in upokojenci
V odgovoru ne bi želel biti preveč preprost, saj gre pri ekonomski svobodi in vplivu na prihodnje generacije za zelo zapleteno stvar. Rad bi izpostavil dva dejavnika. Prvič, govorimo o življenju v boljšem svetu za naše otroke. Jaz imam tri otroke in zelo sem zainteresiran, da bi jim zapustil boljši svet. Mislim, da je gospodarska rast ključen element pri tem. Kajti, kadar gospodarstva rastejo, je to, kar pustimo za seboj, družba, ki ima več kapitala, družba, ki ima več tehnologije, družba, ki ima več bogastva. In seveda, družba s temi značilnostmi bo bolje pripravljena, da se spoprime s katerimkoli izzivom, ki se bodo našim otrokom in vnukom pojavili in katerih danes še ne poznamo. Dejansko je moja generacija, ki je z investiranjem naših staršev in prastaršev in z gospodarsko rastjo, ki so jo oni sprožili, toliko pridobila in nas spravila v položaj, v katerem se nahajamo danes.
Danes imamo mnogo več sposobnosti, da se spoprimemo tudi z okoljskimi vprašanji. In povezava je dokaj jasna, sicer je ne merimo v Indeksu ekonomske svobode, ampak drugi ekonomisti jo in povezava med gospodarsko rastjo, ravnijo gospodarske razvitosti in zaščito okolja je nedvoumna. Ni res, da gospodarska rast vodi v degradacijo okolja, ampak natanko nasprotno; bogatejše države se mnogo bolj zavedajo skrbi za čisto okolje in lahko se prepričate, da je okoljsko stanje v bogatih državah mnogo boljše, kot pa v revnih oziroma srednje bogatih. In to kljub temu, da imajo mnogo višje ravni gospodarske aktivnosti od njih.
Mislim, da je investicija, ki jo naredite danes, tako investicija za hitrejšo gospodarsko rast, kot tudi investicija za boljše življenje naših otrok. Vse se vrti okrog investiranja in koristi investiranja se pokažejo v prihodnosti.

Ekonomska svoboda in ameriške volitve
Želel bi si, da bi se vsi ameriški kandidati zavzemali za visoke ravni ekonomske svobode in mislim, da se. Sicer je v volilnem letu zelo nevarno razmišljati o ekonomskih vprašanjih, kajti ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak v ZDA kandidati, ki se potegujejo za Belo hišo ponujajo velike obljube, kasneje pa se te obljube ne realizirajo nujno tudi v dejanskih predsedniških programih, ko postanejo izvoljeni. Rekel bi, da diskontiram to, kar slišim od kandidatov v volilnem letu. Na kar pa bi bil pozoren pri tem, je močna zgodovina in privrženost ekonomski svobodi in spodbujanju takšnih politik, ki omogočajo posamezniku, da se razvije, s strani obeh političnih taborov. Zaradi tega me ne skrbi preveč izplen katerihkoli volitev, pa tudi teh ne.

Pomen pravnih inštitucij za napredek
V vsaki demokraciji je osnovno, da ljudje gojijo nekakšen institucionalni temelj za vladavino prava. Brez vladavine prava, ki pomeni spoštovanje in zaščito pogodb in zaščito lastninskih pravic, kar sta ključni premisi ekonomske svobode, tudi ne boste sposobni vzdrževati zasebnega niti javnega sistema institucij. Mislim, da nastane velik problem, ko pravosodje zataji in ko reševanje sodnih sporov traja 1000 in več dni. V ameriškem pravosodnem sistemu obstaja znamenito reklo: počasna pravica je zavržena pravica. In to resnično predstavlja enega resnih problemov. Seveda ni težava v številu sodnikov, prav tako ne poznam slovenskega pravosodnega sistema. Ampak zdi se mi, da obstajajo nekakšne administrativne ovire znotraj slovenskega pravosodja, ki delujejo na to, da se zadeve upočasnjujejo in po mojem prepričanju je to lahko zelo resna težava.
Samo za primerjavo. Slovenska ocena za lastninske pravice je 50. Za države z vrha lestvice ekonomsko svobodnih držav pa so te ocene sledeče: Hong Kong 90, Singapur 90, Irska 90, Avstralija 90, ZDA 90, Nova Zelandija 90, Kanada, Čile, Švica, Velika Britanija 90 itd.

Gospodarska rast: Evropa – ZDA
V zadnjih petih letih so ZDA rasle hitreje od Evrope. Seveda ne od vseh evropskih držav, saj je mnogo evropskih držav, še posebej tistih iz Vzhodne Evrope imelo zelo visoke stopnje gospodarske rasti. To velja tudi za Slovenijo, ki je rasla po stopnji okrog 5 odstotkov, kar znaša mnogo več od katerekoli države iz bazena, ki mu pravimo »stara Zahodna Evropa« in tudi več od ZDA. Kljub temu ZDA v primerjavi z Evropo kot celoto raste v povprečju približno za odstotno točko hitreje. BDP na prebivalca v ZDA znaša nekoliko več od 42.000 dolarjev, medtem ko je primerjalna vrednost za Slovenijo nekje okrog 20.000 dolarjev na prebivalca, medtem ko se ta za Evropo nahaja pod mejo 30.000 dolarjev na prebivalca.
Rad bi poudaril še neko pomembno stvar. Ko razmišljamo o ekonomskih reformah in o politikah, ki bi jih vlade naj uveljavile, je pomembno razumeti, da ima vsak posameznik med nami v gospodarstvu dve vlogi. Mi smo proizvajalci in smo tudi potrošniki. V našem političnem dialogu se najpogosteje slišijo glasovi, ki jih govorijo ljudje kot proizvajalci. Seveda pa se koristi ekonomskih reform za posameznika najpogosteje kažejo v njegovi vlogi potrošnika, tj. preko večje ponudbe dobrin, višjih dohodkov, s katerimi si ljudje kupujejo dobrine, boljše kakovosti dobrin in storitev, ki jih uporabljajo ljudje. Torej, v kolikor uspete prisiliti sebe in politične vodje, da začnejo razmišljati tudi o tem, kaj se v gospodarstvu dogaja s potrošniki, boste pri njih mnogo lažje našli razumevanje za vpeljavo ekonomske svobode, kakor pa v primeru, ko je razprava osredotočena izključno na to, kaj se dogaja z ljudmi kot zaposlenimi. Kajti mi vsi smo oboje.


Koliko generacij je potrebnih za prehod v svobodno družbo
Prehod iz nesvobodne družbe v svobodno družbo je odvisen od kulturnega konteksta posamezne države. Mislim, da ne moremo imeti nekega splošnega pravila in mislim da je pravilno, če se pogovarjamo o generacijah. Za ljudi je zelo težko. Zelo simpatiziram z državami, kot je recimo Slovenija, kjer ste imeli generacije, ki so rasle v popolnoma drugačnem ekonomskem sistemu in so se sedaj prisiljeni prilagoditi nečemu, kar se jim v mnogih pogledih zdi popolnoma tuje. Mislim, da je to ena večjih težav, slikajo pa se v nekaterih političnih težavah, ki ste jih imeli, ko ste govorili o ekonomskih temah. Strinjam se, da so potrebne generacije. Vendar na drugi strani pa se lahko koristi od sprememb pokažejo zelo hitro, seveda če pride do reform. Ugotovili boste, da ekonomska svoboda v družbo prinaša temelje, medtem pa se koristi in dohodki na prebivalca lahko zgodijo zelo hitro in zelo zagotovo, tako da je mnogo strahov, s katerimi se ljudje zoperstavijo spremembam, lahko odpravljenih.
Kar se tiče vprašanja ekonomske svobode, se je treba zavedati, da ne bo izgledala povsem enako v Sloveniji, kakor izgleda v ZDA, Franciji, Hong Kongu ali kje drugje. To bo slovenska različica ekonomske svobode, ki bo povsem unikatna znotraj evropske družbe, skladna s slovenskim kulturnim kontekstom, zgodovino, slovensko pozicijo v okolju in slovenskim družbenim razvojem. Dobra stvar pri tem je, da ne vemo za nobeno državo na svetu, kjer spodbujanje za več ekonomske svobode ne bi privedlo do večjega ekonomskega napredka za ljudi. To je dokaj gotova stava.

Kulturne razlike kot dejavnik ekonomske svobode
Videli smo, da lahko ekonomska svoboda deluje v kateremkoli kulturnem kontekstu. Nekatere države, ki so letos po ekonomski svobodi najbolj napredovale, dejansko prihajajo iz arabskega in bližnjevzhodnega območja. Nenazadnje je Egipt naredil največji letošnji napredek v ekonomski svobodi med vsemi državami.
Ko se pogovarjamo o kulturi, se moramo zavedati, da smo vsi neka kombinacija. Vsi smo ekonomski ljudje, smo politični ljudje in kulturni ljudje. Tudi ne verjamem v to, da znotraj ene družbe obstaja samo ena kultura. Tudi Slovenija nima samo ene kulture. Vsak med nami tukaj v tej sobi je sestavljena celota kombinacije mnogih različnih kulturnih dejavnikov. Nekateri ste ene vere, drugi druge; lahko imate različno etnično ozadje; hodili ste na različne šole in bili izobraženi in vzgojeni na različne načine; kot osebe imate različne sposobnosti in spretnosti. Vse te lastnosti izgrajujejo kulturno podstat tega, kdo ste kot prosvetna oseba.
Zamisel svobode, bodisi se pogovarjamo o ekonomski svobodi, politični svobodi ali celo o osnovnem principu spoštovanja človekovih pravic, je, da se pogovarjamo o ljudeh kot o individualistih, raje kot o družbah kot celotah. Če se vprašam, ali bi se Turčija lahko uspešno vključila v Evropsko unijo? Ja, seveda bi se lahko. Če se vprašam, ali bo pri tem prihajalo do težav in nesoglasij? Ja, prepričan sem, da bo prišlo do nekaterih prilagajanj. Prilagajanja smo lahko videli tudi v primeru slovenskega vključevanja v Evropsko unijo. In celo pri prvotnih začetkih nastajanja Evropske unije med prvotnimi državami je prihajalo do nesoglasij. Vem za težave in nesoglasja med Francijo in Veliko Britanijo, ki se tudi danes še niso polegla in se bodo nadaljevala tudi v prihodnje.To seveda ne pomeni, da ne moreš delati skupaj in opredeliti skupnih ciljev in skupnih ukrepov med različnimi kulturami, ki bi jih vsi upoštevali. V sistemu Združenih narodov smo imeli univerzalno deklaracijo človekovih pravic, ki so jo podpisale vse države. Vključno z muslimanskimi državami Bližnjega Vzhoda. In če pogledate, o čem govori deklaracija in nekatere dejanske prakse, lahko vidite nekatera protislovja, kar pa seveda ne pomeni, da je deklaracija obtičala na tej poziciji. Države se razvijajo in kulture se neprestano razvijajo v vsaki družbi. V tem smislu sem optimist, kar se tiče vključevanja Turčije v Evropsko unijo.

Terry Miller

objavljeno v Tribunalu, 21. februarja 2008

Začela se je vojna…

»Slovenska politika bo počakala na dogovor znotraj držav Evropske unije in bo šele potem podala svojo odločitev,« bi lahko na kratko podali stališče slovenske vlade okrog priznanja neodvisnosti Kosova. Čeprav je takšno nejasno stališče z vidika spoštovanja osnovnih človekovih pravic in spodbujanja svobodne iniciative posameznikov zelo sporno, poleg tega pa je bila Slovenija leta 1991 po razglasitvi samostojnosti v podobnem položaju, kot je danes Kosovo, ko je bilo odvisno, ali bo odločitev slovenskega prebivalstva dobila tudi mednarodno priznanje, je jasno, da gre za dogovarjanje med različnimi akterji z namenom usklajenega delovanja.
Drug dogodek predstavlja spektakularno priprtje direktorjev gradbenih podjetij, predvsem Ivana Zidarja, ki je postal nekakšen simbol celotne policijske in tudi politične akcije. Argument za aretacije: dogovarjanje o skupnem nastopu. Čeprav sta oba dogodka močno zaznamovala slovensko javnost in čeprav je pri obeh bila uporabljena beseda vojna, se bom posvetil t. i. vojni proti slovenskim podjetjem, ki se v zadnjem času slika preko dogodkov v gradbenem sektorju.

»VSAKA OBLAST KVARI, ABSOLUTNA OBLAST KVARI ABSOLUTNO«
Moralnost politikov je praviloma vedno na zelo nizkih ravneh. Politiki tudi nikoli niso posebej dobro spoštovali tistih posameznikov davkoplačevalcev, ki jih financirajo, kakor tudi ne tistih, ki ustvarjajo bogastvo v družbi. Toliko višje pa seže njihova dvoličnost in njihova želja po uporabi moči prisile za osebna obračunavanja v korist ohranjanja njihove politične in družbene moči, bogastva in prestiža. Gre za humanitarnost z giljotino, če uporabim besede Isabel Paterson, ko se pod pretvezo zadovoljevanja potreb ljudi obljube politikov spremenijo v zadovoljevanje njihovih osebnih interesov. Seveda počno politiki to z denarjem davkoplačevalcev in omejevanjem svobode posameznikov ter seveda z uporabo politične moči prisile, s katero upravičujejo vsa omejevanja svoboščin ljudi na različnih področjih družbenega življenja. Takšno legalizacijo in dvoličnost političnega delovanja je Max Stirner zložil v reklo »država imenuje svoja nasilna dejanja zakon, dejanja drugih posameznikov pa zločin.«
Če združimo »humanitarce z giljotino« Patersonove z zakonsko argumentacijo, ki jo je uporabil Stirner, oboje pa dopolnimo z mislijo Lorda Actona iz podnaslova, dobimo stanje politično motiviranega delovanja strankarskih veljakov in drugih ideoloških podpornikov, ki se že ves čas dogaja po svetu, v povezavi z direktorji gradbenih podjetij pa je trenutno še posebej aktualno tudi pri nas.
Za uvod v zgodbo gradnje avtocest si bom sposodil del govora finančnega ministra Andreja Bajuka, ki je za nacionalno televizijo dejal, da so avtoceste dražje, kot bi morale biti. Takšna argumentacija je skladna z besedami premierja Janeza Janše, ki je ob odvzemu prostosti nekaterih direktorjev gradbenih podjetij izjavil, da se bo z uspešno izpeljanim procesom in ustavitvijo gradbenega lobija v prihodnje prihranilo 100 milijonov davkoplačevalskega denarja. Seveda me kot davkoplačevalca zelo zanima skrbnost porabe mojega denarja. Še posebej, ker politiki z denarjem davkoplačevalcev nikoli ne ravnajo skrbno, ampak se z njim zelo bahajo. Vseeno takšna izjava ne more ostati brez epiloga in odgovornosti, saj namiguje na preteklo nesmotrno trošenje denarja, poleg tega pa ponovno odpira vprašanje moralnosti, saj so bila odprtja avtocest praviloma izpeljana zelo spektakularno, na njih pa so si politiki dvigovali svojo politično ceno.

POKAŽI, KAJ ZNAŠ
V preteklosti so mediji praktično vsakodnevno pisali o oškodovanjih družbenega premoženja, omenjali pa so se milijardni zneski. In prav je tako, saj je šlo za premoženje, katerega lastniki smo bili vsi. Prav tako milijardni zneski so se omenjali v zadnji zgodbi gradbenih podjetij. Je pa bil v tej zgodbi omenjen še en moment, ki ga je politična vrhuška spregledala: javni razpisi! Šlo je za milijardne zneske, ki so jih podeljevali javni uslužbenci. Torej, najprej so nekoga izbrali kot najugodnejšega, mu podelili posel, potem pa ga s spektakularno policijsko akcijo aretirali. Kje začeti iskati rešitve in krivce?
Vsak posel ima dve strani, stran ponudbe in stran povpraševanja; nekoga, ki izdelek ali storitev kupuje in drugega, ki izdelek ali storitev ponuja. To velja tako za nakup sadja in zelenjave na tržnici, iskanje službe, partnerja, kot tudi za gradnjo avtocest. Zamislimo si, da ste kot kandidat povabljeni na pogovor za delo, kjer v svoji ponudbi predstavite pogoje, pod katerimi ste pripravljeni sprejeti delo. Seveda enako stori tudi tisti, ki zaposluje. Tudi on v svoji ponudbi predstavi, kaj pričakuje in kakšne pogoje je kandidatu pripravljen ponuditi. Moč posameznika se konča v trenutku, ko poda svojo ponudbo. Pri tem vsak od obeh upa, da bo njegova ponudba za drugo stran sprejemljiva. V kolikor ni, se začne proces pogajanj, kar pa ni nujno. Ko se ponudbi obeh zbližata, pomeni, da je delodajalec pripravljen ponuditi delo točno pod takšnimi pogoji, kot mu jih je kandidat pripravljen ponuditi. Na drugi strani pa to pomeni, da je taisti kandidat pripravljen sprejeti delo točno pod takšnimi pogoji, kot mu jih je delodajalec pripravljen ponuditi. Pogodba se podpiše in pomembno postane njeno izpolnjevanje. V kolikor se ena od strani ne strinja s pogoji druge, potem ni podpisa pogodbe. Podpis pa govori, da obe strani soglašata z njeno vsebino. Zaradi tega po podpisu pogodbe sploh ni nobene podlage, da bi katerakoli od obeh strani drugi oporekala njeno vsebino, kakršnakoli ta že je, saj podpis obeh partnerjev zagotavlja obojestransko strinjanje.
Seveda pa tukaj pridemo do odgovornosti javnih uslužbencev, ki razpolagajo z denarjem in premoženjem davkoplačevalcev. Tako kot menedžment podjetja za izpogajano vsebino pogodbe odgovarja svojim lastnikom, tako so birokrati pri razdeljevanju davkoplačevalskega denarja preko javnih razpisov dolžni odgovarjati ljudem.
Tukaj pa se vrnemo na besede premierja Janše in ministra Bajuka o predragih avtocestah. Za predrage ceste kriviti gradbince je do njih zelo krivično in zlonamerno, pri tem pa tudi brez kakršnekoli podlage. Predvsem gre za prevalitev krivde na drugo stran. Za prodajalca pomeni visoka cena dober posel, za kupca pa slabega. Malomarno in neodgovorno ravnanje birokratov z državnim premoženjem, sklepanje slabih pogodb, ki dražijo gradnjo cest ni krivda gradbenih podjetij in njihovih direktorjev, ampak javnih uslužbencev, pogajalcev, sekretarjev, ministrov in drugih. Za vse prej omenjene milijarde »izgubljenega denarja« morajo odgovarjati tisti javni uslužbenci, ki so sodelovali pri sklepanju takšnih pogodb. Če si gradbeno podjetje uspe zagotoviti visoko pogodbeno ceno in mnogo drugih ugodnih aneksov k pogodbi, so uspeli narediti dober posel, za kar si njihov pogajalec zasluži nagrado. Seveda pa velja nasprotno za tistega, ki je sklepal posel v imenu države. V kolikor so navedbe ministrov in medijev točne, je škoda malomarnega dejanja državnih birokratov ocenjena. Torej je treba le še pogledati pogodbe in iz podpisov identificirati odgovornost posameznikov zaradi malomarnega ravnanja s premoženjem ljudi. Njih je treba grajati in obsojati, ne pa tistih, ki si uspejo izpogajati za njih ugodne pogoje.

KRUHA IN IGER
Že v obdobju Starega Rima so vladarji vedeli, da je s skrbno izbranimi politično motiviranimi akcijami mogoče spreobrniti pozornost ljudi na neke nepomembne dogodke, pri tem pa navkljub zatiralskemu vladanju biti deležen ljudskega odobravanja: panem et circenses, kruha in iger.
Če so včasih bili žrtve Juvenalovga izreka gladiatorji, ki so se za pridobivanje priljubljenosti politikov spopadali z različnimi nasprotniki, tudi z živalmi, se v Sloveniji danes »kratkočasenje« prebivalstva z namenom političnega obračunavanja odvija na plečih direktorjev gradbenih podjetij, ki jim lahko vsak čas sledijo tudi drugi.
V ozadju tega političnega boja pa se skriva mnogo bolj nevaren pojav, saj se ljudem ustvarja slika, da je kapitalizem nemoralen in izkoriščevalski sistem in da so menedžerji zlobni posamezniki, zaradi česar bi jih bilo potrebno preganjati. V bistvu je v tej točki dejanska vloga podjetnikov popolnoma onečaščena, dejstvo, da so podjetniki, menedžerji in podjetja tisti, ki ljudem ponujajo tiste izdelke in storitve, ki jih ti potrebujejo za vsakodnevno življenje, pa zamolčano. In vse to z namenom političnega obračunavanja.
Namesto da bi politiki ljudi poučevali o potrebnosti svobodnega gospodarstva, ki bo privedlo do novega napredka in višjih dohodkov ljudi in bolj kakovostne ponudbe izdelkov in storitev, ki bogatijo vsakdan ljudi, se gospodarstvo vse prepogosto enači s kriminalnimi in drugimi nelegalnimi dejanji.

MORALA SE KONČA PRI DVOLIČNOSTI
Ob vsem tem pa je vedenje politikov zelo dvolično, saj ista dejanja, ki jih ti na eni strani preganjajo in obsojajo, sami po drugi zelo učinkovito uporabljajo. S to razliko, da jih imenujejo zakon. Če odmislimo, da podjetje nastopa na trgu izdelkov in storitev, politične stranke pa na trgu lobiranja in rent-seekerjev, je očitno, da je tudi politična stranka organizacija, ustanovljena z namenom izpolnjevanja koristi za svoje člane. Po svoji biti je torej politična stranka povsem enaka podjetjem. Seveda se razlikuje od podjetij v pomembni točki; podjetja trošijo svoj denar, pri tem pa ponujajo storitve, ki jih ljudje vzamejo, ali ne. Za razliko od njih politične stranke trošijo denar davkoplačevalcev, ti pa nimajo nobene možnosti zavrnitve njihovih storitev.
Koalicijska pogodba predstavlja enega temeljev usklajenega delovanja političnih strank, ki se povrh tega praviloma izkaže za zelo potratno. Samo primer: po volitvah leta 2004 je bilo eno glavnih vprašanj, »kaj bo DeSUS dobil kot protiuslugo za svoje poslanske glasove pri potrjevanju nove vlade Janeza Janše.« Leta 2000 je bila poteza začasne vlade Andreja Bajuka kadriranje Marjana Podobnika na mesto direktorja Telekoma. Politično zaslužni posamezniki so v mnogih primerih postali veleposlaniki, direktorji ali prejeli kakšno drugačno korist. Koalicijske vlade delijo ministrstva in druge funkcije, ki se financirajo z denarjem davkoplačevalcev, določajo se direktorske funkcije, delijo se posli, določajo se trase avtocest in spreminjajo se namembnosti prostorov.
Seveda so se podobnih »nagrajevanj« za denar davkoplačevalcev posluževale tudi vse predhodne vlade. V omenjenih primerih je usklajeno delovanje in izsiljevanje z namenom pridobitve neke koristi na račun drugega več kot očitno. V vseh primerih na račun davkoplačevalcev in omejevanjem drugih lobističnih skupin. Čeprav gre za dogovarjanja in usklajeno nastopanje in povzročanje škode ljudem za osebne koristi političnih voditeljev in drugih strankarskih veljakov, je politično korekten pojem za takšna strankarska usklajena nastopanja »koalicijska pogodba«. Kaj je že bil argument Janše in Bajuka ob nedavnih aretacijah: slovenski davkoplačevalci bodo prihranili!
Usklajenega delovanja med političnimi strankami je seveda še mnogo več: med državami Evropske unije je postavljena meja za določitev trošarin; govori se o harmonizaciji davkov; že prej sem omenil usklajen nastop glede priznanja Kosova; sindikati napovedujejo kolektivno stavko, kjer bodo nastopili usklajeno; minimalna plača je usklajena kategorija; tudi kolektivne pogodbe so usklajen akt, ki se nanaša na celotno gospodarstvo in ima vse znake kršenja pravil konkurenčnosti; v mnogih primerih je usklajeno prodajanje premoženja KAD-a in SOD-a in še bi lahko našteval.Vprašanje pravne države in enakosti vseh pred zakonodajo v Sloveniji je torej pod vprašajem. Drugo vprašanje pa je, ali bodo takšna usklajena delovanja političnih strank na državni ravni in tudi ravni Evropske unije zadosten razlog za uvedbo postopka zoper usklajeno delovanje in kartelno dogovarjanje.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. februarja 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Obutvena proizvodnja

»To mora biti center moči,« je pri sebi dejal Jonathan in medtem s strahospoštovanjem strmel v čudovite marmornate spomenike in stebre. »Za izgradnjo tega prostora so vendar morali potrošiti pravo bogastvo!«
Neka velika bronasta vrata so bila na stežaj odprta, tako da je Jonathan lahko videl iz lesa izrezljan avditorij, poln ljudi. Nemoteče se je zmuznil v prostor in iz ozadja opazoval tribuno, ki je bila v sredini prostora. Oder je obkrožala skupina neurejenih in glasnih mož in žena, ki so mahali z rokami. Pred njimi je stal urejen gospod, odet v drago obleko, ki je občasno vlekel iz svoje debele cigare, s katero je kazal proti nekomu iz občinstva, ki se je stiskalo pred njim.
Da bi vse skupaj bolje slišal, se je Jonathan potihoma nekoliko približal. Neki mož, ki je mahal s pisalom v eni in s svitkom papirja v drugi roki, je čez vse zakričal: »Vaša milost, gospod! Najbolj spoštovani gospod Visoki Lord Ponzi! Ali drži, da ste ravnokar podpisali zakon, po katerem bi čevljarjem plačali za to, da ne bi izdelovali čevljev?«
»Ah-h-h, da, to najverjetneje bo držalo,« je z gospodovalnim prikimavanjem odgovoril Lord Ponzi. Govoril je tako počasi, da je bilo videti, kakor da se je ravnokar prebudil iz globokega spanca.
»Ali ni to nekaj nevsakdanjega, precedenčnega?« je vprašal možak in vneto čečkal po svojem svitku.
Visoki Lord je ponovno slovesno in s počasno kretnjo prikimal. »Oh, da, to je nevsakdanjost …«
Preden je zaključil, ga je prekinila ženska, ki je stala desno od prvega spraševalca: »Je to prvič v zgodovini Korumpa, da so bili čevljarji plačani za to, da ne bi proizvajali?«
»Da,« je rekel Ponzi, »verjamem, da to drži.«
Iz ozadja je nekdo zakričal: »Ali menite, da bo ta program pomagal k dvigu cen vseh vrst obutev: čevljev, škornjev, sandal in tako dalje?«
»Uh, da, torej. Bi lahko ponovili vaše vprašanje?«
Nek drug glas je zakričal: »Bo program dvignil cene čevljev?«
»Program bo pomagal čevljarjem k boljšemu dohodku,« je odgovoril Lord in zdolgočaseno prikimal. »Vsekakor upamo, da naredimo vse, kar je v naši moči, da pomagamo čevljarjem pri njihovem zavzemanju za sprejemljiv življenjski standard.«
Jonathan se je spomnil malega Davyja in njegove mame. »Koliko težje si bo sedaj kupiti čevlje!«
Čisto iz ospredja in skoraj neviden v množici je naenkrat zavpil 'pokolenirajoči' novinar. »Ali nam lahko poveste, kakšen bo vaš program za naslednje leto?«
Ponzi je zamomljal. »Uh, hm, kaj ste dejali?«
»Vaš program. Kakšne načrte imate za naslednje leto?« je nestrpno vprašal novinar.
»Seveda,« je dejal Visoki Lord, potem ko je globoko potegnil svojo cigaro. »Uh, uh. Hm. Torej, menim, da je trenutek te posebne tiskovne konference ravno pravšnji, da naznanim, da za naslednje leto načrtujemo vsakomur na enkratnem otoku Korumpu plačati, da ne bo rabil proizvajati ničesar.«
V občinstvu so vsi zajemali sapo. »Vsakomur?« »Brez šale?« »Vau, to pa bo stalo premoženje.« »Že, že, ali bo to delovalo?«
»Delovalo?« je rekel Ponzi in se stresel od odrevenelosti.
»Ali bo to preprečilo ljudem, da bi proizvajali?«
»Oh, seveda,« je rekel in komaj zadrževal zehanje.
»Naša osrednja agencija ima že vrsto let pilotski projekt in,« je dejal Lord, ki se mu je v glas prikradlo znamenje ponosa, »mi nikdar nismo ničesar proizvedli.«V tem trenutku je na oder prišel nekdo in oznanil konec konference. Skupina novinarjev, ki je obdajala oder, se je razpustila in ob tem ignorirala občinstvo, ki je sedelo v avditoriju. Jonathan niti dvakrat ni zaprl oči, ko je opazil skoraj neopazno, nenadno upadanje Ponzijeve drže – kot da bi mu nekdo pred nastopom čez glavo zavezal vrvico, ki ga je držala pokonci. Hišne luči so se zasenčile in Ponzija so odpeljali v zakajeno sobo za odrom.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008

Tribunalovo oko

Neimenovan javni uslužbenec z Mestnega inšpektorata Mestne občine Kranj je 28. januarja 2008 kaznovanje zgolj enega izmed velike množice nepravilno parkiranih avtomobilov pospremil z besedami:

»Redar je ocenil, da je vaš avtomobil najbolj ogrožal prometno varnost.«

Starorimski poet, Juvenal, je v svoji Satiri 6 pomenljivo razpravljal o tem, komu naj bo zaupana uporaba moči prisile. Sam pravi: »Quis custodiet ipsos custodes?«, kar bi lahko prevedli v »Kdo bo nadziral nadzornike?« Oziroma, kdo bo bdel nad delovanjem organov pregona, ki jim zakonska podlaga daje pravico uporabe prisilnih sredstev, pred njihovim samovoljnim delovanjem in zlorabami te njihove pristojnosti? Na citat Juvenala je dejansko možno gledati skozi prizmo pogledov grškega misleca Platona na idealni ustroj države. Njegov (Platonov) radikalizem, ki je šel celo tako daleč, da je državi dopuščal možnost urejanja družinskih odnosov, je sprožil burno kritiko, Karl Popper pa ga je celo označil za totalitarca in enega največjih sovražnikov svobodne družbe ter ga postavil ob bok Karlu Marxu.

Gornje vrstice so bile prvo, na kar sem pomislil, ko mi je pred dnevi mestno redarstvo v Kranju izpred bloka protizakonito odpeljalo osebni avtomobil. Zgodba je toliko zanimiva, kolikor nosi v sebi vse elemente neučinkovitosti delovanja institucij državnega aparata, to je tiste monopolne strukture, ki si je skozi čas prilastila ekskluzivno pravico, da nam vsem vsiljuje svoja pravila delovanja, kot tudi potencialne elemente zlorabe te moči.

Seveda se je z razvojem vozil ta njena ekskluzivna pravica prisile razširila tudi na področje urejanja prometa, kjer nam, med drugim, odmerja tudi prostor, namenjen parkiranju. Njihovo kronično pomanjkanje po vsej državi zgolj pritrjuje Friedmanovi tezi, da je državno reševanje problema vsaj tako slabo kot problem sam. In Kranj ni pri tem nikakršna izjema. Avtomobili se noč in dan puščajo na parkiriščih, avtobusnih postajališčih, seveda zelenicah, z njimi so zapolnjeni pločniki, celo na cesti se kak najde. Kako pa sicer spraviti, na primer, 200 avtomobilov na 150 parkirnih mest? Pa vendar vse zgleda kot urejen sistem, ki nikomur ne povzroča nepotrebnih stroškov. Ljudje smo vendar tako pešci kot tudi vozniki, kar vodi v nastanek spontanega dogovora oziroma konsenza med ljudmi, da vzdržujejo takšno stanje nespremenjeno. V nasprotnem primeru bi se lahko namreč kaj hitro tudi sami znašli v neprijetni situaciji. To pa očitno ne velja za birokrate, ki s svojimi dejanji samo ovirajo razvoj procesov znotraj spontanega reda.

Dogodek sam pa tudi odpira vprašanje o usposobljenosti državnih uradnikov, v tem primeru mestnih redarjev, da opravljajo svoje naloge skladno z zakonodajo, brez vsakršne diskriminacije med različnimi skupinami oziroma posamezniki. Pravna država namreč sloni na univerzalnosti zakonodaje, ki tako mora delovati za vse enako.

Podobna debata se je dejansko začela že pred sprejemom Zakona o občinskem redarstvu, ki je mestnim redarjem podelil monopolna pooblastila za opravljanje nalog mestnega redarstva. Že takrat se je namreč del širše javnosti spraševal, ali bodo mestni redarji kos opravljanju svojih nalog. Na posameznih točkah so se namreč njihove pristojnosti zelo približale tistim iz policijskih vrst. Nekatere najbolj očitne malomarnosti in strokovne napake iz opisanega primera dejansko kažejo na to, da smo lahko državljani, ki tak sistem tudi finančno podpiramo, zgroženi nad tem, komu so zaupane tako odgovorne naloge. Konec koncev imajo redarji tudi možnost uporabe prisilnih sredstev. Recimo, sklicevanje na zakon, ki že od 1. 1. 2005 ni več v veljavi, sklicevanje na napačni odstavek člena sicer dopolnjenega zakona, s tem pa posledično tudi povišanje njegovega statusa v policista, izvedba ukrepa, ki ni imel zakonske podlage v tem istem dopolnjenem zakonu, na koncu pa tudi diskriminatorno obravnavo, saj je izmed vseh prekrškarjev kaznoval le enega, nedomačina. V pravni državi je vsako uradno dejanje državnega uradnika omejeno z zakonom, zaradi česar lahko izvede samo tista dejanja, ki imajo zakonsko podlago.
Juvenal ni podal odgovora na zastavljeno vprašanje, zato pa je bil bolj jasen nobelovec Buchanan, ko pravi, da je treba minimizirati število področij, ki so predmet administrativnega urejanja. Hayek bi nadaljeval, da je treba alternativo prepustiti spontanim dogovorom med ljudmi, saj deluje državni aparat zgolj v službi državljanov.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008

Svobodometer - januar 2008

Ocena: 1,5

V Svobodometru sem vseskozi prikazoval slabo oceno ekonomske svobode v Sloveniji. No, ob koncu meseca januarja je prišlo nekolikšno olajšanje, saj so do podobnih zaključkov glede stopnje ekonomske svobode v Sloveniji prišli tudi raziskovalci Heritage Foundationa in Wall Street Journala, ki so za leto 2007 v že štirinajsti številki Indeksa ekonomske svobode Slovenijo uvrstili na 75. mesto.
Najslabše ocenjena področja so: prevelik obseg države (državna lastnina, visoka državna potrošnja), omejevanje trga dela (omejujoča delovno-pravna zakonodaja z visoko obdavčitvijo dohodka od dela) in slaba zaščita lastninskih pravic (neučinkovita sodišča, predolgi postopki vpisovanja lastnine v sodni register). Nekaj osnovnih lastnosti merjenja ekonomske svobode in povezanosti ekonomske svobode z gospodarsko razvitostjo smo imeli priložnost slišati v nedavnem pogovoru s Terryjem Millerjem, direktorjem Centra za mednarodno trgovino in ekonomijo na Heritage Foundationu, ki je na povabilo Društva za svobodno družbo pred kratkim obiskal Slovenijo.
Na oceno januarske svobode so najbolj vplivali naslednji ekonomsko-politični ukrepi: (i) dvig plač zaposlenim v javnem sektorju, (ii) podeljevanje koncesij, (iii) določanje okoljskih dajatev, (iv) zviševanje splošne olajšave in zviševanje transferov družinam, (v) letni program športa za leto 2008, (vi) padec pokrajinske zakonodaje, (vii) Zakon o preprečevanju nasilja v družini in (viii) Nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008–2016.
Slovenska vlada je v januarju [pričakovano] popustila izsiljevanju sindikatov. Tokrat se je zavoljo reševanja ugleda pred evrobirokrati uklonila zahtevam konfederacije sindikatov javnega sektorja in vsem zaposlenim javnega sektorja dvignila plače. S tem ukrepom je kaznovala vse, ki plačujemo davke.
Če bi vladni možje imeli dovolj poguma in odgovornosti do davkoplačevalcev, potem bi sindikatom javnega sektorja enostavno pustili, da izpeljejo stavko. S tem bi davkoplačevalcem naredili uslugo, saj bi se v primeru nekajmesečne stavke celotnega javnega sektorja vsaj na naslednjih področjih gospodarstvo precej hitro samo organiziralo: (i) zasebno ponujanje odvoza smeti namesto javnega, (ii) zasebno ponujanje varstva otrok namesto javnega, (iii) zasebno ponujanje osnovne, srednje in visokošolske izobrazbe namesto javne, (iv) zasebno ponujanje vseh vrst zdravstvenih storitev namesto javne ipd.
Ker je v Sloveniji javni sektor močno vpet v vsakodnevno življenje ljudi in v ustvarjanje podjetij, bi stavka zaposlenih v javnem sektorju podjetjem in posameznikom gotovo povzročila nastanek določenih stroškov. Bi pa vsesplošna in dolgotrajna stavka nedvomno pokazala, da tako obsežnega javnega sektorja sploh ne potrebujemo in potrdila, da javni sektor, kakršnega imamo pri nas, ovira nemoten razvoj gospodarstva. Vso nastalo ekonomsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (stroški zamujenih priložnosti) bi jasno morali povrniti stavkajoči in organizatorji stavke.
Že večkrat sem zapisal, da je edina legitimna naloga države skrbeti za varnost državljanov (policija, vojska) in za uresničevanje naših medsebojnih dogovorov (učinkovita sodišča), za vse ostalo pa nato poskrbimo ljudje sami.
Ponovno opozarjam na to, da vlada iz meseca v mesec podeljuje koncesije, z drugimi besedami, ekskluzivna dovoljenja za opravljanje dejavnosti. To je v svobodni družbi nesprejemljivo in zraven neučinkovitosti odpira polje korupciji pri dodeljevanju teh dovoljenj. Logika je zelo preprosta. V hipu, ko komurkoli dovolimo odločanje o opravljanju neke ekonomske dejavnosti, se bodo nanj začeli obračati številni potencialni ponudniki in ga začeli prepričevati, da naj ekskluzivno koncesijo dodeli ravno njim. Nujno se zgodi, da ta uradnik, pa je lahko najbolj pošten od vseh ljudi v državi, najbolj dobronameren ter odličen poznavalec področja, ne more določiti poštenega izida. Nujno bo nekoga favoriziral, spet nekoga drugega pa oškodoval. Pravi in edini pošteni način dodeljevanja tržnih deležev torej ne morejo biti koncesije, temveč svobodna tekma vseh ponudnikov, kjer zmagovalce s svojimi vsakodnevnimi odločitvami določamo potrošniki, s čimer kaznujemo slabe in nagradimo dobre ponudnike. Tokrat so bile koncesije podeljene oziroma zavržene za opravljanje dimnikarskih storitev, izdajanje revije za varstvo potrošnikov, izrabo vode za namene pridobivanja električne energije in za gradnjo sedežnice.
Ponovil se je mesec april, ko je vlada sprejela obsežen paket uredb v zvezi s skrbjo za čisto okolje. Tokrat so s sklepi določali višine različnim vrstam okoljskih davkov: zaradi nastajanja odpadne embalaže, zaradi nastajanja odpadne električne in elektronske opreme, za emisije ogljikovega dioksida za leto 2008, za porabo vode, zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin, zaradi obremenitve tal za leto 2008 in zaradi nastajanja izrabljenih gum za leto 2008. Brez poglobljenega pomisleka bi človek verjel, da obdavčevanje ekonomske aktivnosti, ki ima stranske posledice v izločanju posameznih snovi v okolje, dejansko pelje v izboljšanje kvalitete okolja. To seveda ne more biti res. Kvaliteto okolja lahko izboljša samo boljša tehnologija, ki pa jo podjetja lahko dosežejo le z investiranjem v boljše obrate in z razvijanjem okolju prijaznih metod dela. Davki ta proces močno upočasnjujejo, saj podjetjem dvigujejo stroške. Kljub obstoju mnogih davkov, ki bi naj zniževali onesnaževanje okolja, sodi Slovenija med bolj onesnažene države v EU. Če bi obdavčevanje okoljsko tveganih aktivnosti resnično vodilo k čistejšemu okolju, potem temu verjetno ne bi bilo tako. Problem je v preslabi tehnološki opremljenosti industrijskih podjetij pri nas. In del problema tega problema so tudi davki na onesnaževanje okolja.
Kvalitetnejšo in okolju prijaznejšo proizvodnjo dobrin in storitev imamo v svobodnih ekonomijah, kjer se podjetja zaradi doseganja ugodnih ekonomskih rezultatov zavedajo, da je ljudem treba vedno znova ponuditi kaj več, kaj boljšega. Posledično se hitro razvijajo tudi okolju prijazne tehnologije. Ni naključje, da največ okolju prijaznih tehnologij prihaja ravno iz ZDA in da so najbolj onesnažene države ravno tiste, kjer je sprejemanje ekonomskih odločitev v rokah birokracije (Indija, Kitajska, Rusija, Brazilija).
V mesecu januarju je vlada v Državni zbor po nujnem postopku poslala zvišanje splošne olajšave za plačilo dohodnine in linearno 8,4 odstotno zvišanje otroških dodatkov vse družine, kjer dohodek na družinskega člana ne presega povprečnega osebnega dohodka. Ukrepa bi naj po mnenju predlagateljev ohranjala realno kupno moč ljudi z dna dohodkovne lestvice, in sicer zaradi nenadnega pojava naraščanja cen osnovnih življenjskih potrebščin.
Če so državniki ugotovili, da je davčno breme premočno, bi bila ustreznejša rešitev znižanje davkov, ne pa zviševanje splošne olajšave. S tem ukrepom se namreč nepoštenost davčnega sistema nekoliko poviša, saj zvišuje stopnjo proporcionalnosti obdavčitve dohodkov. Ne dvomim v dobronamernost politikov ob sprejemanju teh ukrepov, saj si verjetno vsak želi, da bi ljudje normalno in lepo živeli, vendar način ni pravi. Ukrepa namreč vodita v relativno preusmeritev povpraševanja v kruh, mleko, jajca, kar zgolj ohranja povpraševalni pritisk, kupcem pa jemlje edini učinkoviti mehanizem, s katerim razpolagamo: znižanje povpraševanja in kaznovanje neracionalnih proizvajalcev prehrambenih izdelkov in vseh v proizvodni verigi. Le-tem tako ne bo treba iskati notranjih rezerv pri poslovanju oziroma dvigovati produktivnosti in tem izdelkom znižati cen.
Mesec hitreje kot lani je birokracija pripravila in potrdila program športa za vso leto. Ponavlja se zgodba izpred leta dni, saj se zraven programov financiranja civilno-družbenih organizacij s področja športa in rekreacije ter gradnje športnih objektov ohranja tudi sofinanciranje vrhunskega športa. Ni odveč poudariti, da je ukvarjanje s športom stvar osebne odločitve vsakega posameznega otroka oziroma njegovih staršev in da bi se vrhunski šport moral financirati izključno sam, torej brez obremenjevanja vseh državljanov.
Šport je namreč povsem tržna in zelo donosna panoga, ki se ne bi smela financirati s pomočjo pobiranja davkov. Športniki bodo seveda temu nasprotovali, vendar če so koristi od uspehov skoncentrirane samo na njih, mora biti samo na njih skoncentrirano tudi financiranje. Šport je kot investicija: nekatere uspejo, druge pač ne. Tudi športni objekti bi se morali vzdrževati iz naslova opravljanja različnih storitvenih dejavnosti, ne pa na račun vseh davkoplačevalcev. Športni objekti se ne bi smeli financirati s pomočjo davkov, saj so koristi od športnih objektov praviloma skoncentrirane na regijo oziroma mesto, kjer se takšni objekti nahajajo, medtem ko ljudje, ki živijo v oddaljenih krajih, od tega nimajo praktično ničesar, čeprav ravno tako plačujejo davke. Pravično bi torej bilo, če bi v športni objekt investiral tisti, ki želi s športnim objektom tržiti in ga uporabljati. Obiskovalci bomo v vsakem primeru plačali vstopnino za obisk športnih dogodkov, starši otrok, ki želijo trenirati, pa članarine klubskim vodstvom. V svobodni družbi prihaja iniciativa od ljudi in ne od birokracije.
Januarja je padla pokrajinska zakonodaja. Zadeva okrog pokrajin je bila zamišljena birokratsko in bi na kratek rok rodila nov sloj uradnikov, kar bi znižalo stopnjo ekonomske in osebne svobode državljanov. Menim pa, da bi obstoj več pokrajin imel pozitivne dolgoročne učinke, saj bi omogočil tekmo med pokrajinami za pridobivanje naklonjenosti prebivalcev. Verjetno bi to povzročilo pritiske v smeri večje samostojnosti pokrajin, kar bi za končno posledico imelo konkurenco, torej tekmo za boljšo in cenejšo pokrajino (manj administracije in nižje davke). V trenutnih razmerah in glede na majhnost Slovenije je nižje davke in manj administracije verjetno lažje kot s čakanjem na začetek delovanja davčne konkurence med pokrajinami moč doseči na ravni celotne Slovenije, torej s tem, da v to nujo prepričamo nosilce ekonomske politike.
Januarja je Državni zbor sprejel zakon, ki bo domnevno znižal nasilje v družini. Zakon je vsekakor dobronameren, vendar nasilja v družinah ne more niti znižati niti ne more omogočiti učinkovitega kaznovanja storilca in poprave krivice žrtvi. Ne bi bilo bistveno bolje, če bi sodišča vsak primer obravnavala ločeno in se mu posvetila neodvisno od tega, kaj so v zakon zapisali poslanci? Zakonodajalec namreč ne more, niti če je še tako genialen, vnaprej predvideti vseh možnih scenarijev nasilja enega družinskega člana nad drugim. Zato bi bilo treba vsak primer obravnavati posebej in v vsakem primeru izhajati iz poravnave škode žrtvi, se pravi iz osnovnega koncepta poprave krivice žrtvi. Odstranitev nasilneža oziroma celo zaporna kazen ne pomaga k rešitvi problema nasilja, saj žrtev od tega nima nobene koristi, pa še v nasprotju je z osnovnim konceptom svobode, ki izhaja iz poprave krivice žrtvi in želi vzpostaviti prejšnje stanje. Tovrstna zakonodaja je lahko najbolje mišljena, vendar do želenih učinkov ne privede. Dejanja, tudi tista najbolj kruta, so namreč stvar vzgoje in odgovornosti vsakega posameznika.
Vlada je v januarju sprejela tudi Nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008–2016, v katerem definira načine za dosego 9 odstotkov prihranka porabe končne energije med letoma 2008 in 2016 oziroma 4261 GWh, kot so izračunali pripravljavci programa. V ta namen so pripravili obsežen spisek sofisticiranih in med seboj prepletenih shem uvajanja domnevno ustreznih tehnoloških postopkov, ki bi naj privedle k bolj smotrni uporabi energije oziroma k njenemu zmanjšanju na želeno raven. Ta v osnovi zelo dobro mišljen program lepo odraža vero v nasprotje tega, kar Hayek imenuje nezmožnost centralnega urejanja človeških aktivnosti, in sicer zaradi narave znanja, ki je razdeljeno med ljudmi in ki ga ni na voljo v koncentrirani obliki. To seveda velja tudi za znanje o vplivih posameznih tehnologij na okolje. Najučinkovitejša rešitev uvajanja prijaznih tehnologij je zato neposredna komunikacija med ljudmi in njihovo izražanje preferenc skozi sprejemanje vsakodnevnih odločitev o nakupih okolju prijaznih izdelkov. Ker pa smo ljudje proizvajalci in potrošniki v eni osebi, bo dvig zavesti o potrošnji okolju prijaznih izdelkov nujno pripeljal tudi v dvig zavesti o proizvajanju okolju prijaznih izdelkov. Vsakršen program subvencioniranja t. i. okolju prijaznih tehnologij nujno pripelje v usmerjanje redkih virov v neke vnaprej določene sektorje na račun vseh davkoplačevalcev. Okoli teh sektorjev se bodo najprej zvrstili t. i. iskalci rent, ljudje s političnimi povezavami, ki iščejo subvencionirane vrste proizvodnje.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008

Bruselj izgublja moralno avtoriteto nad demokracijo

Voditelji sedemindvajsetih držav članic Evropske unije so se srečali v tem mesecu [v decembru 2007, op. p.] v Lizboni na Portugalskem, da bi podpisali novo ustavno pogodbo, ki bi, to upajo, nadomestila predhodni osnutek pogodbe, ki je bila zavrnjena leta 2005. S to tipično naklonjenostjo za pretiravanje je predsednik Evropske komisije, Jose Manuel Barroso, razodel: »Iz tega starega kontinenta se rojeva nova Evropa.« Dejansko je načrtovano ratificiranje Lizbonske pogodbe udarec za staro Evropo, ko je vladajoča elita ubrala svojo pot, ne glede na želje ljudi, ki jim vladajo.

Lizbonska pogodba je pomemben novi korak k ustanovitvi Združenih držav Evrope. Razumno bi bilo torej pričakovati za prebivalce Evrope, da jim bo dana priložnost izraziti svoje mnenje preko referenduma na državnem nivoju. Toda zaenkrat se je le vlada na Irskem, kjer je Evropska unija zelo priljubljena, odločila, da ga bo izvedla. Ostale vlade bodo poskušale potisniti pogodbo skozi državne parlamente. To je vsiljiv poskus povzročitve kratkega stika v političnem procesu v državah, kjer je priljubljenost Evropske unije v upadu.

Jasno je, da skuša evropska elita zaobiti usodo izvirne ustave Evropske unije, ki je bila odmevno poražena s strani francoskih in nizozemskih volivcev. Za uveljavitev ustavne pogodbe je takrat bilo potrebno soglasje vseh 25 držav članic, zato je navdušena opozicija razglasila dokument za mrtvega in razodela zmagoslavje. Preklic ustavne pogodbe ni nikoli bil v razmišljanjih bruseljskih birokratov, ki so napovedali obdobje vseevropske refleksije in posvetovanj – nepomembnega blebetanja, ki je čez dve leti privedlo v nič drugega kot uvod v ponovno uvedbo poenostavljene lizbonske pogodbe. Evropska ustavna pogodba je kot po neumnosti vstala od mrtvih. Ponovno jo uničiti bo mnogo težje.

Ko so evropski politiki spoznali, da evropskim ljudem ne gre zaupati, da bi delili in občudovali vizijo svojih političnih voditeljev, so se odločili, da bo za lizbonsko pogodbo dovolj že potrditev v parlamentih. Stavijo na to, da si noben parlament ne bo drznil podreti pogodbe in si prislužiti jezo preostanka EU. Verjetno imajo prav.

Nekatere nacionalne ustave, vključujoč dansko, pred vsakim prenosom suverenosti na EU zahtevajo sklic referenduma. Zaradi tega je danski poslanec v evropskem parlamentu, Jens-Peter Bonde, zagrozil, da bo legalnost verjetnega glasovanja v parlamentu postavil pred dansko ustavno sodišče. Očitno je Bonde na čvrstih tleh. Danska vlada je nenazadnje že imela referendum o evropski pogodbi leta 1986 in o Maastrichtski leta 1992. V primeru slednje je kampanja za pogodbo izgubila in vlado prisilila, da je Dancem priborila pogoje Maastrichtske pogodbe, ki so bolje odsevali želje danskih volivcev.

Tokrat danska vlada trdi, da referendum ni potreben, saj ne bo novega prenosa moči na Bruselj. Vendar takšna ocena je očitno v neposrednem nasprotju z vsem, kar vsi drugi verjamejo. Britanski Daily Telegraph ocenjuje, da bi v primeru sprejetja ustavne pogodbe Velika Britanija izgubila suverenost na 40 področjih vodenja politike, vključujoč energijo, turizem, transport in migracije. Celo proevropsko usmerjena laburistična vlada ne zanika tega, da bo na številnih pomembnih področjih izgubila moč veta.

Vprašanje, če se bodo vmešala sodišča in preglasila nacionalne parlamente, ostaja seveda odprto. Prva ustavna pogodba je denimo bila postavljena pred sodišča na Slovaškem in v Nemčiji, vendar sodbe niso izrekla, ker so pogodbo ustavili referendumi na Nizozemskem in v Franciji. So sodniki resno premišljevali o pred njih postavljenih vprašanjih, ali zgolj odlašali z odločitvijo in upali, da bo problem izginil?

Potreba o prikrivanju daljnosežnih posledic ustavne pogodbe ljudem je evropskim voditeljem jasna že od samega začetka. Bivši francoski predsednik, Valery Giscard d'Estaign, ki je predsedoval pripravi osnutka izvirne ustavne pogodbe, je na primer dejal: »Ne da bi to opazilo, je javno mnenje treba usmeriti v sprejetje ukrepov, katerih si nihče ne drzne neposredno predstaviti.« V kolikor se bo to zgodilo, bo EU izgubila vsakršno moralno pravico, ki ji je še preostala, da bi druge države poučevala o demokraciji.

Marian Tupy

z dovoljenjem TCSDaily objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008

Indeks ekonomske svobode

Liberalizacija trgovine med članicami Evropske unije predstavlja ključno komponento ekonomske svobode in je pripeljala do izjemnih stopenj gospodarske rasti. Nekateri gledajo na Evropo kot na konkurentko ZDA. Mislim, da je to zgrešen pogled. Osebno ju vidim kot partnerja pri ustvarjanju družb, ki so bolj zdrave, močnejše in bolj napredne kot katere druge, ki bi jih lahko našli kjerkoli na zemlji. Mislim, da smo partnerji pri tem ustvarjanju in partnerji pri širjenju teh idej drugim po vsem svetu. Od nekdaj velja, da vsake velike spremembe v katerikoli družbi prinašajo določene bolečine, tudi če so končne koristi zelo velike. Ljudje imajo lahko različna mnenja, kako stvari najbolje izpeljati. In seveda imamo včasih različna mnenja. Ampak naše prijateljstvo in zavezništvo bo ostalo. Ne skrbi me, da bi združena Evropa postala Evropa, ki bi se ločila od ZDA. Temeljni dogovor o naših skupnih vrednotah je pač premočan.
Kljub temu me skrbi glede treh dejavnikov, ki se tičejo evropskega združevanja in ki bi lahko ogrozili naša skupna prizadevanja za napredek. Skrbi me, da bi združena Evropa morda postala Evropa, ki bi podlegla birokraciji. Evropa, ki bi se v ekonomski rigidnosti, preveliki regulaciji ali celo politični korektnosti izgubila. Skrbi me, da bi združena Evropa lahko izgubila sposobnost ali voljo, da bi se hitro odzivala na varnostne izzive, ki smo jim priča širom sveta. Nenazadnje, to je nekoliko v nasprotju s tem, kar sem pravkar rekel. Skrbi me, da bi združena Evropa, ki trenutno še nima natančno izdelanih političnih kriterijev lahko sprejela kakšno prenagljeno ali napačno odločitev glede novega napredka, novih izzivov, novih tem, takšnih, kot je recimo globalno segrevanje. Skrbi me, da bi lahko imeli odločitve, ki bi bile premočne, prenagljene in nezadostno proučene.
Nisem danes tukaj, da bi govoril o teh izzivih, ampak bi raje proslavljal eno izmed stvari, ki nas združujejo. In to je naša zavezanost k ekonomski svobodi. Od 1995-ega leta dalje Heritage Foundation in Wall Street Journal spremljata napredovanje svobode po svetu preko indeksa. Tako izgleda v knjižni obliki. Prav tako je na voljo na CD-ju in on-line. Na internetni strani Indeksa heritage.com imamo skoraj 50.000 obiskovalcev na mesec. Obiskovalcev iz 75 držav sveta. Indeks si lahko presnamete in v celoti je dosegljiv na spletni strani. Dostop imate tudi do vseh naših podatkov, vseh izvirnih podatkov, ki smo jih uporabili. Lahko si ga presnamete, lahko ga pošiljate dalje, lahko uporabljate naše raziskave in naše zaključke. To delamo z namenom, da bi ljudem, kot ste vi, po vsem svetu indeks približali kot uporaben raziskovalni pripomoček pri različnih vrstah znanstvenih prispevkov.
Pomembnost ekonomske svobode, tako za položaj ljudi, za njihovo razpoloženje, je tisto, kar nas žene pri ustvarjanju indeksa. Naš cilj je narediti sistematično empirično mero za merjenje ekonomske svobode v državah sveta. Indeks ekonomske svobode merimo v desetih različnih kategorijah: svobodno podjetništvo, svoboda trgovanja, fiskalna svoboda, obseg države, monetarna svoboda, svoboda investiranja, finančna svoboda, lastninske pravice, varnost pred korupcijo in svoboda trga dela. Podatke uporabljamo iz neodvisnih in zunanjih virov. Podatke uporabljamo od ustanov, kot so Svetovna banka, Transperancy International. V bistvu je ocena pri svobodi pri korupciji v celoti dobljena iz Transperancy International.
V indeks smo prav tako vključili gostujoča poglavja priznanih profesorjev iz področij ekonomske svobode. Po mojem mnenju je za slovensko izkušnjo še posebej relevantno poglavje 3, ki govori o ekonomskem dohitevanju. Govori o nekaterih dejavnikih, ki so potrebni za preboj bodisi zelo revnega gospodarstva, ali gospodarstva, ki se nahaja v tranziciji, kot je slovensko, povsem v vrh razvitih gospodarstev sveta.
Ena pomembnih stvari glede globalizacije in hitrega gospodarskega napredka je, da naše podatkovne baze postajajo vse boljše. Vsako leto stremimo k temu, da bi izboljšali podatke in metodologijo, kjer je to potrebno. Vsekakor lahko odgovorim na vprašanje o katerikoli letošnji metodološki posodobitvi. Mislim, da je bila največja sprememba narejena pri svobodi trgovanja. Posebej si prizadevamo oceniti necarinske ovire pri poslovanju mnogo bolj previdno. In kot rezultat smo sposobni podati mnogo boljšo oceno svobode trgovanja za mnoge države. Prehodno smo pri mnogih državah izpuščali te necarinske ovire. Letos jih izpuščamo bistveno manj, saj učinke merimo mnogo skrbneje. Pomembne revizije podatkov so bile narejene pri publikaciji Svetovne banke Doing Business, ki je naš primarni vir pri ocenjevanju svobode trgovanja. In to je prineslo nekatere spremembe pri ocenah. Ko naredimo takšne metodološke revizije, popravimo tudi ocene za vsa pretekla leta. Vsekakor ne moremo popraviti tega, kar je bilo natisnjeno v predhodnih izdajah knjig. Lahko pa spremenimo tisto, kar je na voljo preko interneta in v naših bazah podatkov. Tam tudi najdete najaktualnejše podatke.
Letošnji indeks ocenjuje 157 držav. Pri razvrščanju držav uporabljamo najnovejše podatke, ki jih lahko dobimo. Ti pokrivajo zadnjo polovico leta 2006 in prvo polovico leta 2007. Povprečna ocena ekonomske svobode za vse države sveta je 60,3. Hong Kong je dosegel najvišjo oceno – zdravih 90,3. Slovenija je, žal mi je, da povem, dosegla komaj 75. mesto z oceno 60,6. To je samo 0,3 odstotne točke bolje od svetovnega povprečja. Med najboljšimi najdemo Hong Kong, Singapur, Irsko, Avstralijo, ZDA, Novo Zelandijo, Kanado, Čile, Švico in Veliko Britanijo, med najslabšimi pa Severno Korejo, Kubo, Zimbabve, Libijo, Burmo, Turkmenistan, Iran, Belorusijo, Bangladeš in Venezuelo. Mislim, da že sam pogled na obe skupini povsem pojasni celotno sliko. Za svet kot celoto velja, da se raven ekonomske svobode ohranja; ne nazaduje in se ne povišuje. Prišlo je do nekaterih vidnejših regionalnih sprememb v obe smeri, pozitivno in negativno.
Vsaka regija ima vsaj eno izmed 20 najsvobodnejših gospodarstev, vendar polovica najsvobodnejših držav prihaja iz Evrope. Svobodne in večinoma svobodne države so Irska, Švica, Velika Britanija, Danska, Estonija, Nizozemska, Islandija, Luksemburg, Finska in Belgija. Pet med najboljšimi prihaja iz azijsko-pacifiške regije: Hong Kong, Singapur, Avstralija, Nova Zelandija in Japonska. Tri prihajajo iz obeh ameriških kontinentov: ZDA, Kanada in Čile.
Ekonomska svoboda deluje v vsakem delu sveta, v vsaki kulturi. Države, ki so letos najbolj napredovale, prihajajo iz arabskega sveta, Egipt, ki se je od lanske ocene povzpel za 21 mest. Podsaharska država Mauritius, ki se je povzpel za 14 mest in si je uspel priboriti mesto med najboljšimi dvajsetimi. To je prvič za podsaharsko afriško državo. V bistvu velja to prvič za katerokoli afriško državo. In povsem smo prepričani, da ta dosežek predstavlja začetek nečesa, kar lahko vodi do mnogo večjega ekonomskega napredka in blaginje na afriškem kontinentu. Tretja država, ki je najbolj napredovala, je Mongolija. Izvedli so davčno reformo in uvedli enotno davčno stopnjo ter močno zmanjšali potrošnjo države. Sicer še ne dosegajo ravni Hong Konga ali Singapurja, ampak kažejo bistven napredek in gospodarsko rast ter rast domačega proizvoda.
Na drugem repu skale so tri države, ki so najbolj nazadovale v ekonomski svobodi in so izgubile največ ekonomske svobode: Gvajana, Bangladeš in Venezuela.
Glede globalne porazdelitve ekonomske svobode je Slovenija točno na sredini, v bistvu skoraj natančno na sredini. Kar se tiče Evropske unije, pa se Slovenija, na žalost, uvršča zelo skromno. Uvrščena je na komaj 33. mesto med 41. državami. Slovenija uživa visoko raven svobodnega podjetništva, svobode trgovanja, monetarne svobode in svobode pred korupcijo. Spodbujene so tuje investicije; mislim, da se je zmanjšala raven omejevanja investiranja in omejevanje pritoka tujega kapitala. Davčne reforme so gospodarstvo naredile nekoliko konkurenčnejše. Davčna svoboda pa se je letos nekoliko dvignila zaradi znižanja davčnih stopenj.
Slovenski gospodarski uspeh jasno ilustrira vse koristi, ki jih prinaša svobodna trgovina in več ekonomske svobode, ki spodbuja podjetniške aktivnosti navadnih ljudi. V primerjavi z njenimi partnericami v EU, mora Slovenija pospeševati svoj prehod v gospodarstvo, ki bo bolj gibljivo in bolj učinkovito.
Naj izpostavim tri področja, kjer Slovenija zaostaja za njenimi sosedami iz EU. Prvič: celotna potrošnja države, ki seže preko 45 odstotkov BDP. Ne bom ponujal nobenih navodil, ampak želim le poudariti področja, kjer se Slovenija razlikuje od partneric in sosednjih držav. Drugič: jamstva vlade, da izpolni svoje načrte glede prodaje državnih podjetij. Odpor do prodaje dobičkonosnih podjetij pušča Slovenijo z mnogo višjim javnim sektorjem, kot ga imajo druge evropske države. In končno, trg delovne sile je v Sloveniji zelo rigiden, če ga primerjamo z mnogimi evropskimi državami. Dejansko je slovenska ocena na področju trga delovne sile ena najnižjih med ocenami svobode trga delovne sile med evropskimi državami. Kar želim povedati, je, da je v Sloveniji mnogo težje zaposliti in odpustiti posameznega delavca, poleg tega pa je tudi mnogo težje prilagoditi delovne ure zaposlenih, kot je to mogoče v katerikoli drugi državi v Evropi.
Vprašate se lahko, zakaj je vsak od teh dejavnikov pomemben? Pomembne ugotovitve iz naših raziskav iz leta v leto so, da ekonomska svoboda vodi v napredek. Splošno pravilo je zelo preprosto: višja je raven ekonomske svobode ljudi, večja je raven dohodka na prebivalca. Mislim, da sledeča slika kaže na to povsem nazorno. Z oceno 60,6 je Slovenija povsem na sredini. Mislim, da je ena bolj zgovornih stvari iz te slike ta, da se Slovenija nahaja v območju, kjer relativno majhno povečanje ekonomske svobode prestavi državo v območje, kjer naklon na sliki, ki kaže dohodek na prebivalca, raste zelo strmo. To pomeni, da bi z majhnimi spremembami ekonomske svobode bili deležni skokovite rasti domačega proizvoda. Slika nazorno kaže na izjemne koristi, ki jih nadaljevanje procesa tranzicije lahko povzroči.
Povprečen dohodek na prebivalca v svobodnih gospodarstvih je več kot enkrat višji od dohodka delno svobodnih držav in več kot sedemkrat višji od dohodka v zatiranih državah. Indeks tudi tokrat pritrjuje temu, da je ekonomska svoboda ključen dejavnik pri ustvarjanju okolja, ki dejansko omogoči živahen razcvet nevidnega kroga podjetništva, inovacij in spodbujanja gospodarske rasti.
To bi resnično želel izpostaviti. Ko se pogovarjamo o ekonomski svobodi, se pogovarjamo o nečem, ki je oboje, pomemben končni cilj, kot tudi sredstvo za dosego drugih ciljev. Svoboda je temeljna človekova pravica. Kjer obstaja ekonomska svoboda, tam se posamezniki odločajo sami zase, kje bodo delali, koliko časa bodo delali, kako bodo trošili in investirali svoja sredstva. Dovoljeno jim je žeti sadove njihovega dela. Dovoljeno jim je imeti v posesti lastnino, ki jo kupijo.
V ZDA to pojmujemo kot pravico do življenja, svobode in prizadevanj za lastno srečo. To je najbolj osnovno filozofsko načelo življenja v ZDA. Ekonomska svoboda je tudi sredstvo za dosego gospodarske rasti in napredka. Relacijo prikazujemo na tej sliki. Ampak je pomembno vedeti, da te ekonomske spremenljivke, kot je BDP na prebivalca, pomenijo več kot samo denar. Odsevajo namreč kakovost življenja ljudi, odsevajo njihovo zdravje, njihove domove, njihove skupnosti in okolje. Gospodarska rast pomeni manjšo smrtnost otrok, daljše in bolj zdravo življenje in močno zmanjšanje revščine. Zelo je moderno v nekaterih krogih govoriti o nujnosti zmanjševanja ekonomske svobode z namenom, da bi pomagali revnim. Celo v demokratičnih ureditvah je stvarnost takšna, da gredo državne intervencije v gospodarstvo skoraj vedno v dobrobit bogatih in elit v družbi. V naravi našega političnega procesa je, da bogati govorijo z zelo glasnimi in vplivnimi glasovi. Bogati bodo skoraj vedno našli poti, da bodo države ukrepale skladno z njihovo voljo. Revnim svoboda, in še posebej ekonomska svoboda, daje največje upanje.
Na žalost, kot kaže v Indeksu ekonomske svobode, je približno dvema tretjinama prebivalcem sveta onemogočeno, da bi koristili ugodnosti ekonomske svobode. Ljudje, ki so ujeti v nesvobodnih gospodarstvih, iščejo priložnosti, a najdejo samo ovire, korupcijo, povečevanje birokracije ali celo povsem odkrito ropanje njihovega premoženja in znanja. Naše upanje je, da bo Indeks ekonomske svobode pomenil orodje, ki bo tem ljudem pomagalo pretrgati okove ekonomskega zatiranja, ki jih ovirajo. Še posebej upamo, da bo pomagal spodbuditi prebivalce demokratičnih držav, kot je Slovenija, da bodo pritisnili na svoje vodje k spremembam politik, ki jih bodo prestavile v območje najbolj naprednih družb sveta. Vodje, ki se bodo zavezali k širjenju ekonomske svobode, bodo ljudem v svojih državah prinesli boljši življenjski standard, vsakodnevna življenja ljudi bodo bolj zdrava in bolj stabilna, prihodnost ljudi pa prihodnost svetlih obljub.

Terry Miller

objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008

Kaj preprečuje državam, da bi postale bogate?

Kolikokrat do sedaj ste se ob pogledu na tako visoke razlike v življenjskih standardih med različnimi državami vprašali, zakaj posamezne države ustvarijo toliko več od drugih in kaj bi bilo treba spremeniti v tistih revnih, da bi se postavile ob bok najrazvitejšim? Kolikokrat ste se ob pogledu na cvetoča podjetja na eni strani in propadajoča podjetja iz iste panoge in celo znotraj istih geografskih enot na drugi strani vprašali, kako je to mogoče? Kako je mogoče, da italijanska industrija oblačil predstavlja enega njihovih najpomembnejših izvoznih sektorjev, medtem ko se pri nas že leta in leta ukvarjamo s propadajočo Muro in drugimi neučinkovitimi tekstilnimi podjetji? Skratka, ste se že kdaj vprašali, zakaj so nekateri uspešni in drugi neuspešni?


Znanje ljudi

Odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja lahko zreduciramo na dva dejavnika, ki sta ključna pri zagotavljanju dolgoročnih stopenj gospodarske rasti: tehnični napredek in človeški kapital. Glede obeh je relevantna ekonomska stroka složna že zelo dolgo časa.
Poglejmo najprej, kakšna je pomembnost človeškega kapitala v tem procesu. Navzven se človeški kapital kaže v obliki znanja, ki ga ljudje prispevajo v svoja podjetja, kjer so zaposleni in ustvarjajo. Seveda pa se preko tega tudi v obliki znanja, ki ga prispevajo v gospodarstva, kjer živijo.
Če se ozremo po zgodovini človeškega kapitala pri povečevanju učinkovitosti, vidimo, da že Adam Smith postavi specializacijo ljudi kot ključni dejavnik povečanja njihove produktivnosti, s tem pa tudi produktivnosti podjetij, kjer so ti zaposleni in države. Iz časa Adama Smitha je zelo poznana Ricardova ponazoritev primerjalnih prednosti, kjer se ljudje ukvarjajo s tistimi stvarmi, ki jih v primerjavi z drugimi opravljajo najbolje, pri tem pa v medsebojni menjavi dosegajo skupno precej višje koristi, kot pa bi jih vsak zase. Tako danes pek peče kruh, frizer skrbi za frizuro ljudi, finančnik skrbi za premoženje drugih itd. In vsi smo na boljšem. Pri tem pa se vsak posameznik zase odloča, katero vlogo v družbi bo opravljal. Seveda na drugi strani taisti ljudje vsakogar posebej ocenjujejo, kako dober je pri svojem delu.
Skratka, govorimo o t. i. človeškem kapitalu, včasih tudi o nevidnem kapitalu. In čeprav se nekaterim zdi uporaba besede kapital v tem primeru nedostojna, ostaja dejstvo, da je znanje ljudi eden najpomembnejših dejavnikov pri ustvarjanju nove vrednosti.
V sodobnem svetu je več kot očitno, da se ljudje izobražujejo in tudi drugače izpopolnjujejo svoje znanje na različne druge formalne in neformalne načine. Enkrat, ko ljudje zaključijo s formalnim izobraževanjem, tukaj imam v mislih predvsem šole na različnih ravneh in fakultete, postane pomembno pridobivanje neformalnega znanja, ki poteka preko izkušenj z delom. Za posameznika je na točki prehoda iz formalnega v neformalne oblike izobraževanja pomembno, kakšno podlago mu daje dosežena formalna izobrazba pri nadaljnjem izpopolnjevanju zaloge njegovega znanja. Vsekakor je za posameznika dobrodošlo, da bi bila ta podlaga čim večja.
V procesu gospodarske rasti je znanje ljudi pomembno iz več zornih kotov. Znanje predstavlja prvi element pri ustvarjanju tehničnega napredka. Samo ljudje s kreativnim razmišljanjem in z védenjem, kako stvari narediti boljše in učinkoviteje, lahko prispevajo k povišanju ravni tehničnega napredka. Dokler nova stvar ni narejena, tako dolgo ni napredka in tukaj je pomembnost človeškega kapitala neizmerna. Če se sprehodimo po zgodovini, vidimo, da so ljudje sprva ustvarili preprosta prevozna sredstva, kasneje avtomobile, hiše so bile iz blata, majhne in lesene mostove in druge dobrine, s katerimi so si naredili življenje bogatejše in preprostejše. Za njih so bili to pomembni dosežki. Večna želja ljudi po boljšem in znanje ljudi, kako to boljše tudi narediti, je danes pripeljala do stolpnic, zelo udobnih avtomobilov, zelo modernih mostov, letal, interneta in mnogih drugih izdelkov in storitev, ki so življenje ljudi dvignili na neprimerno višjo raven, kot je bila pred leti. Dejansko gre na svetu za nenehen razvoj in zaradi tega se kakovost življenja ljudi nenehno vzpenja.
Drug vidik, zakaj je zaloga znanja v družbi tako pomembna, izhaja iz uporabe tehničnega napredka ter iz sposobnosti tehničnega izboljševanja in prilagajanja že obstoječih stvari. Večje zaloge človeškega kapitala podjetjem omogočajo lažje prevzemanje novih postopkov, znanja in izdelkov in storitev, ki so bila dognana drugje. To pomeni, da ljudje v posameznih državah ne potrebujejo sami razviti vseh stvari, da jih lahko uporabljajo, ampak jih lahko preprosto uvozijo. Na tak način si lahko tehnološko manj razvita država, in seveda podjetja in posamezniki v njej, kar Slovenija, kot nekdanja socialistična država, vsekakor je, kjer je prisotnega mnogo človeškega kapitala in znanja, obeta, da bo izpopolnila svojo tehnološko opremljenost, s tem pa dosegala višje stopnje gospodarske rasti in se tako hitreje približevala tehnološko superiornim in razvitejšim državam. Izjemna dostopnost in mobilnost tehnologije in znanja namreč dopuščata njun uvoz in kasnejšo prilagoditev. Seveda je tukaj treba upoštevati pravice intelektualne lastnine izumitelja. Poglejmo primer: čeprav prvi patenti za izdelavo pralnih strojev datirajo v Anglijo in leto 1691, pa proizvodnja pralnih strojev danes poteka tudi pri nas. Kljub temu, da torej ideja o pralnih strojih ni nastala tukaj, pa smo danes pralne stroje vendarle sposobni proizvajati sami. Ne poteka pa proizvodnja pralnih strojev recimo v kakšni afriški državi. Iz tega vidimo, da znanje ljudi v posameznem podjetju in gospodarstvu ni samo pomembno pri razvoju novih stvari, ampak tudi pri uporabi tehnologije. Seveda pa tudi pri uporabi posameznih izdelkov. Če ljudje v Afriki ne znajo uporabljati pralnega stroja ali nimajo dostopa do električne energije, potem tudi uvoz takšne dobrine ne more biti uspešen. Če nekje ni ustreznih cest, potem v takšnem okolju prevozniška dejavnost poteka bistveno težje. Velja pa tudi, da v kolikor ljudje nimajo zadosti tehničnega znanja, kako upravljati s stroji, v takšnem okolju tudi ne bo prihajalo do uvoza tuje tehnologije, tujih investicij in posledično večje zaposlenosti.
Seveda se ob tem postavi vprašanje, kako znanje in njegovo kakovost v posameznem gospodarstvu sploh meriti. Povsem jasno je, da se to ne more meriti preko števila diplom, podeljenih magisterijev ali doktoratov. Vse tri diplome seveda lahko dajejo nek signal o kakovosti človeškega kapitala v posameznem gospodarstvu in zalogi znanja, a še zdaleč ne najpomembnejšega. Velja namreč, da znanje, ki se ne odrazi v tehničnih izboljšavah, ampak obstaja zgolj na papirju, ni produktivno znanje, če ga sploh lahko pojmujemo kot znanje. Kot mero (produktivnega) znanja v družbi je recimo ustrezneje vzeti število patentov ali novih proizvodov in drugih tehničnih izboljšav oziroma število objav in citatov, kadar se pogovarjamo o znanju, ki ga poseduje znanstvena sfera.


Tehnični napredek kot vir rasti

Uporabna vrednost znanja se kaže preko rasti produktivnega dela in izboljšav v gospodarstvu, ki se kažejo preko rasti tehničnega napredka. Čeprav se izraz tehnični napredek sliši zelo abstraktno, ne gre za nič drugega kot za nabor postopkov in sredstev, ki se uporabljajo pri predelavi materialov, ki jih dobimo v naravi, v uporabne stvari. Učinkovitejši kot je ta nabor, torej, večji kot je tehnični napredek, boljše končne izdelke dobimo, oziroma, manj vhodnih surovin potrošimo pri sami proizvodnji. In tehnični napredek je v času naraščajoč, kar se kaže v nenehnih izboljšavah in novih proizvodih. Vseskozi namreč velja, da se surovi materiali, ki jih uporabljamo pri proizvodnji, v vsem tem času namreč ne spreminjajo. So pa se spremenili postopki, ki jih uporabljamo pri njihovi predelavi v produktivne namene.
Pri tehničnem napredku je vloga človeškega kapitala, torej znanja ljudi, še posebej pomembna. Kot vhodni element namreč vstopa v proizvodnjo novega znanja, ki generira nove izdelke in storitve, ki predstavljajo osnovo tehničnega napredka. Posledično, kot ugotavlja ekonomist iz Harvarda, Paul Romer, države in podjetja z visoko kakovostjo človeškega kapitala in znanja lahko pričakujejo, da bodo procesi nastajanja novih dobrin pri njih potekali bistveno hitreje, zaradi tega pa bo prihajalo tudi do višjih stopenj gospodarske rasti, podjetja bodo bistveno uspešnejša in blaginja ljudi bo višja. Napredek se namreč dogaja zaradi ljudi in vedno pomeni nekaj boljšega. Seveda je pri tem treba razlikovati med dolgoročnimi stopnjami rasti in kratkoročnimi, pri čemer so za posameznike, podjetja in celotna gospodarstva dolgoročne stopnje odločilnega pomena.
Tehnični napredek v gospodarstvu pa ima še drugo plat. Ko v gospodarstvu pride do nove inovacije, ki potisne raven tehnološke opremljenosti naprej, se med ljudmi sproži proces učenja. Ljudje, ki upravljajo z novimi, tehnološko boljšimi stroji, se ob tem učijo in izpopolnjujejo svoje upravljanje in produktivnost dela, učinkovitost stroja pa počasi potiskajo proti mehanskim zmogljivostim stroja. Z vsakodnevnim uporabljanjem strojev se pri ljudeh sprožajo nove ideje, kako posamezne stroje narediti učinkovitejše. In ko pride do izpopolnitve strojev, se ponovno potisne raven tehnološke opremljenosti naprej, novi stroji izpodrinejo obstoječe in ponovno se sproži proces učenja pri ljudeh. Takšni spiralni in med seboj prepleteni procesi se v podjetjih odvijajo vsakodnevno, omogočajo pa, da proces napredka traja v neskončnost. Avstrijski ekonomist Schumpeter pa ga imenuje kreativna destrukcija.
Čeprav se navzven zdi, da se slovenska politika zaveda pomena raziskovanja in razvoja za doseganje gospodarske učinkovitosti na podjetniški ravni, pa njen pristop ne sledi temu cilju. Zakaj? Državno poseganje v te procese, čeprav se zdi, da politiki to počno z dobrimi nameni, poruši tržna ravnovesja. Za dodeljevanje subvencij so namreč potrebni davki, ti pa znižujejo premoženje ljudi in podjetij. Na drugi strani pa tudi dodeljevanje subvencij med podjetji sproži boj za njihovo pridobitev in lobiranje. Profesor ekonomije iz chicaške univerze Austan Goolsbee tudi pokaže, da takšno državno financiranje povzroča na eni strani izrivanje podjetniških investicij, poleg tega pa se subvencije ne odrazijo v povečani inovativnosti podjetij, ampak se večji del zneska subvencije prelije v plače zaposlenih.


Ovire do bogastva

Kadar analiziramo razlike v življenjskih standardih ljudi po svetu, je pomembno, iz katerega vidika jih opazujemo. Ali je prepad med dvema posledica tega, da je nekdo reven, ali pa tega, ker je drugi bogat. Seveda so podobna vprašanja v konkretnih primerih za posameznika povsem neustrezna. Za njega je namreč pomemben le gmotni položaj, v katerem se sam nahaja. Če je nekdo drug bogat ali reven, to njegovega položaja namreč ne spremeni.
Prav tako je povsem brezpredmetno razpravljati o tem, zakaj ljudje pred tisoč in več leti niso iznašli stvari, ki jih imamo danes. Zaloga takratnega znanja jim tega pač ni dopuščala. Postane pa pomembno vprašanje, zakaj pa se danes znanje in tehnologija, ki sta na voljo, ne prelivata po vsem svetu. Katere ovire preprečujejo revnim državam po svetu, da bi uporabljali najnovejša dognanja in s tem postali uspešni?Odgovor je jasen: edina ovira je združena v njihovi ekonomski (ne)svobodi, kjer politične odločitve nadomeščajo vsakodnevne odločitve ljudi. Seveda pri tem ne gre le za najbolj revne države sveta. Stephen Parente se sprašuje, ali lahko manj razvite države, tudi Slovenija, v prihodnje postanejo uspešne. V času svobodnega pretoka tehnologije, kapitala in ljudi ima vsaka država potencial postati uspešna. Pomembno je le, ali so tega mnenja tudi politiki in ali so pripravljeni izpeljati ekonomske reforme v smeri zvišanja ekonomske svobode ljudi in znižanja njihove moči. Na tej točki pride iskrenost politikov najbolj do izraza.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008