Ekonomija in lastninske pravice

Ekonomska teorija ne deluje v vakuumu. Inštitucije, kot so strukture lastninskih pravic, ekonomske teorije ne spreminjajo, ampak vplivajo na to, kakšna je veljavnost teorije navzven. Podobno je z zakoni gravitacije, ki prav tako ne postanejo brez veljave, ko opazujemo, kako se padalci lepo elegantno spuščajo proti zemlji. Padalo preprosto slika veljavnost zakonov gravitacije. Nesposobnost opaziti učinek in pomen različnih struktur lastninskih pravic pri nekem proizvodu, ki ga opazujemo, vodi do napačnih zaključkov.

Razmislite o nekaterih vprašanjih: v katerem gojišču ostrig bodo zrasle večje in bolj zrele ostrige – v tistem, ki je v državni lasti, ali tistem, ki je v zasebni? Zakaj se dogaja, da čredam krav ne grozi izumrtje, medtem ko bizonom grozi? Kdo bo za hišo bolje skrbel – najemnik ali lastnik? In končno, zakaj so nekatere družbe bogatejše od drugih?

Odgovor na vsako od teh vprašanj ima opraviti s strukturo lastninskih pravic, natančneje s tem, ali so lastninske pravice v rokah zasebnikov ali skupnosti. Kadar so lastninske pravice v rokah posameznikov, ima takšna oseba – lastnik – določene pravice, katere pričakuje, da jih bo kot lastnik lahko uveljavljal. Med temi pravicami so pravica do posedovanja, uporabe, omejevanja uporabe in razpolaganja z lastnino, kakor se posamezniku zdi, da je najbolj smotrno in na način, da s tem ne posega v vse te pravice drugih ljudi. Lastnik prav tako poseduje pravico prenesti lastništvo nad lastnino, bodisi kako drugače žeti koristi od njene uporabe. Kadar pa pravice iz lastnine pripadajo neki skupnosti, takšen sklop pravic ne obstaja. V splošnem je ključna razlika med zasebnim in javnim lastništvom lastninskih pravic ta, da posamezniki nimajo pravice izključiti ostalih od uporabe takšne lastnine, pri tem pa tudi nimajo pravice prenesti lastništva nad lastnino na druge.

Posvetimo se sedaj našemu vprašanju. Dokler imamo gojišče ostrig v skupnem oziroma javnem lastništvu, ima vsakdo upravičenje do lastnine. In posameznik, ki želi uveljavljati ta svoj zahtevek, si preprosto prisvoji nekaj ostrig. To pa vodi v prekomerno lovljenje ostrig, kajti posameznik, ki ne želi uloviti nezrelih ostrig, ničesar ne pridobi, pač pa dovoli, da pridobi nekdo drug, ki bo ulovil in tudi obdržal to nezrelo ostrigo.

Povsem drugačna zgodba pa je, ko je gojišče ostrig v zasebni lasti. Lastniku namreč ni treba loviti nezrelih ostrig, da bi s tem uveljavljal svoje zahtevke do posedovanja lastnine, ampak lahko počaka, da ostrige odrastejo.

Za povsem enak princip gre tudi pri bizonih in drugih divjih živalih, ki so v javnem lastništvu. Kljub temu da pomanjkljivo, želijo države ta problem lastninskih pravic rešiti z dodeljevanjem licenc, sezonami lovljenja in omejitvami na ulov, kot tudi na velikost izplena. Ni treba biti posebej moder, da opazimo razlike, do katerih prihaja pri vodenju različne strukture lastninskih pravic. Oziroma, kot je v knjigi z naslovom Knowledge and Decisions zapisal Thomas Sowell: »V zgodovini so bile izropane ravno tiste stvari, ki so pripadale 'ljudem' – divje živali, zrak in plovni kanali predstavljajo najbolj znamenite primere. To seže vse do jedra vprašanja, zakaj so lastninske pravice v prvi vrsti družbeno tako pomembne. Lastninske pravice služijo v službi sebičnih nadzornikov. Nobena žival, ki je v lasti nekoga, ni v nevarnosti, da bi izumrla. Nobeden gozd, ki se nahaja v zasebnem lastništvu, se ne nahaja v nevarnosti, da bi postal izravnan travnik. Nihče si s pohlepom in skopostjo ne uničuje virov svojih dohodkov – nihče ne ubije kure, ki mu nosi zlata jajca, dokler je kura njegova.«

Aristotel je nekoč dejal: »Kar je skupnega več ljudem, temu se namenja najmanj skrbi, kajti vsakdo bistveno bolj skrbi za stvari, ki so njegova last, kot pa za stvari, ki jih poseduje skupaj z ostalimi.« Kar je Aristotel govoril, je, da pravice zasebne lastnine silijo ljudi, da internalizirajo zunanje učinke, kar pa nič drugega kot z bolj izbranimi besedami povedano, da je posameznikovo premoženje v svoji vlogi opravljanja »družbeno odgovornih« stvari postavljeno kot talec – zelo modro in na račun uporabe redkih virov iz okolja. Pravice zasebne lastnine povzročajo, da lastniki svojega premoženja pri trenutni uporabi tega premoženja upoštevajo tudi njegovo prihodnjo vrednost. Zaradi tega je pričakovati, da bo lastnik hiše bistveno bolje skrbel za svojo hišo, kot pa najemnik. Lastnik hiše je namreč bistveno bolj zainteresiran, koliko bo njegova hiša vredna čez 20 let. Mnogo bolj je pričakovati, da se bo lastnik hiše odrekel določenim stvarem in tudi drugače skrbel za hišo, s čimer bo podaljševal njeno življenjsko dobo. Lastnik hiše požanje sadove takšnega vedenja, medtem ko je kaznovan, v kolikor se vede drugače. Lastniki hiše zato od najemnikov ponavadi zahtevajo polog varščine za povzročeno škodo, s čimer želijo del zanimanja za lastnino prevaliti tudi na najemnika.


OMEJITVE NA DOBIČKIH
Popolnoma zanemarjen vidik omejevanja zasebne lastnine je omejevanje pravice na dobičkih. Predstavljajte si, da ste lastnik podjetja in lahko zaposlite eno od dveh popolnoma enako usposobljenih tajnic. Lepa tajnica zahteva 300 dolarjev na teden, medtem ko je manj lepa tajnica pripravljena delati že za 200 dolarjev na teden. Če zaposlite slednjo, manj lepo tajnico, potem bo vaš dobiček višji za 100 dolarjev. Kaj pa če bi imeli 50 odstotni davek na dobiček? Takšen davek bi oklestil vaš dobiček in bi torej zmanjšal vaš strošek razlikovanja v škodo manj lepe tajnice. Pred davkom na dobiček znaša strošek diskriminacije v škodo manj lepe tajnice 100 dolarjev na teden. Po plačilu davka na dobiček pa bi vas takšna diskriminacija stala le še 50 dolarjev. Zapostavljanje manj lepe tajnice je povsem v skladu z zaključki zakonov povpraševanja: manjši kot je strošek, da ljudje nekaj naredijo, bolj bodo ljudje to počeli. Zaposlitev lepe tajnice nagiba dobiček v nedenarne, in torej neobdavčene oblike. Kjerkoli zmanjšamo lastninske pravice do dobička, lahko pričakujemo, da bo do več odločitev prihajalo na osnovi neekonomskih dejavnikov, kot so rasa in druge fizične lastnosti. Do tega prihaja še posebej takrat, kadar ne obstaja nikakršen dobičkonosni motiv, kot na primer v neprofitnih organizacijah, kot so vlade in univerze.

Nekomu se utegne prejšnja izjava zdeti nekoliko privlečena za lase, če vemo, da imajo vlade in univerze preferenčno politiko zaposlovanja, ki je v prid rasnim manjšinam. Ampak temu sploh ni tako. Ko je bilo politično primerno, so bile vlade in univerze vodilne v diskriminaciji med rasnimi manjšinami. Danes, ko pa se zdi, da je politično primerna diskriminacija v prid rasnim manjšinam, pa se vlade in univerze ponovno postavljajo v ospredje. Na primer, leta 1936 so bili na vseh »belih« univerzah po celotni ZDA zaposleni samo trije temnopolti univerzitetni profesorji kemije, medtem ko je bilo v zasebnem sektorju zaposlenih 300 temnopoltih kemikov. V državni administraciji je leta 1930 bilo samo odstotek javnih uslužbencev, ki ne opravljajo poštnih storitev, temnopoltih. Zanimivo, ko so temnopolti ljudje končno uspeli stopiti v bele univerze, je bilo mnogo tega storjenega v dobičkonosnih delih univerz – v športu.

Gospodarska rast je odvisna od strukture lastninskih pravic. Kar nekaj študij, ki izhajajo na letni ravni, ocenjuje spremenljivke, kot so uveljavljanje ustave, svoboda pogodb ter zaščita lastninskih pravic, s katerimi primerjajo ravni svobode med različnimi državami v času ter ocenjujejo povezavo med svobodo in napredkom. Vse te študije enoglasno zaključujejo, da je gospodarska rast pozitivno povezana z varovanjem zasebnih pravic. Lanska edicija The Economic Freedom of the World ugotavlja, da države v zgornji četrtini ekonomsko svobodnih držav dosegajo BDP na prebivalca 26.013 dolarjev, v primerjavi s 3.305 dolarji, ki jih dosegajo države v spodnji četrtini svobodnih držav. Zgornja četrtina držav dosega povprečno stopnjo rasti BDP na prebivalca 2,25 odstotka, medtem ko spodnja četrtina 0,35 odstotka. V posameznih letih so države iz spodnje četrtine dosegale celo negativno rast.
Četudi pravice zasebne lastnine ne bi privedle do večje proizvodnje bogastva, blaginje in učinkovite razporeditve virov, bi bile moralno superiorne glede na katerokoli drugo alternativo, saj priznavajo nedotakljivost posameznika. Kot je dejal John Adams: »Lastnina je zagotovo pravica človeštva, kakor je pravica človeštva svoboda,« ter dodal, »da je v trenutku, ko v družbi prevlada zamisel, da lastnina ni tako sveta, kot so božji zakoni in je s pomočjo pravosodja in javnega sodstva ni mogoče zaščititi, potem se začenjata vzpenjati anarhija in tiranija.«

Walter E. Williams

z dovoljenjem FEEja objavljeno v Tribunalu, 29.maja 2008

Konec centralnemu planiranju

Preambula
Osnovni princip centralnega planiranja je koncentracija ekonomske, politične in druge moči v rokah birokracije za ceno znižanja osebnih svobod vsem ostalim pripadnikom družbe. Kot najbolj poznani izvedbi centralnega planiranja sta se uveljavila dva ekonomsko-politična sistema: socializem in fašizem. Prvi je sistem organizacije družbe, kjer sta lastnina in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, kapitalom, zemljo itd. v rokah skupnosti kot celote. Medtem ko je fašizem sistem z močno vlogo oblasti, ki sicer dopušča zasebno lastnino, vendar vrši močan nadzor nad ekonomskim in siceršnjim ustvarjanjem.
Oba sistema izhajata iz sle pripadnikov političnih skupin po nadzoru in spregledata očitno dejstvo o tem, da se razmerij v družbi ne da centralno planirati, vsaj ne na način, ki bo za vse sprejemljiv, saj znanje, kot je v svojem članku The Use of Knowledge in Society leta 1945 ugotovil Friedrich August von Hayek, ne obstaja v koncentrirani obliki, temveč izključno v obliki mnogih med seboj razpršenih delcev. Ker torej popolnega védenja ne more nihče posedovati, je najbolje, da vsak posameznik pri soočanju z vsakodnevnimi vprašanji sam zase in po svojih najboljših močeh razrešuje svoja vprašanja ter sam zase odgovarja za to, če bo morebiti kdaj sprejel kakšno odločitev, ki zanj v danem trenutku ne bo najboljša. Oziroma, kot je dejal Hayek: »Ne gre za vprašanje planiranje da ali ne. Gre za vprašanje tega ali naj bo planiranje vodeno centralno za ves ekonomski sistem ali pa ga naj izvajajo posamezniki vsak zase.« Mises v svojem osrednjem delu Human Action ugotavlja, da centralno planiranje zabriše pomen ceni kot osrednjemu signalu redkosti oziroma zaželenosti posamezne dobrine ali storitve na trgu, kar v končni posledici pelje bodisi v pomanjkanje bodisi v presežke te konkretne dobrine ali storitve.
Centralno planiranje ni zmožno slediti dinamiki spreminjanja družbenih odnosov, slednji pa se v popolnosti razvijejo le ob njegovi popolni odsotnosti. Sledenje osnovni logiki človekovega delovanja nas nujno pripelje do ugotovitve, da je edina naloga državnega aparata ta, da varuje spoštovanje prostih dogovorov med državljani in skrbi za njihovo varnost.

Kolaps centralnega planiranja v praksi
Ugotovitvi Hayeka in Misesa potrjujejo vsi obsežnejši centralno usmerjani programi, ki jih praktično vse od 30ih let prejšnjega stoletja izvajajo birokracije velike večine svetovnih držav in so med drugim pripeljali do: (i) razmaha socializma in fašizma ter z njima povezanega trpljenja milijonov ljudi; (ii) prve in druge svetovne vojne; (iii) velike gospodarske krize konec 1920ih; (iv) stagflacije v začetku 1970ih; (v) skokovitega porasta cen nafte v 1970ih; do (vi) najnovejše krize hrane in posledičnega porasta revščine v svetu ipd.
Svojo največjo in hkrati najbolj žalostno interpretacijo pa je sla po moči in nadzoru nad družbenimi razmerji doživela s polomom Sovjetske zveze, katere politični sistem je temeljil na centralnem načrtovanju vseh gospodarskih in siceršnjih aktivnosti v državi: (i) centralno so bila določena plačna razmerja za vse zaposlene v gospodarstvu; (ii) centralno so bila določena razmerja cen vseh izdelkov in storitev v gospodarstvu; (iii) centralno so bili določeni plani proizvodnje za vsa večja podjetja v državi; (iv) centralno se je določala količina denarja v obtoku; (v) centralno so se določale pokojnine upokojencem; (vi) centralno se je določalo učne programe in število učnih mest za vse generacije učencev, dijakov in študentov; (vii) centralno se je določal vrstni red in obseg vseh opravljenih zdravstvenih storitev; (viii) vsa lastnina nad proizvodnimi faktorji je bila pod neposrednim nadzorom centralnih oblasti; (ix) uvoz in izvoz sta bila strogo pod nadzorom centralnih oblasti itd. Končni rezultat vsega tega planiranja je šokanten, saj je sistem pahnil generacije ljudi v spiralo intelektualne in siceršnje pasivnosti z osrednjo posledico v popolnem uničenju njihovih kreativnih potencialov in izgubi občutka resnicoljubnosti in moralnosti.
Človek pravzaprav težko verjame, kako so lahko veliki umi staro-ruske šole matematike in fizike sploh padli na tako preprostem izpitu, ko so sledili nareku partijcev in jim pripravljali plane za usmerjanje ekonomskih aktivnosti 150-200 milijonov ljudi, v končni fazi pa celo verjeli v to, da so uspeli vzpostaviti ekonomsko-političen sistem optimalnih razmerij v družbi. V resnici je potrebno samo osnovno poznavanje psihologije in zavedanje o raznolikosti naših talentov, raznolikosti motivacije, raznolikosti preferenc ter poznavanje logike povezovanja ljudi v različne tipe družbenih skupin in logike nastajanja in usihanja novih podjetij, in človek hitro ugotovi, da se dinamičnih odnosov, ki v vsakem trenutku potekajo v določenem družbenem okolju, ne da učinkovito centralno planirati in napovedovati. V nekoliko bolj tehničnem besednjaku to pomeni, da vsak človek v vsakem trenutku bolj oziroma manj zavestno rešuje svoj več-dimenzionalen optimizacijski problem, pri čemer s svojimi odločitvami vstopa v polje sprejemanja odločitev drugih in vpliva na potek sprejemanja njihovih odločitev in obratno. Tudi ob popolnem nadzoru življenj vseh ljudi v neki družbi je nemogoče posedovati vse potrebne informacije o njihovih preferencah in njihovem znanju, niti ne obstaja objektiven mehanizem, ki bi te informacije pretvoril v za vse optimalno rešitev in stroj, ki bi vse skupaj v doglednem času optimiziral.

Centralno planiranje – prevladujoča doktrina v Sloveniji
Slovenija je tipičen primer države, ki je zgrajena na principih centralnega urejanja družbenih razmerij, torej centralnega planiranja. Državna ureditev je nekje vmes med socializmom in fašizmom, pri čemer prevladujejo elementi nadzora, torej slednjega. Nekatere najbolj očitne značilnosti, ki to povsem jasno potrjujejo, so: (i) obseg nasilnega prerazdeljevanja dohodka v gospodarstvu znaša okrog 46% vse novo ustvarjene vrednosti; (ii) zdravstvo in šolstvo sta skoraj popolnoma centralno plansko organizirana in nadzorovana; (iii) centralno-plansko se določa okrog 15% vseh cen v gospodarstvu; (iv) višina pokojnin je v veliki meri določena centralno-plansko; (v) tretjina lastnine kapitalnih dobrin je pod neposrednim centralnim nadzorom oblasti; (vi) plačna razmerja za 95% vseh zaposlenih so določena centralno-plansko; (vii) približno desetina vrednosti vseh dodeljenih poslov podjetjem, ki poslujejo v Sloveniji, je pod neposrednim centralnim nadzorom oblasti (javni razpisi brez posrednega vpliva preko nadzora lastnine) ipd.
Vso jakost težnje po centralnem planiranju razmerij pri nas je konec koncev moč lepo videti iz vneme, ki jo glede sistema plač v javnem sektorju izkazujejo predstavniki političnega vrha, ko želijo vse zaposlene v javnem sektorju (153.496) uvrstiti v eno samo veliko birokratsko tablico, na podlagi katere nameravajo določiti križna razmerja njihovih dohodkov ter vsem definirati načine njihovega premikanja po tej plačilni tablici navzgor oziroma navzdol. Vse skupaj lepo odseva dejstvo, da je javni sektor edini sektor v Sloveniji, ki še ni doživel preobrazbe. Še več, v vsem obdobju od osamosvojitve sta se obseg javnega sektorja in z njim povezana moč na oblikovanje družbenih razmerij pri nas krepila. Okrepil se je celo do te stopnje, da nas danes vladni možje prepričujejo o tem, da si javni sektor zasluži višje plače od zaposlenih v podjetjih, ker da imajo zaposleni v javni upravi višjo izobrazbo od ljudi zaposlenih v podjetjih. Gre za hipokrizijo najnižje vrste, saj je vsak zaposleni v javni upravi plačan izključno iz naslova nasilnega ropanja zaposlenih v podjetjih. Z drugimi besedami: tisti z nižjo izobrazbo najprej nekaj ustvari, nato pa mu zaposleni v javnem sektorju, ki ima višjo izobrazbo od tistega, ki dohodek ustvarja, del dohodka pobere in si izplača višjo plačo, kot jo ima tisti, kateremu je zaposleni v javni upravi dohodek nasilno odvzel.
Ugotovim lahko, da se je Slovenija od socialističnega gospodarstva s popolnim nadzorom nad lastnino in popolnim nadzorom ustvarjanja premaknila h gospodarstvu, kjer imamo dve tretjini zasebne lastnine in poudarjeno vlogo centralne oblasti v družbi. Premaknili smo se torej k elementom ekonomsko-politične doktrine fašizma, kjer se sicer dopušča zasebno lastnino, ki pa jo centralne oblasti močno nadzirajo, med ljudmi pa vzgajajo notacijo nacionalnega interesa in nacionalnih ciljev nad zasebnim interesom in zasebnimi cilji. Kolektivno je torej v Sloveniji postavljeno nad individualno, kar osrednji predstavniki vlade vseskozi javno govorijo. S tem ustvarjajo neko novo ideologijo, oziroma ne-ideologijo, kjer se mešajo elementi socializma in fašizma. Eni to mešanje, ta vakuum vrednot, imenujejo tretja pot, spet drugi družba konsenza, spet tretji država blaginje.

Edini konsenz je svobodna družbaV vseh treh primerih gre za poimenovanje popolnoma iste stvari: mešane ekonomije nadzora gospodarstva in (navideznih) svobod. V takšni ekonomiji ima prav tisti, ki pripada vladajoči večini in ne tisti, ki ima boljši argument in jasno postavljene vrednote. V mešani ekonomiji so čustva pomembnejša od resnice in morale; pomembno je biti 'naš'. Edini koncept, ki v takšnem okolju velja, je vladavina večine, pri čemer se njegova vsebina spreminja v odvisnosti od tega, katera interesna skupina je v sli po obvladovanju ustvarjanja in določanju resnice in morale v danem trenutku prepričala največ ljudi. Predpogoj za delovanje takšne družbe in za to, da boj interesnih skupin za nadzor nad resnico dobi smisel, je močan obseg države v gospodarstvu. Če državnega aparata ne bi bilo v vseh porah naše družbe oziroma bi bil skoncentriran zgolj na varovanje miru in spoštovanje medsebojnih svobodnih dogovorov med ljudmi, potem ne bi bilo nikakršnega interesa po klanju interesnih skupin za nadzor nad mogočnostjo, ki jo zraven razporejanja velikega obsega bogastva od ustvarjalcem k 'našim' prinaša določanje resnice in morale. Takšna družba bi bila svobodna in v njej bi veljal samo en konsenz: lasten. Nujno je torej treba opraviti globok strukturni premik ekonomsko-političnega ustroja pri nas, se pravi stran od centralnega planiranja in k zasebni iniciativi.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 29. maja 2008

Kaj je spontani red?

Že od nekdaj je veljal red za osrednjo preokupacijo političnih filozofov in mislecev. In danes je pojem reda splošno znan kot stanje harmonije med ljudmi oziroma kot družbeni mir. V pred-modernem času se je koncept reda razumeval kot ohranjanje stabilne oziroma hierarhične ureditve, ki je bila postavljena od boga, narave ali kar obojega. Na red je tudi možno gledati z zornega kota obstoja zakonitosti in predvidljivosti v človeških odnosih oziroma kot odsotnost kaosa. Čeprav ideja reda danes ni več povezana s togo družbeno ureditvijo, postavljeno na temelju privilegijev in moči, se ta še vedno visoko ceni. To je posledica tega, ker omogoča ljudem z različnimi interesi in vrednotami, da živijo v skupni družbi, ne da bi se bilo treba zatekati k prepirom, konfliktom oziroma državljanskim vojnam. To je moderna ideja spontanega reda.

Bernard de Mandeville je bil prvi mislec, ki je oblikoval moderen koncept spontanega reda. V svoji knjigi, The Fable of Bees, opisuje paradoks, da lahko »zasebne pregrehe«, kot je posameznikov zasebni interes, vodijo do »družbenih koristi«, ki koristi celotni družbi. Mandeville opazi, da lahko skupek dejanj posameznikov, ki delujejo vsak z ločenimi motivi, privede do trgovske družbe (commercial society), ki v osnovi ni bil del nikogaršnjega namena. Ta ideja, da omogoča razvoj človeških institucij posameznikom, da lahko zadovoljujejo potrebe ostalih, čeprav imajo lahko ti povsem zaseben interes, je bil v središču škotskega razsvetljenstva, ki se je zraslo krog Adama Smitha, Davida Huma in Adama Fergusona. Ti so poizkušali uporabiti to idejo na celotnem spektru družbenih institucij. Vključno s trgovino, pa tudi na področje prava, jezik, človeško moralo, celo na šege in običaje. Smith je v svojem delu A Theory of Moral Sentiments ugotavljal, da se razvoj morale razvija daleč od ozke teorije ekonomije in to s tistimi, ki so človeštvu omogočili, da uspeva in napreduje, na način, da so bili počasi sprejeti s strani skupnosti in so prestali preskus časa.

Ti možje so bili navdušeni nad tem, kako so te vrednote in institucije dorasle, celotnemu človeštvu pa prinesle ogromne koristi, čeprav to ni bila ideja nobenega posameznika. Opažanja Adama Fergusona, da so človeška dejanja (human action) privedla do superiornega reda v družbi, v primerjavi s tistimi, ki jih je ustvaril človekov plan (human design), so odmevale v mislih avstrijskega misleca Friedricha Hayeka dve stoletji kasneje. Hayek je privzel starodavno idejo, da se institucije deli na tiste, ki so »naravne«, in tiste »umetne«. Hayek pravi, da obstaja tudi tretja skupina, in sicer so to družbene institucije. Ker so te zakonite in urejene, jih ljudje jemljejo tako, kot da so ustvarjene od človeštva, in jih je zatorej možno po volji spreminjati oziroma prenavljati. Hayek poudarja, da je takšno pojmovanje napačno, saj sta se človekov duh in družba razvijali skupaj. Porušenje institucij, ki držijo družbo skupaj, in izgradnja novih institucij, kar so zagovarjali socialisti, vodi do uničenja reda, ki je privedlo celotno družbo do tega, da deluje.


RED BREZ UKAZOVANJA

Spontani red skrbi za to, da se kolesje družbe še naprej vrti brez potrebe po ukazovanju iz centra. Svobodna družba ni urejena za to, ker bi se ljudem diktiralo, kaj naj delajo, pač pa za to, ker razvijajoča tradicija in institucije, ki jih je človeštvo podedovalo, dopuščajo posameznikom, da zasledujejo svoje lastne cilje, pri čemer se srečujejo tudi s cilji drugih. Človeško vedenje sledi določenim vzorcem, ki jih je človeštvo sprejelo. In to primarno za to, ker so le-ti omogočili skupinam ,ki so jih sprejele, d uspevajo. Ni naključje, pravi Hayek, da so je možno največje razlike v materialnem bogastvu opaziti v državah Tretjega sveta. Tam, kjer mesta sovpadajo s podeželjem, kjer se na kompleksnih pravilih delujoče družbe na eni strani srečujejo z bolj intimnimi skupnostmi z zelo različnimi pravili, ki so primerna za mirno delovanje teh družb. Pravila, ki omogočajo kompleksen družbeni red, kot je na primer delovanje mesta ali globalne ekonomije, niso ukazi v smislu, kot se pojem običajno razume. Dejansko dopuščajo pravila, ki posameznike odvračajo od tega, da bi se na primer medsebojno poškodovali oziroma bili vključeni v krajo, prevare ali kršenje obljub, ljudem pri njihovem obnašanju veliko svobode. Ljudem kažejo, kako stvari narediti, ne pravijo pa tega, kako morajo to narediti.


EVOLUCIJA MORALNOSTI

Moralno ogrodje delovanja človeške družbe ni določeno v kamnu, ampak se nenehno spreminja. Odkrivajo se nova pravila, ki omogočajo družbenemu redu, da bolje deluje. Težava nastane, ker ni znano v naprej, katera pravila bodo delovala in katera ne bodo delovala. Obstoječi zakoni in navade nam kažejo, kaj je delovalo, da nas je pripeljalo do stopnje razvoja družbe, ki jo trenutno imamo. Toda njihova prenovitev kot tudi poskusi in napake so potrebni, če želimo nadaljevati z iskanjem novih pravil, ki smo jih v preteklosti nemara zanemarjali in ki bodo omogočila delovanje družbe. Družbene institucije, ki vzdržujejo družbo urejeno, kot so institucije, običaji, tradicija in vrednote, so kot orodja. Vsebujejo védenja predhodnih generacij o tem, kako se vesti in obnašati, te pa bodo dopolnjene s spoznanji vzhajajočih generacij in se bodo ponovno prenesle naprej na prihodnje generacije. Takšno ravnanje koristi skupinam, ki privzemajo ta pravila, nam pa niti ni treba vedeti zakaj. Institucije, ki prenašajo informacije o njih, so proizvod človeških dejanj (human action), ki pa ni nujno rezultat človeških namer (human design).


PRENAŠANJE PRAVIL

Hayek loči med tremi skupinami družbenih pravil. Prve so tiste, ki jih ustvarimo sami, kot je na primer zakonodaja, sprejeta v parlamentu. Druge imenuje za »tiho znanje«. To so pravila, ki jih vsi privzemamo in jih tudi vsi razumemo, ampak jih ne gre ubesediti. Recimo občutek za pošteno igro in nepravičnost. Končno obstaja še tretja skupina pravil dobrodejnega vedenja, ki ga je možno opaziti in tudi zapisati, toda naši poskusi uzakonitve se lahko samo približajo principu, ki ga opazujemo. Anglosaksonski sistem običajnega prava je primer tega tretjega tipa pravil. Ta se razvija preko različnih sodnih zadev in sodb, ki se potem dodajajo jedru zakonodaje. Anglosaksonski sistem tako nastaja skozi stoletja, se postopoma izboljšuje in je odprt za prihodnje spremembe. Od teh pravil se učimo, k njim pa tudi prispevamo, čeprav jih mnogokrat ne moremo v popolnosti obrazložiti. Od vseh skupin pravil sta druga in tretja tisti, ki imata moč oblikovati kompleksen red, ki se zanaša na večji količini znanja, kot ga lahko kdajkoli poseduje katerikoli posamezen človeški um.


ZAKAJ POTERBUJEMO SVOBODO

Zelo zapleten družbeni red za svoje delovanje potrebuje svobodo, saj informacije in védenje, ki omogočajo, da tak sistem lahko deluje, ne morejo biti nikoli nakopičene pri centralni oblasti. Vsak poskus, da bi z uporabo pravil prve kategorije, to je z zakonodajo, spremenili drugo in tretjo kategorijo spontanega reda, bo spodletel, saj je skupna vsota vsega človeškega znanja tista, ki je omogočila ljudem v družbi, da živijo drug z drugim, in je tudi pripeljala do tiste ravni blaginje in populacije, ki jo danes uživamo. To je bilo za opaziti pri starih socialističnih državah sovjetskega imperija, v katerih je država napadala in spodjedala tradicionalno moralo, pravičnost in pošteno igro, in se obenem zanašala na zahodna gospodarstva, da bi tako zadržala življenjski standard ljudi pred padcem pod eksistenčni minimum. Za doseganje spontanega reda v družbi je svoboda nujnega pomena, saj ne vemo vnaprej, katera pravila bodo delovala. Svoboda je nujna za delovanje procesa poskusov in napak, ki pokaže, kaj deluje, saj se kreativna moč ljudi lahko izrazi le v družbi, kjer sta moč in znanje izredno razpršena. Tako bodo poskusi vsiljevanja vnaprej določenih vzorcev obnašanja privedli takšno družbo do prenehanja njenega obstoja kot kreativne sile. Napredek se ne more ukazati.


RAZPRŠITEV MOČI

Bistvo za napredek urejene družbe je delitev moči med njene državljane kot nasprotje koncentracije moči v rokah države. To omogoča družbi, da eksperimentira s pravili in običaji, ki potem vplivajo na njihovo vedenje. Medtem delovanje procesa poskusov in napak omeji vpliv zmot le na majhen segment družbe, obenem pa omogoči, da se tista pravila, ki delujejo, opazi in posnema, če pa se pokažejo za uspešne, pa se jih potem prevzame v družbeno ogrodje svobodne družbe. Prevzemanje tveganja in kršenje pravil sta dejansko nemogoči v majhnih in bolj domačih ruralnih okoljih, a vseeno so te nujne za ohranjanje številnih tistih, ki živijo v velikih in neosebnih skupnostih sodobnega življenja. In te dragocene aktivnosti se lahko vršijo le takrat, ko je moč razpršena med vso populacijo in ne skoncentrirana v rokah centralizirane oblasti.


AS IF NEVIDNE ROKE…

V svobodni družbi je življenje ljudi stvar minimalne državne prisile, pa vendar to ni anarhija. Dejansko je lahko življenje v svobodni družbi težko, saj posameznike prisiljuje, da se prilagajajo potrebam ostalih ljudi. Svobodna družba deluje, ker navzkrižne interese ljudi med sabo koordinira na način, da pri ljudeh ustvarja spodbude, s katerimi le-ti zadovoljujejo svoje želje preko zadovoljevanja želja ostalih. To je v nasprotju z anarhično državo, v kateri lahko nekdo doseže svoje cilje le na račun ostalih. Kot pravi Adam Smith, spodbujeni smo, da zadovoljujemo potrebe ostalih, medtem ko zasledujemo svoj lastni interes. Kot če bi delovala nevidna roka.

Ta kompleksen red, ki navzkrižne interese ljudi, ki so si med seboj zelo različni, med seboj harmonizira in časovno usklajuje, je lahko na prvi pogled zamegljen. Pa vendar je nujno potrebno pogledati preko te začetne zamegljenosti, v kolikor želimo videti, kako deluje svobodna družba. Ko se je Alexis de Tocqueville leta 1831 prvič izkrcal v New Yorku, je slišal, kar je sam opisal kot »zmedeno momljanje«. Ta velik letopisec ameriške družbe je zapisal: »Še preden posadite svojo nogo na ameriška tla, že postanete osupli od neke vrste razburjenosti. Na vseh straneh se sliši zbegan trušč in tisoče glasov sočasno zahteva zadoščenje svojih družbenih potreb.« Preprost poskus, da bi kar preko njenega opazovanja in poslušanja ugotovili, kako deluje družba, nam pove bolj malo. To bi bilo podobno, kot če skušali razumeti mehanizem delovanja ure kar preko govorjenja, koliko je ura. Dejansko gre za to, kako morajo ljudje med sabo vzajemno delovati, kar omogoča, da bo družbena ura še naprej tiktakala.


SVOBODA POSPEŠUJE HARMONIJO

Pot pri družbenem sodelovanju je v svobodni družbi olajšana z vključenostjo v trgovino. Delno zaradi tega, ker ta ponuja ljudem priložnost, da zadovoljujejo potrebe ostalih, kar sicer preprosto ni možno pri samostojnem delovanju oziroma v stanju vojne vseh proti vsem. Te spodbude ljudem omogočajo, da sodelujejo drug z drugim, čeprav se lahko njihovi politični pogledi ali pa verska prepričanja radikalno razlikujejo. Ko ljudje ponujajo proizvode in storitve ali pa jih kupujejo drug od drugega, ne vedo, s kom trgujejo. Od trgovinske aktivnosti imajo v svobodni družbi koristi vsi, tako protestanti, katoliki, Židje, muslimani, ne da bi s tem spreminjali njihova fundamentalna prepričanja. Njihova varnost in blaginja sta tako v svobodni družbi odvisni od varnosti in blaginje ostalih, s tem pa bistveno presega varnost in blaginjo pri tistih narodih, kjer različni verski pogledi vodijo do sporov. Te razlike se v svobodni družbi razrešujejo po miroljubni poti in na dobičkonosen način, saj so se koristi, ki iz tega izhajajo, prelile po celotni družbi, s tem pa tudi postale del njihovega vrednostnega ogrodja. Odsotnost delovanja tega mehanizma, ki bi omogočal prenašanje moralnih vrednot, v nesvobodnih družbah je eden izmed razlogov, zakaj so družbe, ki niso nikoli poznale svobode, poznane kot tiste z verskimi boji in družbenimi razprtijami.


SVOBODA USTVARJA RED
Ena glavnih institucij, ki ustvarja pogoje, da svobodna družba sploh lahko deluje, je pravo. Tukaj se pravo razlikuje od prava v arbitrarnih držav totalitarnih in avtokratskih družb, niti ni enako zakonodaji Zahodnih parlamentarnih demokracij. Kot smo videli, gre za kod, ki se ni razvijal v rokah politike, ampak v odločitvah sodnikov. V delu Democracy in America je Tocqueville obrazložil, kako zakoni ohranjajo red v svobodni družbi. Sam pravi, da »duh zakona, ki se ustvarja v šolah in sodiščih, se postopoma prebija preko njihovih sten v srce družbe, kjer se potem pretaka do najnižjih razredov, zaradi česar se na koncu vsi ljudje navadijo na pravnega razsodnika.« Zakonodaja se v svobodni družbi ne spoštuje zaradi uporabe sile (čeprav si države pridržujejo pravico do uporabe sile za zaščito svobode), ampak za to, ker temelji na pravilih, ki so se dograjevali in so bili preverjeni v resničnem življenju. Te vrednote oziroma duh zakona pa so zelo povezani z moralnim kodom civilizacije. Preobsežna država, ki družbi vsiljuje različne oblike omejitev, ki se ne skladajo podedovanemu ljudskemu čutu, kaj je prav in kaj narobe, spodjeda to spoštovanje. Svoboda ustvarja red v družbi. In institucije svobodne družbe dajejo ljudem interes za ohranjanje miru bolj učinkovito kot katera koli policija ali koncentracijsko taborišče.

Nigel Ashford

objavljeno v Tribunalu, 29.maja 2008

Tribunalovo oko

Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana, je 19. maja 2008 v oddaji Vroči stol izjavil:

»Nacionalni interes. Jaz ga zagovarjam pod tem pogojem, da je domači prvi med enakimi.«

Se še spomnite leta 2001, začetka pivovarske vojne in vprašanja, ali se naj Pivovarna Union proda Belgijcem ali pa naj še naprej ostane v slovenski lasti? Takrat se je 57 poslancev podpisalo pod poslansko peticijo in se zavzelo za domače lastništvo v Pivovarni Union, njeno vsebino pa bi lahko strnili v besede takratnega poslanca SDS danes pa ministra za gospodarstvo, Andreja Vizjaka, ki je dejal, da vidi povezanost slovenskih podjetij kot pogoj za njihov uspešen nastop v tujini. Pojavljali so se argumenti, da bo tak konglomerat v ponos Sloveniji ter da naj zaradi tega »slovenska politika dobro premisli, komu in kako se naj prodajajo podjetja«. Od vidnejših politikov je le takratni premier, Janez Drnovšek, ocenil, da »gre za zelo resen in precedenčen poseg politike v povsem gospodarsko in ekonomsko odločitev v zasebnem sektorju«.

Epilog pivovarske zgodbe je znan, vse bolj se pa tudi kaže, kam je privedla zgodba o tako imenovanem nacionalnem interesu. In seveda, spoznanje je lahko boleče, za nekatere posameznike zelo boleče. Podobno boleče, kot je bilo spoznanje za Petra Keatinga, sicer uspešnega in priljubljenega arhitekta, v dialogu s svojo ženo, Dominique Francon, v romanu The Fountainhead: »Končno si uvidel, a ne?« In potem čez nekaj časa nadaljuje: »Pravijo, da je najhuje, kar lahko nekdo naredi človeku, to, da mu uniči njegovo samospoštovanje. Toda to ni res. Samospoštovanje je nekaj, česar ne gre uničiti. Najhujša stvar je človeku uničiti njegovo pretvarjanje pri tem.« Maske so padle!

V politiki se je razvil termin politična korektnost. Le-ta pride še posebej do izraza v primeru, ko začnejo posamezniki pri razlaganju različnih pojavov iz vsakdana potlačevati uporabo svojega razuma in se namesto tega raje zatekajo k čustvom. Takrat doseže uporaba politično korektnega besednjaka svoj namen in seveda pridobi na uporabnosti. Smisel uporabe politične korektnosti je zelo preprosta. To je pri posameznikih prikazati posamezne skupine kot žrtve, ki zato potrebujejo zaščito pred kritiko, pri javnosti pa ustvariti občutek, da je vsako kritiziranje ravnanja članov teh skupin skrajno nezaželeno. Glede na definicijo bi koncept politične korektnosti nemara lahko enačili s totalitarno miselnostjo.

In tukaj pridemo do vzporednic uporabe politične korektnosti z opevano zgodbo o nacionalnem interesu v slovenskem gospodarstvu, ki se vije že vse od začetka privatizacije v letu 1992. Celotna zgodba, ki se je v vsem tem času razvila v dvodejanko, je toliko banalna, kolikor se za žrtev proglasi kar ves slovenski narod, ki da se v prvem delu pod primežem »izkoriščevalskega« tujega lastništva vrača v zgodovinsko osramočeni podložni odnos. Potem so tukaj braniki slovenske identitete, ki jim je treba za to nuditi vso podporo v bitki s tujci, in pa seveda skrbno izbran besednjak kot nujni dodatek, v smislu, da je »domače lastništvo kot temelj ekonomske suverenosti«, ki politiko gospodarskega šovinizma zgolj legitimira pred očmi širše javnosti.

Pri vsem skupaj pa je še posebej zanimiva uporaba besedne zveze »prvi med enakimi«, ki jo je tudi sicer moč kar pogosto zaznati v ekonomsko-političnem besednjaku. Dejansko gre za latinski prevod besedne zveze »primus inter pares«, ki se je za čas rimskega imperija pojavljala tudi v obliki »princeps«, kar bi v slovenskem prevodu pomenilo »prvi državljan«. Naziv »prvi državljan«, ki je v Rimu služil izključnemu namenu prikrivanja dejanske ravni diktature, si je prvi prilepil Avgust Oktavijan leta 23 pred našim štetjem. Ugotovil je namreč, da mu lahko uporaba do takrat običajnih vladarskih naslovov zmanjša njegovo priljubljenost. Beseda »princeps« se je v različnih izpeljankah do danes ohranila, ohranila pa se je tudi njegova uporaba za potrebe političnega zavajanja, saj pri posameznikih zbuja, sicer varljiv, občutek enakovrednosti.

Zasledovanje filozofije prvi med enakimi je v slovenskem gospodarstvu pripeljalo do pretežnega slovenskega lastništva v podjetjih. Dejansko so bili tujci v podrejenem položaju že vse od sprejema Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992. In že takratni zakon je politiki oziroma vladi omogočil izvajanje šovinistične politike pri procesu privatizacije in omogočil implementacijo filozofije »prvi med enakimi«. V 5. odstavku 20. člena je namreč določal, da »če vrednost delnic podjetja, ki se prodaja tujemu kupcu oziroma domači pravni osebi z večinskim tujim kapitalom, presega tolarsko protivrednost 10.000.000 ECU, prodajo na predlog Agencije odobri Vlada Republike Slovenije na podlagi strategije Republike Slovenije do tujih vlaganj.«

V Tribunalu je bilo že veliko govora o nacionalnem interesu. Tako je natanko pred letom dni v članku z naslovom Politično lobiranje za nacionalni interes (Tribunal letnik 1, številka 10) Matjaž Steinbacher zapisal: »Zgodba okrog nacionalnega interesa je toliko popačena, kolikor je ljudem nacionalni interes vsiljen s strani skupine ljudi, ki z besedno retoriko in izrabljanjem najglobljih čustev ljudi, kar sklicevanje na nacionalnost vsekakor je, išče legitimnost za svoja dejanja. In ljudje bodo na koncu spoznali, da so pod krinko navideznega nacionalnega interesa prodali svoj razum za ideje uničevanja samega sebe in da to nima nobene povezave z njihovo razlago nacionalnega interesa.« S tem pa nekako napovedal drugi del zgodbe, ki kot takšna predstavlja negacijo prvega dela, in se trenutno odvija.

Negacijo v smislu, da se na taiste branike nacionalnega interesa iz prvega dela sedaj gleda v luči nasprotnikov nacionalnega interesa, ki jih je treba preganjati z vsemi sredstvi. To pomeni z mediji, sodišči, raznimi političnimi komisijami in ostalimi kvazi-neodvisnimi državnimi agencijami. In kot po pričakovanju se je v vlogi žrtve ponovno znašel kar ves slovenski narod, kar kaže na to, da se igranje s čustvi ljudi za doseganje lastnih interesov posameznikov nadaljuje. Ljudje smo pač v svoji biti racionalno egoistični, nacionalni interes pa je tudi že po definiciji lahko le skupek interesov gradnikov posamezne nacije, torej posameznikov, ki jo sestavljajo, in lahko kot tak slika le osebni interes tistega, ki ga zagovarja.

Tako se lahko na koncu ponovno vrnemo k dialogu med Dominique in Petrom: »Želel si ogledalo. Ljudje ne želijo drugega okrog sebe kot pa ogledal. Da jim zrcalijo, medtem ko se sami zrcalijo. […] Dobil si, kar si želel.«

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 29. maja 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Tožba

Ko so ostali možje videli svojega voditelja Georgea, kako se odpravlja proti vratom, so nemudoma pobrali svoje kovčke in mu sledili. »Številka dve,« je rekel George, »daj mi še enkrat razloži tisto vprašanje glede odgovornosti.« George je Jonathanu želel pokazati spretnost svojih odvetnikov.
Vsa skupina se je urno odpravila po hodniku, pri čemer sta Georgevi roki še vedno viseli okrog vratov Jonathana in Številke dve. »Poglejte,« je dejal Številka dve, »kovinski del lahko odpade z lesene palice in koga poškoduje. Zato vas moramo kot investitorja ustrezno zaščititi.«
»Da bi zaščitili mene, ker je kovinski del poškodoval nekoga drugega? Kaj vendar s tem misliš?« je George spraševal svojega odvetnika.
»Poškodovana oseba vas lahko toži na sodišču in od vas zahteva plačilo za nastalo škodo – izgubljeni dohodek, travmatske posledice, stroške odvetnikov, in tako dalje, in tako dalje.« Možje so se tako trudili približati Georgeu, da so ob tem stopali Jonathanu po petah. Tempo hoje je bil posebej neugoden za vse tiste, ki so 'kolenili'. Pridušeno so vzdihovali in mislili na davčni donos, ki ga bodo zaradi 'kolenjenja' deležni konec leta.
»Tožba me lahko uniči!« je hlinil George in s stranskim očesom opazoval morebitno Jonathanovo reakcijo.
Številka dve je nadaljeval, pri čemer se ni zavedal, da k izvajanju ni bil neposredno poklican. »Svet guvernerjev je s tem v zvezi sprejel genialno novost, ki vas bo odrešila osebne odgovornosti za škodo, ki bi jo vsi ostali utegnili utrpeti.«
»Vau, še ena nova ideja! Kdo pa je lastnik patentnega potrdila za to idejo?« je nedolžno vprašal Jonathan.
Številka dve je ignoriral Jonathanovo vprašanje. Privzdignil je obrv in nadaljeval: »Treba je le izpolniti te formularje in za ime vašega podjetja dodati črke 'O.o.o.'« Ne da bi ob tem izgubil korak je Številka dve odprl mapo in iz nje potegnil za cel kup papirjev. »Gospod Selden, ravno sem se spomnil, prosil bi vas za podpis nad tole črto.«
Jonathan je bil od navdušenja ves iz sebe. »Kaj je to 'O.o.o.'?« je vprašal, spotikajoč se ob hitrem tempu hoje.
»'O.o.o.' pomeni 'Omejena osebna odgovornost',« je rekel Številka dve. »Gospod Selden lahko v primeru tožbe izgubi največ toliko, kot je v podjetje investiral. Vso njegovo preostalo premoženje je tako varno skrito pred oškodovanci. Gre za neke vrste zavarovanje, ki ga Svet guvernerjev ponuja v zameno za nekaj dodatnega davka. Ker Svet s tem investitorjem omeji tveganje njihovih finančnih izgub, bo več ljudi pripravljenih investirati v podjetje, pri čemer jih delo podjetja sploh ne bo toliko zanimalo.«
»V najslabšem primeru,« je dodal George, »lahko preprosto zapremo podjetje in odpremo novega z drugačnim imenom. Precej premeteno, ali ne?«
V tem trenutku je George zagledal podobo fantastične mlade dame, kako prihaja po hodniku. Imela je več oblin, kot bi jih na javnem mestu bilo dovoljeno razkazovati, in s hojo je vsako izmed njih posebej poudarjala. Ko je pogledal za njo, da bi jo ujel, kako gre mimo njega, se je ob tem spotaknil, padel in s svojimi do popolnosti negovanimi prsti nerodno zadel ob steno. »Au!« je zatulil od bolečine in z vsemi štirimi opletal v vse možne smeri. Ves nasršen od bolečine v roki in križu se je poskusil vzdigniti. Odvetniki so se divje zgnetli okrog njega in razburjeno debatirali. Nekaj jih je pomagalo pobirati stvari, ki so Georgeu padle iz njegovih žepov, medtem ko so si ostali vneto zapisovali vse mogoče informacije o dogodku. »Tožil bom!« je kričal George in svoje poškodovane in okrvavljene prste tiščal v svilen robec. »Zmlel bom smrdljivega spaka, ki je kriv za vso tole zmedo! In ti, mlada dama, midva se bova zaradi tega, ker si povzročila mojo vznemirjenost, videla na sodišču!« Kot strela se je skupina odvetnikov zagnala proti njej, da bi zahtevali njene osebne podatke.
Naduta jim je zabrusila: »Mene bi tožili? Ali sploh veste, kdo sem jaz?«
»Me sploh ne zanima,« je odločno rekel George. »Pomembnejša, kot si, boljše zame. Tožil bom!«
V navalu drhtenja in jeze se je poskušala kontrolirati: »Tega ne morete storiti! Moj partner Carlo, gre za Carla Ponzija,« je poudarila, »pravi, da je moja lepota javno dobro, saj koristi vsakomur. In včeraj mi je povedal, da jo je kot javno dobro tudi uradno razglasil!« Podzavestno je iz torbice potegnila ogledalo. In nad tem, kar je videla, je bila razočarana. Maska nad njenim očesom je bila videti razmazana. »Sedaj pa vi poglejte, kaj ste naredili z javno dobrino! Carlo pravi, da bi vsi morali plačevati za javne dobrine. Moja kozmetika gre vedno na njegov račun. Torej, še žal vam bo! Zaradi tega lahko pričakujete povišanje davkov!« Ogledalo je stlačila nazaj v svojo torbico in odhitela poiskati žensko stranišče.
Jonathanu se je mlada dama do neke mere zasmilila in je vprašal: »Tožili da jo boste? Kako jo sploh lahko krivite?«
George je ignoriral Jonathana in se začel plaziti po tleh in iskati morebitne izbokline, ki bi jih lahko pripisal malomarnosti koga drugega. Obstal je ob neki zarezi in zavpil: »To je to, Številka dve! Ugotovi, kdo je za to odgovoren. Hočem, da izgubi službo in zadnji cent, ki ga ima v lasti. Kako je ime tej ženski?«
»Umirite se, George,« je rekel Številka dve. »To je Ponzijevo dekle. Če želite razveljaviti Zakon o zaposlenih v gozdarstvu, potem pozabite na njo. Kakorkoli, ta stavba je del Palače. Z dovoljenjem guvernerjev bi lahko tožili davkoplačevalce.«
George se je na široko nasmehnil in ves iz sebe zakričal: »Številka dve, ti si genij. Daj to na program za Tweedovo! Guvernerjem je seveda popolnoma vseeno, če bi tožili Palačo. Poravnava ne bo šla iz njihovega denarja. Lahko celo poskrbimo, da bodo tudi oni dobili svoj del.« Pomislil je na to, kolik delež bi za takšno uslugo zahtevala Lady Tweed. Bolečina je hitro pojenjala. »To mi odpira dostop do najgloblje denarnice od vseh.«
»Vprašali boste guvernerje, da vam plačajo zdravljenje poškodb?« je vprašal Jonathan.
»Ne, ti tepec,« je ostro odgovoril George. »Guvernerji imajo neskončno možnost za O.o.o. Na srebrnem pladnju mi bodo dostavili nič krive davkoplačevalce. Obeta se mi obiranje na veliko!«

Ken Schoolland

MAJNIŠKA DEKLARACIJA: ZA SVOBODNO SLOVENIJO

Začetke devetnajstega stoletja sta na tleh Evrope močno zaznamovala dva zelo pomembna dogodka. Najprej je šlo za širjenje industrijske revolucije, ki je v povezavi z ukinjanjem carinskih meja med mnogimi državami odločilno prispevala k naglemu gospodarskemu razvoju držav. S tem je prišlo tudi do skokovitega dviga blaginje ljudi. Povečana produktivnost zaposlenih, ki jo je povzročila strojna proizvodnja, je prispevala k temu, da so ljudje za svoje golo preživetje in preživetje svojih družin porabili vse manj časa, toliko večji del dneva pa so lahko namenjali aktivnostim prostega časa. Z vsemi svojimi pozitivnimi lastnostmi je naraščajoča produktivnost zadala tudi odločilen udarec otroškemu delu, saj sta s svojim delom lahko že starša prehranila celotno družino, otroci pa so namesto dela na njivah lahko obiskovali šole in se izobraževali, kar je meje napredka in produktivnosti potiskalo čedalje višje.

Z razmahom industrializacije in povečano blaginjo ter pojavom prostega časa pa se je med ljudmi čedalje bolj krepilo zavedanje o pomenu njihove individualne svobode. Ljudje namreč niso bili več zadovoljni s samovoljo vladarjev, ki je v novih okoliščinah še toliko bolj ovirala njihov razvoj, pač pa so bistvo svojega zadovoljstva videli v osebni svobodi, tj. početi vse tiste stvari, ki jim prinašajo največje zadovoljstvo, pri čemer s svojimi dejanji seveda ne vstopajo v svobodo drugih posameznikov. In če za simbol industrializacije šteje parni stroj angleškega izumitelja Jamesa Watta, pa razpadanje evropskih absolutističnih cesarstev simbolizira »pomlad narodov«, ki je leta 1848 privedla do konca političnega absolutizma Clemensa Metternicha in počasnega zatona Habsburškega cesarstva, programa Zedinjene Slovenije ter nastanka novih držav. Ker je bilo v novih državah prisotnih vse preveč elementov ekonomskega šovinizma, medtem ko je na socialistični ekonomski politiki temelječa »država blaginje« privedla do gospodarske neučinkovitosti in vzrokov za socialne pretrese, že omenjeni ekonomski šovinizem pa je med nezadovoljnimi ljudmi ustvarjal sovraštvo do drugih, uspešnejših, narodov in posameznikov, je z nastankom novih držav prišlo tudi do prve in kasneje druge svetovne vojne. V takšni, s socializmom in sovraštvom prežeti Evropi, sta bili vojni skoraj neizbežni, prav tako pa tudi odnos do superiornih Židov, ki je svoje dno dosegel v drugi svetovni vojni.

Tako je 30. maja 1917 nastala Majniška deklaracija – politična izjava, s katero so slovenski, hrvaški in srbski poslanci v parlamentu avstro-ogrskega cesarstva zahtevali samostojno jugoslovansko državo znotraj Avstro-ogrske. Ta je po koncu prve svetovne vojne in razpadom Avstro-ogrskega cesarstva tudi nastala, in to kot samostojna kraljevina.

Nezadovoljstvo ljudi in njihova sovražna nastrojenost do drugih narodov, kot posledica ogromne inflacije, praznih trgovin, zadolženosti države, stavk in praktično ekonomskega bankrota države, revščine in bede, kateremu so prispevali dogodki in politične odločitve v različnih oblikah Jugoslavije, ki so še posebej od konca druge svetovne vojne dalje temeljile na popolnem zanikanju inštituta zasebne lastnine, ki ga je nadomestilo uveljavljanje načela družbene lastnine, so bili razlogi, da je skoraj natančno dvainsedemdeset let po nastanku prve Majniške deklaracije prišlo do nove deklaracije. 8. maja 1989 je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani Tone Pavček prebral drugo Majniško deklaracijo, s katero so podpisniki zahtevali suvereno in samostojno državo Slovenijo, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin ter ljudem pomenila osnovo za ustvarjanje bogastva in grajenja osebne sreče, ki je za časa življenja pod taktirko družbene lastnine in jugoslovanskega kolektivizma niso poznali.


PO SOCIALIZMU – SOCIALIZEM

Z razpadom Jugoslavije je bilo pričakovati, da se bodo ljudje iz tako pogubljivih zablod, kot so jih izkusili v Jugoslaviji, vsaj nekaj naučili. Temu primerno visoka so bila tudi pričakovanja Slovencev, ko je pogovorni cilj mnogih ljudi postala kar Švica – majhna in ena najuspešnejših držav na svetu. Ampak po sedemnajstih letih samostojnosti je na dlani, da je pot do Švice skoraj povsem enako daleč, kot je bila leta 1991. In kar je še manj spodbudno, izgleda, da se iz jugoslovanske zgodbe politiki niso naučili najpomembnejše lekcije, ki dejansko predstavlja tudi recept švicarske uspešnosti: za dvig konkurenčnosti in standarda ljudi je potrebno spodbujanje in krepitev ekonomske svobode!

Pomembno dejstvo, ki je vplivalo na razvoj ekonomsko-političnega dogajanja v samostojni Sloveniji, pa tudi pred tem v Jugoslaviji, je bil ravno odnos politikov in ljudi do pomena ekonomske svobode. In v vseh teh letih so povsem vse vlade do sedaj gojile zelo sovražno politiko do tega, sicer najbolj ključnega elementa ustvarjanja bogastva ljudi. Ozko gledanje na svobodo ljudi, izključno kot na možnost izbiranja med različnimi obrazi in različnimi imeni političnih strank, je namreč povsem zgrešeno. Tako pa se nobena vlada do sedaj ni zavedala razlike med politično svobodo ter ekonomsko in osebno svobodo ljudi, pri čemer vloga politične svobode – edino, ki so jo slovenski politiki sploh opevali – za bogastvo ljudi sploh ni najpomembnejša, saj raven bogastva posameznikov določa ekonomska svoboda. Povsem vseeno je namreč, ali se obrazi smejočih se birokratov in politikov menjujejo v nekih intervalih, v kolikor njihova dejanja niso uperjena v poviševanje ekonomskih svoboščin. V tem oziru je delovanje na slovenski politični sceni povsem enako socialistično, planersko in uničujoče, kot pa je bilo v časih propadajoče Jugoslavije.

In vse to je prispevalo k trenutnemu stanju pri nas. Seveda se lahko prepričujemo, kako smo uspešni in se pri tem sklicujemo na vključitev v Evropsko unijo in NATO, bodisi na prevzem evra, ali pa na trenutno predsedovanje EU, ampak jasno je, da je vse to zgolj maska na izredno bolehno ekonomsko-politično stanje, ki smo mu priča pri nas. Takšna maska ljudem sicer lahko daje nek občutek navidezne uspešnosti, ne more pa jim zagotoviti tudi dejanske uspešnosti. In počasi se bo tudi mehurček te »uspešnosti« razblinil, kar bo pri ljudeh pomenilo nova razočaranja. (Povrh vsega pa je trenutno predsedovanje EU izredno drago, trošenje denarja izredno potratno, vedenje evro-birokratov in njihovih domačih kolegov pa temu primerno bahavo. Skratka, povsem nepotrebna obremenitev ustvarjalnosti ljudi za nekaj trenutkov slave smejočih se birokratov.)


ZA DRŽAVO SVOBODNIH IN USPEŠNIH POSAMEZNIKOV

Ne glede na to, v kakšnih vlogah se nahajajo posamezniki, bodisi v vlogi podjetnika, športnika, študenta ali kogarkoli drugega, je cilj večine biti uspešen. Za dosego tega pa so potrebna sredstva; potrebna je pot.

Podjetnik bo uspešen takrat, ko bo ljudem ponudil tak izdelek, s katerim bo na najbolj učinkovit način zadovoljeval njihove potrebe. To mu bo prineslo dobiček in dvignilo njegovo zadovoljstvo. V kolikor bo pri svojem delu goljufal, bo po kratkoročnem občutku uspešnosti »streznitev« verjetno prišla dokaj hitro. Športnik bo uspešen takrat, ko bo na tekmovanju dosegel visoko uvrstitev. V močni konkurenci bo to dosegel le s trdim delom. V kolikor bo posegal po nedovoljenih sredstvih, tudi njega čaka »streznitev«. Povsem enako velja za študenta. Tudi njemu se goljufanje praviloma ne izplača. Četudi ga v času študija pri tem ne zaloti nihče, bo »streznitev« verjetno prišla na delovnem mestu.

V močni konkurenci držav je uspešnost vsake posamezne odvisna od tega, v kolikšni meri so njeni prebivalci uspešnejši pri proizvodnji dobrin in storitev v primerjavi s prebivalci drugih držav. Več kot proizvedejo, večja je raven njihove uspešnosti, s tem pa tudi bogastva. Bogastvo ljudi se namreč meri po tem, koliko kdo ustvari in ne, koliko je v nekem obdobju nekdo zapravil, kajti potrošnjo, in s tem občutek bogastva, je mogoče financirati tudi z zadolževanjem. Tudi tukaj goljufanje torej ne privede do uspešnosti, »streznitev« pa predstavlja odplačevanje dolga države, kot posledice bahanja politikov.

Pri razumevanju, kako nastaja bogastvo, je treba imeti ekonomsko znanje in vizijo, tj. razumeti, kako podjetja, kjer se bogastvo ustvarja, sploh delujejo. Pri tem se je treba zavedati, da so davki ključni element omejevanja podjetniške ustvarjalnosti. Njihov učinek na sposobnost podjetniškega konkuriranja s podjetji iz drugih držav je povsem enak, kot bi atletu najprej poškodovali koleno, potem pa bi ga postavili na start tekme. Povsem jasno je, da so v teh razmerah njegove možnosti za dosego dobrega rezultata bistveno zmanjšane.

Kot visoki davki znižujejo konkurenčno sposobnost podjetij, tako visoki prispevki znižujejo motiviranost ljudi za njihovo produktivno ustvarjanje in povišujejo motiviranost ljudi, da zapustijo svojo državo. To pa ne povzroči samo upada števila ustvarjalnih ljudi v posamezni državi, pač pa tudi, da podjetja ne morejo zaposlovati najbolj sposobnih ljudi, ki so tako zaposleni v tujih, konkurenčnih podjetjih. Nizki davki in prispevki so tako najboljše zagotovilo, da najbolj ustvarjalni posamezniki ne bodo imeli dodatnih spodbud za odhod v tujino, kakor tudi, da bodo podjetja svojo uspešnost lahko gradila brez zunanjih omejitev. Seveda pa je nujni pogoj za drastično znižanje davkov zmanjšanje potrošnje države in javnih financ, ki se v vseh teh letih gibljejo blizu polovice celotne ustvarjene vrednosti v državi.

Močna vpetost države in paradržavnih inštitucij v gospodarstvo in življenje ljudi, lastništvo države v mnogih podjetjih in sposobnost vplivanja na delovanje zasebnih podjetij, kar najeda učinkovitost obojih, močna zakonska reguliranost v državi, visoka potrošnja države, ki terja visoke davke, s tem pa znižuje konkurenčnost ljudi in podjetij, odpira možnosti za korupcijo ter iz trga ponudnikov storitev izrinja zasebni sektor, omejevanje lastninskih pravic, nepriznavanje individualne odgovornosti posameznikov in socializacija odnosov in odgovornosti posameznikov so ključne pomanjkljivosti, ki močno najedajo temelje uspešnosti v Sloveniji. Ignoranca teh ključnih dejavnikov uspešnosti so bili tudi razlogi, ki so privedli do popolnega gospodarskega propada Jugoslavije. Vas morda zanima, zakaj Slovenija ni tako bogata, kot je Švica?
Tretja Majniška deklaracija ima tako samo en člen: živeti v ekonomsko in osebno povsem svobodni državi!

Matjaz Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 29.maja 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Čigava je briljantna domislica?

»Hura, hura!« je na vso moč, kar so jo njegova pljuča premogla, kričal neki gospod. Prestrašena starejša gospa in gospod sta le strmela v to glasno predstavo. Vsiljivec je bil odlično negovan in je imel vpadljive, prefinjeno urejene brke, oblečen pa je bil v gosposko obleko najnovejše mode. V sobo je prišel v spremstvu sijoče črno oblečene garde mož, ki so s seboj nosili vsak svoj kovček. Tako močno so se mu prilizovali, kot bi vsa njihova življenja bila odvisna od njega. Njihov voditelj je naglo odšel do mize s kavo in z ukazovalno kretnjo roke nejevoljno odpravil svoje pribočnike. Kot ovce so se umaknili v kot sobe in čakali na njegove nadaljnje ukaze.
»Čestitke,« je rekel Jonathan, »za to, kar pač slavite.« Jonathan je čutil dolžnost, da temu gizdalinu nalije kavo, pri čemer je skrbno opazoval stroge linije njegove obleke. »Vas moti, če vas vprašam, čemu ste tako veseli?«
»Seveda ne,« je ponosno odvrnil galantni gospod. »Hvala za kavo. Au! To je vroče! Številka dve, zapišite si tole,« je dejal enemu od svojih spremljevalcev, ki je nemudoma prihitel in iz žepa potegnil beležnico. Odložil je kavo in pomolil roko Jonathanu: »Ime mi je George Selden. In kako je ime tebi?«
»Jonathan. Jonathan Gullible. Me veseli.«
George je močno stisnil Jonathanovo roko: »Jonathan, danes sem postal bogat. Ravnokar sem prejel odločilen glas.«
»Kakšen glas?«
»S tremi glasovi proti dvema mi je Višje sodišče odobrilo izdajo patentnega potrdila za izdelavo 'ostre kovine na konici palice'.«
»Kaj je to patentno potrdilo?« ja vprašal Jonathan.
George je ponosno vzravnal prsi in razložil: »Gre za najpomembnejši kos papirja na Korumpu. Svet je izdal potrdilo, s katerim lahko samo jaz uporabljam revolucionarno idejo za sekanje dreves. Odslej nihče ne sme uporabljati 'ostre kovine na konici palice'. To mi bo prineslo precejšnje bogastvo!«
»Kdaj pa ste to izumili?«
»Oh ne, to ni bila moja ideja. Charlie Goodyear, naj počiva v miru, on si je vse skupaj izmislil in oddal dokumentacijo na Urad za nadzor idej. Umrl je, preden je bila zadeva zaključena. Njegovi vdovi sem nato plačal simbolično odškodnino in s tem odkupil avtorske pravice. Naložba se bo kmalu poplačala!« Obrnil se je proti krdelu v kotu stisnjenih mož in dodal: »Charlie si ni mogel privoščiti, da bi lahko najel vse te odvetnike.«
»Kdo vse pa je v glasovanju izgubil?« je vprašal Jonathan.
»Mnogo jih je!« George je poškilil proti stropu in v svojih mislih pričel preštevati: »Gotovo nekje okrog, se pravi, najmanj okrog štiriintrideset jih je trdilo, da je domislica njihova in ne moja, uh, torej, Charliejeva. Nekateri so prepričevali, kako je izum povsem logična nadgradnja 'kamna na palici'. Ha! Charliejeva babica je celo vložila protizahtevek, kjer je trdila, da je vse to odkril zaradi nje. En pisec znanstvene fantastike si je recimo domišljal, da je Charlie vse te ideje dobil pri njemu in mu jih torej ukradel.«
George je nekoliko postal, da je srknil svojo kavico: »Zadnji izziv na sodišču pa je dejansko bil najtrši. Tožnica je trdila, da je njen oče sekal drevesa tako, da je na les pritrdil kovino. Njenega imena se niti več ne spomnim.«
Jonathanu je zastal dih, saj je oživelo njegovo srečanje z gozdarji: »Je bilo gospe morda ime Drawbaugh?« V tem trenutku se je natančno spomnil prvega incidenta z gozdarko, ki se je zgodil takoj po tem, ko je prišel na otok.
»To sploh ni pomembno. Kakorkoli ji je že ime, imela je več kot dvajset lažnih prič, ki so pričale o tem, kako je ženska imela to idejo že dolgo nazaj. Trdila je, da je bil njen oče rojen šušmar in da sta imela idejo, kako ji nekoliko olajšati delo. Nato je poskušala z igranjem na čustva sodnikov, ko je trdila, kako kot uboga gozdarka ni imela dovolj denarja, da bi plačala za zaščito patenta. Vse skupaj sem ji pokvaril z razkritjem njene nedavne aretacije. S tem sem ji uničil kredibilnost, ki jo je imela pri sodnikih. Velika sreča, kajneda?«
»Sreča?« je reagiral Jonathan.
»Domnevam, da je hotela priti v zgodovino. Sedaj o njej kmalu ne bo več ne duha ne sluha.«
George je ponovno za trenutek odložil skodelico kave, se naslonil na zid, pregledoval svoje dovršeno negovane nohte na desni roki in vidno užival v trenutku svojega zmagoslavja. »Vsak izmed teh izzivov ima svoje posebnosti,« je nadaljeval. »Nekateri pravijo, da nimam pravice lastiti si te ideje, ker s tem jemljem svobodo drugim. Vendar sodišče pravi, da lahko, ker je Charlie to prvi prijavil, in tukaj ni prostora za zamudnike. Sedaj sem jaz lastnik ideje za sedemnajst let.«
»Sedemnajst let? Zakaj sedemnajst let?« je vprašal Jonathan.
»Kdo ve?« se je zahihital. »Morda pa gre za magično število.«
»Zakaj pa lastništvo nad uporabo ideje preneha po sedemnajstih letih? Ali takrat preneha tudi premoženje?« »Hm.« George je nekoliko postal in ponovno dvignil skodelico kave. Zamišljen jo je pričel mešati. »Dobro vprašanje. Ponavadi nad lastnino ni nobene časovne omejitve, razen v primeru, ko Svet ugotovi posebni, višji družbeni interes. Morda pa tukaj gre za višji družbeni interes. Samo trenutek.« Dvignil je roko in v hipu je k njima pridirjal Številka dve. Ta človeški cucek je praktično skočil ob Georgeov bok.
»Gospod, kaj lahko storim za vas?«
»Številka dve, povej mojemu mlademu prijatelju, zakaj ne morem biti lastnik patenta dlje kot sedemnajst let.«
»Seveda, gospod. To je takole. V starih časih je dvor patentna potrdila dodeljeval sebi podrejenim prijateljem. Danes pa je naloga patentnega potrdila v tem,« je v lenobnem tonu recitiral Številka dve, »da motivira izumitelje k izumljanju koristnih stvari in k razkrivanju njihovih skrivnosti, česar sicer ne bi počeli. Pred stoletjem je nek brezveren izumitelj prepričal Svet guvernerjev, da je prav sedemletno vajeništvo tisto, ki izumiteljem zagotavlja zadostno mero monopolnih privilegijev za njihovo motivacijo za ustvarjanje.«
»Popravite me prosim, če se motim,« je dejal Jonathan, ki se je trudil vse skupaj razumeti, »vendar vi pravite, da izumitelje k bogastvu žene to, kako ostalim preprečevati uporabo njihovih idej?«
George in Številka dve sta se prazno spogledala. George je odgovoril: »Ali morda obstaja kak drug način?«
Odsotnost njune domišljije je Jonathana nekoliko zmedla: »Torej vam mora vsak proizvajalec 'ostre kovine na konici palice' plačevati?«
»Bodisi mi vsak proizvajalec to plačuje ali pa vse skupaj izdelujem sam, in sicer manj, a po višjih cenah.«
Številka dve se je nekoliko živčen nasmejal in s strani občudoval Georgea. »Hm, to je še vedno nekoliko negotovo, gospod. Vendar naše osebje se s tem vprašanjem že ukvarja. Kot verjetno veste, je treba urediti vse potrebno tudi z Zakonom o zaposlenih v gozdarstvu, ki prepoveduje uporabo novih orodij v gozdarstvu. Pozno zvečer imamo sestanek na to temo z Lady Tweed. Če bomo uspeli doseči izvzetje iz zakonodaje, potem nam bodo zaposleni v gozdarstvu morda ponudili sedemnajstletno uporabo nove ideje.«
Številka dve se je obrnil proti Jonathanu in mu razložil: »Gozdarji imajo čudno, starodavno miselnost, da mora nekdo ščititi uporabo njihovih starih idej pred prihodom novih. Za njih smo dejansko mi zamudniki.«
George je izgubil misel. Povsem odsotno in brez razmišljanja je pripomnil: »Zakon o zaposlenih v gozdarstvu je absolutno proti napredku, ali ni tako, Številka dve? Vem da se na tebe lahko zanesem. Ti si vedno naprednejši od stvari.«
»Toda gospod,« je vztrajal Jonathan, »kaj pa če vi ne bi dobili vašega patentnega lista?«
George je oba, Jonathana in Številko dve, močno objel okoli ramen in ju pospremil do vrat. »Mladi mož, staviš lahko, da brez patenta ne bi čenčal z vama dvema. Tekmoval bi v tem, kako najhitreje postaviti najboljšo tovarno za izdelavo 'ostre kovine na konici palice'. In Številka dve bi sedaj iskal zaposlitev nekje drugje. Ali ni tako, Številka dve? Morda v proizvodnji, morda v marketingu, morda v raziskavah. Vse to namesto prava. Vsak izdelan kos 'ostre kovine na konici palice' pa bi moral imeti nekaj novega, da bi bil boljši od vseh ostalih proizvajalcev!«»Uf, sliši se grozno!« se je pridušeno zasmejal Številka dve. »Ne, ne, gotovo bi se zaposlil na kakšnem drugem področju prava, recimo v pogodbenem pravu ali pa v kazenskem pravu.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008

Davčna konkurenca

Davčna konkurenca je dobra stvar. Z drugimi besedami to pomeni, da fiskalne suverenosti ne bi smeli zgolj podpirati, temveč bi ji morali ploskati in jo slaviti, saj omogoča alokacijo dela, o kateri je nekaj malega danes že bilo govora. Naj na kratko predstavim principe davčne konkurence. Želimo obdavčiti ekonomske aktivnosti po nizki stopnji.
Kaj so davki? Davki so cena, ki jo država določi, da ji jo je treba plačati za vsako vrsto dohodka. Politiki dejansko razumejo, da davki znižujejo vzpodbude. V ZDA, kakor verjetno še kje drugje, vam bodo rekli, da potrebujemo visoke davke na tobak, da odvrnemo ljudi od kajenja. Nasprotujem temu, da je naloga države, da nadzira naša življenja, vendar kot ekonomist vam rečem, da so s tem prestali osnovni test iz ekonomije: takoj, ko dvigneš davek na nekaj, bo to privedlo do manj dohodka za obdavčitev.
Želel bi, da bi podobno preprosto ekonomsko logiko uporabili tudi, ko gre za obdavčevanje dela, varčevanja, podjetniških aktivnosti in investiranja. In prav to je tisti razlog, zakaj želimo, da bi bila splošna obdavčitev najnižja možna. In želeli bi si tudi, da bi bila davčna osnova pravilno določena. V sistemu, kot ga imamo pri nas v ZDA in na žalost v mnogih drugih državah po svetu, kjer se isti dohodek tudi po dva, tri ali celo štirikrat obravnava po različnih davčnih zakonih, imaš na koncu, tudi če so stopnje nizke, visoko mejno obdavčitev in pravo zmedo. Davčni sistem nikakor ne bi smel dovoljevati lukenj in izvajanja industrijske ali kakšnih drugih politik s pomočjo davkov. Obdavčevati bi torej bilo treba z nizkimi in enakimi stopnjami ter samo enkrat.
Potem je tukaj princip teritorialnosti, kjer država ne bi smela obdavčevati dohodka, ki je nastal izven njenih meja. Sprehodimo se skozi nekaj teh principov nekoliko podrobneje. Zakaj obdavčevati z nizkimi stopnjami? Zato, ker s tem dobimo več ekonomskega udejstvovanja, več dela, varčevanja in investiranja. In zdaj pride nekaj, česar politiki ne marajo preveč: ob nizkih davčnih stopnjah imajo ljudje večjo motivacijo za prijavljanje svojih dohodkov. Z zniževanjem davkov se znižata tako davčno utajevanje kot izogibanje plačilu davkov. Poglejte tole krivuljo [Lafferjeva krivulja, op. p.]. Kje najdemo najbolj zanimivo davčno stopnjo?
Pri dvajsetih odstotkih in manj ob višanju davkov ne bomo imeli velike izgube ekonomskega udejstvovanja, medtem ko bomo recimo pri davčnih stopnjah, višjih od trideset odstotkov, z naraščanjem davkov imeli upadanje ekonomskih aktivnosti. Med obema stopnjama imamo nekakšen prehod od vse manjšega naraščanja k upadanju ekonomskih aktivnosti. Nekaj besed bi rad posvetil tudi vprašanju, zakaj obdavčiti samo enkrat. In uporabil bom primer ZDA, ki so primer napačnega urejanja obdavčevanja. V ZDA se lahko zgodi, da med davkom na dohodek iz kapitala, davkom na dohodek podjetij, davkom na osebni dohodek in davkom na dediščine, posamezen dohodek tudi po štirikrat gre skozi davčni postopek.
Vse ekonomske teorije, tudi socializem in marksizem, se zavedajo, da ekonomska rast zahteva oblikovanje kapitala. Oziroma z drugimi besedami, da morajo ljudje zavoljo jutrišnjega ekonomskega napredka žrtvovati današnjo potrošnjo. V ZDA je tako, da če prisluženi denar potrošiš takoj, potem se po plačilu davka na dohodek izogneš ostalim nivojem obdavčitve, ki bi jih imel v primeru, če bi denar namesto v potrošnjo usmeril v varčevanje in investiranje ter s tem omogočil boljše življenje ne samo sebi, temveč tudi bodočim generacijam. To očitno ni nevtralen davčni sistem, temveč dopušča pristranskost obravnave med današnjo in prihodnjo potrošnjo. In to povzročajo politiki. S tem dejansko obdavčujemo prihodnji napredek. Kar bi potrebovali, so torej nizki davki brez vseh teh vmesnih nivojev obdavčitve.
Ko pogledamo nekatere teoretične ideale o tem, kaj je dober davčni sistem, nekaj podobnega davčnemu sistemu Halla in Rabushke [v principu gre za sistem enotne davčne stopnje s splošno olajšavo, op. p.], ne gre samo za eno davčno stopnjo, ki je nizka, temveč se znebimo vseh vrst obstoječih davkov: davka na dedovanje, davka na premoženje, davka na kapitalske dohodke ipd. Vidite, to bi bila dobra davčna politika. Izziv je torej, kako o tem prepričati politike. Lahko greste na vse mogoče ekonomske oddelke ali celo na Mednarodni denarni sklad oziroma na Svetovno banko in na podobne inštitucije. Argument o tem, kako bi naj bila videti dobra davčna politika je tukaj in vsi ga dobro poznajo. Vendar, vlade imajo drugačen pogled. One hočejo več denarja, hočejo več moči, hočejo več nadzora. In še posebej države z visokimi davki ne marajo globalizacije, ker globalizacija pomeni, da obdavčevanje kar tako več ni mogoče. Mobilnost kapitala in dela v tržnem gospodarstvu je namreč največja nevarnost obdavčevanju. In zaradi tega se birokracije tako trudijo izpodriniti davčno konkurenco. Oni nasprotujejo v osnovi zelo pozitivnemu tekmovanju med državami za davčno bazo, tako imenovanemu tekmovanju jurisdikcij.
Trenutno je v svetu že petindvajset držav, ki so uvedle različico enotne davčne stopnje. To vidim vsakič, ko pogledam v svoj računalnik na Cato institutu. To pač vem, ker ima opraviti z mojim delom. Politiki pa tega ne vedo, saj ne spremljajo ekonomskih raziskav. Dobre odločitve, povedano v splošnem, sprejemajo edino takrat, ko so v njih prisiljeni. In ko pogledamo dobre primere po svetu, katerih nekaj, povem tako mimogrede, je v svojem govoru navedel tudi Robert Mundell [Nobelov nagrajenec iz ekonomije leta 1999, op. p.], se vprašamo, zakaj se v svetu davki znižujejo? Zakaj se to dogaja?
Z izjemo začetnega vala zniževanja davkov in zviševanja svobode, ki sta ga povzročila Thatcherjeva in Reagan, politiki znižujejo davke in uvajajo enotne davčne stopnje predvsem zaradi posnemanja dobrih zgledov sosednjih držav. Poglejmo nekaj podatkov. Ko sem prišel v Washington, so bile v svetu samo tri države s sistemom enotne davčne stopnje. Danes jih je 25. In vse to zaradi davčne konkurence. Še več, najvišje stopnje obdavčitve dohodka so od osemdesetih do danes v povprečju padle za približno dvajset odstotnih točk. Podobno so padli davki na dohodke podjetij. Glede na moje vedenje v državah tipa Nemčija oziroma Francija še ni bilo Reagana in Thatcherjeve, pa vendar ti dve državi tudi znižujeta davke. Opazno je torej, da davke znižujejo tudi tiste države, ki v osnovi favorizirajo višjo obdavčitev, kar počnejo zaradi pritiska konkurence med državami za davčno bazo. Tudi te države so prisiljene zniževati praktično vse vrste davkov.
Samo pomislite, če se vrnemo nazaj v začetek osemdesetih vidimo, da je takrat povprečna obdavčitev dohodka v razvitem svetu znašala okrog oseminšestdeset odstotkov. Nobena izmed teh držav danes nima več tako visokih [povprečnih] obdavčitev dohodka. Še enkrat, davčnih stopenj niso znižali, ker bi brali naše argumente, temveč jih je v to prisilila davčna konkurenca. Davki na dohodek podjetij so bili nekje okrog petdeset odstotkov, danes so manj kot sedemindvajset. Lep primer davčne konkurence.
Politiki obožujejo obdavčevanje podjetij, pri čemer večina ljudi ne razume tega, da obdavčevati podjetja pomeni enako kot obdavčevati ljudi, vendar kljub temu znižujejo davke na dohodke podjetij. Zakaj? Zaradi davčne konkurence. Na žalost je veliki brat udaril nazaj, tako da imamo na nek način pravo vojno zvezd. Tako je nastalo veliko različnih iniciativ, uperjenih proti davčni konkurenci, od OECD-ja tako imenovani projekt o škodljivosti davčne konkurence; številne iniciative proti davčni konkurenci v Evropski uniji, kot je na primer poenotenje davka na dodano vrednost in druge. Osebno menim, da so vse te iniciative organizirane s strani držav, ki imajo visoke stopnje obdavčitve, da torej birokrati teh držav želijo preprečiti, da bi se globalen svet premikal v smeri davčne konkurence. Ti birokrati želijo, da bi države bile monopolisti in da bi svojim državam vsilili visoke davčne stopnje. Dobra novica je, da so bili do sedaj v svojih namerah neuspešni. Slaba novica pa je, da me trenutno skrbi, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Deloma zato, ker pričakujem, da se bomo v ZDA zaradi napak trenutne administracije premaknili v levo. Globalno zniževanje davkov pač ni mogoče brez ZDA, kakor vodenje OPEC-a ni mogoče brez Saudske Arabije.
In še nekaj bi rad povedal, kar dejansko vseskozi govorim politikom, ko jim razlagam o dobri davčni politiki. Da jim ni treba skrbeti za prihodke. Lafferjeva krivulja namreč lepo ponazarja visoko izogibanje in utajevanje plačevanja davkov, ko so ti visoki. Ob nizkih davkih je večja zaposlenost, ker ljudje več investirajo in ustvarjajo. Zgodi se tako imenovani efekt, ko se skupni znesek pobranih davkov ob znižanju izredno visokih davčnih stopenj poviša. Hkrati se niti v primeru, ko so davki nižji od stopnje, ki državi zagotavlja najvišji dohodek iz davkov, skupno pobrani davki ob znižanju obdavčitve ne bodo bistveno pomanjšali. In ravno to je bistvo, ki bi ga rad izpostavil in razjasnil politikom. Učinek Lafferjeve krivulje se še lepše vidi, če pogledamo konkretne podatke o deležu pobranih davkov v letu 1989 in v letu 2006 v državah OECD-ja. Kaj se je zgodilo z davčnimi dohodki, izraženimi kot delež vse ustvarjene vrednosti? Kljub temu, da so se davki v tem obdobju močno znižali, vidimo, da se skupni delež pobranih davkov praktično ni spremenil. Celo več, ko smo leta 1980 znižali davke, se je delež davkov iz naslova dohodnine in davkov na dobiček podjetij, izražen v deležu vse ustvarjene vrednosti, celo povišal. Ključna stvar je v tem, da nas davčna konkurenca vodi do boljših davčnih politik in boljših rezultatov. In popolnoma jasno nam mora biti, da če želimo več ekonomske globalizacije, boljši razvoj in več svobode, potem moramo zagotoviti, da se znebimo škodljivih politik birokracij OECD-ja in EU-ja. Tukaj imam izjave šestih Nobelovih nagrajencev, ki se zavedajo tega, da je davčna konkurenca ključna liberalna sila svetovnega gospodarstva. Te izjave so v skladu s tem, kar je dopoldan povedal Robert Mundell, in z osnovnimi ekonomskimi principi Adama Smitha iz leta 1776, ki so veljali takrat in veljajo še danes. Moj zaključek bi bil, da je konkurenca med državami za davčno bazo naš velik zaveznik, ki zagotavlja zaščito pred bohotenjem birokracij.

Daniel J. Mitchell

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008

Tribunalovo oko

Andrej Bajuk, minister za finance, je 8. maja 2008 sprejetje rebalansa proračuna za leto 2008 komentiral z besedami:

»…predvideni primanjkljaj v višini 230.4 milijona evrov ne samo, da bo odpravljen, ampak dejansko bo dosežen presežek, in sicer v višini 69.4 milijona evrov.«

Obseg birokratizacije družbe se je v zadnjih letih enormno povečal, bolj natančen pogled v njeno strukturo pa pokaže, da danes tako rekoč ni področja, ki ne bi bilo predmet državne regulative. Pri nas ta, med drugim, določa celo velikost ograje na vašem balkonu, tako da Slovenija s tega vidika ni nobena izjema. Milton Friedman je takšno stanje slikovito opisal z izjavo, da je danes toliko različnih pravil, da smo lahko vsak dan v kakšnem prekršku, pa se tega še zavedamo ne.

Vzporedno z večanjem birokratizacije se je povečal tudi obseg političnih odločitev, ki so se izkazale za slabe. Takšne torej, ki so ljudem prinesle izključno dodatne stroške, v vsem tem času se je administrativno reševanje problemov izkazalo za vsaj tako slabo kot problem sam, če se ponovno obrnem na Friedmana.

Ena zadnjih zablod v tem nizu je globalna obsesija z gojenjem oljne repice, ki se je začela širiti pod sponzorstvom Evropske unije in ZDA, njeno gojenje pa se je, vsaj v Evropi, razširilo do te stopnje, da ga ni avtocestnega kraka brez njenih nasadov. Celo več, oljne repice se danes proizvede v tolikšnih količinah, da se je pojavila celo na policah supermarketov in tako začela konkurirati jedilnemu olju. In kar se na eni strani kaže kot izobilje, je na drugi strani privedlo do hudega pomanjkanja. To povečanje kmetijskih zemljišč, ki so se po novem začela namenjati pridelavi oljne repice, je namreč privedlo do zmanjšanja obdelovalnih površin za ostale kmetijske pridelke, s tem pa tudi do njihove nižje pridelave.

Vsak študent prvega letnika ekonomije spozna, da vpliva manjša ponudba nekega proizvoda ob nespremenjenem povpraševanju izključno na zvišanje cene tega izdelka, kar se je potrdilo tudi v primeru prehrane. Celotna zgodba se je tako prevesila v še en primer slabe državne politike, ki je povrh vsega pripeljala do zelo pogubnih rezultatov – bistvenega povečanja lakote v svetu. To v primeru oljne repice priznavajo celo birokrati sami, ki so v okviru Organizacije združenih narodov začeli s kampanjo ponovne spremembe kmetijske in energijske politike, ki bi vsa zemljišča z oljno repico (ponovno na centralno planski način) namenila izključno pridelavi hrane.

Če se vrnem na delovanje ministra Bajuka, to je pripravo in izvrševanje državnega proračuna. Njegova velikost in še posebej njegov strukturni razrez po ministrstvih kažejo, da nekateri še vedno niso anticipirali, da je čas obsežne države končan in jo v nasprotju s tem še vedno obravnavajo kot normativnega igralca, katerega naloga je prerazporejanje dohodka. Rezultat takšnega pogleda na vlogo države je velikost državnega proračuna, ki se iz leta v leto povečuje, glede na predstavljene podatke iz rebalansa za leto 2008 pa se bo vanj letos steklo kar 8.88 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja. Ta vrednost kljub temu ne predstavlja celotne vrednosti, s katero razpolaga državna administracija, saj je treba k temu prišteti še vsaj vrednosti blagajne zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter proračune občin, kar skupno vrednost skoraj podvoji.

Ob tem izpade ministrovo hvaljenje o varčevanju in skrbnem ravnanju z davkoplačevalskimi sredstvi za cinizem posebne vrste, podobno cinično pa izpade tudi hvaljenje s pričakovanim presežkom v višini 69.4 milijona evrov, ki bo primarno posledica povečanja prilivov iz naslova davka na dobiček podjetij v višini preko 162 milijonov evrov. Tako da postane vedenje ministra za finance podobno vedenju otroka, ki svoji mami zagotavlja, da ji bo prinesel kak evro nazaj, če mu le da 200 evrov in ne le 100 evrov kot zadnjič. Kot v primeru otroka je tudi za državno blagajno bistveno bolj pomemben celoten obseg trošenja in ne toliko obseg primanjkljaja oziroma presežka, na kar je že pred leti opozoril ameriški ekonomist Robert J. Barro (prevod njegovega komentarja je bil objavljen v Tribunalu, št. 5).

Seveda bo imela država vedno določene izdatke, ki se bodo pokrivali z davki. Zagotavljanje varnosti, spoštovanja zasebne lastnine in sklenjenih pogodb in na splošno zagotavljanje infrastrukture, ki omogoča delovanje tržne ekonomije, so naloge, ki jih naj opravlja sodobna država, saj imajo pozitiven učinek na delovanje gospodarstva in se financirajo z davki.

Ekonomisti se že od nekdaj ubadajo z vprašanjem optimalnega davčnega sistema, učinki davčnih sistemov na gospodarsko rast pa so tako zasedli enega osrednjih prostorov ekonomskega proučevanja. Prek vpliva na odločitve ljudi učinkujejo davki negativno na delovanje gospodarstva. Posamezniki v vlogi investitorjev sprejemajo investicijske odločitve, posamezniki v vlogi zaposlenih se odločajo, koliko bodo pripravljeni delati, oboji pa se odločajo o tem, kolikšen delež dohodka bodo namenili za varčevanje in investicije in koliko za potrošnjo. Ti pa za svoje odločitve potrebujejo spodbude. Spodbude v smislu, da bodo želi sadove svojih lastnih naporov. In ravno davčni sistem je eden tistih, ki prek prisilnega odvzemanja rezultatov dela ljudi, spreminja željo ljudi po angažiranju finančnih sredstev in delovnih naporov za produktivne namene.

Pri tem pa sta še posebej pomembna davek na dobiček podjetij, ki znižuje neto vrednost donosa na kapital, s tem pa tudi niža obseg investicij, in dohodnina, ki znižuje neto dohodek zaposlenih. Stroka si je enotna, da bi bilo treba prvega zaradi negativnih učinkov na gospodarsko konkurenčnost v celoti ukiniti, pri reformiranju dohodnine pa se predlaga uvedba enotne davčne stopnje. Nekateri izračuni kažejo, da bi bila ob nespremenjenem obsegu državne potrošnje za Slovenijo najbolj primerna enotna davčna stopnja 20 odstotkov.

Slovenci smo dejansko raven razvitosti spoznali ob vstopu v Evropsko unijo in še posebej z vstopom v območje evra. Primerjave plač, cen in drugih stvari z bližnjimi državami Avstrije, Italije, pa tudi s tistimi bolj oddaljenimi, kot je na primer Belgija, so pokazale, da kljub očitnemu napredku še kar precej zaostajamo za ostalimi. Kako je to mogoče in zakaj uspejo nekateri proizvesti toliko več proizvoda na zaposlenega od drugih, se sprašuje tudi ekonomska javnost. Ta je našla odgovor v razlikah pri akumulaciji kapitala, kar ustvarja razlike v produktivnosti. Vse skupaj pa poganjajo razlike v institucijah in vladnih politikah, ki sooblikujejo okolje, v katerem posamezniki pridobivajo svoja znanja, podjetja pa kapital. Praksa nekaterih držav, ki so se znašle pred podobnimi dilemami, na primer Islandija, Slovaška, Irska, konec koncev pa tudi Kajmanski otoki, kaže, da je politika nizkih davkov eden temeljnih impulzov za doseganje visokih stopenj gospodarske rasti, medtem ko spodbujajo visoki davki oblikovanje posameznih interesnih skupin in njihovo bitko za prevlado nad temi sredstvi. Tudi pri tem Slovenija ni nobena izjema.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008

Svobodometer - april

Ocena: 1,5

April se je pričel v znamenju predsednika Danila Türka, ki je prijateljsko obiskal venezuelskega samodržca Huga Cháveza in s tem dal legitimnost nastajajočim socialističnim režimom v Južni Ameriki, ki jih pooseblja prav Hugo Chávez. Močno dvomim, da je predsedniku Türku pred njegovo južnoameriško misijo ušlo dejstvo, da Hugo Chávez širjenje svojega socialističnega poslanstva gradi na dediščini kubanskega diktatorja Fidela Castra, kar pomeni na podrejanju medijev, prevzemanju nadzora nad naftnimi podjetji, prevzemanju nadzora nad proizvajalci elektrike, izgonu in razlaščanju premožnih, skratka na izločanju vseh tistih, ki Chávezu osebno niso po godu, in da svoje mednarodne ambicije gradi na »boju proti kapitalističnim zavojevalcem«, povsem podobno kot je to vrsto let počel ostareli zimbabvejski tiran Robert Mugabe.
Če je še nedolgo nazaj, kot ugotavlja Francisco Guillermo Flores Pérez, nekdanji predsednik El Salvadorja, ki je poskrbel za delno oživitev sicer popolnoma izčrpanih Salvadorcev, praktično vsa južnoameriška hemisfera še samozavestno za Čilom, danes eno najsvobodnejših ekonomij na svetu in najrazvitejšo državo v Južni Ameriki, korakala proti ekonomskim in političnim svobodam, pa se v tem trenutku tam razrašča socialistična doktrina razrednega bojevanja. Venezuela je kot osrednji branik socialistične ideologije v Južni Ameriki na najnovejši lestvici Indeksa ekonomske svobode uvrščena na 148. mesto izmed 157-ih držav in je v skupini najbolj nehumanih režimov na svetu: Bangladeš, Belorusija, Iran, Turkmenistan, Burma, Libija, Zimbabve, Kuba in Severna Koreja. Predsednik Türk je s tem, ko ni obsodil dejanj, ki jih Chávezov režim izvaja, in je na trenutke z njim celo simpatiziral, dal jasen signal, da Chávezu pri njegovih prizadevanjih za manj osebne in ekonomske svobode v svetu (vsaj javno) ne bo nasprotoval.
To lahko konec koncev razberemo tudi iz uradnih spletnih strani urada predsednika republike, kjer so zapisali, da je predsednik Türk pred obiskom Huga Cháveza »izpostavil pomen razvijanja kontaktov z vsemi državami Latinske Amerike, ki se vsaka na svoj način trudijo zagotavljati napredek v tej regiji,« po obisku z njim pa, da »Venezuela ceni prispevek Slovenije v okviru Evropske unije in spoštuje dosežke Slovenije v ekonomskem in socialnem razvoju.« Zadeva je skrb zbujajoča, vse skupaj pa izpade nekako podobno ironično, kot je nekoč izpadel v Sloveniji precej čislan Noam Chomsky, ki je v Pjongjangu, torej sredi ortodoksno stalinističnega in najbolj krutega režima v moderni človeški zgodovini, opozarjal na kršenje človekovih pravic v ZDA.
Mnogo bolj kot paktiranje s tiranom Chávezom je na stanje svobode pri nas vplivalo povišanje kazni za vse tiste, ki ne bodo upoštevali z 2. aprilom spremenjenega Zakona o varnosti cestnega prometa. Ob tem nam birokrati Ministrstva za promet prek številnih reklamnih panojev celo sporočajo, da je namen njihovega tako močnega omejevanja prometa, dobro pazite, njihova skrb za našo varnost. Kot da se ne zavedajo, da je verjetnost za to, da bomo umrli v prometni nesreči komaj nekoliko višja od verjetnosti, da bomo ob obkroženih osmih številkah loto listka zadeli sedmico in nekajkrat nižja kot verjetnost, da bomo zadeli šestico. Preden se usedete v avto in odpravite na pot, se torej ne rabite prav ničesar bati, saj je vaša verjetnost, da boste umrli v prometni nesreči, praktično neznatna. Povrh vsega pa se močno znižuje, kar konec koncev potrjuje razmerje med številom umrlih na cestah in skupnim številom vseh letno registriranih avtomobilov, ki je v upadanju.
V vsej zgodbi prepričevanja je minister za promet šel celo tako daleč, da je močno povišanje kazni upravičeval z v osnovi precej težko dokazljivimi trditvami o tem, da bodo poostrena pravila kaznovanja dosegla namen, če bomo s tem prihranili smrt enemu udeležencu v prometu. Nihče takšne trditve ne more dokazati. In to zaradi zelo preprostega razloga, saj na to, da se dva avtomobila v točno določenem trenutku zaletita tako, da ima nesreča usodne posledice za kateregakoli izmed udeležencev, preprosto vpliva mnogo med seboj neodvisnih dejavnikov, ki se morajo zgoditi sočasno. To naključnost in nezmožnost nadzorovanja prometnih nesreč dokazujejo precejšnja medletna nihanja v številu prometnih nesreč, v številu huje poškodovanih v prometnih nesrečah in v številu umrlih v prometnih nesrečah, ki se precej neredno in naključno dogajajo kljub vztrajnemu zviševanju kazni in vedno ostrejšemu nadzorovanju prometa s strani policistov.
Z malo logike hitro ugotovimo, da so za prometne nesreče krive predvsem ne dovolj racionalne reakcije voznikov v konkretnih okoliščinah. Poglejmo denimo zelo tragično nesrečo pod Golovcem, kjer je umrlo sedem ljudi. Te konkretne nesreče ni mogel preprečiti noben zakon, saj je usodno napako in s tem smrt svoje družine povzročil neodgovoren in premalo spreten voznik s svojim manevriranjem sredi tunela. Niti noben zakon ni mogel preprečiti nesreče na Cirkovcah, kjer je trčenje vlaka in osebnega avtomobila na sicer povsem ravnem in preglednem železniškem prehodu bilo usodno za veččlansko družino. Tukaj je bil ponovno kriv voznik s svojim neodgovornim in nespretnim prečkanjem železniškega prehoda. Morda ga je v trenutku vožnje čez prehod zmotil kdo izmed članov družine v avtomobilu, v vsakem primeru pa velja, da se ni dovolj dobro prepričal o tem, ali je bilo prehod v tistem trenutku varno prečkati. Vsi se gotovo spomnite zdaj že precej oddaljene in precej grozne nesreče kombija z mladimi skakalci. Ali pa konec koncev nesreče hrvaškega košarkarja Dražena Petrovića, kjer jim je pot na avtocesti naenkrat prekrižal tovornjak.
Noben zakon oziroma birokratsko pravilo ne more preprečiti prometnih oziroma katerihkoli drugih nesreč, saj so predvsem plod mnogih naključij in konkretnih zavestnih in manj zavestnih reakcij voznikov. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da sem kot voznik s hitro in učinkovito reakcijo uspel preprečiti dve prometni nesreči. V primeru trka bi se oba primera zelo verjetno končala tragično. Nesrečo lahko torej prepreči zgolj racionalna, učinkovita, hitra, pravilna, zbrana reakcija voznika oziroma voznice, nikakor pa ne zakon, uredba, oziroma kakšno podobno birokratsko pravilo. Rešitev je torej vzgoja in ne omejevanje.
Podobno kot Chávez so tudi slovenski birokrati gospodarji proizvodnje in distribucije energije vseh vrst. V aprilu so denimo s sklepom potrdili ustanovitev regionalne energetske borze BSP, kjer bo naša birokracija prek privilegiranega trgovca z energijo, državnega podjetja Borzen, imela večinski, 51-odstotni delež. Če k temu prištejemo praktično stoodstoten lastniški nadzor birokratov nad proizvodnjo električne energije, močan lastniški nadzor birokratov nad največjim naftnim trgovcem in birokratske centralno-planske modele določanja cene gorivom in elektriki, potem postane slika o proizvodnji in trgovanju z energijo pri nas precej podobna venezuelski.
Aprila so ministri sprejeli sklep, s katerim bodo pridelovalcem kmetijskih izdelkov kar v imenu vseh povrnili približno 28 odstotkov ocenjene škode, ki jo je v letu 2007 domnevno povzročila suša. S takšnim neodgovornim trošenjem davkov vladni možje v prvi vrsti zvišujejo moralni hazard pridelovalcev kmetijskih izdelkov, ki vedo, da jim pridelka ni treba zavarovati. Vsako tovrstno razdeljevanje pa odpira tudi ogromno polje za nepravilnosti in korupcijo. Razlog je preprost: (i) pri zavarovanem pridelku pri zavarovalnici bi se škoda pokrila v skladu z zneskom zavarovalne police, ki neposredno odraža stopnjo pripravljenosti in odgovornosti konkretnega kmetovalca, (ii) v primeru vračanja škode iz neke skupne vreče pa največjega deleža škode ne bo dobil povrnjenega tisti, ki je plačal najvišjo premijo, temveč praviloma tisti z največ političnimi poznanstvi. Prvi način sili kmetovalce k odgovornemu vedenju z lastnim denarjem, drugi pa k političnemu kupčkanju z denarjem drugih.
V ta kontekst sodi tudi vnovičen birokratski program odpravljanja opustošenja, ki ga je za seboj pustilo septembrsko neurje. Ko se je birokratski kolos za reševanje posledic poplav pognal, sem takoj opozoril na nelogičnost in nesmotrnost tovrstnega načina odpravljanja posledic in nakazal, da se bo zadeva vlekla precej časa, nekako podobno, kot se vleče popotresna obnova Posočja, ter da se bo pri vsem skupaj dogajalo veliko kupčkanj glede dodeljevanja denarja in glede določanja vrstnega reda objektov, predvidenih za obnovo. Domneve o slednjem so se nedavno že pojavile v Železnikih.
Vladni možje so v aprilu potrdili poročilo o odpravljanju administrativnih ovir za leto 2007, v katerem se na Ministrstvu za javno upravo ponašajo, da so z zavrnitvijo 268 pravilnikov oziroma zakonov državljanom prihranili 250 milijonov evrov. Trditev je smešna, saj birokracija ničesar ne more nikomur prihraniti, lahko samo manj omejuje in manj jemlje. Po tej isti logiki bi bilo zanimivo slišati mnenje pripravljavcev tega istega gradiva o tem, kakšna je po njihovem mnenju skupna vrednost omejevanja, ki jo ljudem prinaša vsa obstoječa zakonodaja in vsi obstoječi pravilniki, če ocenjujejo, da je samo zavrnitev 268-ih prihranila 250 milijonov evrov.
Izmed številnih ostalih aprilskih ukrepov birokracije izpostavljam: dvig plač zdravnikom in zobozdravnikom, potrditev smernic o harmonizaciji davčnih stopenj znotraj EU-ja, določanje cen učbenikom, komunalnim storitvam in distribuciji pare za daljinsko ogrevanje, podeljevanje ekskluzivnih dovoljenj za gojenje školjk, postavitev sedežnice, za rabo vode za proizvodnjo električne energije in za pridobivanje dolomita, subvencioniranje proizvodnje hmelja, dodatni denar za popotresno obnovo Posočja (za potresa leta 1998 in 2004) in dodaten denar za poplave in točo iz leta 2005.

Svoboda se kritično približuje oceni 1.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008

Prometna varnost v Sloveniji

Bi sprejeli zelo preprosto igro, kjer vam na izbiro ponudim dve kuverti, izmed katerih izberete eno? V eni bi vas čakal ček v vrednosti 150 evrov, v drugi pa plačilni nalog za 100 evrov, ki bi ga morali plačati na moj račun. Koliko bi bili pripravljeni plačati za isto loterijo, če bi bila vrednost dobitka 1.500 evrov in vrednost izgube 500 evrov? Po teoriji verjetnosti sta vrednosti obeh loterij striktno pozitivni in znašata v prvem primeru 25 evrov in 500 evrov v drugem primeru. Torej se ju vsaj teoretično splača igrati.

Predstavljajte si zdaj, da ste pravkar kupili hišo, k vam pa je zaradi sklenitve zavarovanja prišel zavarovalni agent. Verjetno ne boste ostali ravnodušni, ko vam bo razlagal o vseh bolj in manj verjetnih nevarnostih, ki lahko doletijo vašo hišo, in vas prepričeval, kaj vse bi bilo dobro vključiti v zavarovalno polico. Seveda, agent bo zase in za svojo zavarovalnico želel narediti dobro kupčijo, vam pa ponudil popolno zavarovanje hiše. Lahko bi torej rekli volk sit in koza cela. Četudi se boste po nastopu agenta strinjali, da je bolje imeti zavarovanega čim več premoženja za čim višjo vrednost in to za primere različnih dogodkov, pa boste verjetno v trenutku, ko boste čustva zamenjali z razumom, v kupčijo pa vnesli še ekonomsko logiko, kaj hitro ugotovili, da se pred določenimi nevarnostmi pač ne splača zavarovati in da se splača prevzeti tudi nekaj tveganja. Tako recimo hiše sredi Ljubljane verjetno ne boste zavarovali pred cunamijem, kakor tudi hiše v Halozah verjetno ne boste zavarovali pred nevarnostjo terorističnega napada.

Vsekakor je dobro imeti zavarovanega čim več premoženja za čim višjo vrednost, saj nesporno pride do koristi, v kolikor se izognemo izgubi, ki jo povzroči nesreča, vendar pa se pri tem postavi vprašanje, po kakšni ceni smo to pripravljeni tudi storiti.

Če recimo obstaja zgolj odstotna verjetnost izgube 10.000 evrov, dvomim, da bi za preprečitev nastanka škode, bodisi za zavarovanje nastanka škode, kdorkoli bil pripravljen plačati 9.000 evrov ali 5.000 evrov, povsem verjetno pa tudi ne 1.000 evrov. Seveda pa bi gotovo kar nekaj ljudi bilo pripravljenih plačati premijo v višini 100 evrov. Ne samo matematična, ampak tudi subjektivna primerjava stroškov in koristi vsakega posameznika pač ne dajeta zadostnih argumentov za takšno početje.

Hitrost ubija! Ali res?
Pojdimo zdaj na slovenske ceste, kjer je v preteklem letu po podatkih policije v nesrečah umrlo 296 ljudi. Glede na velikost standardnega odklona, ki v obdobju 1998–2007 pri povprečni vrednosti 283 mrtvih znaša 29 ljudi (v obdobju 1992–2007 celo 90 pri povprečni vrednosti 343 mrtvih), je mogoče zaključiti, da je kakršnokoli korektno statistično analiziranje podatkov nemogoče. Kljub temu že kar tradicionalno poslušamo, kako sta prevelika hitrost in alkoholiziranost voznikov glavna krivca za vedno večjo »morijo« na naših cestah.

Vzročnost je osnovna statistična kategorija, s katero ugotavljamo morebitne povezave med pojavi, ki jih opazujemo, pri tem pa skušamo ugotoviti, ali se je določen pojav dejansko zgodil zaradi neke predhodne akcije. Recimo, če brcnem žogo v šipo, ki se je takoj zatem razbila, potem je očitno, da se je ta razbila zaradi udarca žoge, ki sem jo brcnil v šipo. V primeru, ko pa žogo brcnem preko žive meje in se ob tem zasliši pok razbite šipe, pa ni tako jasno, da se je šipa razbila zaradi udarca žoge, saj je mogoče, da je sočasno in povsem neodvisno od brca žoge nastal nek drug dogodek, ki je razbil šipo.

Drugo pomembno statistično kategorijo predstavlja vzorec. Velikost vzorca omogoča dajanje posplošenih sklepov, pri čemer je treba opozoriti, da je lahko v konkretnih primerih izhajanje iz nekih splošnih resnic zelo zgrešeno. Pri majhnih vzorcih pa sploh ne zadostimo osnovnim zahtevam statističnega ocenjevanja, zaradi česar so takšne analize nekorektne. In ravno majhni vzorci predstavljajo problem umiranja na slovenskih cestah, saj se dejansko zgodi tako malo nesreč s smrtnim izidom, in tudi njihov delež glede na število vozil na cesti je zanemarljivo nizek, da je praktično nemogoče dajati sploh kakšne splošne zaključke o njihovih vzrokih, kaj šele, da bi lahko kot glavna krivca označili alkohol in hitrost. Število vseh umrlih na cestah je tako odvisno od posameznih primerov, kjer že ena nesreča z večjim številom udeležencev pomeni drastično poslabšanje »prometne varnosti«. Pa čeprav se je zgodila samo ena nesreča.

Pojdimo k verjetnostim. Če upoštevamo, da je bilo v letu 2007 v Sloveniji po podatkih policije registriranih 1,290.874 vozil in k temu dodamo še vse tovornjake, ki se dnevno prevažajo po slovenskih cestah, potem dobimo neki občutek, koliko vozil se dnevno nahaja na slovenskih cestah: ogromno. (To je več kot 65 odstotkov več vozil, kot jih je bilo leta 1992, ko je bilo registriranih 780 tisoč vozil). Predpostavimo, da se po naših cestah vsakodnevno prevaža vsaj 3 milijone ljudi (1,5 milijona ljudi v dve smeri). Če je leta 2007 na cestah dnevno umrlo 0,81 osebe, potem je verjetnost dogodka, da bo posameznik, ki se usede v avtomobil, na cesti izgubil življenje, enaka 0,000027 odstotka. Za primerjavo: verjetnost, da posameznik, ki na lotu obkroži osem številk, zadene šestico, znaša 0,0056 odstotka, kar je približno 208-krat višje od verjetnosti, da bo na cesti umrl; verjetnost, da bo zadel sedmico, pa znaša 0,000052 odstotka, kar je 1,92-krat toliko, kot znaša verjetnost, da bo na cesti izgubil življenje. Torej ima posameznik skoraj 100 odstotkov večjo verjetnost, da bo na lotu zadel sedmico, kot pa se ubil na cesti. Seveda je to zelo posplošena računica.

Kljub temu bi želel definirati pojma prevelika hitrost in alkoholiziranost. Ali je prevelika hitrost morda vožnja, ki je hitrejša od 100 ali 150 km/h, ali je to vožnja, ki je hitrejša od 50 km/h, in seveda, ali je alkoholiziranost morda stopnja alkohola v krvi, ki je višja od 0,3 promila, 0,5 promila, 1,0 promila, ali 1,5 promila, ali pa je v obeh primerih meja določena z zakonsko omejitvijo? Ob tem se je treba tudi vprašati, koliko nesreč se dejansko zgodi zaradi prehitre vožnje in alkoholiziranosti. Kajti če je definicija prehitre vožnje ta, da je to vožnja, ki je hitrejša od omejitve, potem se ob predpostavki, da se verjetno večina voznikov vozi hitreje od omejitve, večina nesreč zgodi zaradi »prehitre vožnje«, kar pa je seveda zavajanje. Dejstvo, da se je nekdo v naselju vozil 53 km/h in je povzročil nesrečo, nikakor ne more biti tudi argument, da se je nesreča zgodila zaradi prehitre vožnje, čeprav je prekoračil dovoljeno hitrost, kakor tudi dejstvo, da je nekdo popil dve pivi ne more biti argument, da je nesrečo povzročil »pijan za volanom«. To sta opazljivi stanji, ki pa nista nujno tudi razloga.

Kakorkoli, pri teh številkah govoriti o »moriji« na slovenskih cestah in dajati neke zaključke je zelo predrzno in zavajajoče. Nesreče se pač dogajajo; ene v mestnih jedrih, druge na podeželju, ene na avtocestah in drugih zelo prometnih cestah, spet druge na obrobnih cestah, kjer je komaj srečati kakšen avto. V enih so udeleženi avtomobili, v drugih tovornjaki, avtobusi, vlaki, v tretjih motoristi, pa kolesarji in pešci. Eni povzročitelji imajo v krvi več kot 1,5 promila alkohola in vozijo počasi, drugi ob isti stopnji alkoholiziranosti vozijo hitro, tretji vozijo hitro pa so povsem trezni, četrti vozijo počasi in so povsem trezni, nekateri imajo nenadne zdravstvene težave, spet drugi na cestah delajo samomore. Eni povzročitelji so mladi ljudje, na videz neizkušeni vozniki, spet drugi so starejši in pogovorno rečeno izkušeni vozniki. V nesrečah vidimo »jugote«, »cliote«, mercedese in druge. Po cestah se dnevno vozijo ljudje, ki spijejo kozarec vina ali piva, pa se povsem varno pripeljejo na cilj, vozijo hitro in pri tem ne ogrožajo nikogar ipd. Skratka: nesreče se dogajajo in dokler bodo na cestah avtomobili, tako dolgo bodo ljudje na cestah tudi umirali. In to povsem naključno.

»Zakon omejuje, zato da varuje«
Prav smešno je spremljati načine, s katerimi politiki na različnih področjih upravičujejo sprejemanje zatiralskih in do ljudi sovražnih zakonov. Z všečnim pay-as-you-go sistemom medgeneracijske solidarnosti je bila ljudem najprej ponujena varnost njihovih pokojnin, kasneje se je izkazalo, da je varnost pokojnin zaradi demografije ogrožena. Ljudem pobirajo visoke davke in jim prodajajo brezplačno zdravstvo, ti pa potem naletijo na dolge čakalne vrste. Ljudem najprej vsilijo rasistični »nacionalni interes«, potem se začenja vojna proti »tajkunom«. V Jugoslaviji, kakor tudi v drugih komunističnih diktaturah, so v imenu nepravičnosti kapitalizma, boja proti razrednemu sovražniku in v skrbi za »socialno enakost« slavili zatiranje in ropanje bogatih, na koncu pa so se množice lačnih in obubožanih znašle pred bankrotom sistema. V tem oziru se način razmišljanja slovenskih politikov tudi danes ni kaj dosti spremenil. Centralne banke nam obljubljajo monetarno stabilnost, na koncu nas presenetijo s finančnimi krizami in inflacijo.

V Zimbabveju je Mugabe množico osvojil s sovražnostjo do »belih« kmetovalcev, jim ukradel zemljo ter jo velikodušno »podaril« temnopoltim prebivalcem. Danes ljudje tam stradajo. Tudi Chavez v Venezueli in Castro na Kubi gradita svoj uspeh na protikapitalistični poziciji, ljudje pa se pogrezajo v brezno revščine in bede. Po Evropi se ljudje navdušujejo nad »socialno državo«, za katero nihče ne zna pojasniti, kakšna bi naj bila, potem pa na demonstracijah zahtevajo boljše življenjske in delovne pogoje.

Skratka, podobni slogani, kot ga lahko zasledimo na plakatih Ministrstva za notranje zadeve po vsej Sloveniji, predstavljajo višek cinizma in zavajanja ljudi, ki vse to plačujejo. Noben zakon namreč ne varuje, ampak vsak izključno omejuje, ljudi pa spravlja v suženjstvo in podrejen položaj.

Razumni ljudje sicer upoštevajo »razumne« zakone, ampak ne zaradi tega, ker so zakoni, ampak zato, ker bi razumni ljudje to storili v vsakem primeru. Ljudem ni treba reči, da je umor človeka kaznivo dejanje, da ti tega ne bi počeli, saj se razumni ljudje med seboj preprosto ne pobijajo. Seveda pa obstajajo tudi takšni posamezniki, ki bi nekoga ubili tudi takrat, ko bi povsem jasno vedeli, da jih potem čaka smrtna kazen. In to tudi počnejo.

Ljudje sedejo za volan trezni zaradi spoštovanja svojega lastnega življenja in zavedanja, da se pod vplivom alkohola slabše počutijo in ne zato, ker jim zakon prepoveduje vožnjo v alkoholiziranem stanju. Ljudje v naseljih vozijo počasneje, ker se zavedajo, da so na cesti lahko otroci, in ne zato, ker jim hitro vožnjo prepoveduje zakon.

Vsekakor je ob vsem tem govoriti, da je namen povišanja kazni ustaviti »morijo« na slovenskih cestah, povsem neutemeljeno in hipokrit je tisti, ki povišanje kazni utemeljuje z besedami, da bo zakon dosegel svoj namen, v kolikor bo preprečil eno samo smrtno žrtev. Ne samo, da tega sploh ne gre izmeriti, ampak se postavlja tudi vprašanje cene takšnega početja. Ljudje namreč vsakodnevno plačujejo kazni zaradi tega, ker je nekdo prepričan, da mobilni telefon v roki ogroža varnost voznika in drugih udeležencev v prometu, kakor tudi zaradi drugih »prometnih prekrškov«, ki nimajo nobene povezave z varnostjo na naših cestah. Oziroma, ko ljudje s počasno vožnjo po nepotrebnem izgubljajo čas, ob tem pa si birokrat verjame, da bo nekje »rešil« po možnosti mlado življenje.

Četudi bi bilo število smrtnih žrtev nižje, v kolikor bi hitrost na vseh cestah omejili na 30 km/h ali manj, oziroma, v kolikor bi vožnjo z avtomobili preprosto prepovedali, pa se vprašajte, ali bi bili pripravljeni zaradi »tveganja« drugih kriti pri tem nastale stroške?

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008