Poslovneži, pozdravite se!

»Zelo redko se ljudje iste stroke srečujejo med seboj, niti zaradi zabave oziroma razvedrila ne, njihovi pogovori pa se praviloma zaključijo bodisi s tajnim paktom proti javnosti ali z domislico glede dviga cen.«

Večina ljudi je presenečenih, ko ugotovijo, da avtor teh besed ni Karl Marx ali kakšen drug socialistični razsvetljenec. Citat prihaja iz knjige Bogastvo narodov (1776), katere avtor je vnet zagovornik svobodnih trgov iz osemnajstega stoletja, Adam Smith.

Bistvo te Smithove ideje je bilo, da – v nasprotju s tem, kar lahko pogosto beremo v časopisih, se učimo v šolah ali slišimo od pridigarjev – mnogo poslovnežev ne sodi med vnete zagovornike svobodnih trgov. Enega izmed načinov tega predstavlja »korporativistična blaginja«. Izraz označuje tiste vladne programe, ki, zahvaljujoč lobiranju poslovnežev za zakonodajo, določene panoge obravnavajo preferenčno, ponavadi preko subvencij in davčnih oprostitev.

Izrazit primer so subvencije v kmetijstvu. Praviloma jih upravičujejo z argumenti, ki se gibljejo od nacionalne varnosti do ohranjanja poseljenosti, velika večina subvencij v Ameriki in Evropski uniji pa konča naravnost v rokah tistih velikih poljedelskih podjetij, ki imajo prevladujoč položaj v kmetijstvu. Najbolj oškodovani so majhni kmetje iz razvijajočih se držav. S temi programi subvencij je neposredno spodkopana njihova sposobnost konkurenčnega boja na mednarodnih trgih. Seveda obseg protitrgovinskih teženj mnogih direktorjev velikih podjetij s tem še ni zaključen.

Mnogo direktorjev podjetij, še posebej v Severni Ameriki in Zahodni Evropi, dejansko nasprotuje prosti trgovini, izmed katerih je denimo nasprotovanje Rossa Perota sporazumu NAFTA [Severnoameriški sporazum o prosti trgovini, op. p.] najbolj očiten primer iz ZDA. Prosta trgovina in tekmovanje, ki obsegata deregulacijo in odpravo carin, pomenita, da morajo že delujoča podjetja tekmovati s podjetniki in nastajajočimi podjetji (pogosto iz držav v razvoju), ki so sposobni proizvajati podobne in nove proizvode učinkoviteje, tj. višje kakovosti in z nižjimi stroški.

Sploh ne preseneča, da mnogo ameriških in evropskih poslovnežev daje prednost lobiranju za carinske omejitve, da bi se s tem zaščitili pred vsemi tovrstnimi konkurenti. Seveda to ne pomeni, da opravljanje posla v državah v razvoju nujno privzema delovanje trgov. Mnogo podjetij, recimo iz držav Latinske Amerike, ima nezdravo močne povezave z državnimi birokrati. Veliko jih plačuje podkupnine, da lahko obdržijo svoje privilegirane položaje v gospodarstvu.

Leta 2007 je denimo časopis Economist poročal o vzponu bolimeščanstva v Venezueli. V primeru slednje gre za besedno igro v zvezi z osvoboditeljem Latinske Amerike, Simonom Bolivarjem, danes pa predstavlja družbeni razred s kulturo podkupovanj podmazanih venezuelskih poslovnežev, katerih najpomembnejše bogastvo predstavljajo tesne povezave z režimom Chaveza. Vse skupaj je privedlo do tega, da je Svetovna banka Venezuelo v letu 2007 označila za drugo najbolj koruptivno južnoameriško državo.

Poročila Transparency International kažejo, da je odkrite korupcije med državnimi birokrati in podjetji v razvitem svetu manj. Vendar tudi v teh imamo podjetja, ki za dosego svojih ciljev uporabljajo tudi netržne metode. Mnogo podjetij v ZDA se denimo tajno prilizuje lokalnim oblastem, da bi si prilastila pravice tistih ljudi, katerih lastnina stoji na želenih razvojnih območjih.

Kot nas opozarjajo veliki misleci od Aristotela, preko Akvinskega in do Smitha, lastninske pravice niso absolutne. Ampak težnje nekaterih poslovnežev, da za dosego svojih ciljev uporabijo moč države, predstavljajo očiten primer napačnega razumevanja tega, da je močna zaščita lastninskih pravic kritična komponenta za razvoj gospodarstva.

Zakaj je potem takem toliko poslovnežev skeptičnih glede delovanja trgov?

Ne glede na vso sovraštvo do tržnih ureditev mnogo poslovnežev dokazuje, da niso imuni na neokeynezianizem, ki še vedno prevladuje v veliki večini ekonomskih politik po vsem svetu. Primer tega predstavlja trenutna kriza hipotekarnih posojil, kjer so nekateri bančniki iz zasebnega sektorja nasprotovali temu, da bi kakšna izmed finančnih inštitucij propadla – ne glede na to, kako nelikvidna je bila. Ravno nasprotno, goreče so si prizadevali, da bi v krizo posojil vključili države in centralne banke, ki bi tem bolehnim inštitucijam zagotovile posebno financiranje – skladno s starim keynezianskim konceptom so jim preprečile, da bi občutile usodno spoznanje svojih zgrešenih kalkulacij, namesto da bi se reševanja problema lotili na način, da bi bankrotiranim finančnim hišam pustili, da gredo v stečaj.

Naslednji vir podjetniškega nasprotovanja trgom predstavljajo številne poslovne šole. Pogosto kar privzamemo kot dejstvo, da poslovne šole proizvajajo zelo zahtevne in k bogastvu usmerjene kapitaliste. Nekatere nedvomno jih. Vendar podrobnejši pregled učnih načrtov mnogih poslovnih šol razkrije, da njihova primarna usmeritev temelji na menedžmentu – računovodstvu, financah, upravljanju s kadri in procesnem upravljanju – raje kot na pomenu svobodnih trgov in pomenu podjetništva. Čeprav menedžment predstavlja pomemben vidik vodenja podjetij, kot tak ne govori o pomenu prevzemanja tveganj. Menedžment govori predvsem o planiranju in nadzoru. Pogosto pa se boji ekonomske kreativnosti in se celo bori proti njej.

Jasno je, da ni dovolj, če so podjetja usmerjena zgolj »pro poslovno«. Poslovneži morajo biti usmerjeni tudi pro svobodnemu podjetništvu, pro svobodni konkurenci in pro svobodni trgovini. V nasprotnem primeru tvegajo, da bodo preprosto postali lobisti ter s tem prispevali k izgradnji takšnega sveta, kjer politični vpliv šteje več kot podjetniške sposobnosti; kjer potrošniki plačujejo višje cene za slabšo kakovost in svet, kjer so revnim iz razvijajočih držav vrata svetovnih trgov, ki bi jim dala večje upanje na boljše življenje kot kakršenkoli znesek tuje pomoči, zaklenjena.

Če parafraziramo evangelij Sv. Luka: »Poslovneži, pozdravite se!«

Samuel Gregg

z dovoljenjem Acton Institute objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008