sreda, 21. november 2007

Dogodivščine Jonathana Gullibla

O želvi in zajcu

Jonathanu se je sanjalo o ženski s Karnevala posebnih interesov. Ženska mu je nenehno podajala denar in mu ga nato grabežljivo jemala nazaj. Vedno znova mu je plačevala in mu v naslednjem trenutku že hlastala po denarju. Ves tresoč se je nenadoma prebudil in se spomnil, da mora svoj zaslužek prijaviti davčnim uradnikom.
Nos mu je napolnil čudovit vonj po sveže popečenem kruhu. Ob mizi je stal poznani mu stari mož in si za zajtrk pripravljal debel kos popečenega kruha z marmelado. Opazil je tudi majhnega dečka žalostnega videza, kako je sedel ob mizi. Možakar je dečka predstavil kot njunega vnuka Davyja, ki bi naj za nekaj časa ostal pri njiju z Rose.
»Tebe se pa spomnim,« se je razvedril Davy. »Dedi, on je pomagal meni in mamici, ko sva morala zapustiti kmetijo.« Zaradi te novice je Jonathan postal še bolj dobrodošel. Medtem ko je Jonathan hlastal po z maslom na debelo namazanem kosu kruha, se je Davy nemirno presedal in si poskušal povleči sicer nepravilno poveznjene nogavice. »Babi, še enkrat mi preberi tisto zgodbico,« je zaprosil.
»Katero zgodbico, ljubček?« Jonathanu je na krožnik zvrnila še vroča umešana jajca.
»Mojo najljubšo, tisto o želvi in zajcu. Slike so tako smešne,« je zasijal Davy.
»Že dobro,« je dejala Rose in vzela knjigo iz kuhinjske omarice. Prisedla je k suhcenemu Davyju in pričela. »Pred davnimi časi …«
»Ne, ne, babi, pred mnogimi časi … « jo je prekinil.
Rose se je nasmehnila. »Kot sem dejala, pred mnogimi časi sta živela želva z imenom Frank in zajec z imenom Lysander. Obe živali sta se preživljali z razdeljevanjem pisem vsem, ki so živeli v njuni vasici. Nekega dne je Frank, čigar ostra ušesa so bila mnogo bolj učinkovita od njegovih kratkih nog, ujel, kako je neka skupina živali hvalila Lysandra, kako hiter da je. Hitronogi zajec je samo v nekaj urah razdelil enako, kot so ostali komaj v več dneh. Razburjen se je Frank priplazil in se vmešal v debato.
'Zajec', je, skoraj tako počasi, kot je hodil, dejal Frank, 'stavim, da lahko v tednu dni pridobim več kupcev kot ti. Za to sem pripravljen zastaviti ves svoj ugled.'
Lysander je bil nad izzivom začuden. 'Tvoj ugled? Ha! Kar ljudje menijo o tebi, ni stvar tvoje stave,' je vzkliknil razposajeni zajec. 'Vseeno sprejmem tvoj izziv!' Sosedje so se začeli rogati in strinjali so se, da počasna želva nima nobenih možnosti. Da bi se prepričali o tem, so se vsi strinjali, da bodo čez teden dni na tem istem mestu določili zmagovalca. Lysander je odhitel, da bi se lahko kar najbolje pripravil, Frank pa je dolgo časa samo sedel, nakar je lagodno odšel.
Lysander je po vsem podeželju razobesil obvestila o tem, da znižuje cene na več kot polovico tega, kar je zaračunaval Frank. Dostave bo od sedaj izvajal dvakrat dnevno, tudi med vikendi in v času praznikov. Zajec je z zvonjenjem zvonca, raznašanjem pisem, prodajanjem znamk in celo s tehtanjem in zavijanjem pošiljk na licu mesta prešel vsako sosesko. Za nizko doplačilo je obljubil dostavo na želen termin, in to podnevi ali ponoči. Vse skupaj je opravljal z iskrenim, prijateljskim nasmeškom. Ker je bil učinkovit, kreativen in prijazen, je seznam njegovih kupcev hitro naraščal.«
Davy je bil prilepljen na slike in je babici med njenim glasnim branjem pomagal z obračanjem strani. »O želvi ni nihče videl nobenega sledu. Ko se je teden zaključil, je Lysander, prepričan v svojo zmago, odhitel k sosedom-sodnikom. Na njegovo presenečenje, je želva že bila tam in čakala na njegov prihod. 'Tako mi je žal Lysander,' je počasi in v neprijaznem tonu dejala želva. 'Medtem ko si ti dirkal od hiše do hiše, imam jaz samo tole pismo za dostaviti.' Med podajanjem dokumenta in pisala Lysandru je Frank dodal: 'Prosim, če se podpišete na črtkani črti.'
'Kaj pa je tole?' je vprašal Lysander.
'Kralj je pooblastil mene, želvo, za ekskluzivnega poštarja in me pooblastil, da razdeljujem vsa pisma v vsej pokrajini. Oprosti zajec, to pomeni, da moraš prenehati z dostavljanjem.'
'Vendar to ne more biti mogoče!' je rekel Lysander in v jezi cepetal z nogami. 'To ni pošteno!'
'Točno to je dejal tudi kralj,' je odgovorila želva. 'Ni pošteno, da bi imeli nekateri njegovi ljudje boljšo oskrbo s poštnimi storitvami od drugih. Tako mi je dal ekskluziven monopol in s tem zagotovil enako kakovost storitve za vse.'
'In kako si ga pripravil do tega, da je to storil? Kaj si mu ponudil?' je jezen Lysander dražil želvo.
Kljub temu, da se zelo težko smeji, je želva uspela zavihati lusko na strani svojih ust. 'Kralju sem zajamčil, da bo lahko vse svoje pošiljke pošiljal zastonj. Spomnil sem ga jasno tudi na to, da imeti vsa pisma kraljestva v zanesljivih rokah pomeni učinkovito odkrivanje morebitnega uporniškega vedenja ljudi. Ja kdo pa se bo upiral, če bom tu ali tam izgubil kakšno pismo?'
'Vendar med razdeljevanjem pošte si vedno izgubljal denar!' je vznemirjen izjavil zajec. 'Kdo bo plačal za to?'
'Kralj bo določil ceno in mi s tem zajamčil dobiček. Če bodo ljudje prenehali pošiljati pošiljke, mi bodo pač davki pokrili nastalo izgubo. Čez nekaj časa se itak nihče več ne bo spominjal, da sem kadarkoli imel konkurenta.'« Babica je dvignila pogled in dodala: »Konec zgodbe.«
»Morala te zgodbe je v tem,« je nadaljevala Rose, »da se lahko v primeru posebnih težav vedno obrneš na oblast.«
Mali Davy je ponovil: »V primeru posebnih težav se lahko vedno obrneš na oblast. Babi, to si bom zavedno poskušal zapomniti.«
»Ne, dragi. To samo piše v knjigi. Dosti bolje je, če poskušaš najti svojo lastno moralo.«
»Babi?«
»Da, dragi?«
»Ali živali lahko govorijo?«
»Samo ptice govorijo. To je le pravljica, dragi. To ni Veliki Bard.«
»Babi, povej mi o Velikem Bardu.«
Zahihitala se je. »Kolikokrat si ga že slišal? Bard je modri jastreb, ki kroži nad sedmimi vodami, od ledenih vrhov High Yek, do meglenih obal Rotha. Ne, ne, ne, ne boš me zapeljal v naslednjo zgodbico. Tole bova prihranila za jutri.«Jonathan je zaključil z zajtrkom in se zahvalil staremu paru za njuno ljubeznivo gostoljubnost. Ko so stopili na vhodno verando, da bi se poslovili, mu je stari mož dejal: »Ko boš kadarkoli karkoli potreboval, se naju spomni kot lastnega dedka in babice.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007

Tribunalovo oko

Janez Janša, premier Vlade Republike Slovenije, je 13. novembra 2007 v intervjuju za
Radio Ptuj izjavil:

»Nastalo situacijo bomo v prihodnje še analizirali, vendar lahko že zdaj
rečem, da so odprte vse možnosti, vključno z odstopom vlade.«

»Na prvi pogled se zdi večina stvari zelo preprostih. Recimo, nedvoumno drži, da je začetek prve svetovne vojne povzročil atentat, ki ga je nad avstro-ogrskim prestolonaslednikom Franzem Ferdinandom storil Gavrilo Princip. Prav tako bi težko oporekali tezi, da napade astme, med drugim, povzroča pretirano fizično naprezanje.«

Če se tem istim stvarem malo bolj posvetimo, kaj hitro spoznamo, da je takšno površinsko gledanje na stvari preveč poenostavljeno, praviloma pa tudi ne daje pravilnih odgovorov. Tako je uboj prestolonaslednika in njegove žene le sprožil vojno napoved, medtem ko so pravi razlogi, ki so pripeljali do te morije, globlji in večplastni in datirajo vse do Napoleonovega poraza iz leta 1815. Na hitro in malo poenostavljeno pa bi jih lahko strnili v politične, ekonomske, nacionalistične, kulturne in verjetno še kakšne.

Podobno je z astmo, pri tem pa njeni dejanski razlogi, ki jo povzročajo, niti še niso v popolnosti razumljeni, tako da se domneva, da jo v največji meri povzročajo dedni dejavniki in dejavniki iz okolja, kot so razne alergije.

Tako trčimo ob bistvo današnjega komentarja, to je razlikovanja med povodom za nastanek določenega dejanja in razlogi, ki so pripeljali do tega istega dejanja. Ko pa k temu dodamo še posledice kot končni rezultat nekega dejanja, lahko zmeda zaradi napačne uporabe pojmov postane popolna, možnost zlorab in zavajanja pa neomejena. Obstaja veliko takšnih primerov, kjer si predvsem politiki prikrajajo rezultate sebi v prid. Tako recimo večkrat slišimo, da država povzroča gospodarsko rast ali pa da fiskalna politika nima vpliva na inflacijo. V takšnih razpravah postane védenje o temeljnih razlikah med pojmi, kot so povod, razlog in posledica, nujno.

O povodu in dejanskih razlogih za vojno morijo smo že pisali zgoraj, verjetno pa tudi posledic te morije ni težko spregledati. Podobno je tudi v primeru astme. Praksa pa kaže, da obstaja precej nejasnosti na področju ekonomije. Poglejmo primer.

V zadnjem času večkrat slišimo tezo, da je treba zasluge za 5.9-odstotno gospodarsko rast pripisati državi, v enem izmed svojih dokumentov pa na Ministrstvu za finance tudi bolj natančno omenjajo, da veljajo javna naročila za »pomemben generator gospodarske rasti«, kar samo po sebi kliče po krajši razpravi o razlogih za gospodarsko rast. Če velja, da je treba torto najprej speči, da se jo lahko razreže na kose in podeli, velja podobna relacija tudi v gospodarstvu. Dohodek je treba najprej ustvariti in šele potem ga je možno razdeliti in del nameniti tudi za državno potrošnjo.

Kje torej iskati potencialni državni prispevek pri tem? Nekako mi najprej pade na misel državna potrošnja, kamor spadajo tudi javna naročila in ki v Sloveniji presega 45 odstotkov bruto domačega proizvoda. Ker se ta v veliki večini financira s pomočjo davkov, torej s pomočjo prisilno odvzetega dohodka posameznikov, ki jo državi omogoča njena moč prisile in sankcioniranja, vpliva to izključno na zamenjavo zasebne potrošnje za državno. Državni aparat namreč zmanjšanje kupne moči posameznikov nadomesti s svojo potrošnjo, v nasprotnem primeru bi namreč ta isti znesek potrošili posamezniki sami. Celo več, saj je empirično potrjeno, da povečanje državne potrošnje ne kompenzira v celoti zmanjšanja zasebne potrošnje, zaradi česar pravimo, da nastaja mrtva izguba.

Država pa sodeluje v gospodarstvu tudi kot lastnik podjetij in drugega realnega premoženja. Vendar je tudi v tem primeru njen prispevek h gospodarski rasti manjši, kot bi bil sicer. Podjetja v pretežni državni lasti so se namreč po celem svetu, ne le pri nas, izkazala za zelo neučinkovita in to prvenstveno zaradi njihovih ciljev, ki bolj zasledujejo politične interese tistih, ki jih nadzirajo.

Državnemu aparatu tako preostane izključno možnost vplivanja na dejavnike, ki vodijo do uspešnega gospodarstva. Ekonomska stroka si je enotna, praksa pa to potrjuje, da bo gospodarstvo uspešno le ob učinkovitem delovanju pravne države, spoštovanju lastninskih pravic, nizkih davkih, majhni administraciji in prosti trgovini. To so dejavniki, ki podjetja spodbujajo k investicijam v izboljšanje tehnologije, kar jih dela bolj učinkovite, vsem nam pa prinaša višjo gospodarsko rast.

Tega izpita pa slovenska država zaenkrat še ni opravila. Tako pa lahko zaključim, da kot bi bilo napačno razloge za pojav prve svetovne vojne in astme zreducirati na en sam dogodek (atentat oziroma pretirano aktivnost), tako bi bilo tudi napačno del rezultatov (državna potrošnja), torej posledic gospodarske rasti, pripisati razlogom gospodarske rasti.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007

Kuponizacija NKBM

Začelo se je prodajanje 49 odstotkov državnega deleža Nove kreditne banke Maribor. Glede na sprejeti dvofazni program prodajanja banke lahko brez težav ugotovim, da gre za vnovičen pojav kuponizacije državne lastnine. Zakaj? Po končani prvi fazi bo banka imela množico nepovezanih, nezainteresiranih in relativno slabo informiranih lastnikov ter nekaj manj pomembnih in bolje informiranih portfeljskih lastnikov, preteči pa bo moralo veliko časa, da se bo lastnina banke sčistila in prešla v roke tistim, ki bodo z njo dejansko želeli upravljati.
S tem se na nek način nadaljuje praksa iz časov lastninskih certifikatov, ki jih je uvedel Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, in ki je podjetjem v lastniško strukturo prinesel množico certifikatskih lastnikov, dva državna sklada (KAD in SOD) ter nekaj pooblaščenih investicijskih družb, ki so bile napolnjene s certifikati. Ni odveč ponovno poudariti, da večina podjetij po petnajstih letih od začetka procesa lastninjenja še vedno nima normalnih lastniških struktur ter so bolj ali manj zaprta okoli družb pooblaščenk (podjetja ustanovljena s certifikati zaposlenih) ter podprta z lastnino KAD-a in SOD-a. Lastnina slednjih se po petnajstih letih končno nekoliko bolj aktivno znižuje.
Prodajanje deležev NKBM je v osnovi zamišljeno kot dvofazni proces, pri čemer bi naj državni birokrati po končani drugi fazi ohranili lastniški vpliv v obsegu 25 odstotkov plus ene delnice, kar je poznano kot opevana formula 26xy. Prva faza, ki poteka od ponedeljka dalje, predvideva prodajo 49 odstotkov banke med dve skupini investitorjev, državljane (t. i. manj poučeni investitorji) in institucionalne lastnike (t. i. poučeni investitorji), medtem ko je termin za drugo fazo prodajanja premaknjen v prihodnje in še ni določen. Glede na nizko stopnjo kredibilnosti birokratov pri prodajanju NLB belgijski super banki KBC, se kaj lahko zgodi, da druge faze prodajanja NKBM v doglednem času sploh ne bo. Močan osebni vpliv v drugi največji banki pri nas je pač preveč mamljiv, da bi se mu politiki bili pripravljeni odreči kar tako, zlepa. Povsem realno lahko torej pričakujemo odlašanje druge faze, ki bo temeljilo na že znanem šovinističnem leporečenju o nacionalnem interesu.
Že nekajkrat sem zapisal, da pomeni nacionalni interes strinjanje vseh državljanov, se pravi Buchananovo super večino, in da je v domeni države, torej v nacionalnem interesu, lahko edino in samo zaščita osebne in ekonomske svobode državljanom. Nadzor nad banko je osebni interes vpletenih političnih veljakov in nima z zaščito svobode državljanom, torej z resničnim nacionalnim interesom, popolnoma nič skupnega.
Resnici na ljubo se zgodba o prodajanju NKBM od certifikatske nekoliko razlikuje. Tokrat so namreč birokrati pokazali nekaj več domišljije, saj so izumili tip prodajanja lastnine, kjer se cena prve emisije ne bo določila neposredno glede na razmerje med ponudbo in povpraševanjem, temveč bo cena delnice določena upoštevaje vnaprej določen cenovni pas. Tako bodo najprej pobrali naročila obeh skupin investitorjev, nato bodo glede na obseg povpraševanja določili razmerje med poučenimi in nepoučenimi lastniki ter nazadnje prodajno ceno delnice.
Kaj lahko se zgodi, da bo interes po nakupu banke bistveno močnejši od vrednosti deleža NKBM, ki je na voljo. V tem primeru bodo najprej glede na vplačane vrednosti vpisanih delnic določili lastniška razmerja med nepoučenimi investitorji, nato pa vsakemu posebej odobrili končno število delnic, ki jih bo lahko prejel. Vsi nepoučeni investitorji bodo dobili preveč vplačan denar povrnjen. Kar se tiče poučenih vlagateljev pa bodo predlog končnih lastnikov delnic izbrali predstavniki Citigroupa, ki bo globalni koordinator prodaje, predstavniki banke in predstavniki državne komisije za prodajo NKBM. Poučene investitorje in ceno delnice bo pred delitvijo delnic morala potrditi še vlada.
Vsa tako razdeljena prva emisija se bo šele kasneje preselila na borzni parket in dobila značaj javne in transparentne prodaje. V tej fazi se bo končno začela oblikovati tržna cena mejne delnice NKBM. Kakorkoli se bo teh 49 odstotkov banke razrezalo, lahko vlagatelji pričakujejo zagotovljen donos, vendar še pred uvrstitvijo na borzo tudi vračilo precejšnjega deleža vplačanega denarja. Po vsej verjetnosti bo namreč interes precej presegel ponudbo. Z veliko gotovosti lahko rečem, da bo cena delnice po njeni uvrstitvi na borzo poskočila, saj jo bodo zraven raznih institucionalnih lastnikov, ki bodo krepili svoj položaj v banki, želeli kupiti tudi vsi tisti, ki bodo po prvi fazi spričo vrnjenega denarja najbolj razočarani.
In več kot bo teh nesrečnih kupcev, močnejši bo pritisk na ceno delnice, ko bo le ta prosto kotirala na borzi. Dvomim namreč, da bi precej nejasna obljuba o dodatni delnici na deset zagotovljenih in zadržanih delnic (ugodnost velja samo za nepoučene vlagatelje) lahko zaustavila prodajanje po precej verjetnih višjih tržnih cenah. Obljuba je nejasna zato, ker je človek ob pričakovanju dodatnih delnic lahko hitro zaveden, saj zmotno misli, da bo dodatno delnico dobil glede na vse delnice, ki jih bo za leto dni zadržal. V resnici bo dodatne delnice dobil le za zadržane zagotovljene delnice, se pravi samo za 10, 20 ali 30 delnic. Število zagotovljenih delnic bodo določili po končanem razpisu in sicer glede na število pobranih naročil. Za vse preostale delnice, ki bodo posameznikom odobrene in jih bodo le-ti obdržali do 12. septembra, ta boniteta ne bo veljala. Takšna rešitev je resnici na ljubo s tehničnega vidika razumljiva, saj ves postopek preračunavanja delnic bistveno olajša. Je pa način, na katerega je to v prospektu o prodaji NKBM predstavljeno, nepozornim očem nejasen.
Z gotovostjo lahko zapišem, da bo končni izplen prodajanja 49 odstotkov NKBM takšen, da večina državljanov od vsega skupaj ne bo imela ničesar, saj zaradi različnih razlogov pri nakupu ne bodo mogli sodelovati (pomanjkanje informacij, znanja, denarja). Izplen bo bolj pičel tudi zato, ker nam bodo zaradi zelo omejenega deleža banke, ki se prodaja in zaradi fiksirane cene, precejšen delež vplačanega denarja morali vrniti.
Še na nekaj bi rad ob tem opozoril. Glede na to, da bo poučenim investitorjem lastnino delnic določila komisija v sodelovanju z banko in koordinatorjem, potrdila pa vlada, se ne morem izogniti misli, da bodo tisti z močnimi političnimi povezavami deležni privilegirane obravnave. Nič novega, če vemo, da je korupcija sestavni del vseh tistih gospodarstev, kjer imajo birokrati zadnjo besedo. Glede na predvideno vračanje denarja nepoučenim vlagateljem in glede na predviden potek izbora poučenih vlagateljev lahko po razpletu prvega dela prodaje pričakujemo kar nekaj negodovanja.
Upoštevaje dosedanjo prakso delovanja naših Niskanen politikov (z Niskanen politikom imenujem tistega, ki stremi k omejevanju ekonomske in osebne svobode državljanom) in glede na podobnost prodaje NKBM s certifikatizacijo pričakujem, da NKBM vsaj še nadaljnjih nekaj let ne bo imela večinskega investitorja, ki ne bi bil povezan z državo, temveč precej razbito strukturo majhnih lastnikov s prevladujočim vplivom državnih uradnikov, ki bodo banko popolnoma obvladovali ravno spričo razbitja lastnine.
Iz do sedaj povedanega sledi, da predlaganega načina prodajanja NKBM nikakor ne podpiram, saj zraven zgoraj naštetih bolj tehničnih dejstev ne zadovolji vsaj še dveh zame kot zagovornika individualne odgovornosti zelo pomembnih kriterijev: poštenosti in racionalnosti. Sprejet način je nekje vmes med skrajno nepošteno kuponsko privatizacijo in najbolj pošteno odprto prodajo na borzi. Program je nepošten, ker sadov prodaje ne deli med vse davkoplačevalce, ki so banko zaradi preteklih odločitev birokratov, da se bankam z državnimi obveznicami popravijo bilance, bili prisiljeni sanirati. Pri tem kot nepomembno dejstvo izpade to, da je takratno izdajanje obveznic za sabo potegnilo verigo novega zadolževanja, saj so birokrati namesto sprotnega zniževanja javne potrošnje, in s tem seveda davkov, pri odkupovanju teh in podobnih obveznic raje izdajali nove obveznice ter dolg s tem prenašali naprej, torej na pleča naslednjih generacij.
Najbolj pošteno in edino sprejemljivo bi bilo, če bi NKBM v enem kosu prodali na odprti dražbi, pri čemer bi kupnino namenili bodisi v prehodni sklad za izvedbo nujno potrebne pokojninske reforme (za enak znesek bi morali znižati prispevke na plače), bodisi bi z njim vrnili nekaj mednarodnega dolga bodisi bi za ta znesek znižali davke. Tako bi koristi od prodaje NKBM avtomatsko bili deležni vsi državljani, ki njenih delnic zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne bodo mogli kupiti, oziroma, če sem nekoliko bolj nazoren, od prekmurskih tekstilnih delavk do dolenjskih izdelovalcev avtomobilov. Ker smo trenutno kar nekako omamljeni zaradi nenadnega pojava inflacije, takole ob robu dodajam, da denarja od kupnine, v primeru, če bi sredstva za nakup banke prišla izven Slovenije, v domačo končno potrošnjo nikakor ne bi smeli usmeriti, ker bi le-to pomenilo precej hipen preliv v cene in dodatno pritisnilo na toliko neželen dvig cen.
Verjetno mi ni treba posebej razglabljati o tem, da bi bila s prodajo v enem kosu dobljena kupnina precej višja, saj stavim, da bi uveljavljene mednarodne finančne inštitucije čakale v vrsti in bi se dobesedno zgrizle za nakup. Zraven tega bi NKBM v hipu dobila strateškega lastnika, ki bi bil pripravljen v banko vlagati in jo razvijati. Državljani bi v zameno za izsiljeno investicijo v sanacijo slabih terjatev bank, ki so nam jo pred več kot desetletjem naprtili birokrati, dobili največ in to v najkrajšem možnem času ter z najnižjimi možnimi stroški.
Program je neučinkovit tudi zaradi tega, ker v osnovi preprosto zadevo po nepotrebnem komplicira in jo dela birokratsko, povrh vsega pa banki vsiljuje obliko lastniške strukture in kot tak v celoti močno spominja na certifikatizacijo iz leta 1992, skratka na lastninjenje, ki je podjetjem namesto svežega kapitala prineslo zelo slabe in izrazito protirazvojne lastniške strukture, s katerimi se mnoga še danes soočajo. Eden izmed mnogih stranskih učinkov certifikatizacije je denimo izrazito sovražen odnos Slovencev do tujih investitorjev, t. i. nacionalni šovinizem, ki je praktično že dosegel mitološke razsežnosti.Naravnost šokantna je ugotovitev, da je največji del lastništva bank še vedno pod neposrednim lastniškim nadzorom oblasti, se pravi politikov, ki popolnoma obvladujejo obe največji banki, NLB in NKBM. Zavito v celofan nacionalnega interesa omogoča takšno stanje veliko manevrskega prostora za politična mešetarjenja različnih vrst, če uporabim kar se da blag izraz. Država kot lastnica, torej birokrati kot upravljavci, nimajo v bankah (gospodarstvu) kaj iskati in bi se morali iz bančnega sektorja (gospodarstva) kar se da hitro in v popolnosti umakniti. Le to bi bilo do državljanov najbolj pošteno, ekonomsko pa najbolj učinkovito.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007

Skoraj večno aktualni slovenski ekonomski utrinki

1. Preteklost in trenutno stanje

Formalno ima Slovenija skoraj vse, kar bi relativno sodobna evropska država, ki je pravkar vstopila v EU in EMU (euro), morala imeti. Pa vendar. Številni tu živeči in delujoči nismo zadovoljni s tem, kar imamo. Velikokrat se čudim, kako nam gre tako dobro, ko pa je še tako veliko vidnih in nevidnih ovir in tudi (lokalnih) neumnosti, ki nam tako in/ali drugače preprečujejo, da bi nam šlo še dosti bolje. Ugotovimo lahko, da nam res še marsikaj manjka, da bi bili še uspešnejši, čeprav se stvari s časom spreminjajo na bolje. Vsaka koalicijska vlada je v svojem okviru in zmožnostih ter s svojim videnjem sveta in predvsem Slovenije v glavnem skušala narediti kaj pametnega za razvoj Slovenije. Prva slovenska - Demosova vlada je postavila temelje naše države v vseh pogledih – tudi v ekonomskem z lastnim denarjem na čelu. Tudi LDS vodeče vlade so naredile marsikaj dobrega za Slovenijo v okviru svojega dolgoletnega vladanja – morda so prav zato številne nujne spremembe nepotrebno zastavile postopno (ti. »gradualizem«). V Sloveniji je bil tak pristop na splošni ravni popularen, saj je odseval razmišljanje večine slovenskih državljanov, ki jim je tudi v socializmu šlo relativno dobro, zato niso hoteli večjih, korenitejših sprememb za razliko od nekaterih drugih držav, kjer jim je šlo slabše in so bile korenitejše in hitrejše spremembe nujnejše. In tako je pravzaprav še danes. Ker smo na relativno visoki stopnji razvoja, so – tako številni - korenite spremembe nepotrebne, čeprav sam menim, da jih na marsikaterem področju nujno potrebujemo. Kot pravim v enem od svojih aforizmov (iz knjige Drugi aforizmi in/ali drugo): Slovenci so z eno nogo še vedno v socializmu in s tričetrt glave.

Ni ga finančnega ministra v slovenski vladi, ki ne bi razmišljal o privatizaciji dveh največjih slovenskih bank (NLB in NKBM) in ti. »stebričenju« (oblikovanje dveh ali treh finančnih stebrov okrog največjih treh (seveda) državnih finančnih institucij), pa do danes ni bilo narejenega nič. Pri privatizaciji se ustavi, ko javno mnenje pove, da tri četrt anketirancev iz reprezentativnega vzorca noče tujcev za lastnika največjih dveh državnih bank in/ali zavarovalnice. Pri finančnem stebričenju pa se ustavi, ker prihaja od zgoraj navzdol in dotični nosilci sploh ne čutijo potrebe po povezovanju. Ekonomske razmere jih še ne silijo v to. Menim, da ni smotrno, da imamo tri največje slovenske finančne institucije v prevladujočih državnih rokah. Če upoštevamo še njihove povezane osebe (še ena banka, družbe za upravljanje skladov, leasing podjetja, različna druga podjetja doma in v tujini, itd.) je vpliv države v finančnem sektorju gromozanski. V slovenskem bančnem sektorju državne in tuje banke predstavljajo kakšnih 80% vsega potenciala. V slovenskem zavarovalniškem sektorju pa največja državna zavarovalnica in tuje zavarovalnice dobrih 50%. Sam bi najprej s tujim dolgoročnim strateškim partnerjem privatiziral NKBM, ki bi morala biti predvsem bistveno bolj aktivna v regiji. Pri NLB bi poskusil s kombiniranim zavezujočim domačim lastništvom, pri čemer bi jo ponudil tudi državljanom in jo uvrstil v borzno kotacijo. Primer Zavarovalnice Triglav uvrščam po več kot 15 letih neuspešnega iskanja (nominiranega) lastnika s tega vidika med največje nacionalne sramote.

Pri nas so monoplno-oligopolne strukture na številnih področjih praktično »neiztrebljive«, kar še posebej velja za ne-menjalni sektor, ki dosega približno tretjino slovenskega BDP. Nedvomno so eden od pomembnih virov naše inflacije in antitržne logike razmišljanja. Država monopole v nemenjalnem sektorju »obvladuje« tako, da regulira (nadzira) njihove cene, kar pa seveda ni dovolj, saj se le-te prej ali slej sprostijo. V vmesnem času se nosilci teh služb angažirajo pri lobiranju za čim prejšnji dvig cen namesto, da bi povečali svojo učinkovitost. Država jim ne postavi (primerjalnih) kvalitativnih in kvantitativnih standardov na podlagi, katerih bi se presojalo. Nihče se tudi ne spomni, da bi uvedel npr. več možnih konkurenčnih pobiralcev smeti v istem kraju!?!

V javnih financah nedvomno pogrešamo več javnosti. Saj so javne finance! Prave transparentnosti ali preglednosti je premalo. Kritičen odnos do česarkoli v zvezi s tem ni najbolj zaželen. Delež javne porabe v BDP je predebel (čez 45% BDP). Prav bi bilo, da bi bil vsaj tam do 40% BDP. Večja ambicioznost (do tretjine BDP) bi bila za tradicionalno evropsko kontinentalno državno miselnost morda prevelika. Spomnim se temeljite in polemične proračunske razprave na britanskem davčnem združenju v Londonu, ko je davčna sprememba botrovala 0,1% spremembi proračunskega primanjkljaja v BDP. Vsi potrebni podrobni podatki in analize so bile na voljo. V Sloveniji se dogodi 0,5% sprememba proračunskega primanjkljaja v BDP, pa nihče ne reagira; prav tako je natančnih podatkov in analiz, zakaj je temu tako, premalo na voljo. Največkrat smo odpravljeni s tem, da je prišlo do zamenjave metodologije.

Slovenska rodnost se je po dolgem času nekoliko popravila. V letu 2006 je število živorojenih otrok zabeležilo najvišjo številko v zadnjih desetih letih – skoraj 19.000 (Urad R Slovenije za statistiko). Število brezposelnih je v letu 2007 najmanjše in število zaposlenih najvišje, odkar imamo svojo državo. Konkretne številke so mednarodno primerljivo dobre. Na drugi strani pa se staranje prebivalstva pospešeno nadaljuje, kar povzroča pritisk na pokojninsko blagajno. Že vsak četrti Slovenec je upokojenec. Imajo celo svojo parlamentarno stranko (Desus), ki je sicer (presenetljivo) komaj presegla parlamentarni prag štirih odstotkov. Tudi v tem pogledu postaja Slovenija vedno bolj podobna tipičnim starim članicam EU. Najmanj, kar vemo je, da je treba razširiti krog možnih naložb pokojninskim skladom in ustrezno spremeniti ti. zajamčenost, kar bo na dolgi rok dalo boljše rezultate upravičencem. Prav tako bo potrebno morda oklestiti (že nekatere pridobljene) pravice upokojencem in uvesti spremembe za prihajajoče upokojence, da bo sistem dolgoročno vzdržen.

Vpletanje politike v gospodarstvo, kulturo, šolstvo in praktično v dobesedno vse je posebna zgodba, ki se ji ni odrekla niti ena vlada in/ali stranka na oblasti v sicer relativno kratki slovenski zgodovini. Nekatere politične stranke to delajo morda nekoliko bolj pretanjeno in spretno, druge manj. Ta fenomen je rezultat pomanjkanja dolgoletne tradicije prave demokracije, kajti po določenem obdobju bi se politiki tega morali naveličati, saj bi uvideli, da pretiravanje na tem področju morda prinese kakšne kratkoročne koristi – vsekakor pa ne dolgoročnih. Za ključne točke v vseh sferah, kjer ima država neposreden vpliv, je logično, da pride do zamenjav. V Sloveniji je problem, ker je teh ključnih točk preveč (so skoraj povsod) in ker je neposreden vpliv države zaradi njenega pretežnega lastniškega deleža v številnih podjetjih, prevelik. POZOR! Po zaključku masovnega lastninjenja/privatizacije slovenskih podjetij, je država še vedno lastnik približno 50% vsega! Ali je temu sploh moč reči lastninjenje/privatizacija? To je seveda preveč in skušnjavam se je težko upreti. Sicer pa, saj veste, kako potekajo te zamenjave: najprej se človeka javno diskreditira in potem likvidira – v stari komunistični navadi. To formulo danes uporabljajo vsi ne glede na (svojo) barvo.

Na drugi strani se pospešeno razvija evropska »super« nadnacionalna država, ki lahko preveč vpliva na samostojnost nacionalnih držav. Ohlapnejša struktura Evropske unije, ki bi dala njenim državam-članicam dovolj prostora za individualnost in samostojne - originalne rešitve, prek katerih bi se lahko kazala njihova konkurenčnost, bi bila po eni strani primernejši model povezovanja v Evropi. Po drugi strani pa bi takšen razvoj upočasnjeval nujno potrebno unifikacijo, standardizacijo na številnih področjih. Kot kaže gre razvoj EU vseeno zaenkrat v to drugo smer, kar pomeni, da je prevladal evropsko-kontinentalni (francosko-nemški) koncept, čeprav je nekatere stvari in trende na tem področju vseeno težko natančno oceniti. Pa vendar.

2. Kaj čaka Slovenijo v prihodnosti?

Kljub predsedovanju Slovenije Evropski uniji v letu 2008 in skorajšnjemu članstvu v OECD ter posledičnemu razširjanju obzorij vseh bomo še vedno ostali nekoliko lokalni, če se lahko tako izrazim. Majhnost in zgodovinska utesnjenost brez državotvorne zgodovine naredijo svoje. To pomeni, da bomo še vedno premalo izkoristili EU v vseh smislih. Slovenija je v letu 2007 neto plačnica v EU proračun, kar pomeni, da ne izkorišča dovolj vseh možnosti financiranja različnih projektov iz EU skladov, ki so na voljo. Na drugi strani je slovenska miselnost tista, ki bo vsako ureditev, nalogo, regulativo, ki bo prihajala iz Bruslja, izpolnila več kot natančno. Včasih tudi nepotrebno sebi v škodo in tudi če to ni oz. ne bo nujno potrebno.

Gospodarska rast bo še nekaj časa nad evropskim povprečjem, pri čemer ga bomo dosegli v času med dvanajstimi in petnajstimi leti. Prišlo bo tudi obdobje recesije v Sloveniji, ko se bo ustavilo črpanje EU skladov in začetna EU in EMU zagona, ki sta trenutno močno prisotna. Problemi pokojninske blagajne se bodo stopnjevali; zelo počasi bomo izboljševali delovanje in (ne)učinkovitost nemenjalnega sektorja. Slednje se bo zgodilo takrat, ko bodo večino županskih stolov zasedli nepolitiki – bivši (uspešni) gospodarstveniki ali vsaj konkretni pragmatiki. Politika bo vedno bolj postajala odvisna od kapitala; seveda se bo to lahko v večji meri udejanilo šele takrat, ko se bo država resnično umaknila iz številnih podjetij, kar se bo zgodilo takrat, ko bo konkretno prodala svoje deleže v teh podjetjih. Če bodo kupci teh deležev, vodstva podjetij, ne bo to nujno dobro za dolgoročni razvoj teh istih podjetij. V tem trenutku je to v Sloveniji sicer glavni trend. To so v glavnem ljudje, ki so zagovarjali nacionalni (beri: svoj) interes.

Slovenija ne bo imela v prihodnosti večjih težav z vzdrževanjem maastrichtskih in stabilnostnih kriterijev - še posebej ne fiskalnih; še najhuje bo z inflacijo, ki ima večplastno strukturo. Verjetno z vstopom Slovenije v EMU (euro) težko rečemo, da je slovenska inflacija, ki je v 2007 skoraj še enkrat višja od evropske, izključno denarni fenomen. Verjetno tudi ni samo Balassa Samuelsonov učinek in tudi ne samo rezultat negativnih zunanjih vplivov. Najmanj, kar je treba dodati, je proračunska poraba, ki bi morala biti v časih konjukture nižja, ter nekonkurenčna monopolistično-oligopolistična struktura nekaterih dejavnosti (trgovina, infrastruktura, komunala, ipd.). Pritiski na plače z makroekonomskega vidika ne izgledajo problematični, saj produktivnost že vrsto let zaostaja za njihovo rastjo; problematična pa je lahko rast plač v določeni panogi linearno, saj menim, da bi morala biti rast določena predvsem na ravni podjetja in v odvisnosti od uspešnosti tega podjetja in ne od zunaj.

Določene spremembe v politiki se bodo zgodile šele takrat, ko bodo začeli v njo prihajati novi obrazi – neobremenjeni s preteklostjo in 'tradicionalno' bipolarno delitvijo. Prvi novi obrazi se že kažejo. Kako uspešno, bomo kmalu videli na vsesplošnih državnozborskih volitvah 2008. Seveda pa bo ne glede na to, kdo od mladih in kdaj bo prišel na oblast, verjetno vedno prisoten problem, kako na primer organizirati šolstvo; z več ali manj cerkvene usmeritve in/ali vpliva.

Sloveniji se vsekakor obeta soliden, dober in nadpovprečen evropski razvoj; kako dober, je v veliki meri odvisno od tega, kako bomo uspeli narediti nekatere nujne preobrate v našem bivanju, ustvarjanju in izkoriščanju priložnosti, ki se nam ponujajo.

Draško Veselinovič

objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007

Hitler, Mussolini, Roosevelt

Kaj ima skupnega Franklin Delano Roosevelt z drugimi karizmatičnimi kolektivisti tridesetih

7. maja 1933, le dva meseca po inavguraciji Franklina Delana Roosevelta, je dopisnica New York Timesa, Anne O'Hare McCormick, zapisala, da jo washingtonska atmosfera »čudno spominja na Rim v prvih tednih po pohodu fašistov, na Moskvo v začetkih petletke … Današnja Amerika dobesedno čaka, da se ji ukazuje.« »Rooseveltova administracija,« še dodaja, »namerava federacijo industrije, dela in vlade vzpostaviti po vzoru korporativne države, ki obstaja v Italiji.«

Članek ni omenjen v Three New Deals, izjemni raziskavi nemškega kulturnega zgodovinarja Wolfganga Schivelbuscha. Vendar izpostavlja njegov osrednji argument: da obstaja presenetljiva podobnost med programi Roosevelta, Mussolinija in Hitlerja.

Z našim védenjem o grozotah holokavsta in druge svetovne vojne se zdi, da je takšno trditev skoraj nemogoče ocenjevati in biti zraven hladnokrven. Toda v 1930-ih, ko so se vsi strinjali, da je kapitalizem razočaral, ni bilo težko najti skupnih tem in vsestranskih občudovanj v Washingtonu, Berlinu in Rimu, da ne omenjam Moskve (članek Three New Deals se na slednjo toliko ne osredotoča). Niti ne gre zgolj za zgodovinsko radovednost, ki bi bila v sodobnem času nadvlade kapitalizma nad fašizmom, nacionalnim socializmom in komunizmom, brez vsake pomembnosti. Schivelbusch zaključi svoj prispevek z liberalnim novinarjem Johnom T. Flynnom in njegovim opozorilom iz leta 1944, da je državna moč hrana za nastanek kriz in sovražnikov. Seveda smo po tem prisostvovali mnogim krizam in imeli veliko sovražnikov, morali pa smo se sprijazniti tudi z mogočnejšo in nadležnejšo državo, kot je obstajala pred letom 1930.

Schivelbusch najde vzporednice v idejah, načinih in programih med seboj neskladnih režimov, celo v njihovih osnovnih arhitekturnih gradnikih. »Neoklasični monumentalizem,« piše, »je arhitekturni stil, v katerem država vidno izraža svojo moč in avtoriteto.« V Berlinu, Moskvi in Rimu »je bil sovražnik, ki ga je bilo treba zatreti, arhitekturna zapuščina laissez-faire liberalizma iz devetnajstega stoletja; nepričakovana zmeda stilov in arhitektur.« Washington je v tridesetih letih zgradil mnogo neoklasičnih spomenikov, in sicer z manjšim opustošenjem, kot v evropskih prestolnicah. Pomislite na spomenik »Delavca, ki nadzira trgovino« izpred Zvezne komisije za trgovino, kjer mišičast delavec kroti velikanskega konja. V Dučejevi Italiji bi se oba prav domače počutila.

»Primerjati,« poudari Schivelbusch, »ni isto kot enačiti. Amerika za čas Rooseveltovega New Deala ni postala enopartijska država, ni imela tajne policije, ustava je ostala v veljavi in tudi ni bilo nobenih koncentracijskih taborišč. New Deal je ohranil institucije liberalno-demokratičnega sistema, katere je nacionalsocializem ukinil.« Toda skozi vsa trideseta leta so izobraženci in novinarji opažali »področja zbliževanja med politiko New Deala, fašizmom in nacionalsocializmom.« Vsi trije so se zdeli, da so prekoračili »klasični anglo-francoski liberalizem«, individualizem, svobodne trge in decentralizirano moč.

Vse od leta 1776 je liberalizem predrugačil Zahodni svet. Kot pravi uvodnik The Nature iz leta 1900, se je, preden je tudi sam odstopil od starega liberalizma »osvobojeni od nadležnega vmešavanja vlad človek vdajal svoji naravni nalogi, izboljševanju pogojev, s prečudovitimi rezultati, ki nas obkrožajo.« Torej industriji, transportu, telefonom in telegrafom, zdravstvu, obilju hrane, elektriki. Toda urednika je zaskrbelo, da »je materialno udobje zameglilo oči takratnih generacij o vzrokih, ki so omogočili ta standard.« Starejših liberalcev ni več, mladi liberalci pa se začenjajo spraševati, če država ne bi mogla biti pozitivna sila. Nekaj, kar bi bilo uporabno in ne nekaj, kar bi bilo dobro omejevati.

Medtem so drugi začeli zavračati liberalizem kot tak. V svojem delu iz 1930-ih The man Without Qualities je Robert Musil zapisal: »Nesreča narekuje, da … se bo razpoloženje časa preobrnilo stran od starih usmeritev liberalizma, ki ga je zagovarjal Leo Fischel. Veličastni ideali strpnosti, človeškega dostojanstva in proste trgovine in razum in napredek zahodnega sveta bodo zamenjani z rasnimi teorijami in pouličnimi slogani.«

Sanje načrtovane družbe so okužile oboje, tako desne kot leve. Ernst Jünger, vpliven nemški militarist desnice, je opisal svoj odziv na Sovjetsko zvezo: »Dejal sem si: recimo, nimajo ustave, a imajo plan. To bi znala biti odlična stvar.« Že leta 1912 je Franklin Delano Roosevelt v naslovnem govoru v Ljudskemu forumu troja v New Yorku hvalil prusko-nemški model: »Ti so presegli svobodo posameznika, da lahko s svojim imetjem počne, kar ga veseli, in so spoznali, da je nujno ukrotiti to svobodo posameznika za dobro svobode vseh ljudi.«

Ameriški progresisti, ki so se izobraževali na nemških univerzah, piše Schivelbusch, so »začeli spoštovati Heglovo teorijo močne države in pruski militarizem kot najbolj učinkovita načina organizacije sodobne družbe, ki ne more biti več pod vplivom anarho-liberalnih načel.« Tako je vplivni esej pragmatičnega filozofa, Williama Jamesa, iz leta 1910 The Moral Equivalent of War, poudaril pomembnost reda, discipline in planiranja.

Intelektualce so skrbele neenakost, beda delavskega razreda in komercializacija kulture, ki jo je ustvarila masovna proizvodnja. (Zdi se, da niso uvideli povezave med zadnjo kritiko in prvima dvema.) Liberalizem se je zdel neustrezen za spopad s takšnimi problemi. Ko je udarila ekonomska kriza, v Italiji in Nemčiji takoj po prvi svetovni vojni, v ZDA pa z veliko depresijo, so protiliberalci zagrabili priložnost in trdili, da trgu ni uspelo in da je prišel čas za drzne eksperimente.

Leta 1934 je v North American Review progresivni pisec Roger Shaw opisal New Deal kot »fašistično sredstvo za doseganje liberalnih ciljev«. Pri tem ni imel prividov. Rooseveltov svetovalec, Rexford Tugwell, je v svojem dnevniku zapisal, da je Mussolini naredil »ogromno stvari, ki se mi zdijo nujne.« Lorena Hickok, bližnja zaupnica Eleanor Roosevelt, ki je kratek čas živela v Beli hiši, je odobravajoče pisala o lokalnem uradniku, ki je dejal: »Če bi bil [predsednik] Roosevelt dejanski diktator, bi lahko kam prišli.« Sama je dodala, da če bi sama bila mlajša, bi rada vodila »fašistično gibanje v ZDA.« Pri Nacionalnem uradu za obnovo (NRA), organizaciji v osrčju začetka New Deala, je eno poročilo naravnost objavilo, da so »fašistična načela zelo podobna tistim, ki jih imamo pri nas v ZDA.«
Roosevelt je za Mussolinija pravil, da je »čudovit« in celo izpovedal, da je »globoko navdušen nad njegovimi dosežki.« Občudovanje je bilo obojestransko. V pohvalni kritiki Rooseveltove knjige iz leta 1933 Looking Forward je Mussolini zapisal: »Spomin na fašizem je načelo, da država ne dopušča več gospodarstva njegovim lastnim mehanizmom … Brez dvoma razpoloženje, ki spremlja tako veliko spremembo, odseva fašizem.« Glavni nacistični časopis Volkischer Beobachter je vseskozi hvalil »Rooseveltovo prisvojitev ideje nacionalsocializma v svojih ekonomskih in socialnih politikah« in »razvoj proti avtoritarni državi«, ki bo temeljila na »zahtevah, da se skupno dobro postavi pred posameznikovimi interesi.«

V Rimu, Berlinu in DC-ju [Washingtonu op. p.] je obstajala simpatija do vojaških prispodob in vojaških struktur. Fašisti, nacionalsocialisti in newdealerji so bili med prvo svetovno vojno vsi mladi in so kar hrepeneli po eksperimentih planiranja iz časa vojne. V svojem prvem nastopnem govoru je Roosevelt pozval ljudstvo: »Če želimo iti naprej, se moramo vesti kot izurjena in vdana vojska, ki se je voljna žrtvovati za dobro skupnega reda. Mi smo, vem, pripravljeni in voljni žrtvovati svoja življenja in imetja za takšno disciplino, saj omogoča vodenje, ki se zavzema za dosego višjih dobrin. Brez oklevanja prevzemam nase vodenje te veličastne vojske … Kongres bom zaprosil za manjkajoči instrument, da se soočimo s krizo. To je široko izvršilno oblast, da se spopadem z vojno proti nevarnostim. Tako mogočno kot je moč, ki bi mi bila dana v primeru, če bi dejansko bili napadeni s strani tujega sovražnika.«

To je bil za predsednika ameriške republike povsem nov ton. Schivelbusch razpravlja, da sta bila »oba, Hitler in Roosevelt, karizmatična voditelja, ki sta držala množice v svojem vladanju. In brez tovrstne oblike vodenja niti nacionalsocializem niti New Deal ne bi bila mogoča.« Takšen, plebisciten stil je ustvaril neposredno povezavo med vodjo in množicami. Schivelbusch razpravlja, da so se diktatorji v tridesetih razlikovali od »despotov starega časa, katerih moč je temeljila predvsem na prisilni moči njihovih stražarjev.« Množična zborovanja, domačni pogovori ob radiu in v sodobnem času televizija lahko pripeljejo vladarja neposredno k ljudem na način, ki v preteklosti ni bil nikoli mogoč.

Za dosego tega cilja so vsi novi režimi tridesetih vlagali nepojmljive napore v propagando. »Propaganda,« piše Schivelbusch, »je sredstvo, s katerim karizmatični vodje, sleparske posredne družbene in politične institucije, kot so parlament, stranke oziroma interne skupine, pridobivajo neposredno moč nad množicami.« Propaganda Modri orel NRA-ja [National Recovery Administration, op.p.], v katerem so podjetja, ki so se strinjala s pogoji Urada, morala prikazovati simbol »modrega orla«, je bila takšen način združevanja množic in sklicevanja na množice, in sicer z namenom, da se javno disciplinira podpora gibanju. Predsednik NRA, Hugh Johnson, je jasno pokazal na njegov namen: »Tisti, ki niso z nami, so proti nam.«

Študentje še vedno preučujejo to propagando. Zgodaj letos je muzej v Berlinu postavil razstavo z naslovom Umetnost in propaganda: spopad narodov 1930 – 1945. Glede na kritiko Davida D'Arcyja razstava kaže na to, kako so nemške, italijanske, sovjetske in ameriške vlade »ukazovale in sponzorirale umetnost, ko je skratka grajenje imidža bilo enako grajenju nacije v najbolj ekstremni obliki … Te države so svoje državljane združevale s podobami preporoda in regeneracije.« Nek ameriški plakat s kovaškim kladivom je nosil slogan »Work to Keep Free«, kar je D'Arcy opisal kot »hladno podobno »Arbeit macht Frei« sloganu, ki je pozdravljal zapornike v Auschwitzu.« Podobno je ponovni izid klasičnega dokumentarca o New Dealu, The River iz leta 1938, spodbudil kritika Washington Posta, Philipa Kennicotta, da je zapisal, da »če ga gledate 70 let pozneje na novem Naxos DVD-ju, je občutek malce grozen … Vsebuje trenutke, še posebej tiste s traktorji (slaven fetišističen predmet propagandistov 20. stoletja), ko je človek prepričan v to, da bi film lahko bil proizveden v kakšnem izmed filmskih mlinov totalitarne Evrope.«

Program in propaganda sta bila povezana pri delovanju vseh treh sistemov. Tennessee Valley Authority [op. p. TVA je državno energetsko podjetje, ustanovljeno leta 1933], nemški Autobahn in izsušitev območja Agro Pontino v okolici Rima so nazorni primeri, so vidik »arhitekture moči«, ki je razkazoval čilost in krepost režima.

Lahko se vprašate, kje je Stalin v tej analizi. Zakaj se ta knjiga ne imenuje Four New Deals? Schivelbusch večkrat omenja Moskvo, kot jo je omenila tudi McCormickova v svojem prispevku za New York Times. Toda Stalin se je polastil oblasti v okviru že obstoječega totalitarnega sistema, bil je zmagovalec prevrata. Hitler, Mussolini in Roosevelt so prišli na oblast kot neomajni voditelji v političnem procesu, vsak seveda na svoj način. Oni so torej »karizmatični voditelji«, kar vidi Schivelbusch kot zelo pomembno.

Schivelbusch ni prvi, ki bi opazil te podobnosti. B. C. Forbes, ustanovitelj eponimne revije, je leta 1933 naznanil »razsajajoči fašizem«. Leta 1935 je bivši predsednik Herbert Hoover pri razpravljanju o politiki New Deal uporabljal fraze, kot so »fašistično organiziranje«. Desetletje kasneje je v svojih spominih zapisal, da je »New Deal predstavil Američanom pogled na fašistični diktat pri poslovanju, delu in kmetijstvu« in da ukrepi, kot je Zakon o ureditvi kmetijstva, »v svojih posledicah nadzora nad proizvodi in trgi ustvarjajo nenaravne vzporednice ameriškega sistema s kmetijskimi režimi Mussolinija in Hitlerja.« Leta 1944 je ekonomist F. A. Hayek v knjigi Pot v hlapčevstvo opozoril, da ekonomsko planiranje lahko vodi do totalitarizma. Američane in Britance je opozoril, da ne bi slučajno mislili, da obstaja nekaj kot je edinstveno grozna nemška duša. Nacionalni socializem, pravi, gradi na kolektivističnih idejah, ki so prodrle na zahodni svet že pred več generacijami.

Leta 1973 je eden najbolj priznanih ameriških zgodovinarjev, John A. Garraty z univerze Columbia, s svojim člankom »New Deal, nacionalni socializem in velika depresija« povzročil pravo razburjenje. Garraty je občudoval Roosevelta, toda to ni pomagalo, da ne bi opazil vzporednic recimo med ameriškim programom Civilian Conservation Corps in podobnimi programi v Nemčiji. "Oba," je zapisal, "sta zamišljena, da spravita mlade ljudi s trga delovne sile. Roosevelt je opisal delovna taborišča kot sredstvo, da se spravi mlade »z mračnih ulic«, Hitler kot priložnost, s katerimi jih bo odvračal, da bodo »na ulici in nebogljeni počeli neumnosti.«V obeh državah so na veliko naznanjali dobrodejne družbene sadove mešanja tisočih mladih iz različnih družbenih statusov v kampih. Razen tega sta bili obe organizirani na polvojaški način s sekundarnim namenom izboljšanja fizične pripravljenosti potencialnih vojakov in spodbujanja narodne pripadnosti služenju državi v primerih nevarnosti.

Leta 1976 si je predsedniški kandidat Ronald Reagan nakopal bes demokratskega senatorja iz Massachusettsa, Edwarda Kennedyja, prorooseveltovega zgodovinarja Arthurja M. Schlesingerja ml. in New York Timesa, ko je novinarjem dejal, da predstavlja »fašizem dejansko osnovo New Deala.«

Toda Schivelbusch te povezave raziskuje bolj natančno in z večje zgodovinske distance. Oddaljevanje živega spomina na nacionalsocializem in holokavst omogoča raziskovalcem, morda še najbolj v Nemčiji, da začenjajo postopoma uporabljati normalne politološke pristope k proučevanju gibanj in dogodkov iz tridesetih let. Schivelbusch občasno pretirava, kot recimo takrat, ko piše, da se je Roosevelt nekoč skliceval na Stalina in Mussolinija kot na »njegova krvna brata.« (V viru, ki ga Schivelbusch navaja, knjigi Arthurja Schlesingerja The Age of Roosevelt, se dejansko zdi nedvoumno, da je Roosevelt dejal, da sta komunizem in fašizem krvna brata med seboj in ne Rooseveltu.) Gledano skupaj imamo s tem virom ogromen del znanja.

Primerjati ne pomeni enačiti, pravi Schivelbusch. Modro bi bilo oznanjati dejanske vzporednice med temi sistemi. Toda še mnogo bolj pomembno bi si bilo zapomniti, da ZDA niso podlegle diktaturi. Roosevelt je dejansko nekoliko raztegnil ustavo in je imel neko slo za planiranjem in oblast, ki sta bili pred tem Beli hiši nepoznani. Vendar nikakor ni bil smrtonosen brutalnež. In kljub prebivalstvu, ki je »dobesedno čakalo na ukaze«, kot pravi McCormick, se ameriške institucije niso razsule. Vrhovno sodišče je nekatere ukrepe New Deala označilo za neustavne. Nekateri menedžerji so se temu upirali. Intelektualci na obeh straneh, desni in levi, nekateri med njimi so bili aktivni tudi v zgodnjih libertarnih gibanjih, so se združevali proti Rooseveltu. Republikanski politiki (to so bili časi!) so stremeli nasprotovanju tako dotoku moči Washingtonu kot tudi izvršilni oblasti.

Nemčija je imela parlament, politične stranke in direktorje, ki so vsi podlegli vpričo Hitlerjevega gibanja. Nekaj je bilo drugačnega v ZDA. Nemara je bilo drugače dejstvo, da je bila država ustvarjena od ljudi, ki so davno nazaj zapustili despotske režime starega sveta, da bi našli svobodo v novem, in ki so potem ustvarili libertarno revolucijo. Američani si prizadevajo razmišljati o sebi kot posameznikih z enakimi pravicami in enako svobodo. Narod, katerega temeljna ideologija je, kot je dejal nedavno preminuli sociolog Seymour Martin Lipset, »antistatizem, laissez-faire, individualizem, populizem in enakopravnost«, bo bistveno bolj odporen neliberalnim ideologijam.

David Boaz

z dovoljenjem Reasna objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007

Dan žalovanja za podjetnike

V soboto, 17. novembra, se je v že povsem »predvolilni« stavki v Ljubljani pri nas verjetno prvič zgodilo, da so se na idejni ravni proti skupnemu sovražniku združili praktično iz vseh strani slovenske politike in civilne družbe. In ta skupni sovražnik so tisti, ki ljudem dejansko dajejo smisel za njihovo delo; delo za denar. To so podjetniki in uspešni gospodarstveniki.

Četudi niste bili med stavkajočimi in ne podpirate zahtev sindikalistov, me zanima, če ste se morda kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi se namesto sindikalistov vsi podjetniki in gospodarstveniki odločili za stavko? Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi ti nenadoma svoje znanje, premoženje, stroje in bogastvo iz Slovenije prenesli v tiste države, kjer na njih ne bi gledali kot na državne sovražnike, sebične pohlepneže in goljufe, ampak kot na nosilce napredka v družbi, ustvarjalce novih delovnih mest in blaginje? Ste morda kdaj razmišljali, kje in kaj bi delali vsi ti ljudje, kjer jim danes v podjetjih podjetniki in gospodarstveniki zagotovijo delo za plačilo, ki jim omogoča življenje in tudi življenje za njihove družine, če bi se podjetniki in gospodarstveniki odločili, da zapustijo državo, in kakšna bi bila videti »socialna« Slovenija? Vas morda zanima, kdo bi delal za plačilo socialnih prispevkov najbolj ogroženih državljanov? Ste se morda kdaj vprašali, kako visoke davke vsak mesec plačujejo podjetniki in uspešni gospodarstveniki? In, ste se morda kdaj vprašali, kdo bi v primeru, ko bi uspešni podjetniki in gospodarstveniki zapustili Slovenijo, organiziral stavke, kdo bi hodil na njih in proti komu bi ljudje stavkali?

Vsekakor bi bila država in njeni državljani v hudih težavah, v kolikor bi se podjetniki in gospodarstveniki odločili, da prenehajo z delom v Sloveniji. Kakšne alternative bi ob dejstvu, da državna poraba dosega skoraj polovico ustvarjene vrednosti, imela politika? Ali bi skrčila svoj proračun vsaj za polovico, ali pa bi za izpad proračunskega denarja povišala davke vsem ostalim državljanom.

Bistvo gospodarske uspešnosti vsakega podjetja je ustvarjalno okolje, ki spodbuja produktivne dejavnosti njenih prebivalcev in akumulacijo kapitala, pridobivanje novih sposobnosti in znanja ter inovacij in tehničnega napredka. Takšno okolje v prvi vrsti zapolnijo ustvarjalni podjetniki, ki s svojim znanjem, jasno vizijo in trdim delom ustvarjajo novo vrednost. Ti so namreč tisti, ki zaznavajo potrebe ljudi, investirajo svoj denar in premoženje, najemajo delovno silo in s svojimi idejami ustvarjajo takšne nove proizvode in storitve, ki ljudem v največji možni meri izpolnijo njihove potrebe. Na primer, ljudje so naleteli na reko, ki jim je preprečevala, da bi prišli na drugi breg in si razširili svoja obzorja in podjetniki so si izmislili most. Ljudje so se znašli pred problemom premagovanja oddaljenih krajev v nekem realnem času in ustvarjalni ljudje so iznašli vlak, avto in letalo. Tako lahko danes v osmih urah preletimo Atlantik ali pa gremo na Japonsko, Kitajsko oziroma kam v karibske kraje. Ljudje so se znašli pred problemom nesimetrične rasti prebivalstva, ki bi lahko povzročala probleme prehranjevanja in podjetniki so iznašli genetsko hrano. Ljudje so umirali zaradi povsem preprostih bolezni in podjetniki so iznašli cepiva in druge pripomočke in metode zdravljenja. Danes imamo računalnike in robotizirane stroje in še in še, s čimer si ljudje lajšamo svoje življenje in zapolnjujemo svoj prosti čas. Skratka, podjetniki so tisti, ki dajejo temeljni impulz vsakemu uspešnemu podjetju, kakor tudi ekonomskemu dogajanju v vsakem gospodarstvu. In država brez podjetnikov je umirajoča država, njeni prebivalci pa lačni in obubožani.

V odnosu med potrebami in zadovoljevanjem potreb pa je treba dodati še eno pomembno kategorijo, in to je učinkovitost. Ni namreč dovolj, da podjetniki zadovoljujejo potrebe ljudi, ampak morajo to delati na učinkovit način. Za potrošnike je učinkovitost pomembna zaradi tega, ker določa višino cene posameznega proizvoda ali storitve. Le kdo bi se cepil proti gripi, če bi za odmerek cepiva bilo treba plačati tisoč evrov? Kdo bi se prevažal z avtomobilom, če bi zanj moral plačati 400.000 evrov, ali pa letel z letalom, če bi za vozovnico bilo treba odšteti 100.000 evrov? Na drugi strani pa je učinkovitost pomembna tudi zaradi redkosti dobrin, zaradi česar je z njimi treba skrbno ravnati. V mednarodni trgovini je učinkovitost pomembna tudi z vidika konkurenčnosti. Če lahko šivilja iz Kitajske naredi krilo za polovično ceno od domače, potem je jasno, da bodo ljudje raje kupovali krilo iz Kitajske. In tega se morata zavedati tako podjetnik s šiviljsko delavnico, kot tudi šivilja. Seveda potrošniki določajo, kako je določeno podjetje ustvarjalno in učinkovito, in to tako, da izdelek ali storitev kupijo, ali ne. Podjetnik pa kasneje na podlagi dobička vidi, ali je bila njegova ideja uspešna, ali ne. Torej, ključni problem podjetnika je, da iznajde tak izdelek ali storitev, s katero bo na najbolj učinkovit način zapolnjeval potrebe ljudi, pri tem pa bo tudi stroškovno učinkovit in boljši od konkurence.

In tukaj se vrnemo na celotno gospodarstvo, ki je sestavljeno iz množice majhnih, srednje velikih in velikih podjetij, ki delujejo po različnih gospodarskih panogah. V Sloveniji je po podatkih Statističnega urada trenutno registriranih skoraj 100 tisoč podjetij, od katerih jih je več kot devetdeset odstotkov mikro podjetij z manj kot desetimi zaposlenimi. Torej od tod izhaja prva zmota, ki so se jo šli sobotni protestniki in njihovi podporniki in izhaja iz problema posploševanja, ki je do večine zelo krivična, do nekaterih podjetnikov pa celo usodna. Ne moremo se namreč izogniti proučevanju posameznih podjetij, v kolikor želimo razumeti, kako deluje celotno gospodarstvo. To tudi pomeni, da kar je dobro za eno podjetje, ni nujno dobro tudi za neko drugo, kar je velika kritika sobotnim stavkajočim. Le kdo bo namreč nosil odgovornost za morebiten propad katerega podjetja, ali za odpuščanja delavcev, ki bi jih povzročil dvig proizvodnih stroškov?

Drug problem, ki se nanaša na sobotno stavko in tudi sicer na stavke na državni ravni v splošnem, pa je problem, kdo v družbi pa je tisti, ki ima pravico in dolžnost, da določi, kaj je ljudem v družbi več ali manj pomembno in koliko je kaj vredno; kaj je pravično in kakšna mora biti razdelitev bogastva posameznih podjetij, v kolikor to pravico in dolžnost za posamezna podjetja odvzamemo podjetnikom in gospodarstvenikom, njihovim lastnikom, ter posameznim ljudem, ki z vsakodnevnimi nakupi potrjujejo pravilnost podjetniških strategij in njihovih cen? Ali mogoče obstaja nekdo s popolnim znanjem in poštenjem, ki bo takšno pravično delitev izvedel?

Če se ponovno navežem na Hayeka, je jasno, da je celotno znanje v družbi med posamezniki zelo razpršeno, torej tudi ne obstaja nekdo, ki bi posedoval celotno znanje. Zaradi tega tudi ne obstaja tista oseba, ki bi lahko opravljala takšno »pravično« delitev na ravni celotnega gospodarstva ter vseh zaposlenih in brezposelnih. Podjetja so si med seboj namreč zelo različna, delujejo na različnih področjih, imajo različne strukture poslovnih partnerjev in poti, različno tehnološko opremljenost, znanje in strukturo zaposlenih in podobno, zaradi česar so tudi različno produktivna. To pomeni, da ne more obstajati nek splošen dogovor na ravni celotnega gospodarstva, ki bo zadovoljiv za vse udeležence na trgu na ravni posameznih podjetij. In problem, ki je povezan s sobotno stavko, in tudi vsemi drugimi stavkami na državni ravni, leži ravno v vprašanju, kdo bo sprejemal takšne odločitve na podjetniški ravni.

Seveda je jasno, da takšne odločitve lahko sprejemajo izključno menedžerji posameznih podjetij, ki za pravilnost svojih odločitev tvegajo s svojim denarjem in premoženjem, zaradi česar imajo največji interes, da se pravilno odločijo. Menedžerji so tudi edini, ki poznajo konkurenčnost svojih podjetij, tako na domačih kot tudi svetovnih trgih, poznajo njihove prednosti, slabosti ter nevarnosti, ki jim pretijo in priložnosti, ki se jim ponujajo.

Sicer pa, zakaj pa bi verjeli, da je razdelitev, ki jo predlagajo sindikalisti, pravična in do koga je pravična? Je mogoče pravična do vseh brezposelnih in tistih, ki so zaradi višjih stroškov dela, za kar si prizadevajo sindikati, ostali brez služb? Je mogoče pravična do vseh tistih podjetnikov, ki tvegajo s svojim denarjem in premoženjem in ustvarjajo nova in tehnološko vedno bolj izpopolnjena podjetja, kjer si ljudje služijo za življenje?

Na žalost se je gonja proti ustvarjalnim podjetnikom, dejanskim pospeševalcem napredka, polastila nadzora nad mišljenjem in srcem ljudi, hkrati pa se razširja prepričanje o socialni nepravičnosti. To ponavljajo že vsi: sindikalisti, vlada, opozicija, mnogi profesorji in novinarji, študentje in upokojenci. In to kljub dejstvu, da ljudje z vsakim dnem živimo bolje, in to vsi ljudje. Privoščimo si lahko vedno več stvari, ki so vedno cenejše. T. i. socialna nepravičnost in gonja proti dobičkom je že zdavnaj prerasla v religijo, ki ji mnogi slepo verjamejo. Sicer pa velja, da lahko v odprtih gospodarstvih vsakdo postane lastnik kapitala, kar stori z nakupom premoženja preko borze vrednostnih papirjev.

Ayn Rand zelo nazorno pokaže na pomembnost podjetništva za vsako družbo: »Podjetniki so tista družbena skupina, ki razlikuje med kapitalizmom in ameriškim [op.p. potrošniškim] načinom življenja ter totalitarnim statizmom … Vse druge družbene skupine: kmetje, delavci, profesionalci, znanstveniki in vojaki obstajajo tudi v diktatorskih sistemih, čeprav živijo v okovih, terorju, bedi in naraščajočem lastnem uničenju. Ni pa v totalitarnih sistemih takšne skupine, kot so podjetniki … Poslovneži so simbol svobodnih trgov … Če in kadar podjetniki umirajo, tam umirajo tudi civilizacije.« In tega se moramo zavedati. Žal si mnogi goreče prizadevajo, da bi ljudi napojili s sovraštvom do uspešnih ljudi, ob tem pa njihovo srečo in zadovoljstvo povezali z nesrečo in nezadovoljstvom drugih. Kako boste potem gospodje rešili problem, če bo vaš sosed imel lepšo ženo od vaše, oziroma, gospe, kakšna se vam zdi pravična rešitev problema postavnega čistilca bazenov? Seveda me v obeh primerih zanima tudi komentar nasprotnega spola.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007

sreda, 07. november 2007

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Stric Božičko

Do vrnitve h karnevalskemu šotoru je Jonathan uspel zaslužiti več kot petdeset kajnov. Ženska je bila tako zadovoljna, da je uspela najti nekoga, ki svoje delo opravlja resno, da je Jonathana zaprosila, če bi naslednji večer ponovno prišel. Obljubil je, da bo prišel, če bo utegnil. Odšel je poiskati prenočišče. Še sanjalo se mu ni, kaj storiti, pa je brezciljno odtaval skozi mesto. Ko se je ustavil v senci ulične svetilke, se je pred portalom bližnje hišo pojavil majhen, starejši gospod, oblečen v nočno srajco. Bežno je preletel čez strehe okoliških vrstnih hiš.
Presenečen, ko ga je videl, je Jonathan vprašal: »Kaj pa opazujete?«
»Streho tiste hiše,« je zašepetal gospod in s prstom pokazal v temo. »Vidiš tistega okroglega možakarja oblečenega v rdečo, belo in modro? Njegova plenilska vreča je z vsakim njegovim obiskom večja.«
Jonathan je pogledal v nakazano smer. Po strehi ene izmed hiš se je plazila nerazločna senca. »Zakaj … aha, vidim ga! Zakaj ne sprožite alarma in o tem ne obvestite ljudi, ki tukaj živijo?«
»Oh, tega pa nikoli ne bi naredil,« je zadrgetal. »Stric Božičko je zlobnega karakterja in obračuna z vsakim, ki se mu postavi na pot.«
»Torej ga poznate?« je protestiral Jonathan. »Ampak …«
»Pssst! Ne tako na glas,« je rekel stari mož in s prstom pokazal na ustnice. »Tiste najbolj glasne Stric Božičko posebej obišče. Med temi groznimi večeri, ko hodi okrog, se večina ljudi pretvarja, da spijo – čeprav je takšen vdor v zasebnost težko spregledati.«
Da bi ga lahko ostareli gospod slišal, se je Jonathan nagnil naprej proti njegovim ušesom. »Ne razumem. Zakaj si ljudje zatiskajo oči, medtem ko jih ropajo?«
»Ljudje so te posebne aprilske noči tiho,« je Jonathanu razložil stari mož. »Drugače lahko vse skupaj pokvari vzburjenje, ki ga ljudje občutijo, ko se na 'Božičko' večer Stric Božičko vrne in v vsak dom prinese nekaj malega igrač in krame.«
»Oh,« je z vidnim olajšanjem odvrnil Jonathan. »Stric Božičko torej vse pobrano lepo vrne nazaj?«
»Težko bi to rekel! Vendar ljudje si radi predstavljajo, da jim. Poskušam vseskozi biti buden, ko spremljam, kaj ljudem najprej vzame in kaj jim nato vrne nazaj. Lahko bi rekel, da gre za neke vrste moj hobi. Po mojih izračunih Stric Božičko večji del pobranega zadrži za sebe in nekatere posebej izbrane hiše. Vendar,« je dejal stari mož in jezen udarjal z dlanjo ob ograjo, »Stric Božičko je zelo pazljiv, saj vsakemu nekaj malega vrne nazaj, samo zato, da ohrani ljudi srečne. To povzroča njihovo 'aprilsko spanje', ko lahko Stric Božičko mirno pride in vzame to, kar pač želi.«
»Ne razumem,« je izkušenemu gospodu odvrnil Jonathan. »Zakaj ljudje ne ostanejo budni, prijavijo kradljivca in zavarujejo svojega lastnega imetja? Potem bi lahko sami kupili katerokoli okrasje bi sami želeli in ga podarili komurkoli bi sami želeli.«
Stari mož se je zahihital nad Jonathanovo naivnostjo in hkrati zmajal z glavo. »Stric Božičko je domišljija iz otroških let. Starši svojim otrokom vedno govorijo, kako so igrače in okraski, ki jih prinaša Stric Božičko, zastonj in pridejo kar tako iz neba.« Ko je videl Jonathanov zmeden izraz na obrazu, je starec dejal: »Zgleda, da je za tabo naporen dan, mladi gospodič.«
»Iskal sem prenočišče,« je nekoliko prestrašen dejal Jonathan.
»Videti si čisto v redu fant,« je rekel stari mož. »Lahko ostaneš pri naju. Z Rose imava ves ta prostor samo za dva.«
Jonathan je povabilo sprejel. V hiši je spoznal Rose, starčkovo prisrčno ženo. Z nasmeškom mu je postregla z vročo čokolado in s pladnjem sveže spečenih piškotov. Ko je pokončal še zadnjo drobtinico, se je Jonathan pretegnil na kavču, ki sta mu ga starec in žena pripravila za spanje. Starec si je prižgal podolgovato pipo in se pogreznil v blazino svojega gugalnika.
Čeprav njun dom ni bil niti velik niti opremljen z bogatim pohištvom ter vsekakor ne nov, je bil za mladega in utrujenega ubežnika popoln, pravo zavetišče. Z lesom obloženo sobo je osvetljeval in grel majhen ogenj iz kamina. Nad plinsko mrežico sta visela dva okvirja, eden z družinsko sliko, drug pa z družinskim drevesom. Na lesenih tleh je bila obrabljena preproga okrogle oblike. Med nameščanjem v kavču je Jonathan vprašal. »Kako se je ta aprilska tradicija sploh pričela?«
»Včasih smo imeli praznik, ki smo ga imenovali Božič. Takrat je to bilo čudovito religiozno obdobje v letu, zaznamovano z obdarovanjem in veseljem. Vsi so ga tako občudovali, da se je Svet Guvernerjev odločil, da je praznik preveč pomemben in ne sme biti prepuščen nebrzdani spontanosti in kaotičnemu praznovanju. Prevzeli so nadzor nad praznovanjem, da bi to lahko bilo vodeno 'nepristransko'.« Sarkazem v njegovem glasu je razkrival nestrinjanje. »Najprej je morala oditi neustrezna religiozna simbolika. Guvernerji so praznik uradno preimenovali v 'Božičko'. Mitsko priljubljen razdeljevalec daril je dobil novo ime, Stric Božičko, obleko pa si je nadel davčni inšpektor.«
Stari mož je postal, da bi nekajkrat globlje potegnil tobak in natlačil pipo. Nato je nadaljeval. »Sedaj moramo Službi dobre volje oddati tri kopije 'Božičko' davčnih obrazcev. Urad dobre volje na podlagi pravila, ki so ga sprejeli Guvernerji, vsakemu davkoplačevalcu določi obvezno stopnjo velikodušnosti. Pravkar si lahko videl letno pobiranje. Naslednji je na vrsti Urad za poredne in pridne. S pomočjo uradnega Merilca morale mora vsak izpolniti obrazec in do podrobnosti navesti svoje dobro in slabo obnašanje skozi vse leto. Urad za poredne in pridne ima zaposleno vojsko uradnikov in preiskovalcev, ki preverjajo ustreznost tistih, ki vlagajo prošnje za darila v decembru. Nazadnje Komisija za ustrezen okus standardizira velikosti, barve in oblike dopustnih izborov daril in izda neobvezujoče pogodbe že izbranim proizvajalcem z ustrezno politično pripadnostjo. Vsak nato brez pristranskosti prejme enak državni praznični okras za polepšanje svojega doma. Na 'Božičko' večer pokličejo policijo, ki poje značilne festivalne pesmi.«Izčrpan mlad avanturist je medtem že skoraj zaspal. Ko je stari mož prekril Jonathana z odejo, se je z zunanje strani okna zaslišal mijav. Rose je zašepetala: »Vesel 'Božičko'!«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007

Tribunalovo oko

Barbara Žgajner Tavš, poslanka Slovenske nacionalne stranke, je 26. oktobra 2007 sprejem Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki uvaja 100-odstotno financiranje zasebnih šol, za javnost pospremila z besedami:

»Uvedba 100-odstotnega financiranja bi pomenila degradacijo javnega šolstva.«

Pred dnevi je Državni svet izglasoval odložilni veto proti zakonu, ki bi staršem omogočil možnost izbire. Zavrnil je namreč novelo zakona, ki bi financiranje izobraževalnih programov na zasebnih šolah izenačil z javnimi šolami. Glede na odziv sindikata učiteljev vzgoje pa se nam na temo uvedbe možnosti izbire v šolstvu obeta celo referendum.

Danes obiskuje večina od 163.000 otrok javno šolo, za njeno financiranje pa je v proračunu za leto 2008 rezerviranih preko 700 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, oziroma, če to preračunamo na posameznega učenca, to znese približno 4.300 evrov na leto. Uzakonitev novele zakona o šolstvu bi pomenila, da bi s to vsoto, ki se vsako leto porabi za osnovnošolsko izobraževanje, razpolagali starši sami in ne več šole kot ustanove, kot se to dogaja do sedaj. Staršev tudi ne zanima, ali so šole označene kot primerne, ampak ali bodo nudile ustrezno okolje, v katerem bodo njihovi otroci najbolj napredovali.

S tega vidika je financiranje in pojav zasebnih šol korak v želeno smer. V primerjavi z javnimi šolami so se namreč te izkazale za stroškovno bolj učinkovite, učenci v njih pa praviloma dosegajo tudi boljše učne rezultate. To jasno dokazuje študija Paula Petersona in Herberta Walberga, ki sta proučevala predele Manhattna, Bronxa in Brooklyna. Medtem ko so znašali povprečni stroški na učenca v javnih šolah 5.124 dolarjev, so bili stroški zasebnih šol v teh istih območjih več kot 50 odstotkov nižji. Poleg tega pa so učenci, ki so obiskovali pouk v kakšni izmed zasebnih šol praviloma dosegli boljši rezultat pri testiranju, kot pa njihovi vrstniki v javnih šolah.

Uveljavitev zakona, ki bi staršem omogočila možnost vpisa v šolo, bi tako največjo korist prinesla v prvi vrsti staršem oziroma otrokom samim. Trenutno stanje je namreč takšno, da obiskuje zaradi pomanjkanja ustrezne konkurence med šolami večina šolarjev kar šolo, ki je najbližje kraju bivanja, in to ne glede na njeno kakovost. Na drugi strani omogoča sistem, ki ponuja staršem možnost izbire, otrokom bistveno izboljšanje njihovega učnega uspeha. Konkurenca med šolami namreč sili posamezne med njimi, da se bolj posvetijo interesom in željam staršev, predvsem pa ponudijo takšne programe, ki bodo učencem omogočili, da v popolni meri razvijejo svoje potenciale.

Glede na prakso drugih držav, ki so uvedle popolno financiranje zasebnih šol, lahko od takšnega sistema pričakujemo tudi izboljšanje šolskih programov v javnih šolah. Caroline Hoxby s prestižne univerze Harvard tako na primeru proučevanja osnovnih šol v Arizoni ugotavlja, da so javne šole, ki so bile obkrožene s konkurenčnimi zasebnimi šolami bistveno izboljšale uspešnost svojih učencev v primerjavi z ostalimi javnimi šolami, ki niso bile deležne konkurence.

Čemu pripisati to izboljšanje? Možnosti izbire, saj se upravniki teh šol dobro zavedajo moči staršev. Ko se enkrat staršem ponudi možnost, da prosto izberejo šolo, v katero bodo vpisali svojega otroka, se bodo seveda odločili za tisto, ki bo njihovemu otroku ponujala najboljše obete za prihodnost. Posameznim šolam bi tako naenkrat postalo v interesu, da bi njihovi učenci dosegali najboljše rezultate, saj bi le tako lahko prepričali starše, da pomeni vpis otroka v njihovo šolo dobro popotnico za nadaljnjo uspešnost otroka. Še kako dobro bi se namreč zavedli, da lahko v nasprotnem primeru ostanejo brez učencev.

V takšnem sistemu, ki bi izhajal iz potreb otrok samih, bi bili na boljšem tudi posamezni učitelji, ki bi se izkazali za vrhunske strokovnjake. Na trgu osnovnošolskih učiteljev, ki bi se vzpostavil, bi se namreč povpraševanje po njihovih storitvah zelo povečalo, kar bi posledično vodilo do njihovega višjega dohodka.
Ne preseneča pa, da so tudi pri nas največji nasprotniki uvedbe možnosti izbire v šolstvu predstavniki sindikata šolstva (SVIZ). Podobno kot drugod po svetu se tudi naši sindikalisti še kako dobro zavedajo, da je s prehodom možnosti izbire na starše izgubljen nadzor nad denarjem, ki se v proračunu letno namenja osnovnošolskemu izobraževanju.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007

Svobodometer - oktober

Ocena: 2

Preden pričnem oktobrski Svobodometer podatek, da je obseg poseganja državnega sektorja v letu 2007 presegel 12 milijard evrov in pol. Kam gre ves ta na silo pobran denar že vemo, z njim se namreč zraven birokratov napajajo predvsem model socializiranega zdravstva, sistem sprotnih izplačil pokojnin in model socializiranega šolstva, vsi trije zapakirani v nepozornim ušesom všečno retoriko javni: javno šolstvo, javno zdravstvo, javne pokojnine. José Piñera lepo pove, da ti visoko doneči, všečni 'javni sistemi' brišejo sled med vložkom in nagrado, med ceno in izdelkom, če hočete.
Če vas danes recimo vprašam, koliko ste nazadnje plačali za kilogram kruha, boste to verjetno precej natančno vedeli. Precej manj natančni bi bili odgovori na vprašanje cene pregleda pri zdravniku, ure predavanj profesorja, oziroma današnje vrednosti vaše pokojnine. Tukaj vas izzivam, da poskušate odgovoriti, zakaj je to tako in vas sprašujem, ali je takšno stanje pošteno in kako bi moralo biti po vaše, da bi bilo pošteno, da bi torej vedeli, koliko ste plačali za pregled pri zdravniku, koliko ste plačali za uro profesorjevih predavanj in koliko imate na računu za pokojnino. Svoje mnenje o tem vam bom izdal v uvodu novembrskega Svobodometra, torej čez natanko 28 dni.
Sedaj pa k oceni svobode za mesec oktober. Tako čez palec lahko ugotovim, da se v tem mesecu dni na zahodu ni zgodilo praktično nič novega. Pojdimo po vrsti. Na prvo mesto postavljam novo katastrofo, ki pa tokrat ni naravna, kot so bile poplave, ki sem jih obravnaval v prejšnjem Svobodometru, ampak povsem človeška. Gre za vsem dobro poznani zločin nad osebno svobodo posameznika, ki se je zgodil pred vhodom v diskoteko Global. Po pričakovanjih so vladni možje zelo vneto reagirali in potrdili fenomen, ki ga imenujem birokratizacija odgovornosti; ko se namesto učinkovitega kaznovanja dejanskih storilcev posameznih dejanj išče krivca v ne dovolj strogo urejenem področju in v slabem nadziranju izvajanja zakonodaje. Ironično je, da ljudje po tovrstnih dogodkih od birokratov celo zahtevajo strožje predpise, torej nižjo lastno svobodo. Pomislite, vse to samo zaradi tistih redkih posameznikov, ki so v primeru tudi najbolj omejujočih zakonov nagnjeni h kaznivim dejanjem najhujših razsežnosti.
Najbolj učinkovita rešitev vseh podobnih dogodkov je obstoj visokih kazni za tiste, ki nasilno posegajo v svobodo drugih ljudi in učinkovito delovanje sodišč, nikakor pa ne omejujoča pravila licenciranja varnostnikov, omejujoča pravila za delovanje lokalov, omejujoči prometni predpisi ipd. birokratski ukrepi, kot se to pri nas po tragedijah podobnih razsežnostih dogaja. Zakonsko omejevanje izhaja iz podmene, da smo vsi vnaprej po enakem kriteriju obtoženi nekih kaznivih dejanj, in zgolj znižuje stopnjo svobode, k rešitvi pa ne prispeva praktično ničesar. Zanimivo, vendar tega se zavedajo tudi birokrati, saj nam v isti sapi ko sprejemajo posamezen omejujoč ukrep poudarjajo, da je pomembnejša vzgoja. Čemu torej omejujoča zakonodaja, če je na koncu v vsakem primeru pomembna vzgoja?
Tisti bolj pozorni ste verjetno že ugotovili, da se je podobno sklicevanje na premilo zakonodajo dogajalo ob primerih avtomobilske nesreče pred Golovcem, kjer je umrlo sedem ljudi, tragične nesreče na železniškem prehodu v Cirkovcah na Štajerskem, davne tragedije izpred diskoteke Lipa. Enotna posledica teh bolj ali manj naključnih dogodkov se je pokazala v močnejšem omejevanju svobode nam vsem, ki so ga po nesrečah s sprejemanjem omejujoče zakonodaje izvajali birokrati.
Vlada je konec oktobra sprejela dopolnjen dvofazni program prodaje 49% Nove Kreditne Banke Maribor. Program predstavlja kup lepo spisanih želja o bodoči razvojno naravnani lastniški strukturi banke in o ohranjanju njene konkurenčnosti, ki pa z načinom prodaje, kot je predlagan, na žalost trenutnih lastnikov, torej državljanov, komitentov banke in njenih poslovnih partnerjev, nima kaj dosti skupnega. Namesto preprostega javnega mednarodnega razpisa smo najprej dobili svetovalno skupino za privatizacijo NKBM, ki je kot rezultat svojega dela ponudila, da 25% banke +1 delnica ostane v rokah birokratov, ostanek pa predlagala prodati z dvofazno prodajo, pri čemer bi naj imela prva faza tri tranše, druga pa ima nedoločen termin.
Še enkrat se je potrdilo, da pri nujnem takojšnjem umiku vpliva politikov iz podjetij pod Alpami delamo pravo umetnost. Je res tako težko prodati celotno banko v enem kosu naenkrat najboljšemu ponudniku? Je to res tako težko? Cena, ki bi jo dosegli, bi bila najvišja, banka pa bi v hipu prišla do tistega lastnika, ki bi imel interes upravljati z njo. Tako pa bo neprepoznavna NKBM imela veliko število slabo organiziranih malih lastnikov in še vedno močno prevladujoč položaj politikov, ki bodo s 25% + eno delnico ter ob pomoči birokratske EBRD ali katere druge njej podobne inštitucije, ki bo verjetno kupila tranšo A (20% vseh delnic), banko do nedoločenega termina druge faze še vedno popolnoma obvladovali. Stanje je slabo.
Zanimivo, vendar v oktobru je vladna ekipa ponovila prakso iz septembra in s tem, ko je ponudila ugodna posojila nekaterim podjetjem v težavah, odigrala vlogo bančnega posrednika. Zadeva je v svobodnem gospodarstvu nesprejemljiva, saj vladni možje ne odločajo o denarju, ki so ga sami ustvarili, temveč najprej odvzamejo tistim, ki ustvarjajo, ter potem to delijo naprej, brez privolitve tistih, katerim so denar pred tem odvzeli. Kredite naj ponujajo svobodno delujoče finančne inštitucije.
Od financiranja podjetij k financiranju pokrajin. Oktobra sprejet Prenos finančnih sredstev in kadrov na pokrajine za leto 2009 jasno kaže, da se bodo pokrajine financirale iz centralno pobranih davkov in da med njimi ne bo vzpostavljena davčna konkurenca. Tako je vladna ekipa zapravila zelo lepo možnost, da bi s popolno deregulacijo davčnega sistema, po zgledu recimo na švicarske kantone in mesta, pokrajinam dovolila, da bi vsaka s svojim davčnim sistemom in na svoj način privabljala ustvarjanja željne in s tem vplivala na nivo standarda lokalnega prebivalstva.
Tako birokrati ob trenutni organiziranosti javnega sektorja dejansko vzpostavljajo dodaten sloj birokracije, ki bo svoje predvidene izdatke prijavljal centralnim oblastem, ki mu bodo nato te izdatke plačale iz centralno pobranih davkov. Če se že spuščajo pristojnosti na nižji nivo, potem bi pokrajine morale biti samostojne pri določanju večine davčnih prihodkov, razen v grobem za vojsko, policijo in sodišča. Le tako bi lahko pričakovali, da bi se našla kakšna pokrajinska oblast, ki bi slej ko prej znižala pokrajinske davke, poenostavila oziroma ukinila različne vrste birokratskih postopkov, skratka, ki bi svoj razvoj temeljila na minimalnih davkih, svobodnem podjetništvu, minimalni administraciji, tj. na osebni in ekonomski svobodi ljudi. Vsemu vloženemu trudu ob pripravljanju obsežnih zakonskih regulativ glede pokrajin navkljub ostaja s predlaganim načinom financiranja pokrajin logika delovanja našega popolnoma zbirokratiziranega ekonomskega okolja praktično nezmanjšana, prej nasprotno.
Že v prejšnjem Svobodometru sem napovedal uvedbo tipa vavčerskega sistema osnovnega šolstva in to se je v oktobru zgodilo. Parlamentarci so potrdili zakonodajne spremembe, ki spreminjajo splošen negativen odnos do zasebnega osnovnega šolstva. Žal je Državni svet z vetom zadržal izvajanje zakona in preprečil, da bi se v osnovnošolski sistem uvedel princip sledljivosti otroka, kar bi sicer dvignilo stopnjo svobode otrokovim staršem, ki bi imeli več možnosti izbire. Sedaj se obeta celo referendum. V praktičnem jeziku vavčerski sistem pomeni, da se osnovne šole financirajo glede na število prijavljenih učencev in to ne glede na naravo lastništva šole. Za popoln pritisk zasebne iniciative na dvig kvalitete osnovnih šol bi seveda bilo treba odpraviti večino administrativnih postopkov glede ustanavljanja šol, ki so sedaj preveč togi in dolgotrajni in imajo zaviralni učinek na pojav konkurence. Osnovno šolstvo namreč po definiciji pomeni učenje osnovnih veščin in vrednot, potrebnih za normalno delovanje v določenem okolju, zato dolgotrajni in zapleteni birokratski postopki sploh niso potrebni. Ob robu dodajam, da je devetletno skupno financiranje osnovnega šolstva preveč obsežno in bi ga bilo treba skrajšati na recimo največ šest let. Vendar, maksimalen obseg skupnega financiranja osnovnega šolstva je izziv, ki ga hranim za kdaj drugič, saj je tema preširoka in je enostavno ni moč zreducirati na nekaj osnovnih misli. Kakorkoli, zraven omenjenih so državniki v oktobru sprejeli še več kot 250 različnih sklepov, uredb, programov, zakonov, kar je statistično značilno več kot ponavadi. Več sklepov po definiciji pomeni več omejevanja, da se razumemo. Oceno svobode dvigujem na 2, ker gre za uvajanje novega pogleda na zasebno iniciativo v šolstvu.


Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007

Financiranje zasebnega šolstva

I. Kaj javno šolo dela javno?

Debata o financiranju zasebnega šolstva, ki se je v Sloveniji odprla v času sprejemanja sprememb šolske zakonodaje, na prvi pogled prinaša povsem enoznačna vprašanja in še bolj enoznačne odgovore. Vendar, če razčlenimo nekatere pojme, lahko vidimo, da je odgovor na vprašanje o javnem financiranju zasebnega šolstva precej drugačen od tistega, ki ga v javnosti predstavljajo in zagovarjajo nasprotniki financiranja zasebnih šol.
V vsakdanjem jeziku javna šola pomeni zgradbo (beri: prostor), kjer se vrši izobraževanje otrok iz določenega šolskega okoliša. Pri tem se pojavlja vprašanje, kaj javno šolo sploh dela javno. Ali je šolski prostor javne šole javen zaradi javnega financiranja, ali zaradi nadzora s strani države, ali zato, ker se lahko v javni šoli zaposlijo zgolj učitelji, ki pripadajo določenemu sindikatu, ali zaradi točno določenega učnega načrta, ki ga določi država, ali zaradi obče sprejete tendence, da vsak otrok uspešno zaključi izobraževanje?
Postavlja se torej vprašanje, zakaj razlikovati med financiranjem javne šole na eni strani in zasebne šole na drugi strani.

II. Javni in zasebni interes

Razlika med javnim in zasebnim interesom je pri vprašanju financiranja šol običajno prikazana z vidika šole oziroma uporabnika javnofinančnih sredstev. Razlikovanje je seveda zavajajoče, saj je vprašanje financiranja šol potrebno ovrednotiti s stališča uporabnikov šolskih storitev, torej otrok in njihovih staršev.
Javni interes morajo zasledovati tako javne kot zasebne šole. Otroci morajo v izobraževalnem procesu pridobiti sposobnosti, ki jim bodo omogočale pridobitev informacij, oblikovanje razumnih predlogov za dosego lastnih in širših interesov in dejavno vključitev v družbeno, gospodarsko in politično življenje.
Javno izobraževanje ne more biti opredeljeno kot aktivnost določenih ljudi na določenem prostoru, ki uporabljajo določene pedagoške metode, ampak mora biti njegov cilj zagotoviti vsem otrokom dovolj znanja in veščin, da bodo lahko dejavno in samostojno udeleženi v družbenem življenju. Na ta način se uresničuje javni interes na področju izobraževanja. Javna šola ne zagotavlja javnega interesa per se zgolj zato, ker je financirana iz javnih sredstev. Javno izobraževanje torej predstavlja standard, ki ga mora dosegati tako javna kot zasebna šola.
Načelo demokratičnosti, opredeljeno v 1. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ustava), zahteva, da država zagotavlja svobodo posameznika in obstoj svobodne družbe. Svoboden je subjekt, ki sam odloča o lastnem mišljenju in delovanju na podlagi pravice do avtonomije in samoodločbe. Slovensko ustavno sodišče je v odločbi U-I-158/94 zavzelo stališče, da je izhodišče konkretne žive in dejavne ustavne ureditve človekova svoboda in dostojanstvo.
Medtem ko javni interes odraža interes celotne družbe, zasebni interes oblikujejo otroci in njihovi starši. Pomembno je, da se skozi zasebni interes otrok in staršev, uresničuje tudi javni interes. Izobraženi ljudje so največje bogastvo in jamstvo za prihodnji razvoj družbe. Če predpostavimo, da javno izobraževanje zasleduje javni interes, tj. interes širše družbe, potem lahko sprejmemo logično izpeljavo, da so tudi zasebne šole del javnega izobraževanja.

III. Pravica do svobodne izbire izobraževanja

Po dolgi stagnaciji na področju šolstva je v času sprejema njenih zakonodajnih sprememb ključno eno: kako naj družba in posamezniki združijo in povežejo učinkovito in transparentno porabo javnih sredstev, nadzorno moč države in pomanjkanje časa za otroke zaradi vse bolj dinamičnega življenja, da bi doprinesli k bolj demokratični, pravični in ekonomsko stabilni družbi.
Obstoječe javne šole, kot tudi zasebne šole (te se v tujini financirajo predvsem z vaučerji ali na podlagi koncesije t. i. charter school) niso same po sebi niti dobre niti slabe. Njihova edukacijska vrednost zavisi od tega, kako izobraženi in samostojni so njihovi učenci.
Starši in otroci v slovenski javni šoli nimajo skoraj nikakršnega vpliva na izobraževalni proces, kar je posledica pretekle centralizacije in birokratizacije šolskega prostora ter popolne odsotnosti šolske avtonomije. Ni mogoče pričakovati, da bi »monopolist«, ki zagotavlja določeno storitev npr. osnovnošolsko izobraževanje, poskušal učinkovito zadovoljiti želje in pričakovanja učencev in staršev, še posebno, če ne dobi plačila neposredno od slednjih. Edina rešitev je odpraviti izobraževalni monopol in zagotoviti, da bodo imeli otroci in starši možnost izbire med različnimi šolami.
Ustava v 57. členu določa, da je izobraževanje svobodno, kar pomeni, da je vsakomur zagotovljena pravica do svobodnega izobraževanja. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Na ta način Ustava državo zavezuje k ustvarjanju možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.
Pravica in dolžnost staršev vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke iz 54. člena Ustave in pravica do svobodnega izobraževanja zahtevata svobodno izbiro izobraževanja. Starši imajo pravico za svoje otroke svobodno izbrati bodisi javno bodisi zasebno šolo. Starši imajo dolžnost in odgovornost usposobiti otroke za samostojno in odgovorno življenje, zato je izjemno pomembno, da jim je zagotovljena tudi pravica do svobodne izbire šole.

IV. Nujnost javnega financiranja zasebnih šol

Pravica do svobodne izbire izobraževanja oziroma svobodne izbire šole je, kot smo videli, v javnem interesu vseh nas. S svobodno izbiro šole lahko starši zagotovijo svojim otrokom dostop do izobraževalnih programov, ki bodo otroku ponudili največ za dosego ekonomske samostojnosti in osebne svobode.
Republika Slovenija je socialna država, kar jo med drugim zavezuje k javnemu financiranju osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Ker je izobraževanje svobodno, mora država zagotoviti delovanje zasebnih šol. Skladno z načelom enakosti, je država dolžna zagotavljati enako javno financiranje tako javnega kot zasebnega izobraževanja. Javno financiranje zasebnih šol med otroki vzpostavlja enakopravnost. Namreč, v kolikor država ne financira zasebnih šol, se lahko na te šole vpisujejo zgolj otroci premožnejših staršev. Govorimo lahko celo o neenakopravnosti med starši, saj tisti, ki izobražujejo otroke v zasebnih šolah, poleg davkov, s katerimi se financirajo javne šole, plačujejo tudi šolnino za izobraževanje svojih otrok v zasebni šoli.
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-68/98 pri razlagi namena zakonodajalca glede financiranja šol zavzelo stališče, da obstoj javne šole ni ogrožen, če bi v določenem šolskem okolišu zaradi vpisa otrok v zasebne šole zmanjkalo otrok za vpis v javne šole. Država je ne glede na zasebni ali javni status izbrane šole dolžna le-te tudi financirati.
Ne glede na status šole, se v njej izobražuje ista skupina šoloobveznih otrok, torej se tudi sredstva porabijo za isto skupino otrok, le uporabnik sredstev je drug. Država ne zbira javnofinančnih sredstev zgolj za delovanje javnih šol, ampak za izobraževanje "javnih otrok", ki pa se izobražujejo tako v javnih kot v zasebnih šolah.

V. Sklepno
Demokratična družba dopušča iskanje najboljše rešitve, ki naj vodi k izboljšanju kakovosti tako javnega kot zasebnega šolstva. Razlika med javnim financiranjem zasebne in javne šole je torej zgolj navidezna, tako javna kot zasebna šola zasledujeta isti javni interes. Nevtralnost pri izobraževanju je zaveza in hkrati dolžnost demokratične države, zagotoviti pa jo je mogoče le s pluralnostjo izbire. Država ne sme nikogar privilegirati in nikogar diskriminirati, torej mora zagotoviti enako financiranje tako javnih kot zasebnih šol.

Simon Umek

objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007

Zakaj izbira v šolstvu v Utahu straši največji sindikat učiteljev?

Naslednji mesec [november 2007, op. p.] bodo volivci v Utahu odšli na referendum, kjer bodo odločali, ali staršem podeliti možnost, da svojim otrokom izberejo najboljšo šolo. National Education Association [sindikat učiteljev, op. p.] zapravlja velika sredstva, da bi premagali iniciativo.

Zakon o starševski izbiri glede izobrazbe, ki ga je februarja podpisal Guverner Jon Huntsman, ml., bi vsem 500.000 učencem, ki obiskujejo javne šole v Utahu in vsem otrokom iz nižje dohodkovnih skupin, ki trenutno obiskujejo zasebne šole, ponudil štipendijo za šolnino. Štipendije bi znašale med 500 dolarji in 3.000 dolarji, pri čemer bi otroci iz nižje dohodkovnih družin dobili večjo podporo. Do leta 2020 bi postal vsak otrok v državi upravičen do štipendije, da obiskuje šolo po svoji izbiri.

Toda posebne interesne skupine, ki jim trenutno stanje v sistemu javnega šolstva koristi, se bojijo možnosti, ki jih staršem prinaša možnost izbire, ki presega tradicionalno javno šolo. Utahans for Public Schools, koalicijska skupina, ki jo podpira državni sindikat učiteljev in združenje šolskih uprav, NAACP in ACLU, je sprožila peticijo, ki je pripeljala do referenduma o novi zakonodaji. Nedavno je National Educational Association, največji sindikat učiteljev v ZDA, namenil 1.5 milijona dolarjev za kampanjo proti možnosti izbire v šolstvu.

V tednih, ki sledijo, se bodo volivci v Utahu soočili s kopico promocijskih oglasov, ki bodo trdili, da bo novi program šolskih vavčerjev oplenil javno šolo v državi. Toda dokazi drugih zveznih držav, ki so uzakonile izbiro v šolstvu, napeljujejo na to, da je to le podpihovanje strahu.

Glede na te dokaze lahko prebivalci Utaha od uvedbe izbire v šolstvu pričakujejo sledeče. Prvič, družine, ki bodo izkoristile to možnost izbire, bodo bolj zadovoljne. Raziskave in družine, ki so sodelovale v štipendijskih programih, ugotavljajo, da so starši bolj zadovoljni s šolo svojih otrok, če imajo izbiro. Starši poudarjajo, da so bolj zadovoljni z učitelji, šolskim okoljem in vrednotami.

Drugič, učenci, ki pridobljeno štipendijo uporabijo za zasebno šolo, bodo zelo verjetno napredovali pri znanju. Raziskovalci so primerjali rezultate učencev, ki so svoj vavčer vložili v zasebno šolo z njihovimi vrstniki, ki so ostali v javnih šolah, in tako ovrednotili učinek, ki ga ima izbira šole na šolski uspeh. Dokazi kažejo, da učenci, ki so uporabili štipendijo za zasebno šolo, praviloma izkazujejo bistveno izboljšanje svojega znanja.

Tretjič, tudi šole se bodo pozitivno odzvale na večjo možnost starševske izbire in bodo začele delati korake k obravnavanju staršev in učencev kot cenjenih strank. Ekonomistka z univerze Harvard, Caroline Hoxby, je proučevala učinke starševske izbire v Arizoni, Michiganu in Milwaukeeju in ugotovila, da delujejo javne šole bolje, če imajo družine možnost, da zamenjajo šolo. V skupnostih, ki imajo splošno možnost izbire šole, šole redno oglašujejo v časopisih, učitelji pa med poletjem hodijo od vrat do vrat in razlagajo staršem o koristih, ki jih ponujajo njihove šole.

Toda očitno nobeden izmed teh dokazov ne vpliva na National Education Association in ostale interesne skupine v šolstvu. Vse, za kar se te interesne skupine pri referendumu in celotnem vprašanju o možnosti izbire v šolstvu zavzemajo, je ohranjanje vpliva nad denarjem. Kdo bo nadzoroval 500 milijard dolarjev, ki se vsako leto potrošijo za izobraževanje v javnih šolah. Ali bodo to starši ali izobraževalne ustanove.

Če se bo utaški program premaknil naprej, utegnejo tudi starši v ostalih skupnostih zahtevati podobno možnost do izbire šole za svoje otroke. Utahu bi tako lahko sledilo še več držav, ki bi ponujale splošno možnost starševske izbire v šolstvu. To pa je tisto, česar se boji National Education Association.
NEA je kampanji proti uvedbi izbire v šolstvu v Utahu že namenil 1.5 milijona dolarjev, po nekaterih poročilih pa je sindikat pripravljen potrošiti kar 3 milijone dolarjev. To nemara zveni veliko, toda to je le majhna investicija za mogočno interesno skupino, ki si želi zagotoviti nadzor nad 500 milijard dolarjev vrednim trgom letno. Povedano z drugimi besedami, pričakujte mnogo nasilnih oglasov proti uvedbi izbire v šolstvu.

Dan Lips

z dovoljenjem Heritage objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007

Slab odstotek še ni pluralnost

Seveda, vsak gimnazijec si je že na kakšno megleno novembrsko jutro ob vstopanju skozi velika šolska vrata svetobolno zabrundal klasičen refren: "Hey! Teachers! Leave them kids alone!" Pink Floydi so stvar okusa in Weltschmerz (prevod za mlajše bralce: danes se tej romantični drži popularno reče emo) običajno samo adolescentna faza, toda vprašanje funkcioniranja šolskega sistema in izobraževanja se znova zastavi vsaki novi generaciji otrok in staršev. Ti na šolo ne gledajo institucionalno, z vidika organiziranosti in pravnih pravil, temveč predvsem s stališča kakovosti in koristi, ki jo bodo od nje imeli uporabniki, otroci. Res je, vsaka razprava o šolstvu je hočeš nočeš gotovo tudi politična razprava, toda prave dileme se skrivajo onkraj tančice medijskih obračunavanj in bolj ali manj posrečenih retoričnih figur.

Žal je aktualna razprava o financiranju šolstva obtičala pri vprašanju nosilcev izobraževanja, ki pa je v demokratični, nevtralnosti zavezani državi pravzaprav obrobno. Bistvo je drugje: na kakšen način, s kakšno ureditvijo je mogoče vzpostaviti šolski sistem, ki bo vsem državljanom omogočil oblikovanje v samostojne osebnosti, jim omogočil pridobitev in opravljanje želenega poklica, pri tem pa jih vzgajal k državljanskim vrednotam, ki so ključne za oblikovanje svobodne demokratične skupnosti. Po definiciji je ključna značilnost takega sistema organizacijska in nazorska pluralnost, kar pomeni, da je uporabnikom dejansko omogočena izbira.

Uniformiranost šolskega sistema in ustava

Za žurnalistično rabo prikladno poenostavljen binom javno-zasebno je eden ključnih vzrokov za prazni tek slovenske razprave o liberalizaciji izobraževanja. Žal se na ta način izgublja pomembna podrobnost: danes ni več mogoče enoznačno govoriti o javnih in zasebnih šolah in razlikovati med njimi s preprostim pogledom čez palec.

Klasične zasebne šole namreč povsod po svetu v večji ali manjši meri pridobivajo javna sredstva, medtem ko se tradicionalne javne šole potegujejo za sponzorska sredstva na trgu. V širšem pomenu besede gre pri obeh vrstah šol pravzaprav za javne šole, saj obe izvajata javno službo. Tako javne kot zasebne šole so nosilci javnih pooblastil. Ključna razlika med javnimi in zasebnimi izobraževalnimi ustanovami je zgolj razlika v ustanovitelju. Šola je javna v ožjem pomenu besede, če z njo na tak ali drugačen način upravljajo javne oblasti neposredno, če pa državni organi oz. organi lokalne samouprave ustanoviteljskih in upravljavskih pristojnosti nimajo, gre za vrsto zasebne izobraževalne ustanove v ožjem pomenu besede (klasifikacija referenčne mreže Eurydice)[1]. Razlika je torej institucionalne narave, medtem ko v funkcionalnem pogledu praviloma tako javne kot zasebne šole izvajajo javno službo kot nosilci javnih pooblastil. Pri tem šele oba tipa šol skupaj ustvarjata institucionalno strukturo, ki uporabnikom omogoča izbiro nosilcev izobraževanja in vzpostavlja konkurenco med njimi.

V Sloveniji se javno priznani programi zasebnih šol v ožjem pomenu financirajo v obsegu 85 odstotkov. Izjema so zasebne šole z javno priznanimi programi, ki so obstajale še pred letom 1996 - ti se financirajo v celoti iz proračuna. Po podatkih Ministrstva za šolstvo in šport je bilo v slovenske zasebne osnovne in srednje šole v šolskem letu 2005/2006 vključenih 0,8 odstotka učencev in dijakov (v osnovne 0,12 %, v srednje pa 2,02 %), torej slab odstotek predmetne populacije. Za primerjavo: po podatkih raziskave EURYDICE iz leta 2005 na območju EU-25 obiskuje kar 20,1% otrok neko obliko zasebne šole (zasebno s koncesijo ali povsem zasebno). To kaže, da sodi Slovenija, kar se tiče dejanskega obstoja šol, katerih ustanovitelj ni država ali lokalne skupnosti, na sam rep EU, skupaj z Bolgarijo, Romunijo, Litvo, Latvijo in Irsko. V teh državah se manj kot 2% šolske populacije (učenci in dijaki) šola v takšni ali drugačni obliki zasebnih šol.

Tako stanje je problematično, saj javno ne pomeni tudi uniformirano. Velik šolski sistem pod upravljavskim okriljem države nujno teži k birokratizaciji, k vsebinski konzervativnosti ter k gospodarski neučinkovitosti. Davkoplačevalski denar je v takih šolskih sistemih slabše izkoriščen. Šolski sistem, v katerem praktično vsi otroci obiskujejo šole, s katerimi neposredno upravljajo javne oblasti, je nagnjen k nefleksibilnosti, neodzivnosti in k fetišizaciji postopkov. Raziskave kažejo, da konkurenca sili šole, s katerimi tako ali drugače upravljajo javne oblasti, k izboljšanju kakovosti.[2]

Toda ne gre samo za ekonomsko argumentacijo. Že iz same ustave izhaja zahteva po liberalizaciji šolstva in večji udeleženosti uporabnikov šolskih storitev, torej otrok in staršev. To izhaja iz dveh sicer samostojnih ustavnih načel, med katerima pa ni nasprotja: a) država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Ta ustavna zahteva je s stališča posameznika izraz človekovega dostojanstva, z vidika politične skupnosti pa najširši izraz načela demokratične države: vzgoja za demokracijo je predpogoj demokratične družbe. Ker je trg ponudnikov šol nepopoln, država vzpostavlja šolski sistem kot javno službo. Obenem ustava določa, b) da je izobraževanje svobodno. To pomeni, da država vzpostavlja pravni okvir za ustanavljanje zasebnih šol, kar omogoča pluralnost nosilcev izobraževanja. Tudi to načelo je izraz načela demokratične države.

Slovensko Ustavno sodišče ugotavlja v znani zadevi U-i-68/98, da ureditev v kateri zasebno šolstvo ni dovoljeno zaradi "rigidne težnje javnega šolstva" ne vzdrži ustavne presoje, (odločba z dne 22. 11. 2001). Država mora zagotoviti tudi dejanski obstoj zasebnih šol, torej tudi njihovo (so)financiranje, nadaljuje sodišče. S strani javnih oblasti ustanovljene in vodene šole so torej nujni izraz ustavne svobode izobraževanja, vendar hkrati same na sebi ne morejo zadostiti zahtevam te temeljne pravice. V slovenskem pravu sta omenjeni komplementarni temeljni načeli formalno izraženi v ureditvi, po kateri so lahko šole javne v ožjem smislu (ustanovitelj država ali lokalne skupnosti), koncesionirane ali zasebne.

Ustava torej ne pozna pojma javnega ali zasebnega šolstva, določa pa, da je izobraževanje svobodno in da možnosti za izobraževanje zagotavlja država. Ob tej ugotovitvi pa se šele razpira prava dilema: kakšen je položaj, ki ga imajo zasebne šole v šolskem pravu. Ali je mogoče govoriti o svobodi izobraževanja, če je pravni okvir , ki ureja delovanje zasebnih šol tak, da ne omogoča vzpostavitve pomembne alternative šolam, v katerih ima država ustanoviteljske in upravljavske pravice. To je seveda povezano z vprašanjem enakosti med javnimi in zasebnimi nosilci izobraževanja.




Kaj pa dejanska "pluraliteta nosilcev izobraževanja"?

Ustavno načelo enakega varstva pravic pomeni pravico do zagotovitve enakosti pri postavljanju in pri uporabi prava. V veljavni slovenski ureditvi morajo zasebne šole v pomembnem delu (15%) sredstva za delovanje pridobiti same.

Ker je svoboda izobraževanja in z njo povezano zasebno šolstvo ustavna pravica, se nanjo na podlagi 14. člena vežejo pomembne posledice enakega varstva pravic. Kolikor so zasebne šole brez stvarno utemeljenega razloga ob pomemben del finančnih sredstev, jih to postavlja v diskriminatoren položaj. Prav tako so v diskriminatoren položaj postavljeni starši učencev in dijakov, ki obiskujejo zasebne šole, saj v delu, v katerem delovanje zasebnih šol ni financirano iz javnih sredstev plačujejo dvakrat: preko davkov, tako kot starši otrok, katerih otroci obiskujejo javne šole in za dopolnitev za del finančnih sredstev, ki jih ne financira proračun. Prikazani statistični podatki o skromnem deležu otrok, ki obiskuje zasebne šole kažejo, da se pravna diskriminacija prevaja v dejansko diskriminacijo. Samo izjemno nizko število šolajoče se populacije obiskuje obliko izobraževalnih ustanov na primarni in sekundarni ravni, katerih ustanovitelj ni država ali lokalne skupnosti. Ostali tega ne morejo storiti, bodisi zaradi večjega finančnega bremena, ki so ga na starše prisiljene prevaliti zasebne šole, bodisi zaradi oddaljenosti od lokacije redkih zasebnih šol. Zaradi velikega zanimanja so te šole prisiljene omejevati vpis in zavračati potencialne učence, ki bi jih v ugodnejšem finančnem položaju morda lahko sprejele.

Zato velja po šestih letih ponovno pretehtati stališče Ustavnega sodišča iz omenjene odločbe U-i-68/98, v kateri se je sodišče postavilo na stališče, da sodi odločitev o višini deleža državnega financiranja zasebnih šol v polje proste presoje zakonodajalca. Veljavna ureditev namreč ni omogočila pomembnega deleža javno veljavnih šolskih programov, ki jih izvajajo šole, katerih ustanovitelji niso država ali lokalne skupnosti oz. obstoja zadostnega števila zasebnih šol, ki bi izvajale te programe. Potrebno se je vprašati ali je razlog za tako stanje v kršitvi ustavnega načela enakosti in načela enakega varstva pravic, ki jih ustava zagotavlja tudi zasebnim nosilcem izobraževanja. Še zlasti je neenako financiranje javno veljavnih programov na podlagi statusa nosilca javne službe vprašljivo ob izrecni ugotovitvi Ustavnega sodišča, da je država dolžna ustvariti tudi finančne možnosti za zagotovitev "pluralitete nosilcev izobraževanja". Njen prispevek je sicer odvisen od tega, koliko zmore, vendar pa mora biti podpora taka, da omogoči dejanski obstoj zasebnega šolstva, nadaljuje sodišče. Delež 0,8% šolajočih se učencev in dijakov, ki se šolajo v zasebnih šolah že prima facie pomeni, da dejanska svoboda izobraževanja ni zagotovljena.

Javne šole ni mogoče preprosto zamenjevati s šolo, ki jo ustanovijo in s katero na tak ali drugačen način upravljajo javne oblasti. Nasprotno, ustava zahteva pluralnost javnih in zasebnih nosilcev izobraževanja, ki z opravljanjem javne službe soustvarjajo sistem javne šole v širšem pomenu, torej pluralni šolski sistem, ki omogoča pridobitev javno priznane izobrazbe, dostopne vsem državljanom. Tudi na področju šolstva ustava zahteva izbiro, in sicer ne zgolj formalno, temveč dejansko možnost izbire. Sistem, ki ne omogoča resnične vzpostavitve pluralnega šolstva ni samo neučinkovit, ampak preprosto ne ustreza naravi svobodne demokratične skupnosti.
[1] www.eurydice.org; informacijska mreža o izobraževalnih sistemih v Evropi, ustanovljena s strani Evropske komisije in držav članic.
[2] Prim. npr. raziskavo harvardske ekonomistke C. M. Hoxby, "Does Competition Among Public Schools Benefit Students and Taxpayers?", The American Economic Review, Vol. 90, No. 5 (Dec., 2000).

Miha Movrin

objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007