sreda, 17. september 2008

Tribunalovo oko

Gregor Virant, minister za javno upravo, je 17. junija 2008 drugo obravnavo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih uslužbencih obrazložil z besedami:

»Tako so strokovni izpiti še ena od pogruntavščin, birokratskih pogruntavščin, ki gre na smetišče zgodovine.«

Vas zanima, kaj imajo skupnega preizkušeni poslovni finančnik, revizor, odvetnik ali pa sodni cenilec? Vsi so produkt obveznega licenciranja, kar pomeni, da lahko začnejo svoje delo opravljati šele takrat, ko od državnega urada ali od kvazisamostojne organizacije (na primer Slovenskega inštituta za revizijo) pridobijo dovoljenje za opravljanje svoje dejavnosti. Videli bomo, da je takšna ureditev licenciranja povsem neprimerna, Nobelovca Milton Friedman in Simon Kuznetz pa sta jo že leta 1945 opisala kot aristokratsko oziroma restriktivno gibanje, ki spominja na srednjeveške cehe.

Sistem obveznega licenciranja je v celoti preživeta stvar, ki mu drugje kot pa »na smetišču zgodovine« ni mesta. Sistem že v svoji biti v popolnosti zavrača vlogo trga kot tistega instrumenta, ki na najbolj učinkovit način razrešuje alokacijo proizvodnih dejavnikov. Zavrača torej prostor, ki združuje osebne interese potrošnikov, da si pridobijo določeno stvar, z zasebnim interesom tistih, ki takšno stvar ponujajo. Nadomešča pa ga s sistemom obveznega licenciranja, ki privilegirance izključuje iz zakonov ponudbe in povpraševanja, kar jim ustvarja pogoje za izkoriščanje monopolne rente. Ta se kaže v obliki višjih cen njihovih storitev in višini njihovih plač. Ste se morda kdaj vprašali, zakaj so honorarji odvetnikov tako hudičevo visoki, stroški najema odškodninske agencije pa tako nizki? Seveda, medtem ko je opravljanje dejavnosti prvih predmet obveznega licenciranja, so drugi prepuščeni prosti konkurenci na trgu.

Tukaj pa je edino pravilo uspešnega delovanja učinkovito zadovoljevanje potreb potrošnikov. To pomeni, ponujanje visoko kvalitetnih izdelkov po nizkih cenah. Razlog za to je preprost. Cena je signal, ki ostalim potencialnim ponudnikom kaže stanje na posameznem trgu. Visoka cena je signal, ki kaže, da je možno na takem trgu realizirati visok donos, kar pomeni potencialnim novim ponudnikom spodbudo za njihov vstop v panogo. Večje število konkurentov potem med njimi sproži konkurenčno bitko, da ponudijo kupcem njihovih izdelkov nekaj več, bodisi so ti kvalitetnejši ali cenejši od konkurentov. Morda se sliši preveč učbeniško, pa vendar se tak trend dogaja v vseh sektorjih. Samo poglejte pojav in predvsem hitro rast delovanja odškodninskih agencij v zadnjem času. Na drugi strani je v sistemu obveznega licenciranja, ki je delno zaprt za nove potencialne konkurente, tak kanal v popolnosti izključen.

Kakorkoli, ideja o ustvarjanju pogojev za nastanek monopolne rente v sistemu obveznega licenciranja ni nova, saj jo je mogoče zaslediti že v Bogastvu narodov Adama Smitha iz leta 1776. Cehovsko uvajanje vajeništva namreč po njegovem ne daje nikakršnega zagotovila, da bo mojster delo opravljal bolj kvalitetno, ampak mu takšno omejevanje konkurence služi izključno ohranjanju visokih cen njegovih storitev in ohranjanju visoke plače.

Narava delovanja sektorjev, ki so predmet obveznega licenciranja, se od Smithovega časa do danes ni spremenila. Tako sta, na primer, ekonomista Joshua Angrist z univerze MIT in Jonathan Guryan s chicaške univerze v svojem prispevku Does Teacher Testing Raise Teacher Quality? iz leta 2007 potrdila veljavnost Smithovih opažanj na področju izobraževanja. Pokazala sta, da vodi takšno licenciranje na področju šolstva, ki ostalim učiteljem omejuje prost vstop v izobraževalni sektor, izključno do višjih plač učiteljev, v ničemer pa ne prispeva k dvigu kakovosti učiteljev.

Do podobnih rezultatov sta na področju zdravstva prišla tudi ekonomista Adriana Kugler z University of Houston in Robert Sauer z University of Bristol, ki sta v svojem prispevku Doctors without Borders? iz leta 2005 poleg tega opozorila tudi na možnost, da takšno obvezno licenciranje privede celo do znižanja kvalitete storitev. Implikacija je jasna: znižanje vstopnih stroškov za vse potencialne ponudnike, poveča konkurenco med ponudniki, ki se trudijo zadovoljevati potrebe potrošnikov po svojih najboljših močeh, pomeni stalen pritisk na nenehno izpopolnjevanje.

Takšen je tudi sklep ministra Viranta, ki pravi, da se moramo »tako ali tako vsi na svojih delovnih mestih stalno usposabljati. Kompetence in torej usposabljanja za svoje delo je potrebno izboljševati vse življenje, vso kariero. Enkraten seminar in enkraten izpit je premalo – ne pomeni nič. Nič.«

Sicer pa pride vrednost takšnih seminarjev, ki seveda niso zastonj, do izraza ob pogledu na urnik takšnih izobraževalnih programov. Poglejmo, recimo, program revizorja, ki ga organizira Slovenski inštitut za revizijo, in je objavljen na njihovi spletni strani. Ta namenja predmetu revizija 35 ur, računovodstvu 37 ur, poslovnim financam 30 ur, gospodarskemu in davčnemu pravu 20 ur, kvantitativnim metodam 10 ur, poslovnemu komuniciranju 5 ur in davkom 15 ur.

Pa se ustavimo, recimo, pri predmetu poslovne finance. Program revizorja namenja poslovnim financam vsega 30 ur, čeprav noben resen učbenik za poslovne finance ne obsega manj kot 500 strani, na primer knjiga Corporate Finance avtorjev Rossa, Westerfielda in Jaffeja, ki nudi le osnovni vpogled v materijo poslovnih financ, celo 926 strani. Podobna zgodba je tudi pri ostalih predmetih. Na primer, program revizorja namenja predmetu kvantitativne metode vsega 10 ur, čeprav že samo eden izmed navedenih učbenikov pri predmetu kvantitativne metode za management v okviru ljubljanske Ekonomske fakultete, gre za knjigo Quantitative Analysis for Management avtorjev Renderja in Staira, obsega 766 strani.

Iz tega se kaj hitro izkristalizira, da »dodana vrednost izpitov ne opravičuje izgube časa in denarja, ki jo ti izpiti pomenijo«, če si ponovno sposodim besede ministra Viranta, ampak pomeni zgolj omejevanje prostega vstopa v panogo, kar omogoča izkoriščanje monopolne rente. Podobno torej, kot je že davnega leta 1776 na primeru vajeništva pokazal Adam Smith.

Kljub temu poznamo pri nas poleg licence za revizorja še licenco za pooblaščenega revizorja, pa preizkušenega notranjega revizorja, za računovodje, spet preizkušene računovodje, licenca je potrebna za člana nadzornega sveta, pa za odvetnika, zdravnika in tako naprej.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 18. septembra 2008

Gospodarstvo EU - do dna

Eden izmed sklepov nedavnega sestanka ministrov za finance držav članic EU, ki so ga imeli v Nici, je ta, da se zaradi »trenutne negotovosti« prihodnjega gospodarskega razvoja velja izogibati uporabi besede recesija. V isti sapi so nam kot pot v smer gospodarskega razvoja evrobirokrati ponudili: ostrejšo fiskalno disciplino v smislu spoštovanja pakta o stabilnosti, močnejšo regulacijo finančnih trgov in okrepljeno Evropsko investicijsko banko. Pojdimo po vrsti.

Uravnotežene javne finance
Prvič, bolj od uravnoteženih javnih financ na gospodarsko ustvarjanje vpliva VIŠINA državne potrošnje, kar je v članku It's The Spending, Stupid – Not The Deficit, katerega prevod najdete v peti številki lanskega Tribunala, poudaril profesor ekonomije na Univerzi Harvard, Robert J. Barro. Proračunski primanjkljaj namreč pomeni nič drugega kot to, da je državni sektor v nekem obdobju več denarja potrošil, kot so zaposleni v davčnih službah z uporabo prisile ljudem denarja pobrali, medtem ko nam o skupnem obsegu pobiranja davkov in o skupnem obsegu potrošnje proračunski primanjkljaj ne pove popolnoma ničesar.
In na tej točki pridemo do prvega dela bistva državnega trošenja, saj državne potrošnje ne more biti brez predhodnega ustvarjanja državljanov. Zase lahko trdim, da imam najvišjo motivacijo za ustvarjanje takrat, ko so izpolnjeni naslednji pogoji:

(i) svoboda ustvarjanja
(ii) učinkovito reševanje morebitnih sporov,
(iii) varno počutje,
(iv) z rezultati svojega dela razpolagam sam.

Pri tem sem za varno počutje in za učinkovito razreševanje sporov pripravljen plačati največ desetino tega, kar ustvarim. Vsakršno prisilno odvzemanje rezultatov mojih naporov, ki presega desetino vse moje ustvarjene vrednosti, smatram kot krajo in vsakršni kraji kot zagovornik morale in poštenja odločno nasprotujem.
Drugi del bistva pa je v tem, da več s silo pobranega denarja pomeni več interesov po trošenju tega s silo odvzetega denarja, kar v naslednji fazi rodi več prostora za podkupovanje birokratov, ki ta denar delijo, torej več korupcije. Zato bi debato o proračunskem primanjkljaju bilo treba odstraniti in se posvetiti skupni višini državne potrošnje. V Sloveniji se ta znesek giblje okrog 45 odstotkov vsega, kar ustvarimo, kar je kraja podobnih razsežnosti, kot je bila kraja premoženja po drugi svetovni vojni [za oceno naraščanja državne potrošnje glejte Spendometer z naših spletnih strani, op. M. S.].

Regulacija finančnih trgov
Drugič. Tega, kaj si birokrati predstavljajo pod močnejšo regulacijo finančnih trgov, pa resnično ne razumem najbolje, saj so finančni trgi že vseskozi močno regulirani. Ali so nemara spregledali, da je bil moralni hazard, ki je sprožil nepremičninski balon, v prvi vrsti močno podprt s poceni denarjem centralnih monetarnih oblasti in s socializacijo tveganja, ki so jo izvajali GSE-ji [kratica pomeni Government Sponsored Enterprises oziroma Državno Sponzorirana Podjetja, op. M. S.], kar je pri nekaterih »investicijskih bančnikih« rodilo iskanje lahkega zaslužka? Če bi vsak posameznik oziroma vsak investicijski bankir v polnosti odgovarjal za svoje odločitve, potem tolikšnega »catch the cash« hazarda na finančnih trgih gotovo ne bi bilo.
Bodo pa birokrati z dodatnim nadzorom gotovo povečali svoj osebni vpliv na potek finančnih tokov, kar jim bo povečalo možnosti za zlorabo te moči, recimo podobnih razsežnosti, kot je bila kraja podatkov o bančnih računih liechtensteinske banke LGT, ki so jo izvedli očitno zelo vplivni nemški birokrati. In točno na tem mestu se pojavi vprašanje, kdo pa bo nadziral nadzornike in tiste, ki nadzirajo nadzornike, in tiste, ki …? Naj vsak odgovarja za svoja dejanja sam in finančni tokovi se bodo samodejno regulirali preko mehanizma cen. Ponudba in povpraševanje ter polna odgovornost za sprejemanje slabih finančnih odločitev sta najboljši recept za učinkovito širjenje informacij in posledično čiščenje neodgovornih investitorjev [likvidiranje nemorale] z borznih parketov. Narobe svet.

Krepitev EIB in evropski razvojni projekti
Tretjič. Za obrambo cilja iz Lizbonske strategije biti najbolj konkurenčno gospodarstvo sveta nameravajo evrobirokrati okrepiti vlogo Evropske investicijske banke [EIB] kot osrednjega financerja, ki bo preko kreiranja novih finančnih vzvodov poskrbel za financiranje t. i. evropskih projektov in s tem zagotovil razvojni pospešek. EIB je meddržavna inštitucija, podobna Mednarodnemu denarnemu skladu [IMF] oziroma Evropski banki za obnovo in razvoj [EBRD]. Z njihovih spletnih strani izhaja, da je poslanstvo delovanja EIB vpletanje v sofinanciranje infrastrukturnih projektov, za kar na finančnih trgih izdaja dolg.
Ti projekti se največkrat izvajajo kot t. i. javno-zasebna partnerstva, kar na stežaj odpira vrata korupciji pri dodeljevanju teh poslov. Naslednja značilnost javno-zasebnih partnerstev je socializacija stroškov morebitnega neuspeha, ki praviloma vodi v napihovanje proračunov in gradnjo nerazumno luksuzne infrastrukture [kot je denimo 2,5 km dolg in 400 milijonov evrov težak viadukt Millau na avtocesti Pariz–Béziers, ki je v svoji najvišji točki višji od Eifflovega stolpa]. Še več, z vsako emisijo dolga EIB izriva zasebne investicijske bankirje in jih kot privilegirana investicijska banka, ki ima preko financiranja tovrstnih projektov zagotovljen posel, postavlja v podrejen položaj.
Slika o tem, kako evrobirokrati razumejo razvoj, postane še nekoliko bolj razumljiva, ko ji dodamo besede, ki jih je predsednik komisije Barroso izrekel ob nedavnem odprtju Evropskega inštituta za inovacije in tehnologije v Budimpešti: »S pomanjkanjem naložb v raziskave in razvoj s strani podjetij si lahko razlagamo skoraj 85-odstotno razliko med EU in ZDA na tem področju. Sčasoma bo inštitut prispeval k izboljšanju raziskav in razvoja v Evropi, odpravil razliko v financiranju s strani podjetij in delež BDP-ja, porabljen za raziskave in razvoj, približal cilju treh odstotkov.« Te besede se mi zdi neumno podrobneje analizirati, saj že pogled na lestvico najuspešnejših univerz sveta in vsakoletni prispevek k tehnološkemu razvoju pokaže, da so prebivalci v ZDA glede tehnološkega razvoja nekaj svetlobnih let pred prebivalci v EU. Noro visoki proračuni bodo v ta center zvabili predvsem iskalce rent, tisti pravi raziskovalci pa bodo še vedno odhajali raziskovat v podjetja z največ znanja na svetu, torej v ZDA.
Priporočam branje Niskanenovega članka z naslovom R&D and Economic Growth: Cautionary Thoughts, kjer avtor ugotavlja, da »dosegljivi dokazi niti obstoječa teorija, ne dajeta dovolj trdnih zagotovil za državno politiko do znanosti ter da imajo zasebna podjetja skoraj gotovo boljše informacije in več motiva po financiranju tistih vrst raziskav, ki največ prispevajo k ekonomski rasti.« Po njegovem mnenju »državno financiranje raziskav sicer poviša skupno vlaganje v raziskave in razvoj, vendar ob ugotovitvi, da je vsak dodeljeni dolar močno pod vplivom različnih interesnih skupin.«

SklepPot k boljšemu standardu torej ni v birokratskem postavljanju ciljev v obliki močnejše regulacije finančnih trgov, v utrjevanju moči EIB preko širitve javno-zasebnih partnerstev in v državnem financiranju raziskav, temveč redefinicija vloge javnega sektorja v državah članicah EU po zgledu nekaterih najsvobodnejših držav na svetu in vrnitev EU k 4 svoboščinam. Osnovni gradnik razvoja so namreč podjetja, kjer ljudje vsak dan ustvarjamo novo vrednost. In ljudje pri svojem delu potrebujemo predvsem mir in svobodo razpolaganja z rezultati naših naporov. Če ministri držav članic EU-ja na to ne bodo pristali, je treba resno razmisliti o izstopu iz EU in zaprositi za včlanitev v prostotrgovinsko gospodarsko območje EFTA z Islandijo, Norveško, Švico in Liechtensteinom, štirimi najbogatejšimi evropskimi državami. Torej, evrobirokrati, umaknite se!

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 18. septembra 2008

Veliki propad

Verjeli ali ne, nekoč se je zgodil borzni zlom, kjer so vpleteni plačali nastalo škodo.


Oči, kje si bil, ko je počil borzni balon?

Ne, ne govorim o nepremičninskem balonu, niti o prihajajočem odpisu nenormalnih kreditnih linij, kar je že ogrozilo gospodarstva, kot je islandsko, ki nimajo nobene povezave s trgom sekundarnih nepremičnin v ZDA. Niti ne gre za neprizanesljiva zgodnja 2000-a leta precenjenosti ameriškega dolarja, danes povsem pozabljene izumetničenosti neracionalnega bogatenja, ki je kljub temu bila tako očitna že leta 2001, da so celo neanalitiki, kot sem sam, pozivali Američane, naj uživajo v poceni počitnikovanju v Evropi, preden »se bo valutni balon razpočil«. (Od takrat je dolar skoraj prepolovil svojo vrednost glede na evro.)

Govorim o enem najlepših in manj poznanih zlomov v sodobni finančni zgodovini: velikem zlomu internetnih (Dot.com) podjetij v letu 2000, ko je NASDAQ v enem dnevu izgubil 10 odstotkov svoje vrednosti. Od 1,2 milijona dolarjev vrednega oglasa na Super Bowlu in IPO-ja v vrednosti 82,5 milijonov dolarjev je podjetje Pets.com v samo enajstih mesecih prišlo do popolnega bankrota, narodni šampioni pa so se od zavistnih in vzhičenih opazovalcev nove ekonomije prelevili v naveličane prinašalce krute poslovne resnice. Ozračje je bilo nabito z maščevalno škodoželjnostjo, usmerjeno na tiste pripadnike generacije X s slabo privzgojenimi manirami glede ustvarjanja bogastva (ali zgolj zanimivega življenja) in so z novimi tehnologijami eksperimentirali v poskusu, do nedavno imenovanim Veliki napredek [Long Boom, op. p.].

Priljubljen sociolog New York Timesa, David Brooks, je maja leta 2001 napisal: »Spremljali smo lahko čemerneže s prenosljivimi diski, ki so pred tem cele noči ždeli med njihovimi čudaškimi delovnimi postajami, kako so v delčku sekunde postali popolnoma brezvoljni. Naenkrat kot da sploh ni bilo več pomembno, ali se hitrost mikroprocesorjev dejansko podvoji s kvadratnim korenom luninega mrka (ali karkoli že pravi Moorov zakon)«.

Malce zapozneli zlatokopi, kot Space.com-ov soustanovitelj Lou Dobbs, so se naslednje jutro zbudili, verjetno nekoliko mešanih občutkov, potem ko sta sorodna svetovna magnata, Pop.com-ovca Steven Spielberg in David Geffen, povsem potihoma zaprla trgovino preden je bil led dokončno nared za zabavo. Investitorji, ki so varčevali za svoje pokojnine, in so videli, kako so se jim na NASDAQ-u temelječi pokojninski skladi čez noč prepolovili, so bili zasmehovani kot »veliki bedaki«, ki so dobili, kar so si s kupovanjem ekvivalenta manije nad tulipani, manije 21. stoletja, tudi zaslužili. Celo nekateri opazovalci tehnoloških podjetij z dolgoročnim stažem so zlonamerno dodajali k napihovanju tega balona. Aprila 2000 je čemeren novinar uveljavljenega časopisa PC Magazine, John C. Dvorak, nerazločno (in nenatančno) svaril pred »depresijo, ki bo konkurirala tisti iz leta 1929.« Povsem na novo priljubljene strani podjetij, kot sta denimo bili Net Slaves ali Fucked Company, so bučno proslavljale v – včasih tudi nezakonitem – razplamtevanju od širokopasovnih povezav odvisnih in na skritih osebnih geslih temelječih uničevalcev denarja, kot sta Internet Entertainment Group [IEG] oziroma Digital Entertainment Network [DEN].

Sam sem bil navdušen udeleženec zadnjih velikih dni razcveta Dot.com podjetij (ko sem za kratek čas delal pri prej omenjenem DEN-u), kot tudi v prvih krutih dneh po zlomu. Kljub občutnemu udarcu, ki ga imel je propad tehničnih publikacij na denarnice neodvisnih novinarjev, kot sem bil sam, je bila zabava na račun z žargonom obsedenih IPO šarlatanov in njihovih zapoznelih vernikov, ki je sledila zlomu, nadvse prijetna. Nastalo je upanje, da se bo internet po zlomu vrnil k posamezniku, k nizkoproračunskim eksperimentom in k poceni humorju. Kot smo lahko videli, se je to upanje kasneje tudi uresničilo.

In kar se je ob takratnem zlomu izkazalo za najboljše in ima tudi v današnjem času bankrotov posebno vrednost, je bil odziv regulacijskih organov: en velik skupen skomig.

Podobno kot zlom drugorazrednih nepremičninskih kreditov v letu 2008, se je tudi Dot.com balon iz leta 2000 razblinil sredi vročice predsedniške kampanje. Kljub temu si tiste jeseni tehnološki balon ni priboril niti kančka pozornosti nobene od predsedniških ali podpredsedniških soočenj. Federal Reserve (FED) se je takrat odzval s svojim osrednjim sredstvom, ki ga ima na voljo: znižanjem obrestne mere (ukrep, ki je po mnenju mnogih pomagal napihovati naslednji balon.) Leta 2008 se FED odziva z uvajanjem povsem novih mehanizmov, vključno z obveznim nadziranjem investicijskih bank, z novimi pravili za agencije, ki ocenjujejo kreditno sposobnost podjetij, kot tudi s pooblastili za nadzor tako različnih področij, kot sta zavarovalništvo in trgovanje z dobrinami.

Celo malopridneži so iz zloma Dot.com podjetij praviloma prišli odišavljeni z vonjem vrtnic. Spomnite se samo Marry Meeker. Bila je »kraljica interneta«, sicer analitičarka na Morgan Stanley, ki je sodelovala pri IPO-ju Netscape-a in opevala ocene ostalih, vključno z definitivno/dokončno bankrotiranim Drugstore.com. Po Dot.com zlomu so jo obtoževali zaradi konflikta interesov, preiskovali zaradi prevar, njena pop ikona pa je kmalu izginila. Danes? Gospa še vedno zaseda položaj ene izmed direktoric na Morgan Stanley in je aktivna pri nastajanju novega tehnološkega vzpona (tokrat na Kitajskem), in že dolgo je tega, kar je bila očiščena vseh obtožb. Njen kolega, Henry Blodget, je po plačilu dveh milijonov dolarjev poravnave zaradi prevare z vrednostnimi papirji, ki mu jih je naložil newyorški tožilec Eliot Spitzer, zapustil Wall Street in ustanovil uspešen tehnološki blog Silicon Walley Insider. Tudi James Cramer, veliki zagovornik kupovanja tehnoloških delnic, ki je bil svoj čas zelo nepriljubljen zaradi izjave, ki jo je podal februarja 2000, da so internetna podjetja »edina podjetja, ki jih je trenutno vredno kupiti«, je bil kot vsepovsod prisotni gostitelj CNBC-jeve oddaje Mad Money hitro rehabilitiran.

Edina večja »reforma«, ki je leta 2002 sledila zlomu, je bil katastrofalen Sarbanes-Oxley Act, tj. nekakšen učinkovit program za računovodje, ki se je sicer zdel bolj kot reakcija na slabo interno poročanje v Enronu, Adelphiji in WorldComu, kot pa reakcija na fantazijska price/earnings razmerja [razmerje med ceno delnice in dobičkom, op. p.] teh »izpolni-obrazec.com podjetij«.

Kakšni so bili zlobni učinki presenetljive laissez-faire reakcije do propadanja tehnoloških delnic in umikanja baby-boomerjev iz NASDAQ-a? Indeks Dow Jones je vrh iz leta 2000 ponovno dosegel v letu 2006 in celo tehnološki indeks NASDAQ je v obdobju od padca v oktobru 2002 več kot podvojil svojo vrednost. Na krilih informacijske revolucije ZDA že 15 let z občasnimi majhnimi šoki nadaljujejo svoj tehnološki in gospodarski razcvet. Opevane sanje, ki so se leta 2000 zdele tako zelo odmaknjene, so postale resničnost: živimo v obdobju YouTube-a.

Pred osmimi leti, ko so se pogodbe neodvisnih novinarjev izsušile in se je narod uklonil predsedniški dirki, ki se je izkazala za nepričakovano dolgočasno, so bile moje simpatije pri Timu Cavanaughu, takrat zaposlenem pri Suck.com, danes pa sveže ustoličenim kolumnistom Reasona, ki je zapisal: »To je bila divja dirka, ki je zdaj končana. Opazovanje propadajoče panoge je morda komu na usta privabilo nasmeh, vendar gre za enega tistih grenkih, ki nas na pogrebih duši in se mu želimo izogniti. Poznamo celotno zgodbo. Vemo, da je to bilo zlato obdobje, kakor tudi to, da se je bolje izogniti praznemu teku Dot.com podjetij, starih zmerjanj oziroma danes brezposelnim ekonomskim naivnežem, ki so še vedno navdušeni nad idejo, da bi lahko cene podjetij v San Franciscu padle.«

Če pogledamo nazaj, vidimo, da se je propad Dot.com podjetij dejansko iztekel bolje, kot bi lahko napovedovali ob njegovem nastanku. Ko po eni strani spremljamo filmske predstave v stilu Office Spacea in Startup.com in se identificiramo z mladimi in ostudnimi tehnološkimi friki, situiranimi v vedno osovraženem San Franciscu, in ko na hitro razmnožujemo literaturo ekonomije novega vzpona, je bilo internetnemu balonu dovoljeno, da se je napihnil in tudi počil na stari način – zasebno in kot posledica transakcij s privolitvijo obeh partnerjev.

Dodajmo še eno puščico k nostalgiji 1990-ih. Našim skeptičnim vnukom bomo govorili o tem, da je nekoč bilo obdobje, ko si se lahko vkrcal na letalo, brez da bi se prej moral sezuti, potoval si lahko po vsej zahodni hemisferi, ne da bi ti bilo treba pokazati potni list ali se postaviti pred skener očesnega zrkla, in ko smo se lahko vpletali v tvegane in razburljive ekonomske igrice, kjer smo zelo dobro vedeli, da bomo posledice naših odločitev morali nositi sami. Glede generacije X recite kar hočete, vendar mi nikoli nismo bili tako veliki, da ne bi mogli propasti.

Matt Welch

z dovoljenjem Reasona objavljeno v Tribunalu, 18. septembra 2008

Nihče ne zmore napovedati

Stvar naše skromnosti je, da si priznamo, da nimamo nikakršne ideje o tem, kakšen bo osebni avtomobil prihodnosti. Lahko se dogodi, da se bodo za ekonomsko učinkovite izkazale gorivne celice na osnovi vodika in da bo tehnologija na področju akumulatorjev napredovala do takšne mere, da bomo doživeli uvedbo nizkocenovnih, a visoko zmogljivih električnih vozil ali pa hibridov na vtičnice.

Toda tehnološki napredek lahko privede tudi do tega, da bodo superučinkoviti motorji na notranje izgorevanje postali realnost. Morda se bo pojavil napredni celulozni etanol oziroma metanol kot stroškovno najučinkovitejše gorivo prihodnosti. Ali pa bodo morda na programu avtomobili na manj eksotičen pogon, recimo na plinski pogon oziroma vozila na sintetičen pogon (dejansko gre za pretvorbo premoga v tekoče gorivo). Tega preprosto ne more nihče vedeti, razen če ima dostop do neke vrste časovnega stroja.

Poleg tega pa tudi ne moremo odpisati možnosti, da se cene nafte ne bi spet vrnile na zgodovinsko povprečje (kot so se zmeraj), in da bodo avtomobili prihodnosti zelo podobni tem današnjim. Nedavna statistična analiza gibanja svetovnih cen surove nafte med letom 1970 in prvo četrtino leta 2008, ki jo je opravil James Hamilton, ekonomist na UC San Diego, namreč ni potrdila nikakršne statistične značilnosti pomena redkosti na gibanje cene. Avtor tako zaključuje, da »kaže, da sledi gibanje realne cene nafte slučajnemu hodu brez drifta« in odločno poudarja, da »se tu in tam razpravlja o tem, da če ekonomisti delovanje določenega pojava resnično razumejo, potem bi morali biti tudi sposobni napovedati, kakšno bo gibanje tega pojava v prihodnosti. Toda cene nafte so zanimiv primer ekonomske spremenljivke (drug tak primer so cene vrednostnih papirjev na borzi), ki jo moramo biti popolnoma nesposobni napovedovati, če resnično razumemo njeno delovanje.«

Ob vsem tem pa vemo, da imajo ob trenutnih visokih cenah naftnih derivatov in splošni zaskrbljenosti javnosti glede na zanašanje na nafto iz uvoza in emisije toplogrednih plinov tržni igralci tako sredstva kot tudi motiv, da začnejo še več investirati v raziskave. Kakšna je torej potem potreba po pravilu »korenčka in palice«?

Uporaba »finančnega korenčka« – milejši izraz za davkoplačevalske dolarje – za spodbujanje teh investicij v raziskave korporacijam omogoča, da za zasledovanje svojih ciljev uporabljajo moje prihodke. To pomeni, da za plačilo stroškov, ki bi jih sicer morali pokriti lastniki korporacije sami, uporabljajo sredstva iz državne blagajne.

Uporaba »regulacijske palice«, s katero bi vnaprej podprli točno določene geološke, demografske in tehnološke projekte, vpeljuje možnost napake. Če se recimo državna predvidevanja izkažejo za napačna, se bodo nove industrije razvijale počasneje, kot bi se sicer, kar bi povzročilo izgubo časa in denarja za razvijanje izdelkov, katerih razvoj vodi zgolj v slepo ulico.

Sam mislim, da bi se večina ljudi strinjala z mano, da so proizvajalci avtomobilov primarno zainteresirani za proizvajanje dobička. Mislim tudi, da se ne bom posebej izpostavljal, če trdim, da je najboljši način za to proizvodnja avtomobilov, ki si jih ljudje želijo kupiti. Če bodo cene nafte nadaljevale z rastjo in se bodo akumulatorji in gorivne celice izkazale za boljše, bodo kupci želeli kupovati takšne vrste avtomobilov. In avtomobilski proizvajalci bodo (v želji po dobičku) napravili vse, da bodo takšne avtomobile tudi naredili in vsi bomo na boljšem. Toda, če se bodo v prihodnosti cene nafte vrnile na svoje zgodovinsko povprečje ali pa se bodo na katerikoli črti znanstvenega raziskovanja razvila nova znanstvena dognanja, bi takšno politično preganjanje naredilo več škode kot koristi.

Sam neizogibno ne sovražim subvencij in državne regulacije. Toda na področju avtomobilske industrije in energije gojim do njene uporabe velik dvom, zaradi dveh dobrih razlogov. Prvič, dvomim v sposobnost politikov, da se zoperstavijo dobro organiziranim interesnim skupinam, ki so pod pretvezo reševanja družbenih problemov zelo spretne pri nepoštenem delovanju na trgu v škodo vseh nas (poglejte ves zapravljen čas in denar glede nesmiselnega delovanja okrog etanola). Drugič, dvomim v vsevednost političnih planerjev, ki se delajo, da s smešno gotovostjo poznajo prihodnost na preštevilnih težko napovednih znanstvenih in ekonomskih področjih.

Jerry Taylor

z dovoljenjem LA Times objavljeno v Tribunalu, 18. septembra 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Zakon o poražencih

Jonathan je upal, da bo spet srečal Aliso. Pogosto je mislil na njo in si močno želel, da bi ji lahko pripovedoval o svojih dogodivščinah. V pričakovanju je pospešil korak in odhitel po pločniku.
Med vračanjem po isti poti, kot je prišel, je zaslišal vpitje in kričanje velike množice ljudi. Na ogromnem gradbišču nasproti Bloka A, Bloka B in Bloka C je stal z vrvmi obdan in nekoliko privzdignjen oder. Navdušena množica se je stiskala v krogu. Opazil je, da so imeli vsi iz množice čez hrbet poveznjen širok bel pas oziroma naramnice.
S sredine odra je nek možak na ves glas kričal: »V tem kotu, teža 116 kg, že pet mesecev ne pozna poraza, prvak ‘Mednarodnega delavskega tekmovanja’ – ‘Grozni tiger’ – Karl ‘Gizdalin’ Marlow!« Množica je ponorela!
Povsem na koncu s strani je za majavo mizo sedel možakar z brazgotino na obrazu in spretno obvladoval papirje in denar. Možakar je pogledal proti Jonathanu in zarenčal: »Daj, vloži svojo stavo, sinko, samo nekaj sekund še manjka do naslednje runde.«
Jonathana je na stran potisnila neka energična starejša gospa in mahoma na mizo položila prgišče bankovcev. »Hitro, petdeset na prvaka!« je zahtevala.
»V redu, gospa,« je dejal uradnik, ožigosal potrdilo, odtrgal odrezek in ji ga pomolil.
Napovedovalec je prečkal oder in zaklical: »In v drugem kotu – izzivalec – 122 kg samih mišic – železni mož, nakladalec s pristanišča …«
Jonathan se je obrnil proti možakarju za mizo in vprašal: »Ali se obetajo kakšne težave? Ali se bo tukaj zgodil pretep?«
»Pretep že, težave pa malo verjetno,« se je zarežal možakar. »Nikoli ni bilo tako dobro.« Zvonec je naznanil in možakar je zakričal v množico: »Stave so zaključene!« Oba moža na odru sta se nagnila naprej in začela z medsebojnim udarjanjem ter izmikanjem udarcem.
»Poslušaj, sinko, ne rabiš biti nervozen,« je Jonathana tolažil uradnik. »Zmagovalec in poraženec bosta domov odnesla lep kup denarja.«
Naenkrat je eden izmed bojevnikov zaradi močnega udarca padel na tla. Množica je navdušeno zakričala, medtem ko je uradnik prešteval denar in ga spravljal v kovinsko škatlo.
»Oba dobita nagrado?« je vprašal Jonathan.
»… petsto, šeststo … seveda,« je rekel možakar in v trenutku prenehal s preštevanjem. »To je najbolj popularen dvoboj na otoku. Včasih jo poraženec odnese bolje od zmagovalca … sedemsto, osemsto …«
Jonathanu so se razprle oči. »Vsakdo lahko postane bogat, tako da izgubi?«
»Ne vsak. Da bi se pomeril s prvakom, moraš pred tem pustiti dobro službo.«
»Ne razumem. Zakaj bi zaposleni hotel tvegati svojo službo zato, da bi ga potem prvak razbil?« Zvonec je zaključil še eno rundo in občinstvo je potihnilo.
»… devetsto, tisoč. V tem je ves smisel. Ali še nisi slišal za Zakon o poražencih?« je Jonathana vprašal možakar in spravljal denar v lepo urejene kupe. »Zakon izniči vso tveganje. Poraženec tako ne rabi skrbeti za nič – plačilno listo, račune za zdravljenje, skratka nič.«
»Zakaj pa ne?« je vprašal Jonathan.
»Po dvoboju poraženec ne rabi več nikdar delati in vse to mu plačuje podjetje.«
Jonathan je stegnil vrat in pogledal proti odru. Videl je, kako je enemu izmed obeh pretepačev, nemočnemu v kotu, pomagal nekdo izmed pomočnikov. »Kaj pa ima podjetje s tem pretepom?«
»Dejansko nič,« je rekel možakar. »Delavec bo trdil, kako se je poškodoval pri delu in kako ne more več delati, ali ne?«
»OK,« je odvrnil Jonathan, ki se je močno trudil vse skupaj razumeti. »Ali s tem mislite, da se lahko poraženec zlaže, samo zato, da dobi denar?«
»Tudi to se je že zgodilo,« je dejal možakar in mu prebrisano pomežiknil. »Ne me napačno razumeti – vsi se ne bodo zlagali, da bi pridobili par let zastonjkarskih užitkov. Zakon o poražencih pač nagradi tiste, ki se. Tako dobivamo vsak dan nove igralce. »Gre za zanimivo razmerje. V štiridesetih letih še nihče teh sumničenj ni dokazal.«
Jonathan je končno doumel, čemu vsi nosijo te posebne pasove in naramnice. »In kaj dela Svet guvernerjev?«
Možakar se je zahihital: »Pri vseh teh rečeh nas podpirajo – mi pa jim to vračamo na volilni dan.«
»Policija!« je zakričal nekdo iz množice. V trenutku jih je mnogo pričelo 'koleniti'. Uradnik je hipoma zaprl kovinsko škatlo z denarjem, pospravil mizo in začel žvižgati tjavdan.
Jonathan je pregledal cesto, da bi ujel policiste. Opazil je poveljnika Stuarta v spremstvu policistov, kako se približujejo prizorišču in vprašal možakarja: »Kaj pa je narobe? Je pretep nezakonit?«
»Moj bog, seveda ne,« je hladno odvrnil možakar. »Policisti ravno tako uživajo v dobrem pretepu. Nezakonito je prostovoljno sprejemanje stav. Svet guvernerjev pravi, da je staviti nemoralno – razen na ‘Karnevalu posebnih interesov’, kjer dobijo svoj delež od nagrad. Tweedova recimo pravi, da naj naše stave prihranimo za volitve.«V tem trenutku se je zaslišal zvonec in množica je ponovno vzplamtela. Jonathan je naenkrat začutil, kako ga nekdo treplja. Obrnil se je. Bila je Alisa. Smejoče ga je vprašala: »Kje pa imaš mačko?«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 18. septembra 2008

Freddie Mac in Fannie Mae - 1. del

Kongres ZDA je nadarjen za ustvarjanje programov, ki jih je težko prekiniti. Kot sta recimo primera socialnih zavarovanj in Medicarea [Medicare je ameriška inačica obveznega zdravstvenega zavarovanja, op. p.], kjer ni nikakršne možnosti, da bi znižali davke in hkrati prejemnikom teh programov ohranili trenutne privilegije. Navkljub mitu o mogočnosti proračuna skrbniškega fonda ne obstaja noben paket premoženja, iz katerega bi vse te koristi plačevali. Podobno težko je prekiniti s hipotekarnima duopolistoma, Freediejem Macom in Fannie Mae, ki sta pred petimi leti posedovala preko polovico vsega neplačanega hipotekarnega dolga v ZDA. Niti ju ni moč združiti z ostalimi finančnimi institucijami, saj te niso deležne posebnih posojilnih privilegijev, značilnih za državno podprta podjetja [Government Sponsored Enterprises oziroma GSE. V ZDA je poleg Freddija Maca in Fannie Mae še nekaj drugih GSE-jev s podobno nalogo, op. p.].

Reakcija Kongresa na krizo, ki so jo povzročili propadi sekundarnih hipotekarnih kreditov, je dejansko povečala vlogo obeh GSE-jev pri financiranju hipotekarnih posojil. Vsako poroštvo, ki bi ga kupil kateri od GSE-jev, bi bilo omejeno na 417.000 ameriških dolarjev, če ne bi bilo izrednih ukrepov decembra lani, ko so ta znesek dvignili na 729.750 ameriških dolarjev. V prvem četrtletju letos sta GSE-ja financirala 70 odstotkov vseh hipotekarnih posojil. Zgodnjega julija je prišlo do nenadnega soočenja med namerami Kongresa in tržno realnostjo. 9. julija je Bloomberg zapisal:

»Ameriško hipotekarno podjetje Fannie Mae je sredi skrbi glede pomanjkanja kapitala za financiranje največjega padca nepremičninskega trga po Veliki depresiji plačalo rekordno visok donos nad primerljivim donosom, in sicer za izdajo 3 milijarde svojih dveletnih papirjev. Papirji, izdani po 3,25 odstotni donosnosti, so bili prevrednoteni na 3,27 odstotno donosnost, kar je 74 bazičnih točk nad donosom primerljivih državnih obveznic. Gre za najvišji razpon od leta 2000, ko so v Fannie Mae izdali prvo serijo teh dveletnih papirjev, in trikratnik tega, kar so plačali junija leta 2006.«

In zgodba se nadaljuje. Tako je trg dolg Fannie Mae in Freddieja Maca ocenjeval, kakor da bi ju Moody's ocenil z A2, čeprav je dejanska ocena njunega dolga AAA, kar so investitorji pri svojem vrednotenju do tega trenutka vseskozi upoštevali. Vendar investitorji so pričeli spričo velikih izgub in tanke kapitalske zaščite obeh GSE-jev razmišljati tudi o obstoju tveganja, da bi GSE-ja propadla.

Ko je to tveganje postalo del cene njunih dolžniških inštrumentov, so s tem narasli stroški najemanja kapitala, kar je podjetji pahnilo v nevarnost. Padec zaupanja v GSE-ja, ki se je razlegel po borznem parketu, bi kaj hitro lahko podjetji spravil v bankrot. Če Zakladnica [Treasury, op. p.] in Kongres ne bi reagirala, bi poraz obeh GSE-jev postal samoizpopolnitvena prerokba. Posledica na hitro sprejete zakonodaje poznega poletja lani je, da če se bo izkazalo, da netransparentni portfelji obeh GSE-jev vsebujejo skrite šibkosti, potem bi davkoplačevalci kaj hitro lahko postali odgovorni za pokritje primanjkljaja v vrednosti desetin milijard ameriških dolarjev. V tem kratkem prispevku bom predlagal načine, kako bi Kongres lahko postopno ločil odvisnost nepremičninske politike od GSE-jev. Medtem ko je verjetno že prepozno, da bi davkoplačevalce izolirali od tveganj, ki so vključena v trenutne portfelje GSE-jev, jih je vendarle moč omejiti, ne da bi pri tem škodovali nepremičninskemu trgu.

Pri tem je vredno odgovoriti na tri vprašanja:
Katere vrste politik bi lahko preprečile krizo?
Kako nedavno sprejeta zakonodaja poglablja vključenost države v financiranje hipotekarnih kreditov?
Kako bi država lahko sebe in GSE-je umaknila od prevladujočega vpliva na nepremičninskem trgu?

Izogibna kriza

Kriza obeh GSE-jev bi lahko bila najlaže izogibna finančna kriza v zgodovini. Ekonomisti se dolgo pritožujejo, da so tveganja, ki jih predstavljajo GSE-ji v ZDA, visoka glede na koristi. Vendar GSE-ji so uporabili politične zaplate in se ubranili poskusov, ki bi omejili njihovo rast. Rast Freddieja Maca in Fannie Mae je potekala v več fazah. Približna časovnica dogodkov je sledeča:

– Leta 1938 je bila ustanovljena Zvezna organizacija za nepremičnine, FNMA (bolj poznana kot Fannie Mae), in sicer kot državna agencija, ki bi poskusila zapolniti nekaj vrzeli v industriji hipotekarnega posojanja, ki so ostale od propadlih bank iz obdobja po Veliki depresiji.

– Leta 1968 je bila Fannie Mae razdeljena in deloma prodana zasebnim investitorjem, in sicer z namenom, da bi njene obveznosti spravili z državnih bilanc.

– Leta 1970 je bila zaradi regulatornih ovir pri pridobivanju hipotekarnega denarja v Kaliforniji ustanovljena Zvezna korporacija za stanovanjska nepremičninska posojila (bolj poznana kot Freddie Mac), ki je delovala kot državna agencija.

– Skozi vsa sedemdeseta se je vloga GSE-jev širila. V posojilni industriji [SLI-ji oziroma Sales and Loans Institutions, op. p], ki je v tem obdobju vladala hipotekarnim financam, je prevladovalo neposredno posojanje brez posrednikov. Pravilnik Q, ki je omejil obrestno mero, ki so jo banke in ostali depozitarji smeli plačati varčevalcem, je povzročil odliv sredstev iz tovrstnih varčevalnih institucij. Gre za klasičen primer vladne intervencije brez izvedljive izhodne strategije. Pravilnik Q ni bil vzdržen. Vendar njegova ukinitev bi tem institucijam dvignila stroške najemanja virov sredstev, kar bi jih mnogo pahnilo v težave s solventnostjo. Končno je bil pravilnik preklican in mnogo SLI-jev je prišlo pod zaščito, kar je davkoplačevalce stalo več kot 100 milijard ameriških dolarjev.

– Pravilnik Q je pomagal k upadanju industrije SLI-jev. Vendar velike izgube, ki so obremenile davkoplačevalce, so bile posledica pomanjkljivosti sistema zaščite depozitov. Kot odgovor na izgube SLI-jev je vlada reformirala način zavarovanja depozitov. Regulatorji so popravili nekatere računovodske pomanjkljivosti, ki so nesolventnim institucijam dovoljevale, da so se še naprej širile. Regulatorji so spremenili tudi strukturo, ki je spodbujala k zavarovanju depozitov, kar je bolj tvegane banke prisililo k plačevanju višjih premij.

– V zgodnjih 1980-ih, ko so bili SLI-ji v negotovosti, je Fannie Mae dnevno izgubljala milijone dolarjev. Fannijin problem je bilo naraščanje obrestnih mer in njen portfelj dolgoročnih hipotekarnih kreditov, ki ga je delno financirala s kratkoročnim dolgom. Fannie Mae je kljub temu nadaljevala z rastjo, medtem ko so njeni SLI konkurenti počasi izpadali iz igre. Ko so se obrestne mere ustalile in znižale, je postala Fannie Mae visoko donosna.

– Prav tako v zgodnjih 1980-ih sta se oba, Freddie Mac in Fannie Mae, hranila z ostanki posojilne industrije. Freddie in Fannie sta se zapletla v transakcije z zamenjavami, kar je SLI-jem omogočilo, da so se rešili hipotekarnih portfeljev ne da bi pri tem utrpeli škodo. Tako so SLI-ji lahko širili svoje posojilne aktivnosti tudi v primerih, ko so padali. Država je z eno roko – preko GSE-jev – dajala SLI-jem denar za kockanje, medtem ko je z drugo roko taista država – prek Resolution Trust Corporation – absorbirala njihove izgube.

– Leta 1989 je bil Freddie Mac, podobno kot Fannie Mae leta 1968, prodan zasebnim investitorjem. Freddie Mac je nadaljeval s svojo hitro rastjo, tako da sta oba GSE-ja leta 2003 obvladovala kar 50 odstotkov vsega neplačanega hipotekarnega dolga v ZDA.

– V letu 1992 je Kongres ustanovil osrednjega regulatorja (Office of Federal Housing Enterprise Oversight), da bi z njim nadziral Freddieja Maca in Fannie Mae. Kongres ni nikdar jasno povedal, da ustvarja hipotekarni finančni sistem, ki temelji na duopolu Freddie Mac in Fannie Mae. Kakorkoli, močno lobiranje s strani Freddieja Maca in Fannie Mae je zadostovalo za zmago nad opozorili mnogih javnih uradnikov o tem, da prevlada GSE-jev ni modra.

Politični spekter so zajele skrbi. Lawrence Summers, sekretar Zakladnice v času predsednika Billa Clintona, se je leta 1999 pritoževal nad posebnim statusom GSE-jev. Ob letošnjem julijskem vdoru krize, je bil Summers pričakovano ogorčen. Na internetnih straneh, imenovanih Creative Capitalism, je zapisal:

»Kaj je bilo narobe? Iluzije o tem, da sta podjetji [Freddie Mac in Fannie Mae, op. p.] opravljali izjemno delo, so onemogočale pripravo resne regulacije. Ob družbenih polomijah sta se podjetji praviloma sklicevali na to, da morata delati v korist delničarjev. Medtem ko sta se ob poslovnih polomijah sklicevali na njune družbene obveznosti. Disciplina financiranja iz državnega proračuna ni bila ustrezna, saj se je vedno znova poudarjalo, da gre za »zasebni podjetji«. Tržne discipline pa praktično ni bilo, saj se je potrdilo prepričanje, da je bil njun dolg zavarovan s strani države. Nič čudnega torej, da sta se podjetji ob privatiziranih donosih in socializirani izgubi zakockali v finančno katastrofo.«

Summers pa seveda ni bil osamljen kritik GSE-jev. Lawrence J. White, ki je od leta 1986 do leta 1989 služboval v odboru agencije za nadzor Freddieja Maca in Fannie Mae, je leta 2004 za Cato Institute napisal analizo, v kateri je zagovarjal popolno privatizacijo GSE-jev. Predlagal je, da naj država GSE-jem umakne vsakršne garancije. Istega leta so Peter J. Wallison, Bert Ely in Thomas J. Stanton v svojem članku z naslovom Privatizing Fannie Mae, Freddie Mac, and the Federal Home Loan Banks: When and How predlagali ukrepe, s katerimi bi izenačili pravila igre, in tako bankam omogočili, da bi lahko tekmovale z GSE-ji. To bi znižalo odvisnost nepremičninskega finančnega sistema od GSE-jev.

Po vsem tem, kar se je zgodilo, lahko rečem naslednje:
– Skupna politika spodbujanja lastništva stanovanj je bila preobsežna. Do leta 2006 je povpraševanje po stanovanjih poneslo cene do nevzdržnih ravni. Kongres se je upiral temu, da bi trg umiril. Namesto tega so GSE-ji pod pritiskom Kongresa in kljub temu, da niso bili zasnovani kot kupci visoko tveganih poroštev, kupili na stotine milijard dolarjev papirjev, ki so bili pokriti z drugorazrednimi nepremičninskimi krediti.

– Četudi privzamemo cilj širjenja lastništva stanovanj, je argument za državno sofinanciranje nepremičninskih kreditov šibak. Težko breme nepremičninskega zadolževanja je namreč namesto pozitivnih eksternih učinkov predstavljalo precej veliko tveganje sistemske narave.

– Še manj prepričljiv je argument za uporabo GSE-jev kot vzvodov subvencioniranja nepremičninskih kreditov. Kot poudarjajo Summers in ostali, je struktura GSE-jev omogočala privatizacijo donosov in socializacijo izgub.
– Četudi bi kdo morda pomislil, da je smotrno spodbujati lastništvo stanovanj, da je vredno subvencionirati nepremičninski dolg in da je struktura obeh GSE-jev vzdržna, pa se napaka skriva v tem, da so obema GSE-jema dovolili zavzeti prevladujoč položaj na trgu financiranja nepremičninskih kreditov. Večja kot sta postajala, višja je bila negotovost naših [ameriških, op. p.] finančnih trgov. To se je stopnjevalo do te mere, da je zdravje celotnega finančnega trga postalo odvisno od zdravja GSE-jev.

Arnold Kling

z dovoljenjem Cato Institute objavljeno v Tribunelu, 18. septembra 2008

Bocvana, prihajamo!

Ste se kdaj vprašali, kako svobodni v primerjavi z vami so ljudje recimo v Bocvani, Estoniji, na Finskem ali Švedskem, v Boliviji, Čilu, Litvi, Avstriji, ZDA, na Malti, v Paragvaju, Turčiji, na Hrvaškem ali pa v Novi Gvineji, Hongkongu oziroma v Lesotu in Venezueli in ali ste se vprašali, kako raven svobode, ki ste je deležni, vpliva na vaše življenje in bogastvo?

Po izračunih kanadskega Fraser Instituta, katerega partner za Slovenijo je Društvo za svobodno družbo, so prebivalci v mnogih prej omenjenih državah bistveno bolj svobodni od vas, sami pa si na lestvici ekonomske svobode s prebivalcem Bolivije med ocenjenimi 141. državami sveta delite 88. mesto. Če pogledamo še na vrh ekonomske svobode, vidimo, da najbolj svobodni ljudje živijo v Hongkongu (8,94 točke od 10), Singapurju (8,57), Novi Zelandiji (8,28), Švici (8,20), Veliki Britaniji (8,07) in drugih državah. Poleg ekonomske svobode je tem državam skupno tudi to, da jih poznamo kot visoko razvite in zelo bogate države. (Opozoriti velja, da se podatki nanašajo na leto 2006, saj indeks ocenjuje za dve leti nazaj, celotno razporeditev držav, kot tudi podatkovno bazo pa najdete na http://www.freetheworld.com/).

In kaj pomeni uvrstitev na lestvici ekonomske svobode? Pojem ekonomske svobode je v indeksu Economic Freedom of the World opredeljen preko 42-ih različnih dejavnikov, ki so združeni v pet skupin: obseg državnega aparata, pravna država in varstvo lastninskih pravic, stabilnost valute, svoboda pri mednarodnem poslovanju in regulacija na kreditnem področju, področju trga delovne sile in v podjetništvu. In višja kot je ocena pri posameznem dejavniku, več svobode je pri njem prisotne.

Pri opredelitvi svobode izhaja indeks iz osebne iniciative in proste izbire posameznikov, svobodne menjave, svobodnega vstopa v tržno igro in podjetniškega okolja, v katerem je tekmovanje med podjetji podrejeno izključno tržnim zakonitostim ponudbe in povpraševanja ter varovanja zasebne lastnine posameznikov. Pri tem velja, da bolj kot je možnost izbire dopuščena posameznikom, bolj so ti svobodni, in nasprotno, bolj kot so odločitve posameznikov v rokah državnih birokratov, manj svobodni so ljudje.

Ekonomska svoboda v Sloveniji

Obseg državnega aparata: 2.48 (140/141)
Pravosodje in zaščita lastninskih pravic: 6.05 (57/141)
Stabilnost valute: 8.94 (46/141)
Svoboda trgovanja: 7.23 (44/141)
Nadzor bank, trga dela in poslovanja podjetij: 7.20 (42/141)



Ocena potrjuje ugotovitev, da si slovenski politiki svojo vlogo v družbi razlagajo bistveno širše, kot jim jo »priznava« svobodna družba, kar ni spodbudno. Še več, Slovenija se v prav nobeni izmed petih skupin dejavnikov ni uvrstila med prvih 40 (!!!) držav, čeprav je očitno, da več ekonomske svobode prinaša gospodarski napredek in visok standard. To je šokanten podatek, ki govori o tem, da je slovenska politika prisotna praktično v vseh porah posameznikovega življenja. Nasprotno temu v negativni smeri izstopa celotna skupina obsega državnega aparata, ki se s skupno oceno 2,48 točke nahaja na PREDZADNJEM mestu, samo pred Angolo, zaostaja pa tudi za takšnimi državami, kot so Zimbabve, Venezuela, Burundi in druge države tretjega sveta. Znotraj tega področja najbolj izstopa državno lastništvo nad podjetji in jakost državnega investiranja, ki si je prislužilo najnižjo možno oceno (0,00) in višina davkov z oceno (1,50). Iz drugih področij pa izstopajo še rigidnost trga dela (3,16), visoki obvezni prispevki na plače (4,22) ter administrativne ovire pri poslovanju (3,73) in zakonsko uveljavljanje pogodb (3,87). Ocena Slovenije in njena uvrstitev v primerjalni tabeli z drugimi državami tako samo izpostavlja tiste razloge, ki so ključni pri zaviranju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, na kar v Tribunalu opozarjamo že vse od njegovega nastanka.

Zanimiv je tudi pogled na razvoj ekonomske svobode v Sloveniji, ki ga prikazuje spodnji grafikon. Iz njega izhaja, da ves čas svojega obstoja Slovenija zgolj ohranja raven svoje nesvobode, pri tem pa stolpec prikazuje uvrstitev, krivulja pa doseženo število točk po posameznih letih. Ponovno je treba opozoriti, da se ocene po posameznih letih nanašajo na podatke za dve leti nazaj, tj. uvrstitev za leto 2008 pomeni oceno leta 2006 itd. Pri tem velja še opozoriti, da četudi je v letu 2004 prišlo do menjave oblasti, pa se ta vsaj v prvih dveh letih ni odrazila v dvigu ekonomske svobode. In to kljub velikim obljubam o grajenju ljudem in podjetništvu prijaznega okolja.


Vloga ekonomske svobode

Četudi se pojem ekonomske svobode zdi nekoliko abstrakten, pa združuje najpomembnejše dejavnike, ki so potrebni za zagotovitev uspešne družbe in kot tak slika raven prijaznosti posameznega okolja do ljudi in gospodarstva. Kot taka je ekonomska svoboda torej nujni pogoj za gospodarsko uspešnost. To potrjujeta tudi spodnja grafikona, iz katerih je razvidno, da povprečna ustvarjena vrednost na prebivalca v zgornji četrtini najbolj svobodnih državah (označene so z rimsko I) presega 31 tisoč dolarjev, medtem ko četrtina najmanj svobodnih držav (označene so z rimsko IV) ne doseže niti 4 tisoč dolarjev ustvarjene vrednosti na prebivalca. Seveda se takšna razlika odrazi tudi na plačah ljudi. Čeprav se mnogi trudijo najti argumente, s katerimi bi pokazali, da je ekonomska svoboda uperjena proti ljudem in da jih sili v revščino, pa grafikon na desni pokaže, da to ne drži. V ekonomsko svobodnih državah 10 odstotkov najbolj revnih prebivalcev v povprečju prejme letno plačo v znesku 8.730 dolarjev, medtem ko ta že v drugem razredu znaša samo nekaj več kot 3 tisoč dolarjev, v najmanj svobodnih državah pa celo samo 961 dolarjev. To pomeni, da se pozitivni učinki svobode prenašajo na vse sloje prebivalstva.

Med vsemi pozitivnimi lastnostmi, ki so povezane z ekonomsko svobodo, pa je ta ključna še pri enem, za blaginjo ljudi zelo pomembnem dejavniku – neposrednih tujih investicijah. Te so z vidika uspešnosti posameznega, še posebej tranzicijskega, gospodarstva izredno pomembne, saj v državo prinašajo novo tehnologijo in znanje, ki sta potrebna za produktivno ustvarjanje nove vrednosti, obenem pa sprožata tudi učinke prelivanja tujega znanja na druga podjetja. Spodnji grafikon potrjuje, da so neposredne tuje investicije zelo odvisne od ravni ekonomske svobode v posamezni državi. Ne samo, da je v svobodnih državah pritok tujih investicij merjen kot delež v BDP višji, v povprečju doseže 4,6 odstotka BDP na leto, ob upoštevanju, da svobodne države dosegajo tudi bistveno višje ravni bruto domačega proizvoda, je raven tujih investicij v svobodnih državah še toliko višja. V svobodnih državah je prisotne tudi bistveno manj korupcije kot v nesvobodnih, kar prikazuje grafikon desno.


Kaj reči za konec? Ekonomist Stephen Parente se je nekoč pomenljivo vprašal, kaj posameznim državam preprečuje, da bi postale bogate in uspešne? Odgovor je našel v odpravi vseh ovir, ki bi pripeljale do bogastva, ekonomsko svobodo pa postavil kot najpomembnejši politični cilj, saj za vse ostalo poskrbijo ljudje sami in gospodarstvo. Indeks ekonomske svobode tako vsako leto pokaže, kako učinkovito posamezni politiki sledijo temu cilju. Slovenija je ponovno dobila NEZADOSTNO oceno.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 16. septembra 2008

sreda, 03. september 2008

Intervju s Fredom Singerjem o klimatskih spremembah

Vprašanje: V zadnjih nekaj letih je ogromno pozornosti namenjene globalnemu segrevanju oziroma spreminjanju podnebja. Pozornost je šla do te mere, da je tematika postala neke vrste religija. Nam lahko poveste, kaj pravzaprav spreminjanje podnebja pomeni? Kaj razumemo pod podnebne spremembe?

Odgovor: Podnebne spremembe so popolnoma naraven fenomen. Podnebje se spreminja od nastanka časa. Gre bodisi za segrevanje bodisi za ohlajanje. Proces je dinamičen in ni nikdar v ravnovesju. Največje spremembe podnebja se zgodijo v obdobju ledenih dob, ki jih je v zgodovini vedno prekinilo obdobje nekoliko toplejšega vremena. Trenutno se nahajamo v toplem obdobju, kar pomeni, da lahko kadarkoli pričakujemo novo ledeno obdobje. Vendar ne vemo, kdaj se bo to zgodilo.

Vprašanje: Michael Crichton je nekoč dejal, da je največji izziv človeštva v tem, kako razločiti med resničnostjo in fantazijo, med resnico in propagando. Kam bi vi uvrstili razširjanje paradigme o globalnem segrevanju oziroma o klimatskih spremembah?

Odgovor: Vprašanje klimatskih sprememb je iz znanstvenega postalo vprašanje splošnega zanimanja javnosti in v veliki meri sproženo s strani posameznikov, ki to vprašanje lahko uporabijo za neke druge namene. In ti drugi nameni so znižanje porabe energije. To počnejo predvsem tisti ljudje, ki razmišljajo o tem, kako zaustaviti gospodarski razvoj. Dejansko jim za podnebje ni mar, vso tematiko pa vidijo kot način za zaustavitev ekonomskega razvoja. Ti isti ljudje tudi verjamejo, da ljudje škodujejo naravi in da bi morali populacijo posekati za polovico oziroma celo za 90 odstotkov. Pravzaprav niti niso jasni glede tega, za koliko bi bilo treba zmanjšati število ljudi, vedno pa bi radi zmanjševali populacijo povsod drugod, samo pri sebi ne. So pa tudi takšni posamezniki, ki želijo tematiko klimatskih sprememb usmeriti v to, da bi postavili centralno avtoriteto za ves svet. Drži. Če bi radi nadzirali ogljikov dioksid, ki je globalen plin, potem za kaj takšnega potrebuješ globalna soglasja, kar neizogibno pomeni okrepitev Združenih narodov, oziroma vpeljavo neke vrste svetovne oblasti, ki bi ogljikov dioksid nadzorovala, merila, kaznovala in tako dalje in tako naprej.

Aha, torej bi se strinjali s takšno oblastjo …

… Se šalite …

Vprašanje: Argumenti v debati o globalnem podnebju praviloma temeljijo na četrtem poročilu IPCC-ja in, zanimivo, tudi filmu nekdanjega ameriškega podpredsednika, Ala Gora. Mimogrede, ta film so oblastniki pri nas uvrstili tudi v osnovnošolski program učenja, državne osnovne šole pa so pri nas močno prevladujoče. Torej, nekateri menijo, da je to poročilo že od vsega začetka favoriziralo tezo o globalnem segrevanju. Bili ste del ekipe, ki je poročilo pripravljala. Nam lahko poveste kaj več o njem? Predvsem o motivih in ciljih v primerjavi s tem, kar je na koncu nastalo.

Odgovor: Torej, IPCC je skupina znanstvenikov, ki jih financirajo in podpirajo različne države. Kot že ime pove, gre v prvi vrsti za meddržavno inštitucijo. Sponzorirajo jo Združeni narodi, njen namen, kakor so ga sami zapisali, tega niti ne skrivajo, je v tem, da prispeva znanstveno podlago za globalen okoljski sporazum, ki bi zahteval nadzor nad emisijami toplogrednih plinov, še posebej pa ogljikovega dioksida, kar seveda pomeni nadzor nad porabo energije za vse možne namene. Moj prispevek pri IPCC je zelo majhen. Sem eden izmed mnogih, ki smo gradivo pregledali. V poročilu so navedena imena vseh nas. Še to bi rad povedal, da naših predlogov niso upoštevali, razen nekaj slovničnih napak, na katere sem jih opozoril. Vendar, danes si lahko vsi mi popravljavci-skeptiki delimo del Nobelove nagrade za mir. Saj veste, polovico Nobelove nagrade za mir je dobil Al Gore, polovico pa IPCC. Sem torej eden izmed 2000-ih, kateri ima majhen, majhen del Nobelove nagrade za mir iz leta 2007 in majhen gumb tukajle, ki to dokazuje. Glede uporabe filma Ala Gora v šolah, bi vas rad opozoril na dejstvo, da je Angleško sodišče odločilo, da film vsebuje mnogo napačnih informacij in bi ga zatorej bilo treba obravnavati skupaj z ustreznim nasprotnim pisanjem, vsebino, poročilom, ki prikazuje nekatere najbolj očitne napake tega filma, da otroci ne bi bili zavedeni. Mimogrede, na Bledu, na eni izmed okroglih miz, sem imel priložnost komentirati film Ala Gora oziroma predstavitev neke gospe, mislim da pripadnice Greenpeacea, in opozoriti na nekatere najbolj očitne napake Gorove predstavitve. Mislim, da je občinstvo ujelo, da namreč gre za nekaj, kar ni podprto s strani znanosti. Njen odgovor na to je bil, da me pri prizadevanjih podpira Exxon oziroma tobačna industrija, kar je seveda neumnost brez primere. Oni vedno govorijo takšne stvari.

Vprašanje: Klimatologi so v vsem času od recimo konca 19. stoletja ponujali mnogo različnih med seboj nasprotujočih si teorij glede globalnega spreminjanja podnebja in napovedovali sila različne scenarije. Tako je leta 1895 New York Times pisal o novi ledeni dobi, leta 1929 LA Times o globalnem segrevanju, nato v 1950-ih in 1970-ih ponovno o globalnem ohlajanju in novih ledenih dobah, medtem ko od leta 1980 naprej ponovno poslušamo o tem, da se ozračje nenormalno hitro segreva. Na koncu te verige pa so se znašle napovedi oceanografskega inštituta iz Southamptona, ki napovedujejo ohlajanje, saj bi se naj temperature toplega zalivskega toka zniževale. Fred, kako vi vidite spreminjanje oziroma napovedovanje podnebnih sprememb in kateri so po vaše tisti dejavniki, ki najbolj vplivajo na spreminjanje podnebja?

Odgovor: Osebno ne delam napovedi glede prihodnjega gibanja podnebja – zato, ker ne vem, kako. Vem pa, da je takšno napovedovanje zelo moderno. IPCC vedno napoveduje toplejše, mnogo toplejše podnebje, po drugi strani pa veliko ljudi napoveduje hladnejše podnebje, veliko hladnejše podnebje, ker sonce naj ne bi bilo dovolj aktivno. Ne moremo vedeti tega, kako se bo sonce obnašalo naslednje leto, naslednjih deset let. Nimamo namreč nobene teorije, ki bi pojasnjevala njegovo delovanje. Zato menim, da napovedovati prihodnjega stanja podnebja ni mogoče. Z gotovostjo lahko torej rečemo, da so modeli za merjenje klimatskih sprememb, ki jih je IPCC uporabil ob napovedovanju višjih prihodnjih temperatur, neuporabni. Modeli nikdar niso bili preverjeni.

Vedeti je treba, da na spreminjanje podnebja vpliva mnogo dejavnikov. Ti so notranji in zunanji. Zunanji dejavnik je seveda aktivnost sonca in ta je t. i. kontrolni dejavnik podnebja, medtem ko so recimo ogljikov dioksid, aerosoli in ozon manj pomembni dejavniki, s sicer določenim učinkom na podnebje, ki pa je tako šibak, da se ga ne da izmeriti.

Vprašanje: Revija National Geographic je pred kratkim objavila zgodbo Lost Tribes of the Green Sahara, kjer piše, da je bil premik zemeljske osi enkraten pojav. Milankovičeva teorija pravi, da obstaja ponovitev pojava na vsakih 20.000, 40.000 in 100.000 let. Ali je to časovno načrtovanje klimatskih sprememb v Sahari podprto z Milankovičevo teorijo in vašo knjigo Unstoppable Climate Change ali z Al Gorovim gledanjem na klimatske spremembe?

Odgovor: Seveda, nobenega razloga nimamo, da ne bi verjeli Milankovičevi teoriji. Zdi se, da je zadosti podprta tudi s klimatskimi spremembami, ki smo jim bili priča v celotni zgodovini sveta. Prav ta točka pa predstavlja enega izmed kamnov spotike med nami in IPCC. Med nami obstajajo tudi pomembne razlike, kako točno premikanje zemlje vpliva na podnebje in zakaj so spremembe včasih počasne in drugič hitre. Ampak Milankovičeva časovnica se zdi ustrezna. Milankovičevo teorijo včasih imenujemo tudi astronomska teorija, saj zelo natančno odstira védenju o gibanju zemlje, spreminjanju značilnosti zemeljske orbite, spreminjanju osi vrtenja in njegovega pomikanja okrog Severnega pola.

Vprašanje: Napovedovanje prihodnjega podnebja danes opravljajo s pomočjo numeričnih simulacij. Natančnost teh modelov za proučevanje vplivov emisij toplogrednih plinov je tako lahko vprašljiva. Kako natančni so ti modeli, še posebej na regionalni ravni, in kaj so še ostale temeljne omejitve uporabe takšnih modelov?

Odgovor: To je zelo dobro vprašaje. Ocene lahko preverimo samo preko tega, kar imenujemo preverjanje za nazaj. Videti moramo, kako dobro modeli pojasnjujejo preteklo podnebje. Logično je, da še nimamo podatkov o jutrišnjem podnebju. Tako moramo z modeli preveriti, ali uspejo razložiti preteklo podnebje. Odgovor je, da ne morejo. Resnično ne zmorejo in mnogo preveč poudarjajo učinke toplogrednih plinov. In mislim, da je to tako, ker modeli ne vsebujejo korektno učinkov oblakov, vodne pare, ki je najpomembnejši toplogredni plin v atmosferi. In v kolikor teh podatkov ne zajamete ustrezno, so vaši izračuni brez pomena. Zatorej vidim klimatske modele kot zanimiv instrument za vadbo, ne pa kot pomemben pripomoček, kadar je govora o razlaganju podnebja.

Vprašanje: Kako je pa z napovedovanjem debeline ledu? Kako severni led vpliva na ohlajanje Severno-atlantskega toka? In, ali je merjenje ledu sploh kakšen relevanten podatek pri podnebnih spremembah?

Odgovor: Na debelino ledu resnično nimam posebnega komentarja. Pa ne zato, ker bi to področje bilo nezanimivo. Je zanimivo, vendar je popolnoma nerelevantno. Zakaj? Ker ne pove ničesar o najpomembnejšem vprašanju – kaj pravzaprav povzroča spreminjanje podnebja? Če recimo opazimo taljenje ledu, nam to pove edino to, da se ozračje segreva. Vendar to, da se ozračje segreva vemo že zadnjih sto let. To vemo, ker opazujemo termometre. Ne potrebujemo ledu, da ugotovimo, da se ozračje segreva. Taljenja ne pove ničesar o tem, zakaj se ozračje segreva. Ali se segreva kot naravni pojav, ali pa je to segrevanje povzročeno s strani človeka. Osrednji sklep poročila, ki smo ga naredili na NIPCC [nevladna organizacija, ki ni v povezavi z IPCC, op. p.], je, da je okolje – in ne človeška aktivnost – tisto, ki nadzira podnebje.

Vprašanje: Namen socializma bi lahko združili v idejo, kako vladati svetu. Njihova doktrina redistribucije dohodka, ki je poganjala socialistično gibanje, je temeljila na zavisti. Socializem je dejansko propadel, ker ni uspel proizvesti zadostne količine dobrin, recimo hrane, strojev, energije. Ker tako očitno niso uspeli, bi lahko rekli, da ima t. i. »zeleni socializem«, redistribucija bogastva, temelječa na ustvarjanju strahu pred vremenom, kaj več možnosti za uspeh? Namesto dviga pričakovanj, se ta pri ljudeh zaradi strahu pred podnebnimi spremembami nižajo, kar pomeni nižjo gospodarsko aktivnost.

Odgovor: Tega, kaj so cilji socializma, ne morem komentirati, ker tega preprosto ne vem. Kaj pa jaz vem, če je njihov cilj zavladati svetu, kar mi zveni kot neke vrste nacionalističen tip socializma, vendar z gotovostjo pa vem, da socialisti stremijo k temu, da bi nadzirali proizvodna sredstva in centralno planirali gospodarske aktivnosti. Vemo tudi, da to v praksi ne deluje in da lahko gospodarsko rast in dobrobit ljudem zagotovijo le svobodni trgi. In kako je to povezano s spreminjanjem podnebja? Torej, obstaja skupina posameznikov, ki bi spreminjanje podnebja radi izkoristili za namene izvajanja enakosti dohodka. Natančneje, ti ljudje promovirajo idejo, da bi vsakemu človeku na svetu omogočili, da emitira enako količino ogljikovega dioksida, kar pomeni, da bi vsak posameznik potrošil enako količino energije, kar je z drugimi besedami opisana enakost dohodka. Njihov cilj je torej spodbujanje krčenja in konvergence. Gibanje je posebej močno v Veliki Britaniji. Krčenje pomeni, da bi vsi posamezniki morali znižati uporabo energije, torej da bi ob ustavitvi gospodarskega razvoja postali revnejši, konvergenca pa pomeni, da bi ostali predeli sveta lahko povečevali porabo energije na račun našega zniževanja porabe, s čimer bi radi dosegli enakost porabljene energije in torej enakost dohodka. To bi bil njihov cilj, ki pa ga, vsaj na glas in na razumljiv način, še niso artikulirali, kar pa je povsem logično, saj bi razkritje pomenilo, da bi izgubili močno podporo javnosti.

intervjuvala sta Mitja in Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu 4. septembra 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Veliki Osvajalec

Jonathan in njegova nova znanca, Mary Jane in Doobie, so se odpravili po ulici. Zunaj se je medtem že povesil pozno popoldanski mrak. Nekje ob ulici, na poti k rušnatemu parku, se jim je pridružil še Miško. Ljudje, med katerimi so nekateri 'kolenili', so z vseh strani vstopali v park ter se zbirali ob gričku, ki je bil nekje v sredini parka.
»Dobro,« je dejala Mary Jane, »zgodnji smo. Kmalu bo ves prostor napolnjen s privrženci, ki bodo prišli poslušati resnico Velikega Osvajalca. Tukaj, mladi mož, bodo odgovorjena vsa tvoja vprašanja.« Sedli so na travnat hribček. Doobie, ki je bil precej pod vplivom hrane in viskija, se je ulegel in zaspal. Mary Jane je utihnila. Družine so se razporedile pod drevesi in nestrpno čakale.
Jonathan je izza svojega hrbta ujel moški glas: »Čudovito! Nisem pričakoval, da bo Veliki Osvajalec danes dejansko prišel.«
Njegov družabnik mu je odvrnil: »V bistvu nihče ne pričakuje Velikega Osvajalca, čigar osrednji elementi resnice so …«
V tem trenutku je v sredino množice z dolgimi koraki prišla v črno odeta visoka strašna figura. Postava je počasi preletela obraze, ki so jo nemo opazovali. Mrmranje v množici je v trenutku prenehalo in zavladala je popolna tišina.
Močan glas, kakor da je prihajal iz zemlje, je stresel celotno Jonathanovo telo: »Mir je vojna! Modrost je ignoranca! Svoboda je suženjstvo!«
Jonathan se je zazrl po prestrašeni množici, polni spoštovanja. Veliki Osvajalec jih je hipnotiziral. Mladi Jonathan je kljub temu bleknil: »Čemu pravite 'svoboda je suženjstvo'?«
Prepadena nad Jonathanovim oglašanjem, ga je Mary Jane šepetajoče okarala: »Rekla sem ti, da bodo vsa tvoja vprašanja odgovorjena – ne pa tega, da ga boš smel spraševati.«
Veliki Osvajalec je ostro pogledal svojega mladega preiskovalca. Nihče si ga doslej še ni drznil ničesar vprašati. Šumenje listja zaradi sapice vetra je bil edini zvok, ki ga je v parku bilo moč slišati. Nato je Veliki Osvajalec zavpil, pol na Jonathana, pol pa na njegovo publiko: »Svoboda je največje izmed vseh bremen, ki si jih je človeštvo nadelo.« Ob stopnjevanju glasnosti je iztegnil roke in visoko nad glavo sklenil zapestji: »Svoboda je najmočnejša izmed vseh spon!«
»Zakaj?« je vztrajal Jonathan, ki je bil opogumljen spričo tega, ker mu kot 'novemu prišleku' ni bilo pretirano mar, kaj bi si o njem utegnili misliti ostali ljudje.
Veliki Osvajalec je stopil neposredno pred Jonathana in dostojanstveno dejal: »Svoboda je ogromno breme na ramenih vseh žena in mož, saj zahteva uporabo razuma in odločenosti.« Z glasom bolečine in trpljenja je Veliki Osvajalec opozoril: »Svobodna volja bi vas vse naredila odgovorne za svoje lastno početje!« Ob teh besedah se je publika stresla. Nekateri so si od strahu z rokami prekrivali ušesa.
»Kaj mislite s tem 'odgovorni'?« je z odločnim glasom vprašal Jonathan.
Osvajalec se je pomaknil za korak nazaj. Njegov obraz se je omehčal in postal prijaznejši. Sklonil se je in odtrgal vejico, ki je rasla v bližini njegove noge. »Moji ljubi bratje in sestre, morda se ne zavedate dejanskih razsežnosti nevarnosti, o katerih vam govorim. Zaprite oči in si predstavljajte življenje te drobcene rastlinice.« Njegov glas je postajal vse bolj mehak.
Vsi razen Jonathana so močno zaprli oči in se skoncentrirali. Hipnotično je pričel z opisovanjem: »Tale rastlinica ni nič drugega kot slaboten košček grmičevja, ukoreninjenega v zemljo. Tale rastlinica ne odgovarja za svoja dejanja. Vsa njena dejanja so določena vnaprej. Oh, kakšna blaženost je to za grmičevje! Ljubi moji, sedaj pa si predstavljajte žival. Lepo, majceno miš, kako se v naglici med temi rastlinicami trudi iskati hrano. Niti ta kosmata živalca ni odgovorna za svoja dejanja. Vse, kar počne, je zanjo določeno vnaprej, s strani narave. Oh, narava. Kako srečna žival! Niti rastline niti živali niso pod bremenom sprejemanja odločitev, zato se nikdar ne morejo zmotiti!«
Nekateri v občinstvu so zamrmrali: »Da, da, Veliki osvajalec, da, tako je to.« Karizmatični voditelj se je naenkrat vzravnal, postal večji in nadaljeval: »Odprite oči in se zazrite okoli sebe! Povem vam, tisto človeško bitje, ki se podredi vrednotam in možnosti izbire, se lahko tudi močno zmoti! Napačne vrednote in napačne izbire lahko škodijo vam in ostalim. Trpljenje povzroča že vedenje o izbiri. In to trpljenje se imenuje odgovornost.«
Ljudje so začeli drgetati in se stiskati drug k drugemu. Nek deček, ki je sedel v bližini Jonathana, je celo planil v jok: »Prosim vas, gospod. Kako se lahko izognemo tej usodi?«
»Povejte nam, kako se znebimo tega strašnega bremena,« je moledoval drugi.
»Ne bo lahko, vendar s skupnimi močmi lahko to veliko grožnjo premagamo.« Nato je njegov glas postal tako tih in nežen, da se je Jonathan moral nagniti naprej, če je želel kaj slišati. »Zaupajte mi, da naj jaz sprejemam odločitve namesto vas. Vi boste nato osvobojeni vse krivde in odgovornosti, ki ju prinaša svoboda. Kot vaš predstavnik bom nase prevzel vse trpljenje, ki ga sprejemanje odločitev prinaša.«
Osvajalec je nato dvignil roke visoko v zrak in zavpil: »Odidite sedaj, ljudje. Preiščite ceste in ulice, pozvonite na vsaka vrata in sporočite ostalim, kakor sem vam dejal! Zmaga zame kot vašega zastopnika pri Svetu guvernerjev je na vidiku!« Množica je zavpila v strinjanju, se naenkrat vstala kot eden in se razkropila v vseh smereh. V ihti po biti prvi na ulici so se ljudje ob odhajanju močno prerivali.
Ostala sta samo Jonathan in Veliki Osvajalec – in Doobie, ki je potihem smrčal. Jonathan je nezaupljivo sedel in opazoval podivjano norenje množice. Nato se je obrnil proti možu v črnem, ki je gledal čez Jonathana, kakor da bi opazoval oddaljen prizor. Skrivnostno tišino je Jonathan prekinil s svojim zadnjim vprašanjem: »In kaj je v tem dobrega, če bi na vas prenesli sprejemanje vseh odločitev?«
»Nič,« je z zaničevalnim smehom odgovoril Osvajalec. »Krepost lahko obstaja samo ob svobodi izbire. Ta moja čreda ima raje od kreposti uslužnost. Kaj pa ti, radovedni mali mož, ki toliko sprašuješ. Kaj pa imaš ti raje? Tudi ti lahko daš breme tvojih odločitev na mene in se bom jaz odločal namesto tebe. Potem tvoja vprašanja ne bodo več pomembna.«Brez besed je Jonathan zapustil medtem že prazno prizorišče v parku. Za njim se je slišal močan smeh Velikega Osvajalca.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu 4. septembra 2008

Svobodni trgi in visoka tehnologija sežeta daleč

Intervju z Benjaminom Netanjahujem

Sodelavec TCS-ja, Ben Wattenberg, se je srečal z Benjaminom Netanjahujem v njegovi pisarni Kneseta v Jeruzalemu, kjer sta se ob 60-letnici nastanka Izraela pogovarjala o stanju izraelskega gospodarstva in njegovi nacionalni varnosti.

TCS: Od 3200 podjetij, ali nekaj takega, ki kotirajo na NASDAQU, jih je največ ameriških. Številka dve pa ni Velika Britanija, Francija, Kanada ali Kitajska. To je Izrael, kar je za državo s šestimi milijoni prebivalcev izjemno dober dosežek.
Netanjahu: In če smo tako brihtni, kako to, da nismo tudi bogati? Morali bi biti mnogo bogatejši.
Kar nekaj časa že imamo visokotehnološka podjetja. V Izraelu proizvedemo več celovitih izdelkov na prebivalca kot v katerikoli drugi državi na svetu, zatorej bi morali biti najbogatejši ali vsaj v skupini najbogatejših držav na svetu. Pa vendar nismo.
Države, ki so bile pred dvajsetimi leti za nami, Irska, Singapur, Španija, nimajo niti približno tolikšnih kapacitet za proizvodnjo informacijskih in celovitih izdelkov, kot jih imamo mi. Pa vendar so bogatejše od nas.
Zakaj? Zaradi tega, ker so mnogo hitreje osvobodile svoja tržišča. Povedano drugače, visoka tehnologija brez svobodnih trgov ne pomeni kaj dosti. Svobodna tržišča brez visoke tehnologije pomenijo ogromno. Vendar svobodni trgi in visoka tehnologija združena delata čudeže.

TCS: Prosti trgi skupaj s svobodi naklonjeno politiko?
Netanjahu: Svobodni trgi in visoka tehnologija predstavljata izhodišče za politično svobodo. Vendar to, kar želim povedati, je, da smo naše gospodarstvo v prvi vrsti morali osvoboditi, če smo sploh želeli povzročiti ta osnovni učinek. In mislim, da lahko gremo še mnogo dlje.
Za naše gospodarstvo so najtežji časi že mimo. Z njimi smo se spopadli v času, ko sem bil finančni minister in ko smo se nahajali na najnižji točki krize, kakršne nismo imeli desetletja. BDP se nam je krčil.
In moj koncept rešitve ni bil toliko, da se iz krize zgolj izvlečemo, temveč, da iz nje Izrael katapultiramo med svobodna gospodarstva. Dejal sem jim, da lahko rastemo zelo hitro, po šestodstotnih stopnjah in konec koncev mislim, da lahko celo desetletje rastemo tudi z osmimi odstotki na leto.
Ljudje pravijo: »Ko presežeš mejo 20 tisoč dolarjev na prebivalca, kar smo dosegli, ne moreš več rasti z osmimi odstotki. Tega,« tako še pravijo, »se preprosto ne da storiti.«
Seveda se da. Irska je zmogla takšno rast, tudi ko je imela višji dohodek na prebivalca od nas.
Če imaš takšno srečo, da imaš v gospodarstvu prisotnih veliko omejitev na konkurenčnost, kot jih imajo recimo Izrael, Francija in Italija, in jih odpraviš, lahko nekaj let rasteš zelo hitro in se prestaviš v popolnoma drugo kategorijo, kot je to storila Irska. In ko opraviš s temi reformami, po sedmih, osmih, desetih letih, se bo rast nekoliko spustila, na dva ali tri odstotke, največ morda štiri. Četudi še dodatno znižaš davke, četudi še dodatno omejiš vlogo države.
Vendar, v času odstranjevanja ovir, ki omejujejo konkurenčnost, boš rasel zelo hitro, in to je bila priložnost, ki sem jo takrat videl in kar danes dejansko že žanjemo.
Državna intervencija je kot težak škorenj na vzmetnici. Ko ga odstraniš, se bo vzmetnica razširila. In to je danes priložnost za vsa razvita gospodarstva, še posebej za tista, ki imajo še vedno ogromno ovir za konkurenčnost.

TCS: Neokonzervativci v ZDA vas vidijo – predvsem zato, ker poznate ZDA in se zavzemate za svobodno ekonomijo in ste zmerno proizraelsko usmerjeni – kot zgled in kot heroja. Ali lahko poveste kaj več o neokonzervativnem pogledu na zunanjo politiko, ki je zmes realizma in idealizma?
Netanjahu: V 1970-ih in 1980-ih letih se je zgodil veliki spopad idej, ki je zaokrožil celotni svet. Gre seveda za hladno vojno in vse takratne konflikte med Sovjetsko zvezo in svobodnimi družbami.
V tem smislu je bila razdelitev idej na obeh polih zelo jasna. In brez dvoma, bil sem del tega in vendar prepričan, da se je že takrat postavilo vprašanje, ki smo ga sprva obravnavali v kontekstu razdelitve sveta na Vzhod-Zahod. Gre namreč za uporabo pojma terorizem kot sinonima za sovjetsko rovarjenje proti Zahodu. Lahko bi celo rekli, da je šlo za neke vrste tih dogovor med Sovjetsko zvezo in nekaterimi radikalnimi arabskimi državami, da z različnimi oblikami terorističnih skupin napadajo cilje na Zahodu. To je bila vojna z uporabo drugačnih metod.
Nekaj malega sem bil vpleten pri poskusu reševanja tega problema in mnogi od teh, ki jih imenujete neokonzervativci, so to takrat pravilno razumeli.
Po razpadu Sovjetske zveze je zavladal občutek velikega zmagoslavja. To je bila nekrvava zmaga pri obrambi tega stališča. Seveda je takratni terorizem, bodisi ugrabitve, ki smo jih bili deležni, kjer so te zveri napadale in plenile po naših letališčih, včasih tudi vodnih zajetjih, po tem upadel.
Prišlo je do olajšanja. In spomnim se pogovora z enim od vodilnih neokonzervativcev, ki ga ne bom imenoval. Revija, ki jo je mnogo let vodil, je objavila izjemen članek, ki je v bistvu govoril: »Veš, liberalne demokracije, liberalne demokracije svobodnih tržišč so zmagale in konec je, sedaj grmimo, in to v pozitivnem smislu.« To je moralo biti nekje leta 1993 ali 1994.
Poklical sem ga in vprašal: »Kako lahko objaviš tako briljantno nesmiseln članek?«
Odvrnil je: »Kaj misliš s tem?«
Nakar sem dejal: »Dobro, mogoče je sovjetski komunizem resnično bil premagan. To drži. Ampak zunaj je še ena ogromna preteča nevarnost, ki se vzpenja.«
Pa je vprašal: »In kaj je to?«
Odgovoril sem: »Gre za militantni islam, ki je v mnogih točkah bistveno bolj nevaren, saj ne pozna meja uporabe moči in lahko postane neustrašen, v kolikor se okrepi z jedrskim orožjem.«
Nakar je rekel: »Pa resnično misliš tako?«
In sem odvrnil »Da.« Po pogovoru sem se odločil, da napišem knjigo. Naslovil sem jo Fighting Terrorism in junija leta 1995 jo je izdala založba Ferrar-Strauss.
V knjigi sem zapisal, da se Zahod, vključno z vodilnimi misleci, dejansko sploh ne zaveda jakosti in resnosti preteče nevarnosti, ki jo povzroča militantni islam.
Kakorkoli, rekel bi, da se svoboda med ljudmi širi in prepričan sem tudi, da se informacijska revolucija in ekonomska revolucija širita iz dneva v dan. Nekateri se tega bojijo, podobno kot so se bali industrijske revolucije pred 150-imi leti.
Kar je odlično, saj obe revoluciji povečujeta bogastvo in sta v samo nekaj letih milijone ljudi po vsem svetu spravili iz brezna lakote in bede, v prihodnje pa bosta iz lakote in bede spravili še milijarde ljudi ter razširili delež bogastva na vse.
V tem imenitnem času globalizacije pa je prisotna ta sila, ki se vede kot hudoben samotarski in uničevalski bik. In to je sila militantnega islama, ki zavrača celotno idejo ponudbe, povpraševanja in svobodne izbire.
To je zelo nazadnjaška ideologija, ki si prizadeva, da bi človeštvo potisnila nazaj v neke vrste srednjeveško miselnost. In to je zastrašujoče. Gradi se kult smrti. Kult samomora.
Samomorilske napade smo doživljali že v preteklosti, vendar ne v tako velikem obsegu. Tisti, ki so se lani odpravili vreči sebe v ozračje Londona, so to želeli storiti skupaj s svojimi ženami in otroki.
To je nekaj, česar do sedaj še nismo videli. Vsekakor ne s komunizmom, ki je bil pri uporabi moči sila racionalen. Komunisti so dejansko bili previdni. Nikoli namreč niso hoteli postaviti svojega ideološkega fanatizma pred svoja življenja. Militantni islam pa počne prav to.
Silna prizadevanja Irana za pridobitev jedrskega orožja ali možnost, da bi se z jedrskim orožjem oborožen Pakistan spreobrnil v islam, sta dva oznanjalca poroke tega [fanatičnega, op. p.] demona z demonom jedrskega orožja.
Bistvena stvar pri tem je v tem, da je spekter ameriškega političnega prostora prekrit z mislijo, ki pravi: »Konec je – najsi bo dobro ali slabo – veste, demokracija je zmagala.«
Torej, prepričan sem, da se svoboda po svetu širi, vendar menim tudi, da se spopada z zelo neracionalno silo, ki je v preteklosti še ni bilo.
In ta predstavlja veliko preizkušnjo našega časa.

TCS: V politiki in tudi v življenju velja precej dobro napisano pravilo, da nič ni končano in da nikdar ni konca.

Netanjahu: Niti potem, ko nam to zapoje debelušasta pevka.

Z dovoljenjem TCSDaily, objavljeno v Tribunalu, 4. septembra 2008

Svobodometer - junij/julij/avgust 2008

Ocena: 1

Obseg javnega sektorja je od novega leta do danes narasel na preko 10 milijard evrov. Ob tolikšnem tempu bo število ob koncu leta pristalo v območju 15-ih milijard. Gre za približno 45 odstotkov vse vrednosti, ki jo ljudje ustvarimo v enem letu, slovenski birokrati pa nam jo nato vzamejo in namesto nas odločijo, kako bo ta znesek potrošen. K tem milijardam evrov je treba dodati še ves neposreden vpliv preko državne lastnine v podjetjih, ki obsega približno 30 odstotkov vrednosti vseh podjetij (Telekom, Mobitel, Petrol, NKBM, NLB, Triglav, Luka Koper, Aerodrom Ljubljana, Adria Airways, Krka, Talum, HSE, ELES, Vzajemna, vsa ostala lastnina KAD-a in SOD-a itd.) in posreden vpliv, ki ga imajo birokrati z vzdrževanjem socializiranega sistema zdravstva na kvaliteto zdravstvenih storitev, z vzdrževanjem socializiranega sistema šolstva na kvaliteto znanja in z vzdrževanjem pokojninskega sistema sprotnih izplačil (PAYG) na višine pokojnin. Pri tem radi pozabljamo, da lahko gre večja moč birokratov samo na račun znižanja osebnih svobod ljudi. Prevedeno v nekoliko bolj razumljiv jezik: Slovenija je država z visokimi davki, država s hitro naraščajočim številom zakonov in država z močnim nadzorom na vseh področjih naših življenj. V političnem pamfletu z naslovom Konec centralnemu planiranju, ki je bil objavljen v Tribunalu številka 2-11, sem zapisal, da je Slovenija primer države s prevladujočo močjo centralnih oblasti v družbi in v svojem jedru zmes med fašistično in socialistično družbo, vendar z izrazito prevladujočimi elementi prve.

Ocena svobode se tokrat nanaša na obdobje med prvim junijem in enaintridesetim avgustom. Oceno najbolj zaznamujejo:

(i) 400 milijonov evrov za štiriobročen dvig plač vsem tistim, ki se v Sloveniji financirajo s pomočjo davkov;
(ii) 40% obdavčitev donosa, ki izhaja iz trgovanja z izvedenimi finančnimi inštrumenti znotraj trajanja 12-ih mesecev;
(iii) številna potovanja birokratov na konference po vsem svetu (na Bali, v Francosko Gvajano, v Santiago de Chile itd.);
(iv) obsežen paket novih omejitev glede spreminjajočega se podnebja;
(v) pokojninski dodatek v enkratnem znesku;

Vladni možje so si drznili povišati plače zaposlenim javnega sektorja, ki je v Sloveniji zelo obsežno postavljen in zajema približno 160 tisoč zaposlenih. Skupni znesek štiriobročnega povišanja, ki ga je po pogajanjih s sindikati odobrila vlada, znaša nekaj manj kot 399 milijonov evrov oziroma vrečo denarja, ki zadostuje za približno 570 tisoč bruto plač ene tekstilne delavke, zaposlene v Muri, zaposlenemu v povprečnem podjetju pa se bo s tem ukrepom njegova ekonomska svoboda znižala za solidne 7-dnevne počitnice. Ironično pri vsem skupaj je to, da vsem, ki se financirajo iz davkov, osebni dohodek omogočajo ravno zaposleni v podjetjih, se pravi tudi Murine tekstilne delavke. Na tem mestu dodajam, da bi marsikdo, ki je trenutno prisiljen biti kategoriziran kot javni uslužbenec (nadpovprečno sposobni profesorji, nadpovprečno sposobni zdravniki, nadpovprečno sposobni knjižničarji, nadpovprečno sposobni pedagogi v vrtcih, nadpovprečno sposobni ravnatelji osnovnih šol idr.) imel bistveno višji dohodek, če bi javni sektor obsegal izključno to, kar bi po svoji definiciji smel: skrb za varnost in delovanje sodišč!

Vsi tisti ministri, ki so na vladi glasovali za to, da se zaposlenim v podjetjih odvzame približno ene 7-dnevne počitnice, so popustili izsiljevanjem sindikalistov in tako utrdili njihov privilegiran položaj v slovenski družbi. Rešitev je ravno nasprotna: občutno bi bilo treba znižati obseg javnega sektorja in ga omejiti izključno na zagotavljanje varnosti in delovanje sodišč, sindikatom pa nemudoma odvzeti privilegije. Redefinicija vloge javnega sektorja bi pomenila, da bi velik del zaposlenih v javni sferi postal zaposlen v zasebni sferi, odprava vseh privilegijev sindikatov (ne samo sindikatov javnega sektorja) pa bi pomenila prenos pogajalske moči neposredno v roke zaposlenim. Posledično bi se močno znižal obseg plač v javnem sektorju, stopnja svobode pa bi se povišala. In to VSEM, torej tudi tistim, ki bi s prenovo javnega sektorja postali zaposleni v zasebnem sektorju, saj bi njihov standard po novem bil odvisen od njihovih lastnih prizadevanj na delovnih mestih in ne več od prisilnega ropanja prizadevnih. Ob robu dodajam pozitiven ukrep in sicer odpravo izpita za zaposlene v javnem sektorju. Za dokončno potrditev besed ministra Viranta o nepotrebnosti tovrstnih izpitov in preverjanj čakam na popolno odpravo licenciranja vseh vrst, ki je zaščitni znak omejevanja svobodnega gospodarskega udejstvovanja in bogat vir zaslužka določenih interesnih skupin, ki si za tovrstne izpite prizadevajo. Drugače bo vse skupaj izzvenelo v prazno.

Poleti smo dobili nov davek. »Razveselili« so se ga predvsem individualni vlagatelji v izvedene finančne papirje. Razlog za davek je v tem, da so birokrati z Ministrstva za finance ugotovili trend naraščanja tovrstnega trgovanja na finančnih trgih ter se odločili, da jim bo vsak posameznik odslej od vsakega evra, ki ga bo v enem letu zaslužil pri trgovanju s temi papirji, prisiljen plačati 40 centov. Za osnovni občutek, za kakšno stopnjo nehumanosti oziroma kraje pravzaprav gre, si predstavljate posameznika, kako prek spletnega portala za trgovanje na borzi dnevno odpre in zapre tudi po sto in več pozicij, pri čemer sploh ni nujno, da bo karkoli zaslužil. Tukaj se posilstvo ne zaključi, saj ta nasilen odvzem 40-ih odstotkov zasluženega denarja velja samo, če boste trgovali v svojem imenu in za svoj račun kot fizična oseba, medtem ko za podjetja, ki ponujajo trgovanje s temi istimi vrednostnimi papirji, ta roparski poseg ne velja in se jim upošteva davek od dohodka pravnih oseb. Ni mi treba posebej izpostavljati, da vsak davek po definiciji znižuje svobodo tistim, ki so ga prisiljeni plačevati, pri čemer je stopnja znižanja svobode odvisna od višine prisilnega odvzema dohodka. V tem primeru gre zraven nove oblike kraje še za diskriminacijo.

Naravnost zbodlo me je v oči, ko sem na portalu vlade zasledil, da je med 19. in 27. junijem skupina ljudi iz vlade bila na konferenci o ureditvi, dobro pazite – kitolova in to v oddaljenem Santiagu, glavnem mestu južnoameriške države Čile. S tem v zvezi me zanimajo stroški za ta luksuzni odhod in učinek konference za dobrobit slovenskih državljanov, katere bi naj ta skupina posameznikov v oddaljenem Santiagu predstavljala. Ti dotični gospodje in gospe, ki so bili na tej konferenci, kita najverjetneje še sploh videli niso, razen, če jim ga organizatorji konference niso pripeljali pred nos kot včasih medvede Titu, pa vendar očitno nimajo niti najmanjših zadržkov na tuje stroške potovati v tako oddaljene kraje. Tukaj zgodba sploh ni končana. V tem istem času je bila namreč druga ekipa na srečanju v Kourouju v Francoski Gvajani, kjer so si ogledovali francosko rampo za izstreljevanje raket v vesolje in uživali v mondenem turističnem centru. Spet tretja ekipa vladnih mož pa je med 23. in 27. junijem uživala na indonezijskem otoku Baliju, in sicer na debati na temo prevažanja in odstranjevanja nevarnih snovi.

Koliko te ljudi kiti, vesolje in nevarne snovi resnično zanimajo bi pokazal že zelo preprost test, kjer bi jim ponudili sodelovanje na konferenci z enako vsebino, kot so jo poslušali na teh oddaljenih lokacijah, vendar preko videokonference in v njihovi pisarni, nato pa bi na tajno posneli njihovo sodelovanje v debati in vedenje pred računalnikom. Ne tvegam napake indukcije, če rečem, da jim je za vsebino na teh in podobnih konferencah malo mar, samo da je vse organizirano na luksuznem nivoju in v turističnih destinacijah ter da sami pri tem nimajo nobenih skrbi. Me prav zanima, če bi si udeležbo na teh in podobnih konferencah financirali z lastnim denarjem. Odgovor je bržkone znan.

Poletni čas so vladni možje zaznamovali s sprejetjem preko 20 uredb s skupnim imenovalcem podnebne spremembe. Vseh nima smisla naštevati, za občutek izpostavljam uredbo o ravnanju z nagrobnimi svečami. Kaj navadno podobnim uredbam sledi, je omejitev ponudnikov na tiste, ki imajo »ustrezno znanje« glede na birokratski pravilnik in centralna določitev cen njihovih storitev. Dobili bomo vrsto lokalnih monopolov odstranjevalcev dotrajanih nagrobnih sveč z ekskluzivnim dovoljenjem za opravljanje te dejavnosti, ki se jim ne bo treba truditi za izboljšanje kvalitete svojih storitev, saj ne bodo prepuščeni testu ponudbe konkurentov in povpraševanja uporabnikov njihovih storitev. Storitve bodo zato slabše in dražje kot bi bile ob popolnoma prosti konkurenci brez licenciranja.

Resnicoljubnost vseh teh številnih ukrepov, ki bi naj domnevno izboljšali kvaliteto okolja, zbledi ob prebiranju novele energetskega zakona, kjer se podaljšuje obsežno dajanje davkoplačevalskega denarja za nadaljevanje kurjenja rjavega premoga za namene poganjanja parnih turbin, ki pretvarjajo toplotno energijo v električno. Preskrba Slovenije z električno energijo torej ostaja odvisna od kurjenja rjavega premoga v Šoštanju, ki bo še vrsto let najbolj onesnažen predel države. Namesto takojšnje izgradnje novega jedrskega reaktorja v Krškem, ki bi omogočil prehod na uparjevanje s pomočjo naravnega procesa fisije težkega jedra izotopa urana 235, Slovenci vztrajamo na prevladujočem srednjeveškem principu pridobivanja toplotne energije s pomočjo kurjenja. S tem postanejo izjave o okoljski naravnanosti zgolj puhla leporečenja.

Predvolilni meseci so prinesli tudi odločitev ministrov in ministric o tem, da okrog 250 tisoč upokojencem izplačajo enkraten dodatek k pokojninam v višini od 80 do 150 evrov, odvisno pač od višine pokojnine posameznega upokojenca, vendar ne tistim, katerih pokojnina je višja od 500 evrov. O namenih nima smisla razpravljati, ker se tičejo izključno konkretnih ljudi z imeni in priimki, ki so ta ukrep predlagali in potrdili, bo pa znesek dodatno obremenil vse zaposlene, ki so zaradi narave pokojninskega sistema PAYG nemočni prisiljeni financirati izplačevanje pokojnin in to v odvisnosti od vsakokratnega razpoloženja birokratov na oblasti.

Rešitev je sprememba pokojninskega sistema v sistem zasebnih pokojninskih računov. Takrat birokrati ne bi imeli več nobene možnosti predvolilnega manipuliranja z višinami pokojnin, saj bi te bile popolnoma odvisne od prizadevanj in naporov na delovnih mestih in od sklenjenih zasebnih pokojninskih shem izključno zasebnih ponudnikov. Humanitarnost birokratov s tujim denarjem in njihovo izgovarjanje na trend naraščanja cen življenjskih potrebščin bi odpadlo, saj bi se gospodarska aktivnost v vsakem trenutku avtomatsko vgradila v donosnosti pokojninskih skladov, zaposleni pa bi v vsakem trenutku vedeli, kolikšna bo njihova pokojnina.

Ocena svobode ostaja nespremenjena: nezadostno.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 4. septembra 2008

Tribunalovo oko

Predsednik uprave Taluma, Danilo Toplek, je 25. avgusta 2008 na seji delničarjev odvzem glasovalnih pravic Elektru Slovenija, sicer 80-odstotnemu lastniku podjetja, komentiral z besedami:

»V štiriletnem delu kot predsednik nadzornega sveta je imel [Vitoslav Türk, op. M.S.] dovolj možnosti, da dokaže svojo strokovnost, pa predvsem odločenost, da dela v dobro družbe, ki bi jo naj nadziral.«

Zamislite si, da ste kar naenkrat sredi Ljubljane postali lastnik stanovanja v izmeri 50 kvadratnih metrov. Ker se zaradi takšnih in drugačnih razlogov nimate namena vseliti vanj, se odločite, da ga raje oddate v najem. Seveda, zakaj bi ga pa pustili nezasedenega in trpeli za oportunitetno izgubo nerealiziranih najemnin, če pa si lahko s pobranimi najemninami izboljšate svoj gmotni položaj. In, kaj bi porekli, če bi vam vaš podnajemnik kar naenkrat očital, da za stanovanje ne skrbite v duhu dobrega lastnika, in bi vam v dobro stanovanja meni nič tebi nič odvzel možnost razpolaganja z njim?

Morda porečete, da je to skrajno nerealen in nemogoč primer, pa vendar so si podoben manever dovolili v Talumu (podobno tudi v Istrabenzu), 80-odstotnega lastnika podjetja pa kar izključili iz procesa odločanja in mu s tem tudi onemogočili, da v popolnosti uveljavi svojo lastninsko pravico in na seji nadzornega sveta »spremeni strukturo nadzornega sveta v takšno obliko, ki mu bo omogočala nadzor nad poslovanjem podjetja«, kot so se sami izrazili.

Kaj torej so in kaj se skriva za pojmom spoštovanja lastninskih pravic? Pri lastninski pravici gre preprosto za neodtujljivo pravico, ki daje njenemu imetniku, torej lastniku, pravico razpolaganja z vsemi koristmi, ki izhajajo iz uporabe same stvari, ki jo ta poseduje. Tako je, na primer, vsak lastnik rezultatov svojih delovnih naporov, ko kupimo avtomobil postanemo njegovi lastniki in podobno. Seveda bi bilo takšno gledanje na sam pojem lastninskih pravic nepopolno, tako da je treba k temu dodati še prevzem vseh obveznosti, ki izhajajo iz uporabe lastnine. Na primer, če zakrivimo prometno nesrečo, odpadejo na nas vsi stroški in ostale obveznosti, ki so posledica prometne nesreče. Z lastnino namreč pridobimo tako pravice, kot tudi odgovornosti.

Lastninske pravice kot takšne omenja tudi slovenska zakonodaja, na primer 37. člen Stvarnopravnega zakonika pravi, da je »pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati.« Takšna zakonska dikcija je sicer lahko varljiva, saj lahko pri posamezniku sproža zmoten občutek, da je država in zakonodaja tista, ki ljudem zagotavlja, na primer, lastninsko pravico. Slednje je tako smiselno imenovati kar zakonodajne »pravice«, ki sicer lahko sovpadajo s človekovimi pravicami, kot je to primer prepoznanja lastninske pravice, v večini primerov pa tudi ne. Tako smo na primer dobili zakonodajno pravico do zaposlitve, pravico do ustrezne izobrazbe, pravico do pokojnine, pa pravico do primernega stanovanja in tako naprej. Seveda v vseh teh primerih ni smiselno govoriti o pravicah (še manj o človekovih pravicah), v posmeh zakonodajnim pravicam pa so nam pred leti ukinili celo edino človekovo pravico, to je pravico do posedovanja lastnine v najširšem pomenu besede.

Za delovanje družbe in posameznikov, kot njenih osnovnih gradnikov, je esencialnega pomena spoštovanje instituta lastninske pravice. Avstrijski ekonomist Ludwig von Mises ga celo postavlja na sam tron vseh institucij tržne ekonomije. V svojem delu Human Action pravi, da »gre za institucijo, katere navzočnost označuje tržno gospodarstvo kot tako. Kjer je ni [zasebne lastnine, op. M.S.], tam ni nobenega govora glede delovanja tržnega gospodarstva.« Upravičeno, saj je to edini način, ki posamezniku dovoljuje, da si zagotovi svojo eksistenco. Saj, »samo duh eksistira brez materialnih dobrin«, če povzamem Ayn Rand.

Razprava o pomenu instituta lastninskih pravic pa je pomembna še z enega vidika, ki ga primer Taluma zgolj potrjuje. Gre za to, da se lahko odločitve, ki izhajajo iz uveljavljanja upravičenj lastnikov, izkažejo za posameznike kot »škodljive«. Ta vidik priznanja instituta lastninskih pravic, ki v sebi nosi tudi pravico nekomu škodovati oziroma mu koristiti, posebej izpostavi tudi Harold Demsetz, profesor ekonomije na University of Chicago, in pravi, da je »škodovati konkurentu na način proizvodnje superiornega izdelka dovoljeno«, s prisilnimi sredstvi pa ga ni dovoljeno eliminirati s trga. V primeru Taluma je bil namen lastnikov jasen: spremeniti strukturo nadzornega sveta. Torej povsem legitimna odločitev, zaradi česar je izjava Vitoslava Türka, da so »sklepi skupščine nezakoniti«, na mestu. Na vodenje lastniške politike podjetja, kot je na primer določanje članov nadzornega sveta ali uprave in njihove zamenjave je pač treba gledati v prizmi upravljanja z zasebno lastnino, če se s posameznimi dejanji strinjamo ali ne. Saj, kaj pa sta nadzorni svet in uprava podjetja? Organa, ki delujeta v službi maksimiranja vrednosti investiranih sredstev lastnikov, zaradi česar je vsako njihovo dejanje, ki presega ta okvir, primer navadne uzurpacije primata nad razpolaganjem z zasebno lastnino.
Seveda državno lastništvo v Talumu ni zaželeno, saj presega edino legitimno vlogo države v družbi, ki mora biti omejena izključno na zaščito posameznikovih pravic, kot sta, na primer, zagotavljanje varnosti in zaščita lastninskih pravic. Pa vendar je nespoštovanje instituta zasebne lastnine v primeru Taluma povsem nesprejemljivo, utemeljevanje odvzema glasovalnih (lastninskih) pravic z zakonsko podlago pa postavlja na preizkušnjo celotno delovanje pravne države. Zakon namreč, ki bi 80-odstotnemu lastniku onemogočal razpolaganje s svojo lastnino, ni vreden civilizirane družbe in je prej znak avtokratske družbe. Saj, če malo parafraziram besede nekdanjega ameriškega predsednika Johna Adamsa, je pravo narejeno za moralne ljudi in je v celoti neprimerno za vladavino katerihkoli drugih.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 4. septembra 2008

Volitve v socialistično internacionalo

Kakšna je razlika, če vam na ulici denarnico izmakne gospodič s karirasto srajco in pošvedrano aktovko, ali pa mlajši moški z jeans hlačami in športnimi čevlji, ki se mimo vas zapodi s kolesom?

Ni je! Poleg šoka, ki ste ga utrpeli zaradi ropa, ste v obeh primerih ob denarnico in vse dokumente, ki ste jih imeli v njej.

V času pred septembrskimi volitvami se ljudje srečujejo s sila podobnim vprašanjem, medtem ko jih strankarski veljaki prepričujejo, kaj vse so sposobni in pripravljeni narediti za višje stopnje gospodarske rasti, dvig življenjskega standarda in boljše počutje ljudi. Vsekakor se vse troje sliši zelo prijetno, ampak poglejmo, kaj se skriva v ozadju, kjer se praviloma govori o trošenju.

Med vsemi večjimi strankami, ki se potegujejo za vstop v parlament, je največ pozornosti deležen slogan Pahorjevih Socialnih demokratov, Odgovornost za spremembe. Morda zaradi tega, ker se Pahor omenja kot najresnejši protikandidat trenutni Janševi vladi, morda pa tudi zaradi tega, ker je tako zelo podoben klicu Barracka Obame po spremembah. Tako v primeru Pahorja kot tudi Obame gre za uvajanje zelo nevarnega in nerazločnega koncepta tretje poti, kot socializma v novi preobleki, ljudem posredovanega preko skrbno izpiljenega nastopa in par všečnih fraz. Elementarni problem takšnega klica po spremembah izhaja iz preprostega dejstva, da so spremembe lahko izvedene na boljše, lahko pa tudi na slabše. Pahor in druščina zamegljujejo med spremembami in napredkom. In nadaljevanje branja njihovega obsežnega programa obljubljenih sprememb nikakor ne obeta povišanja ekonomskih svoboščin, ki bi lahko privedle do napredka. V programu recimo piše, da se zavzemajo za manj vpletanja države v gospodarstvo in za gospodarski napredek, a hkrati tudi za participacijo zaposlenih po dobičku, plače pa bi aktivno urejali preko dogovora med socialnimi partnerji. Takšnih nekonsistentnosti pa je pri njih še ogromno, kar sproža resen dvom o tem, ali pri njih sploh razumejo, kako ekonomija in podjetništvo delujeta, ali sploh razumejo princip lastninskih pravic in psihologije ljudi, načine stimuliranja zaposlenih, kot tudi razlikovanje med vzroki in posledicami.

Podobno bi lahko rekli za stranko ZARES – nova politika. Ta se v svojem programu sicer deklarira kot liberalna stranka. Avtorji programa celo jasno izpostavijo svobodo in odgovornost kot izhodiščni vrednoti razvojnega programa. A obe plemeniti besedi svobodnih trgov in napredne družbe v nadaljnjih točkah programa, kjer v ospredje stopajo nejasne besedne zveze socialna ekonomija, socialno podjetništvo in podobne, povsem zbledita. V Zares vidijo urejanje konkurenčnosti kot instrument njene krepitve, kar je očitna kontradikcija v pojmih. Kot adut stranke se tako kaže avtoritarna pojavnost njenega predsednika Gregorja Golobiča. Kljub temu, da je njihov program na videz manj socialističen in torej bolj napreden od programa Socialnih demokratov, pa je še vedno daleč od tega, da bi prispeval k hitri gospodarski rasti in visokim plačam.

Kako oceniti LDS? Stranka je očitno v preobrazbi, saj je vanjo pritegnila mnoge posameznike iz različnih področij, tudi iz ekonomskega, kar je pri razumevanju delovanja trgov še posebej pomembno. Seveda pa imeti nekaj ekonomistov v strukturi samo po sebi še ne pomeni zagotovila za napredek. V ekonomiji obstajata dve paradigmi, klasična in keynesianska. Prva, ki predvideva manj vpletanja države v gospodarstvo, in druga, ki ga predvideva bistveno več. V praksi in tudi v teoriji se je popolnoma potrdila veljavnost klasične paradigme z jasnim odgovorom: NIZKI DAVKI na delo in kapital, nevpletanje politikov v gospodarsko dogajanje in pravna država! O tem govori tudi reklo laissez-faire – pustite nas na miru! Ugotovitev, ki jo lahko preberemo na spletnih straneh stranke, družbeni standard bo v Sloveniji toliko časa nižji kot v razvitih državah EU, dokler Slovenija ne bo postala najbolj razvita država EU, je povsem pravilna in nakazuje cilj. Zelo lepo se tudi sliši naslov njihovega gospodarskega podpoglavja visoka konkurenčnost kot slovenski nacionalni interes. Dame in gospoda, kaj pa pot? Dosežki ne nastajajo sami od sebe, potrebni so znanje, vizija in moč. Kaj od tega imajo posamezniki v LDS? Ob reklu, da je LDS socialno-liberalna stranka, ki sodi v skupino trditev tretje poti, lahko prejšnji trditvi nekoliko izgubita na pomenu. Vprašanje je, koliko? Njihov slogan, Prihodnost je v dobrih ljudeh in mladih očeh, pa sodi v skupino brezpomenskih populizmov. Tako je vprašanje, koliko resničnega laissez-faire-a je prisotnega znotraj LDS in kakšna je moč »starih« struktur? Privlačnost Kresalove sicer lahko prinese kakšno točko, ki pa kaj hitro odfrči ob njenem neodločnem medijskem nastopanju.

Janševa SDS je pred volitvami 2004 obljubljala drastične spremembe na ekonomskem področju, ki so jih ljudje bili lačni. Danes ugotavljamo, da sprememb ni bilo. O tem povsem dovolj nazorno govori podatek, da se je delež države v BDP ohranil na nerazumljivo visokih in nezaslišanih 42 odstotkih in več. In to celo navkljub visokim stopnjam gospodarske rasti v zadnjem obdobju. Ob tem so vsakršne besede povsem odveč. Enotna davčna stopnja, ki se je sprva svetila kot luč novega napredka, ki bi naznanila začetek sprejemanja ukrepov za dvig standarda ljudi, je bila povožena, izvrgla pa je le slab kozmetični popravek prejšnjega davčnega kaosa. Po podobnem scenariju pa so se razblinile tudi vse druge obljubljene reforme. Velikopotezni umik države iz gospodarstva je bil zelo šovinistično in do tujcev sovražno nastrojen, strankarsko motiviran, sprožal je mnoge afere, oziroma v mnogih primerih ni maksimiral prodajne cen in je bil narejen tako, da država še vedno ohranja večinski delež, recimo NKBM. Temu primerno je bilo seveda tudi kadrovanje politikov in »zaslužnih« posameznikov na vodilna menedžerska mesta. Pri tem poziv opoziciji, naj tudi sama prispeva svoje strokovnjake na mesta v nadzorne svete, izzveni zelo cinično in zgolj odseva raven (ne)razumevanja umikanja politike iz gospodarstva. V seriji ekonomske svobode nenaklonjenih ukrepov je redka izjema prizadevanje za uvedbo konkurence na šolskem področju, kjer pa se je izkazalo pomanjkanje poguma in volje pri nekaterih posameznikih. Tudi sicer so strankarski možje mnogo več govorili o elementih ekonomske svobode in gospodarstvu prijaznega okolja, kot pa so ta svoja stališča potrjevali v parlamentarnih klopeh. Znižanje davka na dobiček podjetij je vsekakor poteza, ki si zasluži pohvalo, četudi je znižanje, ki sicer še poteka, mizerno. Predstavniki vlade so se zelo neuspešno spopadli s sindikati. Oportunitetna škoda izgubljenih priložnosti je ogromna in temu ni mogoče ubežati. Vsak odgovoren lastnik podjetja bi izglasoval nezaupnico takšnemu početju. V kontekstu narejenega je treba gledati tudi njihov slogan, Slovenija na pravi poti, ki tudi sicer ne ponuja kakšnih novih pristopov, državne birokrate in politike pa še vedno vidi v središču ekonomskega in družbenega dogajanja. Tudi pri SDS je zbeganost med cilji in sredstvi za dosego ciljev izjemna. Pri SDS je tudi vprašanje, kakšna je jakost glasu Žige Turka, ki med vsemi še najbolj razume delovanje svobodnih trgov in kakšna je moč socialistov, ki jih znotraj stranke ne manjka. Občutek je, da je glas Turka glas vpijočega v puščavi.

Druge vladne stranke so ob SDS povsem zbledele, zaradi česar je pri mnogih že opaziti prve znake panike. Program NSi začenja s potrebo po zavarovanju osebne svobode posameznika in izgradnji pogojev, kjer bo ta lahko uresničil svoje ambicije. Gospod Bajuk in druščina, vloge države v gospodarstvu NI, odločno pa si je treba prizadevati za ZNIŽANJE javne porabe in ne za počasnejšo rast od rasti gospodarstva. Prodaja NKBM, ki jo Bajuk vidi kot vzorčni primer umika države iz gospodarstva, je prinesla vsaj sledeče negativne učinke: ni maksimirala prodajne cene, privedla je do slabe lastniške strukture, ohranila je vlogo države v njej, zaradi česar ne more biti zgled umika države iz gospodarstva. To je tretja pot, pot v hlapčevstvo in trden primež državnih birokratov. Takšna pot ne prinaša temeljev napredka.

Kako oceniti perspektivo, ki nas čaka v naslednjih štirih letih? V programih strank je zelo pogosto opaziti besedne zveze svobodna družba, svobodno gospodarstvo, gospodarska rast in podobne. To je napreden besednjak, ki bi ob njegovi uresničitvi dejansko prispeval k napredku. Seveda ne smemo pozabiti, da je v volilni kampanji treba diskontirati besede, ki so zapisane ali izrečene. Manj spodbudno je tudi, da v programih strank najdemo vse preveč nekonsistentnosti in zanikanja, predvsem pa mešanja med cilji in sredstvi. To kaže na veliko mero nepoznavanja področij in pomanjkanja znanja, jasnosti in vizije.
Pahorjeve »spremembe« vse bolj dobivajo negativni predznak. Smešno je tudi, da kljub proporcionalnemu volilnemu sistemu omenja imena ministrske ekipe. LDS omenja nizke davke in podjetništvu prijazno okolje, vidi pa se v koaliciji z SD, ki je predstavil najbolj socialistični program med vsemi. Janša je pred volitvami 2004 ogromno obljubljal, v mandatu pa bolj malo storil, četudi se zdi, da je bolj naklonjen svobodni družbi od Pahorja. Zares je neznanka, ki je nazorsko med LDS in SD. Sem na kaj pozabil? Skrbi to, da se pogovarjamo o zelo nizkih ravneh ekonomske svobode in vse preveliki moči politike. Nič od obojega ne nakazuje prihoda spodbudnih časov za ljudi. Starega psa očitno zelo težko naučiš novih trikov!

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 4. septembra 2008