Konec plenjenja in ropanja oblastnikov za letos

Naj na začetku pojasnim nekatere pojme, ki predstavljajo osrednjo nit komentarja in pomenijo osnovo za njegovo pravilno razumevanje, kot tudi za razumevanje načinov delovanja oblastnikov.

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira glagol ropati kot »nasilno jemati materialne dobrine«, glagol pleniti kot »nasilno množično jemati materialne dobrine«, krasti pa kot »jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika«. Oseba, ki ropa, je ropar, oseba, ki pleni, plenilec in oseba, ki krade, tat.

V slovarju je suženj definiran kot brezpraven in nesvoboden človek, ki je v lasti svojega gospodarja ter podrejen in odvisen človek.

V življenju obstajata samo dva načina, kako si posamezniki priskrbijo nujno potrebna sredstva za življenje. Bodisi to storijo z rezultati svojega lastnega dela in razuma, bodisi pa to storijo s prilastitvijo rezultatov dela drugih, kot je to tako slikovito poudaril Franz Oppenheimer. Vmesne poti ni in je ne more biti. Družina je lep pokazatelj, kako ti procesi potekajo. Otroci so najprej odvisni od dela svojih staršev, ko pa odrastejo in postanejo samostojni, sami skrbijo za svoje življenje. Ko imajo svoje otroke, se proces ponovi in teče dalje. Popolnoma enako je tudi v živalskem svetu.

Nekateri posamezniki, zaradi ohranjanja svojega ugleda med ljudmi sami sebe imenujejo politiki, se nasilnega odvzema rezultatov dela drugih poslužujejo vsakodnevno, četudi so navidezno mejo, ki ločuje med otroci in odraslimi, že prešli. V smislu prehoda iz dobe otroštva v odraslost ti posamezniki tega preskoka ne uspejo narediti, saj brez množice posameznikov, ki jih plenijo, mnogi med njimi dejansko sploh ne znajo in ne zmorejo preživeti. Ali pa nočejo in se jim ropanje drugih zdi najučinkovitejši način zadovoljevanja svojega bistva. Tako za svoje preživetje uporabijo metode nasilnega odvzema, ki jih skozi celotno zgodovino lahko najdemo pod različnimi imeni.

Le kdo se iz učbenikov zgodovine, na primer, ne spomni zloglasnih desetin, teh skrajno oderuških, nepravičnih in nemoralnih »podložniških dajatev desetega dela pridelka in dohodkov zemljiškemu gospodu ali cerkvi«, če si sposodim razlago iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

Danes se za ista plenilska dejanja, ki pa se odvijajo v mnogo večjem obsegu, praviloma uporablja beseda davek. Če si ponovno vzamem razlago, ki jo ponuja Slovar slovenskega knjižnega jezika, bi rekel, da je to splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave, čeprav je več kot očitno, da gre za zelo dobro organizirano in nadzirano masovno krajo. Seveda pa je stvar cinizma oblastnikov in njihovih podanikov, da takšne masovne kraje ne obsojajo in se ji ne upirajo. Povsem nerazumljivo je tudi brezčutno vedenje ljudi, ki dovolijo, da jim nekateri posamezniki, ki se zaradi korektnosti imenujejo politiki, kar izmaknejo polovico in več njihovega trdo prisluženega denarja.

Seveda pa so v primerjavi z desetinami in nekdanjimi oblastniki, ki so pretežno prihajali iz cerkvenih vrst, današnji oblastniki pri svojem početju mnogo manj moralni ter toliko bolj roparsko in plenilsko nastrojeni. Slovenski oblastniki pri tem še posebej izstopajo, kar za ljudi, ki živijo in delajo v Sloveniji, ni ravno spodbudno. Zakaj? 17. junija 2008 smo namreč praznovali t. i. dan davčne svobode, v ZDA recimo 23. aprila. Seveda je pri takšnem obsegu ropanja države pri nas težko govoriti o svobodi, saj je dan davčne svobode v teh okoliščinah prej prispodoba groteske in kaže na raven suženjstva med ljudmi in oblastnikov kot velikih zavojevalcev.

Davčno suženjstvo
Kaj dan davčne svobode sploh je? Raven vpetosti države v družbo je mogoče prikazati na več različnih načinov. Dan davčne svobode je tako metoda merjenja ravni obdavčitve v posamezni državi, ki to prikaže preko dneva v letu, ko povprečni državljan v tekočem letu zasluži dovolj denarja, da z njim plača svojo celotno davčno obveznost za to leto. Predstavljajte si torej, da celoten dohodek, ki ga v tekočem letu ustvarite, enakomerno razdelite po dnevih, pri tem pa od prvega januarja dalje ves svoj dohodek najprej namenite za plačilo davkov in vseh drugih prispevkov in šele potem, ko »nahranite« tatiče, celoten dohodek do konca leta namenjate izključno za svojo potrošnjo. Po ocenah je povprečni državljan svoje suženjstvo opravljal vse do 17. junija. Sama metoda ocene se je tudi za preteklo leto izkazala za zelo učinkovito, saj se je popravljen dan davčne svobode, ki bi dejansko moral biti 19. junija 2007, glede na ocenjeni datum 21. junij, spremenil le za dva dneva. Kot tak dan davčne svobode torej daje odgovor na vprašanje, koliko mesecev, dni, ur in minut je povprečen državljan suženj oblastnikov, torej, koliko časa v letu je nesvoboden in popolnoma v lasti nadrejene oblastniške strukture.

Seveda pa je izračun dneva davčne svobode za posameznika zgolj informativne narave, saj ima vsak posameznik svoj dan davčne svobode. Problem povprečenja je namreč v tem, da poreže repe. Tako je ocenjen dan davčne svobode za podpovprečno ustvarjalne, ki dosegajo podpovprečno visoke dohodke, bistveno precenjen in za nadpovprečno ustvarjalne, ki dosegajo visoke dohodke, bistveno podcenjen. Slednjim se bo dan davčne svobode zavlekel že v jesen. In ravno to je vredno največjega obsojanja, ki si ga zasluži vsak, ki je podpornik visokih in tako neenakomerno porazdeljenih davkov.

Na nek način je oblastnike zelo smešno opazovati, s kakšnimi »argumenti« vse skušajo upravičiti svoja roparska početja, pri tem se zdi, da si celo verjamejo, kako plemenito delo opravljajo in da so ravno oni tisti »pravičneži«, ki so sposobni rešiti vse probleme med ljudmi. Tako pa plačujemo trošarine, okoljski davek, davek od iger na srečo, carine, prometni davek, vinski davek, različne prispevke, pred leti smo imeli šolski tolar, pa obrambni tolar, pa kulturni tolar, seveda pa nas ropajo še na številne druge načine. Dejansko se to dogaja na vsakem koraku. Prav tako smešni in neutemeljeni so tudi argumenti, da je vse to potrebno za »narodov blagor«, da »bogati postajajo vse bogatejši in revni vse bolj revni«, kar ni pravično, da … Sicer je iz zgodovine poznan primer Robina Hooda, ki je kradel bogatim in dajal revnim, zaradi česar je bil s strani oblastnikov preganjan. Tudi sicer vsak ropar krade od tistih, ki imajo, in namenja tistim, ki nimajo. Tudi sebi. V teh razmerah se samo po sebi postavlja vprašanje, kakšna je kakovost tistih »pravičnežev«, ki jim je ropanje drugih ena osrednjih vrednot?

Kje so meje ropanja?
V času, ko evrobirokrati kar tekmujejo, kdo bo Janši in druščini bolj »prisrčno« in »iskreno« izrazil navdušenje ob izteku predsedovanja – sicer me zanima, kakšna so merila merjenja uspešnosti prispevka ekipe Janeza Janše, kaj pomembnega za ljudi in zmanjšanje njihovega suženjstva so evrooblastniki v tem času naredili, predvsem pa, kakšna je bila cena za takšno polletno poziranje – se je vredno vprašati, kje so meje tega masovnega ropanja. Iz komunizma smo se lahko naučili pomembne lekcije: skrajna točka pomeni popolni odvzem bogastva posameznikom. In očitno je, da se s koncem jugoslovanskega komunizma odnos oblastnikov do jakosti ropanja ljudi ni kaj bistveno spremenil.

Jasno je, da je obstoj države nujen in kot tak zagotavlja normalno življenje ljudi, vendar pa je pristojnosti oblastnikov treba omejiti v točki, kjer presežejo svoje poslanstvo varovanja svobode ljudi. Tako je funkcije oblastnikov treba zreducirati izključno na tri kategorije: policijo, ki ljudi ščiti pred kriminalci, vojsko, ki ljudi ščiti pred zunanjimi napadalci in pravosodni sistem, ki ureja spore med ljudmi. V takšnem sistemu bi dan davčne svobode verjetno praznovali nekje v februarju. Tako pa ga že vrsto let praznujemo ob začetku poletja. Če povzamem Ayn Rand, bi dejal, da kadar država posameznikom tako surovo jemlje produkte njihovega dela in razuma, jih zasužnjuje in jim na druge načine jemlje njihovo svobodo, takšna država sploh ni država, ampak utelešenje neke zločinske bande, ki deluje tako, da si za svoje potrebe uzakoni uporabo kriminalnih dejanj, pri tem pa uničuje vse človeške vrednote.

Vprašanje v razmislek: v kolikor obsojate ravnanja nekdanjih vladarjev, ki so ljudem jemali desetino njihovega dohodka, potem se vprašajte, kakšno mnenje imate o trenutnih (in vseh prejšnjih) vladarjih, ki vas na leto v povprečju oplenijo za skoraj polovico vašega ustvarjenega dohodka, nekatere pa celo za več kot 70 odstotkov. Če pa sodite v skupino nenasitnih plenilcev, ki kot jastrebi trgajo ustvarjalno moč posameznikov, potem pa se vprašajte o moralnosti svojega početja, o svoji zrelosti in o počutju, ko nekomu vzamete 50, 60, 70 ali celo 80 odstotkov trdo prigaranega denarja, in to zaradi tega, ker se je vam utrnilo spoznanje, da ste denar posameznikov, ki so obenem tudi bistveno bolj inteligentni od vas, sposobni potrošiti bistveno bolje in učinkoviteje. Se morda zavedate, da so tudi vaši otroci del vašega nemoralnega početja? In, ali se morda zavedate, da s tem ponižujete ljudi in se postavljate nad njih? Poglejte se v ogledalo in si odgovorite!
Vsak politični sistem je organiziran na nekem etičnem kodeksu. Ni težko sklepati, da med slovenskimi oblastniki ves čas ta kodeks temelji na nekaterih najmanj moralnih vrednotah, kot so poniževanje ljudi, ropanje in plenjenje, zatiranje in oviranje posameznikov, gospodarski šovinizem in rasizem, nestrpnost do uspešnih, nadutost in pozerstvo s tujim denarjem, sla po bogastvu drugih in nadzoru, napuh ter cinizem do ljudi, ki vse to plačujejo. Mimogrede, v Božanski komediji je Dante Alighieri druščino takšnih moralnežev pospravil globoko v pekel.

Matjaz Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008