sreda, 17. september 2008

Tribunalovo oko

Gregor Virant, minister za javno upravo, je 17. junija 2008 drugo obravnavo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih uslužbencih obrazložil z besedami:

»Tako so strokovni izpiti še ena od pogruntavščin, birokratskih pogruntavščin, ki gre na smetišče zgodovine.«

Vas zanima, kaj imajo skupnega preizkušeni poslovni finančnik, revizor, odvetnik ali pa sodni cenilec? Vsi so produkt obveznega licenciranja, kar pomeni, da lahko začnejo svoje delo opravljati šele takrat, ko od državnega urada ali od kvazisamostojne organizacije (na primer Slovenskega inštituta za revizijo) pridobijo dovoljenje za opravljanje svoje dejavnosti. Videli bomo, da je takšna ureditev licenciranja povsem neprimerna, Nobelovca Milton Friedman in Simon Kuznetz pa sta jo že leta 1945 opisala kot aristokratsko oziroma restriktivno gibanje, ki spominja na srednjeveške cehe.

Sistem obveznega licenciranja je v celoti preživeta stvar, ki mu drugje kot pa »na smetišču zgodovine« ni mesta. Sistem že v svoji biti v popolnosti zavrača vlogo trga kot tistega instrumenta, ki na najbolj učinkovit način razrešuje alokacijo proizvodnih dejavnikov. Zavrača torej prostor, ki združuje osebne interese potrošnikov, da si pridobijo določeno stvar, z zasebnim interesom tistih, ki takšno stvar ponujajo. Nadomešča pa ga s sistemom obveznega licenciranja, ki privilegirance izključuje iz zakonov ponudbe in povpraševanja, kar jim ustvarja pogoje za izkoriščanje monopolne rente. Ta se kaže v obliki višjih cen njihovih storitev in višini njihovih plač. Ste se morda kdaj vprašali, zakaj so honorarji odvetnikov tako hudičevo visoki, stroški najema odškodninske agencije pa tako nizki? Seveda, medtem ko je opravljanje dejavnosti prvih predmet obveznega licenciranja, so drugi prepuščeni prosti konkurenci na trgu.

Tukaj pa je edino pravilo uspešnega delovanja učinkovito zadovoljevanje potreb potrošnikov. To pomeni, ponujanje visoko kvalitetnih izdelkov po nizkih cenah. Razlog za to je preprost. Cena je signal, ki ostalim potencialnim ponudnikom kaže stanje na posameznem trgu. Visoka cena je signal, ki kaže, da je možno na takem trgu realizirati visok donos, kar pomeni potencialnim novim ponudnikom spodbudo za njihov vstop v panogo. Večje število konkurentov potem med njimi sproži konkurenčno bitko, da ponudijo kupcem njihovih izdelkov nekaj več, bodisi so ti kvalitetnejši ali cenejši od konkurentov. Morda se sliši preveč učbeniško, pa vendar se tak trend dogaja v vseh sektorjih. Samo poglejte pojav in predvsem hitro rast delovanja odškodninskih agencij v zadnjem času. Na drugi strani je v sistemu obveznega licenciranja, ki je delno zaprt za nove potencialne konkurente, tak kanal v popolnosti izključen.

Kakorkoli, ideja o ustvarjanju pogojev za nastanek monopolne rente v sistemu obveznega licenciranja ni nova, saj jo je mogoče zaslediti že v Bogastvu narodov Adama Smitha iz leta 1776. Cehovsko uvajanje vajeništva namreč po njegovem ne daje nikakršnega zagotovila, da bo mojster delo opravljal bolj kvalitetno, ampak mu takšno omejevanje konkurence služi izključno ohranjanju visokih cen njegovih storitev in ohranjanju visoke plače.

Narava delovanja sektorjev, ki so predmet obveznega licenciranja, se od Smithovega časa do danes ni spremenila. Tako sta, na primer, ekonomista Joshua Angrist z univerze MIT in Jonathan Guryan s chicaške univerze v svojem prispevku Does Teacher Testing Raise Teacher Quality? iz leta 2007 potrdila veljavnost Smithovih opažanj na področju izobraževanja. Pokazala sta, da vodi takšno licenciranje na področju šolstva, ki ostalim učiteljem omejuje prost vstop v izobraževalni sektor, izključno do višjih plač učiteljev, v ničemer pa ne prispeva k dvigu kakovosti učiteljev.

Do podobnih rezultatov sta na področju zdravstva prišla tudi ekonomista Adriana Kugler z University of Houston in Robert Sauer z University of Bristol, ki sta v svojem prispevku Doctors without Borders? iz leta 2005 poleg tega opozorila tudi na možnost, da takšno obvezno licenciranje privede celo do znižanja kvalitete storitev. Implikacija je jasna: znižanje vstopnih stroškov za vse potencialne ponudnike, poveča konkurenco med ponudniki, ki se trudijo zadovoljevati potrebe potrošnikov po svojih najboljših močeh, pomeni stalen pritisk na nenehno izpopolnjevanje.

Takšen je tudi sklep ministra Viranta, ki pravi, da se moramo »tako ali tako vsi na svojih delovnih mestih stalno usposabljati. Kompetence in torej usposabljanja za svoje delo je potrebno izboljševati vse življenje, vso kariero. Enkraten seminar in enkraten izpit je premalo – ne pomeni nič. Nič.«

Sicer pa pride vrednost takšnih seminarjev, ki seveda niso zastonj, do izraza ob pogledu na urnik takšnih izobraževalnih programov. Poglejmo, recimo, program revizorja, ki ga organizira Slovenski inštitut za revizijo, in je objavljen na njihovi spletni strani. Ta namenja predmetu revizija 35 ur, računovodstvu 37 ur, poslovnim financam 30 ur, gospodarskemu in davčnemu pravu 20 ur, kvantitativnim metodam 10 ur, poslovnemu komuniciranju 5 ur in davkom 15 ur.

Pa se ustavimo, recimo, pri predmetu poslovne finance. Program revizorja namenja poslovnim financam vsega 30 ur, čeprav noben resen učbenik za poslovne finance ne obsega manj kot 500 strani, na primer knjiga Corporate Finance avtorjev Rossa, Westerfielda in Jaffeja, ki nudi le osnovni vpogled v materijo poslovnih financ, celo 926 strani. Podobna zgodba je tudi pri ostalih predmetih. Na primer, program revizorja namenja predmetu kvantitativne metode vsega 10 ur, čeprav že samo eden izmed navedenih učbenikov pri predmetu kvantitativne metode za management v okviru ljubljanske Ekonomske fakultete, gre za knjigo Quantitative Analysis for Management avtorjev Renderja in Staira, obsega 766 strani.

Iz tega se kaj hitro izkristalizira, da »dodana vrednost izpitov ne opravičuje izgube časa in denarja, ki jo ti izpiti pomenijo«, če si ponovno sposodim besede ministra Viranta, ampak pomeni zgolj omejevanje prostega vstopa v panogo, kar omogoča izkoriščanje monopolne rente. Podobno torej, kot je že davnega leta 1776 na primeru vajeništva pokazal Adam Smith.

Kljub temu poznamo pri nas poleg licence za revizorja še licenco za pooblaščenega revizorja, pa preizkušenega notranjega revizorja, za računovodje, spet preizkušene računovodje, licenca je potrebna za člana nadzornega sveta, pa za odvetnika, zdravnika in tako naprej.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 18. septembra 2008

Št. komentarjev: 1:

Ob 20. september 2008 10:28, Anonymous Anonimni pravi ...

in dimnikarja...

 

Objava komentarja

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domača stran