sreda, 20. avgust 2008

Volitve polne humanitarnosti … z giljotino

V sedemnajstem stoletju je bila Francija absolutistična monarhija s kraljem Ludvikom XIV. na čelu. Od njene politične ureditve je bilo za ljudi in podjetnike mnogo bolj pomembno dejstvo, da je bila država prežeta z zelo potratno in uničujočo merkantilistično ekonomsko paradigmo, podprto s skupnim zasledovanjem ideje nacionalnega interesa. Finančni minister, Jean-Baptiste Colbert, je verjel, da lahko z državnim nadziranjem gospodarstva pospeši gospodarsko rast in izboljša blaginjo ljudi, potratno državo in nacionalni interes pa financira z visokimi davki. Kljub prepričanju, da bo na tak način gospodarstvo doživelo razcvet, je financiranje nacionalnega interesa z visokimi davki resno ogrozilo učinkovitost francoskih podjetnikov, s tem pa ogrozilo tudi učinkovitost celotnega gospodarstva. Takšno stanje je prisililo Colberta, da je nastopil pred obubožanimi podjetniki, kjer jih je kot minister izzval z vprašanjem, kaj lahko država in on kot minister storita za njih. Zanimivo, morda pričakovani odgovor, dajte nam denar, ki bi v popolnosti podelil legitimnost državnega ropanja in prerazdeljevanja ter jima dodal novih moči, ni bil slišan. Seveda, ljudje so spoznali, da so oni tisti, ki vse plačujejo. Toliko bolj pa je bil slišan odgovor Le Gendra, vodje obubožanih podjetnikov: »Pustite nas na miru!« oziroma laissez-nous faire. Zahteva podjetnikov se je kasneje v 1750-ih letih uresničila, saj je bilo odpravljenih večina trgovinskih in drugih podjetniških omejitev, ki so zavirale gospodarsko aktivnost, reklo pa od takrat predstavlja simbol svobodnih trgov.


POMANJKANJE MORALE

Za razliko od takšne osvobojene Francije – ironično pri tem je, da tudi današnja Francija sodi v skupino držav kontinentalnega socializma – je značilnost današnjih politikov ponovno uvajanje primesi uničujočega merkantilizma, ki se pri nas prek nacionalnega interesa in gospodarskega šovinizma ter sovražnega odnosa do tujcev slika v sila podobni luči kot v monarhistični Franciji 17. stoletja.

Ko ima nekdo podeljeno moč prisile, ki jo lahko prosto uporablja, v ospredje stopi vprašanje njegove morale in morale tistih, ki vodijo takšno politiko, s katero si drznejo vstopiti v polje posameznikovega življenja in ga uravnavati po svojih preferencah. Morala posameznikov, še posebej tistih, ki imajo moč političnega odločanja, je ključna determinanta tako svobode posameznikov, kot tudi napredka v družbi. Kjer ni morale, tam ni svobode in tam ni napredka. Tam je korupcija, in to na vseh ravneh, do koder seže volja nemoralnih politikov. Morala ljudi določa, kaj ti verjamejo, da je prav in kaj narobe. Če jedro problema zožimo na njegovo bistvo, tj. na načine, kako posamezniki pridobivajo sredstva za življenje, potem se osnovno vprašanje, ki določa raven morale posameznikov, glasi, na čigave stroške poteka življenje ljudi? Ali si nekdo svoje potrebe financira z rezultati svojega dela, ali pa jih financira z nasilnim odvzemom rezultatov dela drugih in v kakšnem obsegu in po kakšnem pravilu poteka prerazdeljevanje?

O nizkotnosti morale slovenskih strankarskih veljakov dovolj nazorno govori podatek, da ti ljudem vsako leto prisilno odvzamejo in potem po svojih preferencah razdelijo več kot 40 odstotkov celoletne ustvarjene vrednosti. Seveda ne smemo pozabiti, da tudi (ne)posredno nadzirajo večji del slovenskega gospodarstva. In to pod krinko družbenega dobrega. Že večkrat sem zapisal in bom še enkrat, to je barbarsko in zločinsko dejanje in uzakonjena kraja brez primere, ki je povsem enakih razsežnosti, kot je bil nasilni odvzem premoženja ljudem po vojni, ali pa kot predsednikovanje Chaveza v Venezueli. Ne glede na kritike svojih predhodnikov, ki so prav tako jemali uspešnim posameznikom, so dejanja današnjih strankarskih plenilcev povsem enako nizkotna, kot so bili roparski pohodi povojnih plenilcev. In tega se morajo politiki zavedati in oboje je treba strogo obsoditi. Obenem sklicevanje na družbeno korist in nacionalni interes pri takšnem zadovoljevanju svojih lastnih egoističnih interesov na račun drugih izraža tudi veliko mero cinizma do ljudi, ki se svojega suženjskega odnosa sploh ne zavedajo, bahaštvo politikov pa nemočni plačujejo.

Takšno nemoralno prerazdeljevanje pa vpliva tudi na ustvarjalnost posameznikov in raven prevzemanja odgovornosti posameznikov. Zavedati se je treba, da vsako dejanje pusti določene posledice, ki jih je treba upoštevati. Vsakršno jemanje, tj. kaznovanje uspešnosti, drastično zmanjšuje napore posameznikov po kreativnem ustvarjanju. Napačno je mišljenje, da več kot se ljudem jemlje, bolj se bodo ti trudili, da bi ohranili svoj status nespremenjen. Ne bodo se. Na drugi strani pa velika vreča denarja predstavlja zelo mamljiv plen za vse tiste, ki s podkupovanjem politikov stremijo k hitremu in poceni zaslužku, kar povzroči, da lobiranje in podkupovanje počasi izpodrivata podjetniško ustvarjalnost. Seveda pa vsakršno dajanje denarja ljudem vpliva na motiviranost ljudi za ustvarjanje. Tako imamo stanje, kjer kaznujemo ustvarjalnost, nagrajujemo »lenobo«, pri tem pa postanemo tarča iskalcev lahkega denarja, ki se razporeja na »popoldanskih piknikih« in mnogim politikom prinaša dodaten vir zaslužka. Jasno je, da vse troje ne more prispevati k napredku in dvigu standarda ljudi, ampak uničuje potenciale in vzdržuje trenutno stanje. Takšna država je podobna deščici na vodi, ki je povsem odvisna od smeri in jakosti toka reke. In ljudje, ki živijo v takšnem neperspektivnem okolju, v katerem je kraja prevladujoče vodilo zadovoljevanja potreb njenih članov, se morajo zamisliti nad svojo prihodnostjo.


HUMANITARNOST Z GILJOTINO

Poskusimo se v teh okoliščinah obrniti proti bližajočim se parlamentarnim volitvam. Pri tem nikakor ne morem ubežati misli o humanitarnosti z giljotino in o »dobrih« politikih, ki bodo ljudem za pridobljen glas velikodušno ponujali svoje usluge in spraševali, kaj vse lahko storijo za dobro počutje ljudi, po izvolitvi pa postali »teroristi v svojih dejanjih«. Seveda je povsem legitimno, če nekdo s SVOJIM denarjem uresničuje svojo podjetniško vizijo, pri tem pa ljudem takšno vedenje daje neko korist. Nenazadnje, podjetniki to počno vsakodnevno. Povsem nekaj drugega pa je, kadar nekdo nekomu najprej vzame denar, potem pa ga prepričuje, da ga troši za njegovo dobro počutje.

In tako se ponovno vrnemo na začetek komentarja. Kljub temu, da je dialog med Le Gendrom in Colbertom nastal nekje okrog leta 1680, torej je od njega minilo že 328 let, pa se tik pred parlamentarnimi volitvami zdi, da je pri nas merkantilizem z vsemi svojimi negativnimi primesmi, tj. nacionalni interes in močno regulirana ter potratna država, v popolnoma enaki meri zasidran v glavah strankarskih mož. Ker v monarhični Franciji ni bilo volitev, ni bilo potrebe po strankarskih nastopih in barantanju za glasove in gospodarsko moč, kot to počno danes, ko sicer imamo volitve, nimamo pa svobode.

V knjigi The March of Freedom je Ed Feulner poudaril, da je delovanje svobodnih trgov za napredek gospodarstva skozi leta potrdilo svojo veljavnost na enak način, kot se je potrdila Kopernikova teorija o gibanju Zemlje okrog Sonca – preprosto zaradi tega, ker odraža neizpodbitno stvarnost. Kot vse zlobne sile, uperjene proti napredku, niso mogle preprečiti uveljavitve fizikalnih dognanj, tako je samo vprašanje časa, kdaj bo razum premagal tudi današnjo nazadnjaško in uničujočo strankarsko »humanitarnost«. Skratka, gospoda: PUSTITE LJUDI PRI MIRU!

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008

Prosti trgi proti intervencionistični državi

Sredi prve polovice 1926-ega leta je avstrijski ekonomist, Ludwig von Mises, na trimesečni turneji predavanj obiskal Združene države Amerike. Po vrnitvi v rodno Avstrijo je imel na dunajskem industrijskem klubu govor z naslovom Spremembe v ameriški ekonomski politiki, kjer je dejal:

»ZDA so postale imenitna in bogata država pod vladavino ekonomskega sistema, ki prosti iniciativi posameznikov ni predpisoval nikakršnih omejitev. To je ustvarilo prostor za razvoj produktivne sile. Ameriška nezaslišana ekonomska rast ni rezultat posebne obljudenosti ameriške zemlje, ampak ekonomske politike, ki je razumela, kako najbolje izkoristiti priložnosti, ki jih zemlja ponuja. Ameriška ekonomska politika je zmeraj zavračala – in še zmeraj zavrača – kakršno koli zaščito za manj uspešne in nekonkurenčne pred bolj učinkovitimi in konkurenčnejšimi. Uspeh takšne politike je tako veličasten, da bi kdo lahko pomislil, da ga Američani ne bodo nikoli spremenili.«

Toda Mises je svoji dunajski avdienci nadaljeval, da se v Ameriki že slišijo neki novi glasovi. Glasovi, ki terjajo, da je nujno treba in da bi bilo zaželeno, da se zasebna lastnina podredi državnemu nadzoru, kot tudi, da se naj država bolj neposredno zavzame za prerazdeljevanje dohodka. Med ameriškimi akademiki in intelektualci v medijih in politični areni se je rodilo močno gibanje in se zavzelo, da se državo potisne v te smernice.

Dejansko je Mises leta 1926 videl ZDA kot kraj, kjer sta »obe politični strani, tako republikanci kot tudi demokrati, pripravljeni sprejeti radikalne ukrepe, ki vodijo v to smer. In to z namenom, da bi ohranili svoje elektorske glasove.« Sam je potem nadaljeval, da »rezultati takšne politike v ZDA ne bodo nič drugačni kot tisti »doseženi« v Evropi.«

Trend smeri kolektivizma se je v 1930-ih in 1940-ih letih v več delih Evrope razvil v svojih ekstremnih oblikah komunizma, fašizma in nacizma, ki predstavljajo popolno zanikanje proste ekonomije in svobode posameznika. V ZDA trend kolektivizma ni šel nikoli do tega ekstrema, čeprav se je Rooseveltov prvi New Deal zelo približal fašističnemu modelu.

Danes so komunizem, fašizem in nacizem že mrtvi v svojih oblikah iz dvajsetega stoletja. Vsi so popolnoma propadli, ljudem pa niso prinesli drugega kot smrt in uničenje. Pa vendar, medtem ko mnogi trdijo, tako na politični levici kot desnici, da je v njihovih okoljih prevladal kapitalizem, je to, kar prevladuje v današnjem svetu, daleč od tega, kar so ekonomisti klasično liberalne struje, kot na primer Mises, smatrali za tržno gospodarstvo.

Resnično tržno gospodarstvo bi tako sam opisal v naslednjih osmih točkah:
- Vsa proizvodna sredstva so v zasebni lasti.
- Uporaba teh proizvodnih sredstev je pod nadzorom zasebnih lastnikov, ki so lahko posamezniki ali podjetja.
- Povpraševanje potrošnikov določa način, kako bodo proizvodna sredstva uporabljena.
- Tržne sile ponudbe in povpraševanja določajo cene proizvodnih dobrin in ostalih faktorjev proizvodnje, kot je, na primer, delo.
- Uspeh oziroma neuspeh posameznika ali podjetja je določen na podlagi dobička oziroma izgube podjetij, kar je določeno na podlagi njihove večje oziroma manjše sposobnosti zadovoljevanja potreb potrošnikov v konkurenci z ostalimi podjetji na trgu.
- Trg ni omejen samo na transakcije v domačem okolju, ampak vključuje tudi prosto mednarodno trgovino in prosto gibanje ljudi.
- Monetarni sistem temelji na tržno določenem blagu (recimo zlatu ali srebru), bančni sistem pa je v zasebni lasti, je predmet konkurence in ni nadzorovan oziroma reguliran s strani države.
- Državna oblast je omejena v svojih aktivnostih na varovanje varnosti, zaščito svobode in zasebne lastnine.

Če upoštevamo to definicijo, trenutno ni nobena država, niti ZDA niti katera koli druga država, tržna družba. Postavi se torej vprašanje, kakšen tip ekonomskega sistema imamo? Mises to razlaga v svoji zbirki esejev Critique of Interventionism iz leta 1929:

»Skoraj vsi pisci na temo ekonomske politike in skoraj vsi državniki in strankarski vodje težijo k idealnemu sistemu. Ta po njihovem prepričanju ni niti kapitalistični niti socialistični sistem, ki naj ne bi temeljil niti na [neomejeni] zasebni lastnini nad proizvajalnimi sredstvi niti na javni lastnini. Prizadevajo si za sistem zasebne lastnine, ki ni prosta, ampak je regulirana in usmerjena skozi državno intervencijo in z drugimi družbenimi silami, kot so delavski sindikati. Takšno obliko ekonomsko-političnega intervencionizma imenujemo sistem oviranega tržnega reda.«


INTERVENCIJSKO GOSPODARSTVO

Intervencijsko gospodarstvo bi lahko definirali v spodnjih sedmih točkah:
- Zasebna lastnina nad proizvajalnimi sredstvi je omejena oziroma odvzeta s strani politične oblasti.
- Uporaba proizvodnih sredstev zasebnih lastnikov je predmet državne prepovedi oziroma regulacije.
- Uporabnikom proizvodnih sredstev je onemogočeno, da bi sledili izključno potrošniškemu povpraševanju.
- Oblast vpliva na oblikovanje cen potrošnih dobrin in/ali proizvodnih dejavnikov, vključno z delom, oziroma ga nadzira. Oblast zmanjšuje pomen ponudbe in povpraševanja na uspeh oziroma neuspeh številnih podjetij, medtem pa povečuje svoj vpliv in nadzor nad tržnimi izidi. In to s pomočjo takšnih umetnih sredstev, kot je regulacija cen in proizvodnje, omejevanje prostega vstopa v panogo, z neposrednimi in posrednimi subvencijami in s prerazdeljevanjem premoženja.
- Potencialna tuja podjetja odvrača od prostega vstopa na domači trg oziroma jih pri tem omejuje preko sistema uvoznih prepovedi, carin ali kvot. Prepovedano oziroma okrnjeno je tudi prosto gibanje ljudi.
- Država regulira monetarni sistem tako, da določa, kaj se uporablja kot plačilno sredstvo, z določanjem vrednosti denarja in z določanjem stopnje povečevanja oziroma zniževanja denarne mase. Vse to kot orodje, ki vpliva na raven zaposlitve, dohodka in rasti gospodarstva.
- Vloga države ni omejena na varovanje varnosti, zaščito svobode in zasebne lastnine.

Pomembno je poudariti, da se lahko tak intervencionističen sistem izvaja le z uporabo nasilnih sredstev. Samo ustrahovanje oziroma uporaba sile lahko ljudi prisilita v to, da začnejo zasledovati določene cilje, ki se razlikujejo od tistih, ki bi jih sprejemali sicer, če ne bi bilo državne intervencije. Zatorej velja, da medtem ko se intervencija običajno razlaga pod rubriko »javna politika«, ni pri tem nič »javnega«. Gre le za politiko prisile, ki jo izvajajo politiki in birokrati.

Soočimo intervencionistično politiko s politiko svobodnih trgov oziroma gospodarstvom brez omejitev. Kar je tukaj najbolj osupljivega je sama narava spontanosti resnično tržno naravnanih družbenih sporazumov. Uporaba nasilja oziroma ustrahovanje z njim sta pri tržno naravnanih sporazumih zmanjšani na minimum, posameznik pa je prepuščen prostemu ustroju svojega življenja in je prost, da izboljšuje svoj položaj preko prostega združevanja z ostalimi.
Z našimi rojaki državljani moramo deliti jasen in prepričljiv pogled na pomen svobodne družbe in tržnega gospodarstva. Če bomo pri tem uspešni, se bo era intervencionistične države zamenjala z novim obdobjem svobode ljudi.

Richard Ebeling

z dovoljenjem Freemana objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Merryberry

Medtem ko je Jonathan premišljeval o tem, v katero smer zdaj, se mu je previdno približala nekoliko okrogla in zanemarljivo oblečena ženska. Gnili vonj po močvirju in njeni slabo negovani mastni lasje so Jonathana odvračali. Miško se je kar zapodil vstran. »Hej! Se želiš dobro počutiti?« je nekoliko nervozno zašepetala. Jonathan se je s studom nekoliko odmaknil. Z nenaravnim glasom je ponovila: »Se želiš dobro počutiti?«
Po policistovem opisu nemoralnosti je bil nekoliko v zadregi in ni vedel, kaj bi odgovoril. Edino, v kar je bil prepričan, je bilo to, da mu tale odvratna ženska gotovo ni poskušala prodati seksualnih storitev. Odkrit, prijazen in občutljiv deček, kakršen je Jonathan bil, ji je odgovoril: »Ali se ne želimo vsi ljudje počutiti dobro?«
»Pridi z mano,« mu je dejala in ga trdno prijela za roko. Peljala ga je čez sprehajališče in skozi neka temačna vratca. Jonathan, ki se je medtem spomnil ropa, se je nekoliko obotavljal in ob smradu, ki je prihajal od nje, zadrževal dih. Še preden je sploh poskusil protestirati, je ženska že zaklenila vrata. Jonathanu je namignila, naj se usede za mizo. Iz svoje torbice je potegnila zavoj obilnih cigar. Izbrala je eno, ji pregriznila konico, jo prižgala in zadovoljno potegnila dolg dim.
Jonathan, ki se je neudobno premeščal po stolu, je naenkrat vprašal: »Kaj želite od mene?«
Energično je izdihnila oblak dima in osorno odvrnila: »Ali hočeš Merryberry?«
»Kaj je to Marryberry?« je vprašal Jonathan.
Od sumničavosti so se ji nekoliko zožile oči.: »Ali res ne veš, kaj je to Merryberry?«
»Ne,« je rekel Jonathan in se pripravil, da bo odšel. »Sicer pa nisem prepričan, če me to sploh zanima, tako da se vam zahvaljujem.«
Ženska mu je ukazala, naj sede nazaj, kar je Jonathan proti svoji volji tudi storil. Med kajenjem cigare ga je od blizu preletela in dejala: »Povej mi, ti nisi od tukaj, ali ne?«
Jonathan je obstal in se zbal, da ta ženska morda ni ugotovila, da je novi prišlek. Vendar, še preden ji je utegnil odgovoriti, je zavpila: »Napačen signal! Doobie, pridi ven.«
Izza visokega, ozkega ogledala so se naenkrat odprla skrivna vrata in skozi njih je v sobo skočil uniformirani policist. »Kako ste kaj?« je dejal in Jonathanu ponudil roko. »Jaz sem Doobie, to pa je moja partnerica, Mary Jane. Oprostite za nevšečnosti, ki sva vam jo povzročila. Sva tajna agenta in preganjava trgovino z Merryberry.« Obrnil se je k Mary Jane in dodal: »Sestradan sem. Dajva se temu mladeniču odkupiti in si privoščimo malo osvežitve.«
Iz kredenc v sobi sta pričela vlačiti škatle, pakete, steklenice in kozarce vseh mogočih oblik in velikosti. Hrana! Jonathan je začutil olajšanje, iz ust pa so se mu ob pogledu na pojedino začele cediti sline. Dvojica si je pričela streči. Na mizi je bilo hrane vseh vrst, od svežega kruha, masla, marmelade, koščkov sira, čokoladnih mešanic in drugih slastnih dobrot. Doobie je pograbil velik kos biskvita, ki ga je na debelo namazal še z maslom in marmelado. »Dečko, daj, zakoplji v hrano,« je s polnimi usti dejal. »Nobenega čakanja v politkafejih za ekipo, ki preganja Merryberry, ni tako Mary Jane?« je dejal in zamahnil z roko. Z usti, polnimi bonbonov, mu je Mary Jane lahko zgolj prikimala.
Ves lačen si je Jonathan vzel kos kruha z marmelado. Z namenom nadaljevati s pogovorom je nekoliko postal in ponovno vprašal: »Kaj je to Marryberry?«
Mary Jane si je natočila skodelico kave in vanjo vsipala tri zvrhane žlice sladkorja. Med dodajanjem neke kreme v skodelico je odgovorila: »Ali resnično ne veš? Torej, Merryberry je vrsta nelegalnega sadja. Če bi prej od mene želel kupiti Merryberry, potem bi za deset ali dvajset let bil poslan v ZOO.«
Po vsej sobi se je zaslišalo, kako je Jonathan v hipu pričel goltati. Ravnokar je za las ušel ZOO-ju! Marry Jane in Doobie sta se za trenutek spogledala in se začela na ves glas režati.
»Vendar, kaj je tako narobe z Merryberry?« je zahteval Jonathan. »Ali zaradi nje ljudje postanejo bolni? Nasilni?«
»Slabše od tega,« je rekel Doobie in si med govorjenjem v rokav obrisal ostanke marmelade in masla, ki so se mu nabrali na bradi. »Marryberry spreminja počutje ljudi, da ti samo sedijo in sanjarijo.«
»Ostudno,« je dodala Marry Jane, ko je Doobieju prižigala cigaro. Ob mazanju maslenega peciva s kremnim sirom je zamrmrala: »Gre za beg pred realnostjo.«
»Tako je,« je s polnimi usti peciva zamomljal Doobie in si ob tem popravljal pas s pištolo. Jonathan še nikoli ni videl, da bi si kdo tako hitro basal hrano v usta. »Mladi danes nimajo več nikakršne odgovornosti do lastnih življenj. Ko želijo s pomočjo Merryberry ubežati realnosti, jih mi hitro vrnemo nazaj. Aretiramo jih in jih pospravimo za rešetke.«
»Je to bolje za njih?« je vprašal Jonathan in Doobieju diskretno ponudil robček.
»Seveda,« je odgovorila Mary Jane. »Hočeš zvrniti kozarček viskija, Doobie?« Doobie se je samo zarežal in ji dal kozarček. Do roba ga je napolnila z rjavo vsebino in sicer iz steklenice, ki ni bila označena z nalepko. Vrnila se je k Jonathanovemu osnovnemu vprašanju in odvrnila: »Veš, Merryberry povzroča odvisnost.«
»Kaj to pomeni?«
»To pomeni, da je hočeš vedno več. Počutiš se, kot da brez Merryberry sploh ne moreš nadaljevati z življenjem.«
Jonathan je razmišljal: »Mislite, da je to podobno kot da bi bili ljudje brez hrane?« je komaj slišno dejal, saj je Doobie medtem precej močno rignil.
Slednji se je ob požiranju drugega kozarčka viskija in hlastanju cigare ves zadovoljen nasmihal: »Ne, ne. Merryberry nima nobene hranilne vrednosti in je morda celo zdravju škodljiva. Daj, Mary Jane, mi želiš podati pepelnik?«
»In, če je Merryberry dejansko škodljiva,« je rekla Marry Jane in si s koščkom piškotka mešala kavo, »potem bi mi vsi tem zavrženim ubožčkom plačevali zdravljenje in to ne glede na škodljivost in neumnost njihovega vedenja in njihovih navad. S tem bi bili breme vseh nas.«
»Če ljudje škodijo samim sebi, zakaj bi potem vi morali to njihovo norost plačevati?« je bleknil Jonathan.
»To je edina humana stvar,« je rekel Doobie, ki je že bil nekoliko opit. Ob vsaki misli, ki mu je prišla na pamet, so mu roke začele opletati po zraku sem ter tja. »Mi rešujemo probleme ljudi. Guvernerji morajo skrbeti za financiranje visokega števila problemov s tem, ko dajejo denar za naše plače in denar za velik ZOO, veš sinko. Ne pozabi, kako so bili lansko leto prisiljeni reševati tobačno industrijo in industrijo sladkorja, ki sta se znašli v težavah. Ljudi je treba nahraniti, saj to vendar ja veš? In vse te probleme, ter seveda še mnogo drugih, rešujejo davki. Davki skrbijo za bolne ljudi. To je edini spodoben in civilizacijski način. Marry Jane, daj, podaj viski.«
Marry Jane je prikimala in mu podala viski. Z ostankom prejšnje si je prižgala novo cigaro. Dobbie je bil v elementu. »Ker smo dolžni vsakomur pomagati, je pač treba vršiti močan nadzor in spremljati početje ljudi.«
»Mi?« je vprašal Jonathan.
»Eeeh!« je kolcnil Doobie. »Oprosti mi za trenutek.« Iz svojega srajčnega žepa je potegnil stekleničko z zdravili. »Ko rečem mi, s tem ne mislim tebe in mene osebno, temveč to, da nam guvernerji določijo, kako se smemo vesti in to, kdo mora plačati za odpravo neustreznega vedenja. Dejansko je tako, da dobro vedenje plačuje za slabo vedenje. Saj to je smiselno, Marry Jane, ali ne? Kakorkoli, guvernerji se pri teh odločitvah ne motijo, kot se motimo mi, navadni ljudje.« Dobbie je za trenutek prenehal govoriti in pogoltnil dve rdeči tabletki. Postajal je vse manj razločen. »Smešno, kako vedno rečem 'mi', ko govorim o teh rečeh. Marry Jane, bi tudi ti vzela kakšno tabletko za pomiritev?«
»Hvala, vendar ne bi,« je prijazno odvrnila. Vrgla mu je prefinjeno oblikovano kovinsko škatlico in dodala: »Moja prelepa rožnata pomirjevala delujejo mnogo hitreje. Komaj sem sposobna začeti dan, če ne popijem kave in vzamem ene izmed teh. Lahko poskusiš, če hočeš. Gre za najnovejši izdelek uradno potrjene kemijske industrije.«
Jonathan se je spomnil politikov, ki jih je na svoji poti srečeval. »Ali so guvernerji res toliko modri, da so sposobni vsem ljudem določati, kako se je treba vesti?«
»Nekdo to mora početi!« je zarjovel Dobbie, ob tem, ko se je nekoliko opotekel na svojem stolu. Vzel je še eno rundo viskija, si z njim poplaknil piškotke in rožnato tabletko, ter se srepo zazrl v Jonathana. »Če se ljudje ne bodo pravilno vedli, bomo tej nesnagi že pokazali odgovornost s tem, ko jih bomo vrgli v ZOO!« Doobie ju je začel nagovarjati, naj se mu pridružita ob pitju.
»Ne, hvala,« je rekel Jonathan. »Kaj ste mislili z odgovornostjo?« Marry Jane je vstala, da bi si v kavo nalila nekaj viskija in dodala še več sladkorja in kreme. »Ne vem, kako bi … daj, Doobie, ti razloži.«
»Hmm, naj pomislim.« Doobie se je nagnil nazaj in potegnil svojo cigaro. Če ne bi skoraj izgubil ravnotežja, bi bil Doobie v tem položaju videti moder. Ko se je uspel obvladati, je dejal: »Odgovornost je sprejemanje posledic za lastno vedenje. Tako je to. To je edini način, kako človek odraste, se uči.« Dim okoli njega je postajal vse gostejši, ko je ob vnetem premišljevanju o odgovornosti hitel kaditi.
»Ne, ne,« ga je prekinila Marry Jane, »to je preveč sebično. Odgovornost je skrbeti za druge. Ko jih odvračamo od tega, da bi škodili samim sebi in jih s tem obvarujemo pred njimi samimi.«
»Kaj je bolj sebično,« je vprašal Jonathan, »to, da skrbimo zase ali to, da se brigamo za to, kaj počnejo drugi?« »Obstaja samo en način, kako odgovoriti na to vprašanje,« je razložil Doobie. Kot strela se je vstal in s stolom sunil ob tla. »Peljiva ga k Velikemu Osvajalcu. Če kdo, potem bo on gotovo vedel, kaj je to odgovornost!«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008

Minimalna država: se dobri časi resnično iztekajo?

OMEJENO NE POMENI NUJNO MAJHNO IN ŠIBKO
Prva teza: omejeno državo je treba razlikovati od majhne države. Koncepta omejene in majhne države z lahkoto zamenjujemo, ker se pogosto prekrivata. Navajeni smo, da kot kriterij vzamemo delež državne potrošnje v bruto domačem proizvodu. Kadar se ta delež zvišuje, postanemo zaskrbljeni za naše svobode. Kadar se znižuje, nas preplavi občutek olajšanja. Nekaj vendarle je na tem: vredno se je spomniti, da je leta 1930, pred New Dealom, trošenje zveznega proračuna znašalo 3,4 odstotka bruto domačega proizvoda, medtem ko to danes znaša sedemkrat več. Vendar se lahko ob drugačnem pogledu ta številka zdi zavajajoča. Na vrhuncu druge svetovne vojne, na primer, je zvezna vlada potrošila 43,6 odstotka bruto domačega proizvoda. Ampak, ali je bila to ogromna država v slabšalnem pomenu besede? Je šlo za omejevanje naših svobod? Nujno potrebni izdatki države za legitimne namene, kot je nacionalna obramba, ne kršijo načela omejene države, četudi se stroški takšnega početja v deležu bruto domačega proizvoda grozeče povzdignejo. Obstajajo namreč primeri, kjer je delovanje države zajetno in drago, a vendar njeno delovanje ostaja omejeno.

Moja druga teza se glasi, da omejena država lahko spodbuja svobodo ljudi – četudi je njeno delovanje treba plačati. Bi bili Američani leta 1944 kaj manj svobodni, če ne bi potrošili tako ogromnih sredstev za zaustavitev Hitlerja in osvoboditev Zahodne Evrope? Ali, če spremenimo analogijo, ali trošenje države za namene sodstva in gradnje zaporov zmanjšuje svobodo ljudi?

Iz zornega kota, za naše namene ga imenujmo libertarni pogled, ki ga v ZDA zastopa senator Ron Paul, gre vsak dolar, ki ga potroši država, na račun svobode ljudi. Izhodišče takšnega pogleda pravi, da sta si država in svoboda ljudi v nasprotju – da je celotno delovanje države zatiranje ljudi. Skladno s tem pogledom omejena država predstavlja omejeno zatiranje, ki se od tiranije sicer razlikuje v jakosti, ne pa tudi v svojem bistvu. Zanimivo pri tem je, da tak pogled v izhodišču ne prihaja od kakšnega libertarnega misleca oziroma od prijatelja svobode. Prihaja namreč od Machiavellija, velikega analitika odprte in prikrite moči, nasilja in sleparstva. Machiavelli je trdil, da ne obstaja nikakršna razlika med pravično in nepravično državo, ki sta dejansko enaka fenomena, imenovana z različnimi imeni. Vsakršna država, bodisi jo pojmujemo kot pravično ali nepravično, predstavlja zatiranje. Pravična država je nekaj, s čimer se strinjamo in od česar imamo koristi, medtem ko je nepravična država nasprotje tega.

Nasproti temu pogledu pa stoji izhodišče ameriških Ustanovnih očetov in velikih državnikov, ki so ves čas ostro ločevali med pravično in nepravično – oziroma med svobodno in tiransko – obliko države. Kaj pa je Deklaracija o neodvisnosti drugega kot velik razmislek o razliki med absolutnim despotizmom, kot ga je izvajal kralj George III, in svobodo, za katero so Američani upali, da jo bodo lahko uživali pod lastno obliko samovlade? Deklaracija ne govori o tem, kako je pravična država zgolj manj zatiralska od nepravične – kot če bi ameriško republiko primerjali z nacistično Nemčijo in ju razlikovali le v stopnji tiranije. Predniki ZDA so bili prepričani, da je država ljudi, kakor so jo oblikovali, dobra zato, ker izhaja iz narave ljudi samih in kot takšna deluje z zakoni in s soglasjem, s čimer utrjuje svobode posameznikov. Četudi je v svojem bistvu posvečena zaščiti naravnih človekovih pravic, lahko takšna država, še posebej na lokalnih ravneh, ljudi poučuje o ustreznih vrednotah, kajti navade in običaji ljudi so potrebni za izoblikovanje takšnega posameznika, ki si bo tudi sam prizadeval za ohranjanje omejene države in ki bo obenem imel tak značaj, da bo znal svobodo ljudi izoblikovati v nekaj dobrega in trajnega.
To nas vodi do tretje teze: omejena država je lahko združljiva z odločno državo. Omejena država ne pomeni države, ki dela kar se da malo. Boriti se s teroristi ali pa aretirati in sodno preganjati kriminalce, zahteva odločno državo, še posebej v njeni izvršilni veji. Čeprav Ustanovni očetje niso bili nezainteresirani glede vprašanja skupne moči, katero bi bilo smiselno podeliti državi, jih je mnogo bolj zanimalo vprašanje oblik pristojnosti in njihovih delitev, kar bi bilo omejeno z ustavo. Tako so razpravo prenesli iz moči kot edninskega samostalnika, na moč kot množinski samostalnik – iz česar izhaja njihova temeljna ideja o delitvi oblasti. Delitev oblasti je bila mišljena zaradi preprečitve pojava najslabših oblik države in s tem povezane vzpostavitve najboljše kvalitete države. Delitev oblasti je bila ustvarjena z namenom preprečitve tiranije, tj. preprečitve tega, da se katera od vej oblasti ne bi izmaknila zakonom oziroma si podredila in zlorabila drugih vej oblasti. Ustvarjena je bila tudi zato, da bi vsaka od vej oblasti svoje delo opravljala kar najbolje – ohranila pravosodni sistem razsodniški, zakonodajno oblast preudarno in izvršilno odločno. Vse dokler so bili nameni zvezne države omejeni na nekaj pomembnih ciljev – na primer diplomacijo, nacionalno obrambo, spremljanje trgovine med ameriškimi zveznimi državami – lahko uporabljena sredstva za dosego teh ciljev označimo kot razmeroma liberalna in varna.


USTAVODAJNOST NASPROTI DRŽAVI

Moja četrta teza govori o tem, da mora biti omejena država ustavna država. Država mora biti omejena na izvedbo resnično potrebnih ciljev, medtem ko morajo njena sredstva zadoščati za izpolnitev teh ciljev. Določitev teh ciljev je bil velik dosežek politične znanosti Ustanovnih očetov, katerih zaščitni znak je bila ustava – oziroma, če smo bolj natančni, ustava kot izhaja iz načel Deklaracije o neodvisnosti.

Teza pet: omejena država, v smislu ustavne države, je v nasprotju s politično domnevo moderne države, ki se je rodila po New Dealu. Tovrstne domneve so se razširile predvsem na podlagi političnih ved t. i. progresivnega obdobja, kjer so njihovi zagovorniki trdili, da je omejena država Ustanovnih očetov bila učinkovito zdravilo za državo osemnajstega stoletja, ki pa je v spopadu s problemi dvajsetega stoletja nemočna. Po njihovem mnenju so naravne pravice, ki spodbujajo individualizem, nezrela oblika dejanskih pravic in bi utegnile imeti pomembno vlogo v obdobju prevladujočega kmetovanja, v novem obdobju med seboj povezane industrijske družbe pa so povsem brez pomena. Progresivci so bili prepričani, da svoboda ne prihaja od narave oziroma od boga, temveč je produkt države in se lahko uresniči samo v sodobni državi. Daleč od tega, da bi država bila v službi posameznikov in kot takšna potencialno nevarna njihovi svobodi – kajti služabniki so kaj hitro lahko nelojalni – je moderna država popolna etična volja ljudi. Država so ljudje in ljudje so država. Ta čudaška raba besede država predstavlja poskus zagovornikov progresivizma, da v ameriško politiko prevedejo nemški koncept dojemanja države. Pred progresivnim obdobjem Amerika ni imela takšne teorije države. Kot nasprotovanje tovrstnemu konceptu države sta nastala konzervativizem in libertarni antistatizem, v zadnjem času pa se je sovraštvo do nemškega pojmovanja države zamenjalo z nasprotovanjem vladi kot takšni.

Prikažimo si to razliko nekoliko bolj nazorno in si prikličimo vztrajno ponavljanje Woodrowa Wilsona, da »morajo biti žive politične tvorbe darvinistične v strukturi in tudi v praksi.« Na kratko, ne gre za omejeno ustavo Ustanovnih očetov, ampak za živo ustavo, ki pomeni ideal progresivcev in moderne liberalne teorije in prakse. Nespremenjena ali omejena ustava se zdi smiselna, dokler so človeške pravice konstantne in nespremenjene, kot to govori Deklaracija o neodvisnosti. V kolikor pa človeške pravice dojemamo kot zgodovinsko pogojene, ki se v času razvijajo, takrat želimo imeti ustavo, ki jo je moč prosto spreminjati in razvijati skladno s prevladujočo definicijo človeških pravic. Teoretično torej v tem primeru ne obstaja nikakršne jasne omejitve za krepitev pristojnosti države – bodisi gre za lastninske pravice, svobodo govora, ali celo versko svobodo – ki bi državi preprečila, da zagotovi zgodovinsko osvoboditev. Tako je za dosego nekih novih pravic samoizpopolnitve nujno treba žrtvovati stare oziroma naravne pravice. Tako torej za privržence progresivizma, recimo za Baracka Obamo in mnoge liberalce, politična tiranija ne predstavlja več vedno prisotne nevarnosti v smislu, kot sta to razumela James Madison in Aleksander Hamilton (dva izmed ustanovnih očetov, op. p.). V očeh liberalcev zatiralska država ali celo zatiranje večine ne predstavljata politične nevarnosti, ampak se po njihovem mnenju ta skriva v dobro organiziranih kapitalistih, »ekonomskih rojalistih«, skrivajočih se za fasado demokracije, kateri manipulirajo v svojo dobrobit. Vse od časov New Deala liberalci trdijo, da mora omejena država postati neomejena, s ciljem preprečiti tej manjšini, da bi postala zatiralska.

Nova teorija ustave je odsevala tej novi teoriji pravic. V svojem govoru na srečanju Commonwealtha leta 1932 je FDR [Franklin Delano Roosevelt, op. p.] dejal, da je država pogodba, po kateri je »vladarjem podeljena moč, s katero se ljudje strinjajo in sicer pod pogojem, da jim ti dodeljujejo določene pravice.« Skladno s tem pogledom ljudje podeljujemo vladarjem moč, ti pa nam v zameno dajejo pravice. Z drugimi besedami, pravice s tem niso več naravne ali podeljene od boga, temveč izhajajo kot rezultat dogovarjanj z državo. In na plečih vladarja ali skupine vladajočih je, da sproti skrbijo za pogajanja in sproti spreminjajo pravice ljudem – dodajajo nove in umikajo nekatere obstoječe – vse z namenom ohranjanja skladnosti spreminjajoče se ustave s časom. Zahtevbne – obstaja še kaka druga beseda? pravice – pravice, ki jih ustvari in oblikuje država – zamenjajo naravne pravice. S tem novim odnosom med ljudmi in državo nezaupljivi pogledi proti državi niso več potrebni, saj več kot ji podelimo pristojnosti, več pravic dobimo v zameno – socialno skrb, zdravstveno oskrbo, zavarovanje proti nezaposlenosti in tako dalje in tako naprej.

ŠE JE ČAS ZA ODLOČITEV

Moja šesta teza govori o tem, da izginotje omejene države v dvajsetem stoletju ni bilo neizogibno. Sodobni liberalci nas prepričujejo o tem, da je obstoj velike države bila nujnost novih okoliščin. Del skrivnosti tolikšnih pristojnosti države se skriva v sami trditvi, da je bila rast države neizogibna – da je vse skupaj del darvinističnega procesa, ki je v sovražnem okolju dvajsetega stoletja demokraciji omogočil preživeti: nenazadnje, če obsežno državo smatramo kot neizogibno, potem pač ne razmišljamo o njenih alternativah. Vendar, trditev o neizogibnosti je bila med drugim zavržena tudi v zelo uspešni knjigi Roberta Higgsa Crisis and Leviathan. Kar ta knjiga prikazuje, je to, da ameriški državni aparat ni rasel postopno in enolično kot odgovor na nove razmere dvajsetega stoletja, ampak v posameznih sunkih, praviloma kot odgovor na politične oziroma ekonomske pojave.

Vrnimo se za trenutek k deležu v bruto domačem proizvodu kot indikatorju obsega države: med prvo svetovno vojno in v obdobju New Deala se je ta dramatično povišal, kot odgovor na veliko depresijo, potem se je ponovno povišal v drugi svetovni vojni, nato v zgodnjem obdobju hladne vojne in nazadnje ponovno z Great Society v 1960-ih let [obsežen program potrošnje države podoben New Dealu, op. p.]. Med temi skoki imamo skoraj popolnoma ravne črte. Dejansko je po vsakem od teh dogodkov prišlo do rahlega zmanjšanja države, vendar z novimi ravnmi vedno višje od predhodnih – t. i. Higgsov učinek nezmožnosti povratka. Dejstvo, da je bila rast države posledica političnih odločitev kot odgovor na spreminjajoče se politično okolje, spodbija tezo, da je bila velika država neizogibna in na nek način usojena. Spominja nas na Aristotelove argumente o tem, da se vladajoči sistemi spreminjajo zaradi spreminjajočih se demografskih in drugih okoliščin, v prvi vrsti pa zaradi odločitev, ki jih sprejmejo tisti, ki vladajo. To pa nam daje samozavest, da nadaljnja rast države ni neizogibna.

Še beseda previdnosti: niti zaton velike države ni neizogiben. Konzervativci in tudi libertarci so prepričani v to, da je velika država usojena na propad. Nekateri vidijo odrešenika v sodobni tehnologiji: vzpon računalnikov in mikročipov, poleg odmika od masovne proizvodnje k proizvodnji majhnih serij, k specializirani proizvodnji, bi naj pomenil tudi to, da je današnja birokracija, ki praviloma izhaja od zgoraj navzdol, zastarela. Vendar to se ni zgodilo. Nekateri drugi spet predlagajo, da bo občutne reze zahtevbnih pravic terjal šele demografski zid, v katerega se bomo zaleteli, ko se bo upokojila t. i. baby boom generacija. To je mogoče, ampak mogoče je tudi, da bo prišlo do dviga davkov, s čimer se bo socializiral večji del ustvarjene vrednosti.

To pripelje do sedme, zaključne teze: omejena država ni izgubljen ideal. Navdih za podnaslov tega govora Ali so dobri časi resnično minili? predstavlja podeželska glasba Merle Haggard z enakim naslovom. Pesem postavlja vprašanje, »ali se valimo po klancu navzdol / kot snežna kepa, ki se kotali proti peklu?«. Kljub njeni kritiki takratnih razmer – napisana je bila v času Jimmyja Carterja, ko je bilo nad čem obupovati – pa pesem zaključi v pozitivnem tonu, kjer nas med drugim pouči, da se naj »postavimo v bran / in vsi pozvonimo na Zvonec svobode.« To je dober nasvet in nasvet, ki pomaga. Vendar, obnovitev ustavne države zahteva mnogo več. Zahteva namreč to, da ponovno pretehtamo vlogo politike v družbi in globoko presodimo, kje so meje njenega razumnega delovanja. Doslej nismo v predsedniški kampanji našli nič od tega.

Charles Kessler

z dovoljenjem Hillsdale Colege objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008

Padanje evropskega gospodarstva

Nekako od sredine leta 2006 traja čiščenje slabih finančnih naložb na svetovnih finančnih trgih, ki ga je povzročil zlom drugorazrednega trga nepremičninskih kreditov v ZDA. Namesto da bi slabi investitorji in z njimi povezane bonitetne hiše, ki so očitno spregledale riziko tolikšnega izdajanja borznih papirjev, vezanih na izplačevanje teh kreditov, izpadli iz igre in v polni meri plačali ceno svojih neodgovornih odločitev, so jim centralne monetarne oblasti z argumentacijo preprečitve panike in paničnega srkanja denarja iz gospodarstva priskočile na pomoč. Z občutnim znižanjem obrestnih mer in posledičnim porastom obsega denarja v obtoku in padcem kupne moči dolarja so stroške čiščenja, ki bi ga največji igralci na finančnih trgih po vsem svetu opravili v zelo kratkem času in z nižjimi stroški, v veliki meri prenesli na vse Američane, ki za vsak svoj dolar zdaj dobijo manj blaga in storitev, kot so jih dobili prej. Vse skupaj, kako ironično, neodvisno od njihovih vsakodnevnih naporov in prizadevanj na delovnih mestih. Preprosto zaradi teženj nekaterih, da se jim brez truda in povsem umetno popravijo bilance. V von Misesovem besednjaku so ameriški birokrati povzročili t. i. »s povišano ponudbo denarja sprožene spremembe v kupni moči denarja«, kar s preprostimi besedami pomeni, da si lahko danes z enako vloženega truda v delo Američani privoščijo občutno manj, kot so si lahko privoščili včeraj.

Problem je v tem, ker gre prerazporejanje premoženja z administrativno pocenitvijo oziroma podražitvijo denarja vedno na račun enih in v dobro drugih in kot takšno ni rezultat aktivnosti na trgu, temveč posledica političnega lobiranja za osebne interese. V prvi vrsti gre za to, da nihče ne bi smel imeti pristojnosti določanja osnovne cene denarju za celotno gospodarstvo, saj gre za izjemno veliko moč centralnega vplivanja na milijone dogovorov, ki jih medsebojno vsakodnevno sprejemajo ljudje. In vedno, ko ima nekdo pristojnost centralno določati osnovno ceno denarju, kot prevladujočemu merilu vrednosti, bo prej ali slej prišlo do lobiranja interesnih skupin za to, da se to osnovno ceno denarju dejansko tudi spreminja, pač glede na pričakovanja vpletenih interesnih skupin. Celotna cena denarja bi morala biti spontan rezultat med željo po denarju na eni strani in pripravljenostjo po ponudbi denarja na drugi, pri čemer bi povpraševalci in ponudniki sodelovali na trgu brez omejitev.

Kakorkoli, na drugi strani je bila situacija v EU po zlomu sekundarnega trga nepremičnin v ZDA navidez boljša od situacije v ZDA, saj je birokratsko sprožen padec zaželenosti dolarja pomenil zelo hiter preskok na evrsko oblikovanje cen energentov, predvsem surove nafte kot trenutno prevladujočega energenta v svetu [glej sliki]. To je med drugim pomenilo tudi, da so se zaradi padanja zaželenosti dolarja Američani znašli pod močnejšim pritiskom za ohranjanje standarda kot ljudje v EU. Samo po sebi se torej postavi vprašanje, kako to, da so v ameriških podjetjih kljub hitremu porastu stroškov energentov [upadanje zaželenosti dolarja na finančnih trgih] in hitri podražitvi kreditnih linij [tveganje je postalo dražje], zaposleni v ZDA še vedno sposobni ustvariti bistveno več od zaposlenih v Evropi? Zakaj bo prirastek novo ustvarjenih količin blaga in storitev v ameriškem gospodarstvu ponovno višji od prirastka v EU in še posebej od prirastka v Nemčiji kot največjem gospodarstvu v EU?

V svojem bistvu je odgovor precej preprost. Za gospodarski napredek in dvig kvalitete življenja je treba predvsem ustvarjati, osnovni pogoj za to pa sta znanje in na svobodi ustvarjanja [minimalni državi] temelječa družba. In kar se svobode ustvarjanja tiče, so ZDA še vedno precej pred zbirokratizirano EU, saj so še vedno druga država na svetu po obsegu nevidnega kapitala na prebivalca, in sicer takoj za Švico. Kljub temu da v svetu trenutno ni minimalne države recimo von Misesovega tipa, kjer bi bilo dovoljeno svobodno razpolaganje z rezultati lastnega dela in kjer bi država skrbela izključno za varovanje zasebne lastnine in za splošno varnost ljudi, so ZDA še vedno močnejši magnet od EU, ki privlači ljudi, željne ustvarjanja, saj je svoboda ustvarjanja še vedno precej nad tisto, ki jo, z izjemo Ircev in Luksemburžanov, uživamo državljani držav članic EU.

Tako velik obseg nevidnega kapitala je posledica tega, da je svoboda ustvarjanja v ZDA skoraj dvesto let privabljala ljudi z najboljšim potencialom in to iz celotnega sveta. Tako sploh ni čudno, da praktično ves tehnološki napredek na svetu ustvarijo ljudje, živeči v ZDA: od računalniških tehnologij do nadzornih sistemov za čiščenje zraka in vode. Brez njihovih dosežkov niti tega komentarja ne bi mogel pisati in vam ga zakodiranega posredovati v vaš elektronski nabiralnik. Kar se danes marsikomu zdi povsem običajno, je posledica dolgotrajnih raziskovanj številnih ljudi z visokimi sposobnostmi. Vprašajte denimo Microsoftove inženirje, koliko vrstic programske kode vsebuje njihov nov operacijski sistem Windows Vista in naj vam povedo recimo o protokolih za prenos informacij do nadzorne konzule operacijskega sistema ali pa recimo Intelove inženirje o načinih, kako polprevodniki prenašajo elektronske signale med komponentami njihovih dvojedrnih procesorjev in boste videli, kam ciljam.

ZDA tega niso dosegle z birokratskim planiranjem gospodarskega razvoja, kot želijo početi bruseljski evrobirokrati in pri tem v svoje dokumente hitijo zapisovati, kako je cilj vseh nas živečih v EU postati najbolj razvito gospodarstvo na svetu in nam pri tem preko super razkošnih konferenc in smejočih obrazov ponujajo rešitev v obliki kupa papirjev, ki sliši na ime Lizbonska strategija. Najbolj razvito gospodarstvo se dela in ne govori in piše. Google, Microsoft, Apple, IBM so nastali z delom in ne z govorjenjem o tem, kako bi bilo dobro imeti moderna podjetja. Pisati in govoriti o tem zna vsak.

Ob vsem bohotenju bruseljske birokracije, kjer birokrati dnevno proizvedejo kupe novih pravilnikov, s katerimi po potrebi in po prevladujočih političnih preferencah ovirajo delovanje podjetij in razvoj znanja, je to misija nemogoče. Za to, da bi EU dejansko postal prostor, kjer bi ljudje živeli kakor bi sami želeli, brez velikopoteznih besedičenj o nujnosti razvoja, bi bilo treba spremeniti ves ustroj delovanja EU in Unijo skrčiti izključno na štiri svoboščine, ki so jih ustanovitelji EU zapisali že davnega leta 1957 v Rimsko pogodbo o ustanovitvi EGS: prost pretok kapitala, prost pretok ljudi, prost pretok blaga in prost pretok storitev.

Poleg tega bi vsi evropski birokrati nujno morali spremeniti koncept dojemanja vloge države in s tem njih samih v družbi in sicer stran od podeljevalcev posebnih pravic in k zaščiti zasebne lastnine ter zagotovitvi fizične varnosti. Vse ostalo je nepotrebna birokratizacija, ki zgolj omejuje svobodno ustvarjanje ter znižuje stopnjo nevidnega kapitala, ki je tako nujna za dvig kvalitete življenja. Rešitev za kvalitetnejše življenje torej niso tisočeri vseevropski programi, ki se razprostirajo od subvencij za gojenje oljne repice do programov vseevropskega medkulturnega dialoga in raznih vseevropskih univerz, temveč minimalna država, temelječa na vladavini prava in zaščiti ekonomske in osebne svobode državljanov.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008

Mednarodna trgovina kot motor za razvoj

Govor, ki ga je imel ambasador Terry Miller 19. maja 2008 na zasedanju Združenih narodov United Nations Review Session o tretjem poglavju montereyskega konsenza v New Yorku.

Mednarodna trgovina dokazuje svoje potenciale kot najpomembnejši vir zunanjega financiranja razvoja in prekaša vse ostale zunanje vire skupaj. V prvih petih letih od sprejetja montereyskega konsenza se je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada izvoz iz t.i. razvijajočih se trgov in držav v razvoju povečeval po povprečni letni stopnji 11 odstotkov. Tem istim državam se je med letoma 2002 in 2006 tekoči račun plačilne bilance popravil z 78,4 milijarde dolarjev na 596 milijard.

Ti porasti slikajo pomembno dejstvo, še posebej zato, ker so se pojavili kljub dosedanjemu neuspehu o nadaljnji liberalizaciji svetovne trgovine v okviru Dohinega kroga. In sicer to, da že imamo mednarodno trgovinsko okolje, ki je dovolj odprto, da skozi trgovino zagotovi podjetjem iz razvijajočih se držav bistvene priložnosti za njihovo rast in razvoj. Te priložnosti niso omejene na eno samo regionalno skupino. Države v razvoju iz Afrike so imele leta 2006 na tekočem računu plačilne bilance presežek v vrednosti skoraj 29 milijard dolarjev, države v razvoju z zahodne hemisfere so pridobile 44,9 milijard dolarjev, razvijajoča se Azija pa osupljivih 278 milijard. Izvozne priložnosti so tukaj; obljuba iz Montereya je bila iskrena obljuba.

Toda, na žalost se je Dohin krog izrodil, kot se to pri trgovinskih pogajanjih rado zgodi. Izrodil se je v bitko med posameznimi interesnimi skupinami, ki jim zakonodaja v mnogih državah zagotavlja privilegiran položaj, in katere so se močno borile za ohranitev svojih privilegiranih položajev. Tisti, ki uživajo varnost pred konkurenco, bodisi zaradi carin, kvot, subvencij ali zaradi necarinskih ovir za trgovanje, so seveda nenaklonjeni temu, da bi se tem privilegijem odrekli. Poraženci tako postanejo predvsem povprečni državljani, potrošniki in tisti z dna, revni. In le malo je držav z dovolj pogumnim in močnim političnim vodstvom, ki bi se zoperstavilo protekcionističnim pritiskom teh posameznih interesnih skupin.

Pa vendar bi bilo v interesu njihovih državljanov, da bi to storili. Svetovna banka ocenjuje, da bi nadaljevanje zniževanja carin na proizvodne dobrine, odprava subvencij in ostalih necarinskih omejitev in zmerno, 10–15-odstotno globalno znižanje carin na kmetijske proizvode, do leta 2015 za države v razvoju pomenilo skoraj 350 milijard dolarjev dodatnega dohodka.

In ta dodatni dohodek držav v razvoju bi bil izključno posledica njihovega povečanega izvoza. Tako predstavlja izvoz tem državam, kot se je razpravljalo v Montereyu, pomemben vir financiranja njihovega razvoja. Tukaj pa je še eden pomemben koncept, ki je bil izpostavljen v okviru montereyskega konsenza – gre za učinkovito uporabo sredstev za razvoj. Podobno kot v primeru pomoči, je tudi učinkovita uporaba sredstev od trgovine odvisna od dobrega političnega okolja v samih državah v razvoju. Za to je potrebna vladavina prava, pošten sistem pravil in spoštovanje zasebne lastnine. Po drugi strani je učinkovita uporaba sredstev odvisna tudi od odprtosti držav v razvoju za uvoz. Uvoz znižuje cene za potrošnike, kar vodi do višjega življenjskega standarda za državljane z vseh dohodkovnih ravni. To je pomemben faktor, če želimo doseči milenijske razvojne cilje. Okolje, ki je odprto za uvoz, zraven tega znižuje tudi cene proizvodov za vmesno uporabo, ki jih uporabljajo podjetja v državah v razvoju, kar dodatno izboljšuje njihovo stopnjo konkurenčnosti in spodbuja odprtost okolja za uvoz produktivnosti. Produktivnost je najpomembnejši posamični dejavnik za doseganje vztrajne rasti. Pridobitve za blaginjo, ki nastajajo zaradi odprtosti meja za uvoz, so tako izjemne, tako da je liberalizacija trgovine koristna za posamezno državo, in sicer ne glede na to, kaj počnejo ostale države.

Naj ponovim: liberalizacija trgovine je koristna za posamezno državo, ne glede na to, kar počnejo ostale države.

V časih, ko je napredek pri pogajanjih o mednarodnih trgovinskih sporazumih težko doseči, lahko države v razvoju bistveno pospešijo blaginjo za svoje državljane. In sicer z nasprotovanjem protekcionističnim impulzom, ki prihajajo s strani posebnih interesnih skupin in ekonomskih elit in z odprtjem svojih gospodarstev svetu. Odprte meje so revolucionarna pot do razvoja, pot skozi katero se maksimirajo načrti montereyskega konsenza mednarodne trgovine kot motorja za razvoj.

Terry Miller

z dovoljenjem Hilsdalle Colege objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008

Tribunalovo oko

Blanka Doberšek, novinarka RTV Slovenija, je za TV-Dnevnik 7. avgusta 2008 otvoritev Olimpijskih iger v Pekingu pospremila z besedami:

»Trdno sem prepričana, da bodo po jutrišnjem dnem Kitajci povsem zasenčili Severnokorejce, ki veljajo za mojstre množičnih predstav.«

Kot prazen je izpuhtel nagovor kitajskega predsednika Hu Jintaoa novinarjem, ko jim je zagotovil, da se politika ne bo vmešavala v sam potek olimpijskih iger, saj je »neizogibno, da imajo ljudje različne poglede na stvari, ki se lahko razrešijo le na osnovi medsebojnega spoštovanja, z zmanjševanjem teh razlik in s širjenjem skupnih točk.« Tako pa je njegov komunistični režim že pred samim začetkom poskrbel za to, da tok dogodkov na samem prizorišču ne bi skrenil v kakšne manj planirane smernice, igre pa s tem zelo približal tistim iz leta 1936, ko je nacistični režim pod taktirko nemškega ministra za propagando, Josepha Göbbelsa, izkoristil celotno olimpijsko manifestacijo za promocijo idej nacizma in superiornosti »nove Nemčije«.

Če se najprej ustavim pri berlinski olimpijadi. Športniki (ne vsi!), turisti, novinarji in ostali sodelujoči so se navduševali nad nepozabnimi igrami. Vse udeležence je pričakalo lepo urejeno mesto, očiščeno vseh protijudovskih emblemov, za čas iger je v mestu nehal izhajati celo protijudovski časopis Der Stürmer, padali so rekordi, olimpijska himna je nastala izpod peres samega Richarda Straussa, Leni Riefenstahl je poskrbela za medijsko pokritost dogodka … Stroški organizacije iger so dosegli enormno vrednost. Po ocenah Zarnowskega so igre stale 217 milijonov dolarjev (iz leta 1982), kar je vrednost, ki so jo presegle šele igre v Rimu leta 1960! V ta namen so organizatorji zgradili olimpijski kompleks v izmeri preko 1,3 kvadratnega kilometra z veličastnim osrednjim Olimpijskim stadionom z več kot 100.000 sedeži. Vse to za dobro počutje obiskovalcev.

Na stadionu pa ni bilo prostora za predsednika nemškega Olimpijskega komiteja, Theodorja Lewalda, ki ni ustrezal merilom nacističnega režima. Razlog: njegova babica je bila Židinja. Organizatorjem so se za nesprejemljive zdeli tudi vsi tisti nemški športniki, ki niso bili arijskega porekla, s tem pa so v »slačilnici« pustili nekaj izjemnih športnikov, na primer nemško rekorderko v skoku v višino, Gretel Bergmann, ki je med drugim tudi spadala v ožji krog favoritov za medalje. Kot potrditev, da je bilo nacistom bolj malo mar za športni vidik iger, toliko bolj pa za propagando režima in prikaz superiornosti arijske rase. Seveda se to ni potrdilo, Jesse Owens pa je domov odnesel štiri zlate medalje.

Če se je posebna gostoljubnost kazala na vsakem koraku, pa je širšim množicam ostala prikrita stroga cenzura vseh medijev, še posebej pa ustanovitev zapora za berlinske cigane, ki so ga posebej za potrebe olimpijskih iger postavili v berlinskem predelu Marzahn, v bližini dogajanja pa se je tudi že začela gradnja koncentracijskega taborišča Sachsenhausen, kamor so še isto jesen začeli zapirati politične zapornike. Vse, kar je temu sledilo, je sedaj že zgodovina, pa vendar je večina novinarjev in drugih obiskovalcev uživala v najbolje organiziranih olimpijskih igrah do tedaj.

Podobno kot berlinske se tudi pekinške igre opisujejo s samimi presežniki. Konec koncev so tudi Kitajci za organizacijo potrošili rekordno vrednost, 40 milijard dolarjev. Kitajska se kaže kot gostoljubna, odprta in razvijajoča se država, medtem pa je prizorišče, podobno kot v Berlinu, očiščeno vseh tistih posameznikov, ki bi lahko med obiskovalci skazili pogled na »cvetočo« državo.

Kitajska v zadnjem času sicer dosega izjemno visoke stopnje gospodarske rasti, predvsem na krilih vlaganj tujcev, pa vendar se te rasti dogajajo na nizkih osnovah, tako da je bil njen dohodek na prebivalca po kupni moči za leto 2007 ocenjen na nekje 5.300 dolarjev, kar je manj kot dvajset odstotkov vrednosti, ki jo ustvarimo v Sloveniji, in dobrih enajst odstotkov ameriškega dohodka na prebivalca.

Izboljšanje ekonomskega položaja pa ni odpravilo političnega nadzora nad vsakodnevnim življenjem ljudi, kot je recimo cenzura medijev, govora in političnega udejstvovanja.

Kitajci so od nacistov podedovali tudi diskriminacijo kot orodje za izkazovanje svoje superiornosti, za razliko od berlinskih dogodkov pa so bili tokrat v glavnih vlogah nastopajoči. Tako so novinarji med drugim razkrili, da je bil organizatorjem sporen zunanji videz punce, ki je pela na otvoritvi, kar jo je oddaljilo od nastopa v živo. Podobno torej kot židovske korenine v primeru Lewalda v Berlinu. Seveda so se tudi kitajski fantiči, ki bi naj prikazovali etnično heterogenost države, izkazali za skrbno izbrane pekinške dečke ipd.

Takšna dvojnost je v primeru nemške zgodbe postala »fasadna gostoljubnost«, nič drugače pa ni niti tokrat. Vsesplošno občudovanje nad podvigi tokrat »nove Kitajske«, ki sicer na vsakem koraku krši osnovne človekove pravice.
V to zgodbo pa je skrajno nemoralno vmešavati obubožano Severno Korejo, državo, ki z nekaj več kot 23 milijoni prebivalcev ustvari nominalno bistveno manj dohodka kot Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev, medtem ko njihovi južni bratje ustvarijo dohodek na prebivalca na ravni Slovenije. Državo torej, ki v popolnosti zanika obstoj posameznika, obstoj posameznikovega razuma, s tem pa tudi sposobnost njegovega kreativnega ustvarjanja. Še manj moralno pa se je naslajati ob »dosežkih« njihovega komunističnega režima. Sicer pa, morala je stvar vrednot vsakega posameznika, torej tega, kar vsak misli, da je prav oziroma narobe.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008