Ne grem na volitve

Zmeraj, ko izrazim svoje odločno vztrajanje glede tega, da ne bom šel na volitve, gleda večina ljudi name, kot če bi pristal na zakol svojih psov za večerjo. Ne iti na volitve morda ni protizakonito, govorijo njihovi pogledi, je pa preklemansko nespodobno in neodgovorno.
Zase menim, da sem moralno pokončna oseba, torej očitno ne verjamem v to, da je ne iti na volitve v kakršnem koli pomenu nemoralno ali kako drugače nezaželeno. Naj pojasnim, zakaj.
Prvi, in hkrati najmanj privlačen, argument je ta, da moj glas nikoli ne bo vplival na rezultat političnih volitev. Možnost, da bo moj glas za kandidata Smitha in ne za kandidata Jonesa (ali pa, da sploh ne grem na volitve), zagotovil Smithu, da bo na volitvah zmagal, je praktično enaka nič. Če pogledamo z druge plati. Z moje perspektive bo rezultat katerihkoli volitev enak, ne glede na to, kaj bom storil, ali česar ne bom storil na volišču. Ker je moj čas dragocen, nikoli ne grem na volitve. Svoj čas raje namenim za tiste aktivnosti, katerih rezultati bodo bolj odvisni od mojih aktivnosti.
Nekateri ljudje vztrajajo pri tem, da je ne iti na volitve »sebično«. Mogoče. Toda vedeti je treba, da jaz nisem edina oseba, ki bo imela koristi, če svojega časa ne bom preživljal za nesmiselne stvari. S tem, ko ne grem na volitve, imam več časa, da se pripravim za svoja predavanja, imam več časa za pisanje člankov, ki jih (upam) vsaj nekateri z užitkom prebirajo, ta čas lahko namenim za to, da svojemu sinu pomagam pri pisanju naloge, ali pa preprosto uživam s svojo družino. Ker moja zavrnitev za volitve ne spremeni ničesar, je strošek za ostale, če ne grem na volitve, enak nič. Toda strošek moje udeležbe na volitvah pa je realen (strošek za moje študente, kolege, moje čudovite bralce, mojo družino). Torej, s tem, ko ne grem na volitve, je vsaj ena skupina ljudi na boljšem, medtem ko na slabšem ni nihče.
Mimogrede, vedno, ko me vprašajo, kaj bi naredil v primeru, če bi vsi odklonili, da gredo na volitve, jim odgovorim: »Takrat pa bi odšel na volitve!«
Drug razlog, da zavračam volitve, je ta, da je v nasprotju z odločitvami, ki jih nekdo sprejema na zasebnem tržišču, izbiranje med kandidati preveč netočno. Naj pojasnim. Če v supermarketu vidiš kupca, ki svoj nakupovalni voziček polni s tremi steklenicami Chardonnaya, enim piščancem, enim bedrom jagnjetine, šestimi zvitki papirnih brisač, dvema ducatoma plenic in vrečo pasje hrane, si lahko zelo gotov, da kupec želi vsako od teh stvari, ne želi pa katerih od kopice drugih stvari, ki se prodajajo v supermarketu. Pri političnih volitvah je stvar bistveno drugačna. Če boste videli tega istega kupca voliti za kandidata Smitha, ne boste mogli legitimno zaključiti, da se strinja z vsemi stališči, ki jih zastopa Smith. Nemara je ta volivec volil za Smitha, čeprav se ne strinja z njegovo obljubo za dvig davkov.

PAKETNA KUPČIJA
Še nikoli nisem naletel na kandidata z resnimi možnostmi za zmago na volitvah, ki ne bi na mnogih pomembnih področjih zagovarjal zame nespametnih oziroma nemoralnih stališč. Kljub temu, da sem skoraj vedno bolj naklonjen posameznemu kandidatu v primerjavi z ostalimi, se ne morem pripraviti do tega, da bi volil za meni naklonjenega kandidata. To bi se lahko namreč napačno razlagalo kot odobravanje nekaterih meni spornih politik. In če bi zame ustreznejši kandidat zmagal na volitvah, bi tovrstno napačno razumevanje bilo močnejše!
Moj tretji razlog, zakaj ne grem na volitve, je ta, da volitve beležijo le vrstni red preferenc vsakega volivca, ne pa tudi jakosti preferenc. Za razliko od zasebnih trgov, kjer lahko v vsakem trenutku zavrnem nakup izdelka ali storitve, če ocenim, da je njegova cena previsoka – in nato ponovno kupim taisti izdelek, če se njegova cena zniža – je vse, kar pri volitvah vsak volivec izkaže to, kateremu kandidatu izmed vseh na glasovnici je bolj naklonjen. Če raje volim za Smitha kot za Jonesa, to pomeni le, da sem bolj naklonjen Smithu pred Jonesom, moj glas za Smitha pa ne odkrije tega, koliko bolj sem naklonjen Smithu kot Jonesu.
Ker je jakost preferenc docela vsaj tako pomemben del izkazovanja človekove naklonjenosti in nenaklonjenosti, kot je vrstni red preferenc (in ker imamo pri večini možnosti v življenju vsaj nekaj sposobnosti, da izrazimo tako jakost kot vrstni red), volitve omogočajo izkazovanje le polovične izbire. Ves proces volitev nobenemu volivcu ne daje možnosti, da bi lahko izrazil to, koliko je Smithu bolj naklonjen od Jonesa.

LEGITIMEN PROCES?
Četrti razlog, zakaj ne hodim na volitve, je v tem, da ne odobravam političnega procesa in pri njem ne želim biti udeležen. Država jasno hoče del mene in del mojega bogastva. Dejansko imam malo možnosti zaščite pred državo in njenim nadlegovanjem oziroma preiskovanjem. Če pa volim, potem temu procesu dam legitimnost. In če moj kandidat slučajno zmaga, potem nimam nikakršne moralne pravice, da se pritožujem nad izvajanjem politik, ki jih je obljubljal med kampanjo in za katere menim, da so bedne. Tudi če bi moj kandidat izgubil, bi z udeležbo na volitvah implicitno pristal na to, da je proces izbire ljudi za izvrševanje oblasti nad menoj legitimen. Če grem na volitve, je torej moja podlaga za kritiziranje bistveno šibkejša, kot je v primeru, če se volitev ne udeležim.
Odkrito povedano, ob vsem številu ljudi, ki razlagajo, kako v primeru, če ne grem na volitve, nimam nikakršne pravice, da kritiziram delo države, sem precej užaloščen. Gre za nesmiseln in že poznani refren. Moje pravice, kot so povsem jasno spoznali podpisniki Deklaracije o neodvisnosti, obstajajo zaradi dejstva, ker sem človeško bitje. Teh pravic ni ustvarila država. Ker sem človeško bitje, ki spoštuje pravice vseh ostalih ljudi, morajo biti spoštovane tudi moje pravice, in sicer tudi v primeru (ali predvsem takrat!), ko ne sodelujem pri politiki. Še posebej danes, ko država na vseh ravneh upošteva zgolj malo ustavno določenih omejitev – torej država, ki se komaj še lahko pretvarja, da igra po pravilih – zakaj bi bila katerakoli miroljubna oseba prisiljena voliti in si tako pridobivati svojo osnovno naravno pravico do življenja, osebnih svoboščin in lastnine?
In končno, tudi praktično upravičevanje volitev – da omogočajo slišnost tvojega glasu – je napačno. Pozabite na to, da posamezen glas nikoli ne bo zamajal volitev. Pozabite na to, da ni niti malo pomembno, ali bo vaš kandidat zmagal (ali izgubil) z 34.767 glasovi namesto z 34.766 glasovi. Pomembno je to, da obstaja nešteto boljših možnosti za slišnost vašega glasu.Pisanje te kolumne je recimo eden izmed načinov, da postane moj glas slišan. Oddajati svoj glas ni edini način, da postane vaš glas glede politike slišan. In kar je še bolj pomembno, politika ni edino področje, kjer bi naši glasovi naj bili slišani. Državljani svobodne družbe se ne bi nikdar smeli zavesti v razmišljanje, da je edina pot, da si v današnji družbi slišan ta, da na vsakih nekaj let potiskaš vzvode v volilnih kabinah.

Donald Boudreaux

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008