Moralno sporna in dvolična politika

Sedaj je jasno, da se bo, po porazu Hillary Clinton in njenem odstopu iz predsedniške tekme v ZDA, glavni boj za naslednika Georga Busha odvil med republikancem Johnom McCainom in demokratom Barackom Obamo. Kakšen bo prispevek novega predsednika pri širjenju ekonomske svobode v ZDA in po svetu, bo jasno šele čez čas, celotna kampanja pa je navrgla kar nekaj zelo nevarnih nagnjenj ljudi. Pokazalo se je namreč, da so med mnogimi posamezniki, predvsem v Evropi, močno prisotna različna rasistična in seksistična nagnjenja, saj v kampanji na neki točki sploh ni bilo pomembno, kakšna prepričanja ima posamezen kandidat, ampak je priljubljenost Clintonove gradilo predvsem dejstvo, da je ženska, medtem ko je bila barva kože glavni adut Baracka Obame. (Ko sem se lani pogovarjal z neko domačinko iz Washingtona, mi je rekla, da zaradi mnogih socialističnih stališč niti slučajno ne misli podpreti Clintonove, zelo nemoralno pa bi se ji zdelo, če bi to storila izključno zaradi tega, ker je Hillary ženska.)
Seveda takšno rasistično in seksistično zavzemanje pri nas ni tuje, niti v politiki, niti v športu in celo v ustavi ne. Se še spomnite sprejemanja ženskih kvot v politiki? Mnogi zagovorniki »pravičnosti in enakopravnosti« so na njih zelo ponosni. Medtem mnogi prav tako ponosno poudarjajo, da je šprinter Matic Osovnikar najhitrejši belec na svetu. Seveda pa to sploh nista osamljena primera takšnega vedenja, kar zbuja skrb.
Kadar postaneta rasizem in seksizem, čeprav v prid nekdaj zapostavljenih skupin, prevladujoči odločitveni spremenljivki v družbi, je to znak povsem enakega moralnega kolapsa, kot ga je v zgodovini predstavljalo zatiranje črncev, žensk in drugih skupin posameznikov. To pa je za razvoj ljudi zelo nevarno.

DVOLIČNOST SLOVENSKIH BIROKRATOV
Podobno kot v ZDA, smo tudi v Sloveniji tik pred volitvami. V času zelo sovražnega odnosa do nekaterih gospodarstvenikov, bi hitra anketa med strankami verjetno dokaj enoglasno pokazala, da so glavne skrbi politikov predvsem zavzemanje za omejevanje moči gospodarstvenikov, preprečevanje njihovega skupnega nastopa in vplivanja na cene, skrb za urejanje?!? konkurenčnosti in podobne. Jasno je torej, da stranke, kot vedno do sedaj, stavijo predvsem na ekonomski šovinizem in zatiranje ekonomske in osebne svobode ljudi. Tako tematike povečevanja ekonomskih in osebnih svobod in omejevanja moči birokratov ni za pričakovati, pa čeprav so se učinki ekonomskega zatiranja ljudi na katastrofalen način pokazali v nekdanji Jugoslaviji, kakor tudi v drugih šovinističnih in ekonomsko nesvobodnih državah. In podžgani s strastjo, se posameznikom, predvsem politikom, njihovi cilji zdijo še toliko bolj zaželeni, cena za njihovo dosego pa toliko manj pomembna. To lahko v teh dneh pri nas spremljamo najpogosteje pod imenom »vojna proti tajkunom« in medijskemu linču proti časopisnim hišam povsem zasebnih lastnikov. Ljudje, četudi se z lastnikom strinjate ali ne, so lastninske pravice nedotakljive!
Vedenje strankarskih mož pa kaže tudi na njihovo ogromno dvoličnost. Eden pogostejših očitkov, ki ga v teh dneh v povezavi z »vojno proti tajkunom« lahko slišimo, je skupen nastop podjetij z namenom omejevanja konkurence. Lahko smo celo slišali, da je med možnimi ukrepi tudi prisila za odprodajo deležev podjetij, v kolikor bi nek birokrat ocenil, da je delež nekega podjetja ali posameznika znotraj skupine podjetij previsok. Čeprav se z moralo nabitim birokratom ne zdi niti najmanj sporno, je uporaba takšnega ukrepa povsem nezaslišano in kriminalno dejanje, ki bi ga bilo treba najstrožje sankcionirati! Do še večje ironije pa pridemo, če vemo, da pa je povsem enako uveljavljanje skupnega in usklajenega nastopa med poslanci in strankami ustaljena praksa, ki so jo do sedaj uspešno prakticirale vse politične stranke. Ne pozabimo: podjetjem je to strogo prepovedano in za podjetnike strogo sankcionirano dejanje.
V praksi povolilnega strankarskega delovanja je t. i. koalicijska pogodba osnovni dokument, s katerim strankarski veljaki določijo usmeritve svojega skupnega delovanja z namenom dosege nekega skupnega interesa po vladanju in s katerim iz igre vladanja izločijo vse tiste stranke, ki pri iskanju svojih partnerjev niso bile tako uspešne. Tako imamo dva med seboj (bolj ali manj) trdno povezana tabora, ki delujeta usklajeno; na eni strani vlado in na drugi opozicijo. Pri tem je pravilo za uspešen nastop zelo preprosto in jasno: skupaj je treba spraviti 50% in en glas, ki v parlamentu zagotavlja varnost. Pri tem je še zelo živ spomin na prehod poslanca Cirila Pucka v LDS po volitvah leta 2000. Sicer pa, ali si predstavljate odgovor strankarskih veljakov, v kolikor bi morali ob preveliki zmagi na volitvah odstopiti nekaj poslanskih mest drugim strankam in tako »uravnavati« reprezentativnost med njimi?
Si predstavljate odgovor teh istih posameznikov, v kolikor bi se direktorji posameznih podjetij znotraj iste panoge med seboj dogovorili o skupnem nastopu, razdelitvi trga in siceršnjem skupnem načinu delovanja, oziroma, če bi med seboj sklenili »podjetniško koalicijsko pogodbo«? Eno izmed reakcij na sum takšnega usklajenega delovanja smo pred meseci lahko spremljali pod imenom »čista lopata«, ki je svojo simboliko dobila s spektakularnim prevažanjem Ivana Zidarja v policijskem kombiju. Tako pa lahko že danes poslušamo ugibanja in namigovanja, kdo bo septembra s kom podpisal kakšno pogodbo o skupnem nastopu.

PREGREŠNOST KOLEKTIVNE POGODBE
Naslednji vidik usklajenega delovanja z namenom omejevanja konkurence predstavlja statut kolektivne pogodbe. Čeprav predstavlja kolektivna pogodba zelo surov poseg v svobodo podjetniškega odločanja, pa ta med mnogimi velja kot simbol pravičnosti. V primerjavi s strankarsko koalicijsko pogodbo je uveljavljanje kolektivne pogodbe med zaposlenimi v nekem okolju toliko bolj domišljijsko in težje uresničljivo, saj zajema bistveno večje število ljudi in to po zelo različnih panogah. In planirati razmerja med njimi je pogumno dejanje, katerega se ne bi sramoval prav noben sovjetski birokrat, niti iz dobe Josipa Stalina.
Ob vseh polemikah in preigravanjih, ki smo jih lahko spremljali nedolgo nazaj, vladni možje, kakor tudi medijski reporterji ob navduševanju nad sprejetjem kolektivne pogodbe v javnem sektorju verjetno niso opazili, da gre pri tem za popolnoma enaka dejanja, kot so bila tista, ki so jih nekoliko pred tem, ob omenjeni akciji »čista lopata«, množično obsojali, ali pa v primerih množičnega obsojanja trgovcev o skupnem določanju cen. Gospod Soršak, vzamete to kot izziv?
Seveda pa pri vsem tem obstajata še dve najpomembnejši razliki, ki delata gospodarstvenike in samovšečne birokrate tako zelo različne. Če zanemarimo delež denarja, ki ga preko lobiranja pri birokratih uspejo prigrabiti iz žepov navadnih ljudi, potem gospodarstveniki pri izpolnjevanju svojega interesa trošijo svoj denar. Pri izpolnjevanju svojega interesa mnogim ljudem dajejo delo in ti si tako zaslužijo denar za življenje in preživljanje prostega časa. Za razliko od njih pa birokrati trošijo izključno denar teh istih gospodarstvenikov in ljudi, katerim so delo priskrbeli ti gospodarstveniki. Ne smemo pa tudi spregledati, da se ustvarja izključno v podjetjih!

DR. JEKYLL IN MR. HIDE
Vnet zagovornik ekonomske svobode, avstrijski ekonomist Ludwig von Mises, je v svoji knjigi Human Action zapisal, da ljudje kažejo svoje preference takrat, kadar se znajdejo v položaju, kjer so dogodki neizbežni, oziroma kadar se jim zdi, da so neizbežni, sami pa se morajo odločiti za eno izmed izbir. V takšnem stanju postanejo načelna zavzemanja in besede brezpredmetne.Morala vsakega posameznika se začne in konča pri tem, na kakšen način uresničuje svoj smisel. Kakšen odnos gojiti do ljudi, ki dejanja drugih strogo obsojajo in kaznujejo, medtem pa sami povsem enaka dejanja v njihovi lastni izvedbi poveličujejo, je stvar tega, kakšen je odnos ljudi do dvoličnosti. Dvoličnost je nekaj, kar spremlja vsakega posameznika, ki ima dva obraza, na vsakem koraku in ob vsakem trenutku. Seveda morajo tudi s takšno dvoličnostjo živeti tisti, ki imajo dva obraza. To je njihova nesvoboda, ko morajo bežati sami pred seboj in problem njihovih bližnjih, ko otrok dvoličneža ne ve, ali mu nasproti njegovega nedolžnega nasmeha stoji dr. Jekyll ali g. Hyde.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008