sreda, 19. december 2007

Tribunalovo oko

Urad RS za varstvo konkurence se na svoji spletni strani predstavi:

»Upoštevanje zakonodaje in sodelovanje z nami ni borba z mlini na veter, temveč vaš in naš prispevek k dvigu konkurenčne kulture«


V zadnjem času se skuša v javnosti ustvariti vtis, da predstavljajo največjo nevarnost svobodnemu gospodarstvu in prihodnji blaginji ljudi težnje podjetij po zlorabi svojega tržnega položaja, zaradi česar bi bilo dobro sprejeti ukrepe, s katerimi bi omejili njihovo zmožnost avtonomnega sprejemanja podjetniških odločitev. In to kljub temu, da se je v vsem dosedanjem času izkazala predvsem politika kot tista, pri kateri je treba zavirati njeno težnjo po pridobitvi dodatnih pooblastil.

Čeprav se je državna regulacija izkazala kot instrument lobističnih skupin po povečevanju vstopnih ovir za nemoten vstop konkurence v panogo, nas njeni zagovorniki prepričujejo, da bodo velika podjetja, ki bodo nastala kot produkt združevanja, izkoristila svoj prevladujoči položaj, jo usmerila proti manjšim podjetjem in jih na tak način izrinila iz trga, sebi pa s tem zagotovila stanje brez konkurence, kar jim bo omogočilo prosto pot k dvigu cen. Vse to na račun nas, potrošnikov, zaradi česar služi sprejem protimonopolnih zakonov za branik svobodne ekonomije.

Sprejem Shermanovih zakonov iz leta 1890 se večkrat izpostavlja kot primer učinkovitega ukrepanja države proti podjetjem, čeprav ti zakoni dejansko obsojajo najbolj produktivne in učinkovite celice gospodarstva in to izključno zato, ker so uspešni. Podobno meni tudi Robert Levy, ki v svojem članku Antitrust: The Case for Repeal navaja osem razlogov, zaradi katerih bi bilo treba protimonopolno zakonodajo, vključno s Shermanovimi zakoni, »pospraviti na smetišče zgodovine«.

Avtor najprej ugotavlja, da takšna zakonodaja »vodi do razvrednotenja zasebne lastnine«. Med odmevnejšimi primeri tega je nedvomno sodba Evropskega sodišča, ki je pred kratkim Microsoftu naložila razkritje izvorne kode za Windows. »Protimonopolni zakoni se običajno tudi spreminjajo, niso objektivni in običajno retroaktivni«, poleg vsega pa »temeljijo na statičnem videnju ekonomije«, ki v popolnosti zapostavlja vlogo dobička kot tistega elementa, ki ostale spodbuja k dodatnim investicijam in vstopu v panogo.

Podobno ugotavlja tudi Alan Greenspan, ki vidi kot »temeljni regulator konkurence v svobodni ekonomiji trg kapitala. Vse dokler se lahko kapital prosto giblje, bo iskal tista področja, ki bodo ponujala maksimalno stopnjo donosa.« Tako pa služijo protimonopolni zakoni izključno kot kaznovanje uspešnih podjetij, ki rastejo, kar vpliva tudi na zaviranje spodbud za nove investicije pri ostalih podjetjih.

Protimonopolna zakonodaja tudi ne daje zadovoljivega odgovora na problem definiranja monopola. »Uporaba različnega pojmovanja »relevantnega trga« lahko namreč naredi vsako podjetje za monopolista«, končna odločitev pa tako ostane rezultat retoričnih sposobnosti vseh vpletenih, kar samo povečuje negotovost, s tem pa tudi stroške poslovanja. V primeru verjetnosti, da podjetje ne bo v popolnosti upravičeno do vseh donosov investicije, pri čemer nosijo stroške investicije same, znižuje vrednost neto sedanje vrednosti projekta, ki predstavlja enega glavnih kazalcev za odločitev podjetja po investicijah.

Poleg vsega »ustvarjajo protimonopolno zakonodajo birokrati, ki ne razumejo logike delovanja trga«, zaradi česar s svojimi ukrepi povzročajo podjetjem in potrošnikom le dodatne stroške. Pri tem ne gre spregledati negativnih signalov na ostala podjetja, ki jih povzročajo omejevalni ukrepi. Zamislite si podjetje, ki investira denar v potencialno donosen projekt, pri tem uspe in posledično postane edini proizvajalec tega proizvoda. Takšno podjetje bi zaradi svoje uspešnosti seveda zapadlo pod kategorijo monopola, zaradi česar bi bilo dolžno ostalim konkurentom, ki se niso odločili za investiranje, razkriti pot do uspeha.

Ker so investicije v fundamentalne izpopolnitve običajno povezane z visokimi stroški, pri čemer obstaja tudi verjetnost, da projekt ne bo dal želenih rezultatov, bodo racionalni posamezniki v takšnem primeru izgubili motiv za investiranje in bodo raje čakali na poteze ostalih konkurentov. Kot v farmaciji, na primer, kjer se je na tak način razvil cel segment generičnih podjetij, ki z bistveno nižjimi stroški proizvajajo že znane proizvode.

Primer Microsofta tudi kaže, da so »glavni protagonisti protimonopolne zakonodaje in ostalih regulativnih ukrepov konkurenčna podjetja iz panoge in njihovi politični zavezniki«, ki želijo na tak način izključno oslabiti vodilno podjetje, kar je v primeru Microsofta potrdila tudi Neeli Kroes, komisarka za konkurenčnost, ki je dejala, da si želi, da se tržni delež operacijskega sistema Windows zniža iz trenutnih 90 odstotkov na približno 50 odstotkov. V takšnem stanju so tudi »napadena« podjetja prisiljena investirati dodatno energijo in denar v lobiranje, s katerim bi zaščitili svoje nemoteno delovanje. To pa v končni instanci vodi v neučinkovito alokacijo sredstev, kar vodi do nižje stopnje napredka, hkrati pa odpira možnost za korupcijo.
Tako ovire za prost vstop v panogo s takšnimi ukrepi postavljajo izključno državne administracije, ki s svojim intervencionizmom samo ovirajo nemoten razvoj procesov, in ne zasebna podjetja. Konec koncev pa dosedanja praksa povsod po svetu kaže, da »protimonopolni zakoni nimajo namena zaščititi konkurenco oziroma potrošnike, ampak služijo le kot dodatni instrument v rokah politike, s katerim zadovoljujejo svoje osebne interese«.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007

Neto plačniki in neto prejemniki

Od naših politikov zelo pogosto slišimo, da je Slovenija »neto prejemnica sredstev iz evropskega proračuna«. V isti sapi dodajajo, da je biti neto prejemnik velikega pomena za razvoj našega gospodarstva in da predstavlja nekaj v osnovi zelo, zelo dobrega. Slišimo lahko tudi takšne trditve, ki pravijo, da bi bilo mnogo bolje, če bi uspeli iz Bruslja izčrpati še več t. i. »strukturnih sredstev«. Da bi torej postali še izrazitejši neto prejemniki.
Ko se ob iztekajočem se letu malce poigravam z iskanjem odgovora na izziv, kaj bi pravzaprav sploh lahko bilo osnovno sporočilo ugotovitve, da je nek posameznik oziroma skupina posameznikov neto plačnik, nek drug posameznik oziroma skupina posameznikov pa neto prejemnik, mi najprej pride na misel prvi del govora Francisca Floresa, nekdanjega el-salvadorskega predsednika [objavili smo ga v prejšnji številki Tribunala, op.p.], in sicer predvsem tisti odsek, kjer govori o tem, da se ljudje v principu rodimo dvakrat. Prvič iz maternice v družino, kar imenuje fizično rojstvo, drugič pa iz odvisnosti od staršev v samostojnost, kar imenuje psihološko rojstvo.
»Med temi, ki so [ves] ta proces uspešno zaključili in tistimi, ki ga niso,« pravi Flores, »je precej lahko razlikovati. Tisti, ki so pri svojem delu popolnoma odgovorni in se pri reševanju življenjskih izzivov usmerjajo k lastni kreativnosti in viziji, s tem niso samo odkrili vira rešitev ostalim, temveč tudi nenehen vir lastnega, osebnega zadovoljstva. Osvobojeni od sebičnih zahtev, da se mora okolica prilagajati njihovim problemom, lahko sedaj prosto usmerjajo svojo moč kreativnosti v nekaj večjega, kot so oni sami: v njihove družine, deželo, človeštvo.« Flores povsem jasno doda, da pa »tega procesa niso uspešno zaključili tisti, ki svoje lastne usode ne povezujejo s svojo lastno odgovornostjo in razloge za svoje trenutne težave nenehno iščejo v preteklosti, družini oziroma v družbi. Ker je po njihovem mnenju za vse,« odločno pove, »krivo človeško zlo, je treba izbrisati vso osebno odgovornost in na njeno mesto postaviti državo.« Misel sklene z ugotovitvijo, da je to točka, kjer se »zgodi sanjanje o utopiji, da je treba postaviti državo, ki bo nase prevzela usmerjanje vseh vidikov človeškega delovanja.«
Flores postavi neto plačnike in neto prejemnike v zelo jasen okvir. S pomočjo njegovih misli lahko neto plačnika definiramo kot odgovornega, neodvisnega posameznika, ki je sposoben samostojnega življenja, neto prejemnika pa kot neodgovornega, nesamostojnega in odvisnega od ustvarjanja neto plačnikov. Temeljna značilnost njunega razmerja je ta, da neto plačnik bodisi prostovoljno bodisi neprostovoljno preživlja neto prejemnika. Prvi je zmogel obe rojstvi, drugi pač ne.
Najlepši primer neto plačnikov so vsi tisti posamezniki in skupine posameznikov, ki jim državni birokrati iz meseca v mesec in brez privolitve jemljejo velik del prisluženega denarja, koristi, ki jih dobijo v zameno, pa ne odtehtajo vrednosti odvzetega. Po drugi strani so neto prejemniki vsi tisti posamezniki in skupine posameznikov, ki imajo od davkov in prispevkov pozitivno korist. Še več, veliko med njimi jih je od davkov in prispevkov tako močno odvisnih, da bi brez njih bili precej nebogljeni. Nekako v tem smislu, kot so nebogljeni otroci, če bi jih iz njihovih družin postavili živeti na ulico.
Upoštevaje ideje Tulloca in Buchanana sodijo v skupino neto prejemnikov tudi vsi t. i. iskalci rent, se pravi predstavniki interesnih skupin in politično vplivni posamezniki, ki so s pomočjo političnih povezav prilepljeni na z davki in prispevki pobran denar. Ti posamezniki bi v prostem tržnem boju imeli občutneje nižji standard in višjo stopnjo nebogljenosti. Za uspeh na prostem trgu namreč ni dovolj prepričati samo enega ali dva birokrata z močjo odločanja, temveč se je treba znati vsak dan prikupiti velikemu številu ljudi, potrošnikov, če hočete. Znamenita filozofinja Ayn Rand je še bolj neposredna in iskalce rent imenuje z roparji, ki uživajo v življenju na račun ustvarjalnosti nekoga drugega, neto plačnike, ki so vse to prisiljeni financirati, pa označi kot tista bitja, ki jih državna birokracija prisili v žrtvovanje za namene nekih višjih in težko merljivih ciljev.
Vsak državni proračun je zbiralnica, kamor se steka od ljudi odvzet denar. Na tej stopnji smo vsi še vedno neto plačniki. Neto prejemnike dobimo v tistem hipu, ko začnejo birokrati ta denar deliti naprej. Sploh ni presenetljivo, da so največji neto prejemniki ravno oni sami, saj so njihovi dohodki popolnoma odvisni od jemanja davkov in prispevkov. Takoj za njimi na lestvici neto prejemnikov so iskalci rent, torej tisti posamezniki oziroma podjetja, ki jim na različne načine uspe prepričati birokrate, da so ravno oni tisti pravi, katerim pripada del z davki odvzetega denarja. Samo kot informacijo povem, da je pri nas znesek davkov, ki ga birokrati vsako leto razdelijo preko javnih razpisov in ki torej gre neposredno iz žepov neto plačnikov v žepe različnim iskalcem rent, izredno visok in presega tri milijarde evrov.
Nadvse podobno je z »evropskimi sredstvi«. Evropski proračun ima namreč povsem enako logiko kot katerikoli državni proračun, saj se vanj ravno tako steka z močjo prisile odvzet denar, ki ga nato birokrati, v tem primeru gre za t. i. evrobirokrate, trošijo po svojem lastnem nareku. Preprosto, EU je pač večnacionalna skupnost držav, kamor članice nakazujejo določen znesek kot neke vrste članarino. Tako nakazani znesek pa je lahko samo tisti denar, ki so ga pred tem države članice same odvzele vsaka svojim državljanom.
No, in ko se ta denar po različnih ključih in postopkih razdeli, dobimo ene, ki so neto prejemniki iz evropskega proračuna in druge, ki so neto plačniki v evropski proračun. Med njimi najdemo popolnoma vse državljane vseh držav članic Evropske unije. Posamezna država ne more biti niti neto plačnica niti neto prejemnica, ker gre za trošenje denarja, ki je v osnovi pripadal državljanom vseh držav. Torej so neto plačniki in neto prejemniki lahko samo posamezni državljani, torej ljudje z imeni in priimki. Doktor znanosti zaposlen v Krki je verjetno neto plačnik denarja tako v slovenski kot v evropski proračun, saj je v oba prisiljen plačevati mnogo več, kot pa iz njiju dobi nazaj. Tudi inženir kemije zaposlen v Petrolu je verjetno prisiljen v neto plačevanje v oba proračuna. In podobno je z vsemi uspešnimi podjetniki in z vsemi najbolj sposobnimi kadri vseh držav članic.
Kako to, boste rekli, če pa smo vendar lani Slovenci iz evropskega proračuna prejeli več, kot smo vanj vplačali? Saj to je vendar ja dobro, če smo kot država neto prejemnica denarja iz evropskega proračuna.
Skupni seštevek vseh neto prejemnikov in neto plačnikov s slovenskim potnim listom bi verjetno res pokazal, da so državljani Slovenije iz evropskega proračuna prejeli več, kot pa so bili primorani vanj vplačati. Ja, dragi moji, zato pa so državljani drugih držav dobili manj. To je seveda v prvi vrsti skrajno nepošteno do vseh tistih, ki so v skupno blagajno prisiljeni plačevati najvišje zneske, koristi pa jim teh zneskov ne odtehtajo. Če je na nekem območju, recimo v Sloveniji, več neto prejemnikov kot neto plačnikov v bruseljski proračun, je to več kot jasen signal, da so ljudje v takšnem okolju bodisi zavestno in nadpovprečno nagnjeni k iskanju rent na račun drugih ljudi bodisi bruseljskega denarja zaradi številnih bolj ali manj zapletenih vmesnih procedur ne zmorejo pravilno povezati s prisilnim jemanjem vsem državljanom Evropske unije. Torej z izkoriščanjem tistih, ki so najbolj produktivni in ki imajo največjo zalogo znanja in največ volje po ustvarjanju.
Eno je vendarle gotovo. Tolikšno spodbujanje Slovencev s strani politikov po tem, da naj postanemo neto prejemniki denarja iz Bruslja in postavitev številnih birokratskih organov za nadzorovanje vseh preštevilnih birokratskih postopkov in za izvajanje vseh preštevilnih birokratskih razpisov deljenja denarja, kar vedno poteka od ustvarjalnih posameznikov k iskalcem rent, nas je pripeljalo v stanje, ko imamo v Sloveniji ogromno število napol birokratskih zasebnih agencij, ki skrbijo, da bi se v Bruslju nakopičen denar nadpovprečno nakazoval ravno Slovencem. Vsi ti uradi in agencije imajo osrednjo nalogo, in sicer razlagati ljudem in namesto njih izpolnjevati postopke za pridobivanje na zgoraj opisan ter docela nepošten način nakopičenega denarja iz bruseljske denarnice. Nekako v stilu: če imaš problem, pojdi do ene teh agencij in omogočen ti bo dostop do denarja, ki so ga birokrati pred tem odvzeli našima doktorju in inženirju, če se malce pošalim.
Takšen vzorec razmišljanja privede v stanje, ko kvaliteta posameznega projekta sploh ni več pomembna, samo da se uspe prelisičiti bruseljske birokrate in v Slovenijo spraviti čim več »evropskih sredstev«, ki so v svoji osnovi nič drugega kot, to je treba vedno znova poudarjati, s silo odvzet denar od državljanov iz vseh držav članic EU-ja. Vse skupaj je idealno za razmah iskalcev rent.
Namesto s produktivnim delom in z ustvarjanjem nove vrednosti dajejo zgoraj na kratko opisane agencije bruseljskim birokratom prikrito legitimnost za to, da je jemanje denarja državljanom Evropske unije in njegovo prerazdeljevanje s pomočjo birokratskih postopkov tisti pravi način za dosego hitrejšega gospodarskega razvoja.
Temu početju se je treba odločno postaviti po robu, saj vsi zelo dobro vemo, da je najboljši garant za boljši standard vseh ljudi sveta edino in samo svoboden razum. To ne pomeni nič drugega kot to, da bi ves ta ogromen človeški kapital, ki se sedaj ukvarja z izpolnjevanjem obrazcev in razlaganjem postopkov za človeštvo bil mnogo bolj koristen, če bi se namesto v razlaganje bruseljskih razpisov usmeril v ustvarjanje nečesa novega, boljšega, kvalitetnejšega, ekološko manj potratnega, bolj zdravega.
In kar je morda pri vsem skupaj še najbolj pomembno je to, da bi se s takšnim vsesplošnim uporom proti neto prejemanju na račun prisilnega jemanja drugim predstave birokratov o njihovem pomenu za razvoj človeštva močno znižale. Ljudje bi končno postali svobodni ustvarjalci svojih lastnih življenj, kar pomeni svobodni v ustvarjanju, svobodni v dajanju in svobodni v prejemanju, kar so nam drugi svobodno podarili.Ker je ravno predbožični čas, se ne morem izogniti misli na to, da je v svojem bistvu božiček, ki z razdeljevanjem daril razveseljuje otroke, neke vrste bruseljski evrobirokrat, saj so mu vrečo napolnili starši, ki so torej neto plačniki, on pa je tisti, ki to nakopičeno vrednost deli otrokom naprej. Otroci, ki so v tem primeru neto prejemniki, seveda v svoji nevednosti ne morejo spoznati, da so jim darila predhodno kupili starši. Seveda gre samo za primerjavo, ki bi veljala izključno takrat, ko bi starši božičku bili prisiljeni napolniti vrečo, nikakor pa ne takrat, ko so pri odločitvi glede polnjenja božičkove vreče svobodni. Pri polnjenju vreče z imenom proračun te izbire nimamo. Da ne pozabim: vesel božič z željo po čim več svobodno napolnjenih vrečah.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007

Zaskrbljujoče stanje v Latinski Ameriki - drugi del

Ko smo spremljali sesutje berlinskega zidu in z njim razgradnjo Sovjetske zveze, smo verjeli, da nikdar več ne bomo priče popularnosti tovrstnih idej. Danes smo osupnjeni spričo uveljavljanja teh istih vzorcev na naši hemisferi, v današnji Venezueli.
Česar tedaj seveda še nismo razumeli, je bilo to, da sta socializem oziroma kapitalizem samo politični izvedbi manifestacij in sta posledica globljih, splošnih človeških prizadevanj. Vsakič namreč, ko s trenutnim stanjem nismo zadovoljni, se soočimo z dvema popolnoma jasnima izbirama: bodisi si pošteno priznamo, da je situacija posledica naših dejanj, izpeljemo ustrezne ukrepe ter poiščemo rešitev, ali pa se odločimo za mnogo bolj preprosto izbiro, ki je blatenje, obsojanje vsega okoli nas ter prepričevanje v nespornost lastne odličnosti in, popolnoma jasno, uživamo v obotavljanju, saj za izboljšanje našega lastnega življenja itak ne moremo ničesar storiti. Če recimo zase mislimo, da smo revni zato, ker so ostali bogati, takrat bomo nujno verjeli v to, da lahko naš obstoj zagotovi edino uničenje premoženja tistih, ki ga imajo več.
Iz takšnega vzorca razmišljanja nujno izhaja strašljiv sklep o tem, da bo človeštvo vseskozi pred skušnjavo tistih idej, ki človeško trpljenje povezujejo z okolico in jo obtožujejo, da je kriva za vse naše pomanjkanje. Te ideje ponujajo rešitev v popolni odstranitvi osebne odgovornosti. Edina stvar, ki jo je s sledenjem tem idejam treba storiti, je uničenje trenutnega stanja in spontano bo zrasel pravičen, miren, napreden svet.
Uspeh skrajnih socialistov na naši hemisferi je močno povezan s temeljito spremembo strateških prijemov, ki jih socialisti uporabljajo za prisvojitev moči. Na našem kontinentu poznamo pet tovrstnih mutacij.
Najprej mutacija metode. Sprva so verjeli, da je moč dosegljiva samo z uporabo gverilskega načina bojevanja, ker verjamejo, da je demokracija z volilnim sistemom zgolj fasada vladajočih razredov in jo je treba sabotirati.
Danes, ko je oboroženo bojevanje prepovedano, so njihove metode povezane z volitvami. Takoj po dobljenih prvih volitvah, je treba izpeljati spremembo ustave. Postavljena je ustavna skupščina, ki razruši delitev oblasti na zakonodajno in sodno ter vso moč skoncentrira v rokah izvršilne veje. Ukinejo se omejitve glede trajanja mandata predsednika in uvedejo zakoni, ki nadzirajo medije in svobodo govora.
To je danes moderna Venezuela, trendu pa z različno dinamiko sledijo še Bolivija, Ekvador in Nikaragva. V nasprotju s svetovnim zgražanjem nad uvedbo vojaške države v Pakistanu ni nad razgradnjo demokracije v vseh teh državah bilo še nobene resnejše reakcije. Nastale so diktatorske države, popolnoma podobno kot v Pakistanu, vendar s to neobičajnostjo, da so na našem delu sveta bile potrjene na volitvah. Zastrašujoča metafora je v tem, da se pri razgradnji demokracij na naši hemisferi uporablja podoben koncept, kot ga je 9/11 uporabil Bin Laden: uničiti demokracijo z njenimi lastnimi sredstvi.
Druga mutacija se nanaša na načine vodenja. Gverilska gibanja so bila vseskozi na očeh vseh in javno vodena s strani nekoga, ki je poosebljal skrajen socialističen program. Takšno vodenje je seveda odražalo neposredno povezavo s Sovjetsko zvezo, nazadnje tudi s Kubo.
Danes je vodstvo skrbno izbrano in sicer tako, da pridobi kar se da največ podpore javnosti. Volilne kampanje so skrbno vodene in slikajo kandidate kot zanesljive voditelje. Vseskozi se poudarja neodvisnost od mreže levega tabora, tako da uspeh skoraj nikoli ni ogrožen. Skrajni programi pridejo na plano šele po volitvah.
Njihova tretja mutacija se pojavlja v zvezi z odnosom do podjetnikov. Premožni podjetniki so skrajnim gibanjem vedno pomenili največje sovražnike delavskih množic. Kdor koli je bil naprednejši, drznejši, so ga takoj označili s tiranom in sokrivcem za surovo nepoštenost sistema do revnih. Pred tem so jih imenovali z oligarhi in so bili njihova osrednja tarča. Skrajneži danes poslovnežev pri svojem pohodu na oblast praviloma več ne obsojajo.
Ravno nasprotno, s ključnimi podjetniki vzpostavljajo povezave, pri čemer uporabljajo skrbne manipulacije. Dovolj naivni poslovneži verjamejo v iskrenost njihovih namer in kasneje osramočeni priznavajo, da so tem skrajnim skupinam pri kampanjah finančno pomagali. Najverjetneje so najprej verjeli v to, da so bili modri ter da jim bo dogovor z režimom kasneje prinesel koristi.
Nekako ne opazijo očitnega dejstva, ki je v tem, da javno nastopanje z bivšimi sovražniki daje legitimnost novi javni podobi socialistov. Ironično, vendar podjetniki jim s tem na nek način priskrbijo najpomembnejši dejavnik komunikacijske strategije: sporočilo o tem, da so skrajneži danes drugačni, da so se torej spremenili in da si zaslužijo zaupanje.
Morda najbolj dramatična je četrta sprememba. Tukaj mislim na odnos do nacionalne vojske. Vojska je bila vseskozi osovražena kot inštrument prisile, ki ga je imela oligarhija. Zato jo je bilo treba uničiti ter zamenjati z ljudsko armado. Ne samo, da ji več ne nasprotujejo, ta prej veliki sovražnik socialistov je danes sestavni del novega režima.
Na ključna mesta so strateško postavljeni tisti, ki so sistemu blizu in ga podpirajo. Tisti pa, ki so dovolj pogumni in opozarjajo na nevarnosti političnega vmešavanja, so ponižani oziroma odstranjeni s položajev. Po desetletjih zlorab vojaških diktatur, so ti ljudje danes ključni element vodenja države. Novo gverilsko gibanje je danes velik podpornik oboroženih sil.
Zadnja, peta strateška sprememba pa ima opravka z religijo. Zanašajoč se na Marxovo tezo o tem, da je religija opij ljudstva, je bilo gverilsko gibanje sprva ateistično. Vsakršno organizirano religijo so obravnavali kot politični sistem, kot super strukturo, narejeno za namene ohranjanja prevlade izkoriščevalskih razmerij znotraj kapitalističnega političnega sistema. Današnja Venezuela se ob pohodih Chavezovega režima po revnih urbanih in ruralnih predelih imenuje »mission cristo« oziroma Kristusova misija. Ateizem so očitno morali zavreči, ker ni bil uspešen.
Te strateške spremembe v političnem delovanju socialističnih skupin imajo velik uspeh. Tako se na naši hemisferi praktično vsako leto nova država odreče prigarani demokraciji in se poda v objem novi verziji stare oblike diktature ter se pridruži nizu držav »novega socializma 21. stoletja«.
Njihovo diplomatsko povezovanje je zgrajeno okrog Irana, kar v kombinaciji z nafto, skrajno levico in besnimi proti ameriškimi čustvi lahko našo hemisfero naredi nadvse nevarno, negotovo.
Gospodje, kaj torej lahko storimo? Ob teh izzivih bi bilo zame nadvse produktivno vprašanje to, če bi se vprašali, kaj bi ob tem dejal in storil Anthony Fisher. Nedvoumno se mi dozdeva, da bi kristalno jasno dojel, da je okoli nas ponovno zaokrožil konflikt med svobodo in nasiljem, med samostojnostjo in diktaturo. In v svoji sijajni viziji bi se ponovno prepričal v ključen pomen misije, ki jo opravlja Atlas Economic Research Foundation.
Spodbujanje 'podjetnikov z idejami', ki bi nam pravilno razlagali dinamiko, tveganja in rešitve, ki jih prinaša na svobodi temelječ sistem, ni bilo še nikdar v preteklosti tako pomembno. Da se danes predamo tej misiji in da podpremo učinkovito zavzemanje Atlasa se mi zdi najpomembnejša odločitev, ki jo lahko naredimo.
Povedal vam bom, kaj smo ob srečanju s podobnimi izzivi storili v moji državi. Leta 1972 so skrajna krila socialističnega gibanja odločila, da so razmere v El Salvadorju pravšnje za vojaški udar. Dodatno jih je leta 1979 stimulirala zmaga Sandistov istega leta v sosednji Nikaragvi. Takoj zatem so se gverilska gibanja združila v enotno gibanje pod neposrednim nadzorom Castrovega režima, s polno podporo Sovjetske zveze in logistično povezana s Sandisti.
Reaganova administracija se je odločila pomagati vladam srednjeameriških držav, da skupaj preprečijo socialistični prevzem regije. Lahko rečem, da se je v El Salvadorju zgodil zadnji scenarij hladne vojne.
13-letni vojaški spopad je državo popolnoma uničil. Vsaka el-salvadorska družina je izgubila vsaj kakšnega svojega člana. Tretjina populacije je v eni največjih selitev narodov zbežala v sosednje države. Zaradi krutega osiromašenja 'campesino [kmečkih, op.p.] družin' so bile ulice polne beračev.
V spominu mi ostajajo slike mladih mož, kako so viseli obešeni po mostovih na vhodih v San Salvador, glavno mesto, na prsih pa so imeli pritrjene table z napisi »oligarhi« oziroma »teroristi«, odvisno pač od tega, kateremu fanatiku so prišli v roke.
In že danes, samo po 15-ih letih od teh dogodkov, vam opisujem, kako je El Salvador popolnoma drugačna država. Revščina se je od leta 1992 prepolovila. El Salvador je doživel najobsežnejšo znižanje revščine na kontinentu.
Do leta 2004 smo uspeli obrestne mere spraviti iz 30% na 6,8%, kar je danes najnižja stopnja v regiji. Danes ima velik del prebivalcev možnost, da si kupi stanovanje, vozilo, da plačuje svoje dolgove in da investira v malo podjetništvo.
Od socialistične diktature smo postali utripajoča demokracija z neodvisnimi in svobodnimi mediji ter z ločitvijo vseh vej oblasti.
Kje je skrivnost El Salvadorja? Kaj lahko pojasni tolikšne spremembe v manj kot 15-ih letih? Prepričan sem v to, da smo tolikšen napredek naredili z odločitvijo za svobodo kot osrednjim principom naše družbe. Politično svobodo, da smo združili akterje in končali z vojno; svobodo govora; neodvisnostjo posameznih delov oblasti v smislu, da je administracija neposredno odgovorna ljudem; svobodo priložnosti za revne, ki lahko v svobodnem gospodarstvu sami izberejo pot, kako premagati revščino; in ekonomsko svobodo, da se produktivni viri in energija ljudi lahko sprostijo.
Glede na to, kaj smo preživeli v El Salvadorju, si jemljem pravico in predlagam odgovor na vprašanje, kaj je treba storiti. Odločiti se moramo, da z vsemi močmi ubranimo svobodo, ki jo danes uživamo. Ne jemljite vaše svobode kot nekaj danega. Zavedajte se tveganj, ki vas obdajajo. Sodelujte. Če vam ni všeč, kako je vaša država organizirana, predlagajte spremembe. Preusmerite nezadovoljstvo v pozitivno vključenost, ki vam bo omogočila, da sistem spremenite. Raje kot kritiko izberite vključitev. Odločite se, da boste za sabo pustili boljši svet, kot ste ga podedovali.
V imenu svoje generacije Salvadorcev vam povem sledeče. Vojna pod našimi nogami je gorela. Vsi smo izgubili koga v njej. Nevarno je bilo delati, se sprehajati po ulicah, celo govoriti na glas. In vendar se nismo predali. Čeprav je vse bilo kot izgubljeno smo se odločili, da ubranimo našo deželo in na tem majhnem kotičku sveta smo izgradili povsem novo nacijo.Svoboda je redka in lomljiva. Živeti v svobodi pomeni živeti z diktatom lastne zavesti. Dvigniti glas in se upreti zlorabam oblasti zahteva pogum. Svoboda zahteva odgovornost, tveganje in predstavlja velik osebni izziv. In ravno zaradi tega je tako lomljiva. Navkljub vsem nevarnostim, ki jih zaveza o branjenju svobode zahteva, si moramo za njo vedno znova prizadevati.

Franciso Flores

z dovoljenjem Atlas ERF objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007

Vprašanje Kosovega in regionalna stabilnost

Po dveh krogih pogovorov so se pogajanja med Beogradom in Prištino pričakovano končala v mrtvi točki. Priština si močno prizadeva za neodvisnost, Beograd pa odločno za karkoli drugega razen za neodvisno Kosovo. Kaj sedaj?
Mednarodna »trojka«, ki je posredovala v zadnjem krogu pogovorov, bo Varnostnemu svetu Združenih narodov predstavila uradno poročilo o izidu dogovorov. Ob ruskem nasprotovanju neodvisnosti Kosova zahodni diplomati že govorijo o pripravljenosti priznati neodvisnost, ki jo bodo izvedle kosovske oblasti. ZDA so že dlje časa pripravljene podpreti tak korak, medtem ko se EU za kaj podobnega še usklajuje. Evropejci so ta krog pogajanj izkoristili in poenotili svoje vrste. Preden so se začela zadnja 120-dnevna pogajanja, sta priznanju kosovske neodvisnosti zelo ostro nasprotovala Ciper in Grčija, medtem ko je bilo nasprotovanje Romunije, Slovaške in Španije neodločno. Danes samostojnosti odkrito nasprotuje samo še Ciper, kar pomeni, da je EU v tej točki napredovala. Mednarodna skupnost je s tem korakom pripravljena na nove korake. Voditelji kosovskih Albancev so že napovedali, da bodo svoje korake usklajevali samo s tistimi relevantnimi iz mednarodne skupnosti.
Ključno vprašanje v tem trenutku ni to, kaj se bo zgodilo s Kosovim, ki bo nekje od februarja naprej postalo neodvisno, temveč to, ali bo vse skupaj vplivalo na stabilnost v regiji. Se pravi, kako bo na vse skupaj reagirala Srbija, če vemo da destabilizacija ni v interesu kosovskih Albancev.
Srbsko vodstvo je bilo glede vprašanja Kosova ves čas deljeno. Manjšina strank (LDP, stranka liberalcev Čede Jovanovića in nekaj pomembnih intelektualcev) je pripravljenih sprejeti neodvisnost Kosova, nekateri med njimi celo menijo, da bi bil razhod s Kosovim za Srbijo zelo dober, medtem ko je glavnina strank manj (Tadićeva DS in G17+) oziroma bolj navdušena (Šešljevi radikalci, Koštuničina DSS in Miloševićevi socialisti) nad bojem proti neodvisnosti, pri čemer poudarjajo predvsem to, da je Kosovo srce Srbije. Srbski intelektualci, srbska pravoslavna cerkev in Akademija znanosti so vsi na strani slednjega, večinskega mnenja.
Glede na prej opisano situacijo je najpomembnejše vprašanje to, kako se bo na razglasitev kosovske neodvisnosti odzvala uradna, večinska Srbija? Ali bo v »bežečo« pokrajino poslala srbsko vojsko? Kljub nekaterim posameznikom, ki nekaj takšnega predlagajo, je odgovor negativen. Celo vodja radikalcev, Nikolić, je v srbskem parlamentu izjavil, da je vsakdo, ki bi kaj takšnega predlagal »zlikovac« [kriminalec s samouničujočimi nameni, op.p.]. Jasno je, da se Srbija mora izogniti vojni. Srbija je eno vojno, proti NATU, že izgubila in poraz bi se zagotovo zgodil tudi tokrat. Kot je dejal nek intelektualec: »Proti mnogo močnejšemu se bojujejo samo zmešani ljudje, v drugo pa se želi z njim spopasti le popoln idiot.«
Kakorkoli, regijo lahko destabilizirajo tudi nekatere druge možnosti. Kaj če se bodo Srbi s severa Kosova, če Kosovo razglasi neodvisnost, odzvali z razglasitvijo neodvisnosti od Kosova? Kaj če bodo Albanci to njihovo željo zavrnili z uporabo sile, čemur bi se zasebne srbske milice nato uprle? Ali lahko 16 tisoč glava vojska Nata, ki je na Kosovu, zadrži nastalo državljansko vojno, ki bi lahko bila bodisi kratka in eksplozivna bodisi dolgotrajna in manjše jakosti. Mimogrede, v kolikor bi se sever odcepil od preostanka Kosova, bi bila to delitev glede na etnično pripadnost, kar bi bilo v nasprotju z uradnim izhodiščem srbskih pogajalcev. V tem primeru bi se preostanek Kosova lahko odločil, da se prosto priključi Albaniji, vendar bi Albanci iz Preševa, ki se trenutno nahaja ob kosovsko-srbski meji znotraj Srbije, kaj hitro utegnili zahtevati, da se priključijo h Kosovu.
Oboji, Srbi in kosovski Albanci, obljubljajo, da se bodo vzdržali nasilja, vendar v Srbiji se pojavljajo govorice, da bo prišlo do zaprtja meje in oviranja trgovine, NATO pa se boji morebitnih vaških spopadov med kosovskimi Albanci in manjšinskimi Srbi. Zaprtje meje bi Srbijo precej drago stalo, medtem ko prebivalcev Kosova to ne bi preveč prizadelo. Prevoz po kosovskih tleh ne bi povzročal prevelikih nevšečnosti, pokrajina se sicer lahko oskrbuje tudi preko alternativnih poti, medtem ko bi srbska podjetja izgubila tržišča, kjer so že desetletja dobro uveljavljena. Srbija ima s Kosovim večji trgovinski presežek in ta donos bi preprosto izpuhtel v zameno za nič [v Srbiji se še vsi spominjajo spodletele trgovinske blokade slovenskih podjetij na začetku Miloševićeve ere, ki je v glavnem prizadela Srbijo; žal se nacionalisti lekcije niso naučili, opomba avtorja].
Politična slika v Srbiji predstavlja zraven morebitnega konflikta vzdolž etničnih linij na severu Kosova naslednji element regionalne destabilizacije. Uradna Srbija je že naznanila, da je ena izmed možnosti v povezavi s Kosovim ta, da bi zaostrila ali celo prekinila vse politične in diplomatske odnose z vsemi tistimi državami, ki bi priznale neodvisnost Kosova. To pomeni morebitno prekinitev odnosov s praktično vsemi Zahodnimi državami. Seveda bi to pomenilo zaustavitev kakršnihkoli sporazumov z EU, začenši z ratifikacijo Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma. Svetovne prestolnice s tem ukrepom ne bi bile posebej prizadete, z izjemo tega, da bi za nekaj časa izgubile vzvod nadzora nad Srbijo. Na drugi strani pa bi bila Srbiji povzročena ogromna škoda in to ne samo zaradi prekinitve političnih stikov z EU, pač pa predvsem zaradi tega, ker bi to imelo zelo uničujoče ekonomske posledice za srbsko gospodarstvo. Nekateri investitorji bi odšli, spet pa ne bi prišli. Inflacija in nezaposlenost bi zrasli, bruto domač proizvod bi se znižal in splošne ekonomske razmere bi se poslabšale [v pričakovanjih bodočega razvoja dogodkov so se indeksi na beograjski borzi vrednostnih papirjev od aprila 2007 do danes že znižali za 25 odstotkov, lahko pa padejo še nižje, opomba avtorja]. V takšnih razmerah bi lahko sile iz preteklosti dobile dobro okolje za izvedbo njihovih temačnih idej. To je pesimističen scenarij in v tem primeru bi Srbija bila za nekaj let izločena iz mednarodnih političnih in ekonomskih poti. Po tem bi se ponovno zgodil 5. oktober, dan političnih sprememb, in ponovno bi prišlo do upora, podobnega tistemu iz leta 2000, ko smo se otresli Miloševića.
V sodelovanju pri reševanju kosovskega vprašanja se mora Srbija pri iskanju rešitve izogibati nekooperativne drže, saj ima mednarodna skupnost mnogo sredstev, da takšno početje kaznuje. Zahod ne samo da lahko zamrzne srbske evro-atlantske integracije, pač pa lahko tudi Varnostni svet ZN oživi sankcije, recimo tudi zaradi srbskega nesodelovanja s haaškim tožilstvom za vojne zločine storjene na območju nekdanje Jugoslavije.
Bolj optimističen scenarij bi bil, da se uradna Srbija odzove v strogem tonu (za notranjepolitično uporabo), vendar da njen mednarodni odziv v smislu opozarjanja držav, ki bi priznale kosovsko neodvisnost, ostane relativno šibak. Takšna retorika bi ohranila ponos, medtem ko bi dejanska reakcija, ki bi bila izjemno blaga, pokazala, da je realnost kosovske neodvisnosti sprejeta. Za tak scenarij je ključno, da trenutna vlada preživi [trenutno Srbijo vodi koalicija Koštuničeve DSS, Tadićevih demokratov in G17+, opomba avtorja]. Tak scenarij je precej malo verjeten, kajti če trenutni premier Koštunica predlaga veliko koalicijo in v vlado povabi radikalce in socialiste, potem Tadićevi demokrati in G17+ ne bi imeli druge izbire, kot da takšno koalicijo zapustijo, pri čemer bi se vse ponovno sesulo v pesimističen scenarij.
Verjetnost pesimističnega scenarija predstavlja pravo lekcijo o tem, kako nacionalistične elite iz povsem čiste situacije ustvarjajo neuresničljiva pričakovanja. Oziroma o tem, kako lahko nacionalistična čustva peljejo do slabih odločitev za državo. Racionalnemu srbskemu volivcu pomeni neodvisnost Kosova neto korist, saj je mirna združitev Kosova s srbsko državo zaradi prisotnega sovraštva nemogoča. Za Srbijo bi bilo z vidika človeških življenj kot tudi denarja predrago, če bi pokrajino hotela nadzirati s silo, če bi kaj takšnega sploh bilo mogoče. V takšnih razmerah je za Srbijo gotovo bolje, da jo Kosovo zapusti, pri čemer je treba zagotoviti osnovno varnost za vse nealbanske manjšine, njihovo zasebno lastnino in srbsko kulturno dediščino. To bi morala biti skrb mednarodne skupnosti. Napačno dojemanje situacije, ki bi jo razvnela srbska nacionalistična propaganda, pa se kaj kmalu lahko konča s katastrofo za nikogar drugega kot za Srbe, tako tiste iz Kosova, kakor tudi za tiste iz Srbije.Prvi resnični test, kako volivci podpirajo zmerne nasproti radikalnim odzivom Srbije do kosovske neodvisnosti, bodo predstavljale predsedniške volitve v Srbiji. Pričakovati je, da v prvem krogu, 20. januarja, ne bo zmagal nihče ter da se bo v drugem krogu, 3. februarja, Demokrat Tadić zoperstavil radikalcu Nikoliću. Ker se nihče izmed njiju ne bo spuščal v vojno za Kosovo, bi cinik ob tem dejal, da bo šlo le za retoriko. Onstran nekaterih verjetnih lokalnih vznemirjenosti.

Miroslav Prokopijević

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007

Mednarodna skupnost in kosovsko vprašanje

V zadnjih tednih je bilo veliko govora o kosovski poti k neodvisnosti. Razpravljali so strokovnjaki, politiki, akademiki in ljudje, ki so nekoč živeli na Kosovem ali v njegovi bližini. A to vprašanje ni bila tema pogovorov le v Sloveniji in Evropi, ampak celo v ZDA. Presenetljivo ogromno politikov in strokovnjakov si je za javno debatiranje o tem vprašanju vzelo čas. Nevladne organizacije so druga za drugo pripravljale okrogle mize na to temo. Pogosto so povabile nekoga, ki bi lahko iz prve roke govoril o razmerah na Kosovem ali bi želel v svetovni politični in diplomatski prestolnici nagniti tehtnico v svojo korist.

Neprecenljivega pomena je, kdo v Washingtonu na javnih okroglih mizah ali za zaprtimi vrati razpravlja o določeni temi. Washington je gnezdo svetovne politične moči. Ker se marsikatera politična odločitev sprejme tukaj, so v tem mestu ambasade vseh držav sveta. Dogajanje v Washingtonu ima tudi nesporen vpliv na odločitve organizacij kot sta Združeni narodi in zveza NATO, ki sta ključnega pomena pri reševanju kosovskega vprašanja.

Tudi ni enotnega mnenja, kdaj se je nestrpnost med etničnimi Srbi in kosovskimi Albanci pričela, a nobenega dvoma ni, da sta obe strani v zadnjem desetletju posegli po nehumanih in mednarodno nesprejemljivih dejanjih.

V ta spor je posegla ameriška zunanja politika. Nekdanja ameriška državna sekretarka Madeleine Albright in predsednik Bill Clinton sta bila leta 1999 bolj zainteresirana za bombardiranje Srbije, kot spodbujanje mirnega dogovora o Kosovu. Zveza NATO je ukrepala po navodilih ZDA in Srbija je bila tarča 78-dnevnega bombardiranja. Washington je zatrjeval, da sta bili materialna škoda in izgubljena srbska civilna življenja kolateralna škoda “zmage” na Balkanu. Medtem, ko so Američani slavili doma, so iz Kosova v strahu pred kosovskimi Albanci masovno bežali etnični Srbi, Hrvati, Romi, Židje in nealbanski muslimani. Tisti, ki jim ni uspelo ubežati, so bili priprti, pretepeni, oropani ali ubiti. Ocenjuje se, da je 250.000 ljudi bilo izgnanih iz Kosova. Prizaneseno ni bilo niti zgodovinskim spomenikom, pravoslavnim cerkvam, samostanom in drugim verskim obeležjem, ki so bila načrtno uničena. Voditelji kosovskih Albancev so uradno nasprotovali tem dejanjem, a niso storili prav ničesar, da bi to preprečili. Američani niso samo zatrli srbske prevlade v regiji, ampak so se sporno postavili na stran Kosovske osvobodilne vojske.

Zveza NATO ni imela razloga za posredovanje na Kosovu, saj le-to ni predstavljajo izjemne človekoljubne krize, a je kljub temu posegla po vojni agresiji. Do bombandiranja Srbije je vseeno prišlo, kar je pustilo strahotne posledice tudi na Kosovem. Ne doldo po bombandiranju je Miloševičev režim posegel po etničnem čiščenju kosovskih Albancev. Ocenjuje se, da je bilo takrat v srbski agresiji ubitih od 7.500 do 10.000 kosovskih Albancev. Življenja so se žrtvovala, namesto, da bi bila rešena.

V času ameriške predsedniške kampanje je Condoleezza Rice trdila, da se morajo ZDA izogibati misij na Balkanu, katerih namen bi bil ohranjanje miru ali oblikovanje nacij. George W. Bush, takrat le predsedniški kandidat, je izrazil mnenje, da bi ZDA morale nemudoma umakniti svoje vojaške sile iz Balkana. Čeprav sta oba politika spremenila mnenje po dobrem letu na oblasti, sta imela prav, ko sta nasprotovala prisotnosti ameriških vojaških sil na Balkanu, saj ta lokalni konflikt ni predstavljal nobene nevarnosti ZDA, kar je ustavna podlaga, da se odpošlje ameriške vojaške sile, oziroma ni imel potenciala za to.

Arogantnost ameriške zunanje politike in nerealen pogled na spore na Balkanu sta naredila več škode kot koristi. Mnogokrat smo že lahko videli, da so tuja posredovanja neuspešna in za seboj pustijo samo večjo zmešnjavo z ustvarjanjem novih zamer in nestrpnosti. Nikoli ni prepozno, da ZDA spoznajo, da njene čete nimajo kaj iskati na Balkanu. Odpoklic vojakov iz Kosova in prepustitev odgovornosti za Kosovo Evropejcem bi bil edini pravi korak, kar bi Američani morali narediti že na samem začetku. Obstajata dve razlagi, zakaj do tega ni prišlo. Bodisi ameriško zunanje ministrstvo ne zaupa Evropski uniji pri reševanju kosovskega vprašanja bodisi ima strateške cilje v širši okolici, kamor lahko uvrstimo Bosno in Hercegovino, Kosovo, Bolgarijo, Romunijo. Ne glede na to, kar ameriško zunanje ministrstvo meni, je Pentagon prepričan, da ameriški vojaki na Balkanu nimajo kaj iskati.

Obenem mora Zahod tudi prenehati z napačnim mišljenjem, da lahko umetno in pod prisilo oblikujejo federalne države, ki bodo ščitile pravice manjšin. Kdor verjame, da je srbski manjšini na Kosovem lahko zagotovljena varnost in enakopravnost, si zatiska oči pred neizbežnim.

Logično bi bilo sklepati, da v kolikor ima večina prebivalcev na Kosovem zadostni razlog za neodvisnost, bo srbska manjšina imela pravico po tej neodvisnosti, da razglasi svojo neodvisnost od Kosova. Drug primer bi lahko bila nekaj sto kilometrov oddaljena Republika Srbska, kjer so prebivalci že nekajkrat pozvali svoje politične predstavnike, da se jim omogoči mirna odcepitev od BiH. Kdo bi si namreč želel živeti v državi, kjer bi za ohranitev miru v nedogled bile potrebne mednarodne mirovne sile. Ob tem pa je tudi vprašanje, ali lahko te mednarodne sile zagotovijo, da ne bo prišlo do novih spopadov. Jaz v tem primeru nisem optimist.

Brez dvoma trenutna situacija na Kosovem ne koristi nikomur in je hkrati nevzdržna. Srbska stran opozarja, da so enostranske odločitve nevarne in da bodo v primeru, da bi do njih prišlo, prekinili diplomatske odnose z državami, ki bodo kršile ozemeljsko celovitost in suverenost Srbije. Evropska unija si želi, da Kosovo ne bi razglasilo svoje neodvisnosti pred koncem predsedniških volitev v Srbiji. Strah pred ponovno vojno je namreč prevelik in prav noben si ne želi ponovitev grozot.

Pogojna neodvisnost Kosova ne bo pravljica, čeprav je v to težko prepričati kosovske Albance. V kolikor bo Kosovu priznana pogojna neodvisnost, se bo za njih pojavil problem, ko bodo enkrat želeli vstopiti v Evropsko unijo, saj jim to ne bo odprto.
Evropa v zadnjih petnajstih letih teži k povezovanju na vseh področjih, kjer so prednosti in slabosti, a Balkan se je odločil iti v nasprotno smer. Ne trdim, da je to a priori neproduktivno in napačna poteza, le zanimivo je opazovati, kako en del Evrope poskuša narediti vse na istem nivoju in s hitrostjo, medtem ko se na Balkanu nihče ne želi odreči svoji edinstvenosti in lastnim vizijam. Kaj je bolje oziroma kdo bo preživel na daljši rok, bo pokazal čas.

Tanja Štumberger

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007

Politika, kapital, mediji in …

V teh prazničnih decembrskih dneh se pri nas predvsem v povezavi s časopisnimi hišami kar pogosto ukvarjamo z vprašanji, kdo nadzoruje slovenske medije: politika ali kapital; kdo nastavlja urednike: politika ali kapital? Podobne argumente smo pri nas že lahko slišali v povezavi z obratovalnimi časi trgovskih centrov. Takrat se je govorilo, da kapital vstopa v življenja ljudi, kar bi naj imelo pomemben vpliv v fazi njihovega razosebljanja. Skratka, že kar nekaj časa se ustvarja občutek, kot da se je iznenada od nekod pojavil kapital, ki sedaj kroji usode ljudi na vseh področjih družbenega življenja, kar bo neizbežno vodilo do konca človeštva.

BREZ KAPITALA NI CIVILIZIRANE DRUŽBE
Razpravljati o kapitalu na tak način je toliko zgrešeno, kolikor je treba vedeti, da je kapital podjetij samo drugo ime za vse stroje, tovornjake, računalnike in tiskarske stroje, zgradbe, patente, znanje in še mnogo drugih stvari, ki jih v vsakem podjetju zaposleni uporabljajo pri svojem delu. Celo znanje in spretnosti ljudi imenujemo kapital – človeški kapital. Nikakor pa kapital ni neka abstraktna tvorba, kot se to v zadnjem času prikazuje pri nas. Ljudje si moramo vsako stvar, ki jo uporabljamo, ustvariti. Celo tako osnovno in vsakdanjo stvar, kot je hrana: kruh, jogurt, maslo je treba proizvesti. In za proizvodnjo se uporabljajo stroji-kapital. Na primer, za peko kruha je treba imeti peč.
Tudi v času pred našim so ljudje pri svojem delu uporabljali kapital, le da je ta bil na mnogo primitivnejši stopnji: lok in sulica, nož, kladivo, ljudje so imeli znanje in izkušnje, kako prižgati ogenj in podobno. Kasneje so nastali ročni obrtniki, ki so prav tako proizvajali s kapitalom. Danes pa imamo tovarne in druga podjetja, ki prav tako proizvajajo s kapitalom. Če primerjamo vsa ta različna obdobja človeštva, se proizvodnja na metodološki ravni ni praktično nič spremenila. Še vedno se za proizvodnjo dobrin uporabljajo kapital, delo in proizvodi iz narave. Seveda je oblika kapitala danes neprimerno boljša, kot je bila nekoč, kar zaposlenim omogoča doseganje mnogo večje produktivnosti. Ampak princip je ostal enak. Jasno je torej, da brez kapitala ni proizvodnje, niti danes podjetij, kjer so zaposleni milijoni ljudi. Brez kapitala ni človeštva; ne danes in ne pred tisoči let. Edino živali ne znajo uporabljati kapitala za premagovanje svojih ovir, zaradi česar je njihov razvoj ostal praktično na nespremenjeni stopnji.
Tako pa je kapital danes bistveno prispeval h kakovosti našega življenja. Z njegovim razvojem se je ljudem povečala možnost izbire, povečala se jim je dostopnost dobrin, čemur je prispevala množična proizvodnja. Tako je tehnični napredek, ki predstavlja samo drugo ime za oplemeniten kapital, bistveno pripomogel k zmanjšanju smrtnosti otrok in ljudi nasploh. V Veliki Britaniji je pred industrijsko revolucijo med leti 1730-49 smrtnost otrok pred dopolnjenim petim letom znašala kar 74,5 odstotka, medtem pa se je ta v letih po njej (1810-29) več kot prepolovila na 31,8 odstotka. Z eno besedo: dosežek (oplemenitenega) kapitala. Pojav strojev je tudi bistveno prispeval k rasti prebivalstva, medtem ko so se ljudje iz vasi preseljevali v mesta in se zaposlovali v tovarnah. S tem so bili dani vsi pogoji za pojav specializacije in z njo povezane rasti produktivnosti, ki je zadovoljstvo ljudi dvignila v do pred kratkim nepredstavljive višave. Množična proizvodnja nam omogoča, da so včasih luksuzne stvari dosegljive praktično vsakomur. Danes za pranje oblačil uporabljamo pralne in sušilne stroje.
Če ne bi bilo kapitala, tudi ne bi bilo proizvodnje zdravil. Stroji so namreč osnovni element pri množični proizvodnji tablet in drugih zdravil, ki jih potrebujemo za zdravljenje. Brez kapitala ne bi bilo danes povsem rutinskih operacijskih posegov, ljudje pa bi umirali za povsem preprostimi boleznimi, kakor nekoč. Danes kapital omogoča, da nam oftalmolog natančno izmeri dioptrijo, kapital pa je tudi nujen pri sami izdelavi očal. Slabovidnim pa je na voljo tudi laserska operacija oči, ki ljudem v samo nekaj minutah povsem neboleče povrne »izgubljen« vid. Brez kapitala-strojev ni mogoče premagovati oddaljenih poti. Za to so namreč potrebni vlak, avto in letalo, ki so bistveno pospešili ekonomsko sodelovanje med ljudmi različnih narodnosti in ljudem povečali možnosti porabe njihovega prostega časa, s tem pa jim dvignili kakovost življenja. Brez kapitala tudi ni mogoče zgraditi hiše.
Skratka, govoriti o kapitalu in strojih kot o nečem abstraktnem in družbeno škodljivem je povsem napačno že povsem v izhodišču. Enako zavajajoče je trditi, da imajo koristi od kapitala samo bogati. Lahko bi trdili celo nasprotno. Kapital in množična proizvodnja sta olajšala in obogatila predvsem življenja revnejših slojev. Bogati so vedno znali poskrbeti zase, danes pa so koristi, ki jih prinaša kapital, na voljo vsem.
Naslednja kakovost, ki jo je v družbo prinesla industrializacija, je postopna ukinitev otroškega dela. Ker je delo za strojem mnogo bolj produktivno od ročnega dela, sta mož in žena z delom v tovarni lahko prehranila celotno družino, kar je pripeljalo do tega, da otrokom ni bilo več treba delati za preživetje. S tem so lahko več časa porabili za učenje in izobraževanje, s čimer so si lahko ustvarili pogoje za lepšo prihodnost.
Treba se je zavedati, da je dodana vrednost fizičnega dela kot takega zelo nizka, v primerjavi s stroji in računalniki praktično nična. Če delavec danes zasluži bistveno več kot pred stotimi leti, to ne izhaja od tega, da bi človek danes v delo vlagal več fizičnega napora, saj danes ljudje v delo vlagajo bistveno manj čistega dela. Višja produktivnost njegovega današnjega dela v primerjavi z njegovim predhodnikom je izključno posledica tega, da ljudje danes uporabljajo stroje in druge tehnične pripomočke, ki jih z eno besedo imenujemo kapital.

NE GRE ZA LASTNINO, PAČ PA ZA NADZOR NAD NJO
Sedaj, ko je jasno, da je kapital nujnost vsake, še tako primitivne, družbe, ki je omogočil širjenje civiliziranosti, se vprašanje, ki že ves čas leži v ozadju političnega dogajanja pri nas, zreducira na vprašanje lastništva kapitala in njegovega nadzora. Pri tem takšna vprašanja, ali medije obvladuje kapital ali politika, postanejo nepomembna. Naj na kratko razložim osnovne pojme, ki definirajo lastništvo kapitala v družbi. V splošnem so pomembni trije: kapitalizem, socializem in fašizem.
Najpreprosteje kapitalizem opredelimo kot ekonomsko-politični sistem svobodnih trgov, ki temelji na svobodni izbiri posameznikov, človekovih pravicah, vključno z zaščito lastninskih pravic, ki predstavlja enega temeljnih potrebnih principov za zaščito pravic posameznikov in kjer je celotno premoženje v rokah posameznikov. Gre za sistem, ki nikomur ne zapoveduje, kako lahko živi in česar ne sme, ljudje pa se odločajo na podlagi svojih vrednot ter znanja in izkušenj.
Socializem lahko opredelimo kot ekonomsko-politični sistem, kjer je celoten kapital v lastništvu države, s tem pa političnega vrha. Ta tudi svobodno določa meje razpolaganja z lastnino. Tak sistem z zanikanjem lastninskih pravic posameznikov v popolnosti zanika osnovne človekove pravice. Zaradi tega ekonomski sistem ovira svobodno izbiro posameznikov, čeprav se med ljudmi pojavljajo zelo všečne parole, da so zaposleni obenem tudi lastniki premoženja. Zgodovina je potrdila, da tak sistem neizbežno vodi v ekonomski in tudi družbeni propad, ob tem pa tako na ljudeh, kot tudi gospodarstvu pusti trajne posledice.
Fašizem lahko opredelimo kot ekonomsko-politični sistem z močno centralizirano državo, ki ne dovoljuje nasprotovanja in kritike, obenem pa strogo nadzira vse družbeno-ekonomske relacije. Tak sistem posameznikom sicer dovoljuje, da postanejo lastniki kapitala, vendar mu s strogimi zakonskimi omejitvami, kaj se sme in česar ne, onemogoča svobodno razpolaganje z lastnino. Kapitalisti tako postanejo le navidezni lastniki premoženja, saj poteka njihovo upravljanje po strogo določenih pravilih. Seveda gre v tem primeru za povsem napačno poimenovanje besede lastnina, saj ta kot takšna brez možnosti razpolaganja lastnikom predstavlja izključno odgovornost, saj ti nimajo pravice biti deležni koristi, ki jih lastnina sicer prinaša. V obeh zadnjih primerih gre za dva v bistvu zelo podobna koncepta, ki v popolnosti zanikata posameznika in njegove osnovne pravice in peljeta v ekonomski propad podjetij in osebni propad ljudi.
Če skrčimo vse troje, vidimo, da kapital kot takšen v nobenem sistemu ni pod vprašajem in da je edino pomembno vprašanje lastništva nad njim oziroma, nadzora nad njim. V prvem primeru so to ljudje posamezniki, v drugem in tretjem pa politični in strankarski veljaki.
Če se vrnemo nazaj na primer novinarskega vprašanja, ali slovenske medije nadzira kapital ali politika, vidimo, da se v njem implicitno skriva strah politikov za izgubo nadzora nad nekdaj družbenim-državnim premoženjem. Seveda ne gre samo za medijske hiše, ampak tudi za nadzor nad bankami, zavarovalnicami in drugimi »pomembnimi« gospodarskimi družbami, ki so bile nekoč v družbenem lastništvu.
Pri celotni zgodbi pa ne smemo spregledati še enega dejstva. Kot članica EU, ki do neke mere temelji na svobodnem gospodarstvu, je lastnike premoženja danes bistveno težje razlastiti kot v času jugoslovanskega komunizma. Seveda se politiki tega zelo dobro zavedajo, zaradi česar se bistveno bolj nagibajo k ohranjanju lastništva v gospodarstvu, kot pa prodajanju in kasnejšemu reguliranju. Lastništvo namreč omogoča neposreden nadzor nad gospodarskim dogajanjem v državi, kontrola pa le posrednega. To pa preko temeljitega nadzora vendarle lahko pomeni prednost za vladajočo politiko, saj se na tak način med ljudmi ustvarja občutek, da politika ni prisotna v gospodarstvu, dejansko ga pa iz ozadja skrbno nadzira in upravlja. Pri nas predstavljajo enega izmed pomembnih vidikov takšnega »nadziranja« gospodarstva tudi subvencije, licence in prerazdeljevanje bogastva preko t. i. javnih razpisov.
Glede na celotno dogajanje pri nas, se zdi, da smo se iz preteklega sistema preveč navadili, da je premoženje oziroma kapital v družbi lahko samo in izključno v rokah strankarskih veljakov in države. Kot vsak racionalni posameznik, tako so tudi državni birokrati zelo naklonjeni ohranjanju gospodarske moči, ki zagotavlja tudi politično moč, kar (ne)posreden nadzor nad poslovanjem podjetij vsekakor pomeni. Tako se zdi, da je strategija politikov ohranjati kolikor lastništva v gospodarstvu je mogoče, kjer pa so lastniki posamezniki, pa uveljavljati svojo kontrolno funkcijo preko reguliranja. Zaradi tega je danes za njih zelo moteče, ko lastniki kapitala postajajo ljudje, ki so politiki šele v drugem planu.
Naj se za konec vrnem k medijem. Za politike bi moralo biti povsem nepomembno, kdo so lastniki medijev, kdo uredniki in kdo novinarji, tako kot bi za njih moralo biti nepomembno, kdo je delovodja v Juteksu. Časopisne hiše so namreč le ena izmed mnogih gospodarskih panog v družbi, kjer ljudje vidijo poslovne priložnosti in so v uresničitev svoje ideje pripravljeni tudi investirati denar. Nekdo vidi priložnost za svoj denar v rudarstvu, drugi v nogometu, nekdo pač v postavitvi medijske hiše. Recimo, v ZDA je povsem jasno, da je CNN bolj naklonjen demokratom in Bloomberg republikancem, zaradi česar se nihče ne pritožuje. Seveda se za vsak medij ve, kakšne so njegove vrednote in tega nihče ne problematizira. Velja pa, da je posamezen medij tako dober, kakor so dobre njegove vsebine. Te pa dnevno potrjujejo bralci. Na tem mestu pa pridemo na lastninske pravice lastnikov, ki jim dajejo popolno svobodo pri uveljavljanju uredniške politike. Gre namreč za odgovornost lastnikov do svojega denarja in tako mora biti. Tako kot mora biti lastniku podjetja povsem svobodno dovoljeno, da ureja odnose znotraj svojega podjetja, postavlja strategije, direktorje in druge zaposlene. Pri tem pa sploh ni pomembno, ali je nek urednik ali novinar nekomu všeč ali ne, oziroma, kakšni so bili razlogi za kadriranje nekoga. Vedno pa smo tukaj na koncu potrošniki, ki po pravilu korenčka in palice ocenjujemo pravilnost lastnikovih dejanj. Pri tem pa je prost vstop kapitala v panogo tisti dejavnik, ki podjetja sili v učinkovitost. Tudi časopisne hiše.Za Tribunal je ta številka še posebej pomembna, saj zaključuje prvi letnik. V tem času smo uspeli bistveno razširiti naše občinstvo, kar nas navdaja z optimizmom, da bodo ideje svobodnih trgov, ki so pogoj za izgradnjo družbe uspešnih in odgovornih posameznikov, v bližnji prihodnosti zaživele tudi pri nas. Seveda pa vam v teh prazničnih dneh želim obilo prijetnih in uspešnih trenutkov, veselja in osebnega zadovoljstva.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007

sreda, 05. december 2007

Tribunalovo oko

Rasto Ovin, profesor ekonomije z Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru, je 28. novembra 2007 sprejem rebalansa proračuna za RTV Slovenije pospremil z besedami:

»Če se močno zmanjša primanjkljaj proračuna, je verjetno prva naloga vrniti denar tistim, ki so ga torej plačali preveč, to pomeni gospodarstvu. Na vrsti je zmanjšanje davkov.«

Oppenheimer loči med dvema bistveno različnima načinoma, s katerima so si ljudje za svoje preživetje prisiljeni pridobiti zadostna sredstva za zadovoljevanje lastnih potreb: »ekonomska sredstva«, kar pomeni vključevanje v prostovoljne transakcije izmenjave rezultatov lastnega dela za rezultate dela drugih, in »politična sredstva«, sestavljena iz polastitve rezultatov dela ostalih.

Obdavčitev velja za najbolj očiten primer slednjega, ki jo Oppenheimer opredeljuje kot organizirano masovno krajo, ki hkrati predstavlja najpogostejši primer državne prisile nad posameznikom. Podobno govori tudi Ayn Rand, ki družbo, ki posamezniku proti njegovi volji odvzame del rezultatov njegovega dela, niti ne pojmuje za družbo, ampak za tolpo, ki se drži skupaj edino s pomočjo institucionaliziranega pravila ulice oziroma »gang-rule«, kot ga sama pojmuje.

Sprejemanje državnega proračuna tako predstavlja vsem tistim, ki postavljamo med institucijami vlogo trga na osrednje mesto pri razreševanju vsakdanjih vprašanj, posebno skrb. Služi namreč kot glavni instrument, ki državi poleg njene zakonske moči prisile in sankcioniranja omogoča, da vsem vsiljuje svoja pravila, s tem pa onemogoča nemoteno delovanje tržnega mehanizma.

V splošnem velja, da so stroški državnega trošenja zelo razpršeni, medtem ko so koristi, ki iz tega izhajajo, praviloma zelo skoncentrirane. Medtem ko davke plačujemo vsi, saj so neplačniki strogo kaznovani, so koristi deležni le nekateri. Tako da bi lahko celotni proračun dejansko prikazali kar kot odsev sposobnosti posameznih interesnih skupin, da si v konkurenci množice interesnih skupin za povečanje svojega vpliva brez napora prisvojijo del ustvarjene vrednosti, s čimer neogibno vplivajo tako na strukturo davkov, kot tudi proračunskih odhodkov. V tej bitki se zdi, da edino uspešni podjetniki in posamezniki nimajo ustreznega predstavnika, ki bi učinkovito zastopal njihove interese.

Če se na kratko ustavimo pri številkah iz proračuna. Po sprejetem rebalansu se bodo odhodki v letu 2008 povečali za 11,3 odstotkov glede na preteklo leto, za leto 2009 pa se zaenkrat obeta še dodatno 2,8-odstotno povečanje proračunskih odhodkov. Preseneča, da se odhodki in zadolževanje večajo tudi v času visoke gospodarske rasti in nizke stopnje brezposelnosti, ki znaša po zadnjih podatkih Eurostata vsega 4,4 odstotke. Avtomatski proračunski stabilizatorji, kot je zmanjšanje odhodkov za socialne programe, še posebej odhodki za brezposelne, bi namreč v takšnem okolju morali vplivati na bistveno znižanje proračunskih odhodkov in primanjkljaja. Pa vendar ta zmanjšanja odhodkov ne odtehtajo dodatne pogoltnosti državnega aparata in interesnih skupin.

Seveda davki niso iznajdba sodobnega sveta, saj se jih državni aparat poslužuje že skoraj toliko časa, kot je staro človeštvo. Prve davčne oblike je namreč moč zaslediti že za čas egipčanskih faraonov, pa vendar je do danes obseg državne potrošnje bistveno presegel vse razumne meje in že presega 45 odstotkov vse ustvarjene vrednosti.

Ker takšno stanje hkrati zmanjšuje sposobnost gospodarstva, da učinkovito zadovoljuje potrebam potrošnikov, postane potreba po ohranjanju vloge trga nujna. S tem pa tudi potreba po minimiziranju politično sprejetih odločitev, kar je najbolj učinkovito možno doseči z organiziranostjo gospodarstva, ki temelji na tržnem principu, saj dejansko zmanjšuje velikost in pomen politične birokracije, če povzamem nobelovca Jamesa Buchanana.

Tržni mehanizem pa se bo lahko razvil do točke, ko bo sposoben uspešno opravljati svojo nalogo, to je alokacijo proizvodnih dejavnikov, le v zakonskem okviru spoštovanja lastninskih pravic in uveljavljanja sklenjenih pogodb, ki tako edina ostajata pod legitimnim okriljem političnega procesa, sicer pa politika ne sme izpodriniti trga kot instrument alokacije, kajti v nasprotnem primeru odpremo prostor, da drugi sprejemajo odločitve namesto nas.
Poskusov politike, da prestopi rubikon svojega legitimnega delovanja in skuša nadomestiti tržne zakonitosti, ne manjka. Za enega zadnjih pri nas velja poskus carinikov, da zaobidejo tržna načela in si s pomočjo državne birokracije zagotovijo privilegiran položaj v družbi. Povišanje plač in predvsem zagotovitev zaposlitve tudi v prihodnje, vse to seveda na račun nas ostalih davkoplačevalcev, ki takšen sistem finančno vzdržujemo. Le kaj bi porekli na takšne zahteve vsi tisti iz tekstilne industrije, ki so izgubili zaposlitev?

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. decembra 2007

Svobodometer - november

Svobodometer, ocena 1,5


Najprej k izzivu iz uvoda oktobrskega Svobodometra. Zakaj torej ne poznamo cene pregleda pri zdravniku in celo zmotno mislimo, da je pregled zastonj; zakaj ne poznamo cene ure profesorjevih oziroma učiteljevih predavanj, za katera ravno tako zmotno mislimo, da so zastonj; in zakaj ne vemo, koliko imamo na računu za pokojnino, čeprav nam vsak mesec odtegnejo precejšen del zasluženega dohodka?
Čisto na kratko. Slovenski zdravstveni in šolski sistem sta v veliki meri socializirana, kar pomeni, da se denar za plačevanje povpraševanja po njunih storitvah pobira centralno, torej od dohodkov vseh državljanov. Ker storitev ni treba plačati neposredno, torej takrat, ko smo v bolnišnici oziroma na predavanjih, se pri bolnikih, oziroma pri številnih, ki se izobražujejo v javnem delu šolskega sistema, dejansko pojavi občutek, da sta zdravstvo in šolstvo zastonj. Ravno obratno je. Nekoliko natančnejši pregled njunega poslovanja bi hitro pokazal, da sta stroškovno zelo potratna (o tem bomo v Tribunalu še veliko pisali). Logično, če vemo, da v obeh primerih ni niti odgovornosti na strani ponudnikov (pomanjkanje konkurence) niti odgovornosti na strani koristnikov storitev (nižja odgovornost ljudi do zdravja oziroma šolanja – t. i. moralni hazard).
Še beseda, dve o pokojninah. V Sloveniji dejansko v precejšnji meri ne moremo vedeti, koliko smo privarčevali za pokojnino, to pa preprosto zato, ker imamo v Sloveniji še vedno prevladujoč Bismarckov sistem sprotnih izplačil pokojnin od dohodkov aktivnega prebivalstva k upokojencem (bolj poznan kot PAYG), ki zabriše sled med vložkom in nagrado. Zaradi tega smo veliko večino denarja, ki bi ga sicer privarčevali za lastno pokojnino na našem zasebnem računu, prisiljeni plačevati neposredno v žepe upokojencev. Stranska posledica tega je, da je dolgoročna vzdržnost tega skrajno nepoštenega sistema neposredno vezana na v osnovi prijeten privilegij staranja. Edina poštena rešitev je sistem zasebnih pokojninskih računov, o katerih bomo v Tribunalu, in sicer, seveda še precej razpravljali.
Preden končno začnem z oceno svobode za mesec november še pogled na Spendometer: v začetku zadnje dvanajstine leta znaša nasilno prerazdeljevanje naših dohodkov že nekaj več kot 13 milijard evrov in pol.
Nekako v ozadju medijsko najbolj izpostavljenih dogodkov, predvsem v zvezi s prodajo 49 odstotkov NKBM (pozitiven vpliv na svobodo že ocenjen oktobra ob sprejetju programa prodaje na vladi) in napovedanih sprememb zakonodaje na področju bančništva in prevzemov podjetij (bolj konkretna napoved sledi ob koncu komentarja), so vladni možje meseca novembra presenetljivo veliko potovali po konferencah. Tokrat so se na stroške davkoplačevalcev udeleževali konferenc tudi na zelo avanturističnih lokacijah, kot so denimo Cartagena de Indias (Kolumbija), Baku (Azerbajdžan), Bali (Indonezija), Algarve (Portugalska), Ciper.
Ob tem bi rad poudaril, da kakorkoli se človek trudi z iskanjem poročil s teh potovanj in morebitnih analiz upravičenosti, jih na spletu enostavno ni moč zaslediti. Zanimal bi me recimo izplen konference na temo vzdržnosti in reform pokojninskih sistemov, ki je bila v Lizboni; morda pa si vendarle lahko obetamo ukinitev sistema sprotnih izplačil in popoln prehod na sistem zasebnih pokojninskih računov. Prav z zanimanjem bi poslušal obrazložitev koristi od udeležbe vladnih mož na mednarodni razstavi telekomunikacij in informacijskih tehnologij, ki se je pred kratkim odvila v Bakuju. Da se o analizi upravičenosti udeležbe vladne ekipe na zasedanju svetovne turistične organizacije, ki je bilo v Kolumbiji, niti ne pogovarjam.
V primeru plačevanja potovanj z davki interesa po racionalnem trošenju denarja seveda ni, saj gre za denar, ki so ga državniki odvzeli tistim, ki ustvarjajo in v osnovi ne pripada njim. Ponavlja se torej Friedmanova – Friedmanova trditev, ki pravi, da nihče ne troši tujega denarja tako skrbno, kot troši svoj denar. Ne dvomim, da bi vsakdo izmed nas od udeleženca, kateremu bi s svojim lastnim denarjem financiral udeležbo na katerikoli konferenci oziroma poslovnem potovanju, zahteval precej natančno analizo učinkov njegovega potovanja.
Če sem še prejšnji mesec z veseljem pozdravljal začetek debate o uvajanju neke vrste vavčerskega sistema osnovnega šolstva in v veliki meri zaradi tega celo povišal stopnjo svobode za polovico točke na dve, se stanje glede osnovnega šolstva vrača nazaj, kjer je bilo. S 4.300 evri letno na učenca, kolikor se trenutno porabi za financiranje osnovnih šol, bodo torej še naprej razpolagale šole same. V primeru enakosti financiranja zasebnih in državnih šol gotovo tega ne bi bilo, saj bi moč odločanja prešla na starše, ki bi svoje otroke lahko svobodno vpisali na tisto šolo, ki bi jim po njihovem mnenju ponudila najboljše pogoje. Zanimivo je to, da so celo iz vrst sindikata vzgoje in izobraževanja, ki je bil glavni nasprotnik enakovrednega financiranja državnih in zasebnih šol, prihajale povsem pravilne ugotovitve o tem, da bi zasebne šole prinesle višjo kvaliteto od državnih, saj so za primer sprejetja zakona kar sami pravilno napovedovali slabenje državnih osnovnih šol in krepitev zasebnih. Ker je tej temi bila posvečena celotna številka 20-ega Tribunala, obrazložitev na tej točki zaključujem.
Novembra smo dobili že tretjo izvedbo šestletke z imenom Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti 2007–2013. Zraven tega je vlada obravnavala še letno poročilo o izvrševanju famozne Resolucije 2007–2023. Ob prebiranju tega in številnih podobnih dokumentov, ki so si jih namislili naši birokrati, npr. Strategija razvoja Slovenije, Nacionalni raziskovalni razvojni program 2006–2010, Okvir gospodarskih in socialnih reform, Program reform za izvajanje Lizbonske strategije ipd., dobi človek občutek, da se moramo za razvoj gospodarstva in vse boljši standard državljani zahvaliti zasedanjem vladnih mož in pripravljavcem teh in podobnih kupov papirjev. Odgovorite si sami.
Ob omenjanju vloge naše države pri razvoju in blaginji ljudi pa radi pozabljamo še na nekaj. Slovenski javni sektor bo letos prerazdelil več kot 14 milijard evrov, kar je šokanten podatek, ki pomeni ogromno mešanje ustvarjenega premoženja in na eni strani povzroča stroške izgubljenih priložnosti težko merljivih dimenzij na drugi pa privlači t. i. iskalce rent, ki se kot mrhovinarji napletejo okrog z davki pobranega denarja, kar ravno tako znižuje učinkovitost, povrh vsega pa je izredno nepošteno do tistih, ki ustvarjajo. Ni spodbujanje razvoja to, če najprej nekomu vzameš, potem pa to daš nekomu drugemu, po možnosti konkurentu od tistega, ki si mu najprej vzel. Kot da vladni možje pri sprejemanju tega in podobnih programov gledajo samo na desno stran enačbe, se pravi tisto, kjer pobrani denar trošijo, pozabljajo pa na levo stran, torej tisto, kjer premoženje in bogastvo nastajata.
O tem, kako zavzeto naši birokrati verjamejo v centralno planiranje gospodarskega razvoja, vam ponujam kratek izvleček: »Zlasti je pomembna prenovljena lizbonska strategija, na podlagi katere je oktobra 2005 Vlada RS sprejela Program reform za izvajanje Lizbonske strategije. Razvojne prioritete Strategij razvoja Slovenije so podlaga za programe in ukrepe Državnega razvojnega programa, oktobra 2006 sprejeta Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007 – 2023 pa zajema ključne razvojne investicijske projekte, ki lahko doprinesejo k razvojnemu preboju države.« Poskusite odpreti d.o.o. in začeti recimo z gradnjo trgovskega centra oziroma lekarne oziroma z revizijo oziroma s ponujanjem gostilniških storitev, nato poskušajte zaposliti recimo dva preko pogodbe o avtorskem delu, pa še tri z normalno pogodbo o zaposlitvi, pa se boste lahko na lastne oči prepričali, kako vsi ti kupi dokumentov, ki jih vseskozi in zelo marljivo pripravlja birokracija, delujejo v praksi. Da se o davkih in prispevkih, ki ji boste morali vsak mesec nakazovati davčnemu uradu, sploh ne pogovarjam.
Nekako potihem pa so vladni možje sprejeli program za znižanje sodnih zaostankov, ki sodi pod t. i. projekt Lukenda. Učinkovitost reševanja sporov med ljudmi je pogoj delovanja vsake družbe. Kot ugotavlja Kling v enem svojih komentarjev, ki smo ga objavili tudi v Tribunalu, bo do konfliktov vedno prihajalo. Pomembno je, da obstajajo mehanizmi za njihovo uspešno in učinkovito reševanje, se pravi pošteno, hitro, preprosto in poceni. Z dodajanjem denarja v pravosodni sistem se bodo zaostanki verjetno resnično zmanjšali, vendar bo cena za to izredno visoka. Ob upoštevanju dejstva, da imamo v Sloveniji mnogo več sodnikov na 10.000 prebivalcev kot vse države EU-ja, razen Liechtensteina, ter da so izdatki, ki jih namenjamo pravosodnemu sistemu kot delež ustvarjene vrednosti prav tako v samem vrhu, bi bilo mnogo bolj smotrno od obstoječih sodnikov zahtevati višjo storilnost, kakor pa dodajati denar v pravosodni sistem.
Septembra so se vladni možje ponovno ukvarjali s popotresno obnovo Posočja in potrdili oceno škode nedavnih neurij. Nima smisla iti v podrobnosti, saj sem o tej in podobnih sagah birokratizacije naravnih nesreč pisal že v oktobrskem Tribunalu.
Izmed ostalih novembrskih sklepov izpostavljam: uredbo o varnosti ribiških ladij; uredbo o sofinanciranju zavarovalnih premij za zavarovanje kmetijske proizvodnje in ribištva v letu 2008, spremembo uredbe o plačah direktorjev javnega sektorja (dvig plačnega razreda direktorju JARSPTI-ja in dvig plačnega razreda direktorju Slovenske kinoteke), nacionalni strateški načrt razvoja ribištva 2007–2013 (h kupu večletnih strategij in programov je vlada torej dodala novo šestletko) in program ukrepov za odpravo administrativnih ovir za leti 2008 in 2009 (dokument obsega 64 neto strani naštevanja raznih ukrepov, pa si lahko sami odgovorite na to, kakšna je stopnja birokratizacije pri nas).Že v uvodu sem nakazal, da se nam verjetno še v tem letu obeta močno znižanje svobode, saj je vlada v Državni zbor že vložila precej sporne in omejujoče spremembe Zakona o prevzemih in spremembe Zakona o bančništvu. Oboje bo parlament obravnaval po hitrem postopku. Zakaj so te spremembe sporne in v katerih točkah, vam bom razkril takrat, ko bodo tudi dokončno sprejete. Stanje svobode je ponovno na ena in pol.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. decembra 2007

Razprava o enakosti

Kaj je enakost?

Enakost je načelo, ki govori, da morajo biti ljudje obravnavani na enak oziroma isti način. Seveda je očitno, da ljudje niso enaki ali isti v večini svojih lastnosti: nadarjenosti, sposobnostih, izgledu ali preferencah. Nihče ne verjame, da so ljudje med seboj enaki, torej je vprašanje, v kakšnem smislu so ljudje enaki? Razprava o enakosti ljudi je razprava o tem, kdaj je in kdaj ljudi ni upravičeno obravnavati enako. Ločimo lahko med vsaj petimi različnimi oblikami enakosti: moralna (ali formalna) enakost, enakost pred zakonom, politična enakost, enakost možnosti in enakost rezultatov. Prve tri različice so zaželene, zadnja pa skrajno nezaželena, pri tem pa je vrednost enakih možnosti odvisna od tega, kako jo opredelimo.
Skozi večji del zgodovine sveta je bila enakost kot moralno načelo prezirana, bodisi obravnavana kot neuresničljiva in nekompatibilna z realnostjo. Povsem vsakdanje se je zdelo, da so ljudje obravnavani različno, kot so recimo različni zakoni za plemstvo in kmete. Eno zgodnejših navedb enakosti lahko najdemo pri Aristotelu, ko je dejal, da med ljudmi, ki so enaki v vseh relevantnih ozirih, ki so pomembni pri določenem vprašanju, ne sme prihajati do nobenega razlikovanja, kar seveda sproža vprašanje, kaj je relevantno. Kristijani so načelo enakosti pridigali tako, da so pred bogom vse duše enako vredne.
Thomas Hobbes je trdil, da so ljudje enaki po svoji biti, ampak dejanski položaj, v katerem je bilo življenje »samotarsko, nespodobno, okrutno in kratko«, je bil tako zoprn, da so ljudje stremeli po zamenjavi takšne enakosti za strogo ureditev močnega vodje, leviatana. Kot se je v zgodovini moderne filozofije dogajalo tako pogosto, se je odločilen prelom zgodil z Johnom Lockom. Locke je trdil, da imajo ljudje enake pravice že po naravi in jih je ohranjal tudi znotraj politične ureditve. Te pravice do življenja, svobode in lastnine pripadajo vsem živim bitjem. V tem duhu enakosti pravic je napisana tudi ameriška Deklaracija o neodvisnosti, ki razglaša, da so »vsi ljudje ustvarjeni enaki.« Njen avtor, Thomas Jefferson, je tudi ob drugih priložnostih odločno obtožil tiste, ki se jim zdi, da obstaja naravna hierarhija in da morajo ljudje poznati svoje mesto v družbi. »Množice ljudi se niso rodile s sedli na hrbtih, niti da bi lahko peščica privilegiranih s privolitvijo boga povsem legitimno jezdila na njihovih hrbtih.« Devetnajsto stoletje predstavlja obdobje prizadevanja za vzpostavitev prvin enakih pravic ljudi, ki so jih uporabili pri odpravi suženjstva; uveljavitev načela, ki govori o enakosti pred zakonom in politični enakosti, kjer so vsi prebivalci upravičeni do enake pravice do glasovanja. Kljub temu ženske v mnogih državah niso dobile volilne pravice vse do zgodnjega dvajsetega stoletja. Črncem in drugim rasnim skupinam sta bili za časa apartheida v Južni Afriki odtujeni enakopravna politična in lastninska pravica. To se je dogajalo v istem stoletju, ko je z dvigom socializma in komunizma enakost postala splošno povezana z materialno enakostjo ali »enakostjo rezultatov«. Prav tako je načelo enakih možnosti dobilo zalet v tem stoletju, potem pa je bilo preoblikovano v drugo načelo, ki je skoraj popolnoma identično enakosti rezultatov.

Moralna enakost

Z moralnega vidika si vsak človek zasluži biti spoštovan, pri tem pa ima pravico, da sam sprejema odločitve o svojem življenju. To izhaja iz njihovega obstoja kot ljudje, temelji pa na prepričanju, da obstajajo določene stvari, ki jih ima vsaka posamezna oseba skupne z vsakim drugim človekom (še posebej naravne ali človekove pravice), zaradi česar si zaslužijo, da jih spoštujemo. Samo zaradi tega, ker je nekdo drugačne veroizpovedi ali nacionalne pripadnosti, spola, še ne pomeni, da ti ljudje niso pomembni. Kot človek ima vsakdo pravico, da živi svoje življenje, kakor sam želi, pri čemer ne posega v življenja drugih. Zaradi tega so takšna prepričanja v nasprotju s suženjstvom in bi ga želela izobčiti, saj to sužnjem jemlje pravico, da živijo življenje, ki ga izberejo sami. Immanuel Kant je iz te domneve formalne enakosti razvil pravilo, včasih imenovano tudi brezpogojna obveza: »Drugim stori to, kar bi storil sebi.«
Seveda to ne pomeni reči, da je vsakdo v svojem vedenju moralno enak. Očitno je, da se nekateri ljudje vedejo bolje od drugih, medtem ko so nekateri storili zlobna dejanja. Kljub temu njihova življenja ohranjajo vrednost. Kar se tiče uporabe pravilnega izrazoslovja za ta vidik enakosti, na žalost ne obstaja dogovorjen konsenz. Različni izrazi, ki se uporabljajo, so formalna enakost, moralna enakost, enakost statusov, enakost vrednosti in enakost spoštovanja, pri tem pa nobeden med njimi v celoti ne zajema tega načela.

Enakost pred zakonom

Najpomembnejša politična posledica sprejetja načela moralne enakosti se najlepše izrazi v načelu pravne enakosti oziroma enakosti pred zakonom. To določa, da mora zakon obravnavati ljudi nepristransko, neodvisno od nepomembnih značilnosti, kot so nacionalnost, pripadnost etnični skupini, premoženju, razredni pripadnosti, spolu, verski ali rasni pripadnosti. Zaradi tega je pravosodje »slepo« na vse tiste dejavnike, ki niso neposredno povezani z določenim primerom. Pravna enakost je tako močno povezana z načelom vladavine prava. Enakost pred zakonom je bila osnova pri prvotnih zahtevah gibanja za pravice žensk, da morajo biti ženske deležne enakih pravnih pravic kot moški, kot na primer pravice posedovanja premoženja ali pravica voliti.
Starorimski govorec Cicero je znan po moralnem razlikovanju med različnimi tipi enakosti. »Medtem ko je neželeno izravnavati premoženje ljudi, saj vsakdo ne more imeti enakih sposobnosti, morajo biti vsaj pravne pravice med prebivalci države enake.« Francoska Deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1789 govori, da »mora biti zakon enak za vse … in da so vsi ljudje, ki so po svojih kakovostih enaki, enako upravičeni do vseh časti, položajev in zaposlitev, glede na njihove različne sposobnosti, brez kakršnegakoli drugega razlikovanja, kot pa tistega, ki ga ustvarjajo njihove vrline in sposobnosti.«

Politična enakost

Moralna enakost je tudi vir za politično enakost v smislu, da je vsakdo upravičen do tega, da glasuje, razen kadar obstaja veljaven in legitimen razlog, da takšni osebi ta pravica ne bi bila priznana. Ker je pri sklepanju dogovora, ki se tiče vseh članov družbe, treba spoštovati interese vseh ljudi, morajo imeti vsi pravico voliti in si tako zagotoviti, da so njihovi osebni interesi upoštevani s strani voljenih politikov. Izvzeti so lahko otroci, duševno hendikepirane osebe in obsojeni kriminalci, ki so bodisi nezmožni opredeliti svoje resnične interese ali pa so, ker niso spoštovali zakonodaje, izgubili to pravico. Torej, obstaja domneva enakosti političnih pravic, ki jim je težko oporekati.

Enakost možnosti

Enakost možnosti temelji na spoznanju, da morajo imeti posamezniki na voljo priložnost ali možnost, da v življenju dosežejo uspeh, kakor ga sami poimenujejo. Praviloma se to izraža z uporabo metafor iz sveta športa, kot so enak start v življenju ali enako igralno polje. V tekmi našega življenja mora biti zagotovljen enak start, ampak z neenakim koncem. Margaret Thatcher je to opisala kot »pravica biti neenak«. Cilj tega je, da so kariere odprte nadarjenim, napredovanje pa mora biti skladno s sposobnostjo in ne kot posledica družinskih, spolnih ali političnih povezav.
Takšna družba bi bila meritokratorna, skladna s pravilom, kjer sposobni in nadarjeni svoje položaje dosegajo s svojimi dosežki. Pri tem je dosežek opredeljen kot seštevek sposobnosti in napora. Enakost možnosti govori o odpravi nepoštenih ovir pri doseganju ciljev. Položaji v družbi bi morali biti določeni glede na vlaganje naporov posameznikov in njihovih sposobnostih. To je močno povezano z mislijo izobraževanja za vse, s čimer bi lahko vsakdo razvil svoje sposobnosti do vrhunca. Zagovorniki in nasprotniki meritokracije priznavajo, da lahko njene posledice privedejo do dokaj velikih razlik (ali nepravičnosti) v rezultatih. Tak pogled temelji na zamisli enakih svobod.
Kljub temu bi bilo ustrezneje, da označimo to kot načelo maksimalnih možnosti. Dejansko pa enakosti možnosti nikoli ni mogoče doseči, poleg tega pa bi to bilo tudi nezaželeno. Eden največjih virov neenakih možnosti predstavlja družina, saj obstaja razlika med prisrčnimi in ljubečimi starši, ki zelo skrbijo za svoje otroke, in različnimi drugimi, ki bolj skrbijo za svoje lastne egoistične interese. Nemogoče bi bilo zagotoviti, da bi bil vsak starš prijazen in ljubeč, zaradi česar bi natančna uporaba načela enakih možnosti zahtevala, da bi staršem odvzeli njihove otroke in jih združili skupaj. Za vsakogar, ki verjame, da je družina vrednota, bi bilo to nesprejemljivo. Popolna zaveza, da bi zbrisali vsakršne razlike v možnostih, bi zahtevala ustanovitev totalitarne družbe, v kateri bi država nadzirala vsak vidik posameznikovega življenja, s čimer bi zagotovila, da nihče ne bi pridobil »nepoštene« prednosti, kot je boljši učitelj.

Pozitivna diskriminacija

Ideja enakih možnosti, v nasprotju z maksimalnimi možnostmi, je v ozadju približevanja pozitivni diskriminaciji ali nesorazmernemu, ampak privilegiranemu statusu skupin kot sredstvom za popravo krivic neenakega ravnanja z določeno skupino v preteklosti ali sedanjosti. To ima lahko vsaj tri oblike: razširjeni obseg, ki spodbuja manjšine, da si prizadevajo za svoje statuse; prioritete, kjer je ena skupina postavljena v nadrejen položaj nasproti drugi; in kvote, kjer velja, da lahko enakost možnosti obstaja le v primeru, kadar je v določenem organu zaposlen sorazmerno enak delež ljudi, ki je enak njihovemu deležu v prebivalstvu. Izvirno ta zamisel pomeni prevelik obseg, kar pomeni, da se manjšine zavedajo možnosti, ki so jim na voljo in si tudi prizadevajo za njihovo doseganje. To je neizpodbitno. Kakor koli, ideja pozitivne diskriminacije pomeni zasledovanje preferenc in kvot, kar je sporno.
Pozitivni diskriminaciji se je treba upirati, poleg tega kot taka predstavlja zanikanje štirih tipov enakosti, ki smo jih prikazali poprej. Prvič, skupine so privilegirane glede na nerelevantne dejavnike. Koristi diskriminacije se pogosto tičejo relativno izobraženih in uspešnih posameznikov znotraj takšne skupine. Drugič, nepravične obravnave posameznikov v preteklosti ne moremo popraviti danes tako, da bi z naklonjenostjo obravnavali povsem druge posameznike, ki zgolj po naključju rojstva pripadajo tej isti skupini. Tretjič, vsakršno diskriminiranje povzroča nagibanje nasproti novim privilegijem. Namesto da bi ljudje prepoznali, da so svoje položaje dosegli na podlagi meril, se pri njih ustvarja občutek, da so na nek način bili privilegirani, kar zmanjšuje samozavest in zaupanje pri preostalih ljudeh. Četrtič, do pripadnikov večinske skupine ni pošteno, da bi bili obravnavani neenako. Najpomembneje pri tem je, da to pomeni popolno zanikanje načela formalne in zakonodajne enakosti, saj ljudje niso obravnavani na podlagi svojih lastnih sposobnosti in napak, kar je Martin Luther King poimenoval »zadovoljevanje našega karakterja«, ampak na podlagi nerelevantnih lastnosti, kot sta spol ali rasa.

Enakost rezultatov

Enakost rezultatov je najpogosteje uporabljan način enakosti, ki ga najlepše prikažemo preko egalitarizma, kar pomeni, da bi vsi morali imeti isto. Namesto da bi nas zanimali pogoji, v katerih ljudje sodelujejo v družbi, se egalitarizem zadeva rezultatov, s ciljem teka, s čimer se seli od možnosti k nagradi. Neodvisno od tega, ali so bili v tekmi prvi ali zadnji, bi vsi tekmovalci skupaj končali tek ali prejeli isto nagrado. Enakost dohodka zadeva materialno enakost oziroma enakost življenjskih pogojev. To zahteva prerazdelitev od tistih, ki so na boljšem, k tistim, ki so na slabšem, pri tem pa je primarni cilj odpraviti vmesno praznino.
Egalitaristi se pogosto srečujejo s težavo, saj ni jasno, ali imajo v mislih enakost dohodka ali enakost premoženja. Četudi bi dva posameznika prejela isti dohodek, bi to hitro vodilo do premoženjske neenakosti med njima, saj bi nekdo del svojega dohodka skrbno varčeval, oziroma ga trošil za dolgoročne koristi, kot je izboljšanje svojega doma, medtem ko bi ga drugi potrošil za dobrine, s katerimi bi zadovoljeval samo svoje kratkoročne koristi, na primer kajenje, ničesar pa ne bi privarčeval. Zelo kmalu bi prva oseba postala mnogo bogatejša od druge, četudi sta oba prejela enak dohodek.
Skupaj z večino zagovornikov moralne enakosti bi si ljudje morali prizadevati za zavrnitev enakosti dohodka kot zaželenega cilja. Prvič, ker je nenaraven. Neenakost materialnega premoženja je naravno stanje ljudi in sprememba tega zahteva nenaravna in prisilna dejanja. Posamezniki, ki so prepuščeni sami sebi, bodo hitro prišli do razlik v dohodkih, premoženju in življenjskem standardu. Drugič, to bi zahtevalo močno zanikanje individualne svobode posameznikov, kakor tudi močno vmešavanje države v življenja ljudi. Tretjič, to bi bilo skrajno neučinkovito, saj bi zmanjšalo spodbude za delo in ustvarjanje. Zakaj bi nekdo sploh delal, če bi vedel, da bo deležen enakih koristi neodvisno od njegovega vedenja? Četrtič, to je nepošteno, saj so ljudje upravičeni do koristi, za katere so delali. Petič, bogastvo je treba ustvariti. Egalitaristi so tako zaskrbljeni s prerazdeljevanjem bogastva, da le redko razmišljajo o povezavi med proizvodnjo in delitvijo. Če nekdo nekaj ustvari, potem pa ugotovi, da bo brez njegove privolitve del ustvarjenega premoženja dodeljen drugemu, potem bo zmanjšal proizvodnjo bogastva. Odzival se bo na spodbude. Posledica tega bo izguba bogastva v družbi kot celoti. Iluzorno je verjeti, da se lahko razdelitev opravi brez učinkov na ustvarjanje bogastva. Končno, kdo bo izravnaval izravnalce? Nek posameznik ali organ mora imeti moč, da določi, kdo kaj prejme. Člani te elite bi imeli znatno večjo moč kot kdorkoli drug in bi uporabili to moč v njihovo korist. Medtem ko so člani komunistične nomenklature pogosto imeli podobne plače kot vsi drugi, so bili sposobni uporabiti svojo politično moč tako, da so si izboljšali svoje položaje. Doseči enakost rezultatov bi zahtevalo masovno neenakost politične moči.

Za enakost, proti egalitarnosti
Pošten politični sistem bi se zavzemal za: enakost pred zakonom, ki bi ustvaril tak pravni sistem, ki bi vse, ki bi se znašli pred njim, obravnaval enako; enake politične pravice, kjer so vsi upravičeni do glasovanja in svobodnega izražanja; in enake možnosti v smislu, da so kariere ljudi odprte nadarjenim. Pri tem bi poštena in svobodna družba zavračala pozitivno diskriminacijo, prerazdeljevanje in egalitarizem.

Nigel Ashford

objavljeno v Tribunalu, 6. decembra 2007

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Naveličana slabe prehrane

Preden je odšel, je Jonathan vprašal za pot do mestne hiše. Rose je bila videti zaskrbljena in ga je prijela za gornji del roke. »Prosim te Jonathan, če nikomur ne poveš o zajtrku, ki sva ti ga pripravila. Nimava uradnega dovoljenja.«
»Kaj?« je rekel Jonathan. »Za pripravljanje hrane potrebuješ dovoljenje?«
»V mestu da,« je odgovorila Rose. »In to bi lahko bil velik problem za naju, če bi oblasti izvedele, da sva ti brez dovoljenja postregla s hrano.«
»Čemu dovoljenje?«
»Dovoljenje jamči enako kvaliteto hrane za vse. Pred leti so bili ljudje tukaj iz mesta navajeni kupovati hrano od uličnih prodajalcev, v bifejih, boljših restavracijah ali pa so jo kupili v trgovini in si jo potem pripravili doma. Svet Guvernerjev je nato prepričal ljudi, kako je nepošteno, da bi se nekateri ljudje bolje prehranjevali od drugih in da je ljudi treba zaščititi pred njihovimi lastnimi slabimi odločitvami. Ustanovili so politične samopostrežne restavracije, da bi vsakdo lahko jedel standardizirano hrano, in to zastonj.«
»Ne ravno zastonj,« se je oglasil stari mož, potegnil denarnico in z njo počasi pomahal pred Jonathanovim nosom. »Strošek vsakega posameznega obroka je mnogo višji, kot je bil kadarkoli prej, pač se ne rabi plačati na licu mesta. Prehrano plača Stric Božičko z našimi davki. Ker so obroki v teh političnih restavracijah, torej v 'politkafejih', že plačani vnaprej, je mnogo ljudi prenehalo obiskovati zasebne restavracije, kjer je hrano pač bilo treba plačati. Ker so imele manj gostov, so zasebne restavracije za pokritje stroškov morale dvigniti cene. Preživele so samo tiste s premožnejšimi gosti in tiste s posebnimi vrstami dietne hrane, ostale pa so večinoma prenehale z delom.«
»Zakaj bi kdo sploh plačal za hrano, če lahko gre v 'politkafe', kjer jo dobi zastonj?« je na glas razmišljal Jonathan.
Rose se je nasmehnila. »Zato, ker so 'politkafeji' postali grozni. Kuharji, hrana, atmosfera, vsi! 'Politkafeji' ne odpuščajo slabih kuharjev. Imajo premočan sindikat. Dobri kuharji pa so zelo redko nagrajeni, saj slabi v hipu postanejo zavistni. Zgradbe se rušijo same vase, porisane so z grafiti in polne umazanije. Nizka zavest, slaba hrana, jedilnik pa določa Odbor za presnovo.«
»To zadnje je najslabši del vsega,« je vzkliknil možakar. »Poskušajo zadovoljiti svoje prijatelje, pri tem pa nihče nikdar ni zadovoljen. Moral bi videti spopad o testeninah in rižu. Desetletja so testenine in riž dan za dnem bili na jedilniku. Dokler ni lopatarski lobi začel s kampanjo za kruh in krompir. Se spomniš tega?« je pokimal svoji ženi. »Zgodba o testeninah in rižu je bila za vselej končana, ko so ljubitelji krompirja končno uspeli spraviti svoje ljudi v Odbor.«
Davy je izpustil dušeč zvok. Skrivajoč se izza babičinega krila je nejevoljen vihal svoj nos. »Babi, sovražim krompir.«
»Ljubi, bolje bo, da ga ješ. Lahko te dobijo uradniki za prehrano.«
»Uradniki za prehrano?« je vprašal Jonathan.
»Pssst!« je rekel stari mož in s prstom pokazal na ustnice. S pogledom je preko ramen preletel okolico in se prepričal, da jih nihče ne opazuje. »Tisti, ki se izogibajo politično določeni prehrani, navadno pridejo v roke teh uradnikov za prehrano. Otroci jih skrajšano imenujejo kar 'Lačni'. 'Lačni' zelo podrobno spremljajo udeležbo pri obrokih in iščejo vse tiste, ki na obroke ne prihajajo. Prestopnike prehranjevanja odpeljejo v posebne pridrževalne restavracije, kjer jih prisiljujejo k hranjenju.«
Davy je zadrgetal. »Zakaj ne jemo kar doma? Babi najbolje kuha od vseh!«
»Ker ni dovoljeno ljubi,« je rekla Rose in potrepljala Davyja po glavi. »Nekateri redki imajo posebna dovoljenja, midva z dedijem pa tega posebnega tečaja nisva delala. Zraven tega si ne moreva privoščiti vse temeljite kuhinjske opreme, katera bi zadovoljila kriterijem, ki jih zahtevajo. Vidiš Davy, Guvernerji verjamejo, da jim je bolj mar do tvojih potreb, kot je mar nama dvema z dedijem Miltonom.«
»Zraven tega,« je dodal dedek, »midva z babi morava za vse tole plačevati davke, kar pomeni delati.« Dedek je s počasnim težkim korakom obšel preddverje hiše in sam pri sebi govoril: »Govorijo nam, da imamo nižje razmerje ekonom loncev na kuharja kot kadarkoli prej, četudi je polovica populacije dejansko podhranjena. Osnovni načrt za izboljšanje prehranjevanja ubogih je privedel v ubogo prehranjevanje vseh. Nekateri posebneži so zavrnili hrano in so na robu sestradanosti, čeprav je hrana za njih zastonj. Še slabše je to, da vandali in zločinci korakajo po teh 'politkafetarijah', kjer danes očitno nihče več ni varen.«
»Prosim prenehaj!« je svojega moža prekinila Rose, ko je videla prestrašen izraz na Jonathanovem obrazu. »Bo ja na smrt prestrašen, ko bo šel v 'politkafe'.« Obrnila se je k Jonathanu in ga opozorila: »Le svojo osebno imej pri sebi, ko boš šel tja. Ničesar se ne rabiš bati.«
»Hvala za skrbi, babi Rose,« je dejal Jonathan in razmišljal o tem, kako osebna izkaznica izgleda in ali mu bo uspelo dobiti hrano brez nje. »Ali lahko vzamem s sabo nekaj dodatnih kosov kruha, preden grem?«
»Seveda lahko, dragi. Vzemi jih kolikor hočeš.« Odšla je v kuhinjo in se vrnila s precej kosi lepo zavitimi v robec. Neopazno je pregledala okolico, da bi preverila ali morda kdo izmed sosedov opazuje. Kruh je ponosno ponudila Jonathanu in dejala: »Skrbno ga hrani. Včasih je moj svak prideloval hrano posebej za naju, nakar ga je Živilska policija … «»Vem,« je dejal Jonathan. »Pazil bom, da kruha nikomur ne pokažem. Hvala za vse.« Pomahal jim je in s toplo mislijo na to, da je na tem vsega prepovedujočem otoku našel svoj drugi dom, stopil na ulico.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 6. decembra 2007

Zaskrbljujoče stanje v Latinski Ameriki

Pred nekaj leti je naša hemisfera z dolgimi koraki napredovala proti zagotavljanju političnih in ekonomskih svobod. Razen Kube so se morale vojaške diktature ukloniti valu svobode, ki je obrodil nove in prodorne demokracije. V splošnem so bile vlade po vsej Latinski Ameriki prepričane, da leži ključ za premagovanje revščine v zagotavljanju vzdržne rasti.
Gospodarstva po vsej regiji so opustila svoje zaščitniške ekonomske politike in prevzela svobodne trge. Sporazumi o prosti trgovini so povezali Severno in Južno Ameriko in ta regionalna integracija je vztrajno postala motor rasti.
Uspeh teh politik je osupljiv. S konsistentnim izvajanjem Čila, na primer, ni več možno smatrati za manj razvito državo. V le 10 letih je Srednja Amerika zbila raven revščine za 20 odstotkov, dosegala pa je tudi vztrajno višje rasti gospodarstva kot svetovno povprečje.
Toda, kar je še bolj osupljivo, je to, da danes po vsej regiji v vse večjem številu države razkrajajo svoje demokracije, zapirajo svoja gospodarstva, s čimer povzročajo napet konflikt med severom in jugom. S tem se vračajo k razrednemu boju kot razlagi socialno-ekonomske realnosti.
Čeprav je najbolj očiten primer Venezuela, le-ta ni osamljena. Kar je tukaj morda še bolj osupljivega, je to, da se te nove oblike komunističnih oziroma socialističnih režimov niso pojavile kot vsiljeno revolucionarno gibanje. Na oblast so prišli z volitvami, najbolj demokratičnim instrumentom, kar si ga lahko zamislimo.
Vprašajmo se zakaj? Posebej za tiste izmed nas, ki verjamemo, da mora biti družba oblikovana na načelih svobode posameznika je pomembno, da najdemo odgovor. Kje začeti s preiskavo?
Dober začetek bi bil zgodovina, saj nam omogoča, da opazimo našo sodobno realnost v luči širše perspektive. Narava človeka je seveda nujen in verjetno njen najpomembnejši vidik. In seveda politika, saj se ukvarjamo z vprašanjem vzrokov obračanja naše hemisfere stran od politične svobode. Ne smemo zanemariti politične analize.
Zgodovinsko perspektivo posebej nazorno prikazujeta dva primera, ki zgovorno kažeta redkost in naključnost tistih obdobij zahodne civilizacije, ko je človeštvo uživalo v svobodi. To dejstvo je še toliko bolj spoštovanja vredno, ko se zavemo, da so se največji dosežki v naši civilizaciji zgodili ravno v teh kratkih obdobjih človeške svobode.
Prvi primer ima opravka z našimi predstavami o vesolju. Za Grke in Helene je vesolje obstajalo kot absolutna in strogo navpična linija. V višji sferi so prebivali bogovi z Zevsom, ki je predsedoval Olimpu. Nižje je reka Stiks peljala do Hada, kraljestva mrtvih. Vmes, na ravni ploskvi, je bila zemlja, poseljena z nami, ljudmi.
Takšna geografija vesolja je imela moralno posledico. Tako je denimo hibris, tj. aroganca, kot največji greh pomenila gotovo pot v podzemlje. To bistvo grške tragedije ponazarja Prometejeva predrznost, ko je bogovom ukradel božji ogenj in ga dal človeštvu. Takrat največja vrlina je bila zmernost razuma: nikoli si ne drzni prepirati se z bogovi in s tem degenerirati v Had, sfero najnižjih bitij.
V zahodni misli je bila ta kozmologija popravljena z deli velikega grškega filozofa, Ptolemeja, rojenega v Egiptu v prvem stoletju krščanske ere. Njemu gre zahvala za ugotovitev, da je zemlja v središču vesolja.
Kar je pri tem osupljivega, je to, da je splošno neveljaven koncept vesolja, ki so ga zavrnili celo Ptolomejevi grški sodobniki, uspel zahodni misli prevladovati kar 1500 let, tj. vse dokler ga ni šele leta 1543 dokončno zavrnil Kopernik.
Danes se sprašujemo, kako je to sploh mogoče? Kako je mogoče, da je bilo človeško mišljenje o vesolju zamrznjeno kar 15 stoletij? Odgovor je srhljiv in nam po hrbtenici požene srh: vseh teh 1500 let je bilo prepovedano svobodno mišljenje. Moški oziroma ženske, ki so si drznili misliti po svoje in dvomiti v dogme, so bili sežgani na grmadi.
Naslednji tak, zgovoren primer je znanstveni napredek v medicini. Zaradi grškega in kasneje rimskega vraževerja, da rezrezovanje trupel pomeni obujanje jeze pokojnika in njegovo maščevanje, ni nihče izvajal obdukcije. Eden redkih, ki je vendarle imel to priložnost, je bil Galen, znani rimski zdravnik, saj je imel ordinacijo v neposredni bližini gladiatorske šole, kar je seveda pomenilo, da je imel za raziskovanje na razpolago mnogo človeških trupel.
Njegovo veliko znanje in sposobnosti so ga iz domačega Pergamona spravile v Rim, kjer je doživel veličastno slavo in prestiž. Toda njegova napaka, da pomenijo jetra središče obtočnega sistema, je razvoj medicine zaustavila za naslednjih 15 stoletij.
Galena ni smel kritizirati nihče, saj so njegovi zapisi veljali za dogmatične, zavračanje njegovih idej pa za krivo vero. Pot do pravilnega razumevanja obtočnega sistema se je prikazala šele z belgijskim zdravnikom Vesaliusom, ki je Galena prvi javno kritiziral.
Tukaj, v svetovnem centru svobodne misli [na Atlas Economic Research Foundationu, op.p.], dobi človek zlahka občutek, da sta svoboda mišljenja in svoboda govora del normalnega obstoja človeštva. In vendar nista. V zadnjih 2500 letih človeškega razvoja pomenijo odmik od stoletja za stoletjem trajajoče tiranije in človeškega zatiranja samo kratko obdobje grške zlate dobe, renesansa in pojav sodobnih demokracij. Pa še tukaj sta prvi dve obdobji veljali samo za določene sektorje, sodobne demokracije pa so omejene samo na določena geografska območja.
Od vseh človeških konstruktov sta najbolj krhki ravno svoboda kot osnovni pogoj življenja in sistem svoboščin, ki jo zagotavlja. To vznemirljivo dejstvo nam potrjuje zgodovina. Da bi razumeli, zakaj je zgradba svobode tako občutljiva, se moramo zazreti vase, v človeško bitje.
Kaj v človeški naravi je tisto, kar dela sistem svoboščin tako lomljiv, da se njegova zgradba zruši že ob najmanjšem pritisku? To je samo del misli mnogo bistrejših umov, kot ga imam sam.
V naravi je vse vnaprej določeno, simetrično in ponavljajoče. Letni časi se eden za drugim nujno periodično ponavljajo. Nagon določa cikel razmnoževanja in s tem rast. Oblika drevesnega lista je znotraj iste vrste navdušujoče simetrična. Oblika skorje se vedno znova ponavlja in to z neverjetno pravilnostjo.
Ves naravni svet je vključen v natančno določen življenjski cikel – razen človeškega bitja. Ko se rodi otrok, nastane z njim neznanka. Nihče ne more napovedati, kaj bo ta otrok v svojem življenju počel. Zgradba njegove zavesti je odprt projekt.
Čeprav nosi s sabo vse podedovane omejitve in zmožnosti, sta njegov razum in vzorec njegovega vedenja popolnoma odprta na vpliv, ki ga bo na njegovo notranje prepričanje imelo njegovo vedenje, lastno raziskovanje in sprejemanje odločitev. Človeško bitje je torej odprt načrt.
Dejansko se rodimo nemočni. Brez sposobnosti komuniciranja, premikanja, celo hranjenja samega sebe, smo ljudje popolnoma ranljivi. Dolga leta morajo preteči, preden lahko sanjamo o tem, da smo samostojni. Najmanj eno za prvih nekaj majhnih nerodnih korakov, leto in pol do prvega mrmranja, ki napove kasnejšo uporabo jezika in več kot deset za to, da se nam razvijejo možgani in centralni živčni sistem.
Dokler torej nismo sposobni samostojnega preživetja, potrebujemo ljudje neko strukturo, ki bo skrbela za nas. Joseph Campbell je našel briljantno vzporednico z majhnim kengurujem, ki je po rojstvu v vreči blizu materinega srca, kjer je zaščiten za vse obdobje svoje največje ranljivosti. V primeru človeka je ta vreča družina. Iz maternice smo rojeni v drugo maternico, kjer najdemo vso potrebno oskrbo in zaščito, dokler nismo sposobni živeti sami zase. Rojeni smo torej dvakrat: prvič iz materine maternice v družino in drugič iz družine v svet. Prvo rojstvo je v prvi vrsti fizične narave, drugo predvsem psihološke narave.
Za prvo rojstvo je pomembno, da se rodimo živi in zdravi. Pri drugem rojstvu pa je izziv, da se otresemo naše odvisnosti. Pričakovanja so usmerjena v to, kako postati kreativen in namesto zahtevanja nečesa od skupnosti, raje prispevati kaj v razširitev možnosti ostalih ljudi, da dosežejo svoj lasten razvoj.
To je za razvoj posameznika in družbe ključen trenutek. Zanj je to trenutek, ko raziskuje svobodo. Širen svet z vsemi svojimi priložnostmi kar čaka na zrele in odgovorne ljudi. Za človeško vrsto je drugo rojstvo velikega pomena, saj je obstoj projekta človek odvisen od njegovega uspešnega zaključka. Dolgoročni obstoj civilizacije je namreč odvisen od nenehnih kreativnih prispevkov vsake generacije posebej.
Med temi, ki so ta proces uspešno zaključili in tistimi, ki ga niso, je precej lahko razlikovati. Tisti, ki so pri svojem delu popolnoma odgovorni in se pri reševanju življenjskih izzivov usmerjajo k lastni kreativnosti in viziji s tem niso samo odkrili vira rešitev ostalim, temveč tudi nenehen vir lastnega, osebnega zadovoljstva. Osvobojeni od sebičnih zahtev, da se mora okolica prilagajati njihovim problemom, lahko sedaj prosto usmerjajo svojo moč kreativnosti v nekaj večjega, kot so oni sami: v njihove družine, deželo, človeštvo.
Tega procesa pa niso uspešno zaključili tisti, ki svoje lastne usode ne povezujejo s svojo lastno odgovornostjo in razloge za svoje trenutne težave nenehno iščejo v preteklosti, družini oziroma v družbi. In ravno tu je razlog, zakaj so politična govorjenja o tem, da so osebni problemi ljudi izvor nepoštenosti [svobodnega, op.p.] življenja, tako privlačna.Če se zaobljubimo uničiti tak »pokvarjen sistem«, kar seveda pomeni, da je za vse krivo človeško zlo, je treba izbrisati vso osebno odgovornost. Na tej točki se nato zgodi sanjanje o utopiji, da je treba postaviti državo, ki bo nase prevzela usmerjanje vseh vidikov človeškega delovanja.

Francisco Perez Flores

z dovoljenjem Atlas ERF objavljeno v Trinunalu, 6. decembra 2007