Dogodivščine Jonathana Gullibla

Karneval posebnih interesov

Ko se je Jonathan vrnil na stopnišče knjižnice, je sonce že pošteno zahajalo. Po omračitvi je mestece, seveda na njegovo veselje, zaživelo. Ljudje so se začeli množično zbirati na trgu, pri čemer so se praviloma usmerjali proti veličastnemu karnevalskemu šotoru, ki je bil postavljen v bližini GLIB-a.
Jonathan se je ves v siju luči, pogledov in zvokov odsotno usmeril proti razkošnemu šotoru. Na vrhu šotora je bil znak z napisom: 'KARNEVAL POSEBNIH INTERESOV'.
Naenkrat se je iz množice zaslišalo pozornost zbujajočo žensko, oblečeno v oprijet in ves poslikan kostim, ki je zakričala: »Posluh sem, posluh sem! Vabim vas, da za navdušenje vašega življenja stopite do Karnevala posebnih interesov!« Opazila je Jonathana, ki je kar strmel od presenečenja in ga zagrabila za roko. »Vsak je zmagovalec, mladi mož.«
»Koliko pa to stane?« jo je vprašal Jonathan.
»Plačaš deset kajnov, domov pa odideš z bajno nagrado!« je odgovorila. Divje je opletala z rokami in nagovarjala množico. »Posluh sem, posluh sem! S Karnevalom posebnih interesov boste postali bogati!«
Ker ni imel dovolj denarja, je Jonathan nekoliko počakal, da se je ženska zaposlila z ostalimi in se splazil okrog šotora. Dvignil je rob platna šotora in pokukal v njegovo notranjost. Na straneh šotora so bile vrste miz, polne ljudi. V sredini prostora so uniformirani uslužbenci usmerjali deset udeležencev k stolom, ki so bili postavljeni v obliki velikega kroga. V nestrpnem pričakovanju so se udeleženci postavili oziroma 'pokolenili' vsak k svojemu stolu. Naenkrat se je oglasil boben in ugasnila je polovica sveč. Zaslišale so se skrite fanfare. Odlična – ne vem, kaj je tu v originalu, ampak mogoče bi bilo boljše, če bi uporabil kaj druga (močna ali kaj podobnega) svetilka je zasvetila v sijoče črno oblečenega čednega moža s svilenim klobukom. Mož se je krogu nestrpno čakajočih udeležencev globoko poklonil.
»Dober večer,« je dejal, ves v blesku čudovito belega in svetlečega nasmeška.
»Jaz sem gospodar kroga! Danes ste vi, srečna deseterica, zmagovalci naše izredne igre. Vsi boste zmagali. Vsi boste odšli srečnejši, kot ste bili ob prihodu. Izvolite sesti.« Nato je z urnim vihtenjem v bele rokavice odete roke od vsakega udeleženca pobral po en kajn. Vsi so plačali in nihče pri tem ni odlašal.
Gospodar kroga se je ponovno nasmehnil občinstvu in naznanil: »Sedaj boste spoznali, kako vas bomo nagradili.« Kmalu zatem je enemu izmed nastopajočih v naročje spustil pet kajnov. Srečen prejemnik je od veselja zakričal.
»Vi ne boste edini zmagovalec,« je najavil gospodar kroga. In tako je tudi bilo. Gospodar se je desetkrat sprehodil med sodelujočimi in vedno od vsakega pobral po en kajn. Po vsakem krogu je nekomu od sodelujočih podaril pet kajnov in vsakič je prejemnik bil navdušen od sreče.
Po koncu izvajanja, ko so se ljudje začeli postavljati v vrste za izhod, je Jonathan stekel pred vhod šotora, da bi se prepričal, koliko so ljudje s predstavo resnično bili zadovoljni. Ženska na vhodu je sprostila vhod. Ustavila je enega izmed sodelujočih, ki je 'kolenil' proti izhodu in ga vprašala: »Ste se lepo zabavali?«
»Oh, seveda sem se!« je odvrnil mož in se ves srečen zarežal. »Bilo je čudovito!«
»Komaj čakam, da bom to opisal svojim prijateljem,« je dejal spet drugi. »Kasneje se utegnem vrniti.«
Še en navdušen udeleženec se je oglasil. »Da, da, da! Vsak je prejel nagrado petih kajnov!«
Jonathan je skrbno opazoval, kako se je skupina ljudi razšla. Ženska se je obrnila proti gospodarju kroga, ki je mahal množici v slovo, pri sebi pa potihoma pripomnil: »Da, še posebej srečni pa smo mi. Zaslužili smo petdeset kajnov, ti naivneži pa so vsi srečni glede tega! Menim, da bi morali naslednje leto od Sveta Guvernerjev zahtevati, da sprejme zakon, po katerem bi sodelovanje v igri bilo obvezno za vse!«
Ravno v tem trenutku se je eden od uslužbencev organizatorja prebil za Jonathana in ga zagrabil za ovratnik. »Tukaj ostani, ti nepridiprav. Videl sem te kukati noter. Si mislil, da boš lahko zastonj gledal predstavo, kaj?«
»Žal mi je,« je dejal Jonathan, ki se je poskušal izviti iz njegovega prijema. »Nisem vedel, da bi tudi samo za gledanje moral plačati. Ta prijetna dama je vse skupaj naredila tako zanimivo – in nisem imel dovolj denarja, prosim …«
Gospodar kroga je oba zelo srdito pogledal. »Nič denarja?«
Toda ženska se je nasmehnila Jonathanovemu laskanju. »Počakajte, izpustite ga,« je dejala uslužbencu. »Saj je samo otrok. Torej ti je bila predstava všeč, kajne?«
»Oh, seveda, gospa!« je z močnim prikimavanjem odvrnil Jonathan.
»Kako pa bi ti bilo všeč, če bi na lahek način zaslužil nekaj denarja? Drugače te,« njen glas je postal preteč, »predam karnevalski varnostni službi.«
»Oh, super,« je z negotovostjo dejal Jonathan. »Kaj želite, da naredim?«
»Preprosto tole,« se je nasmehnila, ponovno vsa ljubezniva. »Danes zvečer se samo sprehodi po mestecu, razdeli te letake in vsakomur razloži, kako močno se bodo tukaj na našem karnevalu zabavali. Za sedaj imaš tukaj en kajn, kasneje pa boš prejel ostalo, se pravi po en kajn na vsakega tekmovalca, ki bo s sabo prinesel ta letak. Sedaj pa pojdi in glej, da me ne boš razočaral.«
Med povezovanjem vreče z letaki okoli ramen, ga je opozorila. »Še ena stvar je. Danes zvečer po koncu predstave bom prijavila poročilo o tvojem dohodku. Takoj zjutraj moraš polovico zaslužka predati v mestni hiši kot plačilo davka.«
»Davka?« je ponovil Jonathan. »Čemu?«
»Guvernerji zahtevajo delež tvojih dohodkov.«
Jonathanu ta ideja ni bila všeč. V upanju je dodal. »Če mojih dohodkov ne boste prijavili, bom delal bolje. Mogoče dvakrat bolje.«
»Guvernerji to vedo, mladenič. Vsepovsod imajo ovaduhe, ki nas skrbno opazujejo. Če nas vidijo, kako bi skrili tvoj dohodek, potem bi to lahko pomenilo hude težave – lahko nas celo zaprejo,« je dejala. »Zato se ne pritožuj. Vsi moramo plačevati za naše grehe.«
»Grehe?« je ponovil Jonathan.»Oh, seveda. Davki kaznujejo nas, ki grešimo. Davek na tobak kaznuje kajenje, davek na alkohol kaznuje pitje, davek na obresti kaznuje varčevanje in davek na dohodek kaznuje delo. Želja Guvernerjev je,« se je hihitala in mežiknila gospodarju kroga, ki je stal ob njej, »da smo vsi mi zdravi, trezni, odvisni in nedelavni. No, sedaj se pa zmigaj, ti otrok.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007

Tribunalovo oko

Vid Jakulin, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, je ob razpravi glede spremembe Kazenskega zakonika, ki predvideva uzakonitev dosmrtne zaporne kazni, 15. oktobra 2007 za RTV Slovenija njeno sprejetje utemeljil s tem, da:

“Mora biti izrečena kazen, med drugim, tudi odraz storjenega kaznivega dejanja.”

Debata o možnosti vpeljave dosmrtnega zapora v slovensko zakonodajo, ki jo je s svojim najnovejšim predlogom sprožilo Ministrstvo za pravosodje, bolj po naključju sovpada z brutalnim umorom, ki se je nedavno zgodil pred ljubljansko diskoteko Global. S tem pa hočeš nočeš povečal zanimanje slovenske javnosti pomenu, ustreznosti in učinkovitosti slovenskih institucij pregona. Še posebej zato, ker je glavni osumljenec za umor še vedno na begu. Preseneča, da izhaja iskana oseba iz vrst varnostne službe same. Torej gre za posameznika iz službe, za katero se prvenstveno pričakuje, da bo v primeru neredov posredovala in zagotovila vsem gostom varnost. Bodisi na nogometni tekmi in morebitnem razgrajanju razgrajačev, ob ogledu zadnjih novitet na razstavnem prostoru ali pa ob preživljanju brezskrbnih trenutkov v bližnji diskoteki.

Posameznikom je namreč treba zagotoviti njihovo neodtujljivo pravico, da živijo sebi lastno življenje, seveda vse do točke, dokler ti s svojimi dejanji ne posežejo v pravico drugih do te iste pravice. To pomeni, da je treba v primeru fizičnega nasilja tretjih oseb vsem zagotoviti svobodo pred takšnimi in podobnimi dejanji ostalih članov družbe. In to je najpomembnejša vloga države v sodobni družbi. Pri tem pa služi prisotnost zasebnih varnostnih služb ostalim uradnim institucijam pregona le kot dodatni servis, ki skrbi za zagotavljanje in varovanje osebne varnosti posameznika kot temeljne človekove pravice.

Tako se v celoti strinjam z izjavo Jakulina, ki trdi, da mora biti izrečena kazen odraz storjenega dejanja. Ayn Rand gre celo dlje. Na vprašanje o primernosti kaznovanja za kriminalna dejanja je tako dejala, da je treba kjer koli je to možno, popraviti posledice zločina nad žrtvijo, kar pomeni, da je treba v primeru kraje ukradeno stvar preprosto vrniti njenemu lastniku. Zakon mora po njenem tudi kaznovati storilca in to ne z namenom, da bi se le-ta v zaporu spreobrnil, ampak za to, da bo nosil boleče posledice svojih dejanj, ki jih je prizadel žrtvi. Kot zadnje ugotavlja podobno kot Jakulin, da mora biti kazen sorazmerna zločinu glede na ostale uzakonjene zločine.

Potreben je torej sistem, ki bo v prvi vrsti popravil posledice zločina, ki bo ostale učinkovito odvračal od takšnega početja, in ki bo storilcu preprečil ponovitev takšnega dejanja. V primeru umora drugačna kazen kot dosmrtni zapor sploh ni legitimna, saj gre za najhujšo obliko nasilja nad svobodo posameznika, ki tudi onemogoča popravo posledic takšnega dejanja. Dosedanja ureditev, kjer znaša najvišja zagrožena kazen 30 let, tako neogibno pomeni, da se bo taka oseba nekoč vrnila na prostost. To pa pomeni pretečo nevarnost za ponovitev dejanja in nove žrtve med nedolžnimi ljudmi.
Vprašanje ureditve institutov pregona pa je neogibno povezano s stroški, ki so s tem povezani. Postavi se dilema, ali so ostali člani družbe dolžni kriti te stroške. Ali so konec koncev v primeru umora te stroške dolžni kriti tudi svojci žrtve? Mislim, da ne. Sicer pa nosi vse stroške pravdnih postopkov tudi navadni zamudnik plačila svojega dolga, zato ne bi bilo pravično do njega in ostalih, če bi bilo v primeru zapornika kaj drugače. Plačo, ki bi mu zagotavljala želeno raven standarda, bi si moral zaslužiti na trgu dela, podobno kot vsi ostali, sicer bi pa bil obsojen na životarjenje. Podobno kot to velja za ostale smrtnike.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007

Izkoriščanje - nazadnjaška miselnost

V zadnjem času se v Sloveniji stopnjuje retorika o izkoriščanju delavskega razreda. Nadvse zanimivo je poslušati, kako da se pod Alpami vseskozi dogaja izkoriščanje zaposlenih s strani gospodarstvenikov. Kar nekaj vidikov je takšnih, ki bi jih ob tem veljalo nekoliko pobližje pogledati: moralni, pravni, tehnično-teoretski in praktični. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ker je tema preveč široka, ščepec osnovnih razmišljanj in prikazov bo za prvi občutek več kot dovolj. Pojdimo po vrsti.

Izkoriščanje ni moralno
Morala v splošnem pomeni sledenje tistim načelom, za katera verjamemo, da so dobra in jih zaradi tega, ker verjamemo, da so dobra, pri svojem vsakodnevnem delu upoštevamo. Lahko se recimo odločimo, da je izkoriščati druge ljudi nemoralno, vendar potem se bomo morali obnašati tako, da nikogar nikdar ne bomo izkoriščali, sicer bo naše lastno vedenje nemoralno. V totalitarnih sistemih je vsebino moralnosti za vse ljudi definirala politična elita, največkrat kar po nareku diktatorja osebno, v svobodnih kapitalističnih ureditvah pa jo definira vsak posameznik sam, glede na njegov lasten pogled na svet in na to, kako bi rad živel.
Sindikalisti in nekateri ekonomisti nam torej sporočajo, da je izkoriščanje nemoralno. Če verjamemo definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika, lahko upravičeno in z veseljem pričakujemo, da se bodo povsem jasno zavzemali proti vsakršnemu 'neplačanemu prilaščanju proizvodov tujega dela'. Oziroma z drugimi besedami, pričakujemo lahko njihovo zavzemanje za to, da bodo tudi oni sami plačani izključno glede na to, koliko bodo ustvarili, vsemu ostalemu pa se bodo prostovoljno odrekli, saj je po njihovem mnenju nemoralno in izkoriščevalsko. Pa poglejmo, ali in v kolikšni meri to res drži.
Ko so nekega ekonomista (ime namerno izpuščam, pa ne ker ne bi bilo pomembno, ampak zato, ker je moj namen ovrednotiti njegovo vedenje), ki rad simpatizira s sindikati, javno vprašali po njegovi plači, je izdal, da njegov zaslužek znaša okoli 4000 evrov neto. Pri tem ni navedel, s čim si toliko denarja zasluži. Pa bi moral. Recimo vsaj zaradi tega, da bi upravičil moralnost svojega zavzemanja proti izkoriščanju. Da o izjemno dragih analizah številnih 'razvojnih projektov', ki se prav tako financirajo z davki in kjer različni ekonomisti, tudi ta, množično sodelujejo, sploh ne govorim.
Pa vas sprašujem, kje so tukaj 'checks and balances' (merila)? Ali se zavedamo, da vse te visoke dohodke in honorarje iz študij o 'razvojnih projektih' plačujejo zaposleni v podjetjih, torej vsi, od navadnih delavk in delavcev, do strojnih inženirjev, kemijskih strokovnjakov, računalniških genijev, podjetnikov, ki morajo svoje sposobnosti vedno znova dokazovati v boju z ostalimi na trgu? Kakšna je recimo morala tega dotičnega doktorja ekonomije, če vemo, da deluje v monopolističnem sektorju izobraževanja in svojega znanja ne rabi dokazovati v tržnem boju z ostalimi raziskovalci? Nizka.
Poglejmo moralo sindikalistov. Ko so jih povprašali po njihovih osebnih dohodkih, so se praviloma presenečeni začeli izvijati, potem pa razkrili, da imajo plače čez 2000 evrov neto, brez honorarjev, ki so kdove kolikšni. Gospodje si svoje plače jemljejo od prispevkov zaposlenih v podjetjih, pri čemer jih nihče ne spomni na to, da imajo sindikati v Sloveniji izredno privilegiran položaj in s tem praktično zajamčeno članstvo – torej dohodek.
Kaj menite, bi se sindikalisti strinjali s tem, da bi vlada recimo ukinila ekonomsko-socialni svet, pogajanja pa prestavila izključno na raven podjetij, ljudem pa povedala, da jih v pogajanjih s podjetji lahko zastopa kdorkoli, ki bi mu ljudje sami dali pristojnost (odvetniki, agencije, tudi prijatelji) oziroma da lahko nastopajo kar sami v svojem lastnem imenu? Ali verjamete, da bi sindikalisti, ki so jih vseskozi polna usta izkoriščanja in morale, pustili ljudem, da si sami izberejo vrsto svetovanja? Jaz ne. Če se resnično zavzemajo za to, da bi imeli zaposleni dobre predstavnike pri pogajanjih, potem bi takšen predlog, ki uvaja konkurenco na področje pogajanj, morali z veseljem podpreti.
V Novi Zelandiji so tak sistem recimo uvedli. In kaj se je zgodilo? Ljudje so množično zapustili sindikate, se za nasvete glede pogajanj obrnili k pravnikom, nastale so posebne agencije za pogajanja s podjetji, nekateri pa so se zastopali kar sami. Rezultat liberalizacije pogajanj je bil ta, da je več kot 80 odstotkov zaposlenih imelo individualne pogodbe in, glej ga zlomka, imeli so višje plače.
Trikrat lahko ugibate, kakšna bi bila retorika sindikalistov in njihovih svetovalcev, če bi se recimo pojavil vladin predlog o drastični reformi trga dela, kjer bi sindikate prepustili konkurenci z ostalimi potencialnimi ponudniki pogajanj, pogajanja pa iz centralističnega ekonomsko-socialnega sveta prestavili izključno na raven podjetij. Stavim, da polna besedičenja in groženj o koncu socialne države! Resnica je seveda popolnoma drugje: zavedajo se, da bi se s tem močno znižala njihova privilegirana moč v družbi, medtem ko bi ljudje dejansko dobili možnost izbire. Kakšna je tukaj moralnost sindikalistov? Nizka.

Kdo koga izkorišča
Namesto javkanja o izkoriščanju bi se vsi omenjeni raje zavzeli za delovanje principa vladavine prava. Zakaj? Če ima kdo občutek, da je izkoriščan, da ga torej proti njegovi volji nekdo zlorablja, potem je najboljša rešitev zanj ta, da svoj prav dokaže in zahteva ustrezno nadomestilo. Seveda se bodo zlorabe in izkoriščanja vedno dogajala, saj smo ljudje preveč raznoliki. Pomembno je, da obstaja dovolj učinkovitih mehanizmov za njihovo reševanje in da so ljudje dovolj samozavestni, da bodo te mehanizme uporabili oziroma morebitne poskuse zlorab preprečili že v kali. V tem kontekstu je pomemben dobro delujoč sistem reševanja konfliktov (Arnold Kling, Razsodnik z zlatim žezlom, Tribunal 10, 24. 5. 2007).
Še nekaj velja izpostaviti. Če je že kdo izkoriščan, so to prej tisti posamezniki, ki niso včlanjeni v sindikat, njihov osebni dohodek pa je kljub temu vezan na kolektivno dogovarjanje med sindikati in podjetji. Ti ljudje so izkoriščani s strani sistema kolektivnega dogovarjanja, ki jim, razen v redkih primerih, ne dovoli možnosti pogajanj za lasten osebni dohodek. Gotovo vas zanima podatek, da je v Sloveniji kljub nekaj več kot 30-odstotnemu članstvu zaposlenih v sindikatih pokritost kolektivnih pogodb več kot 95-odstotna, kar nas uvršča samo pred Francijo, ki ima približno 10-odstotno sindikaliziranost zaposlenih in vsaj 90-odstotno pokritost kolektivnih pogodb. Je to pošteno? Je to moralno? Odgovor je jasen: NE!
Tem ljudem je treba dati možnost izbire, da ne bodo več izkoriščani. Če bi se sindikalistom in njihovim svetovalcem v resnici šlo za manj izkoriščanja, potem bi se morali prvi zavzeti za to, da se sistem pogajanj spremeni, tako da se sindikate postavi na trg. To bi bila najbolj poštena rešitev, saj daje možnost proste izbire katerega koli pogajalca. Ostalo je zgolj leporečenje brez prave vsebine.

Nezmožnost kolektivnega dogovarjanja
Ob besedah o izkoriščanju zaposlenih radi pozabljamo, da so praktično vsi osebni dohodki v Sloveniji in ostali pogoji zaposlitve posledica monopolističnega dogovarjanja o delovnih razmerjih. Ne bom rekel, da to dokazuje nesposobnost sindikalistov za pogajanja, ker to sploh ni nujno, saj so posamezni sindikalisti verjetno zelo dobri pogajalci. Bom pa popolnoma jasno zapisal, da nam s svojim oglašanjem o izkoriščanju povsem odkrito priznavajo, kar teorija pozna že dolgo, da se delovnih razmerij centralno-plansko ne da določati, saj so podjetja med seboj preveč različna, okolja v katerih delujejo pa preveč dinamična. Ironično, vendar s svojim oglašanjem o izkoriščanju nam na nek način priznavajo, da je urejanje plač in ostalih delovno-pravnih razmerij centralno-plansko, tj. preko ekonomsko-socialnega sveta, nemogoče, neučinkovito in nepošteno.
Zakaj? Logika nezmožnosti centralnega urejanja delovnih razmerij je precej podobna tisti, ki jo pozna praktično vsak otrok, ki rad igra strateške igrice. Razlog je v tem, da število vseh možnih strategij in s tem težavnost igranja z dodajanjem novih in novih problemov (dimenzij) zelo hitro narašča, kar znižuje zmožnost otrokovega nadziranja poteka igre. Povsem enako je v sistemih pogajanj, kjer se določa pogoje zaposlitve za desetine tisoč zaposlenih naenkrat. Ob toliko različnih interesih (dimenzijah), kjer ima vsak svoje želje, predstave in cilje, je učinkovit rezultat, ki bi bil dober za vse naenkrat, enostavno nemogoče doseči. Preprosto, z rešitvami, kjer neka skupina posameznikov odloča o problemih tisočerih ljudi, se bo vedno našel kdo, ki bo s sprejetim upravičeno nezadovoljen.


Neveljavna ideologija
Retorika o izkoriščanju delavcev ima jasen, marksističen okvir. Temelji namreč na dejansko nikoli veljavni delovni teoriji vrednosti Davida Ricarda, ki vrednost ustvarjenega pripisuje količini vloženega fizičnega dela in surovin. Delovna teorija vrednosti razlaga dobiček kot razliko med proizvedenim in plačilom za surovine in delo, ter je podlaga za Marxovo teorijo izkoriščanja – temelj marksizma, nikoli veljavnega in proti človeku naravnanega pogleda na življenje.
O popolni zgrešenosti marksizma nima smisla izgubljati besed, saj gre za ideologijo, ki jo je zelo žalosten zgodovinski eksperiment v popolnosti zavrgel in jo na nekaterih delih sveta (Severna Koreja, Kuba, vedno več južnoameriških in afriških držav) še vedno mora zavračati. Morda bi predvsem zaradi tega človek namesto simpatiziranja z marksističnimi idejami pričakoval, da bi se vsaj vsi ekonomisti, kar jih Slovenija premore, oglasili in vsak poskus sklicevanja na različne oblike preživete in dejansko nikoli veljavne ideologije izkoriščanja v kali zatrli.
Kaj torej ustvarja novo vrednost? Ko človek pogleda v tovarno, najprej opazi, da imamo v delovnem procesu zraven ljudi prisotne tudi vedno bolj moderne stroje, ki so posledica večletnih izobraževanj, sestavljanj, simuliranj. Osnovni proces človek-stroj-novo znanje je nespremenjen od kar poznamo prvo tovarno. In ekonomisti danes to zelo dobro poznamo ter si s pomočjo sodobnih metod raziskovanja poskušamo sestavljati vedno boljše modele, ki pojasnjujejo dejanski potek ustvarjanja nove vrednosti. Besede izkoriščanje se v raziskovalnih institucijah ekonomskih oddelkov sploh ne uporablja.
Zaključek: raje kot v poudarjanje populizmov o izkoriščanju se je treba usmeriti v vprašanje spreminjanja našega močno nadzorovanega ekonomskega sistema in razmišljati o tem, kako v čim več področij uvesti osnovni in stoletja delujoč princip ponudbe in povpraševanja. Edino to namreč pripelje v stanje, ko se nihče nima pravice sklicevati na izkoriščanje in se tudi ne sklicuje, saj je vsak dogovor v takšni družbi popolnoma svoboden. Takšen sistem vodi stran od vseh vrst obračunavanj, v ljudeh pa spodbuja kreativnost in željo po sodelovanju. Mnogi državniki spoznavajo, da bolj kot je gospodarsko okolje ustvarjanju prijazno, intenzivnejši so procesi ustvarjanja novega, boljšega. In življenje naenkrat postane prijaznejše, kvalitetnejše, brez posebne želje po izkoriščanju.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007

Red in nered

»Ko carino in kvote narišemo na tablo, so si le-te precej enake … V praksi seveda to ne drži. Carine in kvote praviloma vključujejo različne institucionalne okvirje … S kvotami se distribucija prodaje med ponudniki in značilnosti ponudbe izdelkov, ki se prodajajo, ne dogaja s pomočjo vsakdanjih prodajnih dogovorov. Namesto njih se uporablja političen proces, kjer imajo tisti, ki so na položajih politične moči, pristojnost podeljevanja posebnih statusov tistim, ki jih s politično močjo sami izberejo. Kvote v politično prakso nujno vpeljujejo podkupljivost, neenakost in hierarhijo ter spreminjajo značilnosti učinkovitih poslovnih navad ljudi.« --Richard E. Wagner


Ena izmed najpomembnejših idej preminulega Nobelovega nagrajenca Friedricha Hayeka je bil koncept »spontanega reda«. Koncept, ki bi ga bilo težko razložiti.

Ko spontani red obstaja, ga privzamemo za danega in se ne trudimo preveč, da bi ga razumeli. Če je vaše telo zdravo, se vam ni treba ubadati s tem, kako delujejo vaše mišice, kako funkcionirata vaše srce in možgani ali kako deluje vaš prebavni proces. To spoznaš šele takrat, ko se ta red poruši in postaneš bolan oziroma trpiš za bolečinami.

Podobno je z gospodarstvom. Ko le-to dobro funkcionira, niti ne opazimo vsega vedénja, ki je potrebno, da sistem deluje. Gremo v supermarket in vidimo grozdje na razpolago, pri tem pa se ne sprašujemo, zakaj oziroma kako.

V teoriji bi lahko delo distributorja grozdja opravljal centralni planer. Posamezna entiteta bi si lahko prizadevala pridobiti vse informacije, ki se nanašajo na proizvodnjo in potrošnjo grozdja. Poleg tega bi ta tako imenovani car distribucije grozdja gospodaril z vsemi podrobnostmi za skladiščenje in transportni sistem. Z uporabo teh informacij bi ta car pošiljal navodila vsem posameznikom, ki bi bili vključeni v proizvodnjo, hrambo in distribucijo, navodila kaj, kje in kdaj naj kaj naredijo.

V praksi takšen car distribucije grozdja ne obstaja. Grozdje prihaja iz različnih krajev do bližnjega supermarketa preko vrste odločitev posameznikov, ki jih vodijo cene in njihov lastni interes. Nobena oseba ne poseduje z vsemi potrebnimi informacijami, da bi lahko primerno usmerjala distribucjo. Toda vsak udeleženec, ki ga usmerja sistem cen, ve, kaj narediti. Iz njihove kolektivne interakcije sledi, da je grozdje dosegljivo v skoraj vseh supermarketih tako rekoč ves čas. To je primer spontanega reda.

NERED PRI NAFTNIH DERIVATIH, 1974–1975

Ena značilnost reda, ki ga ustvari tržišče, je, da pri tem ne nastane trajnega pomanjkanja oziroma presežka proizvodov. To nadalje pomeni, da ljudje ne padejo v vrste oziroma v bitko enega z drugim, da bi si pridobili dobrine ali storitve.

Če bi radi videli nered, je vse, kar morate narediti to, da uvedete nadzor nad cenami. Nadzor nad cenami ustvari primanjkljaje oziroma presežke, kar privede do kaosa. Propad sovjetskega gospodarstva odseva ta nered.

Primer gospodarjenja v stilu Sovjetske zveze smo sredi sedemdesetih let, ko smo vzdrževali kontrolo cen nad gorivi, videli tudi v Združenih državah Amerike. To je bil odgovor na naftni embargo arabskih držav.

V članku Oil Econ 101 sem razložil, da ker je »nafta pač nafta« v bistvu ni možno bojkotirati savdijske nafte. Če mi ne bomo uporabili savdijske nafte, jo bo pa uporabil nekdo drug. Nafta, ki jo bomo uporabili mi, bo prišla iz države X, savdijska nafta pa bo nadomestila nafto te države X nekje drugje.

Z uporabo podobne logike sledi tudi to, da Savdijci ne morejo bojkotirati nas. Če jo ti prenehajo prodajati Združenim državam, pri tem pa še vedno oskrbujejo trg s svojo nafto, bomo namesto njihove nafte dobili več nafte od drugih držav.

Če bi trgom bilo dopuščeno, da delujejo v letih 1974 in 1975, bi bil učinek embarga z nafto skoraj zagotovo majhen in le začasen. Namesto tega so kontrole cen ustvarile vztrajen nered.

Ker cene bencina niso mogle poskočiti, ni bilo nobene naravne spodbude, ki bi povečala ponudbo oziroma okrnila povpraševanje. In rezultat je bilo pomanjkanje.

Ko so ljudje spoznali, da bencinskim črpalkam občasno zmanjka bencina, so se odzvali tako, da so še povečali svoje povpraševanje po bencinu. Ko si opazil, da ima posamezna bencinska postaja bencin, je bila tvoja gonilna sila, da napolniš rezervoar, saj nisi vedel, ali bo naslednja bencinska postaja, na katero boš naletel, imela bencin.

Če bi obstajal red, bi bila tvoja normalna reakcija takšna, da bi zaobšel postajo, na kateri bi bila čakalna vrsta, saj bi se na tak način želel izogniti nepotrebni izgubi časa zaradi čakanja v vrsti. Toda v primeru nereda zaradi kontrol cen je bila vaša reakcija ravno nasprotna. Videnje vrste je pomenilo, da bencinska postaja ima bencin. Tako je bila tvoja spodbuda, da se vključiš v vrsto! Na nekaterih postajah je tako stalo v vrsti stotine avtomobilov in občasno je razpoloženje vzkipelo, tako da so izbruhnili celo pretepi.

Tisti, ki smo živeli v času krize z bencinom med leti 1974-1975, ne bomo nikoli pozabili frustriranosti, sprevrženih spodbud in absurdnosti nereda, ki so ga povzročile kontrole cen. Ravno zaradi tega je zelo malo zelo izkušenih politikov po hurikanu Katarini, ki je ustavil mnogo rafinerij nafte, zagovarjalo uvedbo nadzora cen.

NADZOR DOHODKOV IN MINIMALNA PLAČA

Naslednji primer nereda kot posledice kontrole cen je trg najemnih stanovanj v New York Cityju. Letna stopnja izgradnje novih stanovanj v New Yorku je manj kot 10 odstotkov tiste iz dvajsetih let. Za večino najemojemalcev je neto učinek višji strošek najema. Kakor koli, namesto da bi ta najemnina šla lastnikom nepremičnin, kar bi sprožilo večjo ponudbo, gre k tistim ljudem, ki koristijo prednost takšnega sistema. Posredniki služijo honorarje, da ljudem poiščejo stanovanja. Najemodajalci, ki oddajajo takšna stanovanja z določenimi najemninami, služijo od najemnikov. Ta nered ustvarja najemojemalcem visoke stroške, medtem pa ustvarja kratek stik procesu, pri katerem bi visoke najemnine spodbudile k večji izgradnji stanovanj. Seveda, ko se je ponudba zmanjšala, so dejanski stroški za najemojemalce narasli, kar le povečuje zahtevo po nadzoru cen. Že šestdeset let je New York v nespodobnem krogu kontrole cen in premajhne ponudbe.

Sistem minimalne plače je naslednji primer vladne politike, ki le pospešuje nered. Ekonomist iz Harvarda, Gregory Mankiw, spretno opisuje minimalno plačo kot: (a) subvencijo za manj kvalificirane delavce, ki jo kot (b) davek plačajo podjetja, ki zaposlujejo manj kvalificirane zaposlene.

Drugi ekonomisti, vključno z lanskim Nobelovim nagrajencem Edmundom Phelpsom, dajejo prednost čistim subvencijam za plače za manj kvalificirane, ki bi se plačali iz splošnega davka na dohodek. Minimalna plača znižuje povpraševanje za manj kvalificirane delavce, kar pa čista subvencija za plačo ne.

VELIKA DEPRESIJA

Razpravljal sem o tem, da služi spontani red tržnega sistema kot tisti, ki zaustavlja zametke primanjkljajev in presežkov. Pa vendar je bilo za čas velike depresije dolgo obdobje visoke brezposelnosti – presežka dela. To je naredilo veliko depresijo za pomemben dogodek v ekonomski zgodovini.

Večina ekonomistov verjame, da je velika depresija potrebovala razdor finančnega reda kot tudi razdor v mehanizmu določanja plač. Verjamem, da je predstavljal najbolj pomemben razdor na finančnem trgu bankrot bank. Kot sem izpostavil v eseju glede zadnjega finančnega vznemirjenja, vključuje finančno posredništvo upravljanje s tveganji posrednika. Če zaupam posredniku, potem mu posodim svoj denar za nizko premijo za tveganje, ta posrednik pa lahko potem posreduje naprej posojilojemalcem. Če izgubim svoje zaupanje v posrednika, se poveča premija za tveganje. Ob nastopu velike depresije so ljudje izgubili zaupanje v banke, veliko bank se je zaprlo, finančno posredništvo pa se je zmanjšalo. Najbolj pomembna razlaga te teorije finančnih vzrokov velike depresije ni nič drugega kot trenutni predsedujoči sistemu Zveznih rezerv, tj. Ben Bernanke.

Vzrok za nered na trgu dela je nekako težje natančno definirati. V teoriji bi morala povečana ponudba dela povzročiti padec plač vse do točke, dokler dodatno povpraševanje po delu in njegova zmanjšana ponudba ne bi odpravila presežka. Obstaja nekaj notranjih razlogov, da deluje ta mehanizem manj dobro na trgu dela kot na drugih trgih, toda menim, da je politika New Deala predsednika Roosvelta, ki je sicer nameravala dvigniti plače in cene s pomočjo kartelnega mehanizma, odigrala vlogo, ki je le podaljšala ta nered. Preberite recimo knjigo The Forgotten Man avtorice Amity Shlaes.

V vsakem primeru je bil nered velike depresije travmatična izkušnja. Do danes mnogo ljudi ne zaupa tržnemu sistemu zaradi zloma, ki se je dogodil v tridesetih letih.

EMISIJE OGLJIKOVEGA DIOKSIDA

Danes je najpomembnejše področje, ki ima velik potencial, da ustvari nered, želja po znižanju emisij ogljikovega dioksida. Najbolj urejen način, da bi se doseglo to znižanje, bi bilo s pomočjo davkov. Naslednja najbolj urejena pot bi bila s pomočjo trgovanja z dovoljenji za njihov izpust.

Načini znižanja emisij ogljikovega dioksida, ki vodijo do največjega nereda, vključujejo nadzor emisij in sistem »kape in trgovanja«, kjer vlada določi kape za posamezne industrije. Pristopi takšnih oblik vključujejo politiko v procese ozkega in osebne ravni, ki omogočajo široko in vztrajno lobiranje, »prijateljstvo« in korupcijo.

NAFTA, POMOČ IN POPULIZEM

Paul Colier v The Bottom Billion izpostavi, da se države, ki imajo veliko bogastva skoncentriranega v obliki naravnih virov, kot je recimo nafta, nagibajo k slabemu funkcioniranju. Ko morajo ljudje delati, da si prislužijo bogastvo, imamo opraviti z redom. Ko je bogastvo prosto tam, da se ga pograbi, se ljudje osredotočijo na točno to – da ga pograbijo. Nagrade so potem deležni tisti, ki vedo, na kakšen način uporabiti nasilje in moč. Ironično, tod države, ki so bogate v naravnih virih, so »preklete«, saj je nered, ki ga je povzročil boj za lastništvo nad tem uniči bogastvo teh samih naravnih virov.

Tuja pomoč lahko ima podoben učinek kot dani naravni viri. Lahko pospeši nered, saj ustvarja vzdušje, v katerem se bodo ambiciozni ljudje namesto da bi se vključili v produktivno aktivnost, borili za nadzor nad razdeljevanjem te pomoči.

Populistična ekonomija, kot jo je predlagal John Edwards oziroma kot jo prakticira Hugo Chavez, je recept za nered. Ljudem pove, da jim ni treba služiti za bogastvo, saj jim ga bo namesto tega razdelila kar oblast s svojo politiko, ki bo le poslabšala nered.
Upam, da v Združenih državah dovolj ljudi upošteva spontani red trga in tako drži politike v šahu.

Arnold Kling

z dovoljenjem TCSDaily, objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007

Rusija je demokratična le na papirju

Ruski predsednik Vladimir Putin se je odločil. Predsedniški stolček namerava marca naslednje leto zamenjati za premierskega. V kolikor bo Putinu vse šlo po načrtih, ne bo izgubil tistega, kar najbolj ceni: svojo oblast. Medtem ko skoraj ni nobenega dvoma o uresničitvi njegovega načrta, so tisti, ki poznajo dogajanje za zaveso in so bili pripravljeni spregovoriti o tem, postavili svoja življenja na kocko.

Zastavljajo se vprašanja, koga bo Putin, ko bo enkrat imenovan za premierja, podprl za svojega naslednika na marčevskih predsedniških volitvah. Ali bo to Sergej Ivanov ali Dmitrij Medvedev ali kdo tretji, je popolnoma nepomembno, saj je sistem oblasti lojalen Putinu in ne inštitutu predsednika države. Kamor bo šel Putin, tja se bo nagnil sistem oblasti.

Ko je Putin leta 1999 nasledil Jelcina, se je čez noč prelevil iz široke javnosti popolnoma nepoznane osebe v samosvojega, skrivnostnega in muhastega voditelja ene najmočnejših držav na svetu. Putin, nekdanji tajni agent KGB-ja, od prvega dne vodi Rusijo iz svoje kremeljske pisarne kot operacijo tajne službe. Njegovo glavno vodilo je, da iz svojih rok ne izpusti niti ene samcate niti državne politike. Nismo v zmoti, če trdimo, da Putina lahko vzamemo iz KGB-ja, a KGB-ja ne moremo izbrisati iz Putina. Naj vas ne zaslepi njegova navzven umirjena drža, saj je osebnostno najbližje krvoločnemu levu. Zanj je vsak pogovor borba, v katerem sogovorca agresivno in brez zadržkov napada z vseh strani, pri tem pa njegovi svetovalci niso izvzeti. Ni samo Putinov način dialoga, ampak tudi njegova široka razgledanost, ki preseneti tiste, ki se znajdejo na štiri oči z njim, kot je priznal Andrej Ilarianov, bivši Putinov ekonomski svetovalec in danes raziskovalec na Cato Institutu.

Marsikaj se je spremenilo odkar je Putin postal predsednik Rusije. Hitra in neprekinjena gospodarska rast je vodila k dvigu življenjskega standarda mnogih Rusov. Medtem ko je Rusija še vedno ena najpomembnejših dobaviteljic energetskih virov Evropi in drugim okoljskim regijam, pritok tujih neposrednih investicij nepretrgoma narašča. Preobrazba Moskve in Sankt Peterburga v zadnjih petih letih je neverjetna. Ko se sprehajaš po njunih mestnih središčih, se ti zdi, da si v eni izmed svetovnih prestolnic.

A to je samo ena plat zgodbe. V času svojega predsedovanja je Putin med drugim popolnoma izbrisal opozicijo iz političnega spektra, oklestil avtonomije regij, okrepil državno kontrolo ruskih energetskih virov in poteptal neodvisne medije. Država, ki se oznanja za demokracijo, je v obdobju osmih let korak po koraku zdrsela v avtokracijo.

Človekove pravice so ogrožene in nobenega sledu ni o demokraciji, vsaj o tisti ne, ki jo zasledimo na Zahodu. Ruska oblast vse bolj spominja na skoraj pozabljeno Sovjetsko zvezo. Razlika je le v tem, da medtem, ko se današnji ruski vrh pretvarja, da je demokratičen, voditelji Sovjetske zveze niso imeli zadržkov javno nastopati kot diktatorji oziroma carji. Vpliv Kremlja je vedno bil izjemen na vseh področjih javnega življenja v Rusiji. A odkar je Putin na oblasti, se je ta vpliv samo še povečal. Državo danes milo rečeno vodijo ljudje iz nekdanje obveščevalne službe KGB, ki se je preimenovala v FSB. Ni naključje, da ruski rek pravi, da Rusija visi na kljuki FSB-ja.

Kljub temu javnomnenjske raziskave beležijo neverjetno, vsaj 70-odstotno, podporo Putinu. Kako je to mogoče? Zvit in pretkan predsednik igra nevarne in zahrbtne ideološke igre z javnostjo. Putin in njegovi sodelavci se zelo dobro zavedajo, da dokler bodo ohranili visoko javno podporo, so bolj ali manj nedotakljivi. Odsotnost neodvisnih medijev, državna cenzurirana medijska propaganda, novinarji v vlogi predstavnikov službe za odnose z javnostmi in zgolj minimalno informiranje v medijih samo pripomorejo k zaslepljenosti Rusov, kar ohranja visoko javnomnenjsko podporo Putinu. Ta zaslepljenost je toliko izrazitejša med mladimi, ki se ne spomnijo komunistične Sovjetske zveze. Za to generacijsko skupino so se v zadnjih letih odprle mnoge možnosti zaposlitve v državnih organih ali v podjetjih, ki so v državnih rokah. Vsaka takšna služba je pod skrbnim drobnogledom oblasti, a so mladi dovolj naivni, da hlepijo po napredovanju v sistemu, ki jim krati osebno svobodo na vsakem koraku. Ko bodo to spoznali, bo najverjetneje prepozno. Po drugi strani pa za tistimi, ki si ne zatiskajo oči pred koruptivnostjo in umazanostjo ruske oblasti, ekonomska blaginja ni celotna slika. Veliko takih ljudi emigrira iz Rusije in si nekje drugje poskuša ustvariti življenje pod svobodnim soncem.

Putin se ne spreneveda, da ga v tujini marsikdo kritizira, a dokler ima visoko (navidezno) javnomnenjsko podporo doma, verjame da ima zeleno luč za svoja dejanja. Obenem je visoka javna podpora doma, ne glede na to, da je ponarejena in napihnjena, tudi as v rokah Kremlina, ko se Rusija obrne k potencialnim investitorjem oziroma podjetnikom zainteresiranih v njeno gospodarstvo. Obenem ne glede na različne kritike o stanju demokracije, se Putin zaveda, da tuji investitorji cenijo stabilnost in blaginjo in bodo zato, če bo prišlo do tega, zatisnili eno oko, ko bo govora o kršenju človekovih pravic.

Demokracija med drugim pomeni neomejeno in javno konkurenco oziroma boj za oblast. Tega danes ni v Rusiji. Čeprav je Jelcinov sistem bil daleč od zaželenega in idealnega, je vsaj bil prvi korak na poti gradnje demokratičnega sistema v prihodnosti. Putin je izničil enega izmed največjih dosežkov Jelcinove oblasti: prostovoljni prenos oblasti od enega na drugega političnega voditelja.

Medtem ko mednarodna javnost nima zaupanja v neodvisnost prihajajočih ruskih parlamentarnih in predsedniških volitev, domača opozicija ne namerava vreči puške v koruzo. Dolga leta neustavljivi šahovski genij in svetovni prvak Garij Kasparov je pred kratkim oznanil, da bo na predsedniških volitvah naslednje leto glavni kandidat opozicije, ki je pod imenom Druga Rusija zbrala vse Putinove nasprotnike, tako politične stranke kot posameznike. Njihova želja, bolj kot cilj, je aktivno sodelovati na volitvah, kar pa v Putinovi Rusiji ni lahko. Vse tri nacionalne televizijske postaje so neme prošnjam opozicije. Pod pritiskom in strahom pred oblastjo je le peščica manj prepoznavnih časopisov in radijskih postaj pripravljena objaviti oziroma predvajati izjave opozicije. Odprta diskusija ni po godu oblasti - ne v javnosti, ne v političnih krogih. Nepozabna je lanska izjava Borisa Grizlova, predsednika Dume, spodnjega doma ruskega parlamenta, da namreč slednja ni prostor za diskusijo.

Kasparov se zelo dobro zaveda, da zmaga na volitvah niti pod razno ni dosegljiva. A odkar je javno pričel kritizirati Putinovo predsedovanje, je uradna Moskva, v strahu pred še tako nemočno opozicijo, uperila vse sile v uničenje Kasparovega imena doma in možnosti uspešnega kandidiranja. Kremlinska propaganda je Kasparova označila za radikalca in ekstremista ter državnega sovražnika številka ena, saj naj bi ta po njihovem mnenju bil zaposlen kot tajni agent na ameriškem zunanjem ministrstvu. Kljub absurdnosti teh izjav marsikateri Rus ne pomisli dvakrat preden verjame spletkam Kremlina.

Nepremostljiva prepreka pri sodelovanju s tradicionalnimi mediji je oklestila opozicijo možnosti javnega izražanja svojega mnenja. Internet se je pojavil kot alternativna možnost, a Putinovi ljudje so bili pripravljeni tudi na to. Medtem ko je državna cenzura medmrežja milejša kot na Kitajskem, ruska oblast izvaja neposreden pritisk na lastnike serverjev in spletnih strani. Hekerji, ki delujejo pod FSB okriljem, dnevno napadajo serverje kritikov ruske oblasti. Nobeden ni varen pred temi napadi, tudi serverji izven Rusije ne. Medtem ko so na območju Rusije bili zabeleženi napadeni z močjo 30 MB/s, je Estonska oblast, kot mi je nedavno zaupal Mart Laar, bivši premier Estonije, bila soočena s ponavljajočimi napadi z močjo 90 MB/s. Laar ne dvomi, da sta Kremelj in FSB odgovorna za to dejanje. Hkrati je priznal, da je estonska oblast pričakovala tako potezo iz Moskve in se je zato ustrezno pripravila.

Kdor si drzne izreci besedo ali dve proti oblasti mora biti pripravljen na posledice. Na enem izmed štirih "shodov nezadovoljnih", ki so v preteklem letu bili organizirani v obeh glavnih mestih s strani Druge Rusije, sta celo Kasparov in Mikhail Kasyanov, bivši predsednik ruske vlade, bila aretirana. Vendar izguba službe, kazenska obtožnica ali nekaj urni pripor se ne morejo primerjati z izgubo življenja. Ruska novinarka Ana Politkovska je bila odkrito kritična do Putinove oblasti, za katero je trdila, da "ubija demokracijo". Putinova Rusija je za njo bila moralno bolj umazana od Jelcinove. Med drugim je iz čečenske vojne poročala drugače, kot bi si oblast želela. Politkovska je bila brutalno umorjena 7. oktobra 2006, na Putinov rojstni dan. Njen umor ni osamljeni primer. Odkar je Putin predsednik države, je bilo umorjenih 17 novinarjev. Kot zanimivost naj omenim, da sta v preteklih 15-ih letih le Irak in Alžirija zahtevala več novinarskih življenj kot Rusija. Razmere v Rusiji so ponovno kot v knjigi Georga Orwella 1984.

Če je Putin tako zelo priljubljen, kot kažejo javnomnenjske raziskave, zakaj se boji javne diskusije, zakaj opoziciji ne preneha metati polen pod noge, zakaj ne preneha ustrahovati in groziti neodvisnim medijem? Politkovska je imela prav, ko je dejala, da "če bi obstajali neodvisni mediji, bi Putina raztrgali na koščke". Putin je bil v zmoti, ko je ob smrti Politkovske rekel, da je ona imela le majhen vpliv in da bo njena smrt povzročila več problemov Rusiji, kot je njeno pisanje ustvarilo dobrega. Dejstvo je, da njena smrt ni samo močno vznemirila medijske srenje, ampak tudi prebudila ves svet in opozorila na nedopusten položaj človekovih pravic v Rusiji.

Osebna svoboda in druge svoboščine v Rusiji niso ogrožene samo zaradi dejanskega stanja v državi, temveč tudi zaradi molka zahoda, predvsem Evropske unije. Slednja je "globalen partner z razliko", saj ob očitnih ruskih kršitvah človekovih pravic in demokratičnih načel molči v zameno za ruske energetske vire. Svetla točka sta nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki pristopata k tej temi drugače, kot sta to počela njuna predhodnika. Oba sta javno in brez diplomatskih besed opozorila na nujno spoštovanje in zaščito pravic opozicije v Rusiji.

Ni skrivnost, da visoke cene nafte na Bližnjem vzhodu ustvarjajo tiho, a močno podporo Putinu. Nekateri menijo, da v kolikor bi cena nafte padla pod $40 za sod, bi to zamajalo Putinov stolček. Ne glede na ceno nafte je nerealno pričakovati od zahoda, da bo prenehal poslovati z uradno Rusijo ali jo označil za avtarkijo. Posledično je trenutno edini žarek upanja za prebivalce Rusije Friedmanov pouk, ki pravi, da ekonomska svoboda vodi v civilno in politično svobodo. Rusija je edina gospodarska velesila, ki ni članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Morda so prav Friedmanove ideje vplivale na Joséja Manuela Barrosa, predsednika Evropske komisije, ki se goreče zavzema za čimprejšnji vstop Rusije v WTO. Manj ovir za prost pretok blaga in storitev bi ustvarilo več upanja za demokracijo, ne tisto samo na papirju, v Rusiji.

Tanja Štumberger

Članek je nastal po pogovora z Andrejem Ilarionovim, Mart Laarom in Garijem Kasparovim.

objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007

Svobodna gospodarstva in skupno dobro

Nihče ne more resnično dvomiti v to, da svobodna podjetja niso samo največji pospeševalec blaginje ljudi, ampak da tudi v največji meri služijo vsem razredom v družbi. Stari socialisti so sanjali o svetu, v katerem bi si vsi razredi po vsem svetu delili bogastvo proizvodnje. Poglejmo na primer v podjetje Wal-Mart, če navedem samo najbolj očiten primer, ki svoje trgovine po vsem svetu odpira dan za dnem, v enem mestu za drugim. V vsaki posamični trgovini vidimo resnično izobilje dobrin, ki so ustvarjene tako, da služijo blaginji ljudi, in to po takšnih cenah, da si jih ljudje lahko privoščijo. Podjetje, ki je ustvarilo milijone delovnih mest in prineslo napredek tja, kjer je sprva bil prisoten samo obup.
Dobro, lahko vam Wal-Mart ni všeč. Lahko se vam zdi neurejen. Morda ne kupujete radi v njihovih trgovinah. Ampak v tem ni nobenega razloga, da bi zanikali, da je to podjetje, in stotine njemu podobnih, človeštvu prineslo mnogo enkratnih priložnosti za povečanje blaginje za vse družbene razrede.
In kdo so lastniki Wal-Marta? Lahko jim rečemo kapitalisti, če želite, ampak njegovi lastniki so lastniki delnic iz vsega sveta, ljudje z zmernimi prihodki, ki so svoje prihranke investirali v blagostanje podjetja. Wal-Mart je v lastništvu razreda ljudi, ki jim lahko rečemo delavci-kapitalisti. Takšna ureditev kot smo ji priča, predstavlja mnogo več, kot bi si kdorkoli od stare garde socialistov lahko predstavljal. Če bi Marxu prikazali to stanje, ne bi mogel verjeti svojim očem.
Ali se svobodno podjetništvo sklada z idejo skupnega dobrega, kot so si ga predstavljali socialisti? Vsekakor se. Vendar pa se ne sklada z »zadružnostjo dobrin«, kakor je predpostavljal socializem, da se bo zgodilo. Torej, kaj lahko rečemo tistim, ki tudi še danes ostajajo zvesti socializmu kot političnemu cilju oziroma kot splošnemu trendu političnega aktivizma? Lahko rečemo, da ne vedo, ali niso razumeli ozadja ekonomske zgodovine v zadnjih 300 letih. Morda pa bi lahko celo rekli, da so ti bolj navezani na socializem kot na dogmo, kot pa do izrecnih idealov očetov socialistične dogme. Še posebej sem prizadet s skrbjo neosocialistov glede blaginje rastlin, živali, rek in jezer, deževnega gozda in puščave, še posebej nad tem, ker se zdi, da je njihova skrb za okolje bistveno večja od njihove skrbi za blaginjo človeške družine.
Kadar govorimo o zamisli skupnega dobrega, moramo biti odkriti tudi glede političnih in pravnih inštitucij, ki do skupnega dobrega najverjetneje privedejo. Odgovora ne moremo najti v »zadružnosti dobrin«, ampak v tistih inštitucijah, ki si jih socialisti zelo vztrajno prizadevajo diskreditirati. Dovolite, da jih naštejem: zasebno lastništvo nad proizvodnimi sredstvi; stabilen denar, ki služi kot sredstvo menjave; svobodno podjetništvo, ki ljudem dovoljuje, da začnejo s poslom in tako sledijo svojim sanjam; proste zveze delavcev, ki ljudem dovoljujejo, da sami izberejo, kje želijo delati in pod kakšnimi pogoji; spoštovanje pogodb, ki idejam, da morajo ljudje izpolnjevati svoje obljube, zagotavlja institucionalno podporo; in močno delujočo trgovino znotraj in med različnimi narodi, ki prinaša najbolj cvetočo delitev dela. Te inštitucije bi morala podpirati takšna kulturna infrastruktura, ki spoštuje zasebno lastnino, spoštuje človeka kot osebo in njegovo dostojanstvo in daje prednost predanosti nadnaravni avtoriteti pred predanostjo civilni avtoriteti. To je osnova za tisto, čemur pravimo svoboda in je posledica tega, čemur pravimo skupno dobro.
Skupno dobro je nezdružljivo s kršenjem pravice do ekonomske iniciative. Kot je glede ekonomske iniciative zapisal papež Janez Pavel II: »To je pravica, ki je pomembna, ne samo za posameznika, ampak tudi za skupno dobro. Izkušnje kažejo, da zanikanje te pravice, ali njeno omejevanje v imenu domnevne »enakosti« vseh v družbi, zmanjšuje, v praksi pa popolnoma uničuje duh iniciative, ki mu lahko rečemo tudi kreativna subjektivnost posameznega državljana.«
Pri pisanju teh besed je papež posnemal vizijo dokumenta drugega vatikanskega sveta z naslovom Gaudium et Spes: »Ker lastnina in druge oblike zasebnega lastništva premoženja prispevajo k izražanju osebnosti in, nadalje, nudijo posameznikom priložnost, da opravijo svojo vlogo v družbi in gospodarstvu, je zelo pomembno, da se dostop tako posameznikov kot tudi skupnosti, do neke oblike lastništva premoženja pospešuje. Zasebna lastnina ali kakšna druga oblika lastništva nad premoženjem prenaša na vsakega posameznika tisto družbeno okolje, ki je absolutno potrebno za samostojnost posameznikov in družine, zaradi česar mora biti upoštevana kot podaljšanje človeške svobode.«Naj zaključim z deklaracijo, po kateri bi se, glede na merila, ki izhajajo iz prvih zgodnjih socialistov, vsi ljudje morali sami sebe smatrati za socialiste, v kolikor z izrazom mislimo, da se zavzemamo za blaginjo vseh pripadnikov družbe. Kritično točko spotike predstavlja vprašanje, kako doseči ta ideal. Sam sem mnenja, da poti za dosego tega cilja ne potekajo preko centralnega planiranja države, ampak preko svobode kot take. Po Svetem Tomažu Akvinskem poznamo rek: bonum est diffusivum sui. Dobro se samo razširi. Dobro svobode se je dejansko izrazilo v večjih koristih, ki jih je deležno celotno človeštvo.

Oče Robert Sirico

z dovoljenjem Acton Institute objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007

Kaj prinašajo predsedniške volitve?

Prvi krog predsedniških volitev je za nami, po uradnih rezultatih pa je z 28,5 odstotki največ glasov dobil Lojze Peterle, ki se bo v drugem krogu, 11. novembra, za mesto predsednika potegoval z Danilom Türkom. Ta je zbral 24,6 odstotka glasov, tretje uvrščenega Mitjo Gasparija (24,2 odstotka) pa prehitel za slabih štiri tisoč glasov. Glede na celotno predvolilno dogajanje, v katerem se je ustvarjal občutek, da bo Peterle z vsaj 40 odstotki zlahka opravil s konkurenco, pomeni nedeljski razplet veliko presenečenje. Če se za trenutek vrnemo k statistiki, je pri tokratnih volitvah treba opozoriti na vsaj še dve pomembnosti. 57 odstotna volilna udeležba je najnižja volilna udeležba na parlamentarnih ali predsedniških volitvah do sedaj. Druga posebnost teh volitev pa je skoraj dvajsetodstotna podpora Zmagu Jelinčiču.

Peterle prehitel koalicijo
Če se ozremo nazaj, vidimo, da so tokratne volitve imele ogromno notranjih spopadov in seveda političnih vrhov, ki so se praviloma dogajali znotraj posameznih koalicij, izven dosega novinarjev. Po padcu LDS in tudi razočarljivem vladanju SDS je več kot očitno, da se na strankarskem in političnem parketu karte mešajo povsem na novo, pri tem pa stranke in kandidati aktivno iščejo vsak svoje mesto. Če k temu dodamo, da mesto predsednika države pomeni tudi ugledno funkcijo in osebni motiv posameznikov, je bilo pestro dogajanje tudi pričakovati. Za prvega je poskrbel sam Lojze Peterle, ki je s svojo zgodnjo kandidaturo prehitel verjetno predvideno dogovarjanje z SDS in SLS ter njunimi ideološkimi podporniki o izboru skupnega kandidata. Dejstvo, da se je kar sam postavil za skupnega kandidata, daje slutiti na to, da kljub vsemu ne bi bil prva izbira koalicije, česar se je sam dobro zavedal. Seveda pa se morebitno nesodelovanje Peterleta na volitvah ne bi skladalo z njegovo osebno ambicijo, da svojo politično življenje zaokroži tudi s položajem predsednika.
Glede na medijsko prepoznavnost Lojzeta Peterleta, ki je na volitvah za evropski parlament gladko pometel s konkurenco, je ta verjetno sklepal, da mu zavoljo »miru v hiši« SDS ne bo konkurirala s protikandidatom, niti ne bo nasprotovala njegovi kandidaturi. Oboje bi namreč lahko preveč očitno kazalo tako na neenotnost med strankama, kot tudi na notranja trenja v vladi. Takšna neskladja bi ob trenutno slabi podpori vladi in ambicijam DeSUS-a in SLS-a po vladnih pretresih ter javnomnenjskem naskoku SD-ja moč Boruta Pahorja le še utrdila. To pa bi lahko bilo usodno za vlado Janeza Janše. Kljub temu so politično enostransko dejanje Lojzeta Peterleta obsodili s tem, ko mu javne podpore ni izrazil Zbor za republiko, katerega celo ustanovni član je bil Lojze Peterle. Verjetno je bil kot kandidat SDS-a in tudi skupni kandidat predviden kdo izmed vidnejših članov Zbora, ki je bližje SDS. Takšnih imen je znotraj Zbora kar nekaj. Če pogledamo, kako zavzeto in enotno so stranke SDS, SLS in NSi nastopile pri kandidaturi Barbare Brezigar leta 2002, ko je ljudem neznana kandidatka skoraj ogrozila zmagoslavje »velikega« Janeza Drnovška, vidimo, da je bila Peterletova kandidatura izsiljena, samovolja pa kaznovana z nepodporo Zbora.

Spopad Peterle - Pahor
Čeprav nikoli ni javno napovedal svoje kandidature za predsednika države, niti se o njegovi podpori niso razjasnile druge stranke, se je Borut Pahor, predsednik SD-ja, v medijih pojavil kot skupni kandidat »levice«. Javnosti ostaja tudi skrito, kdo je sploh lansiral ime Pahorja v javnost. Morda je bil to celo sam ali kdo iz njegovega štaba, seveda pa Pahor svoje kandidature v tem času tudi nikoli ni javno zanikal, ampak je z zvitim odgovarjanjem puščal za sabo dovolj prahu, kar je v javnosti sprožalo ugibanje glede odgovora na vprašanje: Ali se bo Pahor dejansko podal v boj za mesto predsednika države? Sredi aprila je v Kočevju izjavil, da se vidi na mestu predsednika države. Spet drugič je izjavil, da čaka na mnenje stranke. To je povzročilo pravo medijsko zanimanje okrog tega vprašanja, Pahorju pa ob naraščajoči popularnosti dvigovalo medijsko zanimanje in politično ceno. V neki točki se je celo zdelo, kot da je Pahorjeva moč tolikšna, da lahko kar mirno izbira med dvema najvišjima funkcijama v državi. V tem stanju je bil pritisk na vse v njegovi okolici ogromen. Predvsem na vse tiste v stranki, katerih politično življenje je neposredno odvisno od dela Pahorja. Teh pa v SD ni malo, kakor tudi na liderje drugih političnih strank. Lojze Peterle si je sredi junija, ko je izgubil nasprotnika, ki bi ga zelo težko premagal, lahko kar precej oddahnil. Je pa Pahor s svojo negotovostjo vseskozi bil medijsko izredno privlačen, s čimer je na priljubljenosti zagotovo pridobil. Vsekakor politično zelo modra poteza. Vsekakor pa tudi pri njemu ostaja neizpolnjena ambicija, saj, kot se je kasneje razjasnil, mesto predsednika države še vedno vidi kot svojo željo.

Iskanje kandidata na »levici«
Ko se je Borut Pahor dokončno odločil, da ne bo kandidiral, se je iskanje kandidatov začelo tudi pri strankah in nazorskih somišljenikih iz te politične opcije. Podobno kot je bil neroden sam način izbire Peterleta, je tudi tukaj izbor nosil v sebi ogromno taktiziranja in političnega igranja. Sicer pa ne gre tudi izključiti, da do podobnih igric ne bi prišlo tudi v primeru, če bi se Pahor odločil drugače. Desus in Zares bi njegovo kandidaturo verjetno podprla, LDS ne.
Potem, ko Janševa vlada Gaspariju ni potrdila vnovičnega mandata za guvernerja Banke Slovenije, se je Gaspari s strani LDS-a pojavil kot možen kandidat, pri tem pa je svojo kandidaturo pogojeval tudi s podporo SD-ja. S tem je, podobno kot Peterle, skušal narediti pritisk na drugo partnersko stranko. Vendar se je za razliko od Janševe SDS Pahorjeva SD odločila, da kandidature Gasparija ne podpre, temveč nastopi s svojim kandidatom in ga skuša vsiliti tudi LDS-u. Tako se je junija v igro vključil Danilo Türk, žogica pa se je vrnila nazaj na LDS in Gasparija, ki je svojo kandidaturo pogojeval s podporo obeh strank, ki pa je ni dobil. Pahor je v tem iskanju protikandidata celo zatrjeval, da stranke ne bi smele predlagati več kandidatov, ki bi privedlo do delitve glasov. Kljub temu, da ni dobil podpore celotne »levice«, je Gaspari prekršil svojo besedo in sredi julija napovedal kandidaturo ter tako LDS omogočil, da nastopi s svojim kandidatom. Ker so vsi pričakovali, da se bo v drugi krog zanesljivo uvrstil Lojze Peterle, je spopad Gaspari-Türk dejansko pomenil neke vrste primarne volitve, kot jih imajo v ZDA republikanci in demokrati, ter boj za uvrstitev v drugi krog.
Čeprav so kasneje v obeh taborih govorili, da kandidaturi Türka in Gasparija odražata demokratičnost izbiranja, pa je v ozadju vsekakor potekalo prestižno glasovanje za naklonjenost volivcem političnim strankam.

Nestrankarski kandidati?
V primerjavi s preteklimi volitvami, so se tokratni prvokategorniki enotno sklicevali na svoje nestrankarstvo in nadstrankarstvo, kandidature pa vlagali s podpisi ljudi. Glede na to, da imajo vsi trije kandidati za sabo izredno dolge politične kariere, je sklicevanje na nestrankarstvo do ljudi zelo podcenjujoče. Kljub temu sta bili predvsem kandidaturi Türka in Gasparija strankarsko zelo obarvani, saj so za obema ves čas trdno stale politične stranke, poleg tega pa so se strankarski liderji osebno zavzemali za vsakega kandidata posebej. Kljub temu so kandidati svojo »nadstrankarsko« držo izkazovali pri vodenju kampanj in javnih nastopanjih, kjer so praviloma zelo uglašeno odgovarjali na zastavljena vprašanja, med seboj pa prav tekmovali, kdo se bo z večjimi obljubami bolje uspel prikupiti volivcem. Skrb zbujajoča je tudi ugotovitev, da se nobeden od kandidatov ne namerava posvetiti dejanskim problemom slovenske družbe, ki jih predstavlja prevelika vloga politike v družbi, kar se odraža na katastrofalnem 91. mestu ekonomske svobode.
Lojze Peterle je bil ves čas v posebni vlogi, saj mu je samozavest za zmago že v prvem krogu dvigalo tako javno mnenje, kakor tudi dejstvo, da je potrebno število podpisov zbral že v prvem dnevu. Tako se je zdelo, da je Peterle svojo zmago slavil v trenutku, ko je Pahor odklonil svojo kandidaturo in je v nadaljevanju svoje kampanje ljudi nagovarjal že kar kot predsednik. Ni zadostovalo.

Politični zemljevid po volitvah?
Kratkoročno vprašanje je, kaj takšen volilni razplet pomeni za drugi krog volitev? Zdi se namreč, da Peterle, ki se je predvsem po Pahorjevem umiku že videl v vlogi predsednika, na Martinovo nedeljo ne bo uspel premagati Türka. Vsekakor pa volitve odpirajo nova vprašanja glede oblikovanja političnih in strankarskih razmerij pri nas v prihodnje. Nejasna podpora Lojzetu Peterletu s strani SDS-a lahko nakazuje na nesoglasja znotraj na videz sicer trdnega pakta SDS-NSi. Tudi sam izbor Peterleta ni bil narejen v duhu, ki bi veljal za neko zdravo in trdno partnerstvo. Navsezadnje Peterle ni dobil podpore Zbora za republiko, ki velja za intelektualni center trenutne oblasti, pa četudi je bil njegov ustanovni član.
Na drugi strani je tudi Pahorjev Türk komaj premagal LDS-ovega Gasparija. Čeprav smo lahko poslušali, da je Gaspari v Sloveniji bistveno bolj uveljavljen, bi rekel, da sta med ljudmi oba dokaj slabo poznana. Ali to pomeni, da je tudi Pahorjeva moč, ki jo prikazujejo javnomnenjske ankete, prenapihnjena? Vprašanje je tudi, ali je podpora Türku s strani Zares in DeSUS-a že tudi dobrikanje z SD pred prihodnjimi volitvami? Na drugi strani je Zoran Jankovič, ki je v Ljubljani pometel z vsemi političnimi strankami, svojo naklonjenost poveril Gaspariju in LDS. Se bo tako odločil tudi pri parlamentarnih volitvah? Kučan je v verjetni dilemi Türk-Gaspari molčal. Vprašanje je tudi, kaj pomenijo glasovi za Zmaga Jelinčiča, ki se jih je nabralo skoraj 20 odstotkov in kaj pomeni nizka volilna udeležba? Kdo so tisti, ki so ostali doma in kaj je razlog za to? Nestrinjanje s kandidati, ali nestrinjanje s trenutnim političnim in strankarskim dogajanjem pri nas?Morda pa je prišel čas za politično streznitev in je čas vseh old-boysov iz vseh strank pri nas zaključen in je politična prihodnost namenjena novim ljudem. Ali to pomeni, da so se ljudje končno naveličali nasmihajočih se obrazov politikov, njihovih velikih in neizpolnjenih obljub, da jim gre za ljudem in gospodarstvu prijazno državo, pri tem pa se vloga države čedalje bolj krepi in ali je končan čas nagrajevanja politikov na podlagi nekih preteklih zaslug? Že večkrat sem uporabil citat Abrahama Lincolna, pa ga bom še enkrat: »You can fool all of the people some of the time, and some of the people all of the time, but you can't fool all of the people all of the time.« Kaj resnično ne razumete?

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Nič

Kompleks GLIB, ves obdan s fascinantno kamnito fasado, je meril kakšni dve nadstropji v višino. Dobro oblečeni ljudje so se zbirali pred vhodom in čakali, da bi lahko vstopili. Pretvarjali so se, da prepira, ki se je razvnemal na trgu izza njih, sploh niso slišali. Ko se je Jonathan priključil skupini, je nad vhodnimi vrati z velikim zanimanjem prebral velik napis iz bronastih črk: 'LJUDSKA KNJIŽNICA LADY BEES TWEED'.
Obiskovalci iz ozadja množice so poskušali ujeti, kaj se je dogajalo spredaj. Vsi iz sebe so na glas vzklikali ob navdušenju nad tem, v kar so strmeli. »Čudovito,« so šepetali nekateri. »Fenomenalno,« spet drugi. Najsi se je še tako trudil, Jonathan ni mogel ugotoviti, kaj je tem ljudem pritegnilo tolikšno pozornost.
Spreten in suh kot je, se je Jonathan izvil iz množice in pristopil h knjižničarjevi mizi, ki je bila z notranje strani vhoda. »Kaj je tej skupini ljudi tako čudovitega in fenomenalnega?« je povprašal možakarja, ki je sedel za mizo.
»Pssst!« ga je strogo opomnil knjižničar. »Prosim, če znižate svoj glas.« Možakar je poravnal kup kartic z zapiski in jih nežno položil predse. Sklonil se je naprej in skozi pol uokvirjena očala pogledal Jonathana. »To so člani Komisije Sveta za umetnost. Ravnokar so odprli razstavo najnovejše pridobitve za našo kolekcijo upodabljajoče umetnosti.«
»Kako lepo,« je zašepetal Jonathan. Med stegovanjem vratu, da bi ujel vsaj bežen pogled te mojstrovine, je dejal: »Rad imam dobro umetnost, toda kje je? To mora biti nekaj zelo majhnega.«
»Odvisno,« je smrknil knjižničar. »Nekateri pravijo, da je pridobitev zelo razsežna. To je ravno lepota te stvaritve. Imenuje se 'Praznina v letu'.«
»Vendar, jaz sploh ničesar ne vidim,« je odvrnil Jonathan in z neodobravanjem preletel velik bel prostor nad vhodom.
»To je bistvo. Prepričljivo, ali ne?« Knjižničar je s pustim, zasanjanim izrazom strmel v to praznino. »Nič ne zajame polnega bistva življenjske moči človeških naporov za tisti vzvišen občutek zavesti, ki ga je moč občutiti edino s soočenjem polne topline najboljših odtenkov z otipljivim zavedanjem naše notranje narave. Nič dovoljuje vsem, da do popolnosti doživijo najboljše, kar lahko ponudi skupna domišljija.«
Omamljen je Jonathan zmajal z glavo in zmeden vprašal. »Torej sem imel prav, da gre za nič? Kako je nič lahko umetnost?«
»Gre za natanko najbolj enakopravno izvedbo umetnosti. Komisija Sveta za umetnost z veliko okusa izvaja loterijo, s katero izbira umetnike za razstavo.«
»Loterija za izbiro umetnosti?« je presenečen vprašal Jonathan. »Čemu loterija?«
»V bolj oddaljeni preteklosti je izbor del opravljal voljen Odbor za upodabljajočo umetnost,« je odgovoril možakar. »Kritiki so prvo obtožili odbor, da je dajal prednost okusu članov odbora. Umikali so umetnost, ki je niso marali. Ker so vsi navadni državljani z davki dejansko plačevali okus članom odbora, so se nad tem elitizmom seveda pritožili.«
»Kaj pa če bi poskusili z drugim odborom?« je predlagal Jonathan.
»Oh, seveda. To smo večkrat poskusili. Vendar, ljudje v odboru se praviloma niso strinjali s tistimi, ki niso bili člani odbora. Vso idejo okrog odbora so tako kmalu zavrgli in jo zamenjali z našo novo komisijo in uvedli loterijo. Vsi so se strinjali, da je loterija edini objektivno subjektiven način. Vsi lahko tekmujejo – in to tudi počnejo! Svet guvernerjev je zelo velikodušen in je pripravil zelo mamljive nagrade. Vsak je lahko udeležen v žrebu. Ravno danes zjutraj je zmagala 'Praznina v letu'.«
Jonathan mu je segel v besedo: »Vendar, zakaj ne pustite vsakemu, da si sam kupi svojo lastno umetnino, namesto da vse ljudi obdavčite in s tem plačujete loterijo? Tako bi vsak lahko izbral tisto, kar bi sam hotel.«»Kaj?« je vzkliknil knjižničar. »Nekateri sebični posamezniki ne bi kupovali ničesar, drugi pa bi lahko imeli slab okus. Ne, ne, jasno je, da so guvernerji tisti, ki morajo izražati podporo umetnosti!« Medtem ko se je osredotočal na 'Praznino v letu', je knjižničar prekrižal svoji roki, obraz pa mu je prekril nejasen izraz. »Lepa izbira, se strinjate? Prednost praznine je v tem, da ohranja vhod v knjižnico v nekem redu, ob hkratnem spoštovanju okolja. Še več,« je ves sijoč nadaljeval, »nihče ne more oporekati umetniški kvaliteti ali zunanji lepoti te mojstrovine. Le kdo je ob tem sploh lahko užaljen?«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007

Tribunalovo oko

Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je ob napovedi stavke, 25. septembra 2007, za RTV Slovenija izjavil:

»Nekateri delodajalci pravijo, pa saj bo prišlo do izgub. Ja, pa saj za to gre pri stavki.«

Bliža se 17. november, z njim pa napovedana splošna stavka, ki jo obljubljajo sindikati. Ta pozno jesenski čas tako na koledarju vse bolj dobiva na statusu tistih terminov, ki so že tradicionalno rezervirani za sindikalne akcije. Pa vendar se utegnejo tokratni dogodki v nečem pomembnem razlikovati od ustaljene prakse, saj si lahko, po nekaterih izjavah, obetamo še dodatne zapore cest, izklope električne energije, morda pa še kaj, kar bo večini ljudi zagrenilo preživljanje zasluženega počitka po koncu delovnega tedna.

Kakor koli obračamo, ne moremo mimo večkrat potrjenega dejstva, da prinaša sindikalizem ljudem le slabše plačana delovna mesta in višjo stopnjo brezposelnosti. Zakaj je tako? Čas tržnega kapitalizma je neogibno povezan z nenehnim spreminjanjem okolja, tehničnim in tehnološkim napredkom, novimi priložnostmi, ki jih je treba izkoristiti, kar vodi v doseganje višjega standarda, boljših zaposlitev in višjih plač. Ali pa jih pustiti, da ostanejo neizrabljene, s tem pa tvegati, da bo gospodarstvo stagniralo. Veliko je primerov držav, ki so sprejele ustrezne reforme in se odločile za prvo pot, recimo: Irska, Islandija ali Nova Zelandija, če naštejem le nekatere. Sprejem ukrepov, ki so tem državam omogočili sledenje novim trendom, jih je postavil na seznam vzorčnih primerov, ki bi jim bilo dobro slediti, saj so se izkazali kot ena sama zgodba o uspehu.

Na žalost obstaja vse preveč primerov držav, ki so pri vodenju ekonomske politike sledile diktatu interesnih skupin, med katerimi so sindikati eni bolj vplivnih, s tem pa so padle v začaran krog dolgotrajne stagnacije in brezposelnosti. In tukaj gre iskati glavne razloge za negativen pomen sindikalizma na blaginjo. Zgodba iz Nemčije, ki vse od osemdesetih let dalje le s težavo kljubuje visoki stopnji brezposelnosti in nizki gospodarski rasti, je tukaj več kot poučna. Le kako potem takšnim delavcem dopovedati, da gre glavne krivce za izgubo njihovega delovnega mesta iskati med njihovimi delavskimi predstavniki?

Iz vsakdanjega besednjaka večine sindikalnih vodij, v stilu, da so šli »gospodje po hlastanju po dobičku predaleč«, pač vse preveč veje njihova negativna nastrojenost proti uspešnim podjetjem, ki se rada pohvalijo z visokim ustvarjenim dobičkom. Zakaj bi se tega sramovala, ko pa le-ta predstavlja temeljni kamen novih investicij in s tem tudi novo ustvarjenih in običajno tudi bolje plačanih delovnih mest. Konec koncev so takšna podjetja tudi višje na listi zaželenih delodajalcev. Pomena uspešnih podjetij se očitno dobro zavedajo v ZDA, tudi njihovi sindikati! Tako Samuel Gompers, prvi predsednik AFL (American Federation of Labor), njihovega največjega sindikata (danes AFL-CIO), pravi, da »največji zločin proti delavcem predstavlja podjetje, ki ne uspe proizvajati z dobičkom.« Še kako dobro se namreč zaveda, da jih ni dobro plačanih delovnih mest, brez uspešnega poslovanja podjetja.

Vse drugo, kot je recimo zahteva sindikatov po višjih plačah, ki ne izhaja iz višje ravni produktivnosti, je zgolj ljudem všečno zastavljena retorika, ki skriva globoko v sebi nevarno vsebino, na celotno gospodarstvo pa deluje kot časovna bomba, ki čaka, da eksplodira. Pogoji pospešene konkurence, kjer je podjetjem praktično nemogoče vključiti višje proizvodne stroške v prodajno ceno artiklov, hitro vodijo do zaprtja delovnih mest. In to je to, na kar je nujno opozarjati.

Kot tudi to, da takšna politika sindikatov vsem zaposlenim, predvsem pa brezposelnim, izključno zmanjšuje njihove dostopne možnosti na trgu dela, s čimer dejansko postavlja v najbolj depriviligiran položaj ravno tiste, ki so že itak na najslabšem. Višji davki, ki financirajo socialno stisko teh ljudi, pomenijo manj denarja za investicije in s tem manj zaposlitev. In ponovno pristanemo v začaranem krogu dolgotrajne brezposelnosti, ki poleg tega pospešuje tudi dohodkovno neenakost, saj vsem ni dopuščeno, da bi opravljali delo, za katerega bi prejemali plačilo.

Seveda niso vsi sektorji in vsi tam zaposleni podvrženi takšnemu stanju. Recimo tistim v javni upravi omogoča stanje brez konkurence in s tem posledično monopol nad izvajanjem dejavnosti javnega sektorja ter financiranje z davkoplačevalskim denarjem, da si lažje izsilijo višje plače in druge ugodnosti. Posledično je tudi članstvo v sindikatih najmnožičneje ravno pri javni upravi, kar le potrjuje ugotovitev, da smo ljudje že po naravi sami racionalno egoistični.

Sindikatom bi bilo napak odvzeti njihovo legitimno pravico, da v pogajanjih s podjetji zastopajo svoje člane. Konec koncev sindikati za svoje delo članom drago zaračunajo. Ob stopnji sindikaliziranosti pri tridesetih odstotkih pa je širitev te njihove pristojnosti na vse zaposlene skrajno nedopustna in dela trg dela, ki se je pri vseh državah izkazal za enega ključnih, nujnega za reformiranje v smeri svobodnih trgov. Kajti le takšno okolje omogoča podjetjem njihovo rast, kar neogibno vleče za sabo več in boljše zaposlitve, višje plače in skratka boljši standard za vse. In ponovno smo pri zgodbi Irske, ki se je od podeželske države, kjer se je večina zaposlenih ukvarjala z ovčerejo, prebila v klub najbolj razvitih držav sveta. Rast plač je bila logična posledica, saj se podjetja zavedajo, da bodo lahko v bitki med podjetji za zaposlene usposobljen kader obdržala le v primeru stimulativnega plačila.

V zadnjem času so naglo prestrukturiranje od industrije k storitvenemu sektorju, vedno večje prevzemanje novih tehnologij informacijske družbe in pospešena mednarodna konkurenca tako pri proizvodnji proizvodov kot tudi storitev postali glavni dejavniki ekonomske aktivnosti. V primerih internacionalizacije proizvodnje, ki se dogaja, se morajo nacionalna gospodarstva odzivati tudi na spremenjene ekonomske pogoje v tistih bolj oddaljenih krajih. Vse večja liberalizacija in prodor gospodarstev v Indiji, na Kitajskem, da ne omenjam evropskih tranzicijskih držav, recimo Estonije, Slovaške idr., povečujejo potrebo posameznih gospodarstev, da so bolj prilagodljiva in odzivna na spremembe v mednarodnem okolju. Lep primer je prava revolucija enotnih davčnih stopenj, ki se je iz Slovaške kot virus razširila na večino držav Srednje in Vzhodne Evrope.
Tako tudi nam ne preostane drugega, kot da spoznamo potrebo in nujo po prestrukturiranju današnjih institucij, ki zavirajo nadaljnjo gospodarsko rast, in sprememba vloge sindikatov je le ena teh, kot tudi to, da je potreba po izgradnji sistema, ki bo spodbuden za delo, večja kot kdajkoli prej. Nizki davki in bitka med podjetji za zaposlene zadovoljuje slednjemu kriteriju, neuspeh pri spremembi vloge institucij pa nam lahko ogrozi naš dolgoročni napredek in pospeši le naše počasno stopicanje po poti prodornejših.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007

Svobodometer - september

Ocena: 1,5

Mesec september si bomo gotovo najbolj zapomnili po večdnevnem neurju, ki je terjalo kar nekaj človeških življenj in po prvih ocenah povzročilo za okoli 200 milijonov evrov materialne škode. Slednja predstavlja nekje 0,7 odstotka letno ustvarjene vrednosti vseh podjetij v Sloveniji oziroma toliko, kot skupina Gorenje ustvari v dveh mesecih poslovanja.
Če izvzamemo človeška življenja, ki so jih poplave na žalost terjale, potem seštevek povzročene materialne škode, posebej ko ga primerjamo z nenehnim poseganjem slovenske države v gospodarstvo, naenkrat postane precej majhen zalogaj. Glede na stopnjo poseganja našega javnega sektorja v gospodarstvo lahko namreč hitro ugotovimo, da ves znesek, kot rečeno približno 200 milijonov evrov, slovenski birokrati na neposreden in posreden način v povprečju pogoltnejo v nekje 120 urah! To letno znese za približno 70 podobnih poplav!
Ob spremljanju reakcij politikov na podobne dogodke, ne samo pri nas, dobi človek občutek, da tovrstne naravne pojave na nek način potrebujejo in si jih po tihem celo želijo. To se lepo vidi, ko s prerivanjem v ospredje pri ponujanju različnih programov odpravljanja posledic in z javnim izražanjem sočustvovanja, jasno vsem na očeh in z veliko mero ironije, na posreden način upravičujejo pobiranje davkov. Vendar, njihova navidezna humanitarnost in skrb za ljudi dobita svoj pravi obraz v tistem hipu, ko nekoliko podrobneje pogledamo izplen in načine, kako ti birokratski programi reševanja in odpravljanja posledic naravnih nesreč v praksi delujejo – praviloma zelo, zelo neučinkovito in drago.
Precej žalostno, vendar že mnogokrat se je izkazalo, da so tovrstni programi idealen teren za gojenje in razmah različnih tipov iskalcev rent – zastonjkarjev. To nam konec koncev lepo potrjuje nikoli končana in zelo draga saga o popotresni obnovi Posočja, ki je povezana s številnimi sumi koruptivnih dejanj pri izvajanju sanacijskih del, pri dodeljevanju poslov glede obnavljanja, pri lobiranjih za prioritetne liste objektov za obnovo ipd.
Povsem razumljivo, če vemo, da politiki-birokrati razpolagajo z denarjem, ki ga niso oni ustvarili, temveč ga z uporabo prisile jemljejo preko pobiranja davkov. To jim omogoča, da se s tujim denarjem, seveda zaradi lastne želje po vnovični izvolitvi, radodarno prikazujejo kot tisti, ki znajo reševati težave ljudi. In naravne katastrofe so kot nalašč za to. Ironija njihovega početja je v tem, da bolj kot jim ljudje pri njihovi navidezni skrbi za naše življenje verjamemo, manj smo sami pripravljeni poskrbeti za svoja življenja in bolj krivdo za svoje napačne in neodgovorne odločitve, tudi glede izbire bivalnega prostora, prestavljamo na birokrate ter zahtevamo njihovo 'pomoč'. Pomoč, ki ne pomeni nič drugega kot z davki pobran denar, ki so ga zaslužili drugi ljudje.
S tragedijo se je ponovno potrdila Friedmanova ugotovitev o tem, da je državno reševanje problemov vsaj tako slabo, kot so problemi sami. Poglejmo. V Sloveniji so si birokrati namislili obstoj številnih shem subvencioniranja poseljevanja hribovitih območij, katerih namen bi naj bil, dobro pazite – skrb za ohranjanje poseljenosti krajine. Pri tem so očitno pozabili, da takšen način 'reševanja poseljenosti krajine' zvišuje verjetnost katastrof podobnih razsežnosti, kot sta bila potres v Posočju oziroma zadnje poplave. Ti predeli namreč gotovo ne bi bili toliko poseljeni, na teh območjih pa bi obstajale predvsem hiše na tistih skritih in varnih mestih, katera so naši predniki poselili že davno nazaj in kamor povodenj zlepa ne pride. Tako pa imamo poseljen in s cestami povezan dobesedno vsak košček hribov in vsak delček zemlje v bližinah hribovskih potokov in rek. Vse skupaj je toliko razpredeno, da je verjetnost poplav že ob majhnem deževju precej visoka.
Za razliko od današnjih birokratov, ki namesto ljudi odločajo o tem kdo, kje, kaj in koliko sme graditi, so bili starejši ljudje bistveno bolj modri, saj so točno vedeli, pod katerim hribom in v bližini katerega potoka se ni dobro naseliti, da se ne izpostaviš povodnjim oziroma plazovom. Še več, vsa nevarna območja so zelo natančno poznali, hiše pa imeli na vrhovih hribov oziroma nekje v varno skritih predelih, nekoliko stran od rek in potokov.
Kakorkoli, v septembru so vladni ministri izglasovali prve programe za odpravljanje škode, in sicer v skupni vrednosti okrog 3 milijone evrov, kar je, mimogrede, samo nekaj več, kot bo stal bližajoči se referendum o lastništvu tretjine zavarovalnice Triglav. Človek se ob tem vpraša, kje se je izgubila vsa človekoljubnost naših politikov, če vemo, da s pobiranjem davkov in prispevkov poberejo nekje 70-krat toliko? Denar torej porabijo predvsem zase in za lovljenje volilnih glasov. Seveda bi bilo mnogo bolje in mnogo bolj pošteno, če bi občutno znižali davke in prislužen denar pustili tistim, ki so ga ustvarili, saj ljudje sami najbolje vemo, kako ga potrošiti. Med drugim bi si lahko lažje zavarovali tudi svoja imetja.
Popotresni sagi se je torej pridružila še popoplavna, za katero stavim, da bo trajala vsaj desetletje. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da bodo zavarovalnice v tistih primerih, kjer so ljudje bili toliko odgovorni in so, kljub ogromnim davkom, ki jih vsakodnevno plačujejo, lastno premoženje imeli zavarovano, svoje delo opravile vsaj dvakrat hitreje, bolj kvalitetno, v skupnem seštevku ceneje, brez korupcije in povsem potihoma, se pravi brez političnega mešetarjenja z volilnimi glasovi ljudi. Skratka, po normalnih tržnih principih, milje stran od političnega kupčkanja. Bodi dovolj o tem.
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo vladni ministri potrdili, reci in piši, 35 komisij, zadolženih za mogočen, vseobsegajoč centralno-planski razvojni načrt 2007–2023. Kratek izvleček iz septembrskega sklepa vladnih mož bo dovolj, da si ustvarite mnenje o (ne)smotrnosti birokratskega načrtovanja gospodarskih aktivnosti: »… iz proračunske postavke Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko PP 1136 [se] zagotovi 800.000 EUR v letu 2007 in 350.000 EUR v letu 2008 za sofinanciranje izdelave študij upravičenosti in analiz stroškov in koristi ter druge potrebne projektne dokumentacije glede na stanje na projektu za naslednje projekte in podprojekte regionalnih gospodarskih središč iz Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023.«
Kar zmrazi me, ko pomislim na to, da državni birokrati in vsi, ki jih pri tem spodbujajo, očitno resnično verjamejo v to, da je sestankovanje o 'razvojnih projektih' in birokratsko predpisovanje postopkov izvajanja 'razvojnih projektov' pot za dosego blaginje ljudi. Takšno sestankovanje kvečjemu pelje v nabiranje skritih informacij in s tem moči, kar močno širi polje korupcije, predvsem pri dodeljevanju poslov, analiz ipd., kar je v Sloveniji že vrsto let zelo priljubljena aktivnost različnih 'podjetnikov' s področja znanosti, kulture, športa in ostalih panog gospodarstva.
Po von Hayeku tovrstno načrtovanje gospodarskih aktivnosti privlači lenuhe in na vrh, po Ayn Rand, namesto najbolj usposobljenih pripelje plenilce, humanitarce z giljotino, če uporabim parafrazo Isabel Paterson. To seveda destimulira tiste z največ znanja in kreativnosti in jih sili v to, da takšno državo zapustijo. Spoštovani, sprejmite izziv in mi navedite en samcat primer uspešnega podjetja, ki je nastalo zaradi sestankovanja državnih komisij, en samcat primer.
Že nič kolikokrat sem zapisal, in znova velja to poudariti, da edino ekonomska svoboda vodi v dvigovanje razvojne uspešnosti podjetij in v izboljševanje kvalitete življenja vseh ljudi! Nekdanji islandski premier in oče reform v tej danes zelo razviti državi, Davið Oddsson, je v svojem govoru na American Enterprise Institute, 14. junija 2004, povsem pravilno izjavil, da »… Razni odbori in komisije javnega sektorja pač ne morejo nikoli tekmovati s trgom, saj jih za vsako posamezno idejo javnega sektorja trg ponudi mnogo več, ki potem v medsebojni bitki kljubujejo druga drugi, tista najboljša in najbolj uporabna pa se na koncu pokaže kot zmagovalna.« (Tribunal 7, 12. 04. 2007).
Praksa to potrjuje, saj birokratsko centralno planiranje ni sposobno, in tega nikoli ne bo, ustvariti super podjetij tipa Microsoft, IBM, Sony, Siemens, Apple, Mercedes, Hewlet Packard, Google, Nokia, Pepsico, Coca Cola, Pfizer ipd. Tovrstna podjetja, ki jih vsak razumen človek podpira, saj so močno olajšala življenje vseh nas, lahko nastanejo edino kot posledica svobodnega tekmovanja podjetnikov v njihovi kreativnosti in nikakor ne kot rezultat sestankovanj različnih 'strokovnih komisij', kjer gre v prvi vrsti za željo birokratov in politično vplivnih posameznikov po obvladovanju gospodarskih tokov. Tragičen zgodovinski eksperiment s komunizmom, ki je temeljil na centraliziranem načrtovanju gospodarstva, potrjuje, da tovrstno načrtovanje gospodarskih aktivnosti, kot ga izžareva resolucija 2007–2023, poosebljena v vseh teh 35 komisijah, pelje v popolno izgubo ekonomske svobode, na dolgi rok pa v gospodarsko uničenje. Torej v povsem napačno smer od želene, ki je napredek in boljše življenje vseh nas.
V ta kontekst birokratizacije gospodarstva sodi tudi v septembru potrjen socialni sporazum, ki so ga vpletene strani opisale kot nujno potrebnega za normalen razvoj podjetij in s tem za boljše gospodarske razmere na Slovenskem. Ponovno smo lahko slišali, in v dokument so si avtorji to celo drznili zapisati, kako se s tem 64 strani dolgim spisom želja zagotavlja dinamična gospodarska rast, stabilne gospodarske razmere, censka stabilnost, uravnotežena dohodkovna razmerja, zniževanje javnofinančnega primanjkljaja, izboljšanje blaginje, zvišanje konkurenčnosti, uravnotežen socialni razvoj ipd.
Da je vse skupaj zgolj mlatenje prazne slame, temelječe na naštevanju splošnih in že precej oguljenih fraz, ki z uspešnostjo razvoja podjetij in s sposobnostjo ustvarjanja nove vrednosti najboljših možganov družbe nimajo kaj dosti skupnega, nam potrjujejo sindikalisti, ki že napovedujejo obsežne stavke. Vsaj na legitimnost njihovega podpisa tega kupa želja pod imenom socialni sporazum bi jih kdo lahko spomnil.
O popolnem preoblikovanju trga dela, kjer bi sindikate postavili na trg, centralna pogajanja pa prestavili izključno na podjetniško raven, to jasno pomeni takojšnjo razpustitev ekonomsko-socialnega sveta, seveda ne duha in ne sluha. Če že ne z vladine strani, bi človek podobne pobude pričakoval od predstavnikov podjetij. Tako pa le-ti popolnoma nesamozavestno in apatično dajejo legitimnost svojemu podpisu na ta kup papirjev, medtem ko jim sindikalisti javno že grozijo z novim valom stavkovnih zahtev. Narobe svet.Kljub temu, da še ne vpliva na oceno svobode, saj je trenutno še v fazi parlamentarne obravnave, lahko z veseljem ugotovim, da se je septembra zgodil majhen korak na poti v vavčerski sistem osnovnega in srednjega šolstva. Predlog zakona v tistem delu, ki govori o financiranju, prinaša nov pogled na zasebno iniciativo v šolstvu, kar me kot zagovornika svobodne izbire in proste konkurence navdaja z zadovoljstvom. Nekoliko podrobnejši komentar bo sledil takrat, ko bo zakon dokončno sprejet.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007

Skrivnosti neotipljivega bogastva

Za spremembo je iz World Banka prišlo nekaj pametnega o resničnih razlogih napredka

Imigrant, ki pride v ZDA iz Mehike, je petkrat bolj produktiven, kot tisti, ki ostane doma. Zakaj je to tako?
Odgovor ni tisti poznan, ki pravi: ZDA imajo več strojne opreme oziroma orodij oziroma naravnih bogastev. Nekaj drugega velja, kot ugotavlja presenetljiva in v večini prezrta študija World Banka: to se namreč dogaja zato, ker ima povprečni Američan dostop do preko 418.000 dolarjev neotipljivega kapitala, medtem ko imajo povprečni Mehičani v Mehiki na voljo le 34.000 dolarjev.
Toda, kaj je to neotipljivo bogastvo in kako ga merimo? In kaj to bogastvo sploh pomeni za svetovno prebivalstvo – bogate in revne? Tukaj vsa zgodba postane zelo zanimiva. Pred dvema letoma so si ekonomisti okoljevarstvenega oddelka World Banka zadali nalogo določiti relativne prispevke različnih oblik kapitala h gospodarskemu razvoju. Študija z naslovom Where is the Wealth of Nations?: Measuring Capital for the 21st Century se prične z definicijo naravnega bogastva kot vsote neobnovljivih virov (vključujoč nafto, zemeljski plin, premog, zaloge mineralov), obdelovalnih površin, pašnikov, gozdnih površin in zaščitenih območij. Proizveden oziroma zgrajen kapital pomeni to, kar večina izmed nas razume kot tisti pravi kapital: seštevek opreme, strojev, infrastrukturo, urbana območja.
Vendar, ko so vso to vrednost sešteli, so ekonomisti ugotovili, da so izpustili nekaj zelo pomembnega: izpustili so večino vsega svetovnega bogastva! Če za posamezno državo preprosto seštejemo sedanjo vrednost naravnih bogastev in proizvedenega kapitala, s tem bistveno podcenimo stopnjo dohodka ljudi v tej državi.
Kar izpustimo, je posledica nevidnih dejavnikov – kot je zaupanje med ljudmi v družbi, učinkovit pravosodni sistem, jasne lastninske pravice in učinkovita država. Ves ta nevidni kapital krepi produktivnost dela, kar se odrazi v višjem skupnem bogastvu. Svetovna banka dejansko ugotavlja, da »predstavljata človeški kapital in vrednost institucij (vladavina prava) največji delež bogastva v praktično vseh državah sveta.«
Ko upoštevamo vse svetovne zaloge naravnih bogastev in ustvarjenega kapitala, ugotovimo, da je v bogatih državah kar 80 odstotkov bogastva neotipljivega tipa, medtem ko znaša ta delež v revnih državah okrog 60 odstotkov. Pod črto: »Bogate države so v večini primerov bogate zaradi sposobnosti njihovih ljudi in zaradi kvalitete institucij, ki njihove ekonomske aktivnost spodbujajo.«
Kar so ekonomisti World Banka odlično naredili, je to, da so ovrednotili neotipljivo vrednost izobrazbe in družbenih institucij. Glede na regresije, ki so jih pri tem opravili, nam denimo vladavina razloži kar 57 odstotkov neotipljivega kapitala, izobrazba pa 36 odstotkov.
Spremenljivko vladavina prava so naredili s pomočjo več sto posameznih spremenljivk, ki merijo zaznavanje vladanja, potegnili pa so jih iz 25 različnih virov, ki jih je pripravilo 18 različnih organizacij, med katerimi so bile civilno-družbene (Freedom House), agencije za merjenje političnega in poslovnega tveganja (Economist Intelligence Unit) in think tanki (International Budget Project Open Budget Index).
Švica je pri vladavini prava na lestvici do 100 dosegla največ, kar 99,5 točk, ZDA denimo 91,8. Na drugi strani se rezultat Nigerije giblje pri zastrašujočih 5,8; Burundija pri 4,3; Etiopije pri 16,4. Povprečje 30 najbolj premožnih razvitih držav OECD-ja ima povprečen rezultat vladavine prava 90 točk, podsaharska Afrika pa žalostnih 28. Naravna bogastva razvitih in premožnih držav, kot so denimo ZDA, predstavljajo majhen delež vsega bogastva – značilno nekje med 1 odstotkom in 3 odstotki – toda iz tega, kar imajo, so v razvitih državah sposobni ustvariti zelo veliko. Obdelovalne površine, pašniki in gozdovi so bolj cenjeni v bogatih državah, saj jih lahko s kombiniranjem ostalega kapitala, na primer s stroji in močno zaščito lastninskih pravic, močno oplemenitimo in ustvarimo več nove vrednosti. Strojna oprema, zgradbe, ceste ipd. znesejo nekje 17 odstotkov vsega premoženja bogatih držav.
Povprečno premoženje na prebivalca v bogatih državah OECD-ja znaša 440.000 dolarjev, sestavljeno pa je iz 10.000 dolarjev naravnih bogastev, 76.000 dolarjev ustvarjenega kapitala in mogočnih 354.000 dolarjev neotipljivega kapitala (najbogatejša je Švica s 648.000 dolarji premoženja na prebivalca, ZDA so s 513.000 dolarji četrte).
Za primerjavo, ta študija ugotavlja, da znaša povprečno bogastvo na prebivalca v najrevnejših državah 7.216 dolarjev, sestavljeno pa je iz 2.075 dolarjev naravnih bogastev, 1.150 dolarjev ustvarjenega kapitala in 3.991 dolarjev neotipljivega kapitala. Države z najnižjim bogastvom na prebivalca so Etiopija (1.965 dolarjev), Nigerija (2.748 dolarjev) in Burundi (2.859 dolarjev).
Nekatere države so tako slabo vodene, da imajo celo negativno vrednost neotipljivega kapitala. Divja korupcija in propadajoči šolski sistemi uničujejo neotipljiv kapital ljudi, primera sta recimo Kongo in Nigerija. Takšno stanje zagotavlja, da bodo ljudje v teh državah živeli vedno slabše in slabše.
Glede na študijo imajo ZDA za 15.000 dolarjev naravnih bogastev na prebivalca, 80.000 dolarjev ustvarjenega kapitala na prebivalca in kar 418.000 dolarjev neotipljivega kapitala na prebivalca. Tako znaša kupna moč povprečnega Američana 43.800 dolarjev letno. Za primerjavo, z nafto bogata Mehika ima 8.500 dolarjev naravnega kapitala na prebivalca (6.000 dolarjev zaradi nafte), 19.000 dolarjev ustvarjenega kapitala in 34.500 dolarjev neotipljivega kapitala na prebivalca, kar skupaj znese 62.000 dolarjev založenosti kapitala na prebivalca. Mehičani v povprečju ustvarijo za 10.700 dolarjev kupne moči letno. Ko Mehičan ali južni Azijec ali Afričan prestopi našo mejo, dobi v hipu dostop do 418.000 dolarjev neotipljivega kapitala. Le kdo v takšnih razmerah ne bi prečkal naše meje?
Študija World Banka podpira ugotovitve pokojnega razvojnega ekonomista Petra Bauerja, ki je v svoji briljantni knjigi z naslovom Dissent on Development zapisal: »Če je vsem pogojem za razvoj zadoščeno, manjka pa samo kapital, potem bo tudi kapital kmalu lokalno na voljo, ustvarjen lokalno, … ali pripeljan iz tujine … Če pa pogojem za razvoj ni zadoščeno, potem bo zunanja materialna podpora … nujno neproduktivna in torej neučinkovita. Spodbude za razvoj morajo nastati, pa bo materialni napredek hitro sledil, tudi brez zunanje materialne podpore. Če teh spodbud ni, potem materialnega napredka ne bo, niti z zunanjo pomočjo.«
Prelomna študija Where is the Wealth of Nations? torej na prepričljiv način pokaže, da so najpomembnejše spodbude za napredek vladavina prava in dober šolski sistem. Edino odprto torej ostaja vprašanje tega, kako se naj ljudje revnih držav znebijo kleptomanskih voditeljev, ki plenijo njihove države, ljudi pa držijo revne. Ekonomisti World Banka nanj namreč niso odgovorili.

Ronald Bailey

z dovoljenjem Reasona objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007

Naravovarstveni aktivizem uničuje človeška življenja

Rudarstvo je vse prej kot izum včerajšnjega dne. S to gospodarsko panogo so se pričeli ljudje intenzivneje ukvarjati pred več kot nekaj stoletji. Narodi, obdarjeni z naravnimi viri, so brez izjeme in brez zadržkov izkoriščali podarjeno priložnost v velikem razmahu. Razvoj rudarske panoge je ustvaril nešteta delovna mesta in privabil nove investicije v okolico, kar je vodilo do neizbežnega razcveta celotnega gospodarstva.
Se še spomnite slovenskih rudnikov? Če se jih ne, ste zagotovo brali o njih v prvih razredih osnovne šole. V obeh primerih se boste strinjali, da so, ko so še obratovali, zagotavljali preživetje mnogih slovenskih družin. Delo v rudnikih niti najmanj ni bilo lahko, a je pomenilo obloženo mizo dan za dnem.
Z gospodarskim razvojem, napredkom in prestrukturiranjem so se ponudile priložnosti v drugih sektorjih, ki so mnogim izboljšale življenje. V bolje plačana delovna mesta je bilo treba vložiti manj fizičnega napora, a več finančnega ali intelektualnega kapitala. Posledično je bilo vedno manj ljudi pripravljenih delati v rudnikih, njihova dobičkonosnost obratovanja je padla in Slovenija je bila priča zapiranju rudnika za rudnikom.
Medtem ko danes v Sloveniji skoraj noben ne razmišlja o rudarstvu, je slednje osrednja tema razprav, pregovarjanj in prerekanj v Rosia Montana, občini z manj kot 4000 prebivalci na severozahodu Romunije. Leta 2006 je zaradi okoljevarstvenega pritiska Evropske unije ta, dolga leta državno voden, rudnik prenehal s svojim delovanjem. Rudnik je namreč s svojo dejavnostjo več stoletij brezmejno in brezskrbno uničeval okolje. Si lahko predstavljate rdeče-rjavo barvo potoka, ki je na vsakem delu poln težke kovine? Ni naključje, da rosia v Romunščini pomeni rdeče.
Kanadsko podjetje Gabriel Resources ni izgubljalo časa in je Romuniji nemudoma ponudilo projekt, ki ne bi samo posodobil in razširil zaprtega rudnika, ampak tudi počistil onesnaženo okolico. Gabriel Resources je lansko leto pridobilo 80-odstotni lastniški delež in soglasje romunske oblasti za projekt, ki bi naj ustvaril največji evropski rudnik zlata in srebra. Investiranih naj bi bilo 3,7 milijarde dolarjev, od česar bi se naj 2 milijardi dolarjev neposredno prelilo v romunsko ekonomijo.
Ponovno odprtje rudnika bi ustvarilo več tisoč delovnih mest, ki so življenjskega pomena za prebivalce Rosia Montane in okoliške občine. Odkar rudnik več ne obratuje v okolici, v katero so se ljudje priselili izključno zaradi dela v rudniku, na žalost ni drugih možnosti zaposlitve. Življenje se je za domačine ustavilo in njihov življenjski standard je padel na nivo, kjer je pod vprašajem celo golo preživetje. Če ne bo prišlo do uresničitve projekta, bodo domačini primorani zapustiti okolico, svoje bivališče in iti s trebuhom za kruhom, čeprav je to zadnja stvar, ki si jo želijo.
Negotovost uresničitve projekta je vzklila, ko so mednarodne organizacije, kot sta Greenpeace in European Federation of Green Parties, pričele nasprotovati projektu z namenom ohranitve “avtentičnosti, časovne zamaknjenosti in neindustrijske okolice Rosia Montane”. Kar naenkrat široka mednarodna javnost ne pozna te odmaknjene pokrajine samo po grofu Drakuli iz petnajstega stoletja, ampak tudi po »kanadski nevarnosti nad romunsko času kljubujočo in nerazvito pokrajino«.
Te mednarodne naravovarstvene organizacije zagovarjajo stališče, da je Rosio Montano treba obvarovati pred ekonomskim napredkom in razvojem. Aktivisti si želijo videti, da bi se domačini preživljali s tradicionalnim kmetovanjem na majhnih kmetijah, lesarstvom, gozdarstvom, ovčarstvom, domačim turizmom, da bi se prevažali s konjsko vleko in zavrnili industrijski napredek. Kar so pozabili, je bilo vprašati domačine, kaj si želijo. Tako kot vsak drug si tudi domačini Rosia Montane želijo preživeti sebe in svojo družino; zgraditi hišo, ki bo varna, topla, s tekočo vodo (danes jo ima le tretjina hiš) in z notranjim straniščem (trenutno jih ima velika večina na prostem); in morda celo kupiti majhen avto. Brez službe, ki bo to financirala, te sanje nikoli ne bodo postale realnost.
Naravovarstveni aktivisti iz raznih koncev sveta, ki nasprotujejo ponovnemu odprtju rudnika, poskušajo prepričati javnost z dvema argumentoma: a) da je življenje v Rosia Montani idilično in da bi rudnik samo uničil pravljico in b) da bodo z ekonomskim napredkom “veseli kmetje” poniknili, saj naj bi z boljšim življenjskim standardom ljudje postajali vedno bolj nesrečni.
Prvič, domačini oziroma lastniki zemljišč so tisti, ki imajo pravico odločati o namembnosti slednjega. Drugič, brezposeln in obubožan človek brez možnosti izbire ni srečen! Edini ljudje, ki bi pridobili oziroma se okoristili z zaustavitvijo projekta, so tujci, ki bi tu in tam prišli pogledat, kako je bilo življenje pred več kot nekaj stoletji, medtem ko bi ga domačini morali živeti vsak dan. Obenem bi se ti tujci počutili zaslužne za to, da so rešili domačine pred težkim delom v rudniku in da so zato ohranili nasmeh na njihovih obrazih. To me spominja na komunizem – ko je nekdo drug odločal o tvoji usodi, možnostih izbire in bil prepričan, da pozna, kaj je najbolje zate. Ali niso Romuni tako ali tako v preteklosti preživeli že preveč let pod komunistično taktirko?
Vsakič, ko prebiram podobne zgodbe, ne glede na to iz katerega dela sveta so, se mi poraja isto vprašanje: zakaj določeni ljudje poskušajo upravljati, kontrolirati ali voditi življenja drugih, ki za to niso izrazili nobene želje? Ne verjamem, da so ti naravovarstveni aktivisti bolje usposobljeni ali da imajo pooblastila odločati o vprašanju ponovnega odprtja rudnika, kot so to domačini Rosia Montane. Ljudje so dovolj pametni in strastni, da sprejemajo odločitve o lastnem življenju in svojem premoženju ter tako vzamejo usodo v svoje roke. Kdo ve, kaj je najbolje za tebe, če ne ti sam. Če smo sami najboljši gospodarji, s kakšno pravico potem razni aktivisti posegajo v življenja drugih in pričakujejo oziroma celo zahtevajo, da bodo le-ti slepo in brez nasprotovanja sledili? Nobeno! Pravica je na strani domačinov in lastnikov zemljišč. Ti imajo pravico odločati, kaj bodo naredil s svojo zemljo in kako bodo živeli. Jaz sem na strani domačinov Rosia Montane. Vi?
Zgodba se tukaj ni končala. Ko so se domačini že veselili novih delovnih mest je prejšnji teden udarila kot strela z jasnega novica, da je romunski minister za okolje začasno prepovedal izvedbo projekta, dokler manjkajoča dokumentacija v obliki gradbenih dovoljenj ne bo izročena ministrstvu. Iz romunskih visokih političnih krogov je priklapljala vest, da minister ne bi posegel po takšnem ukrepu, če ne bi Soros Foundation's Open Society Institute v zadnjih tednih močno pritiskal na oblast z zahtevo po ustavitvi projekta. Tako kot v marsikateri drugi državi se sedaj lahko vprašamo, kdo sprejema odločitve, na podlagi kakšnih spodbud, za koga deluje oblast in kdo se bo na koncu veselil razpleta – domačini, politiki ali vplivni in premožni tujci. Ali sem samo jaz tista, ki skoraj ne dvomi, da bodo domačini potegnili kratko, medtem ko se bodo politiki in tujci mastili ob večerji, plačani s strani slednjih? Moje upanje je v ozaveščenosti široke mednarodne javnosti – ne samo naravovarstvenih aktivistov – o nemočnem položaju prebivalcev Rosia Montane. Le tako se bo morda našla možnost, da slednjim življenja ne bodo uničena zaradi naravovarstvenega aktivizma.

Tanja Štumberger

objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007

Upadanje sindikalizma

Nedavna dvodnevna stavka delavcev sindikata avtomobilske industrije (United Automobile Workers – UAW) v General Motorsu (GM) jasno kaže na strm padec pomena sindikatov v gospodarstvu ZDA. Nekoč celo najmočnejšemu sindikatu v Ameriki je članstvo v treh največjih avtomobilskih podjetjih od zadnje splošne pogodbe v letu 2003 upadlo za 40 odstotkov, od 1980-ih pa še bistveno bolj. Omenjeni sindikat je še pred kratkim, leta 1994, zastopal četrt milijona zaposlenih pri GM, vendar se je njegovo aktivno članstvo skrčilo pod 75 tisoč. Kot rezultat te zadnje splošne pogodbe bo GM razbremenil svoje trenutne in prihodnje obveznosti zdravstvenega zavarovanja v skrbniški fond, ki ga vodi sindikat. Dejansko bo GM zmanjšal svoje obveznosti za zdravstveno zavarovanje za več kot 15 milijard dolarjev, poleg tega bo pa tudi odpravil negotovost za prihodnje obveznosti iz naslova zdravstvenega varstva svojih zaposlenih in upokojencev. V zameno se je GM zavezal, da bo obdržal številne proizvodne obrate v Severni Ameriki, privolil pa je še v nekaj drugih stvari. Nekako ne odobravam nekaterih občutljivih stvari, ki se nahajajo v pogodbi, pa vendar se mi zdi, da je GM, ki je bil nekoč poznan kot »Generous« Motors [op.p. generous = velikodušen] zaradi svoje miline v pogajanjih z UAW (kot primer: zagotovil je zdravstvene ugodnosti brez kakršnih koli odbitkov), zmagal v soočenju, iz katerega je prišel v boljšem finančnem stanju.

Padec moči UAW v večji meri odstira strm upad ameriškega sindikalizma v splošnem. Delež zaposlenih, ki so člani sindikata, je v ZDA dosegel svoj vrh pri nekje 35 odstotkih v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, od takrat pa se zmanjšal na vsega 7,5 odstotkov tistih, ki niso zaposleni v javnem sektorju. Edina svetla točka sindikalizma je njegova moč med vladnimi uslužbenci, kar poganja precejšnja popuščanja pri zakonih, ki javnim uslužbencem prepovedujejo stavkati. Vse razvite države beležijo zmanjšanje sindikalne moči, a vendar sindikati v teh državah v splošnem pokrivajo precej večji delež delovne sile.

Nekateri dejavniki, ki so pripomogli spodkopati moč sindikatov, so sledeči. Pri tem je bil zelo pomemben manjši obseg v sektorjih industrije, saj je moč sindikatov že tradicionalno največja v mogočnih industrijskih podjetjih, kot sta industrija železa in aluminija ali avtomobilska industrija. Globalizacija je povečala tekmovalnost proizvodnje na področjih, ki so v posameznih državah locirana izven dosega sindikatov, vključno s proizvodnjo istega podjetja na tujem. Državna podpora za brezposelnost, upokojevanje in zdravstvo ter množica predpisov glede odpuščanja zaposlenih so nadomestile podobne storitve, ki so jih v preteklosti opravljali sindikati. Toda, vsa ta opažanja se ne zdijo kot celotna zgodba upada [op.p. sindikalizma], saj so globalizacija, rast države blaginje in upad v industriji bili na delu tudi v ostalih državah, kot na primer v Nemčiji in na Švedskem, ki sta imeli bistveno manjši upad članstva v sindikatih. Verjetno je razlika v tem, da so zakoni in nagnjenost k sindikalizmu v ZDA bistveno manj naklonjeni kot v drugih državah.

Ne toliko časa nazaj je bila pri ameriški akademski srenji in ameriških intelektualcih, kot tudi med modrimi ovratniki podpora sindikatom močna. Profesorji, ki so poudarjali negativne učinke sindikatov, kot so chicaški ekonomisti Henry Simons, H. Gregg Lewis in Milton Friedman, so izgledali kot čudaško-ekscentrični reakcionisti. Akademiki in intelektualci se še vedno načeloma zavzemajo za sindikate, vendar z manj navdušenja. Močni sindikati bi naj pomagali povečevati plače, ugodnosti za zdravstvo in upokojitev za svoje člane. Ti bi naj veljali za dobro plačane zaposlene, pri GM so začeli pri 30 dolarjih na uro, pri tem pa niso naredili nič za zaposlene, ki so zaslužili bistveno manj. Kot rezultat danes noben vodja sindikata ne nosi slovesa in medijske prepoznavnosti in pozornosti, kot so jo pred leti imeli Walter Reuther, John L. Lewis in Jimmy Hoffa.

Sindikati bi v konkurenčni tržni ekonomiji lahko imeli pomembnejšo vlogo, vendar bi njihova organizacija morala biti drugačna od današnjih sindikatov v industriji in obrti. Moški in ženske, ki delajo za velike, neosebne korporacije, bi verjetno raje videli, da bi se za plače, delovna pravila in ugodnosti za zdravstvo in pokojnine s podjetji pogajali preko sindikata v podjetju, kot pa individualno. Še posebej zaposleni, ki so pri posameznem podjetju prebili veliko let, bi nemara našli sindikat za koristnega pri zavarovanju proti vodstvu, ki bi skušalo uporabiti svojo moč pred težavo starejših zaposlenih, da si najdejo boljšo zaposlitev. Drugi zaposleni v isti panogi nemara ne bi izbrali sindikata in bi se s podjetji za plače in ugodnosti raje pogajali individualno. Podjetja s sindikati svojih zaposlenih bi tekmovala za dobiček in zaposlene proti podjetjem z drugimi sindikati in tudi s podjetji brez sindikatov. Takšen način strukture sindikatov se imenuje »konkurenčen sindikalizem«.

Dejansko pa sindikati v večini držav niso sindikati podjetij, ampak združujejo delavce različnih podjetij, večinoma v isti industriji, kot UAW ali sindikat delavcev jeklarske industrije v ZDA (United Steelworkers of America). Z organiziranjem po podjetjih znotraj iste panoge si sindikati prizadevajo pridobiti večjo ekonomsko moč, saj se v tekmujočih podjetjih lahko pogajajo za podobne ugodnosti in lahko organizirajo ustavitve dela po celotni panogi. Takšni sindikati si dejansko prizadevajo dobiti monopolno moč na trgih dela, kar jim omogoča dvigniti plače in druge ugodnosti nad konkurenčno raven. Claytonov zakon (Clayton Act) iz leta 1914 iz protimonopolnih zakonov navadno izvzema pogajanja sindikatov, kar jim omogoča, da si odprto prizadevajo doseči monopolno stanje.
V preteklosti sem nasprotoval temu izvzetju, saj nima nobenega ekonomskega smisla, kajti manjšini sindikaliziranih delavcev omogoča, da povečajo svoje koristi na račun potrošnikov in ostalih zaposlenih. Toda s strmim upadom članstva v sindikatih, zadnje čase posebej v ZDA in Veliki Britaniji ni več toliko pomembno, ali so sindikati izvzeti iz protimonopolnih zakonov. Težnje sindikatov po monopolni moči ne morejo imeti večjega učinka (zunaj javnega sektorja) v tistih gospodarstvih, kjer znaša delež sindikaliziranih delavcev izven javnega sektorja pod deset odstotkov, in kjer morajo podjetja, in s tem posredno tudi zaposleni, tekmovati na svetovnih trgih. Stroški pravdnih procesov in stroški uvedbe protimonopolnih zakonov tudi na sindikate bi namreč presegli koristi, ki bi izhajale iz tega, če bi odpravili izvzetje sindikatov iz protimonopolnih postopkov.

Gary S. Becker

z dovoljenjem Garyja Beckerja objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007