sreda, 01. oktober 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Tolpa Demokracija

Jonathan je niti ni utegnil pozdraviti, ko je nekdo zakričal: »To so oni! Tolpa Demokracija! Bežite na varno!«
»Beži, beži,« je vpil nek deček in drvel mimo Jonathana.
Alisin obraz je postal brezbarven. »Spraviti se morava stran od tukaj – in to hitro!«
Med prvimi so zbežali policisti. Množica se je razbežala v vse smeri. Da bi bili hitrejši so mnogi odvrgli svoje hrbtne opore. Tri družine z otroki vred so hitele po stopnišču Bloka B in nato z oken metale svoje premoženje prijateljem, ki so čakali spodaj. Vsi so pobrali, kar so lahko in švignili po ulici.
Čez nekaj trenutkov je ulica ostala skoraj popolnoma prazna. V daljavi je bilo moč videti samo še najpočasnejše, kako otovorjeni s culami in z otroki bežijo pred bližajočo se nevarnostjo. Zgradba na skrajnem koncu ulice je zagorela. Trd od strahu je Jonathan pograbil Alisino roko in hitel spraševati: »Kaj se dogaja? Zakaj so vsi tako prestrašeni?«
Z naglim potegom roke je Alisa spravila Jonathana na noge in ga rotila: »To je Tolpa Demokracija! Hitro morava zbežati stran!«
»Zakaj?«
»Zdaj ni čas za vprašanja. Greva!« je zavpila. Vendar Jonathan ni hotel naprej. Na smrt prestrašena ga je rotila: »Pridi, greva, ali pa naju bodo ujeli!«
»Kdo?«
»Tolpa Demokracija! Obkrožijo vse, ki jim pridejo pod roke, potem pa glasujejo o tem, kaj bodo z njimi naredili. Vzamejo jim denar, jih zaprejo v kletke, ali pa jih prisilijo v to, da se pridružijo njihovi tolpi. Pri tem jih nihče ne more zaustaviti!«
Jonathan je odkimaval. Kje pa so sedaj ti sicer povsod navzoči policisti? »Ali nas pred tolpo ne more zaščititi zakon?«
»Glej,« je rekla Alisa, ki se je še vedno zvijala, da bi se rešila njegovega prijema, »zdaj raje teci, o tem pa se bova pogovarjala kasneje.«
»Še je čas. Na hitro mi povej.«
Pogledala ga je čez njegova ramena, pogoltnila slino in vsa iz sebe začela: » Ko je Tolpa začela napadati ljudi, jih je policija večinoma zajela in jih za izvajanje nasilja pripeljala pred sodišče. Tolpa se je zagovarjala, da sledijo pravilu vladavine večine podobno kot zakoni, kjer glasovanje odloča o vsem – zakonitosti, moralnosti, o vsem!«
»Pa so jih obsodili?« je vprašal Jonathan. Med tem je bila ulica že popolnoma izpraznjena.
»Bi jaz sedaj bežala pred njimi, če bi bili obsojeni? Ne, sodniki so z glasovanjem treh proti dvema glasovali v korist Tolpe. To so poimenovali kot 'Neodtujljiva pravica večine'. Od takrat dalje se Tolpa spravlja na vse, od katerih je številčnejša.
Jonathan je le stežka dojemal vsa ta nesmiselna pravila in način življenja tega otoka. »Kako lahko ljudje sploh živijo v takšnem okolju? Gotovo obstaja način, da se pred vsem tem zavaruješ!«
»Če si brez orožja, je vse, kar ti ostane, to, da zbežiš stran. Lahko pa se priključiš kateri izmed številčnejših tolp.«
Jonathan je popustil prijem in začela sta teči stran. Neprekinjeno sta tekla čez ozke ulice, sprehajališča, skozi mnoga vrata, okrog vogalov, čez tržnice. Alisa je poznala mesto tako dobro kot svoj žep.
Tekla sta, dokler nista povsem omagala. Daleč stran od ulic in hiš sta splezala na strmo vzpetino ob obali in ob tem upala, da bosta visoko nad mestom na varnem. Na zahodni strani neba so usahnili še zadnji žarki svetlobe in Jonathan je opazil, kako spodaj v mestu nastaja ogenj za ognjem. Do njiju so občasno prodirali zvoki kričanja in vpitja.
»Ne morem več,« je zasopla dejala Alisa. Njeni dolgi rjavi lasje so ji zmršeni padali čez ramena. Uprla se je ob drevo in poskušala priti do sape. Izmučen je bil tudi Jonathan, ki se je usedel na tla in naslonil ob kamen. V divjem teku si je Alisa raztrgala obleko in izgubila čevlje. Zaskrbelo jo je: »Le kaj se je zgodilo z mojimi?«
Tudi Jonathana je zaskrbelo. Spomnil se je starejših zakoncev, ki sta prejšnji večer tako dobro skrbela zanj, in njunega majhnega vnuka Davyja. V tem čudnem svetu mu je bil vsak posameznik videti precej nemočen. »Res, škoda, Alisa, da tukaj na otoku nimate zanesljivega Sveta, ki bi vzdrževal mir.«
Alisa je sedela zraven Jonathana in strmela vanj: »To si nekoliko zamešal,« je dejala. Med tem ko je še vedno poskušala zajeti sapo, je s prstom pokazala v smer, kjer so potekali nemiri. »Ljudje so že vse od nekdaj vzgojeni tako, da s silo jemljejo drug drugemu. Ja kdo pa misliš, da jih je tega naučil?«
Jonathan se je nagrbančil in odgovoril: »Misliš, da jih je tega, da drug proti drugemu uporabljajo silo, nekdo naučil?«
»Večina od nas se je tega naučila s primeri iz vsakodnevne prakse.«
»Zakaj jih Svet Guvernerjev ne ustavi?« je vprašal Jonathan.
»Točno Svet je ta sila,« je s poudarkom rekla Alisa, »in največkrat je ta sila namesto za njihovo zaščito uporabljena proti ljudem.« Opazila je Jonathanov brezizrazen pogled. Očitno se mu niti sanjalo ni o tem, kar mu je ravnokar razlagala. S palcem ga je sunila v prsi in rekla: »Poslušaj, kako od nekoga dobiš to, kar želiš?«
Jonathan, ki je še vedno čutil modrice od roparja, je odgovoril: »Misliš, brez tega, da bi si pomagal s pištolo?«
»Ja.«
»Verjetno bi ga poskušal prepričati,« je odvrnil.
»Pravilno. Ali?«
»Ali,ali … morda pa bi mu plačal?«
»Ja, to je isto kot neke vrste prepričevanje. Še kako?«
»Hmmm. Šel k Svetu Guvernerjev in zahteval zakon?«
»Točno to,« je rekla Alisa. »Pri državi ti nikoli ni treba prepričevati ljudi. Če dobiš Svet Guvernerjev na svojo stran bodisi s pridobivanjem glasov ali s podkupovanjem, potem lahko ostale prisiliš, da delajo točno to, kar si želiš. Če pa kdo drug Svetu ponudi več, potem lahko on tebe prisili, da delaš po njegovih željah. Zmagovalci te igre so vedno guvernerji.«
»Jaz sem pa mislil, da država spodbuja sodelovanje,« je rekel Jonathan.
»Komaj kaj! Kdo pa potrebuje sodelovanje, če lahko uporabi silo,« je odgovorila Alisa. »Vsakdo, ki je na oblasti, lahko dobi karkoli želi, ostali pa se morajo s tem sprijazniti. To je zakonito, vendar ob tem poraženci ostanejo neprepričani, jezni in agresivni.«
Alisa je preusmerila Jonathanovo buljenje v širjenje ognja v mestu: »Poglej nemire tam doli,« je dejala. »Zaradi tega nenehnega boja za oblast je družba razklana. Vsepovsod po otoku lahko najdeš skupine, ki so izgubile preveč glasov in so od razočaranja eksplodirale.«
Nekaj časa je tiho sedela, nato pa so se ji po obrazu razlile solze. »Z očijem sva uredila posebno mesto, kjer sva se nameravala srečati, ko bi se kaj takšnega zgodilo. Počakala bom, da neha goreti.«Ves zmeden od velike nevihte izpred dveh dni je Jonathan dolgo časa nemo sedel. Ko je pogledal k Alisi, je ta že globoko spala. Zelo ga je navdušila – vse v zvezi z njo. Ko se je udobno namestil, je pomislil: »Alisa je vse kaj drugega kot naivna Phoebe Simon.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 2. oktobra 2008

Št. komentarjev: 0:

Objava komentarja

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domača stran