Tribunalovo oko

Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, je 19. junija 2008 ob obisku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije komentiral pomen sodstva za razvoj države z besedami:

»Menim, da je pravna država, vladavina prava in avtoriteta pravosodja najpomembnejše zagotovilo uspešnosti razvoja naše države in naše družbe v prihodnje.«

Zakaj se delovanje pravne države in še posebej vladavine prava, kot tistih naravnih zakonov, ki jim mora biti podrejena celotna zakonodaja, tako pogosto izpostavljata kot nujnost, ki pomembno determinira razvoj posameznega gospodarstva? Videli bomo, da je delovanje pravne države edino skladno s konceptom delovanja ustvarjalnega posameznika. In to predvsem v prizmi dejstva, da se nima nihče pravice polaščati dela rezultatov posameznikov brez njihovega soglasja, kar postavlja delovanje pravne države v vlogo branika pravic vsakega posameznika. Za kaj gre?

V osnovi si lahko vsak človek zagotovi zadostna sredstva za svoje preživetje le s svojim lastnim delom, ki je rezultat njegove prirojene sposobnosti ustvarjalnega razmišljanja in logičnega sklepanja, ki skupaj tvorita osnovo kreativnega ustvarjanja. Druga možnost je ta, da se poslužuje prilaščanja rezultatov dela ostalih. Če je prvi način zaželen in tudi vodi do napredka, je drugi nemoralen in gradi temelj za ustanovitev parazitske družbe, ki si prizadeva živeti izključno na tuj račun.

Velika razpršenost znanja med ljudmi, zaradi česar lahko pozna vsak posameznik le en delček vsega znanega, vodi posameznike do tega, da bodo v vsakodnevnem življenju med seboj sodelovali. To še posebej velja za današnji, sodobni čas, kjer se novo znanje nenehno razvija na vseh področjih. Si predstavljate, da bi avtomobil, ki je sestavljen iz več tisoč različnih delov, sestavil en sam inženir? Seveda ne trdim, da ta dotični gospod ne bi bil sposoben sestaviti avtomobila, konec koncev so bili tudi prvi prototipi narejeni v krogu zelo majhnih delovnih skupin, pa vendar si masovne in stroškovno učinkovite proizvodnje brez široke mreže kooperantov ne predstavljam.

Človeštvo je že pred leti prišlo do spoznanja, da ni potrebno, da posameznik vse, kar potrebuje za življenje, proizvede sam. Delitev dela in specializacija, kot posledica različnih oblik sodelovanja med ljudmi, sta privedli do enormnega povečanja produktivnosti dela, saj se je lahko vsak posameznik vključeval le v tisti del celotnega proizvodnega procesa, kjer je lahko v popolnosti razvil svojo sposobnost kreativnega ustvarjanja, vključevanje v menjalni odnos z ostalimi pa mu je omogočilo, da je lahko bil deležen tudi tistih izdelkov, ki jih sam ni proizvajal, ampak so jih proizvajali drugi. Od enih se je torej učil, z drugimi je trgoval.

Evidentno je torej, da se vsak izmed nas na dnevni bazi vpleta v mnoštvo pogodbenih razmerij, ki se jih morda sploh ne zavedamo. Saj, kako si pa drugače razdeliti stroške ali pa koristi, ki so rezultat tega skupnega dela? Lastninske pravice nad imetji, ki jih vsak izmed partnerjev vključi v pogodben odnos z ostalimi, so delni odgovor. Lastnina namreč lastniku omogoča, da uživa tudi v sadovih rezultatov, ki izhajajo iz uporabe lastnine. Toda, dilema nastane, kako v ta kontekst lastninskih pravic vključiti možnost nepričakovanih odločitev nekoga, ki tudi ostalim partnerjem znižuje njihovo vrednost premoženja? Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da ostali v takšnih pogojih ne bi bili pripravljeni sodelovati v projektu. Vsakega načeloma zanimajo samo tisti projekti, ki imajo pozitivno pričakovano neto korist.

Tako trčimo ob pojem pričakovanj ljudi, ki pomembno vpliva na oblikovanje pogodbenih razmerij. Normalno je, da ima vsak posameznik svoja pričakovanja in svoje razloge, ki ga ženejo k posameznemu projektu in ta se lahko bistveno razlikujejo celo med partnerji samimi. S tem pa nastane potreba po oblikovanju dogovorov, ki so neke oblike formalizacije tega, kakšno obnašanje lahko pričakujem od ostalih partnerjev.

Naj se na kratko ustavim pri nekaterih očitnejših primerih. Recimo, pri nakupu avtomobila na lizing se obvežemo, da bomo podjetju v rednih obrokih odplačevali svoje obveznosti, kot protivrednost pa bomo lahko uporabljali avtomobil. Podobno je tudi v primeru podpisa pogodbe o zaposlitvi, s katero se zavežemo, da bomo delodajalcu določen čas nudili svoje delovne sposobnosti, ta pa nam bo v zameno izplačeval dogovorjeno plačilo.

Potreba po dobro delujočem sistemu pravne države se pokaže v primeru, ko katera izmed strani preneha spoštovati dogovorjene obveznosti. Če, na primer, prenehamo odplačevati lizing obroke, ali pa če postanemo nevestni pri opravljanju dela. Takrat smo evidentno pridobili neko korist mimo volje lastnika. In na tej točki je iskati eno glavnih legitimnih nalog države, ki s patronatom nad pravosodnimi organi posreduje pri reševanju sporov med ljudmi, s čimer bdi nad spoštovanjem sprejetih pogodb, s tem pa tudi lastninskih pravic.

Kje se zdaj v tej zgodbi znajde delovanje pravne države pri nas? Kritike na račun njenega delovanja ne manjka. Predvsem jo tareta kronična neučinkovitost in dolgi proceduralni postopki. Tako traja po nekaterih ocenah Svetovne banke povprečni sodni spor med podjetjema kar 1350 dni, potem so tukaj še sodni zaostanki, pa odločbe iz Strasbourga, vsem nam so poznani dogodki okrog romske družine Strojan in še bi lahko naštevali.

Sicer so pa ravno v teh dneh v šolah zaključili s tekočim šolskim letom. Pri tem je pravo veselje gledati vihravo mladež, ki se s spričevali v rokah veseli začetka šolskih počitnic. Stanje pravne države pri nas ne nudi razlogov za takšno veselje, saj to prej spada v skupino »okostnjakov iz preteklosti, ki bi jih bilo treba reformirati«.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 26. junija 2008