Dogodivščine Jonathana Gullibla

Glede na potrebo

Fanfara, ki je prihajala iz trobent, in doneče bobnanje je utišalo publiko. Zabavljač Phil je z rokami pokazal proti občinstvu: »Za vse, ki imate otroke, je napočil dolgo pričakovani trenutek. Pred nami je finale. Kmalu bomo priče koncu dvanajstletnega potovanja otrok. Na vrsti je Igra maturantov!«
Veliko dvorano je zapolnil glas orgelske glasbe in naenkrat so se vzdolž hodnikov z obeh strani odprla stranska vrata. Skozi so zakorakali dijaki, oblečeni v dolga črna oblačila in s štirioglatimi maturantskimi kapami na glavah. Iz občinstva se je razlegel nov val ploskanja, ki ga je prekinjalo glasno vpitje in kričanje.
Jonathan je zašepetal gospe, ki je stala zraven njega: »Kaj je to Igra maturantov?«
Obrnila se je napol proti njemu in odgovorila: »Gre za tekmovanje med mladimi iz vseh šol našega okrožja.« Na kratko je postala, da bi ujela napoved in nadaljevala, pri čemer se je trudila, da bi preglasila hrup: »To je zaključek uradnega izobraževanja. Namen uradnega izobraževanja je v tem, da poudari pomen trdega dela in prizadevanj pri pridobivanju znanja. Nocoj slavimo izjemne dosežke najboljših dijakov. Glavna nagrada, ki bo podeljena nocoj, se imenuje Poslovilna nagrada, dobil pa jo bo zmagovalec Igre maturantov.«
Med škiljenjem proti odru je Jonathan zagledal debelo pojavo, ki se mu je zdela poznana: »Kdo je ta oseba, ki na odru sprejema vsakega dijaka posebej?«
»To je Lady Bess Tweed. Ali je ne poznaš iz časopisov? Ona je naša slavnostna govornica. Kot članica Sveta Guvernerjev in kraljica politikov, je, tako kot vedno, naša častna gostja. Rada ima javnost. Njen poklic je hkrati najbolj čaščen in najmanj spoštovan na otoku. Tako je kot nalašč za Igro maturantov.«
»Kako igra poteka?« je vprašal Jonathan.
»Takole,« je rekla gospa in se nagnila k Jonathanovemu ušesu. »Lady Tweed izvede enega njenih običajnih in vnaprej pripravljenih govorov. Dijaki si nato zapisujejo vse tiste izrečene besede, ki so v neposrednem nasprotju s tem, kar so se učili v šoli. Zmagovalec prestižne Poslovilne nagrade je tisti, ki v njenem govoru najde največ nasprotij. Psst, Lady Tweed je že pričela. Prisluhniva.«
»… in spoznali smo krepost svobode,« je bila srdita Lady Tweed. »Vsi vemo, kako svobodna volja in osebna odgovornost peljeta v odraslost in rast. Tukaj danes jo imamo na tem pomembnem dogodku za našo enkratno skupnost. Ljudje so v vsej svoji zgodovini vedno iskali svobodo. Kako je to enkratno, da lahko danes živimo na svobodnem otoku …«
Gospa je pokazala na dijake za Lady Tweed. »Poglej, kako si vneto zapisujejo. Oh, koliko besed za podčrtati!«
»Ali Lady Tweed govori v nasprotju s tem, o čemer so se dijaki učili?« je vprašal Jonathan.
Gospa se je pridušeno nasmehnila: »'Svobodna volja?' To je nesmisel. Šola je obvezna. Otroci so prisiljeni iti v šolo in vsi smo prisiljeni plačati. Sedaj pa psst!«
»… in srečni smo, da imamo najboljše šole, kar si jih sploh lahko predstavljamo, še posebej zato, ker nam najboljši ekonomisti napovedujejo težke čase,« je odmevala Lady Tweed. »Naši učitelji s kazanjem poti do demokracije in napredka ter z lučjo resnice in znanja nudijo dijakom primer vzornega vedenja …«
Gospa je bila tako navdušena, da je zagrabila Jonathana za roko. Zavreščala je: »Moja hči je tretja z desne v drugi vrsti. Zapisuje si. Prepričana sem, da bo dosegla vse točke.«
»Ne razumem, kakšne točke?« je vprašal Jonathan.
»'Najboljše šole?' To je brez možnosti izbire nemogoče. Lady Tweed je svojim otrokom sama določila šolanje, naši otroci pa morajo zaradi odločitve oblasti hoditi v njim najbližjo šolo v okrožju. 'Vzorno vedenje učiteljev?' Ha, učenci morajo dvanajst let mirno sedeti in poslušati ukaze. V zameno za to dobijo pisne ocene in zvezdice. Če bi učitelji namesto plačila dobili zvezdice ali ocene, bi oni to imenovali suženjstvo in stavkali! 'Kažejo pot do demokracije.' Kje pa! To, kar oni izvajajo v razredih, je samodrštvo.«
Lady Tweed je skromno zmajevala z glavo: »… sedaj ste prispeli do mejnika vašega življenja. Vsi vemo, da je naš glas zelo majhen zvok v izjemnem človeškem zboru. Vsi vemo, da kruto tekmovanje in neusmiljen pohlepen boj za to, da pridemo na vrh, za današnji svet ni primerno. Za nas je najvišja vrednota žrtvovanje. Žrtvovanje za potrebe drugih, za množice manj srečnih ...«
Gospa je skoraj zavreščala od navdušenja: »Poglej, kako dijaki pišejo! Kakšen zaklad nasprotij! 'Izjemen človeški zbor?' 'Žrtvovanje?' V šoli so jih vedno učili, da se je treba izkazati in postati najboljši. In Lady Tweed osebno nikakor ni ponižno upognjena. Nasprotno, ona je najbolj glasna in najbolj brezobzirna od vseh. Do vrha v politiki je prišla s prerivanjem in z uporabo vseh trikov, kar si jih človek sploh lahko izmisli. Ti dijaki dobro vedo, da si statusa najboljših niso pridobili z žrtvovanjem svojih ocen v dobro najslabših dijakov iz njihove okolice.«
Jonathan ni in ni mogel ugotoviti, za kaj gre: »Ali pravite, da jih v šoli učijo, da se morajo osebno dokazovati, potem pa jim Lady Tweed ob koncu šolanja govori, kako se je treba žrtvovati za dobro drugih?«
»Ugotovil si,« je odvrnila gospa. »Lady Tweed pridiga o drugačnem svetu za dijake. O svetu, kjer mora vsak prispevati glede na svoje sposobnosti in dobiti glede na svoje potrebe. To bo njihova prihodnost.«
»Zakaj se ne potrudijo biti dosledni in učiti enakih stvari tako pred kot po končanju šolanja? « je vprašal Jonathan.
»Oblasti se trudijo na tem,« je odgovorila gospa. »Šole še vedno delujejo na stari tradiciji, ki najboljše nagrajuje z najvišjimi ocenami. Za naslednje leto nameravajo obrniti ocenjevalni sistem. Načrtujejo uporabo takšnih spodbud in nagrad, ki bi učence pripravile na realnost njihovega življenja po končanju šole. Ocene bodo tako podeljevali na osnovi potrebe in ne več na osnovi doseženega rezultata. Najslabši učenci bodo dobivali petke, najboljši pa enke. Pravijo, da najslabši učenci bolj potrebujejo dobre ocene kot najboljši.«
Jonathan je zmajal z glavo in ponovil njene besede, da bi se prepričal, če jih je pravilno ujel: »Najslabši učenci bodo dobivali petke, najboljši pa enke?«
»Tako je,« je prikimala.
»Ja, kaj pa se bo zgodilo z rezultati? Ali to ne vodi do tega, da bodo vsi želeli postati bolj potrebni in manj sposobni?«
»Pomembneje je to, tako pravi Lady Tweed, da gre za popolno dejanje humanitarnosti. Najboljše učence bi to naučilo vrlin človeškega žrtvovanja, slabe pa vrlin, kako je treba braniti lastne pravice. Še nekaj, šolskim uradnikom je naročeno, da podoben sistem ocenjevanja uvedejo tudi pri napredovanju učiteljev.«
»In kako so učitelji sprejeli to novico?« je vprašal Jonathan. »Nekaterim je zelo všeč, drugi pa jo sovražijo. Hčera mi je povedala, da so najboljši učitelji že zagrozili z odhodom, če bi se to resnično zgodilo. Za razliko od učencev torej učitelji še vedno uživajo privilegij, da lahko zamenjajo šolo, kjer poučujejo – za sedaj.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008