Kaj je “poštenega” pri davkih?

Zdi se, da so povsod v poročilih omenjeni davki. Najmanj dva ameriška predsedniška kandidata sta nakazala nameri, da povišata davčne stopnje za najvišje dohodninske razrede, v kolikor bosta izvoljena. Še posebej sta izpostavila naftna podjetja.
V Venezueli Hugo Chavez grozi, da bo močno obdavčil vsakršno prehrambeno podjetje, ki bo delalo s »prekomernimi dobički«, karkoli prekomerni že pomeni, kajti njegova »socialistična ekonomija 21. stoletja« v svojih zmožnostih omahuje celo pri tako osnovni nalogi, kot je prehranjevanje prebivalcev Venezuele.
Na drugi strani Atlantika Nemčija predlaga posebne davke na bančne transakcije s Švico, Liechtensteinom in Monakom. Britanska vlada je nedavno tega predlagala povišanje davčnih stopenj za nedomicilne tujce ter jih umaknila šele po javnem protestu. Celo Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je k temu toku dogodkov dodala svoj del, ko je Monaku, Liechtensteinu in Andori pojasnjevala, da njihove davčne stopnje delujejo nekonkurenčno. Zelo čudno pri tem je, da z besedo »nekonkurenčen« OECD misli na to, da imajo omenjene države nižje davčne stopnje od drugih držav.
Naslednji nenavaden dogodek je, da nekateri ameriški duhovniki in politiki celo citirajo Biblijo, da bi z njo upravičili povišanje davkov – kot da Biblija izrazito propagira visoke davčne stopnje.
Seveda pri tem pravzaprav ni nič nemoralnega ali nepoštenega, če so posamezniki in podjetja deležni nizkih davčnih stopenj. To govori samo o tem, da mnogo interesnih skupin, nevladnih organizacij in politikov smatra vsakršen predlog za znižanje davkov kot enačaj za samomor. Morda celo bolj pretresljivo dejstvo je to, da se je večina ljudi v razvitem delu sveta, še posebej v Zahodni Evropi, preprosto privadila na to, da jim vlade njihovih držav jemljejo 40 in več odstotkov njihovega letnega zaslužka.
Leta 1913 je bila davčna stopnja za najvišji dohodninski razred za posameznika v ZDA 7 odstotkov na znesek 500.000 dolarjev. Danes je primerljiva stopnja 35 odstotkov na znesek 357.700 dolarjev. Seveda se ni občutno dvignila samo davčna stopnja. Posamezen dolar je imel leta 1913 bistveno večjo kupno moč kot dolar v letu 2008. Z drugimi besedami, večina Američanov danes v zneskih plačuje več davkov, njihov denar pa je vreden precej manj, kot pa je bil pred 95. leti.
V svojem delu Bogastvo narodov je Adam Smith dejal, da so davki nujno potrebni, da vlade opravijo tri svoje pomembne funkcije. Najprej gre za nacionalno obrambo. Druga je varnost ljudi. Tretjo predstavlja javna infrastruktura, čeprav je Smith ciljal na to, da bi lahko vlade večino javne infrastrukture prepustile zasebnim podjetjem.
Danes je stvarnost takšna, da se davki pobirajo za namene, ki bistveno presegajo prej omenjene meje. Mnogi politiki, na primer, se niti ne skrbijo glede tega, da bi prikrivali dejstvo, da visoke davčne stopnje uporabljajo kot sredstvo za masovno prerazdeljevanje bogastva in financiranje socialnega inženiringa. Dejstvo, da visoke davčne stopnje uničujejo podjetniške in gospodarske spodbude za ustvarjanje novega bogastva, ki postopno povišuje materialno stanje vsakogar, vključno z revnimi, se zdi, da presega zanimanje mnogih politikov. Čeprav se visoke davčne stopnje pogosto upravičujejo s tem, da so visoki davki potrebni za financiranje vladnih programov socialnih storitev, so družine, dobrodelne organizacije, zasebna društva in cerkve konstantno mnogo učinkovitejša pri nudenju teh storitev.
Potem pa je tukaj še nemoralni del, ki izhaja iz visokih davkov.
Prvič, visoki davki spodkopavajo spoštovanje lastninskih pravic. Kadar država ljudem jemlje recimo 40 odstotkov njihovega dohodka, potem ne smemo biti presenečeni, da nekateri posamezniki postanejo nekoliko ravnodušni, kar se tiče postopanja zasebne lastnine drugih. Drugič, obstoj visokih davkov pomaga pri pospeševanju oblikovanja takšnega kulturnega okolja, kjer nekatere politične stranke dejansko govorijo ljudem, da bodo v zameno za njihov glas, preko davčne politike učinkovito prenesle del premoženja drugih na te posameznike. To je seveda blaga oblika korupcije.
Tretjič, visoki davki ustvarjajo to, čemur pravimo, da »stiska dela tatu«. Kadar država ljudem jemlje zelo visoke deleže dohodka, se ne gre čuditi, da bodo mnogi poskušali minimizirati takšne zakonske učinke preko davčnega izogibanja, bodisi bodo prekoračili zakonske norme v primeru davčnih utaj.
Nazadnje, visoki davki imajo zelo uničujoče učinke na to, kako ljudje razmišljajo o svojih investicijskih odločitvah. Visoki davki spodbujajo ljudi, da svoj denar vlagajo v tiste programe, ki znižujejo davke in ne v tiste, ki ustvarjajo največ bogastva za vsakogar.
Ni slučajno, da nizke davčne stopnje pomagajo rešiti marsikaterega od teh problemov. Empirično je bilo potrjeno, da nizki davki bistveno znižujejo stopnje davčnega izogibanja in davčnih utaj. To izboljšuje kakovost vladavine prava kot ključnega dejavnika gospodarske rasti. Postranski učinek je tudi, da so države, ki so v preteklih letih znižale svoje davčne stopnje za prebivalstvo in podjetja, večinoma preko uveljavitve enotne davčne stopnje, dejansko s tem povečale davčne prihodke.
Nizki davki tudi sproščajo več kapitala za produktivne namene, še posebej tako, da zmanjšajo potrebe ljudi po najemanju davčnih svetovalcev in odvetnikov. Od tega imajo koristi vsi, tudi revni, kaže pa se z dvigom življenjskega standarda vseh.Kapital je tudi osvobojen za to, da pride v zasebne dobrodelne organizacije. Kadar imajo ljudje na voljo več denarja, so tudi bolj plemeniti do soljudi in odgovornosti do soljudi v okolju ne prelagajo na politike in birokrate. Nizki davki niso samo pošteni in ekonomsko »modri«, pač pa so tudi dobri za moralno zdravje ljudi.

Samuel Gregg

z dovoljenjem Acton Instituta objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008