Ko debata nanese na zdravstvo...

Mnogi jemljejo za samoumevno, da je evropski sistem zdravstva superioren nad ameriškim. V podporo takšnemu pogledu njegovi zagovorniki običajno navajajo dejstvo, da je pri rezultatih med obema sistemoma le malo opaznih razlik, čeprav Američani zanj potrošijo dvakrat toliko sredstev na prebivalca kot Evropejci. Nadalje, uporaba zdravstvenih storitev, tako pravijo, izhaja iz potrebe po zdravju in ne iz debeline denarnice, zaradi česar se zdi, da je evropski model bistveno bolj učinkovit kot ameriški.

Čeprav te trditve ne držijo, odsevajo njihove domneve bistvene hibe, ki so domače obema sistemoma. Kar je dejansko pomembno pri obeh sistemih, ameriškem in evropskem, je vprašanje o tem, kdo nadzira finančna sredstva in kdo odloča o tem, kako bodo ta sredstva porabljena. Tisti, ki plača, določa vsebino nakupa. V obeh primerih je pacient odstranjen iz procesa določanja. In takoj trčimo ob problem napihnjenih proračunov, čakalnih vrst in bistveno previsokih zavarovalnih premij.

Ameriško zdravstveno zavarovanje je v veliki meri zaradi vladne politike vezano na zaposlitev. Podjetje odtrga stroške zdravstvenega zavarovanja od delavčeve plače še preden jo ta sploh prejme. Takšno zavarovanje nato pokrije skoraj celotne stroške medicinskih storitev, dodatno plačilo pacienta ob uporabi zdravstvenih storitev pa znaša nekje med 15 in 20 dolarjev. Kar na prvi pogled zgleda poceni ali celo »brezplačno«, je dejansko zgolj rezultat vse preveč zapletenega in dragega načina kupovanja proizvodov in storitev. Toda pacient ne nadzira praktično nobene odločitve tega nakupovanja.

V Evropi je ta proces nekoliko preprostejši, toda nikakor manj problematičen. Birokracija odloča o tem, katere storitve se plačajo in po kakšnih cenah. Ko državna birokracija odobri postopek, takrat bo pacient deležen oskrbe, dozdevno brezplačne. Seveda je bilo plačilo storitev opravljeno s pomočjo davkov oziroma prispevkov za zdravstveno varstvo, in sicer bistveno preden je do nakupa storitve sploh prišlo. In če bodo stroški preveliko breme za zdravstveno blagajno, bo birokracija oskrbo omejila preko čakalnih vrst. Tudi v Evropi pacient nima nobene besede pri porabi denarja za nakupe zdravstvenih storitev.

Nobelov nagrajenec Milton Friedman je nekoč izjavil: »Nihče ne troši denarja od nekoga drugega tako skrbno kot troši svojega.« Bistvena hiba obeh sistemov je ta, da pacient ni seznanjen z dejanskimi stroški svojih nakupov zdravstvenih storitev, saj v vseh pogledih in ozirih pri nakupih zdravstvenih storitev trošijo tuj denar. Tako v sistemu ni praktično nikakršnih spodbud za razumno odločanje ali celo za obstoj konkurence med ponudniki storitev. Ko je cena neke stvari enaka 0, postane povpraševanje po takšnem izdelku dejansko neskončno. Na tem mestu izgubimo vso kontrolo nad količinami nečesa, kar lahko potrošimo. Z naraščanjem potrošnje postane takšna storitev redka, zaradi česar se njena cena poviša oziroma nas prisili v to, da počakamo na njeno dostopnost, saj predpostavljamo, da bo nastali račun že poravnal nekdo drug (država oziroma davkoplačevalci).

Obstajata dva načina, kako se lotiti problema: bodisi omejimo povpraševanje preko višine cene ali pa z racioniranjem omejimo ponudbo. To je temeljna resnica, ki se je ne da zaobiti.

V ZDA je ceni zdravstvene oskrbe preprosto dovoljeno, da narašča. In ker so potrošniki zaščiteni pred stroški, se povpraševanje preprosto viša. To traja, vse dokler se tak sistem ne zlomi in je treba sprejeti novo usmeritev. Tako je večina ljudi že začela zahtevati neke vrste vladne rešitve, skupaj z morebitnim spodjedanjem zasebne prakse pri zdravstveni oskrbi.

V Evropi so stroški omejeni, bodisi preko racioniranja (omejevanja ponudbe), kar povzroča pomanjkanje oziroma čakalne vrste, ali preko neposrednega zavračanja oskrbe. Omejevanje ponudbe vsako leto prisili britansko vlado, da odpove kar 50.000 operacij, medtem ko vsak trenutek več kot milijon ljudi čaka na sprejem v bolnišnico. Večina teh čaka tudi več kot 8 mesecev. Vse to na otoku s 60 milijoni prebivalcev.

Zagovorniki evropskega modela na te podatke odgovarjajo s tem, da so slabosti britanskega NHS (national health service, op. p.) dobro znane in namesto tega predlagajo kopiranje sistemov Francije, Nemčije oziroma Švedske.


Zanimiv je primer Švedske, ki predstavlja okolje, ki bi nemara bilo popolno za vsesplošno zdravstveno oskrbo. Je majhna in homogena država, ki že desetletja udobno živi s svojo mrežo socialne varnosti. Dejansko ji gre tako dobro, da jo nekateri ekonomisti imenujejo kar »švedski čudež«, in sicer zaradi navideznega čudežnega stika med gospodarsko rastjo in socialnim sistemom, ki so ga izgradili.

Toda, razpoke v tem »čudežu« se počasi že pričenjajo kazati. To ni nikjer bolj jasno kot ravno v zdravstvenem sistemu. Švedi plačujejo več kot polovico svojega bruto dohodka za davke, s katerimi nato podpirajo sistem socialne države, danes pa imajo po podatkih Health Consumer Powerhouse najdaljše čakalne vrste na celotnem kontinentu. Pomembno je poudariti, da ta problem za Švedsko nikakor ni nov.

Ko so se na Švedskem v začetku devetdesetih srečali z naraščajočimi stroški in vse daljšimi čakalnimi vrstami, je veliko lokalnih skupnosti s trohico uspeha vpeljalo omejene tržno naravnane reforme. Čakalne vrste so se skrajšale za 20 odstotkov, celotni stroški za zdravstvo v bruto domačem proizvodu pa so ostali stabilni.

Naenkrat se je s prihodom levičarske socialno-demokratske koalicije na oblast pojavila sprememba v političnem vetru. Reforme so se zaustavile in do 2004. leta so čakalne vrste ponovno postale bistven problem. Kot odgovor so Švedi ponovno zahtevali tržno naravnane reforme, vključno s pravico pacienta, da plača zdravnika s svojim lastnim denarjem in s privatizacijo bolnišnic, kar vse je socialno-demokratska koalicija pred tem ukinila. V premislek: v zasebni oskrbi bo mehanizem cen pri pacientih zbudil čut do samonadzora, kar bo znižalo pritisk na stroške – ideja se je v preteklosti izkazala za učinkovito.

In znašli smo se sredi situacije, kjer se »švedski čudež«, branik univerzalnega zdravstvenega sistema, pomika v smeri privatizacije, Američani, prebivalci države »kapitalizma Divjega zahoda«, pa glasno zahtevajo socializacijo.

Če bodo Švedi nadaljevali s prizadevanji po privatizaciji, bodo njihove reforme uspele, kot smo lahko videli v devetdesetih. Hkrati s tem velja, da če bodo Američani nadaljevali s prizadevanji po socializirani zdravstveni oskrbi, še posebej, če bo v Belo hišo izvoljen demokrat, bo sistem zdravstva nadaljeval z nazadovanjem, dokler ne bo dokončno propadel.

Dobro bi bilo, če vsi pritrdimo Friedmanovi nedvoumni resnici, da ljudje trošimo svoj denar bistveno bolj preudarno, kot trošimo denar drugih. S prenosom nadzora nad potrošnjo denarja za zdravljenje z države na pacienta, bodisi preko zdravstveno-varčevalnih računov, ali preprosto s tem, da bi se pacientom dovolilo, da sami trošijo denar za zdravstvo po svoji vesti (celo s pravico, da ne trošijo svojega denarja), bi dosegli tisto izboljšanje kakovosti storitev in fenomena znižanja cen, ki ga tržne sile uprizarjajo na vseh ostalih področjih, kjer jim je to dovoljeno.
Če je naš dejanski cilj izboljšanje kakovosti zdravstvenega varstva, se stežka zdi razumno nenehno prerekanje o tem, čigav model je boljši, ameriški ali evropski, če vemo, da obstajata samo dva načina, kako naj izgleda zdravstveni sistem. Namesto tega moramo, ne glede na to, kako boleče bi to lahko bilo, sami pri sebi spoznati, da nihče izmed nas nima prav in da med obema sistemoma dejansko obstaja več podobnosti kot razlik. Imamo priložnost spremeniti naše okolje v smeri boljšega. Se pravi le v primeru, če je izboljšanje kvalitete oskrbe v zdravstvu resnično naš cilj in ne to, da se oprijemamo zastarelih političnih ideologij. Obe strani Atlantika imata druga drugi kaj pokazati.

John J. Leppard IV

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008