Davčna vojna Liechtensteina

Glede na to, da finančna kriza še vedno pretresa svetovna gospodarstva, ni nikakršno presenečenje, da so banke pod povečanim skrbnim nadzorom. Kljub temu bi zelo malo ljudi predvidelo, da se bo središče zanimanja ustavilo v drobcenem Liechtensteinu.

Med majhno alpsko kneževino in Nemčijo je izbruhnila vojna besed, ki se tiče nemških državljanov, ki svoje bogastvo nalagajo v liechtensteinske banke, z namenom, da si znižajo svoja davčna bremena.

Spopad med državama se je začel, ko je Berlin priznal, da je kot del preiskave pri domnevnih davčnih izogibanjih od nekdanjega bančnega uslužbenca, ki je domnevno ukradel informacije o bančnih računih ter s tem kršil zakone o zaupnosti bančnih računov, kupil podatke o klientih liechtensteinskih bank.

Z drugimi besedami, Nemčija je kupila informacije, ki so bile pridobljene na način, ki bi lahko predstavljal kriminalno dejanje popolnoma poštene, legitimne in, kar se tiče primera Liechtensteina, države, katere zakoni temeljijo na ustavi. Zaradi tega se ne gre čuditi, da je liechtensteinski kronani princ Alois za nemške oblasti dejal, da uporabljajo »metode, ki kljubujejo vladavini prava.«

Evropske vlade ne marajo nizkih davkov, ki jih ima Liechtenstein, niti tega, da mnoga evropska podjetja uporabljajo nizke davke za podjetja, ki jih ima kneževina. Ampak to težko daje Berlinu pravico do uporabe domnevno takšnih dejanj, ki so v splošnem poznane kot »sprejemnik ukradenega blaga«, problem, ki nekako izhaja iz poročil, da je Nemčija ponudila material tudi drugim državam.

Princ Alois se je temu zoperstavil, ko je dejal, da »Nemčija ne bo rešila svojih problemov s svojimi davkoplačevalci tako, da bo napadla Liechtenstein. Nemčija ima najslabši davčni sistem na svetu.« Močno obdavčenje je samo eden od trenutnih problemov, s katerimi se soočajo države »stare Evrope«, nasproti katerih se zdi Liechtenstein kot živo nasprotje. V mnogih pogledih Liechtenstein prikazuje, kako bi lahko izgledala uspešna, svobodna, povezana, napredna, tržno orientirana evropska družba z nizkimi davki.

Liechtenstein je postal suverena država leta 1806, po razpadu svetega rimskega cesarstva. Do leta 1918 je bil tesno povezan z Avstro-Ogrskim cesarstvom, ampak se je po prvi svetovni vojni povezal v carinsko in monetarno unijo s Švico. Po odpravi medvojne nestabilnosti in uspešnem boju, da ga pohrusta nacional-socialistična Nemčija, se je gospodarska uspešnost Liechtensteina začela v 1950-ih letih. Gospodarska rast, ki je državo naredila eno najbogatejših na svetu, je imela več razlogov, vendar sta bila ključna pri uspešnosti Liechtensteina dva dejavnika.
Prvi je bila odločitev, da se država specializira v tistih dejavnostih, ki jih opravlja še posebej uspešno: finančne storitve in visokotehnološka industrija. Drugi razlog pa je bila vdanost Liechtensteina do znamenitega rekla Adama Smitha: »Nič kaj več ni potrebnega, da se država od najnižjega barbarstva povzpne na najvišjo raven bogastva, kot so mir, nizki davki in znosna administracija v sodstvu.«

Ne samo da so prebivalci Liechtensteina pridobili s tem, da jim država jemlje relativno majhen delež njihovega dohodka, ampak tudi niso obremenjeni s tipom razkošnega birokratskega sistema prerazdeljevanja, ki je značilen za »socialno Evropo«. Zaradi tega vlada Liechtensteina konstantno vodi proračunski presežek in ne primanjkljaja. Stopnja brezposelnosti pa znaša samo 2,7 odstotka.

Liechtenstein se je tudi uspel izogniti mnogim socialnim problemom, ki so značilni za velik del Zahodne Evrope. 34 odstotkov prebivalstva Liechtensteina je bilo rojenih v tujini. Ampak Liechtenstein je odločno zavrnil multikulturalistično ideologijo, ki trenutno ohromlja sposobnost mnogih evropskih držav, da ne morejo ubežati spirali politične korektnosti. Namesto tega se Liechtenstein brez upravičevanja osredotoča na povezovanje vseh tujcev, tudi na tak način, da se morajo vsi naučiti nemščine kot uradnega jezika v državi.

Poleg tega ima Liechtenstein, čeprav v večini katoliška država, močno tradicijo na religiozni svobodi. To seveda v njegovo delovanje ne vpleta takšnih nesmislov, kot so vgradnja šeriatskega prava v civilno pravo Liechtensteina.

Na kratko, preostanek Evrope se lahko od Liechtensteina mnogo nauči. Namesto trpinčenja Nemcev z neznosnimi in zatiralskimi nemškimi davki, bi nemška vlada naredila mnogo več, če bi svojo energijo investirala v poskuse, znova in znova, reformiranja, znova in znova, omahujočega se nemškega gospodarstva. Liechtenstein bi ji lahko bil dober zgled.

Liechtenstein verjetno ne bo prestrašen od zadnje akcije Nemcev. Države se drži ugled, da se je uspešno upirala nekaterim velikanskim tiranom. Leta 1945 je skupina Rusov ubežala pred komunistično tiranijo in pri tem prečkala liechtensteinsko mejo, kjer je poiskala zavetišče pred Rdečo armado. Kljub pomanjkanju vojske in vpričo neustavljive sile, je majhen Liechtenstein zavrnil predajo beguncev. Leta 1993 je Nobelov nagrajenec Aleksander Solzheinicin to dejanje poimenoval kot »pomembno dejanje poguma.«

Solzheinicin je to dejanje zoperstavil z vedenjem zahodnih sil, ki so sovjetskim silam predale na tisoče protikomunističnih sovjetskih državljanov, ki so jih kasneje dokaj hitro razposlali na degradacijo in smrt v stalinistične gulage (delovna taborišča, op. p.). Trenutni izzivi, s katerimi se sooča Liechtenstein, sicer ne sodijo v povsem isto kategorijo, kot je bilo upiranje kriminalnim režimom, kot je bila Sovjetska zveza. Ampak vse dokler se Liechtenstein ne bo uklonil pritiskom socialne Evrope na račun znižanja svojih svobod, tako dolgo bomo vedeli, da je svoboda v Zahodni Evropi še vedno živa, čeprav je v slabem stanju.

Samuel Gregg

z dovoljenjem Acton Instituta objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008