Tribunalovo oko
Boštjan Vasle, direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj, je povečanje primanjkljaja na tekočem računu plačilne bilance, ki se je lani povzpel na 4,9 odstotka bruto domačega proizvoda, 5. marca 2008 za medije komentiral z besedami:
»Če bi ocenjeval, ali je tak primanjkljaj že problematičen, bi moral priznati, da je to po eni strani res največja številka v zadnjih letih …«
Pred leti je Milton Friedman objavil komentar »Do Old Fallacies Ever Die?«, v katerem je opozoril na možnost oblikovanja zmotnih zaključkov kot rezultat napačne uporabe statističnega orodja. Do danes se je pri delu ekonomske stroke izkazala za takšno zmotno prepričanje teza, da deluje primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance negativno na razvoj gospodarstva.
Tekoči račun plačilne bilance je računovodska kategorija, ki po definiciji zajema vse transakcije med rezidenti in nerezidenti v posamezni državi (najpomembnejši postavki pri tem sta uvoz in izvoz blaga in storitev), razen finančnih transakcij, ki se beležijo na finančnem in kapitalskem računu plačilne bilance. Do primanjkljaja pride takrat, ko je denarna vrednost transakcij, ki gredo iz države, večja od denarnih transakcij, ki pridejo v državo. Malce poenostavljeno bi lahko dejali, da je primanjkljaj stanje, ko je vrednost nakupov tujcev pri nas manjša od vrednosti naših nakupov v tujini.
Spremljanje elementov plačilne bilance je pridobilo na pomenu v petnajstem stoletju s pojavom merkantilizma, tj. ekonomsko-politične doktrine, zaznamovane kot obdobje ekonomskega nacionalizma in šovinizma, kjer se je uveljavilo zmotno prepričanje, da je gospodarska uspešnost posamezne države odvisna od količine denarja v državi. Posledično se je za čas merkantilizma uveljavilo mnogo protekcionističnih instrumentov, ki so omejevali prosto trgovino, tako da ga je Adam Smith opisal kot sistem, ki išče vir bogastva države v omejevanju uvoza in spodbujanju izvoza. Dejansko gre za gledanje na ekonomijo kot na igro z ničelno vsoto, kjer lahko posamezna država pridobi izključno na račun ostalih držav.
Seveda takšna politika nacionalnega šovinizma posameznim gospodarstvom ni prinesla želenega napredka, je pa privedla do bistvenega povečanja napetosti med državami. Tako ne preseneča, da velja obdobje merkantilizma za obdobje največ oboroženih spopadov v vsej zgodovini človeštva. Francoski ekonomist Frédéric Bastiat je takšno stanje strnil v reklo, da »kjer blago ne prečka meja, bo pa vojska«, kar se je dejansko dogajalo skozi ves ta čas. Tako so, na primer, Navigacijski zakoni iz leta 1651, s katerimi je Anglija omejevala prosto trgovino, privedli do angleško-nizozemske vojne, povzročili pa so tudi ameriško revolucijo.
Za merkantilizem je bilo zanimivo vzajemno delovanje državne birokracije in interesnih skupin, ki so si z omejevanjem konkurence zgolj utrjevali svoj lastni položaj. V zameno za finančno podporo so tako politiki sprejemali njim ugodno zakonodajo, ki jih je varovala pred tujo konkurenco. Sprejem visokih uvoznih carin, uvoznih kvot in prepovedi ter še kopica drugih ukrepov so tako bili samo logična posledica tega. Seveda je to pomenilo veliko zavoro za nemoten razvoj trgovine, s tem pa tudi zavoro gospodarskega razvoja, tako da je šele odprava večine teh ukrepov v osemnajstem stoletju privedla do skokovitega tehničnega in tehnološkega napredka.
Kakor koli, časi merkantilizma so že lep čas varno spravljeni v ropotarnici zgodovine, svet pa je spoznal, da je odprtost gospodarstev za prosto trgovino in investicijske tokove glavni dejavnik za doseganje dolgoročne rasti gospodarstva. Prosto trgovino je v enem izmed člankov britanski BBC slikovito poimenoval kar »motor gospodarske rasti«. Ta namreč omogoča, da so proizvodni dejavniki zaposleni v svoji najbolj produktivni obliki, uvoz pa na drugi strani omogoča, da lahko stvari, ki jih drugje proizvajajo učinkoviteje, kupimo ceneje, jih preuredimo in iz njih naredimo nekaj več vrednega.
Pa vendar so se do danes kljub temu mnogi instrumenti merkantilizma ohranili pri življenju, v vsem tem času pa se tudi niso spremenili razlogi za njihovo zagovarjanje. Kot nekoč so tudi danes med njihovimi najbolj izrazitimi zagovorniki predvsem tiste interesne skupine, ki si skušajo s tem le zagotoviti in utrditi svoj ekonomsko-politični položaj, to pa tržiti kot nacionalni interes celotne družbe. Poleg njih pa seveda državne administracije, ki v zmotnem prepričanju negativnih učinkov primanjkljajev na tekočem računu na gospodarstvo iščejo legitimnost za svoje posege (recimo omejevalna politika Evropske unije do Kitajske v primeru tekstilne industrije), čeprav spodnja tabela nazorno kaže, da lahko imajo države velike primanjkljaje na tekočem računu plačilne bilance, hkrati pa dosegajo izjemne stopnje gospodarske rasti.
»Če bi ocenjeval, ali je tak primanjkljaj že problematičen, bi moral priznati, da je to po eni strani res največja številka v zadnjih letih …«
Pred leti je Milton Friedman objavil komentar »Do Old Fallacies Ever Die?«, v katerem je opozoril na možnost oblikovanja zmotnih zaključkov kot rezultat napačne uporabe statističnega orodja. Do danes se je pri delu ekonomske stroke izkazala za takšno zmotno prepričanje teza, da deluje primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance negativno na razvoj gospodarstva.
Tekoči račun plačilne bilance je računovodska kategorija, ki po definiciji zajema vse transakcije med rezidenti in nerezidenti v posamezni državi (najpomembnejši postavki pri tem sta uvoz in izvoz blaga in storitev), razen finančnih transakcij, ki se beležijo na finančnem in kapitalskem računu plačilne bilance. Do primanjkljaja pride takrat, ko je denarna vrednost transakcij, ki gredo iz države, večja od denarnih transakcij, ki pridejo v državo. Malce poenostavljeno bi lahko dejali, da je primanjkljaj stanje, ko je vrednost nakupov tujcev pri nas manjša od vrednosti naših nakupov v tujini.
Spremljanje elementov plačilne bilance je pridobilo na pomenu v petnajstem stoletju s pojavom merkantilizma, tj. ekonomsko-politične doktrine, zaznamovane kot obdobje ekonomskega nacionalizma in šovinizma, kjer se je uveljavilo zmotno prepričanje, da je gospodarska uspešnost posamezne države odvisna od količine denarja v državi. Posledično se je za čas merkantilizma uveljavilo mnogo protekcionističnih instrumentov, ki so omejevali prosto trgovino, tako da ga je Adam Smith opisal kot sistem, ki išče vir bogastva države v omejevanju uvoza in spodbujanju izvoza. Dejansko gre za gledanje na ekonomijo kot na igro z ničelno vsoto, kjer lahko posamezna država pridobi izključno na račun ostalih držav.
Seveda takšna politika nacionalnega šovinizma posameznim gospodarstvom ni prinesla želenega napredka, je pa privedla do bistvenega povečanja napetosti med državami. Tako ne preseneča, da velja obdobje merkantilizma za obdobje največ oboroženih spopadov v vsej zgodovini človeštva. Francoski ekonomist Frédéric Bastiat je takšno stanje strnil v reklo, da »kjer blago ne prečka meja, bo pa vojska«, kar se je dejansko dogajalo skozi ves ta čas. Tako so, na primer, Navigacijski zakoni iz leta 1651, s katerimi je Anglija omejevala prosto trgovino, privedli do angleško-nizozemske vojne, povzročili pa so tudi ameriško revolucijo.
Za merkantilizem je bilo zanimivo vzajemno delovanje državne birokracije in interesnih skupin, ki so si z omejevanjem konkurence zgolj utrjevali svoj lastni položaj. V zameno za finančno podporo so tako politiki sprejemali njim ugodno zakonodajo, ki jih je varovala pred tujo konkurenco. Sprejem visokih uvoznih carin, uvoznih kvot in prepovedi ter še kopica drugih ukrepov so tako bili samo logična posledica tega. Seveda je to pomenilo veliko zavoro za nemoten razvoj trgovine, s tem pa tudi zavoro gospodarskega razvoja, tako da je šele odprava večine teh ukrepov v osemnajstem stoletju privedla do skokovitega tehničnega in tehnološkega napredka.
Kakor koli, časi merkantilizma so že lep čas varno spravljeni v ropotarnici zgodovine, svet pa je spoznal, da je odprtost gospodarstev za prosto trgovino in investicijske tokove glavni dejavnik za doseganje dolgoročne rasti gospodarstva. Prosto trgovino je v enem izmed člankov britanski BBC slikovito poimenoval kar »motor gospodarske rasti«. Ta namreč omogoča, da so proizvodni dejavniki zaposleni v svoji najbolj produktivni obliki, uvoz pa na drugi strani omogoča, da lahko stvari, ki jih drugje proizvajajo učinkoviteje, kupimo ceneje, jih preuredimo in iz njih naredimo nekaj več vrednega.
Pa vendar so se do danes kljub temu mnogi instrumenti merkantilizma ohranili pri življenju, v vsem tem času pa se tudi niso spremenili razlogi za njihovo zagovarjanje. Kot nekoč so tudi danes med njihovimi najbolj izrazitimi zagovorniki predvsem tiste interesne skupine, ki si skušajo s tem le zagotoviti in utrditi svoj ekonomsko-politični položaj, to pa tržiti kot nacionalni interes celotne družbe. Poleg njih pa seveda državne administracije, ki v zmotnem prepričanju negativnih učinkov primanjkljajev na tekočem računu na gospodarstvo iščejo legitimnost za svoje posege (recimo omejevalna politika Evropske unije do Kitajske v primeru tekstilne industrije), čeprav spodnja tabela nazorno kaže, da lahko imajo države velike primanjkljaje na tekočem računu plačilne bilance, hkrati pa dosegajo izjemne stopnje gospodarske rasti.
Seveda bo šele čas pokazal, ali bo tudi pri nas prevladalo prepričanje, da gre razloge gospodarskega napredka iskati predvsem v znanju in milje stran od salda tekočega računa plačilne bilance, ali pa bomo zapadli pod okrilje državnega dirigirizma.
Matej Steinbacher
avtor Tribunal @ 12:27
Št. komentarjev: 0
Št. komentarjev: 0:
Objavite komentar
Naročite se na Objavi komentarje [Atom]
<< Domov