Tribunalovo oko

Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, je za medije 25. februarja 2008 izjavil:

»Slovenska tranzicija je med vsemi primerljivimi primeri v svetu najbolj socialno odgovorna.«

Zakaj se je pri večini Slovencev od samostojnosti do danes zasidralo prepričanje, da je možno obogateti le na nepošten način? Komentarji v stilu 'od »poštenega« dela v tem kratkem času od osamosvojitve naprej pač ni mogoče obogateti' se namreč vse prepogosto najdejo v vsakdanjem besednjaku ljudi.

Na podobna vprašanja je že v zgodnjih sedemdesetih letih skušal podati odgovor ameriški ekonomist Albert O. Hirschman, ki je v ta namen razvil koncept »učinka tunela«. Za kaj gre?

Recimo, da se peljemo po avtocesti od Ljubljane do Maribora in v trojanskem predoru naletimo na popoln zastoj prometa. Niti ni pomembno, ali je temu botroval požar v tunelu, prometna nesreča ali karkoli drugega. Pomembno je le to, da avtomobili na obeh voznih pasovih stojijo, voznikom pa ni natančno poznan razlog zastoja. Vsakdo izmed nas, ki se je kdaj koli znašel v kakšni podobni situaciji, si je verjetno želel, da bi se razlogi za zastoj, kakršnikoli že so, čim prej odpravili, da bi lahko promet kar se da hitro stekel naprej. Kajti, kaj če bom zamudil na pomemben sestanek?

In čez čas se začne skupina vozil na desnem voznem pasu počasi premikati naprej. To daje vsem voznikom na levem voznem pasu slutiti, da se zastoj počasi bliža koncu. Zgleda, da se bo promet tudi na njihovem voznem pasu vsak čas normaliziral. Vidimo, da izboljšanje (normaliziranje) položaja ene skupine izboljša razpoloženje tudi vsem članom druge skupine, čeprav se njihov položaj ni še nič kaj spremenil. Kakor koli gledamo, vsi njihovi avtomobili še vedno stojijo na mestu kot pribiti.

Toda, kaj se bo zgodilo, če se pričakovanja teh voznikov izkažejo za lažno upanje in bodo lahko nemoteno s potjo nadaljevala le tista na desni strani vozišča? V tem primeru se bodo vsi vozniki na tem voznem pasu čutili diskriminirane in začeli bodo dvomiti v poštenost pravil igre.

Kaj nas torej uči omenjena zgodba o tunelu na področju ekonomije? Uspeh posameznika ali neke skupine ljudi lahko zbuja pri ostalih članih skupnosti občutek, da okolje, v katerem živijo, vsem njenim članom ponuja pogoje, v katerih bodo lahko uresničili svoje cilje. V smislu, če je uspelo sosedu, zakaj potem ne bi tudi meni? Verjetno so najbolj poznan primer takšnega okolja ZDA, kjer se je celo uveljavilo načelo »od pomivalca posode do milijonarja«. To je pomembno spoznanje, saj so uspešni posamezniki nujni pogoj za zagotavljanje gospodarske rasti, s tem pa tudi napredka celotne družbe. Seveda bi si vsi želeli imeti v skupnosti čim več takšnih posameznikov, saj bo s tem uspešnejša tudi družba kot celota. Ne gre namreč zanemariti, da so ravno ti tisti, ki tudi vsem ostalim, ki se niso odločili sprejeti izziva tveganja, omogočajo zaposlitev in s tem uresničevanje njihovih ciljev.

Toda, vprašajmo se, zakaj se je v Sloveniji uveljavila druga plat zgodbe o tunelu? Zakaj rodi izboljšanje položaja nekaterih, podobno kot v primeru tunela, pri ostalih članih skupnosti občutek nepoštenja oziroma diskriminacije? Videli bomo, da je v veliko primerih takšen odziv povsem upravičen, v večini primerov pa je povezan z delovanjem državne administracije.

Osredotočimo se zgolj na problem omejevanja vstopa v panogo, ki je posledica administrativnega podeljevanja licenc, kar je pogost pojav, predvsem v šolstvu, zdravstvu, pravosodju ipd. Na težavo licenciranja je opozoril že Adam Smith, pri tem pa izpostavil primer vajeništva. Pravi, da dolgotrajno vajeništvo ni nobeno zagotovilo za kakovost dela vajencev niti ne povečuje njihove marljivosti, takšno omejevanje proste konkurence pa služi le kot instrument, ki preprečuje znižanje cen teh storitev, s tem pa tudi znižanje plač in dobičkov v teh panogah. Današnje empirične študije le pritrjujejo Smithovim opažanjem, saj nedvoumno dokazujejo, da imajo ti zaposleni primerjalno gledano višje dohodke od tistih, ki niso zaposleni v »privilegiranih« poklicih. Se še spomnite zgodbe o notarjih?
In tukaj je mogoče iskati razloge za takšno stanje duha pri nas, saj se ob naraščanju števila različnih omejitev na trgu ljudi le stežka prepriča, da uspeh posameznika ni le plod njegovega privilegiranega položaja v družbi, ampak plod njegovega truda, odrekanja, znanja, konec koncev pa tudi nekaj sreče.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008