Svobodometer - februar

Ocena: 1,5

Pred kratkim smo na Društvu za svobodno družbo gostili dr. Richarda Rahna, ki je bil v svoji bogati karieri tudi ekonomski svetovalec Georga Busha starejšega. Privilegij je bilo poslušati njegova predavanja o pomenu minimalne birokracije ter maksimalnega ustvarjanja, ki jih je imel na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Kot po naključju je prav v času njegovega potovanja od letališča do centra Ljubljane policija izvajala zaporo ceste za nemoten prehod karavane superluksuznih mercedesov z bruseljskimi birokrati. Eden stranskih učinkov zapore ceste je bil ta, da so taksiju z dr. Rahnom onemogočili dostop do njegovega hotela. Zgodba se vsem, ki se vozimo po cestah iz smeri Ljubljane proti Gorenjski, dogaja praktično od dneva prevzetja predsedovanja svetu EU naprej in v svojem jedru predstavlja aroganco birokratov brez primere. Ne smemo namreč pozabiti, da trošijo izključno z davki pobran denar in ne svojega. Neodvisno od predsedovanja svetu EU: Spendometer kaže, da je obseg potrošnje državnega aparata v prvih dveh mesecih leta 2008 že presegel 2 milijardi evrov in pol.
V zameno za prisilno plačevanje davkov in prispevkov dobimo državljani 'neomejenost omejevanja'. Besedna igra, vendar število različnih predpisov, ki jih ustvarijo naši birokrati, narašča eksponentno, saj v vsakem zakonu najdemo kopico zahtev za nove pravilnike. Cikel se poganja sam in mu ni videti konca. Ironija je v tem, da vsak nov del zakonodaje oziroma predpisa po definiciji pomeni omejevanje ter s tem zvišuje stopnjo nepreglednosti in kontradiktornosti obstoječe zakonodaje. Povrh vsega se z višanjem obsega predpisov na stežaj odpirajo vrata zlorabam, kar še dodatno znižuje že tako nizko stopnjo zaščite svobode ustvarjanja. In svoboda ustvarjanja je temeljna človekova pravica.
Kakorkoli, februar je zaznamovalo precejšnje število potovanj birokratov po različnih konferencah. Naslovi so zgovorni: konferenca o večjezičnosti v Bruslju; konferenca Evropska unija v globalni ekonomiji: pripravljena na izzive in priložnosti 21. stoletja v Steyningu (VB); konferenca Odzivanje na podnebne spremembe: prizadevanja Združenih narodov in sveta v New Yorku; zasedanje Komisije za socialni razvoj v New Yorku; Evropski poslovni vrh v Bruslju; konferenca o prožnosti, a hkratni varnosti v Torinu; udeležba na zasedanju Komisije Združenih narodov za status žensk v New Yorku; zasedanje Upravnega sveta ministrskega okoljskega foruma v Monaku; politična konferenca o informacijski družbi EUROMED v Kairu; udeležba na zaključni prireditvi kampanje 'Naredite si breme lažje' v Bilbau; prometna konferenca o zahodnem Balkanu v Beogradu ipd.
Kot skrbnega in odgovornega državljana me zanima podrobnejša vsebina teh zasedanj, predvsem njihov končni vpliv na obseg bremena, ki nam ga z obdavčevanjem in omejujočo zakonodajo vseskozi nalagajo birokrati. Tovrstne konference bi imele smisel samo v primeru, če bi spodbujale kritičnost razmišljanja ljudi v zvezi z nujnostjo vzgajanja teh naravnih človeških vrednot. Naštetih konferenc ne bom seciral vsake posebej, ker so že njihovi naslovi dovolj zgovorni in v nasprotju z osnovnimi principi ekonomske svobode in enakosti.
Kot da politiki ne vedo, da imamo vsak svoje talente, da govorimo vsak svoj jezik, da se vsak na svoj način odzivamo na vsakodnevne dogodke okoli nas, skratka, da imamo vsak svoje lastnosti in sposobnosti ter smo vsak zase unikatni. Ko na slavnostnih in dragih pogostitvah govorijo o spreminjanju podnebja pa tega, da smo ljudje premajhni in premalo pomembni, da bi lahko spreminjali tok razvoja našega planeta, ki je enostavno preveč dinamičen in nepredvidljiv. Že preprost let kometa v bližini sonca ima bistveno močnejše posledice na temperaturo in razvoj podnebja, kot pa človek v vsem svojem obstoju.
Na zakonih temelječega administrativnega določanja naše unikatnosti, izvirnosti in našega odnosa do okolja ljudje ne potrebujemo, saj gre takšno početje izključno na račun nižje osebne in ekonomske svobode ter zgolj viša moč birokratom in interesnim skupinam, kar upočasnjuje naravni razvojni tok človeštva, ljudem pa znižuje kvaliteto življenja. Ljudje torej potrebujemo predvsem več samozavesti za to, da bomo od politikov zahtevali nizke davke, minimalno birokracijo, svobodno podjetništvo, vladavino prava, skratka vrednote, ki spodbujajo moč uporabe razuma in temeljijo na temeljni človekovi pravici po kreiranju lastnega ekonomskega življenja.
Februarja je vlada podelila največ koncesij odkar podrobneje spremljam njeno delovanje. Če prištejem dodeljene pogodbe o revizijah v državnih podjetjih in podeljene licence za status invalidskih podjetij, so vladni možje februarja odločali o 23 dovoljenjih za opravljanje določene dejavnosti. Podjetnik, ki želi v Sloveniji zaposlovati invalide, torej ljudi z najmanj možnostmi zaposlitve, potrebuje za odprtje invalidskega podjetja neposredno dovoljenje vlade, se pravi najvišjega birokratskega urada v državi. Kako dolgo traja ves postopek od nastanka podjetniške ideje o podjetju, ki bi zaposlovalo invalide, glasovanja na vladi in rešitve vloge, si lahko odgovorite sami. Gotovo vsaj nekaj mesecev. S takšnim birokratiziranjem se ovira prosto nastajanje invalidskih podjetij, kar vodi v višjo brezposelnost in nižji standard invalidov, kot bi ga bili deležni v svobodni ekonomiji.
Koncesije so podeljevali za opravljanje naslednjih dejavnosti: pridobivanje opekarske gline, pridobivanje dolomita, za stekleničenje in proizvodnjo pijač, za kopališča in naravna zdravilišča, za proizvodnjo električne energije iz vodnih virov, za pridobivanje naravnega kamna, za ravnanje z izrabljenimi vozili, za opravljanje dimnikarskih storitev ter za pridobivanje proda, peska in mivke. Pri vseh naštetih gre za povsem normalne podjetniške aktivnosti, kjer je breme tveganja in investiranja na ramenih podjetnika oziroma lastnika podjetja, ki želi opravljati določeno dejavnost. Zaradi tega bi morala biti pri sprejemanju svojih odločitev popolnoma svobodna, kar pomeni brez vpletanja birokratov. Edino ona dva sta upravičena do delitve sadov lastnih idej, saj bosta tudi v primeru izgube vso breme nosila sama.
Končna cena birokratskega podeljevanja koncesij so dražje in slabše storitve in izdelki, kot bi jih zagotovili podjetniki v prostem tržnem boju, višji davki, saj nadzorovanje izvajanja pravil licenciranja zahteva obsežen državni aparat ter pojav korupcije, ko ekskluzivna dovoljenja opravljanja poslov dobijo politično ustrezni posamezniki. V svobodni družbi birokrati nimajo možnosti odločanja o tem, kdo sme opravljati katero ekonomsko aktivnost, edino merilo uspešnosti pa postavljajo potrošniki s svojimi vsakodnevnimi odločitvami o nakupih izdelkov in storitev. Edina legitimna naloga državnega aparata se zreducira na zaščito medsebojnih dogovorov ljudi in na zaščito zasebne lastnine, vse ekonomske aktivnosti pa so prepuščene podjetnikom samim.
Državni zbor je februarja sprejel zakon o udeležbi delavcev pri dobičku podjetij. Zakon je v nasprotju z načeli družbe svobodnih ljudi, saj meša med vložkom in nagrado, predvsem pa zanika obstoj lastninskih pravic, ki so temelj svobodne družbe. Kot da se ne bi dovolj dobro zavedali, da je dobiček nagrada za tveganje, plača pa nagrada za opravljeno delo. V svobodni družbi lahko vsak postane lastnik delnic vseh podjetij, ki kotirajo na borzi in s tem sodeluje pri dobičkih vseh podjetij, kjer to želi. Ker je verjel v podjetje, je kupil delnico in postal lastnik kapitala in s tem upravičen do delitve dobička. Pobuda o delitvi dobička lahko pride izključno s strani lastnikov podjetij, saj so edino oni v podjetje vložili in s tem tvegali. Če nisi lastnik, tudi dobička ne moreš deliti. To je tako, kot da bi imel vsak pravico do udeležbe pri tem, kar kupimo v trgovini. Vsak lahko kupi, kar pač sam želi in s tem mora imeti vso pravico prosto razpolagati. Še več, kot sem zgoraj že zapisal, je naloga države ta, da ščiti zasebno lastnino. Ukazovati lastnikom naj izplačujejo dobičke nelastnikom je navadna kraja zasebne lastnine in posilstvo nad ustvarjanjem, ki med ljudmi goji negativen odnos do lastnine kot takšne.
Izmed preostalega kupa novo nastale regulative meseca februarja izpostavljam: spremembo uredbe o vinogradniških površinah, sprejem zakona o trgovini (namen dvig konkurenčnosti in kvalitete trgovinskih storitev?!), nadaljevanje sage o nikdar končani popotresni obnovi Posočja na stroške davkoplačevalcev, uredbo o zahtevah za okoljsko primerno zasnovo izdelkov(!), določanje cen prevoza potnikov po železnici v notranjem prometu, določitev tega katere dejavnosti sodijo med obrtne(!), razglasitev nekaterih stavb za zaščitene spomenike kulturnega pomena in s stališča vladavine prava sporno pooblastilo Agenciji za trg vrednostnih papirjev za vodenje postopkov o prekrških (v sklepu so zapisali, da je dobila ATVP »takšno pooblastilo ne glede na nekonsistentno urejenost tega področja v posameznih zakonih«). Slednji ukrep lepo odraža stanje, kamor pelje sprejemanje vedno novih paketov zakonodaje in različnih drugih bolj ali manj birokratskih pravilnikov: v njihovo medsebojno izključenost in v končni fazi v nespoštovanje. Zadeva je povsem logična: več kot si izmislimo pravil, večja je verjetnost, da bodo ta med seboj v nasprotju in večja je verjetnost, da jih vsi vpleteni igralci ne bodo pravilno razumeli in jih bodo, nekateri namerno, drugi pa povsem po naključju, kršili. Ocena meseca februarja je slabe 1,5 točke in se znižuje.

P.S.: Povsem verjetno je, da sem med pisanjem prekršil kakšnega izmed tisočerih zakonov, ki so trenutno v veljavi, pa tega še opazil nisem.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008