Pot do gospodarske uspešnosti

Lahko se strinjamo, da je Slovenija v zadnjih dveh desetletjih naredila velik gospodarski napredek. A kljub vsemu, to ni dovolj. Kot profesor sem bil zelo strog in od študentov sem pričakoval, da so vedno boljši. In želim si, da bi tudi Slovenija delovala boljše.
Če pogledamo, kaj spodbuja gospodarsko rast, si vzemimo časovni period od druge svetovne vojne. Od konca druge svetovne vojne do danes je svet prešel skozi neverjetno izkušnjo, saj je poskusil praktično vsak model ekonomsko-politične ureditve, ki si ga je človek zamislil. Če se ozremo na zadnjih 60 let in več, so se nekateri sistemi odrezali zelo dobro, drugi pa so postali prave polomije. In na tej izkušnji vemo, da svobodna tržišča in na njem delujoč kapitalizem delujejo najbolje. Države, ki so v tem času temeljile na kapitalizmu, so danes mnogo uspešnejše od tistih, ki so se posluževale različnih oblik socialističnih ali celo komunističnih modelov.

VLADAVINA PRAVA
Če pogledamo, kaj mora država narediti za svoj uspeh, je pred vsemi najpomembnejša vladavina prava. Kot ekonomist, ki sem sodeloval v skupini pri tranziciji bolgarskega gospodarstva, nisem polagal prevelike pozornosti na vladavino prava. Prihajal sem namreč iz povsem drugega sistema, kjer ni mnogo korumpiranih sodnikov in kjer ljudje spoštujejo pravila. Ko pa smo delali v Bolgariji, pa bi rekel, da smo bili vsi Američani zelo osupli nad korumpiranostjo bolgarskega pravosodnega sistema. In čeprav smo v letih 1990 in 1991 podali nekaj zelo dobrih predlogov za bolgarsko tranzicijo, se mnogi med njimi prav zaradi korupcije pravosodja niso kaj prida obnesli. Od takrat sem deloval v mnogih evropskih državah, pri tem pa sem vedno še poseben poudarek dajal vzpostavitvi vladavine prava, kjer je malo zakonskih predpisov, ki jih ljudje lahko brez težav jasno razumejo.
Seveda imamo tudi v ZDA in v drugih večjih državah težave z obsežnostjo zakonodaje, kakor tudi z njeno zapletenostjo. Najboljše deluje na naravnem pravu delujoč pravosodni sistem z majhnim številom jasno zapisanih zakonov, kot je v veljavi recimo v Hongkongu ali na Kajmanskih otokih. Naj pojasnim analogijo, ki jo povzroči prevelika količina zakonodaje: če bi Mojzes prišel z gore in svojim rojakom naložil 500 ukazov in 100 tisoč različnih omejitev in ukrepov, si ljudje tega ne bi nikdar mogli zapomniti. Večina nas niti osnovnih deset zapovedi ne pozna, kaj šele, če bi jih bilo 500 oziroma 100 tisoč.
In kar imamo v svetu, je izredna proizvodnja zakonodaje. Morda se zdi smešno, ampak si ljudje ne morejo zapomniti vseh zakonov, saj jih je preprosto preveč. In ko bomo enkrat prišli do uveljavitve samo bistvenih zakonov, bomo prišli do ključa, da bomo imeli tudi poštene sodnike, ki bodo spoštovali vsa pravila. In to je pomembno pri poslovanju, saj vladavina prava zmanjšuje negotovost. Če je v poslovnem svetu negotovost prevelika, ljudje ne bodo investirali in tveganja ne bodo prevzemali po nepotrebnem.

LASTNINSKE PRAVICE
Naslednji pomemben dejavnik uspešnega gospodarstva je spoštovanje lastninskih pravic. Sodišča morajo zagotavljati zakone za zaščito zasebne lastnine, drugače ljudje ne bodo investirali. Več kot 50 milijonov Američanov ima svoje podjetje. In sodišča v ZDA so zelo uspešna pri varovanju teh lastninskih pravic. Posledično se ljudje ne bojijo investirati v premoženje, vrednostne papirje, stanovanja in se ne bojijo, da bodo premoženje zaradi nespoštovanja lastninskih pravic izgubili. Seveda se v posamičnih trenutkih in nekaterih posamičnih primerih dogajajo izgube premoženja, ampak v veliki večini primerov je prav varovanje lastninskih pravic vplivalo na visoke ravni investiranja v ZDA.
Način, na katerega so ljudje v ZDA pridobili premoženje, je bil nekoliko poseben. Ko so se prvotni prebivalci naselili na teh območjih, so državo smatrali kot prazno. Seveda so tam živeli ameriški Indijanci, ki pa jih takrat niso upoštevali, saj so se Indijanci mnogo preseljevali. Zaradi tega belci, ko so iz Evrope prispeli na ozemlje ZDA in ga poselili, sploh niso opazili, da so med njimi tudi Indijanci. Prišleki so začeli uveljavljati zakone varovanja lastnine, ki so izvirali iz starega angleškega zakonika, katerega podlaga je bila Magna Carta v času kralja Johna. V Angliji je prišlo do uveljavljanja načel zasebne lastnine, kajti za razliko od preostalega dela Evrope, je Magna Carta v Angliji zmanjšala moč kralja. Na podlagi koncepta modernega urejanja pravic zasebne lastnine je do leta 1688 približno 16 odstotkov Angležev imelo v posesti svojo lastnino, to pa je rodilo tudi potrebo po varovanju zasebne lastnine.
Ideje iz Magna Carte pa so se prenesle tudi v ZDA. V ZDA se je naselilo na milijone Evropejcev. Verjetno ima vsak med nami bodisi koga iz družine ali med prijatelji, ki se je preselil v ZDA. Pomembno vlogo pri preseljevanju Evropejcev v ZDA je imela politika dedovanja v Evropi. To je povzročilo, da imamo v ZDA veliko število t. i. drugih sinov. Ne vem sicer, kako je bilo v Sloveniji, ampak v Nemčiji in drugih državah se je dogajalo, da je samo najstarejši sin podedoval kmetijo, medtem ko drugi niso dobili ničesar. Tako se je praviloma dogajalo, da so drugi sinovi odšli na ladje in se odpravili v ZDA. V ZDA so ti prišleki dobili 168 akrov (cca. 60 hektarjev) zemlje, kjer so si zgradili hišo in jo obdelovali ter po petih letih dobili pravice razpolagati z njo. In tako se je ustvarjanje bogastva za večino Američanov začelo. Kajti, ko so se naši predniki naselili v ZDA in dobili zemljo, je njihova farma, ki so jo dobili, pomenila temelj za lastnino. Ko so kmetje enkrat dobili zemljo v last, so lahko odšli na banko po kredit in si povečali obseg obdelovalne zemlje. In to je eden izmed razlogov, kako so ZDA pred 150 leti lomile led na področju vzpostavitve zasebne lastnine med vsemi državami sveta.
Spomnim se časov v nekdanji Jugoslaviji, kako težko je bilo postati lastnik lastnine in še enkrat bi želel poudariti, da je zasebna lastnina ključ do gospodarskega razvoja, kajti ljudje ne bodo investirali, v kolikor nimajo zagotovljene varnosti njihove zasebne lastnine.

NADZOROVANJE CEN
Tretja točka, ki pomeni temelj za uspešnost posameznega gospodarstva, je ne imeti cenovnih kontrol. Celo v ZDA politiki zelo radi govorijo o nadziranju cen. Recimo Hillary Clinton, ki se poteguje za predsednico ZDA, želi zamrzniti cene stanovanj in obrestnih mer za najem kreditov za nakup stanovanj, kar je popolnoma neumna zamisel.
Cene pomenijo informacije in če zamrznete cene, se dejansko odrekate informacijam, ki jih potrebujete pri investicijskih odločitvah. Cene povzročajo dve stvari. Prvič, razporejajo redke resurse in drugič, spodbujajo prihodnjo proizvodnjo. In če postavite nadzor nad ceno, potem si odrekate te informacije. Spomnim se časov iz nekdanje komunistične Rusije, ko je bilo vsega bodisi v pomanjkanju, bodisi v izobilju. Noben trg ni bil izravnan. Kajti niso imeli trga, ki bi jim povedal, kakšna je normalna cena; ali je cena previsoka ali prenizka. Mlajše generacije so lahko srečne, da se ne spomnijo teh časov. Skratka, cene so zelo pomemben dejavnik uspešnosti vsakega gospodarstva, pri tem pa cenovne kontrole zelo ovirajo normalno delovanje gospodarstva.

PROSTA TRGOVINA
Naslednji dejavnik uspešnega gospodarstva pomeni prosta trgovina. Danes je znotraj Evropske unije prosta trgovina zelo razširjena in vsakdanja. V svetu tudi ni več mnogo ovir pri pretoku dobrin in kapitala, to pa prispeva, da je danes svobodna trgovina v svetu mnogo bolj razširjena, kot je bila nekoč. V ZDA recimo znaša povprečna carinska stopnja 2,5 odstotka, kar je povsem nepotrebno.
Zdi se, da politični razred ne razume ali celo ne želi razumeti, kako je prosta trgovina dejansko potrebna. V eni svojih kolumn sem pisal o kitajski trgovini. Mnogo Američanov je zelo zaskrbljenih nad tem, da toliko kupujemo na Kitajskem. V kolumni sem uporabil primer Wal-Marta, najučinkovitejšega trgovca na svetu, in nakupa hlač, ki stanejo 12,98 dolarja (približno 9 evrov). To je neverjetno in je praktično nič. Zanima me, kako jim to uspe? Hlače so narejene na Kitajskem, narejene pa so iz bombaža. Na Kitajskem ni kaj dosti bombaža. ZDA proizvedejo velik del bombaža na svetu in so dejansko največji izvoznik bombaža na svetu. Dejansko ZDA izvozijo več kot polovico svetovnega izvoza bombaža, medtem pa Kitajska uvozi več kot polovico svetovnega uvoza bombaža. Tako sem pogledal v trgovinske številke in ugotovil, da je količina bombaža, ki ga Kitajska uvozi, natanko enaka količini bombaža, ki ga ZDA izvozijo. Torej obstaja velika verjetnost, da Wal-Mart v Floridi prodaja hlače, proizvedene na Kitajskem, iz bombaža, ki je bil pridelan v Misisipiju ali Teksasu v ZDA. Sedaj pa si zamislite. Imate pridelovalca bombaža, ki ga predela in ga v tovornjaku prevoznega podjetja, ki verjetno posluje z dobičkom, prepelje do pristanišča Palm Beach v Kaliforniji. Tam ga natovorijo na ladjo, ki je recimo v lasti norveškega podjetja, ga prepeljejo na Kitajsko, ga prepeljejo v tovarno, kjer iz njega proizvedejo hlače, ga spravijo nazaj na ladjo, nazaj v Palm Beach, kjer ga naložijo na tovornjak ali vlak, ga prepeljejo v skladišče Wal-Marta in kasneje v trgovino Wal-Marta, jaz pa lahko kupim hlače, ki me stanejo samo 12 dolarjev in 98 centov. Pri tem pa v vsej verigi ljudje ustvarjajo z dobičkom; kmet, transportna podjetja, kitajski proizvajalec, Wal-Mart. In to kljub temu, da za hlače plačam le 12,98 dolarja. In to je veličastna stvar, ki jo povzroča globalizacija in ideja proste trgovine. Dejansko dela globalizacija vse stvari zelo učinkovite in nakup hlač je le eden izmed takšnih primerov.

POTROŠNJA DRŽAVE
Sedaj pa ključna stvar, ki predstavlja eno večjih težav na svetu: trošenje države. Za ponazoritev problema državnega trošenja bom uporabil besede preminulega prijatelja, Miltona Friedmana. Če trošite svoj denar za stvari, ki jih kupujete za sebe, boste zelo pozorni na to, koliko boste potrošili in kako boste potrošili denar. Večina med nami je zelo pozornih na ti dve stvari. Če recimo kupujete darilo za prijatelja in trošite vaš denar za nekoga drugega, boste še vedno zelo pozorni na to, koliko denarja boste potrošili, ne boste pa ravno najbolj pozorni na to, kako ga potrošite. Mogoče je nekoliko drugače, če kupujete darilo za svojo punco. Če trošite denar nekoga drugega za sebe, vas ne zanima toliko, koliko boste potrošili, zelo pa boste zainteresirani, kako boste denar potrošili. Če grem recimo na neka predavanja v tujino in vem, da mi bodo gostitelji povrnili vse stroške, bom seveda potoval v prvem razredu, si najel najboljši hotel in podobno, saj trošim denar gostitelja. Pri tem me ne zanima, koliko bom potrošil, sem pa zelo zainteresiran, da bom užival v udobju. Kaj pa se zgodi, če trošite denar nekoga drugega na nekom drugem? Ne zanima vas niti, kako je denar potrošen, niti koliko se ga potroši. In na tak način se vedejo politiki in drugi birokrati. Ker trošijo denar drugih na drugih ljudeh, pri tem niso skrbni. Zaradi tega lahko praktično vsak dan v kateremkoli časopisu preberete o kakšnem škandalu glede vladnega zapravljanja denarja. Seveda se to dogaja tudi v Sloveniji, kakor tudi drugod po svetu. Poglejte primer. Trenutno sem v hotelu Union, kjer prebivajo tudi vsi ti evropski birokrati in lahko vidim polno dobrih menijev, varnostnikov, lepih avtomobilov in še veliko drugih stvari. In vse to je namenjeno povsem nepoznanim ljudem, za katere še sploh nihče nikoli ni slišal. Seveda, oni ne trošijo svojega denarja. Koliko med njimi jih v zasebnem življenju vozi drage mercedese, s katerimi se prevažajo po Sloveniji? Večina jih verjetno vozi manjše in še vedno lepe avtomobile, ob tem pa se ne prevažajo s telesnimi stražarji. Nihče med njimi ne plačuje varnostnika iz svojega osebnega žepa.
Sam sem tvegal in v Slovenijo nisem prišel s telesnim stražarjem, ker ga tukaj seveda ne potrebujem. Verjetno nihče v Sloveniji ne razmišlja, da bi me ustrelil. In mislim, da vse to velja tudi za večino teh birokratov iz hotela, ki jih spremljajo telesni stražarji. Ne zdi se mi ravno, da bi jim kdo rad storil kaj hudega. Kljub temu jih po Sloveniji spremljajo telesni stražarji, kajti ti birokrati trošijo tuj denar za svoje potrebe.
Tisti, ki imajo zasebna podjetja, skrbno potrošijo vsak cent. Kajti če podjetniki svojih evrov ne bodo trošili smotrno, oziroma jih bodo njihovi konkurenti bolj smotrno, bodo hitro končali s svojim poslom. In uspešni poslovneži so zelo skrbni pri trošenju denarja. In tudi Wal-Mart ne bi dosegel tega, kar je, če ne bi skrbno nadziral svojega trošenja. V Wal-Martu nadzirajo vsak cent, na vsakem koraku in v vsakem trenutku. In to jim zagotavlja učinkovitost in zaradi tega so v poslu uspeli. V bistvu zaradi tega podjetja uspejo.
Pri državi ni tega občutka skrbnega trošenja. Če se vrnem po primer v ZDA in k Hillary Clinton, pa ne mislite si, da sem seksist, ampak Hillary je za božič pred božičnim drevesom državljanom obljubljala socialno skrbstvo, zdravstveno nego in mnoge druge stvari, ki jim jih bo dala. Ampak seveda, to ne bi bilo darilo od nje, kajti jaz in drugi Američani bi morali plačati vse to. Ne bi Hillary plačala vsega, kar je obljubljala. In če daste darilo z denarjem nekoga drugega, to vsekakor ni darilo.
Ko je bil moj sin še najstnik, je včasih imel navado, da mi je govoril, naj klošarjem na cesti dajem denar in pogosto sem mu govoril, naj tega ne počne. Ker je moje dejanje smatral za neustrezno, sem mu razložil, da denar, ki ga ponuja, ni njegov, ker ga ni zaslužil, ampak da gre za moj denar. In če bi jaz želel dati tem ljudem denar, bi to bila moja odločitev in ne njegova. Dejansko se je vedel kot politik, saj je nekomu ponujal denar nekoga drugega, pri tem pa mislil, kako je njegovo dejanje plemenito. Ampak to je težava, s katero se srečujemo. Politiki ne trošijo denarja po principu koristi in stroškov. Politiki po vsem svetu, bodisi gre za ZDA, Slovenijo, Bruselj, Pariz, Bonn, Peking ali kjerkoli drugje, trošijo denar glede na trenutne modne muhe. Pa poglejmo, kaj vse je moderno: globalno segrevanje je moderno. Zaradi tega, ne glede na to, ali ima smisel ali ne, trošimo denar na projektih, ki proučujejo globalno segrevanje. Čeprav se vsak resen posameznik zaveda, da to, kar počnemo tukaj v Evropi, ZDA ali drugje po svetu, verjetno ne bo imelo nobenega vpliva na okolje in da bo večina denarja nesmotrno potrošena, se projekti vseeno odvijajo. Seveda pri tem trošenju ne gre za denar politikov, ampak gre za denar ljudi. Če bi bil dlje časa v Sloveniji, bi zagotovo našel mnogo vladnih projektov, ki so brez vsakršnega pomena; velike zgradbe, ki ne predstavljajo nič drugega, kot poželjivost vladnih mož. Lani so v Kongresu za gradnjo gromozanskega mostu, ki bi povezal nek otok na Aljaski, na katerem živi 25 ljudi, s preostalim delom celine namenili 50 milijonov dolarjev. Če bi politiki trošili njihov denar, ga vsekakor ne bi trošili na tak način.
V ZDA imamo pravilo, da mora vsak državni organ po kriterijih narediti poročilo o tem, kako učinkovito je potrošil denar. Čeprav gre za samooceno o smotrnosti potrošnje denarja, se je pokazalo, da je 53 odstotkov programov nesmotrno potrošilo več kot 50 odstotkov denarja. Če predpostavimo, da je ameriška država bolj učinkovita kot večine drugih držav in neracionalno potrošimo polovico denarja, si lahko predstavljate, kako vse te manj učinkovite države trošijo denar svojih državljanov. Iz vseh mikroanaliz, ne glede na to, kje jih naredimo, jasno izhaja, da večji kot je obseg države, več denarja države tudi neracionalno potrošijo. Problem je v tem, da celotno nesmotrno trošenje zmanjšuje življenjski standard vsem ljudem, kakor tudi število priložnosti v gospodarstvu. In če ne bi imeli tega državnega nesmotrnega zapravljanja, bi živeli boljše. Zavedati se je treba dveh stvari: nesmotrno zapravljanje znižuje standard ljudi, ker če nekdo vrže denar skozi okno, to za nikogar ni dobro. Poleg tega pa država povzroča tudi stroške pri pridobivanju denarja. Ti prihajajo bodisi z obdavčitvijo ljudi ali preko izposojanja, kar v obeh primerih odvrača produktivno investiranje. Imate torej kazen za tiste, ki bi sicer bili produktivni in jih odvrača od dela, ker jim je denar vzet, poleg tega pa je njihov denar neracionalno potrošen. Zaradi tega se morajo ljudje zavedati, kako uničujoče je, kadar je obseg države v gospodarstvu prevelik. Za ponazoritev: Nemčija, Francija in Italija imajo velik obseg države v BDP, njihove stopnje gospodarske rasti pa so praktično nične, kar je zelo slabo. V Evropi je Irska z majhnim obsegom države in dosega visoke stopnje gospodarske rasti. Tudi ZDA imajo mnogo višjo gospodarsko rast od mnogih držav Evropske unije, potrošnja države pa je nižja. Skratka, prisotnost države v gospodarstvu zmanjšuje blaginjo ljudi, četudi se politiki trudijo razlagati, da jim pa gre za blaginjo ljudi.

Richard W. Rahn

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008