Nemorala izriva moralo

RDEČI IN MODRI
V svoji knjigi Pot v hlapčevstvo je Friedrich August von Hayek ugotovil, da okolje, kjer ima državni aparat velik vpliv na življenje ljudi, privlači posameznike z najslabšimi človeškimi lastnostmi. Ker je državna malha privlačna, se bodo za nadzor nad njo najbolj močno prerivali tisti, ki jim je blizu razpolaganje s tem, kar ustvarijo drugi, za prejemanje denarja iz nje pa tisti, ki iščejo zastonj denar.
Denimo, da imamo dvodimenzionalno ploskev z mrežo desetih med seboj povezanih točk rdeče in modre barve, kjer vsaka točka predstavlja državo: rdeča točka državo z obsežnim prerazdeljevanjem, visokimi davki in široko razpredeno mrežo birokratov in modra točka državo z nizko stopnjo prerazdeljevanja, nizkimi davki in precej nepomembno mrežo birokratov.
V splošnem obstajata dva tipa ljudi: eni kažejo večjo nagnjenost k ustvarjanju, predanost k trdnemu delu in k idejam, kako izboljšati kvaliteto obstoječega znanja, drugi so bolj nagnjeni k temu, kako na čimbolj enostaven način priti do vira zaslužka na ramenih marljivih ljudi. Nujni pogoj za slednje so radodarni birokrati, ki prvim jemljejo in drugim dajejo. Denimo, da nas za teh deset držav zanima, kaj se dogaja s številom marljivih, imenujmo jih Ustvarjalci, s številom izkoriščevalskih lenuhov brez znanja, imenujmo jih Tatiči, in z ustvarjenim dohodkom na prebivalca.
V državah z rdečo barvo se bo zelo hitro zgodilo, da bodo prevladali ljudje, ki hlepijo po tem, da bi prišli do vzvoda moči prerazdeljevanja in to na vseh področjih življenja. V rdeči državi se namreč pobere veliko davkov in se za različne namene prerazdeli veliko denarja. In okrog tega denarja se bodo zvrstili predvsem Tatiči, ki raje prejemajo kot ustvarjajo in skorumpirani birokrati, ki radi jemljejo in odvzeto delijo naprej. Slednje pomeni, da se bodo v rdeči državi za položaje v politiki potegovali predvsem takšni ljudje, ki hlepijo po nadziranju prerazdeljevanja bogastva in jih ustvarjanje nečesa boljšega in učinkovitejšega ne zanima. V rdeči državi imamo torej mnogo Tatičev, ki se potegujejo za denar, ki ga niso sami ustvarili in birokratov, ki so vlogo roparjev Ustvarjalcev in 'pravičnih deliteljev' Tatičem pripravljeni opravljati – v zameno za politične glasove, se razume.
Krog je s tem sklenjen in v rdeči državi na koncu sploh ni več pomembno, katera stranka prevladuje v parlamentu in kdo sedi v vladi, saj bodo vse politične opcije polne posameznikov, ki mnogo bolj od ustvarjanja nove vrednosti želijo prerazporejati že ustvarjeno in odvzeto. Takšni posamezniki bodo obljubljali vsem, jemali vsem in delili predvsem tistim, ki jih bodo ocenili kot 'naše'. Najbolj sposobni in pošteni ljudje, kot je Ustvarjalec, bodo iz rdeče države odšli, ostali pa bodo Tatiči in ljudje z manj samozavesti in znanja, ki bodo zaradi odhoda Ustvarjalcev imeli nižji standard, sami pa zaradi različnih razlogov svoje roparske rdeče države ne morejo oziroma ne želijo zapustiti.
Logika, ki se skriva za Hayekovo ugotovitvijo, je torej precej preprosta. Okolje, kjer prevladuje prerazporejanje ustvarjenega bogastva, se pravi odvzemanje Ustvarjalcu in dajanje Tatiču, kaznuje Ustvarjalčevo ustvarjalnost in spodbuja Tatičevo lenobo. V takšnem okolju bodo ljudje hitro ugotovili, da se ne splača truditi in da so od Ustvarjalčevih bolj zaželene Tatičeve lastnosti, saj prinašajo poceni denar. Dobivali bomo vedno nove Tatiče in izgubljali Ustvarjalce, saj bodo slednji takšno okolje najverjetneje precej hitro zapustili. Na dolgi rok bo ljudi z Ustvarjalčevimi lastnostmi zmanjkalo. Tatičeva lenoba bo izpodrinila Ustvarjalčevo marljivost in postala osrednja vrednota družbe. V takšnem okolju bo osrednja želja, kako postati zaposlen v javni upravi in razpolagati z denarjem drugih ter veliko korupcije in političnih škandalov glede dodeljevanja državnih poslov. Na dolgi rok se bo standard močno znižal, od zlata marljivih pa bo ostal kup neuporabnega železja lenuhov in iskalcev zastonj koristi.
Še na nekaj opozarja Hayek. V rdeči državi ljudje ne čutijo pretiranega motiva po humanitarni dejavnosti in izgubljajo osnovno čustvo do sočloveka. Težko lahko namreč od Ustvarjalca, ki že plačuje visoke davke in je ob odpiranju podjetij obremenjen s številnimi birokratskimi procedurami, pričakujemo, da se bo še dodatno ukvarjal s humanitarno dejavnostjo in se aktiviral v neposrednem dajanju pomoči ljudem v stiski. Prisiljeno jemanje, prerazdeljevanje in omejevanje pač ne morejo spodbujati človeške humanitarnosti. Namesto morale bo gonilo takšne družbe postala nemorala. Oziroma, kot je dejal lord Acton, moč vodi v nemoralnost, absolutna moč moralo uniči.
Kam bo Ustvarjalec odšel, je seveda retorično vprašanje. Najverjetneje v modro državo, kjer mu bo v večji meri dovoljeno razpolagati z rezultati lastnega talenta, lastnega znanja, lastnih naporov. Torej v državo z malo birokracije in z omejeno močjo, kjer ni poudarka na prerazporejanju, temveč na ustvarjanju in kjer lahko vsi ljudje v večji meri in po lastni presoji mnogo lažje opravljajo tudi humanitarno dejavnost. Na dolgi rok bodo rdeče države ostale brez Ustvarjalcev, modre pa jih bodo pridobivale. Modre države bodo bistveno bolj razvite od rdečih, ljudje pa bolj samozavestni in bolj moralni.

POSILSTVO NEMORALE NA POHODU
Da imata Hayek in Acton popolnoma prav, ko pravita, da bo v rdečih državah z visokimi davki in obsežno birokracijo nemorala izpodrinila moralo, nenazadnje potrjuje nedavno domnevno dejanje nemških oblasti, ki bi naj nekdanjemu uslužbencu banke LGT v zameno za domnevno ukradene podatke izplačale bajne vsote z davki odvzetega denarja ter mu nato domnevno spremenile identiteto. Povsem v skladu s pričakovanji so za ta domnevno ukraden seznam takoj domnevno zaprosili birokrati rdečih držav, tudi slovenski, birokrati modrih držav pa ne. Od morale je namreč birokratom rdečih držav pomembneje in privlačneje to, kako obračunati z uspešnimi in z všečnimi potezami ostati na oblasti in še naprej razpolagati z obsežnim bogastvom, ki ga niso sami ustvarili.
Tožilci v Liechtensteinu, ki je država iz modre skupine, kjer se vladavina prava spoštuje in kjer je morala zelo visoko postavljena, bodo seveda sprožili preiskavo in zahtevali izročitev domnevnih kriminalcev. Glede na to, da so domnevni kriminalci domnevno pod zaščito nemških oblasti in uživajo podporo Tatičev iz vse skupine rdečih držav, bo spoštovanje temeljnega načela vladavine prava, torej vrnitev v prejšnje stanje in povrnitev nastale škode, ki so jo vsem Ustvarjalcem iz modrega Liechtensteina domnevno povzročili Tatiči iz rdečih držav, tudi zelo težkim pritiskom vajenim Liechtensteincem, težko izvedljivo. Rdeči vsega sveta se namreč nad modre spravljajo z retoriko različnih oblik protitajkunskih vojn, kjer so za svoj cilj, ostati razdeljevalec z davki nasilno pobranega denarja, očitno pripravljeni uporabiti tudi najbolj nemoralna sredstva mafijskega obračunavanja. Na dolgi rok bo nad sovraštvom in nemoralnostjo gotovo zmagal razum. Mora, kajti s krajo dokazovati nepoštenost ne gre in v takšnem sistemu, kjer se to dogaja, je gotovo nekaj narobe. Ayn Rand pravi, da je treba v sistemu, ki dopušča nekonsistentnosti, nujno preveriti temelje, saj v življenju nekonsistentnosti ni.
Naravnost šokantna je ugotovitev, da je ob novicah iz Liechtensteina obmolknil praktično ves intelektualni potencial, ki ga Evropa premore. Z molkom dajejo nosilci javnega mnenja povsem jasno podporo domnevnemu posilstvu rdeče države nad vladavino prava modre države. In to posilstvu, kjer lahko rdeča država s pomočjo kraje kot skrajno nemoralne vrednote, od katere je manj moralen le še uboj, lovi Ustvarjalce, ki so svoje premoženje povsem legalno naložili v modro državo, torej stran od rok lakomnih Tatičev iz rdečih držav. Narobe svet.
Vsi, ki vam je mar za zaščito lastninskih pravic in spoštovanje vladavine prava ter z vsem razumom podpirate legitimnost Ustvarjalca, da lahko kadarkoli umakne svoje premoženje izpod rok požrešnih Tatičev, sprožite močan intelektualni pritisk proti požrešnosti, ne samo Nemčije, temveč tudi vseh tistih rdečih držav, ki so zahtevale ukraden seznam. Spodbujajte pozitivne vrednote, kot so pošten odnos do dela, marljivost, samozavest, spoštovanje dogovorov, ustvarjalnost in se zavzemite za svobodo razpolaganja z rezultati lastnega dela.
Naslednja nemoralnost, ki jo redno uporabljajo birokrati rdečih držav, se skriva za tančico protimonopolne zakonodaje in navidezne skrbi za državljane glede nakupovanja najboljših izdelkov in storitev po najnižjih cenah. Skrbni birokrati to svoje delovanje upravičujejo s tem, da bi podjetja ljudi brez njihovega posredovanja izkoriščala. Tako so rdeči birokrati ustvarili sistem popolnega nadzora nad ustvarjanjem, saj lahko praktično vsakega podjetnika, ki jim politično ne ustreza, pokličejo pred takšno ali drugačno obliko komisije za zaščito varstva konkurence in ga obtožijo bodisi iztiskanja konkurentov s postavljanjem prenizkih cen, izkoriščanja monopolnega položaja s postavljanjem previsokih cen ali kartelnega dogovarjanja z dogovarjanjem o enakih cenah. Po njihovem je možna samo ena rešitev: če bi ceno določili kar vsevedi birokrati sami in ljudi odvezali odgovornosti po smotrnem nakupovanju. Takrat bi bila cena postavljena na edino pravilno raven. Narobe svet.
Gre za očitno težnjo birokratov po nadziranju gospodarstva in oviranju najboljših podjetij, kar od vpliva in moči željnih birokratov zahtevajo Tatiči, ki so zaradi svoje inferiornosti izpadli iz tržne igre in bi do tržnega deleža namesto s ponujanjem boljših izdelkov oziroma storitev radi prišli s pomočjo političnih poznanstev in z uporabo nemoralnih dejanj nasilnega političnega oviranja. In birokrati jim to storitev seveda z veseljem ponudijo.
Najbolj očiten primer nemoralnega napada rdečih birokratov na najboljša podjetja je nepretrgano kaznovanje in iztiskanje podjetja Microsoft. Kot da se birokrati ne zavedajo, da je Microsoft postal najboljši zaradi svobodne izbire vseh nas, tudi njih samih, ki so očitno spregledali, da tudi njihove računalnike poganjajo Microsoftovi programi. Microsoft je eno izmed najbolj humanitarnih podjetij na svetu sploh, saj je olajšal življenje milijardam ljudem in omogočil razmah programske industrije po vsem svetu.
Neelie Kroes mu je kljub njegovi očitni superiornosti na trgu in priljubljenosti med kupci celo drznila javno zagroziti, da mu bo administrativno zbila tržni delež. Pri tem pozablja, da smo ga uspešnega naredili kupci po vsem svetu in da so si njihovi programerji s svojimi genialnimi dosežki vsak dolar trdno prigarali. Microsoft je še vedno najboljše podjetje na svetu, brez katerega ljudje praktično ne bi mogli obstajati, saj njihove komponente, ki jih vztrajno razvijajo, poganjajo ogromno digitalnih sistemov in opravljajo mnogo najzahtevnejših nalog. Poznavajoč delovanje in skrb rdečih birokratov za naše dobre nakupe lahko pričakujemo podobno gonjo tudi proti vedno boljšemu Applu, superiornemu Googlu in drugim odličnim podjetjem, ki nam s svojimi genialnimi izdelki dvigujejo kvaliteto življenja. Narobe svet.

SKLEPNO DEJANJE
Praksa po vsem svetu potrjuje Hayekovo ugotovitev o tem, da v močnih [rdečih] državah nemoralnost izriva moralo, saj se zgoraj podobne in še mnoge druge nemoralnosti, ki temeljijo na izrivanju in obračunavanju z uporabo prisilnih in nemoralnih metod, dogajajo praktično na vseh področjih, kjer ima politika svoj vpliv. Največkrat gre za dodeljevanje udobnih in lepo plačanih položajev na fakultetah v zameno za politično korektnost profesorjev, dodeljevanje direktorskih položajev v državnih podjetjih v zameno za politično korektnost direktorjev, dodeljevanje oglaševalskega kolača državnih podjetij medijem v zameno za politično korektnost medijev, državno financiranje organizacij civilne družbe v zameno za politično korektnost civilne družbe, izločanje konkurentov svojih političnih nasprotnikov zavoljo enakopravnosti tržne bitke ipd. Da o raznih škandalih in aferah glede nerazumnega razmetavanja davkoplačevalskega denarja niti ne govorim. Popolnoma normalno, če vemo, da je obstoj birokrata po definiciji mogoč edino takrat, ko se Tatiči vseh vrst uspejo do tolikšne mere organizirati, da od birokrata zahtevajo, da jim s pomočjo vzvodov politične moči omogoči nadzor in nasilno jemanje ustvarjenega bogastva.
Po drugi strani v modrih državah državljanov največkrat niti ne zanima, kdo zaseda najvišje državniške funkcije, ker so v teh državah vsi državljani enako obravnavani, tudi birokrati z vrha državne piramide, ki v teh državah nimajo praktično nikakršnih pristojnosti vplivanja na ustvarjanje in razporejanje ustvarjenega. Eden takšnih je gotovo predsednik švicarske vlade ali pa upravnik Hong Konga, predsednik Singapurja, direktor Kajmanskih otokov ipd. V teh in še nekaterih podobnih državah so predsedniki povsem enaki državljani ostalim in birokracija se ne baha z zapiranjem cest. Razsipništvo namreč tam ni vrednota, saj se zavedajo, da trošijo denar davkoplačevalcev. Prepričan sem, da je razsipništvo nemoralnih državnikov tudi za vse pristaše močne in obsežne [rdeče] države lahko dovolj zgovoren dokaz v prid ugotovitvi, da so modre države bistveno bolj moralne od rdečih. V slednjih so moralnost zamenjale požrešnost, zavist, izkoriščanje in kraja. Na kratek rok bo verjetno zmagala rdeča nemoralnost, ko pa bo zadnji Ustvarjalec dokončno odšel iz rdeče države in jo prepustil Tatičem, potem bo zmagal razum in rdeča bo slej ko prej prisiljena postati modra.

Pozor: Zadnji račun iz trgovine kaže, da sem bil priča nasilnemu obisku Tatiča.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. marca 2008