Dogodivščine Jonathana Gullibla

Pravovernica

Medtem ko je Kandidat Joe negibno stal na odru, se je Merilec aplavzov že umiril. Zabavljač Phil, ki je stremel k nadaljevanju akcije, je potrepljal Joeja in mu namignil v smeri izhoda. Joe se je samo nasmehnil in ostal negiben. Nakar je Phil dvignil roko in z njo utišal občinstvo.
Joe je spregovoril: »Imam gosta, katerega bi vam rad predstavil.«
»Seveda, Joe, vendar nimamo preveč časa.«
»Samo minutka bo. Rad bi vam predstavil enega naših stalnih volivcev – našega najboljšega stalnega volivca.« Joe se je obrnil stran in nekomu iz zakulisja nakazal znak. Nihče se ni prikazal, vendar Joe je nadaljeval z nežnimi kretnjami, kot da bi se dobrikal sramežljivemu otročičku, ki je komaj shodil. Končno se je izza zavese prikazala starejša ženska, bledega obraza, ki je oklevajoče stopala naprej.
Phil je nemudoma stekel, da bi pozdravil to majceno pojavo in ji pomagal naprej. »Dame in gospodje,« je nervozen dejal Phil, pri čemer je sramežljivost ženice razkrivala zmotnost njegovega navdušenja, »ali ni super, da imamo nocoj to posebno čast? In koga imamo med nami?«
V primerjavi s staro gospo, ki je bila oblečena v preprosto črno-belo karirasto obleko, je bil Joe videti kot karikatura. Njen bled obraz je bil skoraj brez izraza, oči pa temne in prazne. Njeni kot sol in poper sivi lasje so bili urejeni in speti preko ušes. V rokah je čvrsto, kot da bi v njej imela skrito svoje največje bogastvo, držala majhno črno-belo torbico.
Ko je prišla do Joeja, je ta pričel govoriti v bolj umirjenem tonu. »Kot gotovo veš, Phil, je udeležba na volitvah na otoku že leta pičla, vendar to naši gostji, Phoebe, ne jemlje poguma. Phoebe je preprosto volivka z rekordnim številom udeležb na volitvah v Korumpu!«
Philu so se od navdušenja razširile oči. »Oh, seveda vas poznam! Toliko sem slišal o vas, gospa. To ni nihče drug kot najboljša volivka vseh časov, rekorderka v številu glasovanj, prvakinja v številu podeljenih mandatov na otoku. Drage dame in gospodje, resnično smo lahko ponosni, da imamo med nami nikogar drugega kot Phoebe Simon!«
Občinstvo je ponovno reagiralo na znake asistentk s strani ter navdušeno zaploskalo, čeprav jih je nekaj naskrivaj zapustilo prizorišče, nekaj pa jih je iz dolgčasa na skrivaj zehalo.
»Phoebe,« je dejal Zabavljač Phil, »za vas imam vprašanje, o katerem se gotovo vsak sprašuje.« Nekoliko je zastal. V avditorij se je spustila tišina. S stopnjevanjem glasu je nadaljeval, da so ga lahko vsi slišali: »Kako to, da ste tako zvesta obiskovalka volitev?«
Phoebe je odgovorila s čisto nedolžnim pogledom in z mehkim, sladkim glasom: »Torej, gospod, da grem na volitve je moja dolžnost, tako pravi Svet Guvernerjev. Pravijo, da ni pomembno, koga izberem, ampak samo to, da se volitev udeležim. Pa se jih. Na današnji dan je preteklo petdeset let od kar sem prvič dobila volilno pravico in volila sem na vseh volitvah.«
»Vau!« je odgovoril Phil. »Petdeset let! Ljudje moji, ali ni to neverjetno!« publika je ponovno zaploskala. »Phoebe, naj vas vprašam temeljno volilno vprašanje. Pregovor pravi: 'Manjše zlo od dveh na izbiro, je še vedno zlo.' Pa mi odkrito povejte, gospa Simon, ali volite tudi takrat, ko vam nihče izmed kandidatov ni všeč?«
»Vedno, gospod. Oče mi je nekoč dejal, da če ne voliš, potem nimaš pravice, da se pritožuješ nad izvoljenimi uradniki. S tem, ko glasujem, si zaščitim pravico za kritiziranje.«
»Ste slišali ljudje! Iskreno mi povejte, gospa Simon, ali verjamete Joejevim obljubam?«
»Seveda verjamem. Vedno verjamem. Zakaj bi potem glasovala zanj, če mu ne bi verjela?«
»Veste, kaj o vas pravijo učenjaki? Trdijo, da ste zadnja pravovernica na otoku Korumpu!«
»Da, gospod, seveda sem slišala zanje,« je s skoraj neslišno nežnostjo odgovorila Phoebe. »Tudi njim verjamem. Verjamem vam. Vsem verjamem.«
Phil se je obrnil proti občinstvu, položil roko na svoje srce in vzkliknil: »Dame in gospodje, ste že kdaj slišali karkoli tako nežnega, nedolžnega? Ali ni to nekaj čudovitega, da na tem vse preveč ciničnem otoku še vedno najdemo tolikšno nedolžnost?« Obrnil se je proti gostji in jo vprašal: »Phoebe Simon, ali vas je vaš predstavnik že kdaj razočaral?«
»Oh, seveda,« je zadrhtela Phoebe. »On me vedno razočara. Znova in znova. Tolikokrat me je že prizadel. Vendar, pri tem mojem razvpitežu bom ostala, pa naj se zgodi karkoli.« Prijela je za Joejevo roko in jo stisnila tesno k sebi. »In to bom za vedno. Brez njega in vseh mojih bivših predstavnikov pred njim si življenja ne znam predstavljati!«
Nekdo iz občinstva je zakričal: »Zakaj verjeti po vseh tolikšnih bolečinah?«
Boleče je pogledala proti Joeju in odgovorila: »Verjamem, da je dobrega srca. On misli dobro. Verjamem, da se lahko spremeni. Lahko mu pomagam, da se spremeni. Globoko v srcu mislim, da mu je zame mar. Preprosto me ne razume.«
»Auu!« je enotno zavzdihnilo občinstvo.
»Ljudje, to me spravlja v jok. Vendar, Phoebe, to so solze skrbi in v enaki meri veselja. Nekateri iz vaše družine so vas poskušali spraviti do tega, da bi se pridružili združenju Anonimni volivci.«
»Oh, to pa ne, gospod!« je zgroženo dejala. »Anonimni volivci so za ljudi, ki imajo težave. Jaz nimam težav. Ali menite, da imam težave?«
»Phoebe, nekateri strokovnjaki menijo, da se izigrani volivci vedno vračajo k svojim predstavnikom, razvpitežem, ne glede na to, koliko trpijo.«
Zaupljivo je pogledala Joeja in ga vprašala: »Joe, ali imam problem? Jaz mislim, da ga nimam.« Ko ga je videla, kako se je nasmehnil, je čustveno izlila: »Ostajam pri svojem razvpitežu.«
Izza odra je zazvonil zvonec, ki je Philu naznanjal, da jim je zmanjkalo časa. Phil je zakričal, da so ga vsi slišali: »Kam bi prišli brez pravovernikov, kot je Phoebe Simon? Torej, drage dame in gospodje, to je bilo za danes vse. Najlepša vam hvala, da ste prišli in se družili z nami. Pokažimo obema, Phoebe Simon in Joeju Kandidatu, koliko ju imamo radi!«Občinstvo je zgrmelo v navdušeno navijanje, veselo, da se je zabava pričela.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008