Tribunalovo oko

Klima oziroma podnebje je definirano kot povprečje vremenskih razmer, recimo višine temperature, količine padavin, jakosti vetra in drugih elementov, na nekem območju v daljšem časovnem obdobju, običajno tridesetih let. Klimatske oziroma podnebne spremembe pa so tako pojav dolgotrajnega spreminjanja teh temeljnih sestavin podnebja na posameznem območju. Klimatske spremembe se dogajajo, Zemlja pa je eno večjih takšnih sprememb doživela pred približno 10.000 leti, ko se je končala zadnja ledena doba. Na drugi strani je vreme meteorološki izraz za trenutno stanje atmosfere, to pomeni za dnevno stanje temperature, padavin, vetrov na določenem ozemlju in je kot takšno zelo dinamično in zato nepredvidljivo. In enačenje trenutne spremembe vremena s klimatskimi spremembami je zavajajoče.
Podobna je zgodba z dohodnino. Prikrajanje dejstev in poudarjanje le tistih, skrbno izbranih delov informacij, ki posameznim politikom le dopolnjujejo njihov kontekst, je zavajajoče. Tokratna zgodba je toliko popačena, kolikor se želi celotna debata okrog dohodnine zreducirati izključno na vrednost letnega poračuna in ne v celoti plačane vrednosti dohodnine. Ne samo, da je takšna razprava zavajajoča, ampak je tudi škodljiva, saj lahko pri posameznikih zbuja zmoten občutek o celotni vrednosti dohodnine, ki jo ti plačujejo.
Pri dohodnini gre za akontacijski davek, kar pomeni, da se ob vsakem ustvarjenem dohodku, recimo pri redni mesečni plači, en del nameni za plačilo dohodninskih obveznosti, na koncu leta pa se potem skozi poračun izključno izravna vrednost že plačane dohodnine z vrednostjo odmerjene dohodnine. Za večino ljudi plačilo teh rednih mesečnih obveznosti opravijo že podjetja sama, tako da je končna plača, ki jo potem dobi posameznik izplačano na račun, zmanjšana za vse te obvezne prispevke in davke. Večina nas pri tem tako opravlja samo vlogo pasivnih udeležencev, celotna vloga pa se zreducira izključno na izpolnitev letne napovedi. S tem pa se odpre možnost za zavajanje.
Do doplačila pride le takrat, ko je vrednost že plačane dohodnine nižja od tega, kot bi morali plačati, v nasprotnem primeru Davčna uprava vrednost preveč plačane dohodnine vrne. Zneski vračil oziroma doplačil dohodnine predstavljajo le majhen delež celotne vrednosti dohodnine, ki jo posamezniki plačajo državi. Zaradi tega je pri debati o dohodnini bistveno bolj pomembno razpravljati o vrednosti v celoti plačane dohodnine in ne toliko o vrednosti morebitnih doplačil oziroma vračil, saj te ne slikajo dejanske razsežnosti vprašanja dohodnine, ki tako ostaja zamegljeno.
Gledano z ekonomskega zornega kota je za posameznika celo bolje, če mora dohodnino doplačati, kot pa, da jo dobi vrnjeno. To namreč pomeni, da ni brezobrestno kreditiral državne potrošnje (ne pozabiti, da se plačilu odmerjene dohodnine v nobenem primeru ne moremo izogniti!), hkrati pa lahko ta »odvečna« sredstva dodatno oplemeniti.
Poglejmo primer. Recimo, da je Davčna uprava osebi A in osebi B odmerila enako vrednost dohodnine 3.000 evrov in da je oseba A v tekočem letu že plačala 3.500 evrov dohodnine, oseba B pa 2.500 evrov. Takrat bo v letnem poračunu dohodnine davčna uprava osebi A vrnila 500 evrov preveč plačane dohodnine, oseba B pa bo morala doplačati manjkajočih 500 evrov. Čeprav se bo verjetno prvi čutil bogato obdarjenega, drugi pa podobno opeharjenega, bosta oba v popolnoma istem položaju, saj bo država obema na koncu na silo odvzela 3.000 evrov njunega dohodka. Iz primera se tako jasno vidi, da ni toliko pomembna vrednost, ki jo dobimo vrnjeno oziroma smo jo dolžni doplačati, ampak šteje izključno celoten znesek plačane dohodnine. Videli pa bomo, da lahko oseba B z dodatnim investiranjem teh sredstev svoj položaj celo izboljša, zaradi česar je celo bolje, da moramo vrednost dohodnine doplačati. Poglejmo zakaj.
Recimo, da je oseba B teh svojih 500 evrov, ki jih bo morala ob koncu leta doplačati za dohodnino, investirala na Ljubljanski borzi. Glede na to, da je v lanskem letu vrednost indeksa SBI v povprečju narasla za več kot 6 odstotkov na mesec, bi ob upoštevanju enakomernih mesečnih vložkov 41,67 evrov na koncu oseba B iz teh 500 evrov dobila 703 evre. Seveda bi se državni aparat polastil tudi dela tega dodatnega dohodka. Ker so kapitalski dobički obdavčeni po 20-odstotni davčni stopnji, bi se po plačilu davkov vrednost naložbe osebe B zmanjšala na dobrih 662 evrov. Pa vendar bi ji na koncu še vedno ostalo 162 evrov, ko bi ob napovedi letne dohodnine poravnala še tistih »manjkajočih« 500 evrov dohodnine. Upoštevanje normiranih stroškov seveda donos še nekaj malega poveča.
Iz primera se jasno kaže, da se takšni komentarji o dohodnini v popolnosti oddaljujejo od bistva, reduciranje vprašanja dohodnine na to, koliko dobi kdo vrnjene dohodnine, pa je tako zavajajoče. Bistveno bolj pomembna pa je celotna vrednost plačane dohodnine, ki lahko v skrajnem primeru pomeni tudi do 41 odstotkov vsega dohodka.
Predvsem pa debata v popolnosti prezira problematiko državnega trošenja, ki že ves čas presega 45 odstotkov v celoti ustvarjene vrednosti. To pa je problematično.Sicer pa, pred vrati so parlamentarne volitve in ponovno boste imeli priložnost izbrati kandidate, ki so vredni vašega zaupanja.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008