Ko odpove razum

Bližajo se parlamentarne volitve. Tako bomo jeseni znova imeli možnost dajanja legitimnosti predstavnikom političnih strank za to, da bodo do leta 2012 v našem imenu razpolagali s skoraj polovico v letu dni ustvarjene vrednosti in lastniško nadzirali okrog tretjino gospodarstva. Zadeva je toliko privlačna, da lahko pričakujemo uporabo vseh možnih sredstev za dosego cilja, ki je samo eden, in sicer pridobiti moč nad prerazporejanjem in vpliv na zaposlovanje v največjih gospodarskih sistemih v državi: Telekomu, Elektru Slovenije, Novi Ljubljanski banki, Triglavu, Vzajemni, Zavarovalnici Maribor, Novi Kreditni banki Maribor, Petrolu, Luki Koper, Pošti Slovenije, Mobitelu, Talumu, Gorenju, Krki ipd.
V zahodnem svetu je nekako obveljalo prepričanje, da so parlamentarne volitve najboljši sistem izmed slabih, kar si jih je človek izmislil. Pa je to res tako? Ali parlamentarne volitve dejansko omogočajo razcvet človekovega razuma in njegove morale? Kaj potrebuje človek, da živi uspešno življenje, ki bo temeljilo na morali do sočloveka?
Benjamin Franklin je nekoč dejal, da je demokracija [vladavina ljudstva, op. p.] enako kot dva volkova in jagnje, ki glasujejo o tem, kaj imeti za kosilo. Franklinova misel je še posebej aktualna za tista okolja, kjer je birokracija močno vpletena v sprejemanje ekonomskih odločitev podjetnikov in menedžerjev in kjer se posli dodeljujejo pretežno po politični liniji, se pravi glede na prijateljska poznanstva in ne na podlagi sposobnosti ustvarjanja nečesa novega, boljšega.
Trenutno stanje na tem področju pri nas me pripelje do precej preproste ugotovitve, da je namreč Slovenija v vsem svojem razvoju od osamosvojitve naprej postala precej sofisticirana država nemškega korporativističnega tipa s prevladujočo vlogo posameznih interesnih skupin, predvsem sindikatov in politične elite. Namesto od podjetnikov je smer razvoja gospodarstva in s tem standard ljudi v pretežni meri odvisen od odločitev teh dveh interesnih skupin. Logična posledica, ki iz vsega skupaj sledi, je ta, da se pri ljudeh namesto znanja in inovativnosti spodbuja podrejenost avtoriteti.
Največje žrtve takšne ureditve so ljudje z dna družbene lestvice, največji zmagovalci pa ljudje s superiornim smislom za ugajanje politični eliti. Poraženci so tudi vsi z nadpovprečno zalogo znanja, saj delujejo v za njih sovražnem okolju in so večinoma odrinjeni in ne morejo uspevati, kot bi si sami želeli in zmogli. Kakorkoli, volitve v tako organizirani državi ne morejo biti nič drugega kot inštrument dodeljevanja legitimnosti vsem zgoraj naštetim interesnim skupinam za opravljanje njihove korporativistične vloge.
Ironija vsega skupaj je v tem, da je povojni razmah birokracij po vsem zahodnem svetu v ljudeh vcepil nekakšno prepričanje o tem, kako so volitve edini in neizogiben način zagotavljanja normalnega delovanja držav. Celo najbolj moralen in human sistem, da so. V tistem trenutku, ko jih pogledamo nekoliko bliže, pa se iz svetleče in bleščeče podobe spremenijo v precej puhlo, bledo sliko, ki v prvi vrsti odseva hrepenenje posameznih skupin v družbi po nadziranju in prerazdeljevanju tistega, česar predstavniki teh skupin niso sami ustvarili. Pri volitvah namreč ne gre za nič drugega kot obljubljanje Petru in jemanju Pavlu. Pri tem je zmagovalec tisti, ki bo uspel prepričati več Pavlov. Z zmago dobi bianco menico za nadzor nad prerazdeljevanjem.
Ste se že kdaj vprašali, zakaj pride na volitve samo nekaj čez petdeset odstotkov ljudi? Analiza bi pokazala, da je velika večina tistih, ki so ostali doma, Petrov in velika večina tistih, ki so šli na volitve, Pavlov. Z drugimi besedami: na volitvah boste redno videvali tiste, ki pričakujejo korist od danih obljub, doma pa tiste, ki jim ni mar do jemanja in raje ustvarjajo, saj se nekako v podzavesti zavedajo, da v življenju ni zastonj kosila. Nekaj je tudi takšnih, ki pridejo, ker jim tako veleva avtoriteta in volitve jemljejo kot svojo dolžnost do nečesa, kar vam sicer ne bodo znali natančneje razložiti, saj je kaj takšnega kot državna obveznost sploh sila težko definirati. Z gotovostjo lahko rečem, da bo predvolilna kampanja potekala predvsem o dajanju in relativno zelo malo o jemanju.
Kar je pri volitvah šokantno je to, da bo lahko jemal Petrom in dajal Pavlom edino tisti, ki bo dobil več kot polovico glasov. Volitve torej ne pomenijo praktično ničesar drugega kot neomejeno vladavino večine nad manjšino. Če uspeš s prijateljskimi interesnimi skupinami pridobiti več kot petdeset odstotkov glasov, potem si nesporen zmagovalec in imaš praktično neomejene možnosti določanja višine davkov in dodeljevanja tujega denarja tebi prijateljskim interesnim skupinam, se pravi Pavlom. Tako sploh ni čudno, da so predvolilne kampanje postale pravcati šov obljubljanja na račun in v imenu vseh, kjer nas predstavniki raznih interesnih skupin po cele dneve prepričujejo v to, da so oni tisti, ki vedo, koliko Pavel potrebuje in koliko je treba za to Petru vzeti. Ob tem pa nihče ne pomisli na to, da je politika igra z negativno vsoto, da je torej bilo treba najprej oropati Petra, da smo lahko izpolnili obljubo Pavlu, pri čemer smo Petru povzročili precej visoke stroške izgubljenih priložnosti. Logika škodljivosti takšne velikodušnosti obljubljanja je preprosta: več kot je obljubljanja o dajanju, več bo potrebnega jemanja in višji bodo stroški izgubljenih priložnosti, ki jih bo utrpel Peter in obratno.
Marsikdo me je že vprašal, kako bi bilo v Sloveniji mogoče uveljaviti principe svobodne družbe, za katere se zavzemam, saj da je podobno kot v Sloveniji povsod po svetu in da je svoboda kot takšna utopija. Preden odgovorim bi rad poudaril, da svoboda ne more biti utopija. Nasprotno, svoboda prinaša popoln razcvet intelekta in morale. Zanimivo bi bilo opraviti analizo tega, kdo so ljudje, ki najbolj čvrsto nasprotujejo svobodi in kakšne imajo preference ter kakšen položaj zasedajo v družbi. Hitro bi ugotovili, da so na takšen ali drugačen način povezani oziroma odvisni od katerekoli izmed zgoraj naštetih interesnih skupin: bodisi so člani sindikatov, bodisi so člani političnih strank, bodisi so močno odvisni od javnih naročil, bodisi dobivajo osebne dohodke iz dela drugih, se pravi iz davkov ipd. Tega nikoli ne boste slišali od uspešnega podjetnika, ki zaposluje na desetine ljudi oziroma od ljudi, ki se pri svojem vsakodnevnem delu zanašajo na razum. Zagovorniki jemanja in dajanja se nasprotno ne zanašajo na razum, temveč na čustva in na humanitarnost. Tovrstne ljudi vedno izzovem s tem, da jih vprašam, če menijo, da je nasilno jemanje humanitarnost in če so recimo sami kot očitno superiorni v razmišljanju pripravljeni odpreti podjetje, tvegati in zaposliti nekaj ljudi. Njihov odgovor na zaposlovanje je praviloma usmerjen v razlago, da gre za izkoriščanje zaposlenih. Za njih je humanitarno edino to, če najprej vzameš nekomu, ki je tvegal in odprl podjetje in to neposredno dati nekomu drugemu. Nasilno jemanje ne more biti humanitarnost, niti je ne more spodbujati. Ravno obratno je – odpiranje delovnih mest in iskanje novih priložnosti zaposlovanja je humanitarnost. Humanitarnost je tudi vsakršno prostovoljno dajanje ljudem, za katere ocenjujemo, da si tovrstno darilo zaslužijo. Hitro pridemo do sklepa, da lahko edino svobodna družba jamči humanitarnost in jo krepi, saj v svobodni družbi vsak podeljen evro izhaja iz svobodne odločitve tistega, ki ga je ustvaril in za ta evro se ve, da predhodno ni bil nikomur odvzet.
Torej, moj odgovor bi bil, da je stanje svobodne družbe v razmerah močno povezanih interesnih skupin, kjer se posli dodeljujejo na podlagi političnih poznanstev in ne na podlagi kvalitetnega in strokovnega dela, v katerih živimo Slovenci, mogoče doseči le z revolucijo Jeffersonovega tipa. Torej tako, da se na političnem prizorišču pojavi intelektualno in osebnostno dovolj močan posameznik, ki z nepopustljivim nastopom prevzame vzvode oblasti. Ta nato z zamahom vsem interesnim skupinam zapre proračunsko malho, takoj in močno oklesti državno potrošnjo, takoj izvede pokojninsko reformo, takoj izpelje reformo zdravstvenega sistema, takoj postavi sindikate na trg in jih izenači z vsemi ostalimi ponudniki storitev pogajanj in sicer po principu ponudbe in povpraševanja, nemudoma proda vso državno premoženje na odprtih razpisih in denar iz tega nameni v mednarodni sklad za izvajanje pokojninske reforme, in ki nemudoma zreducira število ministrstev na največ štiri, pet: obrambo, notranje zadeve, zunanje zadeve, pravosodje, na vseh ostalih področjih pa uvede organ, ki spremlja in koordinira izvajanje procesov umikanja države iz zdravstva, šolstva, kulture, športa, gospodarstva in vsepovsod, kjer je birokracija trenutno prisotna.
Idealno bi bilo, če bi po končanem procesu te, recimo ji Jeffersonove revolucije, bil postavljen odbor najeminentnejših ljudi v državi, ki bi bdel nad izvajanjem vladavine prava, bdel nad varnostjo in imel v rokah vzvod, s katerim bi lahko preklical vsako odločitev parlamenta. Vsesplošno prerazporejanje tujega denarja v takšni državi ne bi smelo presegati petnajstih odstotkov vse ustvarjene vrednosti. Povrh vsega v takšnem sistemu ne bi bilo volitev, kot jih poznamo danes, ampak bi se predstavnike v recimo mu parlament, volilo s super večino in v nerednih intervalih, predstavnike v ta super odbor pa bi ponovno v nerednih intervalih imenoval vrhovni sodni svet oziroma najvišji organ v sodni veji oblasti, ki bi bil avtonomen. Državni aparat ne bi bil lastnik niti odstotka lastnine, pokojninski sistem bi bil popolnoma organiziran po principu zasebnih pokojninskih računov, kjer bi vsak varčevalec v vsakem trenutku vedel, koliko denarja ima privarčevanega, šolstvo bi bilo popolnoma zasebno in samo osnovno organizirano kot vavčersko, popolnoma zasebno bi bilo tudi zdravstvo. In kar je najpomembnejše, v takšnem sistemu ne bi bilo navidez humanitarnih v svojem bistvu pa precej puhlih, nemoralnih in nehumanih predvolilnih mešetarjenj s tujim denarjem.
V takšni državi bi bilo prijetno živeti, saj se ljudje ne bi zanašali na to, da bo nekdo nekomu najprej nekaj vzel in to potem dal njim, temveč bi se vsak po svojih močeh trudili ustvarjati in si zagotavljati preživetje. Za revne, invalide in vse z dna družbene lestvice, bi skrbeli premožni ljudje, ki bi v te namene ustanovili klinike in ustanove za vzgojo ljudi s prilagojenim programom, imeli bi zasebne institucije, ki bi vsem pomoči potrebnim razdeljevale hrano, oblačila ipd. Ne verjamete? Poglejte učinkovitost humanitarne dejavnosti katoliške cerkve v ZDA in jo primerjajte z Unescom.Churchill je nekoč izjavil, da je demokracija najboljša izmed vseh slabih ureditev, kar jih je človeštvo doslej poskusilo. Glede na povojni potek dogodkov lahko popolnoma suvereno ugotovim, da je rezultat delovanja demokracije pripeljal v razraščanje birokracij in v izgubo osebnih in ekonomskih svoboščin. In vse to, kako ironično, kot posledica svobodne izbire. To konec koncev potrjuje tudi Hong Kong, ki je že vrsto let najbolj ekonomsko svobodna država na svetu, ki pa je v političnem smislu diktatura.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008