Dogodivščine Jonathana Gullibla

Skrb ali prevara?

Palača guvernerjev je imela več soban in dvoran kot labirint. Jonathan je zavohal nekaj okusnega – kavo in sveže pečen kruh! Sledil je svojemu nosu, ki ga je peljal po hodniku v mogočno dvorano, kjer je stalo več starejših mož in gospa, ki so jezni mahali z rokami in protestirali. Nekateri so držali za roke tudi tiste, ki so ostali tiho.
»Kaj je narobe?« je vprašal Jonathan, ki je v sredini dvorane opazil veliko košaro, ki je bila visoka skoraj do stropa. »Čemu ste tako jezni?«
Večina jih je vprašanje preslišala in nadaljevala z medsebojnim tarnanjem in pritoževanjem. Nek starejši gospod se je vendarle zravnal in počasi približal Jonathanu. »Ta vzvišeno usmiljeni guverner,« je zagodrnjal, »ponovno je to storil! Opetnajstil nas je!«
»In kaj je naredil?« je vprašal Jonathan.
»Pred leti,« je sarkastično pripomnil starec, »nam je visoki Lord Ponzi predstavil obsežno shemo, ki bi naj vsakomur omogočila, da na svojo starost nikdar več ne bi bil lačen. Sliši se dobro, ali ne?«
Jonathan je odobravajoče prikimal.
»Da, tudi mi smo tako mislili, ha!« je ogorčen zapihal. »Vsi, razen tega visokega in mogočnega Carla Ponzija in njegovega Sveta, smo prejeli ukaz, da moramo do konca svojih moči v ta ogromen koš tedensko prinašati kose kruha. Koš so poimenovali Varna fundacija. Iz njega lahko začnejo pobirati samo tisti, ki so starejši kot petinšestdeset let.«
»Prispevali so vsi, razen Lorda Ponzija in njegovega Sveta?« je ponovil Jonathan.
»Da, oni so obravnavani drugače,« je odvrnil stari mož. »Kruh za njih smo v posebej določen koš morali prispevati mi. Šele sedaj vem, zakaj so zase zahtevali posebej ločen koš.«
»To mora biti lepo, če imaš v starosti zagotovljen kruh,« je rekel Jonathan.
»Tudi mi smo tako mislili. Ideja se nam je zdela tako čudovita, saj bi bilo vedno dovolj kruha za vse starejše. Ker smo lahko vedno računali na veličastno Varno fundacijo, nas je večina preprosto prenehala z varčevanjem kruha za lastno prihodnost. Hkrati smo mislili, da nam ni več treba skrbeti niti za sorodnike in sosede, saj bo za nas vse poskrbel Svet guvernerjev.«
Ramena so se mu povesila, kakor da bi bila pod silnim pritiskom njegovega lastnega življenja. Stari mož je skrbno pregledal to skupino starejših ljudi slabotnega videza in s prstom pokazal na starejšega gospoda, ki je sedel na bližnji klopi. »Bilo je enkrat, ko je Alan, moj prijatelj, opazoval, kako ljudje dajejo v in jemljejo iz te velike košare. Alan je izračunal, da bo Varna fundacija kmalu prazna. Veš, on je bil računovodja. Sprožil je pravi alarm.« Ves slaboten je Alan pričel prikimavati.
»Približala sva se tistemu košu in s strani splezala do vrha. Nekaj časa je trajalo, vendar nisva tako slabotna in slepa, kot si ti mladi guvernerji morda mislijo. Pogledala sva torej noter in ugotovila, da je koš praktično prazen. Novica je sprožila razburjenje. Kar sva videla, sva takoj povedala Lordu Ponziju in mu zabičala, naj nemudoma nekaj ukrene, sicer bo na naslednjih volitvah ob svojo kožo!«
»Vau, stavim, da je bil prestrašen,« je rekel Jonathan.
»Prestrašen? Še nikogar nisem videl tako živčnega! Ve, da smo jezni sposobni storiti marsikaj. Najprej je predlagal, da bo starejšim tik pred naslednjimi volitvami dal še več kruha. Za to bi moral po volitvah mlajšim generacijam jemati še več kruha. Vendar, zaposleni so to kmalu ugotovili in se močno razjezili. Rekli so, da želijo imeti kruh sedaj. Rekli so, da lahko sami boljše zaščitijo svoj lasten kruh, kot pa ga ščiti velika košara, ki jo je uvedel Svet. Ne verjamejo guvernerjem, da jih bo ob upokojitvi kruh dejansko tudi čakal.«
»In kaj je Lord potem storil?« je vprašal Jonathan.
»Ta Ponzi vedno kaže neke nove obraze. Tako je predlagal, da bi najprej vsi morali vlagati pet let dlje in bi torej šele po sedemdesetem lahko začeli z jemanjem kruha iz tega koša. To je seveda ujezilo vse tiste, ki so bili tik pred tem, da lahko začnejo jemati iz koša, kot jim je bilo ob vlaganju v koš obljubljeno. Na koncu je prišel na dan z briljantno zamislijo.«
»Ravno ob pravem času!« je vzkliknil Jonathan.
»Ravno v času volitev. Ponzi je vsem obljubil vse! Več kruha za starejše in manj jemanja mlajšim. Popolno! Samo obljubiti je treba več v zameno za manj in vsi bodo srečni!« Stari mož se je ustavil, da bi videl, če Jonathan pravilno dojema, kaj se dogaja. »Resnica je v tem, da bodo kosi kruha vsako leto manjši. Jupi! Na koncu bodo tako majhni, da jih bomo lahko pojedli tudi po sto in bomo še vedno lačni.« »Goljufi prekleti!« je izbruhnil Alan. »Ko bo teh kosov zmanjkalo, bomo zaradi njih lahko jedli le še kruh na slikah.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008