Večne bolezni državnega intervencionizma

Že precej oguljena ugotovitev Miltona Friedmana pravi, da nam birokrati ponujajo vsaj tako slabe rešitve problemov, kot smo jih sposobni ponuditi ljudje sami brez vpletanja birokratov. V tokratnem komentarju bom preletel nekaj najbolj odmevnih zasukov gospodarskih aktivnosti v svetu in pokazal, da je osrednji razlog za njihov nastanek vedno bilo nasilno vmešavanje birokracije v ekonomske odločitve ljudi. To velja tudi za najnovejši primer drugorazrednih hipotekarnih posojil v ZDA in za trenutno naraščanje cen žita na svetovnih borzah. Če sklepam na nedavno zasedanje Svetovne Banke in Mednarodnega denarnega sklada, potem se lahko upravičeno bojimo močnejšega nadzorovanja in aktivnejšega vpletanja birokracije v ustvarjanje nove vrednosti, kar bo nujno pripeljalo v močnejše prerazdeljevanje ustvarjenega bogastva in do močnejših padcev gospodarskih aktivnosti.
Milton Friedman in Anna Schwartz sta davno nazaj z zelo natančnim prikazom pokazala, kako je največji zlom borze v zgodovini iz konca dvajsetih let prejšnjega stoletja in bančne krize, ki so mu sledile, povzročila takratna ameriška administracija. Poglaviten razlog je bila uvedba sistema zveznih rezerv, s katerim so birokrati zlatu kot takratnemu naravnemu kritju za izdajanje bančnih kreditov dodali navaden papir, ki ga je izdajal sistem dvanajstih bank sistema zveznih rezerv, kot v svojem članku Gold and Economic Freedom ugotavlja Alan Greenspan. Od uvedbe sistema zveznih rezerv dalje so torej lahko banke morebitno pomanjkanje kritja v zlatu nadoknadile z nakupi teh papirjev, za katere je jamčil sistem zveznih rezerv. Leta 1927, dve leti pred zlomom borze, še ugotavlja Greenspan, so birokrati ameriških zveznih rezerv zaradi političnih pritiskov britanskih centralnih bankirjev hoteli preprečiti odliv zlata iz Velike Britanije v ZDA. To je bilo v takratnem sistemu mogoče bodisi z dvigom obrestnih mer v Veliki Britaniji na raven ameriških bodisi z znižanjem ameriških obrestnih mer na nivo britanskih. Prvi ukrep je bil politično nesprejemljiv za britanske politike, zato so ameriški birokrati ubrali pot pocenitve dolarja proti funtu, za kar so morale zvezne rezerve izdati ogromne količine novih papirjev. Odvečni denar, ki ga je sistem zveznih rezerv zaradi političnega vmešavanja umetno sproduciral, se je povsem logično odlil na borzo in sprožil val špekulativnih nakupov. Ta val so nato zvezne rezerve hotele zaustaviti in so začele zapirati svoje pozicije do bančnega sistema. Birokrati zveznih rezerv so s tem prekinili že močno napihnjen borzni balon in zgodil se je zlom borze. Ljudje in velike korporacije niso bili več sposobni vračati kreditov, ki so jih zaradi birokratsko povzročene pocenitve dolarja vseskozi pred tem najemali in z njim kupovali vrednostne papirje; ljudje in podjetja so na vsak način hoteli po premoženje na borzi. Začelo se je panično prodajanje, ki je svoj kolaps doživelo na črni ponedeljek, 28. oktobra 1929. Banke so čez noč ostale brez likvidnosti in so začele množično propadati. Posledično so podjetja ostala brez denarja in zgodil se je največji padec gospodarske aktivnosti v zgodovini človeštva, ki je imel grozljive posledice za življenjski standard ljudi.
Odgovor birokratov in njim podvrženih ekonomistov na padec borze in z njim povezano gospodarsko katastrofo je bil povsem logičen: izum nove ekonomsko-politične doktrine centralnega planiranja gospodarskih aktivnosti znane kot keynesianizem. Reakcija velike večine ekonomske stroke in praktično vseh svetovnih politikov na očitno napako birokracije je namreč bilo filozofiranje o tem, kako je svobodna ekonomija nesposobna zagotavljanja normalnih ekonomskih aktivnosti in da nebrzdani kapitalizem vodi v pojav vsesplošnih kriz, podobnih dimenzij, zaradi česar ga je treba v izogib podobnim krizam nadzirati in omejevati. Povedano bolj preprosto: če bomo nadzirali ljudi, jih omejevali in jim določali, kaj lahko in česa ne smejo proizvajati, jim jemali davke in z davki financirali nekaj domnevno v nacionalnem interesu, potem se bomo zagotovo izognili vsem krizam in živeli v ustvarjalnem okolju, kjer bo vsega za vse dovolj, kjer ne bo inflacije in kjer bo nizka brezposelnost.
Reakcija je bila posebej močna v Veliki Britaniji, domovini Johna Maynarda Keynesa, ki je postajala vedno bolj regulirano gospodarstvo, dokler se proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja država ni znašla v globoki gospodarski krizi. Ekonomisti centralnega planiranja na razloge za obubožano britansko gospodarstvo niso imeli odgovora in so hkraten pojav brezposelnosti, inflacije in padca gospodarske aktivnosti poimenovali 'britanska bolezen'. V resnici ni šlo za nobeno bolezen oziroma stanje, ki bi se lahko zgodilo samo v Veliki Britaniji, saj omejevanje in centralno določanje gospodarskih aktivnosti vedno pripelje v gospodarsko nazadovanje: (i) če na različne načine povečuješ količino denarja v obtoku neodvisno od proizvodnje dobrin in storitev, boš s tem povzročal inflacijo; (ii) če daješ veliko institucionalno moč sindikatom zavoljo ohranjanja delovnih mest in zaščite standarda zaposlenim, boš verjetno dobil nestimulativno okolje z zelo čvrsto postavljenimi pravili zaposlovanja in odpuščanja podkrepljeno z veliko grožnjami po stavkah, kjer se kvalitetna delovna mesta ne bodo odpirala, obstoječa pa bodo vedno manj kvalitetna in primerjalno vedno slabše plačana; (iii) če nacionaliziraš premoženje in odpraviš zasebno lastnino, boš s tem uničil osnovni motiv ustvarjanja ter omogočil propadanje tega premoženja; (iv) če administrativno reguliraš cene, boš s tem vedno imel bodisi velike presežke (cena previsoko postavljena) bodisi veliko pomanjkanje (cena prenizko postavljena) ipd. Gre torej za popolnoma predvidljive scenarije in za nikakršno bolezen, ki bi bila posebej tipična za Veliko Britanijo koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
'Britanska bolezen' sodi v kontekst tako imenovane stagflacije, hkratnega pojava naraščanja cen in brezposelnosti, ki je zaznamovalo praktično vso obdobje sedemdesetih. Glavnina takrat prevladujočih ekonomskih teoretikov je zavoljo napačnega poznavanja razlogov pretekle velike gospodarske krize in spričo vere v superiornost administrativnega planiranja ekonomskih aktivnosti zagovarjala obsežno prerazdeljevanje in močno vpetost birokracije v ekonomiji. V izogib morebitnim novim gospodarskim krizam so se odločili planirati povojna svetovna gospodarstva, kar jim je nekako v miru uspevalo vse do začetka sedemdesetih, ko se je naenkrat in za njih popolnoma nepričakovano pojavila desetodstotna inflacija, ki jo je spremljal močan padec ekonomskih aktivnosti. Imeli smo torej hkraten obstoj zniževanja ustvarjanja in naraščanja cen, kar ekonomskim planerjem takratnega časa ni bilo povsem razumljivo in je bilo popolnoma v nasprotju z njihovim načinom dojemanja gospodarstva.
Za to 'novost' v mednarodnih gospodarskih gibanjih so v prvi vrsti okrivili dvig cen nafte. Podražitev nafte ni povzročila niti inflacije niti brezposelnosti, temveč je v veliki meri zgolj spremenila razmerja v potrošnji na nafto vezanih izdelkov v primerjavi z ostalimi. Trditi, da naraščanje cen nafte vpliva na inflacijo je tavtologija, ki z razlogi za inflacijo nima popolnoma ničesar skupnega. Pri pojavu stagflacije v sedemdesetih gre za ponovno napako birokracije in ponovno gospodarsko krizo zaradi napačnih političnih odločitev. Politiki so namreč podrli Bretton-Woodski sistem menjalnih tečajev in z dodatnim zadolževanjem javnih sektorjev s pomočjo izdajanja denarja povzročili močno povišanje ponudbe denarja v obtoku [cena denarja je bila celo negativna] ter z raznimi posegi v ekonomske aktivnosti onemogočali normalno ustvarjanje [prevladujoči sindikati, centraliziran sistem zdravstva in šolstva, uvajanje licenc, dajanje subvencij, naraščanje davkov]. Prvo je rodilo inflacijo in povišalo negotovost pri ustvarjanju nove vrednosti, drugo pa brezposelnost in zniževanje ustvarjanja. Konec sedemdesetih sta ta silno negativen trend razraščanja birokratskega reševanja ekonomskih vprašanj in pojava gospodarskih kriz nekoliko obrnila šele Thatcherjeva v Veliki Britaniji in Reagan v ZDA, ki sta močno znižala davke, omejila večanje količine denarja v obtoku, zreducirala administrativno omejevanje ustvarjanja in obračunala s sindikati. Njuna politika je konec osemdesetih in v devetdesetih rodila nov val umikanja državnih birokracij iz gospodarstev: Islandija, Baltik, Nova Zelandija, Irska, Slovaška ipd.
Večne bolezni intervencionizma zaključujem z nedavnim sesutjem trga drugorazrednih posojil za nepremičnine v ZDA in z naraščanjem cene pšenice na svetovnih tržiščih. Pri sekundarnem trgu nepremičnin gre velik del odgovornosti za neodgovorno najemanje kreditov pripisati obstoju z davki podprtih agencij, ki so ljudem pomagale pri najemanju nepremičninskih kreditov [Freddie Mac in Fannie Mae] ter dejstvo, da je bil denar zaradi odstotnih obrestnih mer praktično zastonj, ob upoštevanju inflacije pa je bila njegova cena celo negativna. Tveganje, ki ni imelo nobene vrednosti, je lahko rodilo le moralni hazard pri najemanju kreditov, nekako po zgledu velike krize iz konca dvajsetih let prejšnjega stoletja, vendar precej manj dramatično. To je en del zgodbe. Drugi del se nanaša na to, da je finančni sektor ponudil široko paleto raznih certifikatov, obveznic ipd., ki so bili vezani na dotok odplačevanja teh kreditov. S tem je učinek vsakega odplačanega dolarja na skupno količino denarja v obtoku bil večkraten. Vrsto let so ti skladi in investicijske banke dosegali izjemne donose, ki pa so se ob izgubi kreditne sposobnosti kreditojemalcev začeli topiti in so se v končni fazi spremenili v zelo slabe naložbe. Gre za klasičen primer nasedlega investiranja, ki se je na srednji rok izkazalo za neuspelo in katerega odgovornost bi morali nositi vsi udeleženi, tudi če bi to pomenilo propad največjih igralcev na trgu investicijskih bankirjev. Namesto tega so centralni bankirji raje ubrali pot močnega zniževanja vrednosti dolarja, s čimer so velik del stroškov sprejemanja slabih investicij prenesli na celotno gospodarstvo.
Zadnja v seriji največjih bedarij birokracije v zadnjih sto letih pomeni usmerjanje kmetovalcev od pridelave žita k pridelavi oljne repice za namene izdelave goriv na biološki pogon. Branjevka na tržnici bi vam znala povedati, da slabša letina ob enakem povpraševanju pomeni višje cene in obratno. Tako pa smo pred kratkim imeli priložnost slišati birokrate, kako usmerjanje pridelovalcev v pridelavo oljne repice na račun vseh ne more imeti nikakršnega učinka na zviševanje cen pšenice na svetovnih borzah in da njihovi načrti glede nujnosti pridelave oljne repice ne morejo biti krivi za to. Dragi gospodje, pa ste krivi. In če k temu dodamo njihovo vedno večjo zagrizenost glede prepovedi dodajanja bolj obstojnih genov v semena pridelovalne hrane, potem je na vidiku še precej močnejša kriza. Kaj lahko se zgodi, da bo finančni zlom zamenjala svetovna kriza hrane. In krivec za to so lahko samo birokrati. V primeru svobodnih gospodarstev bi bilo vsega za vse dovolj in to po vsem dostopnih cenah.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008