Urad za zaščito sreče? Samo v kolikor želimo biti nesrečni!

Več kot 230 let je minilo, odkar je Adam Smith zapisal, da je pri vprašanju, kako najbolj učinkovito razporediti svoje produktivne napore, vsak posameznik zase mnogo boljši razsodnik, kot pa katerikoli državnik, ki bi urejal ekonomske aktivnosti za vse državljane. Celo več, Adam Smith je tudi dejal, da vsaka takšna moč v rokah posameznika »nikjer ni bolj nevarna, kot prav v rokah posameznika, ki bi bil dovolj neumen in predrzen, da bi si jo drznil tudi izvrševati.«
Po vseh katastrofalnih izvedbah socialnega inženiringa v zadnjih 100 letih, lahko pričakujemo, da se bodo besede Adama Smitha ponovno izkazale kot »jasen« dokaz praktične uporabe politike. Kljub vsem tem evidentiranim napakam in grozotam, ki so jih povzročile te vodene politike, pa prihajajo na površje nove utemeljitve za povečanje pristojnosti države.
Ena zadnjih takšnih pobud pomeni nastanek »nove ekonomije sreče«. Z njo se nam še enkrat več ponujajo iluzorne obljube socialno-znanstvenega perfekcionizma, ki ga tokrat merijo preko merjenja sreče ljudi. Ti ekonomisti sreče nam govorijo, da so sposobni številčno ovrednotiti, kako srečni so posamezni ljudje, in kako je z uporabo davčnih in drugih regulacijskih metod države trenutno raven sreče posameznikov možno dvigniti, bodisi znižati.
Trenutno je Richard Layard iz London School of Economics vodilni guru »sreče posameznikov«, prizadeva pa si, da bi postalo planiranje sreče ljudi primarni cilj vsake državne politike. V preteklosti so si države pod predpostavko, da bodo ljudje srečnejši, če si bodo lahko kupili več dobrin, prizadevale maksimirati proizvodnjo in dohodek.
Ampak zdi se, da več dobrin in višji dohodki ljudi ne naredijo toliko bolj srečnih. Ah, seveda, če ljudem, ki živijo zelo blizu eksistenčnega minimuma, ali nekoliko nad njim, k njihovi potrošnji dodamo nekaj želenih materialnih dobrin, to jih vsekakor naredi srečnejše. Ampak, glede na študije ekonomistov sreče, po nekem obdobju postane raven dodatne sreče, ki jo je prineslo povišanje njihovega standarda ali dohodka, za posameznika nepomembna.
Zakaj? Prvič, zagovorniki ekonomije sreče trdijo, da ljudje novo ali izboljšano materialno raven njihovega življenja dokaj hitro vzamejo za dano. Začetno navdušenje po prihodu mobilnih telefonov, ko so ljudje lahko telefonirali iz kateregakoli kraja in v kateremkoli času in za kakršenkoli namen, je dokaj hitro izpuhtelo, mobilni telefoni pa so postali del samoumevnih stvari. Torej, dodatna »sreča,« ki jo je za kakovost življenja ljudi prinesla nova izboljšava, dokaj hitro izgine.
Drugič, zdi se, da ljudje vse manj skrbijo za absolutno povečanje svojega materialnega blagostanja, toliko bolj pa za svoje relativno bogastvo, ki ga imajo v družbi. Ljudje, ki dosežejo neko povišanje materialnega bogastva, ki njihovo relativno bogastvo v družbi ohranja skoraj nespremenjeno, ne čutijo povišanja sreče. Samo v tranziciji, kadar dohodek nekoga zrase preden je prišlo do rasti prihodkov drugih, je tak posameznik srečen, kajti s tem se je povzpel nad druge posameznike v družbi.
Tretjič, zagovorniki ekonomije sreče trdijo, da se v iskanju svoje sreče vse preveč posameznikov poslužuje napačnih poti. Sodobni človek išče srečo v minljivih in površinskih fizičnih užitkih in v trenutnih užitkih, ki jih prinaša pridobivanje materialnih dobrin. Namesto tega bi morala država z izobrazbo ljudi pri njih aktivirati višje vrline, ki bi temeljile na spoštovanju lepote, resnice in dobrote – vse to seveda temelji na domnevi, da država natančno ve, kakšne so te vrednote in kako se jih je mogoče naučiti.
Kaj je torej storiti? Če povišanja v proizvodu in dohodkih v določeni točki ne prispevajo več pomembneje k zadovoljstvu ljudi, potem bi morala državna politika spodbujati manj dela in več zabave, s čimer bi ljudje ponovno več svojega časa in talentov namenjali družini, prijateljem, skupnosti in nematerialnim stvarem, ki bi prispevale k njihovemu osebnemu napredku.
Nesrečo ljudi, ki jo ustvarjajo dohodkovne in socialne neenakosti, bi bilo treba odstraniti z večjo progresivnostjo pri dohodninskem obdavčenju. Izravnava dohodkov na nižjih osnovah bi utegnila zmanjšati nesrečo ljudi, ki so je deležni tisti z nizkimi in srednje visokimi dohodki, s tem, ko opazujejo, kako so ostali na boljšem položaju od njih, medtem pa bi visoki davki za bogate znižali njihove spodbude, da bi si prizadevali vzpostaviti ali ohranjati svoj superiorni položaj.
V kolikor bi države aktivno politiko osrečevanja ljudi, kakor jo njeni zagovorniki v prej navedenih odstavkih predlagajo, tudi dejansko izvrševale, potem bi to pripeljalo do tega, da bi ljudje imeli na voljo manjšo možnost izbire. Če je nekdo nesrečen zaradi tega, ker imajo drugi večjo količino različnih dobrin, potem bi bilo treba nabor dovoljenih dejanj, s katerimi bi si posamezniki lahko gradili svojo srečo, zelo skrčiti. Ne samo da bi bilo treba znižati neto dohodke bogatih po plačanih davkih, ampak bi bilo treba omejiti tudi nabor dobrin in storitev, ki so na voljo ljudem. Tudi če bi dohodke ljudi z davki uspeli zelo znižati, bi si bogatejši z varčevanjem še vedno lahko kupili luksuzni avtomobil. Nekateri sosedi bi ob pogledu, da imajo nekateri posamezniki stvari, ki jih sami zato, ker si niso upali tvegati, nimajo, utegnili postati »nesrečni«.
Politika sreče ljudi vsebuje v sebi potencial, da se spremeni v sila državno dirigirano gospodarstvo.
Kaj je možno in kaj zaželeno, se ljudje dejansko učimo iz tega, kar so dosegli drugi. To ljudi spodbuja k delu in ustvarjanju in k temu, da bi tako bili sposobni uživati v stvareh, ki so jih dosegli drugi. Vendar zagovorniki politike sreče ljudi nasprotujejo temu zaradi frustracij in nezadovoljstva, ki ga prinaša neenakost.
Kljub vsemu pomeni prej omenjena spodbuda pogosto gonilo napredka človeštva. Kot je znani avstrijski ekonomist Friedrich von Hayek nekoč dejal, lahko večji del tega, čemur danes pravimo »civilizacija«, opredelimo kot nekaj umetnega. Kajti vse, kar ljudje dejansko potrebujemo za preživetje, je nekaj hrane, živalska koža in zavetišče. Umetnost, glasba, literatura, moderna medicina, klimatske naprave, avtomobili, šampon, zobna pasta, pralni stroji, električne luči in tako naprej, so umetne dobrine, ki so nastale kot rezultat domišljije ljudi, njihove inovativnosti, varčevanja in proizvodnje. Vse te, in mnoge druge dobrine, so mnogo let predstavljale razkošje redkih posameznikov, preden so postale vsakdanjost mnogih.

PRENEHANJE PEHANJA ZA USPEHOM
Nobenemu posamezniku ni treba ostati v tej tekmi za uspehom ali dovoliti, da je raven njegove sreče določena preko tega, kar počnejo ali govorijo drugi. Vsakdo se lahko odreče stresu, ki ga prinaša mestno okolje in ga zamenja za podeželsko okolje z manj stresa, če želi izbirati med tema možnostima. Posamezniku ni treba slediti Jonesovim, v kolikor je prepričan, da lahko doseže boljše življenje na drugačen način.
Sploh se ne gre čuditi, da mnogi zagovorniki »nove sreče« vztrajajo, da celotna nesreča posameznikov izhaja kot posledica liberalnega kapitalizma ter njegove ideologije egoizma in materializma. Kult individualizma in božanstvo bogastva so povsem izpodkopali možnosti oblikovanja srečne družbe, kot še trdijo zagovorniki nove sreče.
Redki zagovorniki tržnega gospodarstva so komaj kdaj trdili, da več bogastva pomeni osnovni element za nastanek srečnejšega in polnejšega življenja. Kar so trdili, je, da večji materialni življenjski standard pri ljudeh odpravlja večno skrb glede zagotavljanja osnovnih življenjskih potrebščin in da ljudi oskrbuje s sredstvi, če se tako odločijo, s katerimi kultivirajo druge intelektualne, duhovne in kulturne dele svojega življenja, ki dejansko obogatijo življenje ljudi.Novi ekonomisti sreče bi tako samo nadalje spodkopali vse, kar je tržno gospodarstvo uspelo prispevati za izboljšanje življenja ljudi. Tako bi Urad za zaščito sreče ljudi, v kolikor bi ga ustanovili, zelo verjetno pripeljal do družbe zelo nesrečnih posameznikov.

Richard Ebeling

z dovoljenjem FEE objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008