Odpira se tržnica strankarskih obljub

Septembra nas čakajo parlamentarne volitve, že sedaj pa je zaznati, da je mešetarjenje z denarjem in glasovi državljanov v polnem teku. V polnem teku so tudi že predvolilne kampanje, iz strategij pa je tudi že mogoče sklepati, kakšni bodo načini posameznih političnih strank za nagovarjanje ljudi. Kot vselej do sedaj si torej lahko obetamo zelo pestro in obljub polno volilno kampanjo vseh političnih strank, katerih vodje bodo med seboj zagotovo kar tekmovali, kdo bo pri svojih obljubah bolj velikodušen in prisrčen, vsekakor pa bo kampanja na dan spravila tudi marsikatero afero, ki skoraj zagotovo kasneje ne bo dobila tudi sodnega epiloga.
Ironija volitev, pa najsi gre za predsedniške, parlamentarne ali lokalne, je v tem, da volitve dajejo ljudem navidezno moč, predvsem pa navidezen občutek, da sami odločajo in s svojimi glasovi tudi določajo, kako želijo živeti in kako bodo živeli v prihodnje. Pri tem se tudi zdi, da si preko volitev vsak posameznik v vlogi volivca prizadeva živeti na račun države in vseh ostalih, skladno s tem pa na volitvah tudi poda svoj glas tistemu politiku in stranki, ki mu je v predvolilni kampanji največ obljubila in od katere pričakuje največ koristi. Seveda pri tem pozablja, da država in politiki ne ustvarjajo, pač pa že sami živijo na račun vseh drugih ljudi. Tako »država postane ena velika fikcija, kjer si vsi prizadevajo živeti na račun vseh drugih«, kot je izjavil Frederic Bastiat, volitve pa v tej zmedenosti postanejo sredstvo, kjer se takšnim manipulacijam daje legitimnost, izvoljenim politikom pa tudi legitimnost, da se poslužujejo zatiralskih dejanj. Na koncu pa se, razen peščice skrbno izbranih posameznikov, ki jim volilna zmaga pomeni tudi napredek na družbeni lestvici, pričakovanja velike večine izkažejo za pretirana, obenem pa ljudje tudi ugotovijo, da njihov volilni glas nikakor ni glas za povišanje njihovih privilegijev, kot so pričakovali, pač pa glas za njihovo suženjstvo.
Seveda je jasno, da ni mogoče, da bi v neki družbi popolnoma vsak živel na račun vseh ostalih. To si lahko ponazorimo z zelo preprostim primerom iz osnovne šole, kjer učenci dobijo domačo nalogo. Povsem jasno je, da dokler nekdo med njimi ne reši naloge in je podeli z ostalimi, tako dolgo tudi vsi drugi nimajo rešene naloge, v kolikor je seveda ne rešijo sami. Kot mora vsaj nekdo med učenci rešiti nalogo, če jo želijo drugi prepisati, tako mora tudi v skupnosti posameznikov vsaj nekdo ustvarjati bogastvo, v kolikor ga nekdo želi tudi deliti. Franz Oppenheimer jasno poudari, da obstajata samo dva načina, kako si ljudje priskrbijo sredstva za preživetje: bodisi to storijo z rezultati svojega lastnega dela in razuma, bodisi s krajo in nasilnim odvzemom rezultatov dela in razuma drugih.

Zakon kot alibi za krajo birokratov
Uporaba politično korektnega jezika ter ad hoc namišljenih argumentov bistveno pripomorejo k temu, da ljudje mnogih zelo zatiralskih in nasilnih dejanj politikov, kot je na primer nasilni odvzem več kot 70 odstotkov plače najbogatejšim posameznikom, ki bi jih v drugih povsem običajnih situacijah z naključnimi posamezniki vsak posameznik, ne glede na svoje premoženje, obravnaval z zgroženostjo, tudi ne smatramo kot takšnih.
Kaj se zgodi, če na ulici Pavel s silo Petru vzame denarnico, v kateri je poleg vseh osebnih dokumentov tudi tisoč evrov? Četudi mu vse dokumente vrne in mu tudi natanko razloži in pokaže, da denar potrebuje bolj od njega, bo Pavlu to kaj malo koristilo, saj je povsem verjetno, da ga bo zaradi ropa čakala kazenska obravnava in kazen. Seveda je kazen tudi povsem zaslužena, saj gre za nasilen poseg v prisvojitev rezultatov dela nekoga drugega, kar je nedopusten poseg v inštitut zasebne lastnine.
Kaj pa se zgodi, če Pavel, tokrat v vlogi birokrata, brez kakršnegakoli argumenta vzame Petru tisoč evrov? Ne smemo pozabiti, da gre tudi v tem primeru za nasilno prisvojitev rezultatov dela nekoga drugega. Ne samo, da se Pavlu ne zgodi povsem nič, ampak bo celo Peter deležen kazenske obravnave in kazni, v kolikor Pavlu sam, čeprav proti svoji volji, ne bo izročil zahtevanega tisočaka. Čeprav gre za povsem isto dejanje, tj. samovoljno prisvojitev rezultatov dela nekoga drugega, se prvo dejanje obravnava kot kaznivo dejanje, medtem ko krajo, ki jo izvršujejo sami, politiki imenujejo zakon, v kaznivem dejanju pa se znajde tisti posameznik, ki ne želi izročiti zahtevanega in trdo prigaranega denarja, oziroma, morda celo denarja, ki ga je posameznik zaslužil kljub siceršnjemu političnemu omejevanju njegovega posla.
Tako pridemo do pomembne razlike med tatovi in politiki. Tatovi namreč ne kradejo v imenu »pravičnosti«, niti ne kradejo z obrazložitvijo, da to počnejo za dobro tistih, ki jih oropajo, temveč priznajo, da to počno izključno zaradi svojih egoističnih interesov. Tatovi se tudi ne poslužujejo metod politične korektnosti, niti s svojimi dejanji množično ne zatirajo ljudi.

Velike obljube za veliko krajo
Zanimivost volilnih kampanj politikov in političnih strank je tudi ta, da noben politik svojega uspeha ne gradi na obljubah, da bo manjši tatič od svojih kolegov, s čimer bi dovolil, da bi ljudje sami razpolagali s kar se da največjim delom rezultatov svojega dela. Toliko bolj pa so volilni programi strank polni obljub, kaj vse si lahko posamezniki obetajo ob izvolitvi njihovih kandidatov.
Tukaj pa se skriva še ena ironija celotne volilne kampanje, saj kandidati s svojimi obljubami na zelo odkrit in moralno sporen način podkupujejo volivce z uporabo implicitne grožnje po principu »ti meni glas, jaz tebi privilegije z denarjem drugih« oziroma »če mi ne daš glasu, ti ne dam privilegijev, pač pa boš plačal za privilegije, ki jih bom dal tistemu, ki mi bo dal glas«. Seveda je znano, da lahko politik, ki bo ropal Petra in dajal Pavlu, vedno tudi računa na podporo Pavla in na njegov glas.
Ob silnih obljubah, ki smo jih bili deležni ob vseh prejšnjih volitvah in jih bomo tudi v prihodnje, se samo po sebi postavi vprašanje, kje bodo politiki dobili sredstva? To je še posebej pomembno, če vemo, da ga ni zastonj kosila in ob védenju, da državni birokrati ne ustvarjajo bogastva. Seveda je odgovor na dlani: z uporabo prisile jih bodo pridobili od ljudi. V Sloveniji so bile vse dosedanje vlade v vseh letih od osamosvojitve dalje v tem oziru do ljudi zelo zatiralske, saj so si s palico in različnimi argumenti uspele prigrabiti nad 40 odstotki celotne ustvarjene vrednosti v posameznih letih, trenutno pa nekje okrog 45 odstotkov.
Torej, če sodite med tiste, ki ste ali boste dali svoj glas nekomu izključno zaradi tega, ker vam je ali vam še bo obljubljal, da vam bo »brezplačno« priskrbel določene dobrine in privilegije, ki jih bodo plačali drugi, potem se ne čudite, ko bo ta isti birokrat vzel denar tudi vam in ga namenil drugim ter sebi, kot bi dejal Thomas Sowell. Vsekakor pa ne bodite preveč začudeni, če boste ugotovili, da se požrešnosti in palici birokratov čudite že večji del svojega življenja.
Država velikih obljub, ki ji politiki radi ljubkovalno rečejo država blaginje, je namreč nič drugega kot ena velika sleparska igra, kjer vam v obraz smejoči politiki najprej povsem potihoma vzamejo denar, potem pa vam ga zelo pompozno vračajo nazaj; seveda ne vsega in ne samo vam. Namreč, še kako resnične se vsakič pokažejo besede Adama Smitha, da je »ni takšne vrline, ki bi se je katerakoli vlada naučila hitreje od druge, kot te, kako ljudem iz žepov pobrati njihov denar.«
Seveda ob tem vprašanje ne postane, kaj je za ljudi najboljše, ampak predvsem, kdo bo določil, kaj je za ljudi najboljše. Tukaj pa se odpira ogromen prostor, ki je zapolnjen s posamezniki, ki kot plenilci čakajo, da si prigrabijo denar, ki je bil ljudem, tudi vam, odvzet s silo.Če zaključim s Hayekom, bi dejal, da glede na dejstvo, da so milijoni ljudi povsem svetu sebi že tolikokrat izvolili tirana, lahko počasi dojamemo, da dejstvo, da imamo volitve, kjer posamezniki med množico imen izbirajo svoje kandidate, še ne zagotavlja, da glas za posameznega kandidata pomeni tudi glas za povečanje svobode ljudi. Rečemo lahko celo, da so volitve samo ena izmed najbolj zahrbtnih demonstracij, ki ljudem sicer ponudi nove obraze, kar pa kljub temu ne zmanjša njihovega suženjstva in zatiranosti. Ob tem pa besede izvoljenih in smejočih se politikov »volivci imajo vedno prav« postanejo še toliko bolj cinične.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008