Tretja pot in njena usodna domišljavost

Ker sem celo življenje vztrajno zavračal vse, kar bi bilo podobno »Tretji poti«, kot nekim vmesnim stanjem med socializmom in svobodo, se mi je zdelo, da mi bo o tem lahko pisati. Vendar, ko sem začenjal oblikovati svoje misli in začel iskanje trdnih dokazov, prepričljivih citatov in relevantne literature, nisem samo ugotovil, da področje sploh ni dobro določeno, ampak tudi, da o tej temi praktično ni resnih znanstvenih prispevkov. Vse, kar lahko najdemo, so bodisi surove, večinoma prazne izjave politikov, bodisi zelo površni novinarski prispevki. Tako se bojim, da s prispevkom sam ne bom uspel pomembneje prelomiti trenutne razprave. K razpravi bom lahko prispeval le nekaj argumentov z vidika nekoga, ki je odkrito zavračal teze »Tretje poti« še v času življenja pod komunističnim sistemom ter v procesu njegovega propada. V tem oziru sem v manjšini.
Po padcu komunizma sem sredi ene svojih prvih priložnosti, da nagovorim Zahodni svet, na govoru na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu, prejel ogromen aplavz, ko sem dejal, da je »Tretja pot najhitrejša pot do Tretjega sveta«. Takrat se mi je zdelo, da je razmišljanje o »Tretji poti«, skupaj s komunizmom, na tako slabem glasu, da si o njej nihče nikoli ne bo upal govoriti, niti je zagovarjati.
Zmotil sem se. Padec komunizma je namreč ustvaril nek čuden vakuum, ki je bil dokaj hitro zapolnjen z vnaprej pripravljeno ideologijo.
To praznino so zapolnili tisti, ki so nasprotovali ideji libertarijanizma; tisti, ki niso verjeli v svobodo in svobodne trge; tisti, ki so bolj verjeli vase in v svojo privilegirano vlogo in položaj v družbi in tisti, ki so sebe smatrali za razsvetljene in »prebrisane« napredne posameznike, ki so boljši od vseh drugih. Ti so bili premeteni in so svojo ideologijo v tistem času poimenovali »konec vseh ideologij«. Privrženci teh pogledov so za te svoje poglede iskali alternativna imena in tako se je med posamezniki začelo govoriti o »Tretji poti«. Verjetno pa v »Tretji poti« ni povsem nič novega ali drugačnega. Na eni strani streznitev nad komunizmom in na drugi uspešnost politik Margaret Thatcher in Ronalda Reagana sta vplivali na to, da je bilo praktično nemogoče zagovarjati socialistične sanje in zablode in staromodne metode za reševanje ekonomskih in socialnih problemov. Nujno je bilo priti z novim izdelkom oziroma, kar je ponavadi lažje in bolje, s starim izdelkom, zavitim v novo embalažo. V tem oziru pomeni »Tretja pot« v 1990-ih letih samo nov poskus ohranitve socializma, socialne demokracije in države blaginje. Kot pa vemo, obstajata v človeški družbi samo dve poti in nekateri smo prepričani, da pomeni t. i. »Tretja pot« leporečen in nevarno zavajajoč izraz za drugo pot – za socializem.
Glede na poročanje Washington Posta 27. septembra 1998 je Tony Blair podal zelo prikladno izjavo: »Tretja pot pomeni novo zavezništvo med napredkom in pravičnostjo.« Zavedam se, da je zelo težko ali celo nemogoče takšno izjavo jemati resno, ampak jo moramo. Napaka je bila, da takšna formula ni bila v hipu analizirana in napadena – bodisi se na to nismo ozirali, bodisi nismo bili sposobni razpravljati o teh nerazločnih besedah, kot so zavezništvo, napredek in pravičnost, ter še posebej o njihovi nedoločeni povezanosti. Danes se temu lahko smejemo, ampak zavedati se moramo, da so te puhle fraze bolj ali manj sprejete kot nova osnovna dogma in kot vodilna protilibertarna ideologija.
Privržencem Mont Pelerin Society takšen način razmišljanja, kot ga daje nova različica »Tretje poti«, ni nov in vsi naši stari argumenti, ki so bili uperjeni proti socializmu, korporativizmu, tehnokraciji, socialnem inženiringu, elitizmu, etatizmu, intervencionizmu in podobnim so ponovno relevantni. Zagovorniki ideologije »Tretje poti« nas seveda ne poslušajo. Zaradi tega moramo biti bolj natančni in bolj jasni. Naša tarča je nejasna in se giblje. Prepričanja o »Tretji poti« ne predstavlja zaprta skupina posameznikov, niti ne dobro določena politična struktura, niti ne jasna filozofija, bodisi ideologija. Besedo »Tretja pot« je v preteklosti uporabilo mnogo zelo različnih posameznikov: Francisco Franco v Španiji, Tito v Jugoslaviji, švedski socialdemokrati po vojni, Ota Šik na Češkem v času Praške pomladi (za katero vsi vemo, da je izzvala sovjetsko invazijo), Gorbačov v času »perestrojke«, Bill Clinton s svojimi novimi demokrati, Tony Blair s svojim novim laburizmom, Vaclav Havel in njegovi sopotniki v nekdanjih komunističnih državah in mnogi drugi. Vsak med njimi je z govorjenjem o »Tretji poti« poskušal (in še vedno poskuša) biti razumljen kot sinonim za sodobnost, napredek, modrost, razum, odprtost in podobno. Seveda pa to ne more biti resnično.
»Tretja pot« ostaja zelo nerazločen koncept, ki nima svoje definicije delovanja in ki do sedaj ni bil jasno določen. »Tretja pot« zavira resno razpravo o njej, pri tem pa ne zavira njene uporabe in njenega neodgovornega razglašanja in razširjanja, kakor tudi ne razvrednotuje obljub, ki jih daje. »Tretja pot« ni samo nerazločna, ampak se »širi« in je tudi v fazi nadaljnje širitve.
V osnovi je bila uporabljena v ekonomiji. Tisti, ki niso marali niti centralnega planiranja, niti svobodnih trgov (oziroma, bolje rečeno, niso razumeli niti centralnega planiranja, niti delovanja svobodnih trgov), so promovirali »Tretjo pot,« ki pa je, po njihovem naivnem razumevanju, majava kombinacija centralnega planiranja, intervencionizma in trgov.
Povsem nepotrebno se mi zdi ponavljati argumente, ki sta jih v njuni znameniti razpravi »Socialism Debate« z Langejem, Lernerjem, Dickinsonom in drugimi zagovorniki tržnega socializma iz 1930-ih let navrgla Ludwig von Mises in Friedrich von Hayek. In zdi se mi povsem nepotrebno, da se ponovno vračam na argumente, ki so bili izrečeni proti nemškemu »Soziale Marktwirtschaft«. Predstavlja namreč le enega med primeri »Tretje poti« in moramo si priznati, da so zametki tega povezani s pomembnim članom Mont Pelerin Society, Ludwigom Erhardom. Seveda je treba biti korekten in poudariti, da je Erhard nemško socialno državo opredelil nekoliko drugače kot pa trenutni nemški politiki v SPD in CDU.
Današnji tolmači »Tretje poti« so bili relativno uspešni pri prepričevanju, da so zagovorniki konzervativne ekonomske politike, kar seveda ni res. Njihova retorika nas ne sme zavesti. Ti nikoli ne razpravljajo o podrobnostih, nikoli ne razkrijejo svojih misli, kadar se pogovarjajo o regulaciji in nikoli ne dajejo predlogov, kako rešiti resne finančne probleme, ki jih prinašajo visoke ravni vladnih izdatkov za programe socialne blaginje. »Tretja pot« ima tudi svojo mesto v političnem razmišljanju. V teh dneh pa predstavlja zelo moderno in privlačno politično metodo in metodo političnega odločanja. »Tretja pot« se je pojavila v mnogih državah, vendar je težko najti njen boljši primer, kot pa se dogaja v moji lastni domovini in »apolitično politiko« predsednika Vaclava Havla. Skozi celotno desetletje od padca komunizma je »apolitična politika« temeljila na popolnem nezaupanju do klasične liberalne politike, političnih strank in predstavniške demokracije. Nasprotno pa temelji na močnem prepričanju v pomembno vlogo intelektualnih elit in na njihovo sposobnost, da lahko uvedejo »civilizacijo miru in ljubezni«, in to povsem brez standardnih težav, ki se tičejo klasičnih mehanizmov, tako značilnih za našo »politično zrelost«, ki jo želijo preseči.
»Tretja pot« je prav tako prisotna v evropski politiki. Birokratično, nenaravno, nespontano, nerazvojno in torej umetno združevanje Evrope, strahotna rast različnih mednarodnih inštitucij (z zelo dvomljivimi pristojnostmi), oziroma mnogi poskusi oblikovanja enotnega pravnega reda, bodisi NATO-vi bombni napadi na Jugoslavijo pomenijo samo nekatere primere »Tretje poti« pri oblikovanju mednarodne politike. Kar pa je pri vsem tem zares novega in vsekakor zelo nevarnega, pa je dejstvo, da so današnji politiki, zagovorniki »Tretje poti«, odstopili od tradicionalnega in zelo globoko zakoreninjenega pacifizma politične levice, pač pa so pripravljeni uveljaviti svoje ideje z uporabo sile, v kolikor se to zdi potrebno.
Skupaj z rojstvom komunitarianizma (ali civilne družbe, kakor jo poimenujejo v nekaterih državah) smo priča, kako se je »Tretja pot« naselila celo v moralo in kulturo ljudi. Zagovorniki predlagajo oblikovanje novega etičnega nazorskega sistema, čeprav ne razumejo, da sta morala in kultura ljudi zelo kompleksna sistema, ki ju ni mogoče načrtovati. Kultura in morala namreč predstavljata tipična primera sistema, ki bi se naj oblikovala v procesu človeške aktivnosti in ju ni mogoče določiti preko zakona, uredbe ali nasveta. Komunitarianci si prizadevajo ljudem uveljaviti svoj lasten pogled na moralo in kulturo, četudi ga ti želijo, ali ne.
Vprašanje je, kaj predstavlja vir vseh teh idej? Prepričan sem, da je v povezavi z vero v socializem, z vnaprejšnjim nezaupanjem v liberalizem in individualizem, s prirojenim kolektivizmom in etatizmom, z zapostavljanjem tragičnih doživetij, ki so jih v dvajsetem stoletju povzročili totalitarni sistemi, z ignoriranjem modrosti Hayeka, z neposlušanjem tistih, ki skušajo svariti pred znanimi, mnogo predebatiranimi in zadosti dokumentiranimi škodljivostmi bolesti, ki jih je doživelo nenavadno preteklo stoletje. Temelji na »konstruktivistični racionalnosti«, pod krinko znanja in na napačnem razumevanju omejenosti razuma ljudi ter na ambicijah elit. Nadalje, »Tretja pot« temelji na zlorabi humanističnih in kvazi humanističnih idej. V tem oziru je korektno omeniti še enega izvornega očeta Mont Pelerin Society, ki je sprejel definicijo »Tretjega sveta« – Wilhelm Röpke. Čeprav se mi zdi, da bi Röpke danes preferiral svobodno družbo, kot pa družbo z mnogimi drugimi pridevki.
Zagovorniki »Tretje poti«, njeni tolmači in propagandisti nikoli ne razpravljajo o metodah, ki bi jih bilo treba uporabiti za dosego njihovih ciljev in obljub. Vsi ti tudi nikoli jasno ne opišejo stvarnosti in logike delovanja vertikalnih povezav, ki bi nastale v družbi, kakršno predlagajo sami. In to predstavlja eno njenih usodnih zablod (ali samo premeteno izpustitev). Povsem se strinjam s Kennethom Minogueom, ki je leta 1997 zelo jasno izjavil, da je »vsakršna razprava, ki govori o družbi, pri tem pa se stanjem ne posveti v popolnosti, nepoštena.« Zagovorniki »Tretje poti« nikoli niso predlagali novih metod vodenja in krmarjenja družbe, niti novih metod, s katerimi bi premagali problem razpršenosti znanja med ljudmi v družbi, ali metode, ki bi pomenile rešitev za argumente, ki jih je navrgla ekonomska šola javne izbire in govori o motiviranosti tistih posameznikov, ki predstavljajo državo (tj. da politiki maksimirajo svoj lastni interes, op. p.), ipd.
Anthony Giddens, zelo vpliven svetovalec Tonyja Blaira, je v svoji knjigi (The Third Way: The Renewal of Social Democracy, op. p.) že v naslovu »Tretjo pot« povezal s »socialno demokracijo«. Giddens je bil pri tem vsaj iskren. V svoji knjigi predlaga sedem temeljnih razlogov, kjer bi še okrepil delovanje države v družbi:
Zagotovitev javnih dobrin;
Regulacija trgov, ki so v javnem interesu;
Spodbujanje socialnega miru;
Aktivno razvijanje človeškega kapitala preko osrednje vloge države v izobraževalnem sistemu ter tako oblikovanje norm in vrednot;
Skrb za infrastrukturo;
Spodbujanje regionalnih in nadnacionalnih zavezništev in zasledovanje globalnih interesov in
Vloga države kot osrednji zaposlovalec na lokalnih in državnih inštitucijah in še posebej v povezavi z okoljskimi vprašanji.
Ko pogledamo seznam razlogov, moramo priznati, da trije med njimi pripadajo klasično liberalnemu načinu razmišljanja, vendar moramo poudariti, da bi preostali politikom podelili strašansko moč, in to na račun zmanjšanja osebne svobode ljudi. Pomembno vprašanje v tem kontekstu je vprašanje o prihodnosti in o potencialni notranji destruktivnosti družbe, ki bi temeljila na idejah »Tretje poti«. Kam bi to vodilo države Zahodnega sveta, v kolikor bi te ideje bile izvršene? Ali bi povzročile bistveno spremembo v primerjavi s stanjem danes?
Verjetno bi šlo za pretiravanje, če bi dajali poceni odgovore, da »Tretja pot« neizbežno vodi v suženjstvo, kot bi dejali nekateri med nami, oziroma, čemur se nekateri nagibamo. Socialistične ideje in ideje socialne demokracije so med nami že mnogo časa. Vsekakor ni nobenega dvoma, da so povsem očitno izpodkopale delovanje trgov in še posebej prirojeno moralo svobodnih trgov. Ali bo »Tretja pot«, v kolikor bo uveljavljena, pomenila samo marginalno razširitev starih socialističnih idej in tako ne bo temeljito spremenila sodobne družbe, ali pa bo prinesla pomembno spremembo?
Čeprav sam ne pričakujem pomembne spremembe na tem področju, »Tretja pot« predstavlja nova upravičevanja za stare socialistične ideje in prakse, ne pa karkoli drugega. In to je nevarno. Lahko smo zaskrbljeni glede različnih »pohabljajočih« pojavov in teženj, kot so država blaginje, povečevanje države, birokratizacija družbe, poskusi različnih interesnih skupin, da si izboljšajo svoj položaj na račun drugih, sovražno in neracionalno nezaupanje v svobodna tržišča in njene zagovornike in podobno. Pričakujemo lahko, da bo nov val »tretjepotnikov« utegnil zaplesti naše napore, da ubranimo svobodna tržišča in svobodo v splošnem, kajti zapeljati bi utegnil nekatere posameznike, ki so bili naši izvorni podporniki.
Ne vidim še grozeče nevarnosti za področje ekonomije v ozkem smislu. Vsekakor pa vidim mnogo večjo nevarnost »tretjepotnikov« v politiki (domači in še posebej v mednarodni) in zelo me je strah pridigarjev nove morale in kulture. Lahko se namreč pojavi tudi v ekonomiji, sicer z rahlim zamikom.Naj sklenem tako, da ponovno poudarim, da je naša naloga, da se upremo vsakršnim poskusom vgrajevanja »Tretje poti« in osvetlim domišljavost o nedolžni romantičnosti mnogih različnih različic »Tretje poti«, kajti nobena med njimi ni nedolžna.

Vaclav Klaus

z dovoljenjem Mont Pelerin objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008