Tribunalovo oko

Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je 24. aprila 2008 ob prihajajočem prazniku dela izjavil:

»Pravice delavcev niso podarjene, zanje se je potrebno boriti.«

Pred nami je 1. maj, dan, ki ga večina sveta praznuje kot praznik dela. Začetki praznovanja praznika dela segajo v drugo polovico devetnajstega stoletja, 1. maj kot dan pa se je uveljavil kot spomin na chicaške dogodke iz začetka maja 1886, ki so postali bolj poznani kot pokol na Haymarket Squareu. Takrat se je namreč sprva miren delavski shod naenkrat spreobrnil v razgrajanje s številnimi smrtnimi žrtvami. Vse se je začelo ob koncu shoda, ko je nekdo izmed protestnikov na policijsko enoto odvrgel ročno bombo, ki je enega policista ubila, več pa ranila. Vsesplošno streljanje, ki je sledilo, pa je pripeljalo do večjega števila žrtev, tako med policisti kot tudi med protestniki. Nasilje je v vsem tem času do danes ostalo kot obvezen ritual vsakoletnih manifestacij, na primer berlinski »krvavi maj« iz leta 1929.

Seveda so se nasilne akcije delavskih organizacij dogajale že bistveno pred chicaškim pokolom. Tako se je, na primer, na Otoku že leta 1811 razvil ludizem, ki se je potem kot virus razširil po vsej Angliji. Delovanje ludistov je zanimivo iz več zornih kotov. Kot prvo je bil njihov edini cilj povezan z uničevanjem strojev in ostalih delovnih naprav, kar pomeni popolno zanikanje lastninskih pravic, ki so temeljne za napredek gospodarstva, takšno delovanje pa je bilo tudi v popolnem neskladju z njihovim poslanstvom, saj so uničevali naprave, ki so sicer zaposlenim bistveno olajšale njihovo delo, hkrati pa prispevali k dvigu standarda ljudi. Zaradi tega bi bilo primerneje ludiste enačiti s kriminalnimi organizacijami in ne organizacijami, ki se borijo za dobrobit zaposlenih. Podatki namreč kažejo, da je šele industrijska revolucija in množična uporaba strojev privedla do bistvenega povečanja ustvarjene vrednosti, kar je zaposlenim omogočilo, da so lahko začeli razmišljati še o čem drugem kot pa o celodnevnem delu za golo preživetje.

Množična uporaba strojev in ostalih kapitalnih dobrin je pač prispevala k bistvenemu dvigu produktivnosti podjetij, novo okolje pa je omogočilo, da je lahko isto število zaposlenih proizvedlo bistveno večjo količino proizvodov. Ker vsako odgovorno podjetje nagrajuje svoje zaposlene v skladu s prispevkom, ki ga ti prispevajo k skupni vrednosti, je temu povečanju sledilo povečanje plač zaposlenih. Študija, ki jo je leta 2005 v ugledni reviji Journal of Political Economy objavil ekonomist Gregory Clark, to jasno potrjuje. Iz nje namreč izhaja, da se je raven realnih plač (to je vrednost plač, popravljena za višino inflacije) vse do leta 1800 gibala brez pravega trenda, šele po tem obdobju pa so se začele realne plače bistveno povečevati.

In šele ta dvig standarda je privedel do množičnega pojava delavskih organizacij. Zakaj se, recimo, delavske organizacije niso razvile do takšne mere kot na Zahodu na afriški celini? Seveda danes ni več ludistov, ki bi zavestno uničevali stroje, njihovo mesto delavskih predstavnikov pa so večinoma zasedli predstavniki sindikalnih organizacij. Ti so se do danes razvili v politične skupine, ki si skušajo v bitki z ostalimi podobnimi organizacijami na političnem trgu priboriti kar se da velik del privilegijev za svoje člane. In tukaj pridemo do racionalnega egoizma ljudi oziroma človekovega prizadevanja po nečem boljšem, po izboljšanju svojega lastnega položaja, ki je sprva pripeljal do rasti sindikalizma, kasneje pa do njegovega skorajšnjega propada.

Čemu tako? Sindikati lahko obstajajo samo v primeru, da so se jim zaposleni pripravljeni priključiti in jim plačevati sindikalno članarino. Racionalni posamezniki pa bodo to naredili samo v primeru, ko bodo presodili, da bodo koristi njihovega članstva v sindikatu presegale stroške plačane članarine. Seveda ne bo nihče investiral svojega denarja v stvari, ki ne prinašajo nobene koristi. Bistveno povečanje proizvodnje, ki se je zgodilo v času industrijske revolucije, je povečalo potencialno vrednost, ki se jo lahko razdeli med zaposlenega in lastnika. V racionalnem interesu vsakega posameznika je, da si kar se da izboljša svoj položaj. Konec koncev je podoben interes vodil tiste z dežele, da so zamenjali svoje delo z delom v tovarni, saj je tak premik obetal premik v dvigu osebnega standarda. No, tukaj pa so vodje sindikalnih organizacij zaznali priložnost in delavcem obljubili še dodatno izboljšanje kvalitete njihovega življenja, naj gre za višje plače, boljše delovne pogoje ali kaj tretjega, če se bodo le včlanili v njih. Takšna logika delovanja se do danes ni spremenila. In kot rezultat so sindikalne organizacije pridobile na članstvu in se počasi razvile v vplivne politične organizacije.

Seveda sindikati in ostale delavske organizacije ne ustvarjajo bogastva, velikost plač in drugih delovnih ugodnosti pa je tako izključno odvisna od velikosti ustvarjene vrednosti in konkurence med podjetji za zaposlene, posledično pa v svetu že kar nekaj časa poteka proces desindikaliziranosti. Trenutno stanje je tako porazno, da je ameriški ekonomist Richard Freeman nekoč izjavil, da »če bi sindikati pripadali kakšni živalski pasmi oziroma rastlinski vrsti, bi tisti v zasebnem sektorju padli na seznam ogroženih vrst.«
Zloraba delavcev in delavstva za zadovoljevanje interesov posameznikov oziroma posameznih interesnih skupin je prisotna že od nekdaj. Tako so, na primer, v Nemčiji praznik dela uzakonili šele nacisti leta 1933 in ga uporabili izključno za okrepitev svoje moči. Okoriščanje na tuj račun, torej. George Santayana je nekoč zapisal, da je tistim, ki se ne učijo iz napak iz zgodovine, usojeno, da bodo te napake ponovili. In zgodovina nas uči, da se je treba boriti za ustvarjanje pogojev, ki omogočajo rast gospodarstva in produktivnosti, in ne nasedati praznim obljubam interesnih skupin. Rast plač in življenjskega standarda bo sledila kot logična posledica.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30. aprila 2008